Serija Peaky Blinders je precej brutalen vpogled v svet, ki mu vladajo hazardiranje, mafija, orožja ter kape z všitimi britvicami. In kmalu boste lahko to izkušnjo podoživeli v virtualni resničnosti.
Projekt razvija studio Maze Theory, ki ga sestavljajo Activision ter PlayStation veterani. V igri, ki še nima uradnega imena, bomo lahko obiskali priljubljene lokacije iz serije, kot sta denimo nelegalna stavnica ter gostilna Garrison Pub.
V igri se bomo lahko pridružili tolpi in poskušali premagati sovražne skupine preko zanimivih misij, kjer bo veliko štela naša prikritost. Poudarek bo tudi na umetni inteligenci, saj se bodo virtualne osebe lahko odzivale na naše kretnje, premikanje, govorico telesa in celo na naš glas.
Zadeva se sliši precej impresivno in morda zna prav ta igra pokazati, česa vsega je zmožna virtualna resničnost.
Peaky Blinder VR prihaja leta 2020 za vse VR naprave.
Spletni oglasi so trn v peti vsakega uporabnika interneta. Sicer se jih deloma da zaobiti s pomočjo razširitev kot je AddBlock, a nekatere strani potem ne delujejo pravilno, saj je celoten njihov poslovni model zasnovan na oglasih.
Brave je novi brskalnik, ki da ogromno poudarka na privatnost svojih uporabnikov in želi omogočiti brskanje po internetu brez sledenja uporabniku, za namenček pa še odpraviti nadležne oglase.
A Brave bo ponudil tudi opcijo prikazovanja oglasov, dobiček pri temu pa bodo imeli prav uporabniki.
Tako se lahko njihova publika po novem lahko odloči za oglase in če bodo nanj kliknili, bodo prejeli 70% zaslužka oglasa. Valuta za izplačilo bodo kripto kovanci, ti pa se bodo imenovali “Basic Attention Tokens” in bodo izplačani enkrat na mesec.
Kripto kovance bo moč izmenjati za različne ugodnosti, kot so darilni boni, razni popusti, kasneje pa jih bo moč celo zamenjati za pravi denar.
Spletna stran TechCrunch poroča, da se je za novi model brskalnika odločilo 40% uporabnikov platforme, naleteli pa so tudi na pritoževanje oglaševalcev. Ti pravijo, da morajo sedaj plačati dvojno: najprej za to, da oglase postavijo na platformo ter kasneje še Bravu, da dosežejo svojo publiko.
Ne bom lagal. Days Gone sem zadnji dve leti smatral za eno najbolj pričakovanih iger v 2018 oziroma po zamiku 2019, ker sem dobesedno goltal ta preživetveni akcijski imidž, ki so ga ekspertno prikazovali v predizidnih napovednikih. Žal se Days Gone, po preigranju, v mojih mislih zapisal kot razočaranje, kakršnega že dolgo nisem ugledal. Raje bi bil še naprej bil v stanju pričakovanja, ko sem pod vtisom igralnih napovednikov z nestrpnostojo pričakoval izzid in je bila povprečnostjo, ki sem jo s kislim obrazom izkusil ob igranju, le skomin.
SIE Bend Studio bi rad vprašal samo – kako za vraga vam je to uspelo? Kako ste po toliko časa še zmerom uspeli izdati igro, ki ob nič več kot solidni grafiki dela tako zanič, da mi je na nekaterih območjih šlo dobesedno na jok, ko sem tam med 15FPS in 30 FPS skušal zadeti glavo grdavža, ki je letel proti meni. Seveda kritika leti na mojo izkušnjo na standardni PS4 konzoli in težko rečem, kako vse poteka na PS4 Pro. Praktično je utelešenje vseh strahov, ki jih imamo PCjaši glede konzolne izkušnje (<30 FPS, the way it’s meant to be played).
Razvojna ekipa: SIE Bend Studio Založnik: Sony Computer Entertainment Platforme: PS4 Datum izida: 26.04.2019 Cena: EIGRE.si 57,99€
Zvrst: Akcijska avantura
Video opis
Čudaki in motorji
Igranje v Days Gone sestoji iz opravljanja misij in raziskovanja, s ciljem dobiti dovolj materialov in izboljšati odnos s sosedskimi naselji, da se skupaj z bratom odpraviš na sever. Tam vlada skrivnostna vladna organizacija, katera je mimogrede uspela ustvariti tekstil, imun na naboje najvišjega kalibra. Le ta pa še vedno izgleda kot tipična fluorescentno zelena srajca. Kakopak se v ozadju tudi tokrat skriva nekaj zlobnega.
Pot te popelje po dolgem in počez, okoliši so na čase absolutno prekrasni, ne toliko iz grafičnega vidika kot atmosfersko, pri čemer pomaga dinamičen sistem časa in vremena. Igranje od začetka do konca zgodbe vzame nekako 30 ur, kot omenjeno pa gre za tipično tretjeosebno avanturo s tu in tam kakšno uganko, a ničesar, zaradi česar bi kapa zapustila mojo glavo.
Najbolj impresivno je še, ko naletiš na kakšno hordo, kjer snudi podobne občutek, kot pred kratkim izdan World War Z, le da je tu bolje sunkovito obrniti pete ter preživeti, kot pa da se poskusiti lotiti horde lačnih ust. Skratka, svet je odprt in obširen, a žal nekega cilja za raziskovanje ni, razen da greš naokoli uničevati zombi gnezda ali pa iskati opuščene laboratorije s pasivnimi nadgradnjami zdravja, kondicije ali fokusa.
Če bi povprečnost imela ime…
Gremo najprej omeniti stvari, ki jih Days Gone slabo izpelje, ker bi jih rad čimprej spravil s poti. Iz igralnega aspekta vse poteka rahlo dolgočasno, raziskovanje, za katerega bi pričakoval, da bo najmočnejši del, je kvečjemu zadostno. Brezpomensko je križariti naokoli na motorju, če pa za to nisi nagrajen, plena pa skoraj nikoli ne rabiš, v kar se bom spustil malo pozneje.
Kot poprej omenjeno, vse večino časa deluje na suboptimalnih 20-30 sličicah na sekundo. To bi bil pripravljen spregledati, če bi bil preostanek odličen. Ampak ne, igra se kot povsem običajna tretjeosebna akcijska avantura, skorajda brezosebnostno. Ničesar ne naredi tako dobro, da bi mi vzela sapo ali da bi vsaj pomislil “wow, to je kul”.
Ne bom rekel, ima dobre trenutke, a ti so redki in daleč narazen, izgubljeni v večnem stanju ponavljajočih se mehanik, ki jih je večina drugih žanrskih predstavnikov bolje izpeljala. Kot rečeno – čisto povprečno in mogoče niti ne bi bil tako razburjen, če ne bi kot rečeno na začetku, Days Gone smatral za potencialnega kandidata igre leta.
Še bojevanje, katerega bi ocenil za enega najboljših delov, v večini primerov izpade dolgočasno, ker praktično nikoli ni ničesar na kocki, kot recimo pri State of Decay. Zdaj, ne želim reči, da bi morali vzeti isto nišo, ampak bi te pa lahko malo kaznovali za napake in slabe odločitve, vsaj na višjih težavnostih.
Ko sem tako začel z igranjem sem najprej hotel igro izkusiti na najvišji težavnosti, ker so me zanimale preživetvene mehanike na najvišji ravni. Na vsakega zombija sem se tako spravil z nožem ali kijem, ampak že po pol ure me je prešinilo… zakaj? Zakaj bi se trudil in skušal igrati previdno in s strahom pogledovati čez vogal avtomobila, če me igra dobesedno zasipava z municijo in materiali, tako da lahko mile volje streljam vse povprek.
Zdaj, nekaterim bo to všeč, ker je nasprotje večini preživetvenih iger in je hitrejše ter bolj akcijsko naravnano, ampak osebno sem sodeč po napovednikih pričakoval nekaj v stilu The Last of Us, kjer šteje vsak naboj in kjer moraš razmišljati o vsaki malenkosti.
Ekskluzivno razočaranje
Če kar nadaljujemo s slabimi aspekti, tudi boj ne odtehta napak, čeprav je drugače ok. Merjenje je sploh zaradi zatikajočega delovanja prava muka. Si lahko predstavljaš, kako je na kontrolerju izstreliti natančen strel v glavo (zdaleč najbolj učinkovit način bojevanja), ko ti vse dela na dobrih 20 sličicah na sekundo, zraven tega pa sovražniki stalno trzajo in se premikajo.
Prva stvar ki sem jo moral storiti je, da sem občutljivost indikatorja med merjenjem spustil na najnižjo vrednost, pa še takrat je bilo vse daleč od idealnega. Če primerjam sistem z drugimi večjimi ekskluzivami, kot sta recimo Last of Us in Uncharted, je bojni sistem tu dosti manj zadovoljujoč. Nekoliko zaradi slabe optimizacije in malo zaradi slabšega generalnega občutka, ker se vsa orožja v tvojih rokah počutijo kot desetkilski hlodi.
Treba je sicer omeniti, da je bil Days Gone razvit s strani zunanjega studia in ne direktno pri Sony-u, kar velja za prej omenjene ekskluzive. A glede na pregrešno ceno 69,99€ mislim, da ga lahko po mili volji primerjamo z žanrskimi težkokategorniki.
Je pa za razliko od streljanja bojevanje na blizu boljše, čeprav se prav tako sooča z lastnimi problemi. Eden izmed njih je enostavnost, saj zombije ali čudake zlahka pokončaš, če zapadeš v težave pa se iz skoraj vsake situacije enostavno rešiš s kotaljenjem. Tako konec dneva izpadeš kot Sonic, ko švigaš od enega do drugega sovražnika in ga par-krat udariš, dokler ne nadaljuješ svoje kotalne avanture. Na koncu so tako vsa trupla mrtva, ali pa ostaneš brez kondicije in umreš sam.
Za nekoga, ki je pričakoval realno in težaško izkušnjo se bojni sistem počuti preveč arkadno, ampak mogoče bi za to krivil previsoka pričakovanja, kjer je v napovednikih vse izgledalo bolj fluidno in premišljeno. Ni zanič in tudi ne želim reči, da je neigrano, ampak nisem najbolj navdušen nad stilom, za katerega so se odločili v končnem produktu, saj bi ga najlažje opisal kot State of Decay 2, le slabše.
Samo da se zraven arkadnosti Days Gone trudi prikazati bolj realno in dramatično zgodbo, kjer se človeštvo spopada z manjkom praktično vsega, ampak potem po drugi strani imaš sam neprestano (pre)polne žepe, ki te preprosto silijo v neprestano kreftanje, kjer vse zaloge obnoviš po dobrih petih minutah.
A vse ni turobno
Pa dajmo omeniti par stvari, ki jih Days Gone opravi dobro. Eden teh je že zgodba, ki se vsaj po mojem mnenju lahko kosa z vsemi večjimi dramami na trgu. Potegne te vase in te ne izpusti, delno po zaslugi dobrega glasovnega podajanja in delno po zaslugi vrhunskih animacij, pa tudi glasbena podlaga pripomore pri napetosti in drami, čeprav si ne zasluži Grammya.
Deacon St. John je zelo všečen protagonist, kakor tudi kopica drugih, ki jih srečaš tekom zgodbe in škoda je, da niso več truda vložili tudi v naloge, ker je težko ostati navdušen, ko pa je večina stranskih misij tako generičnih.
Torej v Days Gone igramo kot biker sredi apokalipse. Po takem lahko pričakujemo, da bo vožnja z motorjem predstavljala osrednji del in to je tudi res. Sicer sem zasledil, da nekateri kritizirajo vozni model, ampak po pravici povedano se mi je zdel odličen. Sploh, kako lahko ubiraš ovinke ali občutiš težo motorja, ko te ob preveliki hitrosti vrže iz ovinka in treščiš v drevo.
Ampak ponovno opisujem izkušnjo na PS4 Slim in morda na PS4 Pro težav z neprestanimi padci FPS ni. Sploh sam sem navajen igranja pri 60FPS in sem težavo zaradi tega še dodatno potenciral.
Razsodba
(+) Zgodba je vrhunska tako v izvedbi, kot tudi naraciji (+) Atmosfera je dobra, ni kaj (+) Dober vozni model (+) Horde so grozljive in resnično gromozanske (+) Grafična podoba je na čase dobra (+/-) Bojni sistem je meh (-) Dolgočasno raziskovanje brez prave motivacije (-) Deluje kot konj serje – posrano (-) Stranski kvesti so generični in ponavljajoči (-) Bolj kot z zombiji te obsipava s plenom in municijo
Če si igralci Skyrima nekaj že dolgo želijo, je to skupno preigravanje avantur. S tem ne mislimo, da si želijo MMO-ja, kot je to denimo Elder Scrolls Online. Njihove želje so bolj preproste: preigravanje štorije skupaj s kolegom.
Založnik Bethesda tem željam ni želel uslišati, zato je tu prišla naprej moderska skupnost. Nastal je projekt Skyrim Together, ki bi igralcem naj omogočal skupno doživljanje pustolovščin.
Ambiciozen projekt pa je naletel na precej ovir. Po dolgem čakanju so razvijalci predstavili beto, kjer pa so igralci odkrili, da je bilo kar nekaj kode ukradene od popularnega moda Skyrim Script Extender. Razvijalec se je kasneje upravičil in dejal, da bo ukradeno kodo odstranil. In od takrat vse tiho je bilo.
Na Redditu je nato nekdo odprl temo “Ali se bo sploh kaj zgodilo?”, nakar je v pogovor uletel eden od razvijalcev ter se odzval precej neprofesionalno.
Tema je sedaj izbrisana, a po njegovih besedah je skupnost tako toksična, da so želeli že večkrat odpovedati celoten projekt. Poleg tega se je pritožil, da oni skupnosti niso dolžni ničesar in da naj jih pustijo, da v miru delajo na projektu.
Ta zadnja izjava je precej razburila njihove sledilce, saj Skyrim Together ni ravno brezplačen mod. Ljudje, ki delajo na njem, so že dolgo časa nazaj naredili Patreon stran, kjer za razvoj služijo velike denarce. Trenutno mesečno potegnejo na svoj račun 18.000 dolarjev, na višku popularnosti pa je bila ta cifra veliko višja in je celo zrasla do 33.000 zelencev.
Glede na te denarce, so vsekakor svoji skupnosti dolžni nekaj. Če ne drugega, vsaj profesionalno obnašanje. Sumi se, da je odstranitev ukradene kode projekt praktično zaustavila, saj je ta tvorila velik del projekta in razvijalec preprosto ne zna kode zamenjati s svojo.
Gone Home je ena od tistih iger, kjer je akcije bolj malo in je veliko večji poudarek na raziskovanju in sestavljanju zgodbe.
Tosortnih iger se je oprijel naslov “walking simulator” in Gone Home je eden od najboljših predstavnikov te zvrsti. Raziskujemo povsem običajen dom in skozi pregledovanje predmetov in zapiskov poskušamo skupaj sestaviti zanimivo štorijo.
Če vas takšne igre veselijo, se boste še boj razveselili dejstva, da si je špil trenutno moč pridobiti povsem brezplačno. Zadevo si lahko prenesete na spletni strani Humble Bundle in ko si aktivirate račun, si lahko prenesete igro iz sledeče povezave.
Zanimivo je, da boste pridobili igro, brez kakršenkoli zaščite, tako da za zagon ne potrebujete niti Steama. Samo namestite in poženete bližnjico iz namizja, kot v dobrih starih časi.
Ponudba je na voljo do 5. maja in ko si igro enkrat prenesete, vaša ostane za vedno.
Aaah, presladki žanr MMORPG oziroma po naše masovne večigralske igre igranja vlog. Največji blagoslov in hkrati največje prekletstvo vsakega resnega igričarja, katero požre več časa kot žena, pet otrok in še farma kokoši povrhu. To so igre, kjer se po končanem delovniku izmučen usedeš za ekran in se zgolj za trenutek odklopiš od zunanjega sveta, pa je že ponovno čas za odhod na delo, ti pa si ravno sredi vpada v nevarno temnico.
Zadnji MMORPG zame je bil Guild Wars 2, kateremu sem večno zvestobo zaprisegel že kmalu po izidu. Romantična zveza se je tragično končala po več kot pol leta in po na stotine preigranih urah in od takrat vlačugarsko vsake toliko časa prebijam noč s kakšnim nadomestkom, a v resno zvezo me noben ni “zapecal”. Dejstvo je, da absolutno preziram vsak MMO ali nasploh vsako igro, kjer razvijalci že za igranje zahtevajo mesečno plačevanje. Na srečo je bil trend skorajda iztrebljen in tudi pri Black Desert Online raje zahtevajo vnaprejšnjo plačilo v višini 10€, ki ne predstavlja pretirane ovire, saj lahko od tam naprej igraš po mili volji. Tako sem po ponujeni kodi s strani založnika (še mopsa so mi dali!) dobrih pet let po izidu tega azijskega MMO-ja hlastno zagrabil Remastered enačico in ponovno je šlo za ljubezen na prvi pogled… A je žal presahnila hitreje, kot bi lahko izrekel stavek “tolči, Pugovski, da boš velik in nastopipičarjen”.
Razvojna ekipa: Pearl Abyss Založnik: Kakao Games Europe B.V. Platforme: PC Datum izida: 23.08.2018 (Remastered edicija) Cena: 9,99€
Zvrst: MMORPG
Črna spletna puščava
MMO-ji so v primerjavi z večino preostalih žanrov zgodba zase. Stalno buden in živahen večigralski svet za poln izkoristek potenciala nujno potrebuje ogromno igralno bazo, vzdrževanje strežnikov, skrb za ravnovesje in dodajanje nove vsebine pa prav tako ni enostavna stvar. Glede na dejstvo, da že vrsto let poslušamo o popularnosti bolj kot ne enih in istih naslovov s tu in tam kakšnim novim prišlekom, bi žanr obtožil stagnacije, kjer so dobri naslovi redki in daleč vsaksebi.
A Black Desert Online je glede na statistiko definitivno uspelo pokukati iz kupčka povprečnežev, saj trenutno zaseda peto mesto na lestvici najbolj aktualnih MMO-jev širom sveta. Prva zanimivost se najde že v sistemu izgradnje lastnega lika, čeprav je še kako razvidno, da gre v osnovi za vzhodni MMO. Tako imajo vsi karakterji izrazito azijski priokus, a presenetilo me je golo število opcij in podrobnosti pri prilagajanju. Kapo dol. Res odličen sistem, ki bi ga rade volje videl v vsakem MMO-ju od sedaj naprej.
Bradata abominacija.
Po naporni izbiri med bogato izbiro klas sem tako dobre pol ure preživel tudi v urejevalniku in se na koncu odločil za prenos enega izmed prednarejenih likov, s sumljivimi podobnostmi s filmsko igralko Chloe Grace Moretz. Tako se je pričela moja dogodivščina v ta večigralski svet, svet Black Desert Online.
A že na začetku me je pričakalo razočaranje. Celotna zgodba se odvija okoli tvojega prej narejenega tipčka ali gospodične, ki se zbudi z amnezijo in nenadejano družbo črnega plinastega prijatelja. Črni zlobni duhec, ki ga vidiš zgolj ti in ki se lahko pohvali z žarečimi rdečimi očmi, katere ti bulijo direktno v dušo – le kaj bi tu sploh lahko šlo narobe.
Pravzaprav bi se naj od tu naprej zgodba odvijala po lastni tirnici, a po par urah brezzveznega in ponavljajočega se dialoga, spremljanega s strani občasnih boleče osnovnih cinematičnih sekvenc z zanič angleškim glasovanjem sem vestno pričel tipkati po miški ob vsakem bližnjem soočenjem z novim NPC-jem. Na kratko, gre za razvejan in bogat vizualno prekrasen svet, poln dolgočasnih gobezdačev in ponavljajočih se kvestov, ki te navadno popeljejo v lov na eno ali drugo beštijo.
Brigajo me tvoji problemi, daj mi že enkrat nagrado.
Ne glede na obliko kvesta te bo večina tako poslala v to dejavnost, ki bo občasno prekinjena s strani šefovskega spopada. Nagrade so sicer kul in so tudi glavni razlog, zakaj sem se loteval te ponavljajoče se dejavnosti, saj bi drugače raje prostovoljno šel na Dob.
Sicer je možno, da se kasneje srečuješ z zanimivejšimi variacijami in da zgodba sčasoma postane epska romantično-akcijska fantazija, a ne verjamem, da bo kdo z igro zdržal po 50 ur samo zato, da pride do zanimivejših kvestov, ki jih verjetno tako ali tako ni tam. Bogsigavedi, da jaz nisem.
Kaj šele, da bi se skušal spoprijateljiti s vsakim NPC-jem, kjer moraš raziskovati vse po dolgem in počez samo zato, da pridobiš dovolj strokovnega znanja o kamnih in jamskem mahu in spoznaš dovolj prebivalcev za normalen pogovor o njih. Sicer je sistem prijateljevanja zanimiv in pride s svojimi nagradami, kot so novi kvesti in znanja, a se hitro prične ponavljati.
Ekonomika poslovanja za telebane
Seveda namesto kvestov lahko počneš tudi druge stvari, kot je na primer… ribarjenje. Če ti lov morskih bitij ni po godu pa obstajajo tudi razni drugi načini pridobivanja resursov, kot je nabiranje rož in krompirja, katera skupno s premnogimi drugimi resursi izrabljaš za kreftanje in trgovanje. Igra se namreč hvali z naprednim in realističnem ekonomskim modelom, a moram priznati, da se nisem preveč zatopil v ta aspekt, ker me enostavno ni zanimal in ga tako ne bom preveč komentiral.
Lahko investiraš v razne stavbe, ki nato delajo tebi v korist.
Bolj mi je dišalo kopičenje nepremičnin, v katere sem namestil delavce in jih prisilil k kopanju krompirja in varjenju piva zgolj z namenom, da so ga pili za obnavljanje energije, katero so spet porabili za alkoholno proizvodnjo in treskanje tal z motiko. Seveda bi jih lahko dal delati tudi druge dobrine ali celo pohištvo, ampak moj cilj je bil deželo spremeniti čim bližje rodnemu domu in kot je ugotovil že Prešeren, sta alkoholizem in hitrostno žretje krompirja največji slovenski nacionalni šport.
Ampak na koncu pa ne glede na vse postranske dejavnosti glavni faktor za poganjanje adrenalina v kri zmerom predstavlja ravsanje. Sicer po besedah mnogih drugih igralcev prisilni PvP smrdi bolj kot deset dni stara rabljena plenica, a glej, nekaterim je vseeno všečen. Predvsem zato, ker se preostanka drži velik problem.
Ko sem se prvič zaljubil v Guild Wars 2, je bil akcijski in taktični bojni sistem velik zaslugar. A Black Desert Online, no, ta bojevanje predefinira v zadovoljujočo kombinacijo pretepaščine in akcijskega RPG-ja. Kombinacija se izkaže za izjemno zadovoljujoče in konkurenčne MMORPG-je povsem odpihne iz barke.
Več kot jih je, lepše nam gre.
Počutil sem se kot polbog, ko sem preko kombinacij tipk izvajal vse mogoče vragolije in udarce. Eden najbolj… ne… to ne dela pravice… NAJBOLJŠI bojni sistem v kateremkoli MMO-ju, ki sem ga doslej igral. Saj poznaš tipične Azijske masovne RPG-je, kjer z enim udarcem v zrak vržeš na desetine sovražnikov? No, predstavljaj si MMO s tem.
Trn v peti je zgolj več kot očitno pomanjkanje PvE vsebin, saj v igri ni temnic, ni “raidov” in nasploh ni vsebine, ki bi potrebovala po več igralcev. Če si igral Guild Wars 2 se boš spomnil masovnih dinamičnih šefovskih spopadov, ki so za uspešno razrešitev potrebovali na desetine, če ne na stotine igralcev. Tu? Kvečjemu lahko loviš šefe posameznih področij, kjer pa je epskost za par stopničk nižja.
Nabildana pujča je še pretežki zalogaj za mlečnozobca. Mrknila ni niti po desetih minutah fizične zlorabe.
Da pa jim ne bom delal krivice, je pred par dnevi prišlo na dan oznanilo, da lahko igralci pričakujejo precej novosti, med drugim tudi veliko nove vsebine za navdušence nad tepežkanjem računalniških revčkov, tako da bomo videli, če se bo kaj spremenilo.
Napredovanje je luksuz in ne privilegij
Zanimivost je tudi, da stopnja v igri prestavlja dosti manjšo vlogo, kot bi pričakoval. Napredovanje do 56 stopnje je mačji kašelj, a v petih letih od pričetka igranja niti eden izmed več kot milijon igralcev ni dosegel končne stopnje, ki je po besedah razvijalcev 100. Najbližje, kar so prišli, je okoli 70. Ampak namesto tipičnega napredovanja se moč tvojega lika povečuje predvsem preko iskanja boljše opreme.
A stopnja je kvečjemu za okras. Ker oprema nima minimalnih zahtev lahko tip z elitno opravo v deseti stopnji brez težav nalomi slabše opremljenega igralca v šestdeseti stopnji. Le da bo tudi ta po vsej verjetnosti imel dobro opravo, saj napredovanje ni enostavno in na začetku precej enostavno bojevanje se kmalu pretvori v težaški boj za preživetje.
Zemljevid je precej velik in poln točk zanimivosti.
Če nečesa na igri ne prenesem je to nuja brezvestnega mletja ene in iste stvari brez primerne nagrade, za piko na i pa mi smrdi tudi precej osovražen sistem energije iz Archage, ob katerem se mi kar spahuje po misli na mikrotransakcijsko zlorabo.
Verjetno si iz napisanega že uspel razbrati, da se igra zelo oklepa določenih starih sistemov in skupno z nekaterim drugim dizajnom bo igralec, ki je pričel igrati komaj dobrih deset minut pred tabo, imel “nepošteno” prednost. V kolikor bosta igralaenako časa in opravljala enake dejavnosti, ga enostavno ne boš nikoli dohitel.
Recita zdravo, Pudolski in Pugovski!
Je torej igra zanič? Ne, tega ne bi rekel. Definitivno jo bodo nekateri vzljubili in sploh ekonomija in bojevanje sta zakon, pa tudi na pogled je “sladka kot rož’ca”. Tudi obtožbe nekaterih, da gre za P2W sistem poslovanja bi sam označil za neutemeljene, saj med igranjem enostavno nikoli nisem čutil potrebe po zapravljanju.
A če želiš resno začeti z igranjem, vedi, da te bo to stalo premnogo ur prostega časa ter tuhtanje nekaterih naprednejših mehanik in kljub temu skoraj zagotovo ne boš nikoli dosegli samega vrha. ne morem pogledati mimo napak, zato se moja zgodba tu konča in igri bom le rahlo žalostno pomahal z robcem v slovo. Mogoče pa čez pet let dam priložnost Reremastered inačici.
Razsodba
(+) Vizualno najlepši MMORPG, kar sem jih igral (+) Realistično simulirana ekonomija (+) Veliko raznih aktivnosti (+) Odlično zasnovan bojni sistem (+/-) Kvesti in prezentacija sta stereotipno meh (+/-) Napredovanje poteka povsem drugače kot drugod (+/-) Ni ravno P2W, a mikro-transakcije so vseeno vedno nadležne (-) Pripravi se na “grind”, da kamorkoli prilezeš (-) Sistem energije mi smrdi (-) Brez temnic in skupinskih PvE aktivnosti (-) Novi igralci so stalno v velikem zaostanku
Priznajmo si, League of Legends je za popolnega začetnika precej težka igra.
Novopečeni igralci naletijo na težavo že pri izbiri karakterja, potem pa se je potrebno še naučiti vseh sposobnosti, se v igri pravilno razporejati ter se naučiti še tisoč dodatnih stvari, da so vsaj malce pripravljeni za prave večigralske spopade.
Razvijalec Riot se tega zaveda in ravno zaradi tega namerava v igro vpeljati povsem novega heroja, ki je na moč prikupen.
Imenuje se Yuumi in izgleda kot magična mucka, ki jezdi naokoli na magični knjigi, njena glavna naloga pa je podpora drugih karakterjev.
A od drugih karakterjev se razlikuje po eni pomembni značilnosti. Yuumi se namreč lahko pripoji na drugega igralca in takrat izgubi sposobnost premikanja. Gre pač tja, kamor se premakne njen zaveznik in to je naredi za odličnega začetnega heroja.
Novincem se namreč en bo potrebno ukvarjati s pravilnim razporejanjem svojega šampiona, ampak bodo čas lahko lažje porabili za učenje sposobnosti ter na pasivno opazovanje drugih igralcev.
Več o Yuumi in njenih sposobnostih si lahko preberete na uradni strani, njen prihod v igro pa je napovedan za 14. maj 2019.
Epic ponuja vsem razvijalcem precej večji odstotek od prodaje naslovov kot pa Steam, zato ni čudno, da je trgovina zanimiva marsikomu.
Za njihovo trgovino se odločajo tudi razni indie studiji, saj imajo na Epicu precej manjšo konkurenco. Steam namreč dnevno preplavljajo nove igre indie razvijalcev, zato se kvalitetni naslovi vse preradi izgubijo v poplavi nizko-kakovostnih naslovov.
Žal pa je tudi strank precej manj, kar je boleče občutil razvijalec Coffee Stain Studios.
Ta je poprej razvil zanimivi Goat Simulator, za svoj zadnji naslov Satisfactory pa so se odločili ekskluzivno zavezati Epic trgovini.
Razvijalec je včeraj na Twitterju razodel prodajne številke in te so naravnost katastrofalne. Vse skupaj so na Epicu prodali 9 kopij igre. Tako je, 9.
An update on the number of Satisfactory copies sold.
Satisfactory sicer izgleda kot zanimiv naslov. Igramo iz prve osebe in naša naloga je raziskati tuj planet, zraven pa lahko gradimo tovarne, raziskujemo ter se bojujemo. Gre za precej bolj napreden špil kot je bil zajebantski Goat Simulator in zagotovo je šlo v razvoj kar nekaj denarja. Toda na žalost ne izgleda, da bo povrnil ves vloženi trud.
Razvijalec pravi, da načrtov za Steam trgovino še nima, saj ni razmišljal tako daleč v prihodnost. Morda je čas za spremembo zavezništva, preden zaradi slabo vloženih sredstev zaprejo vrata.
Par dni nazaj je izšla pretepačina Mortal Kombat 11 in kot vedno ima igra vključeno kampanjo, ki je tokrat narejena precej dobro.
Navduši predvsem glasovno podajanje in animacije, ki so na precej visokemu nivoju. Žal se pri dobrih izdelkih takoj začuti, ko neka slaba stvar izstopa in tukaj je to glasovno podajanje slavne pretepačice Ronde Rousey.
Razvijalec NetherRealm Studios se je pred izidom igre precej hvalil, da je v igro privabil to slavno osebnost, ki je, po svojih besedah, navdušena igralka serije Mortal Kombat.
Tokrat so ji zaupali glasovno podajanje lika Sonye Blade in žal se ob njenih vrsticah hitro začuti njeno neizkušenost.
Za primer si lahko pogledate spodnji posnetek, ki dodobra prikaže slabo odigrane vrstice.
Bringing in Ronda Rousey for MK11 was garbage for plenty of reasons but the way she delivers her lines like a bad Tommy Wiseau impersonation is just awful. pic.twitter.com/vE9hlJi7Zk
To je pač nekaj, česar ne bo mogel odpraviti noben popravek, ponovno snemanje dialoga pa je na žalost nekaj, kar se preprosto ne splača. Mortal Kombat 11 ima morda najboljšo zgodbo v seriji do sedaj, zato je žalostna ta črna pika, ki bo za vedno prisotna v temu naslovu.
Počasi a vztrajno se življenjski cikel konzol PlayStation 4 ter Xbox One zaključuje. Tako Microsoft kot tudi Sony sta glede naslednikov še vedno skrivnostna, a slednji je vsaj začel o PlayStation 5 odprto govoriti.
Izvedeli smo že nekaj zanimivih informacij, kot je denimo to, da bo naslednja konzola podpirala PS4 igre in imela vgrajeno podporo za VR.
Na Twitterju pa je je novinar, ki dela za spletno stran The Wall Street Journal, s širno javnostjo delil nekaj zanimivih faktov.
Sony: -No next-gen PlayStation launch over next 12 months -PS Now has been ave. 40% annual growth since launch, now 700,000 users -Much of Y31.1 billion (difference between past fy op vs this fy op outlook) to be invested to develop next PlayStation console
Tako smo izvedeli, da PlayStation 5 svojega rojstva ne bo doživel še vsaj eno leto, tako da je najbolj zgodnji datum izida postal maj 2020.
Hkrati je naročnina na njihov pretočni servis PlayStation Now zrasla za 40% in sedaj drži že 700.000 uporabnikov.
Sony pravi, da je bilo preteklo leto njihovo najbolj uspešno do sedaj. V zadnjem letu so prodali 17,8 milijonov PlayStationov 4, kar je sicer malce manj kot leto prej, ko so jih v promet spravili 19 milijonov. Vse skupaj so prodali 96,8 milijonov konzol, naslednje leto pa bodo zagotovo presegli magično mejo stotih milijonov.
Maščevalci trenutno delajo raztur v kinih in Marvel si lahko zopet obeta rekordne dobičke. Norija se je preselila celo v Fortnite, vsemu navdušenju pa je podlegel tudi iskalnik Google.
Pri brskanju so nam namreč pripravili eno zanimivo presenečenje, to pa se tiče Thanosa, glavnega zlobca Maščevalcev. Vse kar morate storiti je, da v iskalnik vtipkate Thanos ter nato na desni strani kliknete slikico rokavice Infinity Glove in čarovnija se bo pričela. No, kar pohitite, vas bom počakal, saj vam ne želim pokvariti presenečenja….
Ste že nazaj? Je bilo zabavno? Kot ste opazili, se ob kliku rokavice izbriše polovica zadetkov, prepolovi pa se tudi številka zadetkov. Če nato rokavico kliknete še enkrat, se vse povrne zopet na normalno stanje.
Na nas je obrnila bralka Neža in za svojo diplomsko nalogo si je izbrala zanimivo temo. Želi namreč raziskati, če ima igranje akcijskih iger kakšen vpliv na naše možgane in na našo sposobnost dojemanja oz. na naše kognitivne sposobnosti.
Raziskava je zelo zanimiva in. kot nam je znano, je tudi prva taka v Sloveniji zato njen projekt z največjim veseljem delimo tudi z našimi bralci. Ankete se lahko udeležite s klikom na spodnji gumb tako igralci kot tudi tisti, ki so vam igričarske pustolovščine tuje, več pa bo povedala Neža s svojimi besedami.
Video igre so v današnjem času in družbi zelo popularne. Na svetu je okoli 2,2 milijarde ljudi, ki igra video igre, ta številka pa se bo v prihodnosti še povečevala. V letu 2018 so v ZDA izmed vseh video iger prodali 25,9 % strelskih iger, s čimer so se uvrstile na prvo mesto najbolje prodajanih zvrsti.
Akcijske video igre (med katere raziskovalci uvrščajo predvsem strelske in akcijske RPG igre) imajo kar nekaj značilnosti, zaradi katerih bi lahko domnevali, da z njimi “treniramo” naše kognitivne sposobnosti. Igralec mora izredno hitro procesirati stvari na zaslonu, osredotočen mora biti na več objektov hkrati, izbrati pomembne informacije in prezreti nepomembne dražljaje ter se hkrati kompleksno odzivati. In še bi lahko naštevali.
Hkrati pa je v današnjem času vse več stereotipov o “gamerjih” – vsak je že slišal kakšnega in večinoma so negativni.
Kdo ima torej prav? Kaj je res in kaj ni?
Lahko igranje akcijskih video iger vpliva na boljše kognitivne sposobnosti – kot so pozornost, spomin, vidno zaznavanje in podobno? Se spretnosti, naučene prek video igre lahko prenesejo v drugačen kontekst? Bi bili igralci akcijskih video iger boljši pri reševanju kognitivnih nalog?
Vse to sem želela preveriti z raziskavo, ki primerja kognitivne sposobnosti igralcev akcijskih video iger in neigralcev video iger. Reševanje poteka prek spleta na računalniku in je malo drugačno od navadnih anket – gre za kognitivne teste, katere uporabljajo tudi na primer pri ocenjevanju pilotov.
Test lahko rešite tudi sami, če ste igralec akcijskih video iger ali če zelo redko igrate katere koli igre. Nahaja se na tej povezavi: https://kognitivniprofil.net
Rešujte prek računalnika z miško. Vse skupaj traja do 30 minut, pomembno je, da vas pri reševanju nihče ne zmoti in da ste mentalno optimalno pripravljeni (torej spočiti, trezni itd.). Po zaključku raziskave dobite tudi rezultate – svoje, da se primerjate z drugimi in tudi splošne izsledke – imajo slovenski igralci akcijskih video iger boljše kognitivne sposobnosti ali ne?
Lastniki konzole Nintendo Switch se lahko že zadnjih par mesecev zabavajo ob preigravanju popularne pretepačine Smash Bros Ultimate.
Očitno si veliko ljudi želi po goflji udariti kakšnega Pokemona ali pa Maria, saj se je špil v samo štirih mesecih prodal v kar 13,81 milijonov izvodih. S tem je premagal prejšnjega rekorderja, Super Smash Bros Brawl za Wii, ki pa je 13,30 milijonov kopij razprodal v svojem celotnem življenjskem obdobju in je tudi daleč pred tretjim mestom, katerega naseljuje Mortal Kombat 10, ta pa je prodal okoli 10 milijonov kosov.
Številka je prišla iz zadnjega Nintendovega finančnega poročila in podjetje se je lepo postavilo nazaj na noge po precej slabi prodaji konzole Wii U. Konzola Switch je po prodaji prehitela Nintendo 64 in pred njo je še dolga življenjska pot.
Nintendo je razodel še številke nekaterih njegovih drugih naslovov. Pokemon Let’s Go Pikachu/Eevee je do sedaj prodal 10,63 milijonov kopij, sledita pa mu Mario Kart 8 Deluxe z 7,47 milijona in Super Mario Party z 6,4 milijona prodanimi izvodi.
Here is a look at Nintendo’s financial results for the past 20 years.
Nintendo generated revenues of 1,200,560 million yen, up 13.7% YoY. Operating Income was 249,701 million yen, up 40.6% YoY.
To je Nintendovo najboljše leto od 2009 dalje in za letos imajo pripravljenih še kar nekaj presenečenj. V kinih nas čaka nov film Detective Pikachu, pri igrah pa predelava Zelda: Link’s Awakening ter nova Pokemon igra.
Na PC igričarskem trgu poteka prava vojna, kjer si udarce izmenjavata trgovini Epic ter Steam.
Epic poskuša uporabnike na svojo stran dobiti preko ekskluzivnih iger, ki jih ni potem mogoče kupiti nikjer drugje. A po njihovih besedah jih veliko bolj moti Valvov poslovni model, kjer si na Steam trgovini od vsakega prodanega izvoda odtegnejo mastnih 30% dobička, kar je seveda ogromna številka.
Predsednik Epica Tim Sweeney se je včeraj zavihtel na Twitter in izjavil nekaj presenetljivega. Če bi Steam z založniki delil več dobička, bi Epic prenehal podpisovati ekskluzivne pogodbe in bi celo sami izdali svoje igre na Steamu.
If Steam committed to a permanent 88% revenue share for all developers and publishers without major strings attached, Epic would hastily organize a retreat from exclusives (while honoring our partner commitments) and consider putting our own games on Steam.
Po njegovih besedah je ta 30% delež največji problem PC trga in Epic je ustvaril svojo platformo s specifičnim namenom odprave tega problema.
That’s a loaded question! But Epic will stay the course. 30% store dominance is the #1 problem for PC developers, publishers, and everyone who relies on those businesses for their livelihood. We’re determined to fix it and this is the one approach that will effect major change.
Epic je torej podal ultimat Valvu in zanimivo bo videti, če se bo trenutno največja digitalna platforma sploh odzvala. Še bolj zanimivo pa bo, če se bo v primeru pozitivnega odziva Epic res držal teh svojih visoko letečih obljub.
Za prestol najbolj dragocenega tehnološkega podjetja se skozi leto 2019 ves čas bojujejo trije šampioni: Apple, Amazon in Microsoft.
Slednji je dolgo časa držal prvo mesto, a je tega izgubil, ko sta oba njegova konkurenta presegla vrednost bilijona dolarjev, sedaj pa je to uspelo tudi Microsoftu, s tem pa je tudi postal najbolj vredno tehnološko podjetje.
Microsoft je v preteklem mesecu zabeležil večji dobiček, predvsem zahvaljujoč njihovim storitvam v oblaku, podjetja pa se tudi masovno naročajo na njihove Office 365 produkte.
Njegove delnice so zrasle za 4.4% in dosegle vrednost 130,54 $, to pa je bilo dovolj za doseg magične meje bilijona dolarjev. S tem so z vrha izrinili Apple, ki je trenutno vreden 980 milijard dolarjev.
Microsoft pa ni ravno vesel glede dobička, ki mu ga je prinesla njihova igričarska divizija. Tam so zabeležili 2,36 milijard dolarjev dobička, kar je za njih bilo manj kot so pričakovali. Večina tega denarja je seveda prišla od njihove konzole Xbox One, so pa zabeležili tudi rast na PC trgu. Tam seveda vlada Windows 10, nekaj malega jim tudi prinesla Windows trgovina, njihovi dobički pa so v zadnji četrtini narasli na 10,7 milijard dolarjev, kar je bilo več kot pričakovano.
Microsoft je imel močno leto, zanimivo pa bo videti, kaj vse so nam pripravili za leto 2019. Za sejem E3 so napovedali močno prisotnost in velika presenečanja, zato mnogi pričakujejo napoved naslednika konzole Xbox One, kar bi njegove delnice samo še dodatno učvrstilo.
Obe Titanfall igri sta bili precej dobro sprejeti med igralci. Prvi del je njega dni storil radikalno potezo in je bil naslov, ki ni vseboval enoigralske kampanje ampak se je povsem osredotočil na večigralstvo.
Titanfall 2 je to napako odpravil in dodal vznemirljivo kampanjo, a oba naslova sta si delila eno lastnost: prodajala sta se slabo.
Razvijalec Respawn je potem zadel v polno s svojo battle royale igro Apex Legends, ki je praktično čez noč postala svetovni uspeh. Včeraj je razvijalec razodel nekaj planov glede prihodnosti njihovih iger in na žalost Titanfall oboževalcev trojke še nekaj časa ne bo na spregled.
“Pomembno je, da se zavedate, da na Apex Legends in Star Wars Jedi: Fallen Order delata dve povsem ločeni ekipi. Da bi popolnoma podprli igro Apex Legends, smo vse Titanfall projekte zaenkrat postavili ob stran.”
Titanfall 2 lahko trenutno dobite na Originu, kjer je znižan na ceno 19,99 €.
Igra Persona 5 je prodala kar 2,7 milijona enot po celem svetu, kar je precej velik dosežek za vsakega razvijalca iger, še posebno ker v zadnjih letih JRPG-ji niso tako priljubljeni med “casual” igralci.
Persona 5 je precej znana igra, predvsem v japonskem svetu, razvil pa jo je studio Atlus – gre za 5. del legendarne franšize pod vodstvom oblikovalca Naoya Maeda.
Razvijalec Atlus je napovedal tudi razširjeno verzijo osnovne igre, ki se bo imenovala Persona 5 Royal. Čaka nas novi Phantom Thief z imenom Kasumi Yoshizawa, nov karakter Takuto Maruki in nova lokacija Kichijoji. Igralci bomo lahko malce podrobneje raziskali tretji semester šole, kar bo že tako ogromno izkušnjo še bolj razširilo.
Persona 5 Royal bo pridobila tudi malce nadgrajeno grafiko, na Japonskem pa bo izšla 31. oktobra 2019. Tisti, ki nismo samuraji, bomo na svojo verzijo morali počakati v letu 2020.
Na strani smo po testih premnogih ostalih komponent očitno dočakali tudi prvi test napajalnika, juhej! Žal moram dodati, da si (zaenkrat) še ne lastim opreme, s katero bi lahko podrobno testiral nihanje napetosti, a to ne pomeni, da bo napajalnik zlahka prestal vso zlorabo, ki mu jo nameravam nameniti.
Čast biti prvi med množico pripada Inter-Tech SAMA Forza 1200W. Na mestu je zahvala podjetju Inter-Tech, ki je prispevalo testni primerek.
Kakovostni napajalnik je ena izmed najpomembnejših komponent vsakega računalnika. Že res, da slehernik ne potrebuje 1200W moči, še zdaleč ne. Največkrat zadostuje že manj kot 500W, zato gre pri vrednostih nad 1000W navadno za ciljno skupino uporabnikov, ki vedo, zakaj potrebujejo takšen napajalnik – a previsoka moč ni še nikogar pokončala. Še več! Večina napajalnikov doseže najboljšo učinkovitost pri obremenitvi okoli 50%, zato se pri odločanju za nakup večinoma uporablja formula poraba sistema x 2, kajti tako bo poraba elektrike najnižja in ob tem se bo tudi napajalnik manj grel, s tem manj obrabljal in bo deloval dlje. Dodam še, da napajalnik iz vtičnice “vleče” toliko elektrike, kot jo sistem potrebuje, tako da brez skrbi, če računalnik porablja 500W bosta 700W in 1200W napajalnika porabljala enako, seveda če sta enako učinkovita.
Načeloma vse štima, v kolikor je kupec dovolj ozaveščen in v zahtevne mlinčke ne vgrajuje cenenih ali še huje, premalo zmogljivih cenenih napajalnikov. V tem primeru prej ali slej nastopijo težave, kot je vonj zažgane elektronike in sprememba računalnika v kup odpadne elektronike. Večji del krivde leži na proizvajalcih, ki na napajalnike, sploh v najcenejšem segmentu, lepijo pavšalne vrednosti, kjer je praktično vsaka enota 500W+, dejansko pa premore dobro polovico navedene vrednosti. Eden izmed njihovih trikov je seštevanje moči vseh linij, torej 12V, 3.3V in 5V. Dobljena moč še zdaleč ne izraža resnične vrednosti, saj sta v novodobnih sistemih 3.3V in 5V proti 12V zanemarljivo obremenjeni. Proizvajalci, ki dajo kaj nase, upoštevajo samo 12V linijo/e in še tam si kdaj vzamejo rezervo.
Tehnične podrobnosti
SAMA je zaenkrat evropskim kupcem precej neznana linija, ki cilja na premijsko linijo napajalnikov. Inter-Tech ima seveda tudi cenejše serije, kot so na primer Coba Nitrox Nobility, Coba Power, Coba Ces in večini bolj znani Argus ter Energon s pridihom pisarniških linij SL Plus ali SL.
Embalaža
Na škatli sivo črne barve je presenetljivo malo marketinškega materiala. Zgolj na zadnji strani proizvajalec oglašuje nekatere prednosti, kot so japonski kondenzatorji, enotna 12V linija, 100.000 ur življenjske dobe, pozornost pa pritegne tudi kar 10 letna garancijska doba, mmm sliši se lepo. Le kdo se brani dolge garancijske dobe?
Ob odprtju škatle nas pričaka skupek dveh vrečk iz blaga z modularnimi kabli, zraven njiju pa tudi napajalnik, zaščiten s sivim penastim modelom.
Izgled in dizajn
Če napajalnik ločimo od domovanja lahko takoj opazimo dokaj nestandarden dizajn. Napajalniki so ponavadi zelo sofisticirane štirikotne oblike, a tu so na vseh vogalih prehodi ovalni. Za popestritev izgleda so uporabili linije iz brušenega aluminija, kjer moraš biti ob rokovanju previden, da se ne urežeš na ostrem robu.
Zraven visoke teže hitro zapazimo par značilnih karakteristik. Črno srebrn (platinast) barvni dizajn, komplimentiran s sivim estetskim trakom s Platinum oznako ter napisoma Forza in High Quality Power Supply, ki se razprostirata na obeh straneh.
Eno stran prekrivajo karakteristike ter značilnosti, drugo pa mrežasta kovina, pod katero se nahaja ventilator.
Kot priteče visokocenovnikom je tudi tukaj dizajn popolnoma modularen. Ima izrazito prednost, saj lahko v ohišje namestiš samo kablovje, potrebno za delovanje sistema. Manj izpostavljena prednost pa je tudi možnost zamenjave kablov ali nakup preoblek, če se odločiš za določen ambient ohišja.
Glede na moč ima zraven kupček kablovja. Iz meni neznanega razloga, se na enem izmed kablov nahaja priključek za disketnik! In to na 170€ napajalniku. Še vedno kar ne morem verjeti, da ga proizvajalci v 21. stoletju še zmeraj tovarniško podpirajo. Peščica ljudi, ki ga dejansko potrebuje, lahko nabavi jebene adapterje iz Ebay. Ampak resnično – prosim, dovolj je bilo.
Vsi kabli so oblečeni v elastično preobleko, za lepši izgled in manj težav pri urejanju in napeljevanju. Dolžina je zadovoljiva in težav nisem imel niti pri večjem Tower ohišju.
20+4pin za osnovno ploščo je kompatibilen tudi s starejšimi BTX priključki (da se ga razdeliti na 20pin+4pin). Zraven prejmeš še priključka za napajanje procesorja. Eden izmed njiju je 4+4pin, drugi pa 8pin. Da napajalnik dejansko upraviči svojih 1200W mora omogočati priklop kar nekaj grafičnih kartic. Ni panike, štirje kabli s 6+2pin in 8pin bodo zadostili priklopu do štirih požeruhov.
Gremo stvar odpreti? Amm, kaj pa garancija… Naj ji bo lepa pot v onostranstvo… Prva stvar, ki pade v oči je ventilator podjetja Hong Hua. Začetek je obetaven, gre za firmo, ki ventilatorje po moji raziskavi prispeva vsaj v Antec EDGE in Corsair HXi liniji.
Kakorkoli, uporablja tradicionalen in preizkušen koncept krogličnega ležaja. Nimam pripomb, morda ne bo najtišji na trgu, a kljub temu je bil večino časa skoraj neslišen, kar se pri obremenitvah nad 750W spremeni.
Ventilator: Proizvajalec: ONG HUA Model: HA1225L12F-Z Velikost: 120mm Vetrnica: 7 delna Poraba: 330 mA
Napajalnik je popolnoma modularen in učinkovit (pri naših testih je bila okoli 92%, kar ustreza platinum standardu). Notranjost vsebuje polno mostni dizajn z LLC konvertorji, sinhronizirano recifikacijo in DC-DC voltažnimi pretvorniki na sekundarni strani.
Kot InWin tudi Sama svoje napajalnike izdeluje sama. Uporabili so Nippon Chemicon kondenzatorje (delovanje do 105C) in nasploh gre za kakovostno izbiro komponentne sestave. Tudi kvaliteta spajkov je več kot spodobna.
Pri 1200W različici je 12V linija dizajnirana za do 98 amperov (en rail). Zlahka premore dovolj moči za še tako zahteven igričarski računalnik z večjim številom grafičnih kartic, prav tako bo kos večini delovnih postaj. Skladen je z ErP Lot 6 EU standardom, kar pomeni, da v mirovanju porabi manj kot 1W.
Zaščita
Prisotna
Testirano/Potrjeno
OVERVOLTAGE PROTECTION (OVP)
Da
Da / Da
UNDERVOLTAGE PROTECTION (EIA)
Da
Da / Da
SHORT-CIRCUIT PROTECTION (SCP)
Da
Da / Da
OVERCURRENT PROTECTION (OCP)
Da
Da / Da
OVERLOAD PROTECTION (OLP)
Da
Da / Da
OVERHEAT PROTECTION (OTP)
Da
Da / Da
Test
Ampak kaj se v resnici skriva za oznako 1200W? Po pričakovanjih 98A na 12V, kar je ena izmed prvih indikacij kakovostnega napajalnika. V novodobnih sistemih je linija 12V daleč najpomembnejša, kajti preko nje se napajajo tako procesor in osnovno ploščo kot tudi grafično kartico.
Kakovostni napajalniki število združek amperov na 12V liniji pripišejo k imenu napajalnika. Sama Forza naj bi po specifikacijah tako zmogla 98Ax12V=1176W, kar ob zaokrožitvi ustreza z oznako.
Če za primerjavo “lažnjivega” dizajna vzamemo nekoliko starejši in cenejši LC6450 V2.3 550W na njem zasledimo razdelitev na 2 raila, katera imata na enem 12V 16A in na drugem 12V 18A. Če jih seštejemo 34Ax12V=408W, kar je tudi dejanska zmogljivost napajalnika. Do številke 550W prideš šele, ko zraven prišteješ 3.3V in 5V.
Praviloma se vsi kakovostni napajalniki tržijo po dejanski 12V zmogljivosti, kjer Argus RGB-CM 750W dejansko premore 744W na 12V (vsaj naj bi, zato pa so tukaj testi 🙂 ).
Sama Forza FTX 1200W se poleg visoke zmogljivosti lahko pohvali tudi z 80Plus Platinum certifikatom, kar pomeni, da je izkoristek pri 20%, 50% in 100% obremenitvi vsaj 91, 94 in 90 odstoten.
Kot lahko vidimo v nadaljnjih testih napajalnik z lahkoto preseže minimalne ATX standarde.
Vsi tri testi so prikazali dobre rezultate in minimalne variacije so se nahajale v striktni 5% tolerančni meji, kar pomeni brezhibno delovanje računalnika. Napetost nekoliko pade zgolj ob največji obremenitvi.
Nihanje napetosti je v skrajnih mejah za 12V znašalo med 25mV in 33mV, za 5V med 5mV in 13mV in za 3.3V med 4mV in 12mV. ATX specifikacije določajo, da mora napajalnik imeti manj kot 120mV na 12V ali manj kot 50mV na 3.3V in 5V linijah. Rezultati so odlični in vse meritve se nahajajo znotraj specifikacij. Dobri so zlasti na 5V in 3.3V, medtem, ko mističnih 20mV na 12V napajalniku ni uspelo doseči. Je pa rezultat tudi tu kljub temu izvrsten.
OVP se je pri testu preobremenjenosti sprožil pri porabi 1307W, kar je pokazatelj delujoče zaščite.
Kaj reči, napajalnik je vse naše teste opravil izvrstno. Z 170€ žal ni najcenejši. Po podobni ceni se tržijo tudi nekateri zmogljivejši konkurenti, ceno pa kljub temu uspe upravičiti. 10 letna garancija je le češnja na vrhu torte zmogljivega in zanesljivega napajalnika. Ker 1200W napajalnik trenutno potrebuje le redko kdo, se ti za manj denarja splača ozreti po Sama Armor (5 let garancije) seriji, ki deli podobno zasnovo.
Razsodba
(+) Čist dizajn (+) Več kot dovolj moči za še tako zahteven sistem (+) Visoka učinkovitost (+) Kakovostni gradniki (+) Prisotne so vse zaščite, ki bi si jih lahko zamislil (+) Količina in dolžina kablov (+) Popolna modularnost (+) 10 let garancije (+/-) Relativno ugodna cena (+/-) Priklop za disketnik? Zakaj!? (+/-) Sicer tih, a ventilator se sliši pri porabi nad 800W (-) Ostri aluminijasti robovi
Da se pripravlja sodelovanje med trenutno najbolj popularnim filmom Maščevalci: Zaključek ter Fortnitom že vemo. Epic je na Twitterju že nekaj dni nazaj nakazal, da bodo Avengersi zopet prispeli v Fortnite svet in danes se je to končno tudi zgodilo.
Če smo nazadnje lahko igrali samo kot Thanos je tokrat zadeva veliko bolj razširjena.
Posodobitev 8.50 namreč igro razdeli med pripadnike Thanosa in njegovo vojsko Chitauri, nasproti pa mu stoji Avengers ekipa.
Thanos in njegovi pribočniki si prizadevajo pridobiti dragocene Infinity Stone in igralci na zlobni strani spopad pričnejo opremljeni z letečimi nahrbtniki ter laserskimi puškami. Prvi, ki odkrije Infinity Stone, se spremeni v Thanosa in tako pridobi super moči kot so super skok ter streljanje z močnim, energetskim žarkom.
Na strani Maščevalcev lahko igralci odkrijejo ikonična orožja kot so Stormbreaker sekira od Thora, ščit Stotnika Amerike ali pa orožja Iron Mana.
Če Thanos in njegova ekipa naberejo vse Infinity Stone, je Maščevalcem onemogočeno oživljanje.
Fortnite: Endgame je sedaj na voljo že na vseh strežnikih in sedaj je perfekten trenutek, da se podate v boj za dragocenimi dragulji in filmsko izkušnjo podoživite tudi v igri!
Če ste slučajno eden od nesrečnikov, ki se vsako noč bori z nespečnostjo in po cele noči izgubljeno tava po stanovanju, pozor, za vas imam vas perfektno rešitev.
Od ponedeljka do srede je namreč Planet TV ob 21.00 na spored postavil resničnostno oddajo The Biggest Loser Slovenija, ki je nekaj najbolj dolgočasnega in nevznemirljivega, kar lahko zasledite na naših domačih kanalih in garantirano boste po samo pol ure zaspali, kot da vam je nekdo v žilo zarinil povečano dozo konjskega uspavala.
Kako je ta oddaja doživela že svojo tretjo sezono, mi ni povsem jasno. Že prva sezona je bila prekleto dolgočasna, a takrat si imel vsaj kolikor toliko zanimive avanture Henrika, ki je bil pravi “cringe” mojster in njegova požrtvovalnost do svoje neuslišane izvoljenke Indire je pred zaslon prikovala marsikaterega gledalca.
Letošnjo oddajo vodi Saša Lendero, ki je očitno robot. Ženska že od osamosvojitve Slovenije izgleda kot 20-letnica.
Od takrat je šla kvaliteta oddaje samo še navzdol, dolgočasnost pa je presegla vse meje. Sedaj smo v tretji sezoni, ki se, hvala bogu, približuje koncu in res ne vem, kdo za vraga sploh še gleda to zadevo in se prostovoljno eno uro podvrže vsem tem mukam.
Da smo si na jasnem, nič nimam proti sami ideji oddaje. Hvalevredno je dejstvo, da si ljudje želijo zmanjšati svojo prekomerno težo, s katero se mnogi med njimi borijo že celo življenje. Pogum je potreben, da se tega sploh lotijo, še večji pa, da svoje obline postavijo na ogled celi Sloveniji.
Vendar po drugi strani se je potrebno vprašati, če je to nekaj, kar si zasluži biti na televiziji? Kajti trenutno gledamo samo običajni dan nekoga, ki gre v fitnes, vsake toliko obišče kakšno aktivnos, kot je igranje košarke in gre potem spat. To je to in po zanimivosti je zadeva primerljiva z mojim dnevom.
Tako da, Planet TV, predlagam oddajo o meni! Vsak dan boste gledalci lahko gledali, kako se zjutraj vstanem, spijem kavo, se odpeljem na delo in tipkam po tipkovnici, kjer spišem kakšen tak članek. In potem grem domov pred TV, kjer boste lahko v neprestanem pričakovanju: “Kaj bo pa danes doma jedel?!” In enkrat na teden boste lahko prisostvovali mojemu izletu v Hofer, kjer si bom nabavil futer.
Format oddaje je popolnoma zgrešen. Vsak teden tekmovalcem ponudijo nek izziv, ki je večinoma popolnoma trapast. “A boste pojedli tole mastno pico? So se vam kaj zasvetile oči,” vpraša voditeljica Saška, medtem ko kamera dramatično približa obraz tekmovalca.
Seveda vsak reče ne in to je potem nekako v bistvu to, saj brez tekmovalcev, ki bi sodelovali v izzivu, nekako ne moreš ustvariti zanimive oddaje. Tekmovalci se vsem izzivom odpovejo, saj seveda ne želijo grdih pogledov drugih v ekipi. Če bi si že kdo privoščil grižljaj jih potem gromko nahrulita trenerja, med katerima izstopa Nataša.
“Ajmo, ajmo,” se zadere Jan, medtem pa pogleduje na uro tekmovalca, da bi bilo čimprej vsega konec.
Ta se petelini tako kot v vsaki sezoni in njenega vedno sitega lajanja imam že pošteno vrh glave. Spremembo je doživel trener Jan, katerega je v letošnji sezoni pustila ženska in posledično tip izgleda na kameri, kot da je izgubil vso voljo do življenja. Sicer vsake toliko bevskne: “ajmo, ajmo,” to pa je tudi vse, česar je letos sposoben izustiti.
Nezanimivemu formatu ter prežvečenima trenerjema delajo družbo res dolgočasni tekmovalci, ob katerih bi zazehal tudi kamen. Seveda od nekih amaterjev ne pričakujem izučenosti, preko katere bi vsak dan lahko zabavali širno publiko. Ampak letošnji sodelujoči so resnično povsem enolični in človek že težko loči enega od drugega. Pač sprehajajo se pred kamero, trenirajo, jedo in, če imajo srečo, gredo domov.
Kdo mi je skril copate?!
Vsak od tekmovalcev, ki je bil vsaj malo zanimiv za gledalce, je bil praktično v istem tednu izločen. Spomnim se neke starejše gospe, ki se je pritoževala nad ukradenimi copati in dejansko se je zdelo, da se zna v temu apokaliptičnemu mrtvilu nekaj, vsaj NEKAJ, končno zganiti in ponuditi gledalcem izgovor, da si pogledajo oddajo. Ampak ne, ženska je bila v istem tednu izločena, isto pa se je zgodilo dolgolasemu, metalskemu Denisu, ki je za razliko od ostalih tekmovalcev kazal znake, da ima v telesu še dejansko pulz življenja.
Kot vsaka resničnostna oddaja tudi The Biggest Loser največ šteje na solze in objokavanje vsake zadeve. In o moj Bog so letos v oddajo pripeljali prave in šampionske jokice.
Razumem, da bližnjega ne vidiš kako leto in ti ob ponovnem snidenju na oči udarijo solze. Ampak letošnji tekmovalci začnejo bruhati v jok po enem tednu bivanja v hiši, v katero so se navsezadnje sami zaklenili.
En jok je v redu, cmizdrenje za vsako stvar pa začne gledalcu hitro najedati.
Seveda ob njihovem cmeranju skozi zvočnike udari emotivna glasba, kot da gledam stradajoče sirote v Afriki, ne pa odrasle ženske in možakarje, ki se prostovoljno želijo znebiti kilaže. V oddaji je bil prisoten nek gospod, ki je dejansko konstanto izgledal na robu solz in namesto da bi bila zadeva emotivna, je izpadla komično in že precej najedajoča. Tip je neprestano jokal, ob omembi družine so mu iz očes tekli celi potoki in ustnice so se mu tresle ob povsem običajnem vprašanju: “Kako si kaj treniral ta teden?” Ne bi me presenetilo, da greš z njim v restavracijo, se usedeš za mizo ampak vmes skočiš na WC in medtem ko te ni za mizo, ti že pošlje sporočilo: “Kje si? Pogrešam te!” Ko pa se vrneš, te čaka samo hlipajoča gmota mesa.
Opomba: po napisanem članku se nam je oglasil Valter, to je ta gospod, ki je izdatno prispeval solze k oddaji. Pravi, da se je zaradi svojih solz že opravičil vsem in da tudi sam ne ve, zakaj točno se je toliko jokal in da je na koncu šel sam sebi že na živce. V hiši je bil tudi podvržen močnemu psihološkemu pritisku, kar je razumljivo in verjetno bi se pod tem zlomil marsikdo od nas. Ponosno je še povedal, da je sedaj končno začel trenirati in da mu je danes tehtnica pokazala 118,5 kg kar je ogromen dosežek! Valterju lahko samo čestitamo in ga označimo kot pravega možakarja, ki je presegel samega sebe in mu želimo še več kilogramskih uspehov v prihodnosti!
Da ne bi bilo mučenja prehitro konec, nas ob koncu čaka pogovorna oddaja Od težaka do junaka, kjer nas čaka duhovita druščina komentatorjev. Jasna Kuljaj se še naprej izogiba Zavodu za zaposlovanje ter tako nadaljuje svojo vlogo komentatorja in povezovalca programa, družbo pa ji dela Andrej, ki je napihnjen do komičnih proporcev in vsako sezono se bojim za varnost njegovega fotelja. No, Andrej ima dejansko kaj pametnega za povedati in ga je dejansko veselje spremljati. Poleg njega sta prisotna dva popolnoma neznana komika ter Indira, ki je pač tam zato, da imajo tipi kaj za pogledat. Pazite to: med komentatorji poteka stava in če Jasna izgubi, bo zadnjo oddajo morala voditi v KOPALKAH! Neverjetna inovativnost in odličen recept, kako privabiti ogromno gledalcev na zadnje snemanje.
Od leve proti desni: komik 1, Andrej, Jasna, komik 2, Indira
To je v bistvu to, kar vas vsak večer čaka na Planet TV in da je zadeva dolgočasna priča že dejstvo, da imajo producenti komaj dovolj materiala, da zapolnijo tri dni v tednu, pa še to je na smrt dolgočasno. The Biggest Loser Slovenija ima sicer dober koncept in njegovo poslanstvo hujšanja je hvalevredno, žal pa ta zadeva ni primerna za TV. To ni resničnostni šov, to v bistvu sploh ni oddaja, ampak je primerljiva s spremljanjem lokalnega prometa ob štirih zjutraj. Ni ničesar: ni zanimivih situacij, ni zanimivih tekmovalcih, ni zanimivega dogajanja – ni vsebine. In če tega ni, verjetno ni tudi gledalcev, zato preroško napovedujem, da je letošnja sezona tudi zadnja.
