Popularna večigralska battle royal igra Fortnite bo kmalu v svojo orožarno prejela še en zanimiv člen in sicer smrdljivo bombo.
Slednjo bomo lahko vrgli proti sovražniku, njeno delovanje pa bo verjetno zelo podobno dimni granati, kjer bo dodatni učinek to, da bodo vsi ujeti v njenem objemu počasi prejemali škodo do svoje nesrečne smrti. Ali bo smrdljiva bomba s svojim oblakom tudi zastirala pogled, še ni znano, vsekakor pa bi bila to zanimiva, dodatna taktična prednost.
Smrdljiva bomba se je pojavila na seznamu posodobitev v igri, kjer je zaenkrat datum prihoda označen samo kot: “Kmalu.” Verjetno pa čakanje ne bo pretirano, saj predmeti, ki so našteti v posodobitvah, običajno najdejo svojo pot v igro v nekje enem tednu.
Budget Cuts je od same najave veljal za naslednjo veliko stvar na VR trgu. Čeprav je slednji za uporabnika lahko močno impresiven, je adaptacija novih uporabnikov bila precej počasna. Posledica tega je, da res kakovostnih iger za VR naprave kot so Oculus Rift ter HTC Vive ni ravno v izobilju. Nekaj biserov se vseeno najde a časovno izhajajo precej narazen. Zato se je toliko bolj čakalo na izid Budget Cuts, ki naj bi končno prinesla nekaj novega svežega vetra med VR uporabnike.
Razvojna ekipa: Neat Corporation Založnik: Neat Corporation
Platforme: PC (Oculus Rift, HTC Vive) Operacijski sistemi: Windows 7+ Datum izida: 14.6.2018 Cena: 27.99 € Zvrst: VR
VIDEO OPIS
Premisa igre je vsekakor zanimiva. Znajdemo se v pisarni, kjer imamo za sodelavce kup robotkov, ki se glasno pogovarjajo med sabo in se na vse pretege želijo obnašati kot navadni ljudje. Kmalu dobimo opozorilo na naš pozivnik in po vtipkanju številke v telefon, se nam na drugi strani oglasi ženska, ki ima za nas precej alarmantne novice. Namreč iz podjetja resnični ljudje počasi izginjajo in ko jih enkrat odpeljejo v posebno nadstropje, za njih nikoli več na slišimo. Da bi bila panika še večja, smo baje naslednji na vrsti prav mi.
Po hitrem ogledu našega pisarniškega kotička odkrijemo prav priročno napravo, ki bi jo lahko oklicali kot “translokator” oz. “portalna pištola”. Delovanje slednje je podobno tisti iz igre Portal: ko ustrelimo portal, si ga lahko približamo in si skozenj ogledamo okolico. S stiskom gumba se lahko nato instantno teleportiramo skozi portal in tako sem pravkar opisal naš način prehajanja skozi stopnje.
Naša naloga je pobegniti na varno in takšna nekako je tudi prva stopnja igre, ki močno spominja na sceno iz Matrice, ko Neo prejme telefonski klic in se mora skozi sprehodi med pisarnami sptreo izmikati agentom. Zamenjajte agente z zlobnimi roboti in počasi se vam lahko začne svitati, kako bo potekalo igranje.
Simpatični sodelavci žal ne razširijo svojega vokabularja
Budget Cuts ni ravno lahka igra. S tem ne ciljam na samo težavnost nasprotnikov ampak tudi na fizično plat igranja. Manjka namenski gumb za počep zato se boste med skrivanjem pred roboti mnogokrat prisiljeni v počep, medtem ko boste previdno kukali izza pisarniških sten. Počep bo potreben tudi pri lazenju skozi različne prezračevalne jaške saj sestava stopenj omogoča prečkanje na mnogo načinov, kjer bo velikokrat potrebno malce akrobatskih spretnosti. Klasični primer razrešitve prečkanja sobe: v prostoru se nahajata dva ali več različnih sovražnih robotov, vsak od njih pa ima svoje patruljne vzorce gibanja. Zato se previdno odtihotapimo do stene, kjer snamemo rešetko. Z našo puško ustrelimo portal skozi luknjo na drugo stran in si previdno ogledamo okolico (ampak pozor, če pogledate v robota vas ta lahko vidi nazaj in tako hitro razkrije vašo skrivalno pozicijo!). Če zgleda vse v redu, se teleportiramo na lokacijo in nato spet presodimo našo situacijo.
Seveda skrivanje ni edini način pri obračunavanju z naprotniki, saj se jih lahko odkrižamo na bolj konkreten način, ki jih bo za večno pospravil v onostrastvo. V ta namen lahko v prirični inventorij naberemo različna pisarniška orožja kot so nožki, škarje ali kasneje malce bolj napredna ostra orožja. Ta arsenal lahko uporabimo tako, da v nasprotnika zalučamo nož a včasih ne bo zadostval samo eden, da hodečo jekleno kanto učinkovito ugasnemo. Slednje niso ravno inteligentne, saj se jih je moč precej preprosto odkrižati: postavimo se v njihovo vidno polje in ko nas zagledajo, se hitro zaženejo proti nam. Vse kar moramo storiti je da se skrijemo za vogal, kjer jih počakamo in napolnimo z nožki. Isto taktiko lahko uporabljamo skozi celotno igro, razen v enem primeru, ko nas zasleduje en in praktično edini resen šef igre.
Ko nas zlobneži odkrijejo, zadostuje že en metek in že moramo ponovno nalagati stopnjo
Med igranjem bomo nabrali tudi marsikakšen predmet, ki si ga je pametno priročno pospraviti v svoj inventorij. Ta je omejen zato bo včasih potrebno zanemariti kakšen kos škarij, zato da lahko s sabo vzamemo kak namig. Slednji pridejo prav pri kakšnih ugankah, ki pa niso ravno posebej brihtne in originalne a za njih marsikdaj potrebujemo kakšen poseben predem v obliki ključa ali gesla za vrata.
Vrata in dvigala, vrata in dvigala. Naša igralna izkušnja je v bistvu sestavljena iz iskanja posebnih namenskih kartic, ki nam odklenejo prehod na naslednjo stopnjo ali dostop do kakšnega posebnega predmeta. Včasih smo med iskanjem teh kartic povsem izgubljeni a k sreči nas velikokrat na pozivnik pokliče naša začetna rešiteljica, ki nam vsaj okvirno nakaže naš naslednji objektiv in poda namig za razrešitev našega problema.
Štorija je precej minimalna in služi bolj kot izgovor za našo motivacijo raziskovanja stopenj. Sicer nosi nek pridih misterioznosti in proti koncu dejansko postane zanimiva in že malce strašljiva a zdi se, da bi jo lahko veliko bolje izkoristili. Čeprav vas zna igra na prvi pogled spomniti na Portal ali še bolje, The Stanley Parable, se glede globine in komičnosti še zdaleč ne more primerjati s prej omenjenima mojstrovinama.
Žal pa plehka štorija ni edini problem Budget Cuts. Igra, ki vam bo v grobem vzela okoli 5 ur za preigravanje, kljub nekaterim originalnim idejam, vsebuje kup pomanjkljivosti.
Same stopnje so sicer spočetka zanimive a vedno ostanejo na istem nivoju in pisarniškega okoliša se ne bomo rešili do samega konca. Raziskovanje raznih kotičkov je zanimivo prvo uro a postane kmalu enolično in dolgočasno. Odpiranje raznih predalov in omaric je tečno in praktično brezzvezno saj se mnogokrat v njih ne nahaja praktično nič razen pisarniških pripomočkov, ki niso namenjeni ničemur. Počasi začnejo najedati tudi okoliški, nesovražni robotki, ki skozi celotno igro ponavljajo ene in iste fraze in njihovo začetno simpatičnost kmalu nadomesti tečnost.
Metanje nožev je problematično a dobro zamišljeno
Budget Cuts ima tudi probleme s shranjevalnim sistemom. Praktično nikoli vam ni jasno, kdaj je igra shranila napredek, še bolj pa najeda dejstvo, da so shranjevalne točke postavljene povsem nelogično. Zgodilo se je že, da se prišel pred precej težko situacijo, kjer bi bila logična shranjevalna pozicija ampak ne. Ob umrtju sem moral preigrati spet kar precejšen del stopnje, kjer ni bilo ob ponovnem skozihodu nobene drugačne izkušnje.
Minusov tu še ni konec. Manjka namenski gumb za počep, kar zna biti velik problem za gibalno ovirane, špil pa se rad tudi velikokrat zruši ali pa med igranjem naletite na moteče hrošče. Nadzorna shema pri Oculus Riftu je nepriročna saj stvari pobiramo z sprožilcem, ta gumb pa uporabljamo tudi med samim bojem. Ta ima prav tako svoje probleme saj je metanje nožev precej nenatančno in preprosto okorno, zato ob pokončanju sovražnega robotka velikokrat šteje sreča in ne naša veščina.
Priznati moram, da sem od Budget Cuts pričakoval precej več in čudno mi je, kam točno je šel ves napor razvijalcev v zadnjih letih. Igra je bila namreč v razvoju od 2016 in preprosto mi ni jasno, zakaj smo bo izidu prejeli precej povprečno izkušnjo, ki bo ceni 27€ in nekako pet urni izkušnji veliko igralcev pustila razočaranih.
Vseeno pa so nekatere mehanike zabavne in ob pomanjkanju kvalitetnih VR iger, Budget Cuts ni ravno za odmet. Zabavali se vseeno boste in če se pustite presenetiti in ne pričakujete preveč, vas zna na mestih celo navdušiti. Žal mi je samo zapravljenega potenciala saj bi lahko končno lahko dobili ultimativno VR izkušnjo namesto samo dobre in mestoma samo povprečne.
Za tiste, ki še neveste, je Blizzard letos naznanil prihod World of Warcraft: Classic, ki ni nič drugega kot najbolj popularen MMORPG v svojih najboljših časih. Sedaj pa so nam razvijalci priskrbeli še eno novico, ki je povedala, da bo World of Warcraft: Classic začel svojo pot v različici 1.12 “Drums of War”, kar pomeni, da strežniki ne bodo progresivni in bodo vedno isti, brez posodobitev in dodajanja vsebin. Za bolj natančne informacije bo treba še malce počakati, saj je zadeva v fazi testiranja, ampak če ste pravi oboževalec klasičnega MMORPGja, bo to definitivno za vas prava poslastica.
V prejšnji seriji člankov smo govorili o materialu, kateri je primeren za malce mlajšo populacijo, seveda se najde med njimi tudi kakšna cvetka a vseeno. Sedaj končno prehajamo na malce resnejše zadeve. Ogled naslednjih naslovov se priporoča starejšim in vsem tistim, ki imate dobre želodce. Tu se preliva na litre krvi in odvija nasilje na vsakem koraku…
No, ne jemljite me preresno…
Za to temo bom napisal dva članka, vsega skupaj pa imam 7 naslovov pripravljenih za vas.
Naj vam kateri od naslovov popestri popoldan ali večer – ne bo vam žal.
Fullmetal Alchemist: Brotherhood 17+
Omenjena anime serija je pravzaprav “prava” različica mange. Obstaja še serija Fullmetal Alchemist (2003), ki pa je malce krajša od Brotherhood. Dejstvo je, da je glavna razlika med njima že v zgodbi sami. Različica iz 2003 je dokaj hitro ujela takrat še izhajajočo mango in so morali potem zgodbo nekako prirediti. Brotherhood pa je začel izhajati, ko se je manga približevala koncu zgodbe in je narejen po zgodbi.
Glavna karakterja sta Alphonse in Edward, brata in zelo nadarjena alkimista. Ko sta bila še majhna otroka sta eksperimentirala z alkimijo. A vendar sta v eni točki presegla mejo svojega znanja in zmožnosti.
Alkimija se ravna po različnih pravilih, nekaj daš oziroma žrtvuješ in v zameno dobiš nekaj drugega. Zbereš skupaj nekaj osnovnih gradnikov in lahko sestaviš nekaj drugega.
No, v neki točki se jima je zalomilo, Edward (starejši od bratov) je izgubil roko in nogo, Alphonse pa celotno telo, na srečo je Edward njegovo dušo spravil v gromozanski oklep.
Sedaj hodita po svetu kot alkimista in pomagata ljudem, istočasno pa iščeta način, kako bi mlajšemu bratu povrnila njegovo telo ter starejšemu izgubljena uda.
Anime definitivno vreden ogleda.
Gantz 17+
Malce bolj krut oziroma krvav anime. Že v uvodni epizodi smo priča kako človeka povozi vlak…bruh bruh…
A namesto, da bi umrl se pojavi v neznani sobi skupaj z še nekaj neznanci. Izkaže se, da so vsi nedavno umrli in se znašli v tej skrivnostni sobi.
Črna sfera na sredini sobe v kateri sedi pleško jim ponudi orožje ter nalogo, da morajo iti na lov za določenimi vesoljci. Ob uspešnem lovu so nagrajeni s točkami in če jih zberejo določeno število bodo osvobojeni.
Zgodba se zapleta, sicer bi prvo priporočal branje istoimenske mange, saj nekako osvetli tudi dele zgodbe, ki so sicer v animeju morda malce slabše prikazani.
Black Lagoon 17+
Anime, ki je definitivno pisan na kožo ljudem, ki imajo radi akcijo in orožje. Tekom zgodbe spremljamo skupino tako imenovanih piratskih plačancev Lagoon company. Zgodba se odvija nekje na obali Tajske, v mestu Roanapur. Tu je zbrano vse kar naša preljuba zemljica ponuja, od yakuz do italijanske, ruske in bojda celo balkanske mafije. Naši protagonisti pa so plačanci, ki sprejemajo naloge od različnih strani.
V seriji ne manjka streljanja in divjih akcijskih scen, ki se lahko primerjajo z hollywoodskimi celovečerci.
Ogled praktično obvezen….
Zaenkrat bo to vse, naslednjič še nekaj naslovov, klasik pravzaprav katerih ogled je praktično nujen, nato pa šibamo na serije za odrasle…
Mass Effect, ena najboljših sci-fi RPG iger, je zagotovo imela burno preteklost. Igralci in kritiki so prvima deloma pisali slavospeve a nato je prišla trojka ter njen zaključek, ki je pri mnogokomu pustil grenak okus. A to ni bil edini udarec za serijo saj se je po izidu dolgo pričakovane Mass Effect: Andromeda marca 2017, prah razočaranja in ogorčenja še zdaj ni polegel. Igra je bila tako neuspešna, da za njo ni smo dobili niti en kos dodatne DLC vsebine, kar je bila prej navada v Mass Effect igrah.
Razvijalec Bioware je od takrat vse svoje napore vložil v svojo prihajajočo večigralsko igro Anthem a seveda goreči pristaši Mass Effecta si navkljub razvijalčevim spodrsljajem želijo novih avantur v tem zanimivem svetu.
V intervjuju za spletno stran Eurogamer, je predstavnik Biowarea, Mike Gamble, povedal da “so seriji Mass Effect ter Dragon Age za njih posebni” in da je nova Dragon Age igra v neke vrste “razvoju”, skupaj z nekaterimi drugimi projekti. Dodal je še, da “ime Mass Effect vsekakor ni mrtvo”.
Na začetku tedna je Casey Hudson, generalni direktor Biowarea, v intervjuju za Game Informer povedal podobne zadeve. Pravi, da “je Mass Effect njegov otrok” in da se seveda želijo vrniti k seriji enkrat v prihodnosti.
Tako, to so zaenkrat vse podrobnosti o prihodnjih Mass Effect igrah in čeprav nekih hudih detajlov tu ni, ste lahko vsaj pomirjeni z dejstvom, da Bioware želi delati na novih igrah. A želje razvijalca so eno, vse je odvisno kako na stvar gleda založnik EA…
Zagotovo je bil Cyberpunk 2077 napovednik na sejmu E3 eden od vrhuncev dogodka in razvijalec serije The Witcher, CD Projekt RED, v javnost počasi dovaja nove podrobnosti glede svojega najbolj ambicioznega doslej.
Ker očitno danes vsak naslov mora vsebovati neko verzijo večigralstva, je stran Eurogamer razvijalca vprašala, kaj ima za svojo igro pripravljenega v tej smeri. Oblikovalec nalog, Patrick Mills, je povedal sledeče:
“Večigralstvo imamo zaenkrat v fazi testiranja ampak igro, ki vam jo bomo izdali in jo boste igrali, je enoigralska izkušnja. Na to se trenutno koncentriramo, na enoigralsko RPG izkušnjo. Najprej želimo zadeti ta spekt igre v popolnosti, preden se lotimo drugih stvari.”
Na vprašanje, če znamo večigralstvo dobiti po izidu, je Mills odgovoril samo “mogoče” in da “nič ne obljubljajo”.
Uf, te dodatne podrobnosti naredijo čakanje na Cyberpunk 2077 samo še težje. Ne preostane nam drugega kot da si še enkrat ogledamo spodnji napovednik.
The Surge je v originalni izdaji bila zanimiva sci-fi RPG igra, ki je najbolj izstopala po svojem brutalno težavnem boju, ki je mnogokrat spominjal na svojega vzornika, serijo Dark Souls. Igro je razvil Deck13, ki je poprej spočel še eno Dark Souls kopijo imenovano Lords of the Fallen.
The Surge bil očitno finančno volj uspešen in že je v polnem razvoju dvojka, ki obljublja veliko novih stvari ter izboljšanje starih sistemov. Tako bo v The Surge 2 mehanika odstranjevanja okončin še bolj razširjena, borba bo bolj brutalna, prisotni pa bodo seveda tudi novi nasprotniki ter šefi. Slednjih je bilo v originalu presenetljivo malo zato upamo, da dvojka ta del igre močno bolj razširi.
Da bo čakanje lažje, je Deck13 prikazal tudi prvi igralni posnetek, ki nam prikaže kar 3 minute igralne akcije.
Streamanje iger je dandanes zelo popularna dejavnost in za marsikoga predstavlja njegovo sanjsko delo. Nepoučenemu bi se to zdelo perfektno preživljanje prostega časa saj lahko igra svojo priljubljeno igro pred interaktivno publiko, zraven postane slaven in tudi bančni račun kmalu naraste od donacij svojih oboževalcev.
A ni vse zlato kar se sveti in streamanje iger ni lahek zalogaj, saj morate za uspešnost to izvajati praktično vsak dan, saj če ne igrate, vas ne gledajo in tako izgubljate naročnike. Zanimiv video na to temo je nedologo tega izdal Yuber, ki je v spodnjem posnetku govoril o nevarnostih Twitch streamanja in kakšne posledice je imelo to na njegovo življenje.
Pred kratkim se je odvil sejem E3, ki se ga je udeležil tudi trenutno najbolj popularen Fortnite igralec Ninja, ki se je na konferenci malce podružil s svojimi oboževalci in sodeloval na dobrodelnem turnirju Fortnite Pro Am. Tipček se je na dogodku zabaval a seveda ne moreš biti na dveh mestih hkrati zato njegov Twitch kanal dva dni ni bil dejaven. In to ga je drago stalo.
V manj kot 48-ih urah nedejavnosti je popularni igralec izgubil kar 40.000 naročnikov in to je kar pošten udarec za denarnico. Namreč Twitch naročniki se malce razlikujejo od denimo YouTube publike, saj Ninja za svoje Twitch sledilce ponuja razne dobrote, ti pa mu v zameno nakažejo nekaj evrov. Izguba takšnega števila mu je zadala preračunano škodo nekje v bližini 100.000$ kar je naravnost astronomska vsota in dobro nakaže, kakšne cifre se vrtijo pri “tavečih” streamerjih.
Ninja pravi da se je takoj vrnil k prenašanju v živo in pričakuje se, da bo svoje številke kmalu spravil na prejšnjo raven. A zanimivo je videti, kakšne zahteve ima Twitch publika do svojih idolov in da zna tudi takšne velike živine kanček odmora drago stati.
Če vas streamanje še vedno zanima in bi se radi preizkusili v tej dejavnosti in to v slovenščini, se lahko prijavite na naše tekmovanje, kjer iščemo novega slovenskega streamerja ali YouTuberja! Nagrade so bogate, hkrati pa je celotna zadeva izpeljana na način, kjer se bomo zabavali tako gledalci kot sami tekmovalci zato toplo vabljeni k prijavi.
Podaj se v podeželje ter se zazri v smer najbližjega gozda. Velika možnost je, da naokrog nekdo še zmerom pomni kakšno legendo o pošastih izpod tamkajšnjih vej. Pred mnogimi, mnogimi leti je gosto, šelesteče drevje veljalo kot magnet za nadnaravne zlobne sile in s šumenjem v vetru med narod sejalo strah pred čarovnicami, volkodlaki, duhovi in podobni navlaki. Še sam dandanes navadno odvrnem pogled, kolikor me v temi pot zanese mimo večje skupine starodavnih dreves. Nikoli ne veš, kdaj boš dvignil pogled in te bo med njimi pričakal par rdečih oči.
Ampak ne trepetaj, v kolikor ti nekaj vrne pogled. Kolikor dolgo že obstajajo te legende, znano je tudi zdravilo – dobra mera optimizma, mušketa in pest srebrnih krogel. Pa naj oči gledajo, koliko želijo, mesnat’ga fantiča me nikol’ ne dobijo.
Razvijalci in založniki Playwith Games in Playwith Interactive so naznanili prihod svojega MMORPG-ja na platformo Steam že letos poleti. Celotna igra je trenutno v fazi zgodnjega dostopa in razvijalci se pripravljajo na povratno informacijo, ki jo bodo dobili s strani igralcev v mesecu juliju, ko bo Warlords Awakening izšel.
Sama zgodba v igri bo ponesla naš karakter v svet elitnega gospodarja, kjer bomo premagovali razne pošasti in doživeli odlično zgodbo. Poleg tega bomo raziskovali in osvajali velik svet, imenovan Epheia, kjer seveda ne bo zmanjkalo temnic, raidov in na tone plena.
Lastnosti:
Pet ralzičnih klas: Blood Knight, Mage, Psychic, Sniper in Assassin Warrior, vsaka ima tri različna drevesa spretnosti.
4v4 PVP.
Bojevanje s hišnimi ljubljenčki in njihova vzreja.
Medtem ko smo na letošnjem dogodku E3 (Electronic Entertainment Expo) v Los Angelesu s strani različnih razvijalcev bili priča številnim oznanitvam novih naslovov, je igralce z nekaj več podrobnostmi o svoji prihajajoči igri Farming Simulator 19 razveselili tudi GIANTS Software. V igro med drugimi prihaja težko pričakovan proizvajalec John Deere.
Pri razvijalcu tako obljubljajo, da bo Farming Simulator 19 zagotovil izjemno igralno izkušnjo. Izdali so, da lahko v novi igri pričakujemo številne nove aktivnosti, kot so gojenje bombaža in ovsa, od živine pa lahko na novo pričakujemo konje, ki jih bo mogoče celo jezditi in tako raziskati svet na popolnoma nov in edinstven način. Tudi nabor kmetijske mehanizacije naj ne bi bil majhen, saj so zapisali da bo na voljo najobširnejši vozni park doslej. Zajemal bo proizvajalce, kot so na primer Case IH, New Holland, Challenger, Fendt, Massey Ferguson, Valtra, Deutz-Fahr, Krone in celo težko pričakovan John Deere s svojim znanim traktorjem 8400R. Dodali so še, da bo igranje možno na novih mapah z ameriškim in evropskim okoljem, kjer lahko pričakujemo nove in izboljšane funkcije širjenja svojih kmetij.
Igra naj bi izšla v jeseni 2018 za PC, PlayStation 4 in Xbox One. Omenjene podrobnosti pa si lahko ogledate še v novem napovedniku.
Priznati moram, da bi vampirji nikoli niso pretirano dogajali. Sem velik ljubitelj grozljivk, a preprosto mi vampirji nikoli niso vzbujali srha, njihova sama tematika pa mi je precej tuja in nezanimiva. Vendar tudi meni je njega dni ugajala odlična RPG igra Vampires: The Masquarede, kar priča o kakovosti dotičnega naslova. Kar se mene tiče, je to zlat standard vseh vampirskih iger, ki so izšle od takrat, in tega nedavno izdana vampirščina Vampyr ne bo spremenila.
Razvojna ekipa: DONTNOD Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC Operacijski sistemi: Windows 7+ Datum izida: 5. 6. 2018 Cena: 49.99 € Zvrst: RPG
VIDEO OPIS:
Igra, ki jo je razvil razvijalec DONTNOT Entertainment, zaslužen za precej kvaliteten naslov Life is Strange, že v štartu nakaže, da bo šlo za nekakšen globok, filozofski naslov s svojo otvoritveno sekvenco. Znajdemo se v koži zdravnika Jonathana Reida, ki se zbudi sredi kupa trupel z nepojmljivo lakoto v svojem želodcu. Opoteče se do svoje prve, rdeče utripajoče žrtve, ki pa je, šok, njegova lastna sestra. Jonathan, ki mu ni jasno popolnoma nič, se zaveže, da bo maščeval njeno smrt in odkril, kdo ga je spremenil v krvosesnega morilca.
Naš protagonist Jonathan Reid.
Opoteče se do prve bolnice Whitechapel, kjer odkrije skupinico preživelih, ki poskušajo karseda najbolje pretrpeti grozote okoli njih. Vampyr se namreč odvija leta 1918, ravno po koncu prve svetovne vojne. Po majhnem mestecu pustoši španska gripa, na ulicah mrgoli raznih morilcev ter razbojnikov, kot pa da to ni dovolj, se naokoli sprehajajo nemrtvi, ki vam rade volje izpijejo kri. Našega junaka najamejo kot zdravnika in tako na svoja pleča prevzame veliko odgovornost, ki je skrb za razno razne paciente. Bolnica vam spočetka služi kot neko oporišče, v katerem počivamo, si nadgradimo sposobnosti ter nakovačimo kakšen predmet.
Sposobnosti, kovačenje? Tako je, Vampyr je RPG, kjer skozi naloge nabiramo izkušnje, izboljšujemo orožja, nabrano modrost pa vložimo v nadgradnjo naših sposobnosti. Te so zanimive, a ne posebno originalne, saj manjka klasično spreminjanje v netopirja ali pa bildanje odpornosti na česen. Naša orožja tudi niso ravno nekaj nevidenega: mačeta, pištola, puška ter zvest lesen našpičen kol so nekaj, kar bi v takšni krvavi odpravi pričakovali.
K sreči nam ni treba nadgrajevati nikakršne odpornosti na sonce, saj se celotna igra odvija ponoči. Cikla dneva in noči ni, ko se uležemo v posteljo (dejansko ne spimo v krsti), prespimo dan in se zopet odpravimo v nočno raziskovanje temačnih, sluzastih ulic. Tam naletimo na ne preveč raznovrstno bero sovragov, kot so nižji vampirji, razbojniki ter izpeljanke le-teh. Razbojniki nas ne napadejo takoj, temveč nam najprej iz razdalje požugajo, ko pa se približamo, starta akcija.
Ta je … Precej mlačna. Jonathan lahko zamahuje s svojim izbranim orožjem (ni kombiniranih udarcev, ampak samo besno klikanje), občasno sproži kako vampirsko sposobnost ter ustreli z orožjem/zamahne s kolom. Med bojem moramo biti pozorni na našo vzdržljivost ter stopnjo krvi. Prva nam omogoča zamahovanje ter instantno teleportiranje, drugo pa služi našim vampirskim sposobnostim. Sliši se v redu in dejansko v nekih pogledih tudi je, saj ko se sistemi poklopijo, zna biti kar zabavno. Izkušnjo nam pokvarijo sposobnosti naših nasprotnikov, ki nas včasih zadenejo, tudi ko se izmaknemo, ter kamera, ki občasno doživi tipični problem zbezljanosti. Nasprotniki tudi ne posedujejo nekih posebnih sposobnosti, zato zna vedno vnovično njihovo pretepanje kmalu presedati. Vnovično zato, ker ob naši smrti vsi do sedaj premagani sovragi zopet oživijo in tu nastopi še ena tečna lastnost dotične igre.
Borba še najbolj spominja na tisto iz igre ELEX.
Namreč, mnogokrat moramo zaradi naloge večkrat prečkati mesto in igra nam v te namene ne omogoči nobenih teleportirnih točk. Sicer med raziskovanjem odkrivamo nova skrivališča, kjer se lahko odpočijemo in nadgradimo, a instantnega premikanja med skrivališči umanjka. “Pa dobro, BoriSe,” morda porečete, “tudi veliko drugih RPG-jev ni vsebovalo teleportnih točk. A si postal tako razvajen?” Res je, pozoren bralec, ampak druge igre so nam postregle z bolj zanimivim in odzivnim bojem, brez konstantno oživljenimi sovragi. Če se že lahko obnašam kot razvajena diva, bi na tej točki omenil še eno pomanjkljivost: manjko kompasa, ki bi nam lahko kazal lažjo pot skozi okolico. Preživel bi tudi brez njega, če ne bi bila okolica tako prekleto enolična ter neprepoznavna. Čeprav je mesto razdeljeno v različne cone, so si vse močno podobne, zato se med pohajkovanjem konstantno ustavljamo in buljimo v zemljevid. Preveč zatavati ni pametno, saj nas lahko za ovinkom pričaka velika premočna živina in par udarcev kasneje se že lahko poslovimo od tega krutega sveta.
Žal je pri okolici zapravljen tudi zame največji potencial igre, in to je njegova atmosferičnost. Ta koncept igre je močno težko zadeti in treba je reči, da je DONTNOD-u skorajda uspelo, a ne povsem. Razumljivo je, da na ulicah ni pretiranega prebivalstva, saj se vsi bojijo bolezni ter naokoliške sovražne favne. A igri preprosto manjka tisto »nekaj«, ki je, denimo, iz Bloodborna, na katerega Vamypr v mnogo pogledih spominja, naredilo tako srh vzbujajočo, a vseeno očarljivo mojstrovino. Tu pa se preprosto sprehajamo, ubijemo bandita ali dva in se odpravimo naprej, medtem ko se praktično nikoli ne ustavimo in ne vsrkamo tega čudnega sveta. Mimogrede, ni mi jasno, zakaj so razvijalci po svetu na stavbe nalepili nekakšne plakate, ki se sicer malce razlikujejo in opozarjajo, denimo, na bolezen in okoliške nevarnosti, vgrajen pa imajo nek čuden, odsevajoč efekt, kot bi nas na obzorju čakal nevemkako pomemben zaklad.
Ulice so temačne, a preprosto preveč prazne.
Če se ne tepemo in raziskujemo, se pogovarjamo z okoliškimi prebivalci. To tvori pomemben del naše izkušnje. S tem ne ciljam na neke pogovore iz na primer Mass Effect iger, saj boste v Vampyr polovico te nekje 20-urne izkušnje preživeli pred dialogi. Razvijalec je znanje iz svoje prejšnje igre, Life Is Strange, potegnil tudi v to igro, kar se pozna. Prav vsak NPC ima svojo zgodovino in njihove zgodbe so velikokrat zanimive. Skozi dialoge odkrivamo nove pogovorne veje, sogovorniki pa so prepleteni tudi med sabo. Recimo, pogovarjamo se z medicinsko sestro in preko nje odkrijemo nove fakte o bolniku, in ko se naslednjič pogovorimo z njim, nas pričaka nova opcija razgovora. Vsak od jih ima tudi zalogo krvi in bolj kot ga spoznamo, več krvi in izkušenj ima na voljo. Nato se lahko odločimo, da nesrečneža zvabimo v temačen kotiček in se pogostimo nad njegovo bogato rdečo tekočino. Tako smo postavljeni pred precep: lahko zgrizemo vsakega prebivalca in tako pridobimo ogromno izkušenj, a nato to okrožje, v katerem se nahajamo, tone v vedno večje brezno brezupja. Seveda se lahko gremo tudi pacifista, a pri temu izgubimo veliko potencialnih izkušenjskih točk, nekakšne druge nagrade pa za to ne pridobimo, razen malce predrugačenega konca. To je problem, saj sem se zalotil, da sem želel sovaščanom pomagati, za kar v bistvu sploh nisem bil nagrajen, samo igra je postala težja zaradi moje podhranjensoti pri izkušnjah. Bogoskrunsko se mi zdi tudi dejstvo, da razvijalci niso vnesli dodelane opcije preskakovanja dialogov. Sicer lahko žlobudranje govorca preskočimo, ampak tako preskočimo njegov celoten pogovor in ne samo tisti del, ki smo ga prebrali. Okoliških prebivalcev je okoli 60, zato to nanese ogromno »zapravljenega« časa, ko dialog prebereš in bi samo rad prešel na naslednji del, a ti je to onemogočeno.
Pogovarjanja je res ogromno in tvori velik del izkušnje.
Grafično je igra ostala nekje v ciklu prejšnje generacije konzol. Čeprav je naš junaček upodobljen podrobno, so vsi okoliški prebivalci grafično oblikovani za stopnjo nižje. Grafika bode v oči tudi v nekaterih okoliških teksturah ter na obrazih naših sogovorcev, ki jim preprosto manjka dodelanosti, saj iz premajhnega števila pikslov ne razberemo ravno nekih emocij. Kar je preprosto čudno, saj je Life Is Strange na tem področju raztural. Drugače je igra precej dobro optimizirana, slišim pa, da se na PlayStation 4 nekaterim grdo zatika, pri čemer ni izvzet niti PlayStation Pro.
Vampyr ni slaba igra, vendar si je zastavila visoke cilje, ki jih preprosto ni dosegla. Ne nosi nekakšnih ogromnih napak, ampak kupček manjših, ki pa na koncu nanesejo kar dovolj težav. Razvijalcem se vidi, da jim v temu žanru manjka izkušenj, saj ni nekih temeljnih pritiklin, kot je možnost skoka in plezanja. Tako naša vampirska izkušnja postane mestoma celo dolgočasna in tistim, ki imate radi dinamične igre ter ne posedujete zvrhane merice potrpežljivosti, igro iz vsega srca odsvetujem. Priznati pa moram, da potencial je tum in ko razpletamo zanimivo štorijalno nit, se dejansko v Vampyr zatopimo in igra »vleče«. Žal pa imam občutek, da bo veliko igralcev med igranjem zazehalo, nepotrpežljivo tapkalo z nogo ter na koncu nad naslovom zafrustrirano obupalo.
Zaključek
Pozitivno:
+ Zanimiva zgodba
+ Atmosferičnost
+ Globoki karakterji
Negativno:
– Preveč enolična okolica
– Tempiranje
– Grafika
– Mestoma dolgočasna
– Kup manjših napak
Epic Games je naznanil prihod svoje najbolj popularne igre na vedno bolj popularno konzolo Nintendo Switch. Seveda gre za vsem dobro znan Fortnite, ki je popolnoma obnorel svet. Če ste že lastnik stikala, si lahko igro prenesete in pričnete z igranjem takoj. Tisti, ki že imate Epic Games račun in igrate Fortnite na Xbox One ali PC-ju, boste lahko svoj napredek prenesli kar na Nintendo Switch brez težav, kar je seveda odlično. PlayStation 4 igralci pa žal tega še ne morete narediti, počakati bo namreč treba na informacije o tem, kakšno besedo bo tukaj imel Sony.
Že smo v tretjem delu opisovanja različnih animejev za različne starostne skupine. Opisujem zgolj animeje, ki sem jih že gledal, tako da lahko iz prve roke svetujem, ali se ogled splača ali ne. Bližamo se koncu seznama animejev, primernih za starejše od 13 let, naslednji bodo 17+ ter kasneje 18+. Da ne besedičim preveč, kar preidimo še na zadnjih nekaj naslovov.
History’s Strongest Discipline Kenichi
Kenichi je fant, rahlo nesposoben in šibek. V šoli se vsi spravljajo nanj in na koncu ga brani pred nasilneži deklina. Nad njenim stilom in močjo je bil navdušen in odločil se je, da se tudi sam okrepi in nauči borilnih veščin. Odpravi se v bližnji Dojo (Dojo = klub, kjer trenirajo borilne veščine) in zaprosi za članstvo oziroma za dovoljenje učenja pri njih. Presenečen ugotovi, da je deklina, ki ga je branila, dejansko vnukinja mojstra Dojoja, in tako se začne mučno treniranje ter pot do cilja, ki si ga je zadal.
Full Metal Panic!
Sousuke Sagara je 17-letni fant, specialist v skrivni organizaciji MITHRIL. Dejansko je vojak z ogromno izkušnjami, a njegova najhujša preizkušnja še pride. Dodelili so mu novo nalogo. Varovati mora določeno osebo, ki še obiskuje srednjo šolo. Najhujše se mu je vklopiti v družbo srednješolcev, saj ni navajen mirnega okolja. Varovanje te osebe pa se izkaže za težavno, saj je veliko nasprotnikov, ki bi se je radi znebili, te napadalce pa mora odbiti, brez da bi razkril svojo pravo identiteto.
Anime ima pravo mero akcije in komedije ter je ravno pravšnji za sprostitev.
Sword Art Online
Anime pade v kategorijo enih izmed najboljših, vsaj zame. Prikaže, kako bi lahko izgledala prihodnost s FullDive opremo. Človek se popolnoma potopi v virtualno resničnost in igra večigralsko igro. Vse lepo in prav. Za izid igre so izbrali 10.000 ljudi, srečnežev, ki so lahko kot eni izmed prvih zaplavali v fantazijski svet. Ko pa se želijo zvečer ob koncu dneva odpraviti ven iz igre, v svoje pravo življenje, opazijo, da je gumb za izhod izginil.
Skozi serijo spremljamo življenje Kirita ter Asune, dveh likov, ki se spoznata v virtualnem svetu ter se v njem celo zaljubita. Kako veš, ali je taka ljubezen pristna? Kako veš, kako bo, ko se bo enkrat igra končala in boš pahnjen v kruto resničnost?
Za odgovore na ta vprašanja, si boste morali ogledat serijo.
Želim vam prijeten ogled serij, SAO res priporočam, v prihodnosti pa se vidimo v bolj odraslih vodah animejev.
Ko je izšla pretepaška igra Dragon Ball Fighter Z, smo bili kar malce presenečeni nad odzivom igričarske skupnosti. Igra se je namreč prodajala kot za med in trenutno Dragon Ball Fighter Z kraljuje na seznamu anime pretepačin.
A kmalu bo dobil močno konkurenco iz prav tako zelo popularne anime serije My Hero Academia, ki bo v igričarski formi dobila svojo pretepaško inačico. V My Hero: One’s Justice bomo sledili dogodivščinam tipčka z imenom Izuku Midoriya, ki želi prevzeti mesto All Mighta in postati glavni heroj v deželi. Med igranjem bomo lahko izbrali med tremi igralnimi liki, na voljo pa bodo heroji, kot so Izuku, Katsuki Bakugo, Ochaco Uraraka in tudi All Might, in tudi zlobneži, kot na primer Dabi, Stain in Himiko Toga.
Med igranjem bomo lahko obiskali 12 različnih stopenj, in čeprav igranje s tremi heroji spominja na Dragon Ball Fighter Z, se od njega tudi razlikuje. Za zmago nam namreč ne bo treba premagati vseh treh nasprotnikov, nadzorovali pa bomo samo en lik, kjer bosta ostala dva podpornika, ki bosta med borbo vsake toliko vskočila in primazala nasprotniku kakšno zaušnico.
Vizualno izgleda zadeva prava poslastica, z ostrimi teksturami ter prelepo animacijo.
My Hero: One’s Justice bomo lahko preigravali že letos oktobra, in sicer na Xbox One, PlayStation 4, Nintendo Switch ter PC.
Če se vam kolca po dobri grozljivki in ste že preigrali vse klasične favorite, kot so Outlast, Amnesia ter Dead Space, je morda čas, da preizkusite nekaj novega.
Ta novost se imenuje Layers of Fear, ki kljub svoji kvaliteti nikoli ni pretirano zaslovela. V igri igramo slikarja, ki se trudi dokončati svojo mojstrovino, a ob tem zlagoma zgublja um, ko navigira skozi svojo konstantno spreminjajočo se graščino.
Layers of Fear sicer ne poseduje nobenih akcijskih vložkov, vendar vseeno zna marsikoga presenetiti s svojimi unikatnimi stopnjami, kjer se zgražamo nad samo okolico ter trznemo, ko doživimo “jump scare”. In sedaj lahko to adrenalinsko veselico izkusimo za kratek čas povsem zastonj. Pri temu ne gre za omejen čas posedovanja igre; ko si jo enkrat aktiviramo v svoji Steam knjižici, ostane naša za vedno.
“Nakup” opravimo s preprostim klikom na spodnjo povezavo, spodaj pa si lahko še ogledate našo recenzijo igre Layers of Fear.
Cthulhu je ime, ki je poznavalcem hororja dobro znano, a v igrah slabo zastopano. Pravzaprav je billa edina spodobna igra, ki smo jo dobili iz tega utrganega univerzuma pisca H. P. Lovecrafta, Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth, ki pa je izšla dolgih 13 let nazaj.
Zato smo toliko bolj navdušeni nad novo igro imenovano Call of Cthulhu. Ta nas bo postavila v kožo detektiva Edwarda Pierca, ki se odpravi na samoten otok Darkwater raziskati tragično smrt družine Hawkins. A ko prispe v malo mestece, naleti na čudaške lokalce, kjer ni izvzeta niti policija in kmalu se zaplete v svet zarot, kultov ter kozmične grozote.
Napovednik prikaže vse tisto, kar pričakujemo od Cthulhu: metodično, počasno igranje ter grozljivo atmosfero.
Call of Cthulhu bomo lahko še letos igrali na konzolah Xbox One ter PlayStation 4, umanjkala pa ne bo niti PC inačica igre.
Starošolski igralci serije Resident Evil so skorajda enoglasni, da je bil drugi del njihove najljubše franšize najboljši, in mnogo kritikov bi se z njihovo trditvijo povsem strinjalo. Zato je bilo v igričarskih krogih vznemirjenje toliko večje, ko so leta 2015 napovedali predelavo legendarne dvojke.
A dolgo se je čakalo na kakšne konkretnejše informacije, vse do sejma E3, kjer smo končno dobili nekaj več detajlov o Resident Evil 2 Remake.
Drugi del te zombie pobijalščine bo nosil povsem predelan izgled, kjer bo ob vsej nadgrajeni grafiki že malce težko prepoznati glavna protagonista, Leona Kennedyja ter Claire Redfield. Naša junaka prispeta v mesto Raccoon City, ki so ga preplavili nemrtvi in na njunih plečih bo slonela samo ena naloga: preživeti.
Zanimivo je, da bosta oba karakterja vsebovala svojo zgodbo, zato bo za popolno razumevanje štorije nujen dvojni skozihod igre.
A besede so besede. Kako izgleda zadeva v akciji? Na sejmu E3 namreč niso prikazali nobenega videa, so pa k sreči zadevo pokazali za zaprtimi vrati v igralni obliki in k še večji sreči je posnetek končno prišel v roke tudi širši javnosti.
Resident Evil 2 Remake prihaja na začetku naslednjega leta, 25. januarja 2019.
Vsem dobro poznana storitev StreetView, s katero je Google obiskal Slovenijo že »davnega« leta 2014, bo doživela nadgradnjo. Avtomobili, ki so bili med slovensko javnostjo sprejeti z mešanimi občutki, se bodo ponovno popeljali po naši mali »kokoški«.
Google je tako najel oziroma plačal slovensko podjetje PR, da to novico obelodani ter hkrati opozori navadne smrtnike, da bodo avtomobili ponovno pri nas. Točneje, od 15. junija pa vse do konca septembra. Razlog, da so se odločili za tako uradno potezo, se morda skriva v nevšečnostih, ki so jih bili deležni ob prvem obisku ter njihovih posnetkih. Ljudje niso bili zadovoljni, da so fotografirani, tako kot jim niso bile po godu fotografije registrskih tablic ter raznoraznih napisov.
Google sicer sporoča, da je vse to samodejno zamegljeno, a vseeno. Zanimivo bo videti povezavo med novim sprevodom StreetView avtomobilov ter GDPR zakonom in smernicami.
Če pa boste ponovno ujeti v objektiv Google avtomobilov, lahko s pritiskom na gumb »prijavi težavo« v spodnjem desnem kotu katere koli slike enostavno zahtevate izbris točno določene slike. Vsaj tako pravijo oni.
Kdaj: 15. junij–30. september Kje: Celotna Slovenija Kdo: Google Street View Zakaj: Ker pač lahko. 🙂
Potezne strategije in namizne igre so vedno veljale za naravno kombinacijo. Nič čudnega, glede na to, da se oboje odvija v potezah in da namizne igre za pretvorbo v računalniško igro navadno potrebujejo manj dela, saj je osnova, kot so liki, generalni izgled in pravila, že znana. Prav tako je dosti manj potrebe po animacijah, saj so figurice navadno stacionarne in pomanjkanje tu nikogar ne moti. Kljub naravni združljivosti pa se vse namizne igre ne lotijo poteznih … amm … potez, in ena teh je tudi delo studia Plywood Project. Tako so naredili strategijo, ki sicer izgleda kot standardna potezna namizna igra, a se namesto tega igra realno-časovno. Vsekakor tega ne vidimo pogosto, vsaj sam kombinacije še nisem zasledil in zanimivo je videti rezultate.
Zgodba igre Wartile se prične 2016 s Kickstarterjevo kampanjo. A niti približno ji ni uspelo doseči zadane vrednosti, in od ciljnih 55.000 funtov jim je uspelo zbrati približno polovico te vrednosti. Za večino bi to pomenilo konec, a kot Fable Fortune predlani je tudi Wartile uspel zagotoviti finance in spraviti projekt v zagon. Tako je leto pozneje, v marcu 2017, dodal svoje ime v kolekcijo iger v zgodnjem dostopu in skorajda leto za tem smo januarja letos dočakali še dokončano verzijo.
Razvojna ekipa: Plywood Project (Danska) Založnik: Deck13, Whisper Games
Platforme: PC Operacijski sistemi: Windows 7+ Datum izida: 8. 2. 2018 Cena: 19.99 €
Zvrst: Realno-časovna strategija
Slabi prvi vtisi
Sprva sem naletel sicer na razočaranje. Prva stvar, ki sem jo opazil ob obisku Steam strani, je zanimiv vizualni stil, s katerim Wartile skuša pritegniti igralca *khm* bolje rečeno kupca *khm*. Vse izgleda zelo barvito in živahno, vsaka izmed map pa je samosvoja ploščad, ki takoj spravi na plan spomine na DnD seanse. A ko sem igro prvič zagnal, je začetna očarljivost nemudoma izginila. Takoj sem opazil znake pomanjkanja detajlov in sprva so bile to majhne stvari. Tekst ne sodi k celostnemu stilu, okna prav tako enostavno butajo vate ter se odpirajo brez načičkanih animacij in glavni meni je, blago rečeno, katastrofa.
Na žalost tudi ob pričetku igranja ni kazalo nič bolje in ob obisku prve plošče sem imel občutek, da je grafični stil rahlo drugačen kot oglaševano – bolje rečeno manj izrazit in podroben. Vse je nekako zbledelo, brez ostrih linij in visoko kvalitetnih tekstur. Tako sem hitro skočil na nastavitve preverit, ali sem slučajno kaj spregledal. Ampak ne, vse je še vedno nastavljeno na najvišje in ničesar drugega ni, da bi nahranil željo po obljubljeni sapo jemajoči grafični perfektnosti. Na srečo sem po prvih par zemljevidih pričel opažati vedno lepša okolja in vsekakor moram priznati, da so zemljevidi raznoliki, stil pa mi je kljub začetnemu godrnjanju prirasel k srcu. A, glej ga, zlomka. Na večjih, sploh bolj temačnih zemljevidih sličice brez pravega razloga padejo iz poprej svileno gladkih 60 na konzolnih 30, in to ne spremeni niti nižanje nastavitev. Glede na AMD Nano in i7 7700k procesor bi vsekakor pričakoval več.
Ne preveč epska avantura
Tako vizualno morda ne gre za enega najbolj šarmantnih neodvisnih špilov, a stil je unikaten in niti približno slab. Tudi zvočna plat je res bolj enostavna, vendar je glasbeno ozadje dovolj raznoliko in tematsko primerno, da opravi svojo nalogo. Vseeno me stalno muči občutek, da vse nekako ne sodi skupaj in da bi bilo vse ob uspešnem Kickstarterju na dosti višji ravni. A nič ne de, bom že prebavil. Kako pa kaže na ostalih področjih?
Kot omenjeno, v osnovi gre za realno-časovno strategijo, ki po igranju spominja na namizno igro, čeprav istoimenska namiznica dejansko ne obstaja. Namesto potez se figurice poslužujejo časovnih pavz, ki veljajo tako za premikanje kot tudi bojevanje in uporabljanje sposobnosti, predstavljenih preko kart. Tako zbiraš figurine, jih opremljaš in nadgrajuješ ter ponosno razkazuješ sovragom, dokler jih ne razbiješ na tisoče koscev. Zakaj bi šel skozi ves ta trud? Za slavo Vikingov, seveda.
Zgodba je precej enostavna in ne obsega drugega kot skupaj zbranih posameznih misij s tremi težavnostnimi stopnjami brez repa in glave. Sprva moraš najti kozo in jo žrtvovati, nato se spopadaš z mrtvimi bojevniki, misijo pozneje že rešuješ vikinškega poglavarja, vmes pride še kakšna obramba baze pred banditi … Ne bi se čudil niti, če bi naletel na del, ko bi moral vsemogočnega Odina kresniti s kladivom. Vsekakor ne morem zanikati raznolikosti, kar se misij tiče, a par besed predstavitve na začetku in koncu nima poante in da občutek, kot da bi nekdo sitnega mulca pošiljal po opravkih, da se ga znebi za pet minut. Zgodba očitno pač ni fokus, se zgodi.
Dva dela celote
Zadnji čas, da preidemo na akcijo. Večina te se odvija v prej omenjenih bojnih ploščah, kjer iz ptičje perspektive premikaš figure. Ko je sovražnik v rangu, ga tvoji fantiči (in dekline) samodejno napadajo, dokler ne pade oziroma se razbije na tisoče koscev. Da vse ne postane prehitro dolgočasno, imaš na voljo bojne točke za aktivacijo posebnih kart, predhodno izbranih iz precejšnega kupčka.
Sprva si omejen na manjšo število figuric, in tako se vse odvija počasi in brez potrebe po posebno dobrih taktičnih sposobnostih. Klik tu, klik tam in gledaš v končni zaslon z nekaj nove opreme, kakim novim likom in še pomembneje, runami in zlatniki. A kmalu se odpre več opcij in pričeti moraš razmišljati, katere klase vzeti s sabo na posamezno misijo in kako bi misijo opravil s čim višjo oceno. Tudi opreme je vedno več in artefakti ter rune znajo še dodatno pripomoči k prilagoditvi figur in ustvaritvi ultimativne ekipe, ki navadno vsebuje tank, povzročila škode, hibridnega bojevnika in kakšnega čarodeja (pardon, šamana) – a to niti približno ni nujno. Z ogromno prilagoditve lahko sam izbiraš, kakšno taktiko želiš ubrati in ta namen ima središče, kjer je na voljo vse to in še več.
Sicer sovražniki niso ravno neumni, čeprav se navadno spravijo nad prvo enoto, ki jo zagledajo in ne spremenijo fokusa niti, če jim naknadno pod nos pošlješ lokostrelca. A z izjemo tega imajo nadvse radi brhke delilce škode iz daljave in v kolikor jim med večjo bitko par sekund ne posvečaš pozornosti, slabotnejše člane kar hitro izgubiš. Dobra generalna ideja je tudi (v stilu Obi-Wana Kenobija) izkoristiti višinsko prednost, saj prinaša tako dodaten napad kot tudi obrambo. V glavnem je cilj ostati mobilen in izkoristiti vsako prednost, vsake toliko časa počiti dol kakšno coprnijo in slabiče držati stran od trdovratnih grdavžev. V kolikor se tega držiš, bi moral brez težav uspeti.
Koncept v veliki večini primerov deluje dobro, čeprav sem glede uravnovešanja našel par problemov. Eden najbolj očitnih so suličarji, s katerimi se lahko igraš igro mačke z mišjo, saj napadajo z razdalje. Ker imajo tvoji vojščaki nižji čas ohladitve (cooldown) za premikanje od nasprotnikov, je izmikanje enostavno, dokler imaš vsaj par možganskih celic in ne zaideš v kot. Tudi drugače je potrebe po taktičnosti manj, kot bi bilo pričakovano. Večinoma imaš dovolj bojnih točk za čaranje sposobnosti, da tudi po več kot petih urah igranja nisem niti enkrat izgubil, čeprav sem bil že tudi v situaciji, ko sem po lastni neumnosti branil zastavo s samotnim suličarjem proti več kot dvajsetimi nasprotniki. Strup tu, zmešanost tam, malo pametnega izmikanja vse naokrog in uspel sem priti do zmage, mnogo preden so točke pošle. Problem glede prevelike težavnosti se zna pojaviti le, če predhodno skušaš opraviti težjo stopnjo posamezne misije, a v tem primeru si čisto sam kriv. Raje zaposli prste, napreduj še kakšno stopnjo in ne bodi požrešen.
Zaključek
Pozitivno:
+ Svoboda prilagajanja
+ Širok spekter objektivov
+ Kljub težavam izgled ni od muh
+ Nestandardna kombinacija RTS in namiznih iger dobro izpade
Negativno: – Izgleda slabše, kot je oglaševano
– Občasno zatikanje
– Vizualna celota ne gre skupaj
– Večinoma ne nudi izziva
Smrdljiva bomba se je pojavila na seznamu posodobitev v igri, kjer je zaenkrat datum prihoda označen samo kot: “Kmalu.” Verjetno pa čakanje ne bo pretirano, saj predmeti, ki so našteti v posodobitvah, običajno najdejo svojo pot v igro v nekje enem tednu.
