Serijo South Park spremljam že od njenih ranih začetkov in precej težko je verjeti, da je serija stopila že v svojo 21. sezono, kar je pošten dosežek v filmski industriji. Nanjo imam tople spomine in legendarne epizode med njenim obstojem držijo poseben kotiček v mojem srcu. Ko se dobimo s kolegi na pijači, še vedno citiramo znane smešne izsečke in salve smeha nikoli ne izostanejo.

Kot tak goreč oboževalec te riskankaste avanture bi človek pričakoval, da bi vsak nov del in novo sezono nestrpno čakal in ob ogledu njenega najnovejšega dela hitro klical prijatelje ter delil svoje vtise. A to se ne dogaja več. To se, ob dobrem premisleku, ni zgodilo že kar nekaj časa.

Sam sem človek, ki mu ob določenih trenutkih pašejo različne stvari. Včasih bi rad zaplaval v kak globok RPG, včasih dobra knjiga, kdaj pa kdaj pa bi se rad samo zleknil na posteljo in pogledal kako dobro serijo. To se mi je zgodilo, ko sem pred kratkim preigral igro South Park: The Fractured But Whole. Mimogrede, špil mi nikakor ni dogajal tako kot njen predhodnik, deloma zato, ker ne maram super herojskih zadev (pustimo to za drug članek), deloma pa, ker drugi del ni vseboval raznolikosti svojega predhodnika. Seveda sem ob zaključku igre pomislil: “Hej, kaj če bi si pogledal še nove sezone serije?”

To sem prenehal gledati nekje na začetku 19. sezone, a nikakor se nisem mogel spomniti, čemu sem jo opustil. Zato sem brž odletel na uradno South Park stran, kjer sem takoj želel pričeti z gledanjem, in urno sem prišel do spoznanja, zakaj sem njega dni svojo imljenoi serijo opustil: South Park je postal beden.

Dobro, navdušen nisem bil že nad 18. sezono, ki je kljub nekaterim mimosunkom, vsebovala nekaj dobrih epizod. A od 19. sezone dalje je nekdaj moja omiljena serija povsem spremenila svojo podobo.

South Park je bil vedno politično nekorekten in se je neprestano delal norca iz aktualnih problematik, ki se dogajajo širom sveta. Ustvarjalcema Treyu Parkerju in Mattu Stonu je v bistvu treba čestitati, da je serija bila po toliko letih tako zabavna in da ji kljub starosti ni zmanjkalo zagona. A najnovejše epizode spremenijo format posamičnih epizod, kjer je vsaka imela svoje problematike ter humoristične zaplete v kontinuirane dele, ki se navezujejo drug na drugega. To je postalo problem, ki je že večkrat v zgodovini propadel. Spomnimo se samo na film Simpsoni ali pa filme Futurama, kjer je humor še vedno tam, a daljši format razvleče tematiko, ki je bila prej v 20-minutnih vložkih obdelana ravno dovolj, da je ostala smešna od začetka do konca, v ure in ure dolg material, ob katerem preprosto zehamo.

Da smo si na jasnem, ne pljuvam samo 19. sezone, ampak tudi 20. in 21., ki so iz slabšega tonile v samo še večjo greznico. Zalotil sem se, kako sem ob nekaterih delih že gledal na telefon in popolnoma izgubil zanimanje, kar je nekaj, česar si ob bolj ranih sezonah ne bi nikoli privoščil.

Kje točno leži problem? Omenil sem kontinuiranost epizod, a če bi bila samo to težava, bi bilo še dobro. South Park preprosto ni več smešen. Kje so legendarne epizode, ko so fantje gradili lestev do nebes? Kje je Randy, ki je hodil na bejzbolske tekme in se pretepal med gledalci? Kje je Cartman, ki si je kupil zabaviščni park, samo zato, da ne bi mogel nihče drug notri?

Očitno tam, kamor je poniknil tudi ves humor serije: nikjer.

Najboljša in najbolj zanimiva epizoda zadnjih treh sezon je vsekakor Tweek x Craig.

V zameno dobimo povsem nesmešne stvari, ki se vlečejo skozi celotno epizodo. Dobro, South Park je imel tudi v preteklosti zanič dele, a si pač te ob ponovnem delu preskočil in nanje pozabil. Malo težje to storiš sedaj, ko bi za kaj takega moral preskakovati pol sezone, če ne že cele. Sedaj imamo tu kretenske “Member Berries”, ki niso bile smešne že prvič, v deseto pa še manj. Seveda ne smemo pozabiti močno smešnih epizod novega karakterja PC Principal, ki bi bil mogoče zabaven, če bi ga gledal na ekranu točno 15 sekund in ne dve sezoni. Luč pozornosti se je sedaj preusmerila na Mr. Garrisona, ki je postal ameriški predsednik in odraža risankasto verzijo Donalda Trumpa. Tu sem dejansko mislil, da zadeva ima potencial, a žal ta ostane povsem neizkoriščen. Garrison je v vseh epizodah samo neka jezna žaba, ki se konstanto dere: “Fuck them all to death!” Mogoče zabavno Američanom oz. mogoče zabavno ljudem, ki jim kletvica na televiziji pomeni višek komedije. Meni je to poceni humor, ki mi je povsem tuj v seriji, kot je South Park.

Glavna četica naših fantov je postala povsem neprepoznavna. Cartman ima očitno po novem punco, na katero je povsem navezan, poleg tega pa se je spremenil v totalno revo, z bednimi šalami ter nezapomnljivimi dialogi. Kenny je praktično povsem izginil, Stan sicer nekaj dialoga ima, a je postal praktično stranski karakter. Kyle najbolj izstopa v zadnji sezoni, kjer se spet opira na zlajano vižo Kanadčanov ter na svojega malega brata. Sinergija med temi karakterji je povsem izginila in njihove skupne avanture lahko gledamo samo še nostalgično iz prejšnjih sezon.

“Dobro,” sem si ob ogledu zadnjega dela 21. sezone razočarano zamrmral v brk. Morda sem preprosto prestar za South Park, saj začuda o njegovih zadnjih delih nisem slišal žal besede. Brskanje širom interneta mi je razkrilo drugačno sliko, saj je ogromno zvestih gledalcev ostalo razočaranih. Matt in Trey se dejansko zavedata problema in sta za 21. leto napovedala vrnitev koreninam, a sta to izvedla povsem polovičarsko. Morda je nekaj epizod postalo bolj samostojnih, še vedno pa sta vlekla niti iz katastrofalne 20. sezone in poliranje dreka ne bo naredilo diamanta, ampak samo bolj sijoč drek.

Kaj je rešitev? Z obžalovanjem in s strahom lahko izrazim mnenje, da je preprosto ni. Serija lahko nadaljuje svojo pot v sedanjem formatu, a žal mislim, da so ji v tem primeru šteti dnevi. Mislim, da sta kreatorja po vseh teh letih zadeve preprosto naveličana in menim, da je bilo to kristalno jasno v epizodi “You’re Getting Old.”

Odkrito bi raje videl, da South Park z 22. sezono zapre svoja vrata in da Matt in Trey poskusita nekaj novega. Tipa sta vsekakor talentirana in z veseljem bi pogledal kakšen njun novi izdelek, ki ni nujno neka komična zadeva. Dajte jim proste roke in finančno podporo, prepričan sem, da bi lahko izvedla neki nov legendaren izdelek, namesto da umetno oživljata nekaj, kar bi že dolgo časa moralo ležati na zasluženem počitku.