Naj ti bo jasno dragi bralec, da je pričujoči članek nastal kot posledica dolgoletnih izkušenj s poslovalnicami slovenskih mobilnih in internetnih ponudnikov in se ne gre samo za en osamljen, izoliran problem.
In upam, da se boš lahko z mojo izkušnjo poistovetil in v komentarju zapisal tudi kakšno svojo izkustvo.
Moj Bog, reši me pred nadaljnjimi izkušnjami pri naših poslovalnicah mobilnih in internetnih operaterjev.
Zadnja leta se sicer povsod v Sloveniji pojavlja trend, da se na delovna mesta postavlja ljudi, ob katerih že na prvi pogled vidiš, da te z njimi čaka slaba izkušnja. Soditi knjige po platnicah je enostavno, a kaj morem, če mi izkušnje govorijo, da je pri teh zadevah naslovnica lepa in barvita, notri so pa na pol polomljeni stavki, prepredeni z emotikoni in spisani s fontom Comic Sans.
Ta prazen pogled je na slovenskih pultih stalnica
Predvsem se to kaže na področjih, kjer se težko najde nova delovna sila. Denimo gostinstvo, kjer te postreže oseba, ki komajda govori slovensko ali pa te pozdravi študent, kateri te med obiskom dobro obiskane restavracije, ob dodatnemu naročilu tatarske omake, samo bebavo gleda. Sledi odgovor: “grem “prašat” in se nazaj vrne z odgovorom: “nimamo”.
Da se ne razumemo narobe, spoštujem čisto vsak poklic, toliko bolj tiste, katera je težko opravljati, ampak za božjo voljo, poskusi vsaj komunicirati z mano in ne dajati splošnega, “jebe se mi”, vtisa.
In ta trend se je razširil tudi na sprejemne mize skorajda vseh naših večjih mobilnih in internetnih ponudnikov.
Seveda so vsi zaposleni za mizami mladi, postavi, z lepo urejenimi pričeskami, vprašljivo pa je njihovo znanje, saj se v večini primerov ne premakne dlje od moje tatarske izkušnje iz restavracije.
Gre za ukvarjanje z IT izdelki, zato tudi pričakujem, da bo človek, ki je tam za nudenje pomoči, znal nekaj več kot pa zamenjati SIM kartico ter da ob vprašanju za določen model telefona, ne bo znal le brati specifikacij iz nalepke ob napravi.
Pojdimo na konkretne primere in sicer na mojo prvo slabo izkušnjo izpred let, ko je moji punci crknil sprednji zvočnik na telefonu.
Naprava je bila pod garancijo, zato sva se odpravila na poslovalnico Telekom Slovenija. Pričaka naju mično oblečena gospodična, kar mi je takoj vzbudilo slabe občutke. Šesti IT čut nesposobnosti pač.
Pokaževa telefon, poveva kaj je narobe in da gre za več kot očitno fizično okvaro produkta.
A brihta je bila drugega mnenja. Vse njene silne izkušnje namreč kažejo na dejstvo, da je problem zagotovo v napačni SIM kartici, ker so zdaj izšle nove, manjše in da bo to sigurno odpravilo težavo, saj je imela že podoben primer (?!).
V nasprotno je ni bilo mogoče prepričati in seveda sva dobila nadomestno kartico, na katero sva morala malce počakati, da se aktivira.
In šok, prideva domov, zvočnik seveda še vedno ni delal.
Drug dan se vrneva in za pultom je bil tokrat bradat možak. Poveva mu svojo težavo in tudi kako je zadevo poskušala odpraviti njegova sodelavka, nakar se je nasmejal, malce zavil z očmi in seveda vzel telefon in ga poslal na popravilo, zraven pa še ponudil dober nadomestni aparat.
Od navdušenja sem mu skoraj pred vsemi stisnil petko.
A zmotil si se bralec, če bi morda pomislil, da je problem osredotočen samo na Telekom Slovenija.
Daleč večjo moro mi je povzročil Telemach.
Na njihovi spletni strani sem zasledil dobro ponudbo in se v momentu navdiha odločil zamenjati svojega ponudnika, hkrati pa sem si naročil nov mobilnik.
Postopek je bil v celoti opravljen preko njihove strani in je bil sila preprost, par dni kasneje mi je GLS že dostavil nov telefon.
Nočne more pa so se začele pri prenosu stare številke na novo SIM kartico. Čeprav sem na spletni strani ob naročilu obkljukal opcijo prenosa številke in čeprav mi je Telemach zagotovil, da bodo za vse poskrbeli oni, se to nikakor ni zgodilo.
Prenos naj bi trajal 3-4 dni in po enem tednu stara številka še vedno ni delovala. Kličem na podporo, “nekaj se je zalomilo”, bo zadeva zrihtana naslednji teden.
Mine še en teden in nobene spremembe. Kličem spet tja, pravijo da sploh ni bilo vloženega postopka za prenos ampak “da zdaj pa bo”.
Še en teden. Ista stvar. Na temu mestu sem začel že zlagoma zgubljati živce zato kličem bivšega operaterja, če so dobili zahtevo za prenos številke. Pravijo, da o temu ne vedo nič.
Sklenem se odpraviti v najbližjo poslovalnico in glej ga zlomka pričaka me mično oblečena gospodična, kateri razložim svojo zagato. Malce me gleda, zraven kima in reče: “bom ‘prašala ‘.” Pokliče ne vem koga, zaključi pogovor in mi pove, da niso prejeli nobenega zahtevka za prenos številke ampak da je zdaj ona klicala gor in da “zdaj pa bo”.
Ko ji potožim, da čakam na prekleti prenos številke že dobre tri tedne, me pogleda v oči in, tule si ne izmišljujem, skomigne z rameni.
Tako stojim, jezen zaradi preprostega prenosa cifre, ki se naredi s parimi kliki na računalnik in mi predstavnik Telemacha ne ponudi opravičila ali pa nemara kakšne posebne ugodnosti, ampak skomig z rameni!
A že tedne si brez telefona in še vedno ni bila opravljena napaka? Moje profesionalno mnenje je skomig z rameni.
Čakam še en teden. Še vedno ni prenosa. Sedaj je minil že en mesec zato mi bivši operater, od katerega sem se odjavil (vsaj tako sem mislil) pošlje novo položnico, saj sem vmes uporabljal njegove storitve, zahtevka za odjavo pa še vedno ni prejel.
Kličem na bivšega operaterja, še vedno ne duha, ne sluha o prenosu.
In tako sem prišel do zadnje opcije, ki se je v bistvu nisem želel poslužiti, a sem bil v njo prisiljen.
Majhen nasvet za vsakega, ki bere te izlive moje jeze. Vsak večji ponudnik se svoje stranke ne boji, saj je preveč zaščiten in je tvoje jamranje samo bežen skovik, ki ga ne zanima.
Bojijo pa se slabe reklame in ko zadeva postane javna, se zadeve hitro lahko obrnejo v vašo korist.
Zato sem svojo jezo izlil direktno na njihov Facebook profil a še vedno na spoštljiv način. Če se boste obnašali kot orangutan, ne boste dosegli veliko, saj vas ne bodo podprli ostali uporabniki.
A če boste svojo jezo izlili na razumen način in še vedno zraven “zaropotali” po mizi, bo vaš prispevek dobival všečke in vaša slaba izkušnja bo postala vidna vsem.
In tako me je končno kontaktiral sam Telemach, kjer sem se preko Facebooka končno pogovarjal z nekom, ki dejansko ima nekaj pojma o vseh zadevah.
Torej, kaj je bil problem? Ob prejemu telefona bi moral podpisati še en papir, ki pa mi ga seveda ni nihče poslal. Prijazni svetovalec mi je nato poslal obrazec, podpišem in čez pet dni in skorajda 2 meseca po nakupu telefona, je bil končno urejen prenos številke.
Ne, ni še konec, saj imam za vas še eno posebno avanturo, ki je zaenkrat še v teku.
Decembra sem se namreč preselil na novo lokacijo in novo stanovanje je že vsebovalo T-2 priključek ter naročnino. Z bivšo najemnico se sporazumeva, da odideva na T-2 poslovalnico in preprosto preneseva njen paket name.
Ko bi bila zadeva le tako preprosta.
Prideva v poslovalnico in že od daleč vidim, da se mi ne piše nič dobrega.
Za pultom stojita dve lepo nališpani gospodični in v misli sem instanto priklical Kickstarter idejo, preko katere bi pred pultom lahko namestili kapelice, kjer bi stranke najprej zmolile in se trikrat prekrižale, preden bi se podale v pekel ukvarjanja z nevednimi prodajalci.
Končno sem na vrsti in pri postavni punci najprej opazim nohte, dolžine pol metra, katerim bi zavidal še velociraptor. Človek bi pomislil, da bi tak poklic od nje zahteval malce bolj funkcijske prste, saj seveda ne more po tipkovnici tipkati na normalen in hiter način, ampak po tipkah udarja kot moker racak.
Poleg tega je še gneča, zraven mene starejša gospa zahteva vedeti, zakaj ne more prejemati MMSov, saj seveda ne zna vklopiti mobilnih podatkov.
Ko te pričaka kaj takega za pultom, se ti verjetno slabo piše.
Dolgoprstnica se zato samo na pol ukvarja z mano, glavnino dela je prepustila drugi punci, katera je več kot očitno na uvajanju. No, vsaj upam, da je bila.
Povem svoje naročilo za prenos naročniškega paketa in čeprav ji je njena krempljasta kolegica povedala postopek, ji je uspelo opraviti samo en klik, preden ni vedela naprej. Čakamo par minut in ko zadeva postane že malce nerodna, saj vse miruje in nihče ne spregovori besede, dobim znani odgovor: “bom ‘prašala”.
Končno vse uštimamo, prenesel sem si samo osnovni S paket, saj TV-ja niti ne gledam redno, Bar pa verjetno ni močno drugačna izkušnja v HD verziji.
Podpišem, se poslovim in v mojih mislih je bila zadeva urejena.
Vse do meseca kasneje, ko prejmem svojo prvo položnico. Zdaj ne vem, ali se je šlo za napako ali kakšno bolj zlonamerno potezo.
Položnica, ki bi me morala stati dobrih 30 evrov, je imela navedene povsem druge pakete, kot je bilo domenjeno ob podpisu!
Naštel sem jih kar 10, od HBO Premium naročnine, do Pink TV kanalov, YuGo paketa, Voyo, notri je bila celo naročnina na Hustler. Vse postavke so imele sicer ceno 0 €, a seveda se gre verjetno za zavezujoč paket, kjer je najprej nekaj zastonj, kasneje pa se seveda obračuna. Polna vrednost paketa? Okoli 70 € kar je več kot še enkrat več, kakor je bilo domenjeno!
Kot rečeno, na razplet te epopeje še čakam, saj grem ravno danes grmeti na njihovo poslovalnico zato vas prosim, da navijate za moj uspeh.
Poanta članka ni samo pizdenje na vse naše prodajalce na pultih. Zavedam se, da vas je nekaj celo sposobnih in verjetno vaši kolegi na vas mečejo slabo luč.
Ampak zadeva je res katastrofalna in nič ne izgleda, da se bo kaj spremenilo.
Morda se bo kdo v članku spotaknil tudi ob dejstvo, da sem v negativno luč postavil predvsem ženske a taka je pač moja izkušnja. Stavim, da obstaja tudi nekaj moških nesposobnežev. Ravno prejšnji dan sem se sprehajal mimo ene poslovalnice ampak ko sem uzrl mladega študenta, kako si z eno roko podpira brado na mizi, z drugo pa zasanjano tapka po telefonu, sem si raje prihranil duševno zdravje in odkorakal mimo.
Tiste na pultih tudi na nek način razumem. Vem, jebe se ti, ker je dolgočasno delo in je več ali manj sestavljeno iz vklapljanja mobilnih podatkov na telefonih ter ponovnem zaganjanju pametnih naprav.
Vem, delo ni zahtevno in postavili so te na to pozicijo, čeprav ne poseduješ znanja.
Ampak poskušaj se vsaj potruditi. Ne beri specifikacij iz nalepk, nauči se jih na pamet in povej zakaj je ena naprava boljša od druge.
Ko kličeš na centralo, vprašaj zakaj je sploh nastal problem in kako se temu v bodoče izogniti. S takšnim trdim delom boš prišel na višjo delovno pozicijo a ne pozabi svojega znanja deliti s tistimi, ki so prišli na tvoje bivše delovno mesto – kot tega morda niso naredili tvoji predhodniki.
Vodilnim pri ponudnikih pa poklanjam en nasvet. Izobrazite svoj kader preden jih pošljete v prve vrste boja z vašimi strankami. Da, vsi so lepi in postavni in zagotovo bi mi znali svetovati, katera barva ovitka najbolj pristaja mojemu telefonu.
A velika večina nas ne hodi tja po modne nasvete ampak na razrešitev specifičnih in najedajočih problemov, ki pa jim vaš kader preprosto ni kos.
Brez heca, kolega mi je zaupal, da se je odpravil na razgovor za prav takšno delovno mesto in potem, ko je naštel vse svoje znanje glede telefonov (in ima ga kar precej), je bilo njihovo glavno vprašanje, kako se razume v ovitke in če bi znal svetovati strankam glede tega.
Šihta potem seveda ni dobil in čeprav vem, da bi tip zagotovo opravljal delo z veseljem in znanjem, sem nato namesto njega za pultom opazil mlajšega tipa, s polizano frizuro in praznim pogledom.
Prizor, ki se na žalost preveč pogosto ponavlja povsod.
Dodatek: razrešitev T-2 zagate je imela pozitiven konec! Izkazalo se je, da vsi novi naročniki dobimo odklenjene skorajda vse pakete za dobo enega meseca! Lepa gesta, še lepša pa bi bila, če bi mi to dejstvo sporočili že takoj ob podpisu pogodbe.
Pa še punca je imela krajše nohte! Pa naj še kdo reče, da glas ljudstva nima moči!
