🔥 UVI.GG

Domov Blog Stran 489

Kdo je ubil revijo Joker?

Kot vsi vemo (no vsaj tisti, ki spremljamo igričarsko in IT sceno), na slovenskem trgu glede revij ne vlada ravno rožnato stanje. Predvsem so problemi na računalniškem trgu, kjer smo leta nazaj v lokalni trafiki lahko gledali lepo število tiskanih revij in se odločevali kaj bi sploh kupili. Bera je bila res pestra in precej kvalitetna saj smo lahko izbirali med revijami SwPower, Moj Mikro, Joker ter celo tuje tiskane medije kot so PCGamer ter PCFormat.

A čas neusmiljeno teče dalje in ti nekdanji velikani papirnatega medija so padali eden za drugim, dokler ni kruta smrt doletela tudi Jokerja. Danes lahko računalniški navdušenci zbirajo med samo še zadnjima stoječima revijama, ki sta Monitor in pa Računalniške novice. Kaj se je zgodilo in kako to, da ni v vsem tem času nastala nova revija, ki bi nas gike ponovno vrnila v branje fizičnih revij?

Najbolj zanimiv primer je zagotovo Joker, ki je bil od vedno sinonim za kvalitetno in dolgo branje. Tudi sam sem bil navdušenec nad tem računalniškim zabavnikom in z radostjo v srcu se spominjam lepih časov, ko je bil hitri internet bolj kot ne privilegij in smo svoje informacije črpali ravno iz tiskane besede. Poleg sladkega besednjaka, nas je zraven pričakalo še darilo v obliki CD-ja oz DVD-ja, katera sta bila polna dobrot kot so napovedniki ter demo igre. Če smo imeli srečo in ni bila telefonska linija zasedena, smo odvihrali na forum mnenjalnik, kjer smo lahko na polno debatirali o prihajajočih igrah, povprašali za kakšen nasvet glede zapletene zagonetke v avanturah ali pa preprosto debatirali o vsakdanjih temah.

Vse prej našteto je stvar preteklosti in čeprav se zadeva bere kot neka trapasta motivacijska slika, ki bi jo delili na Facebooku, češ kako nam je bilo včasih lepo, bi rad zapeljal zadevo v malce drugačno in bolj specifično smer. Kaj je torej pokopalo Joker in bi bila lahko njegova smrt preprečljiva?

Če bi pogledali sedanji mn3njalnik (kdor to bere iz dotičnega foruma, naj mu povem da za njihovo skupnost nimam nobene žale besede), kjer je nastala tema o pokopu njihove priljubljene znamke, bi zasledil deljeno mnenje. Seveda se najdejo goreči pristaši, ki objokujejo smrt njihovega padlega junaka in čeprav je skupnost precej vokalna, je tudi maloštevilna. A tudi med to gručico se najde nekaj ljudi, ki krivdo prelaga na samo osebje revije in ne na samega založnika. Pritožbe letijo predvsem na dolgoletnega urednika revije, ki naj bi zaviral razvoj Jokerja in bil nepripravljen na prilagajanje na trg. Presenečen sem bil, ko sem vtipkal iskalni niz “revija Joker” v Google in našel teme na ostalih večjih forumih kot so Slo-tech ter med.over saj je tam prevladovalo odločno negativno mnenje. Dejansko je zaslediti celo nekaj privoščljivosti in ogromno udarjanja po uredniku ter forumskemu elitizmu, ki naj bi preveval mn3njalnik. Namreč Jokerjev forum je bil zlatih letih zelo aktiven v vseh temah a je potem zlagoma izgubljal uporabnike, vse teme pa so se preselile v “gnojišče”, ki je zaprt za neregistrirane člane in ga lahko obiščete samo, če si naberete dovolj prispevkov v drugih temah.

Tako, sedaj ko imamo razloženo ozadje dogajanja, lahko iz tega potegnem neke zaključke.

Bi lahko Joker preživel? Teoretično da, praktično niti ne.

Treba se je zavedati, da se gaming publika precej razlikuje od ostalih bralcev in uporabnikov tiskanega medija. Svoje informacije želijo hitro, članki morajo biti kratki in po možnosti podkrepljeni z neko video obliko. Redni naročniki revije Joker so preprosto zadevo prerasli, ustvarili so si družine in časa za gaming in branja 4 in večstranskih opisov preprosto ni bilo več. Sicer so prišli novi naročniki a ob več kot 20-letnem obstoju revije so tudi ti postali fotri in ko so slednji čakali, da otroci znajo držati miško in tipkovnico, je med mladino ime Joker že tako zbledelo, da so ob starševsko sveže kupljenem izvodu zabavnika samo zavili z očmi in se raje podali na YouTube gledati Let’s Play.

A ne glede na “zastarelost” fizičnega medija, je Joker imel rešitev v podobi prav svojega digitalnega foruma. A tudi tam so se pojavile težave z odraščanjem ali pa naveličanostjo. Uporabniki so odhajali in navkljub izgubljanju obiska je bil forum še vedno zaprt za registracije. Odkrito povedano mi je bil ta del še najbolj čudna poteza Joker osebja, saj se zdi kot da so preprosto zaprti za nove ljudi, čeprav bi ravno te lahko spodbudili k nakupu revije. Uporabniki so odhajali, novim dostop ni bil omogočen na ravno lahek način in kmalu se je oblikovalo mišljenje, da je to socialno mesto samo za privilegirane, ki so “kul”. V bistvu me celotna situacija spomni na Cartmana, ko je kupil zabaviščni park samo zase in nekaj časa je dejansko tako mnenje tudi prevladovalo. A kmalu je ljudem tudi neprestano trkanje na vrata presedlo, čemur ni pripomoglo tudi umiranje forumov nasploh in dandanes se skupnost seli na hitrejše sporočilnike kot so Discord ali pa Reddit. Tisti srečneži, ki se jim je na forum le uspelo prebiti, so naleteli na bolj kot ne zaprto skupnost, kjer se uporabniki med sabo poznajo že dolga leta in imajo med sabo zgrajene prijateljske odnose, medtem ko so se novinci počutili nezaželene ali pa so bili obtoženi, da so alternativni račun od že obstoječega uporabnika v namene “trollanja”.

Med predlogi kako rešiti revijo, se je največkrat omenjala digitalizacija vsebine a ti predlogi so naleteli na odločen ne, ki je na nek način tudi razumljiv. Obstoječi kupci so namreč preferirali fizični medij, ki so ga lahko vzeli s sabo povsod in jim je nudil oddih od neprestanega gledanja v ekran. Nekateri pa so selitev na vsemrežje pozdravljali kot dobro odločitev in so zagovarjali stališče “bolje to kot nič”. Ta razdvojenost že tako majhne količine bralcev je zagotovo predstavljala velik problem a kako digitalno vsebino tržiti? Kdo bi za vsebino plačal? Je rešitev nameščanje velikega števila oglasov na strani, ki ti ne pomaga dosti, saj so tvoji obiskovalci računalniško izobraženi in ima velika količina nameščen AdBlocker? Zagotovo za digitalizacijo ne bi plačevali tisti, ki preferirajo fizično obliko kar je predstavljalo veliko količino bralcev. A spet teh očitno ni bilo dovolj, da bi po propadu založnika Alpress kakšen drug založnik bil pripravljen prevzeti znamko ali pa jo zaštartati pod novim imenom.

Joker se je dolgo časa ubadal tudi s problemom delovne sile, saj praktično celo revijo spisali trije osebki, pred samim koncem pa sta na njej delala samo še dva JCT pripadneža. Slednja dva sta zagotovo mojstra svoje obrti a pisanje takšnega projekta zahteva svoj davek na izmučenosti. Novih piscev ni bilo, saj nihče ni ustrezal njihovim standardom in čeprav sta pogumneža neumorno tipkala dalje, bi slej kot prej pregorela, saj je takšen tempo preprosto nevzdržen. Kako potem od takšnih veteranov zahtevati, da nenadoma povsem spremenijo svojo obrt in se preselijo v povsem digitalno obliko, kjer so spet pomembne druge veščine kot so ustvarjanje posnetkov, streamanje in po možnosti ob strani udariti še kakšen podcast? To so zadeve, ki spet zahtevajo svoj trud in vajo in če že nekdo dobro piše članke, to ne pomeni, da bo kar nenadoma lahko na isti kvalitetni ravni proizvajal YouTube posnetke.

Na tej točki imate bolj jasno sliko, kaj je botrovalo smrti eni najbolj priljubljenih revij na slovenskem trgu. Preprosto je prišel njen čas, saj je današnji računalniški trg povsem drugačen iz njenega zlatega obdobja. Ljudje imamo radi, da lahko za krivico obtožimo samo enega “zlobneža”, medtem ko je resnica, da je dejavnikov za smrt bilo več in je bila končna situacija neizbežna.

Prilagajanje je neizbežen del ustvarjanja takšnega fizičnega medija in je nekaj, iz česar imamo tudi sami izkušnje. Če je dolga leta bilo popularno tekmovanje iz League of Legends, je že jutri tu Fortnite in publika zahteva turnirje iz slednje igre. Če so trenutno zanimive video recenzije, to ni dovolj, saj ljudje zahtevajo Let’s Play posnetke ter prenašanje v živo. Takšen je pač ta posel in na nas ni, da vaše želje zatiramo, ampak da se jim prilagodimo. Zato organiziramo “offline” turnirje. Zato izpeljujemo projekte, kot so Top YouTuber ter Top Streamer Slovenije. Ker če nismo složni in v simbiozi, bodo naši obiskovalci preprosto odšli drugam in zelo težko jih bomo dobili nazaj.

Joker tako dalje živi samo še v naših spominih. Zaradi legalnih zapletov je umrla tudi njihova domena joker.si, kjer smo si lahko prej ogledali vso vsebino v digitalni obliki a sedaj je vsa ta dolgoletna zapuščina izginila. Jo bomo kdaj dobili nazaj? Vse je odvisno od sodnih mlinov, ki pa meljejo zelo, zelo počasi.

Srčno upam, da se kmalu pojavi kakšna nova revija za igričarje, saj je žalostno, da trenutno na slovenskem trgu ne obstaja niti ena. Do takrat pa čuvajte svoje pretekle izvode in jih zopet prelistajte ter se preko njih vrnite v bolj umirjeno obdobje slovenske igričarske zgodovine.

Battle royale igra Fear the Wolves prihaja v zgodnji dostop

0

Kmalu se nam približuje še en battle royale naslov, ki pa bo malce drugačen od že uveljavljenih predstavnic kot so PUBG ter Fortnite. Gre se za Fear the Wolves, ki, glede na svojo estetiko, spominja najbolj na popularno serijo S.T.A.L.K.E.R.

Tako kot Zalezovalec, se bo Fear the Wolves dogajal v opustošenem okolišu mesta Chernobyl-a. Poleg battle royal načina, bodo prisotne tudi PvE mehanike, tu pa bo še unikaten sistem radiacije, vremenskih pogojev, ob koncu obračuna pa bo na voljo poseben sistem ekstrakcije igralcev.

Razvijalec Vostok Games je sestavljen iz nekaterih veteranov, ki so delali na S.T.A.L.K.E.R. seriji, zato se lahko nadejamo unikatne atmosfere, ki je bila tako pomembna ob plazenju skozi radiacijsko puščavo Sovjetske zveze. Ker želi razvojna ekipa pridobiti čimveč povratnih informacij od samih igralcev, so se odločili Fear the Wolves ponuditi v sistem Zgodnjega dostopa. Tako naj bi ob konstantnem stiku s skupnostjo razvili kvaliteten naslov, ki bo všeč tako igralcem kot samim razvijalcem.

Fear the Volves bo moč kupiti na Steamu od 18. julija dalje, cena pa zaenkrat še ni znana.

Dead Island 2 še vedno v razvoju

Dead Island sicer ni bil ravno perfektna igra a ta pobijalščina zombijev si je vseeno priborila nekaj pristašev, ki čakajo na njeno nadaljevanje že dolgo, dolgo časa. Založnik Deep Silver je namreč že leta 2014 napovedal nadaljevanje a tega ni in ni bilo na spregled.

Leta 2015 je založnik objavil, da razvijalec Yager ne dela več na projektu in od takrat vse tiho je bilo. Večina igralcev je nad projektom obupala in samo čakali smo na uradni preklic naslova. Vse le ni bilo izgubljeno, saj je med tem časom razvijalec Techland, ki je ustvaril prvi del serije, izdal svoj projekt Dying Light, ki je v mnogih pogledih presegel svojega predhodnika.

A Dead Island 2 ni bil povsem pozabljen in tako je nekdo na Twitterju povprašal uradno Dead Island stran na trenutno stanje projekta. Na presenečenje vseh, se je uradni Twitter račun odzval in izjavil, da je igra trenutno še v razvoju in da bodo pokazali kaj več ko bo to možno.

Tako, igra še ni povsem mrtva in čeprav ne vemo točno kdaj bo izšla, se lahko še vedno zabavamo ob njenem prvotnem vrhunskem napovedniku.

Fortnite razpoka izpljunila kočijo

Če kolikor toliko spremljate našo stran, potem ste zagotovo že opazili, da se v popularni battle royal igri Fortnite dogaja nekaj čudnega. Najprej smo lahko opazili izstrelitev rakete, ki je bila unikaten dogodek v igri, za sabo pa je pustila čudne razpoke oz. portale po celotni mapi.

Ko ne trenirajo, angleški nogometaši preigravajo Fortnite

Te razpoke so se skozi čas večale in včeraj se je pojavila še večja čudnost, ko je ena od njih ven izpljunila nekaj, česar v igri do sedaj še nismo videli. Namreč pojavila se je kočija, ki verjetno služi kot namig za nadaljnje dogajanje. Razvijalec Epic se pospešeno pripravlja za zagon 5. sezone in če v obzir vzamemo to starodobno kočijo, lahko sklepamo da bo nova sezona povezana s potovanjem skozi čas, kjer bodo morda prisotni kavboji, tematika pa povezana z divjim zahodom.

5. sezona je zaenkrat napovedana za 12. julij tako da bodo verjetno kmalu razodete vse skrivnosti.

A Carriage Has Just Appeared! (VIDEO) from r/FortNiteBR

Warframe bo dobil novo razširitev imenovano Fortuna

Razvijalci Digital Extremes so na TennonCon dogodku naznanili novo razširitev za igro Warframe, ki bo popeljala igralce v še en odprt svet na planetu Venera. Že lansko leto so napovedali več odprtih svetov in tega se tudi držijo, kar je seveda odlično za vse, ki imate radi občutek svobode in željo po raziskovanju skritih kotičkov. Seveda bo na nek način Fortuna razširitev, podobna obstoječemu odptemu svetu, ampak vseeno se držijo načela “poslušajmo skupnost in naredimo stvari še boljše”, tako da lahko pričakujemo še boljšo izkušnjo. Poleg tega bo tudi mapa kar pet krat večja kot pri Plains of Eidolon in tudi drugačna na videz.

Lastnosti

  • še boljša izkušnjo kot pri Plains of Eidolon,
  • veliko večja mapa kot pri obstojčei razširitvi,
  • zelo lepo narejena okolica z velikanskimi gobami, posebnimi pošastmi, čudaškimi kamninami in še mnogo več,
  • nove frakcije in seveda novo mesto kot t.i. “traiding hub”,
  • novi sovražniki in mounti (hooverboard) s katerimi bomo hitrtejši po velikanski mapi,
  • drugačen pristop do odkrivanja sveta bo prineslo tudi odkrivanje že skoraj izumrlih živali, ki jih bomo lahko rešili,

Warframe Fortuna bo izšel nekje v jeseni 2018.

Posodobitev po Fortuni

Pri Digital Extremes so nam vrgli še kost za glodanje, saj so napovedali še dodatno novo posodobitev, skrito v kodi Railjack. Tukaj gre za veliko večjo vizijo. Želijo namreč naredit odlično vesoljsko pustolovščino na katero se bomo lahko odpravili sami ali v skupini. to želijo narediti v veliko večji obliki, kot je sedaj in v pomoč jim bo tudi tehnologija, ki proceduralno ustvarja nove stvari. Točno to nam bo prineslo velikansko vesolje, svobodo in še več svetov za raziskovanje.

Nintendo Switch

TennonCon nam je prinesel tudi partnerstvo med Digial Extremes in Panic Button, ki bodo s skupnimi močni prenesli Warframe na konzolo Nintendo Switch, katera je v enemu letu dobila precej popularnosti. Žal datuma izida za Switch še ni, ampak verjamemo, da se zaradi te novice veseli že mnogo igralcev, ki raje ležijo v postelji in igrajo igre ali pa so veliko časa na poti.

 

Ash of Gods: Redemption – Recenzija igre

Večkrat sem si poželel igre, pri kateri bi glavno vlogo igrala zgodba. Opažam tudi, da starejši ko sem, bolj mi sedejo potezne igre. Pri teh lahko za nekaj minutk tudi pogledaš z ekrana, brez da ti kdo pošlje metek med oči. Sem pa tudi oboževalec RPG žanra, kajti razvijanje karakterja iz navadnega kmeta do viteza mi nekako nudi neko posebno notranje zadovoljstvo…. In v recenzijo sem dobil Ash of Gods: Redemption

NOSTALGIJA

Glavni del igre je njena zgodba, odvija se na treh različnih koncih. Spremljamo tri različne ljudi in njihove zgodbe ter zapomnite si, vsaka odločitev ima posledico. Tega smo sicer že vajeni iz drugih sekaščin/pretepaščin, kot sta Mass Effect ali Dragon Age, kjer odločitve klinca za tipkovnico in miško odločajo o končni usodi ljudekov na ekranu. A med igranjem te sem imel pridih nostalgije. Morda se staram in verjetno mlajši niti ne boste vedeli o čem govorim. Kdo se spomni majhnih srebrnih knjižic z rdečimi naslovi? Bral si jih in na dnu strani so bile napisane odločitve, ki jih imaš na voljo in glede na odločitev te je potem vodilo na določeno stran, kjer si bral naprej in tako dalje. No, ta igra je vsaj zame nadgradnja teh knjižic.


Razvojna ekipa: Aurum Dust
Založnik: Aurum Dust, Whisper Games
Platforme: 
PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 23. 3. 2018
Cena: 22.99 €
Zvrst: Strategija, Indie, RPG, Advantura



ZGODBA

Ko začnemo z novo dogodivščino nas sprva čaka ogled spektakularnega filmčka. Ko bi vsaj preostanek bil tak. Zgodba sicer ni ravno slaba, ni pa najboljše kar smo do sedaj imeli v igračarskih vodah. Posebej zanimivo je kako se tri zgodbe razvijajo in…..več ne smem povedat, da boste vsaj imeli razlog za preigravanje. Je pa stvar, da zgodba se razvija in nadaljuje četudi kateri od naših glavnih ljudekov izdihne pred koncem. Morda bi si želel malce več globine. Tudi na samem začetku nekako doživi igralec šok, saj ni nekih podrobnih razlag. Tudi naši protagonisti in njihovo življenje pred našim vtikanjem vanj bi bilo dobro, da bi nam predstavili na začetku. Da bi vse skupaj padlo v nek kontekst, saj si vržen v svet in znajdi se.

ZVOČNA POSLASTICA

Pri zvočni podlagi so zlatoprahci prekosili sami sebe. Igra ima odlično zvočno podlago, ki sovpada z tematiko. Tudi efekti med vmesnimi filmčki ter dialogi (če lahko temu tako rečemo) so super, vsaj za te vrste žanra. V Digital Deluxe verziji dobite zraven še Originalne zvočne podlage in tako lahko tudi med tipkanjem člankov…ali pa branjem teh uživate v mešanici srednjeveško-fantazijskih skladb. Samega govora je bore malo, bi bilo definitivno veliko boljše če bi bili dialogi odigrani a žal to prinese dodatne stroške, ki pa bi bili za tako majhno podjetje prevelik zalogaj.

BRANJE IN KLIKANJE

Ko sem na začetku članka omenil, da je igra dosti podobna knjigam, sem to mislil v dobesednem pomenu. Zgodbo boste v glavnem brali. Bralo se bo ogromno in še malo več. To naj vam bo opozorilo pred nakupom. Če vam branje nikoli ni bilo preveč povšeči, sploh če ste v kaki srednji šoli domača branja delali s pomočjo določene dijaške strani, prste stran od gumba nakup! Boste obžalovali.

Če ste pa tip človeka kot jaz, se pravi imate radi branje na sploh, se znate v to vživet in vam je z artističnega vidika igra všečna pa se le podajte v nakup.
Med vsem tem branjem pa so tudi trenutki, ko ne klikaš zgolj, da se ti izpiše nova vrstica besedila temveč se posvečamo tudi bitkam.
Te bitke bi lahko recimo primerjal z Xcom serijo, se pravi pogled z vrha ter nato pozicioniranje in napadanje ali branjenje, z izjemo da nimamo možnosti kritja.
Poleg sestavljanja naše bande, kateri relativno hitro dodajamo nove člane, navkljub, da nam znajo cepat ko muhe..imamo na voljo še kupček kart za dodatne bonitete, pa s tem ne mislim študentske prehrane.

Žal pa borilni sistem in bitke na splošno po nekaj urah igranja izgubijo svoj čar in so na koncu že bolj kot ne zadeva, ki jo pač moraš opravit, da lahko naprej bereš zgodbo. Predstavljajte si knjigo, ki bi jo vsakih nekaj minut bil prisiljen odložit.
Konec koncev se bitkam lahko izognemo, na začetku si izberemo način igranja kjer nam računalnik odigra bitke namesto nas, tako se lahko popolnoma posvetimo zgodbi kar je res fenomenalna pogruntavščina. Še posebaj ko si enkrat odigral in bi morda kako odločitev spremenil, greš od začetka, le da sedaj namesto tebe računalnik igra dolgočasne dele, ti pa si lahko v miru postrežeš s kokicami in pepsi kolo.

VEČIGRALSTVO

Možnost je tudi igranja večigralskega načina, zadeva je super za po dokončani zgodbi in sicer, da se pomeriš s prijateljem ali neznancem. Igranje samo poteka po istem principu kot v samotarskem, enoigralskem načinu, le da je tokrat nasprotnik pravi. Pravi izziv zna bit, če nas poveže z igralcem, ki ima morda že malce več izkušenj ter boljši nabor karakterjev in kartic a vseeno ni nemogoče zmagati. Načeloma pa nas povleče v bitko z primerljivo izkušenimi igralci, razen če igramo resnično v času ko ni populacije na serverjih, takrat žal pogoltneš cmok v grlu in se odrežeš karseda dobro. Pogovorov med samim potekom bitke ni, zgolj nekaj prednapisanih stavkov, ki pa ne zadovoljijo potrebe po izražanju vulgarnosti, ko ti nasprotnik v nekaj rundah potolče polovico ekipe.

POVRATEK ALI NE?

Definitivno je vredna igranja ter si definitivno zasluži večkratno preigravanje saj je zgodba zanimiva. Sicer se opazi, da prvotno ni bila napisana v angleščini a kot človek, kateremu angleščina ni materni jezik to le poredko opaziš.

Sam vem, da bom zgodbo še nekajkrat preigral saj me zanima še nekaj različic kaj bi se zgodilo, če bi izbral nekje malce drugače, ter seveda si želim čimbolj izboljšati svojo taktiko v večigralskem načinu.

Trenutno je igra celo na poletni razprodaji, 25% ceneje torej dobrih 17€ kar se definitivno splača. Za ta denar boste dobili nekje za 20-30 ur igranja, če si res vzamete čas in berete celotna besedila, ter naknadno še večigralski način, kjer boste zagotovo nabrali zajeten kup ur.

MNENJE?

POZITIVNO
+Veliko branja (če v tem uživaš?)
+Nostalgičnost
+Relativno močna zgodba
+Lep izris scen ter likov
+Odlična glasbena podlaga

NEGATIVNO
-Možnost zlorabe sistema v bitkah za lahko zmago
-Najedanje bitk sredi zgodbe
-Veliko branja (če to sovražiš?)
-Minimalno dialogov

Fortnite: Nov Playground način je sedaj na voljo

Epic Games so dodali nov t.i. Playground način k igri Fortnite. Ko so nas razvijalci prvič dražili z novim načinom vse ni šlo po načrtih, saj so imeli kar nekaj tehničnih problemov, vendar so uspeli premostiti vse ovire. Trenutno je ena izmed največjih pomanjkljivosti pretiran naval igralcev na Playground, kar je razumljivo. Gre namreč za izredno priljubljeno igro, po drugi strani pa vsakdo želi preizkusiti dodano novost.

Playground je način, kjer lahko s svojimi prijatelji naredimo zaseben otok in dejansko počnemo kar želimo. Testiramo lahko različne taktike, orožja, gradimo in še vse ostalo kar spada zraven.

Old school Runescape je izšel na trgovini Google Play

Old school RuneScape je izšel na trgovini Google Play, kar pomeni, da ga lahko sedaj igrajo vsi, ki imajo mobilno napravo z operacijskim sistemom (vsaj) Android Lollipop(5.0), ob tem bo potrebna še tudi registracija. Uporabniki odgriznjenih jabolk bodo morali žal še malce počakati, saj igra izide kasneje v letošnjemu poletju.

Igro naložite preko Google Play aplikacije, kjer v iskalnik napišete Old School RuneScape in jo snamete.

Lastnosti:

  • Igra deluje na Android 5.0 ali novejših,
  • Naprave kot so Google Pixel C in Huawei P8 Lite žal še ne morejo pognati igre,
  • Za igranje potrebujemo članstvo
  • Nakupovanje raznih kozmetik v igri še ni mogoče
  • Omejtive so tudi glede dostopa do strežnikov (Kdor prvi pride prvi melje)

Vodič za osnovno zaščito računalnika pred virusi, nezaželenimi programi in vdori

Ljudje o zaščiti računalnika in ostalih elektronskih naprav pogosto razmišljajo kot o nečem izjemno kompleksnem in tehnično zahtevnem. In na tem je res nekaj resnice. V kolikor se želimo poglobiti v vsako podrobnost glede delovanja in zaščite ter postati 100% imuni na vse okužbe, vdore in tveganja, zadeva seveda hitro preide v tehnične vode. A to ni izgovor, da ne bi vsak računalniški uporabnik poznal in prakticiral vsaj osnovno zaščito svojega računalnika in dragocenih podatkov. S tem poslanstvom v mislih smo za vas pripravili par nasvetov glede varovanja podatkov, zaščite računalnikov in pogostih napak osnovnih in včasih tudi naprednih uporabnikov.

Samodejne posodobitve so tu z razlogom

Že med vsakodnevno uporabo računalnika se konstantno soočamo z raznimi programi in zagotovo vsaj nekateri izmed njih skrivajo vsaj par varnostnih lukenj in posledičnih tveganj. Pa naj govorimo o operacijskih sistemih, brskalnikih, aplikacijah ali nečem čisto tretjem, strokovnjaki konstantno odkrivajo nove težave in seveda skrbijo za njihovo odpravo, pogosto preko posodobitev operacijskih sistemov in proti-virusnih programov.

S tem razlogom ima vsak, za počen groš vreden operacijski sistem vsake toliko časa samodejne posodobitve, ki računalnik obvestijo o problemih in najnovejših zlorabah ter tehnikah goljufov. V kolikor je bila včasih to stalnica, dandanes na srečo ni več potrebe po ročnem prenašanju in instalaciji posodobitev. Sistem se posodablja samodejno, brez potrebe po uporabnikovem posredovanju ali ročnem posodabljanju.

Iz enega ali drugega razloga uporabniki včasih radi posegamo v ta proces in samodejne posodobitve izklopimo. Mogoče imamo počasen ali plačljiv internet in nam Windows odžira dragocene megabajte, mogoče bolj kot varnost cenimo zasebnost, morda pa enostavno ne maramo sprememb, ki jih popravki prinašajo (kot je recimo slabše delovanje procesorjev zaradi varnostne luknje iz začetka letošnjega leta). A gledano z varnostne perspektive je vedno pametno biti na tekočem, vsaj kar se tiče varnostnih posodobitev.

Windows vsak drug torek v mesecu izda najnovejši popravek za vse Microsoft produkte (Defender, Office). Apple nima strogo določenega urnika, a po potrebi izdaja popravke in posodobitve. Namen obeh proizvajalcev operacijskih sistemov ni le odprava hroščev in sprememba določenih vizualnih aspektov, temveč (kot omenjeno) obvestitev sistema o  tveganjih in lepljenje obližev na obstoječe rane. Slabonamerni napadalci so namreč stalno v lovu za novimi žrtvami s čim slabšim varovanjem, zato vas že redno posodabljanje drži nižje na njihovi listi potencialnih žrtev.

Kombinacija Proti-virusnega in Anti-Malware programa je dobra ideja

Vsake toliko časa pride na dan nova analiza o trenutno najboljših proti-virusnih programih. Kakšen dan pozneje pa je objavljena spet druga analiza, kjer se na vrhu znajde povsem drug program. Potem imamo tu varnostne strokovnjake, ki prisegajo spet na tretjem zatiralcev virusov. Kako v tem kaosu sploh vedeti, kaj izbrati za varovanje računalnika?

No, za osnovnega Windows uporabnika se ni potrebno obremenjevati in si razbijati živcev, saj je dovolj že zastonjska zaščita, ki je pravzaprav sploh ni potrebno ročno prenašati in nameščati. Ne glede na čas in vir raziskav o aktualnosti se vedno znova in znova dobro izkaže Windows Defender, privzet Windows program za zaščito računalnika. Glede na to dejstvo in par bonitet, kot so samodejno posodabljanje, sistemska nezahtevnost in nevsiljivost, je za večino uporabnikov najbolj enostavna in hkrati najboljša izbira. Kdo drug kot stvaritelji bodo najbolje poznal notranjost lastnega operacijskega sistema in njegovih težav? Prav tako nima nadležnih oglasov ali drugih plačljivih storitev, kot to drži za nekatere druge proti-virusne rešitve.

V kolikor pa se Microsoft produktov izogibate kot hudič križa, je še vedno na voljo ogromno alternativ. Da naštejemo par najbolj popularnih – Avira, AVG ali Kaspersky. Najbolje, da si sami ogledate kakšen novejši preizkus, a za osnovnega uporabnika ni boljšega kot Windows Defender. Tudi sam sem se po podrobnem preizkusu kopice drugih zaščit vedno znova vrnil nazaj na starega znanca, ki med delovanjem ne sopiha in jamra kot veliko konkurentov.

A sama po sebi večina anti-virusnih programov ne bo nudila popolne zaščite. Zaradi tega je priporočljiva tudi uporaba programa za zaščito pred zlonamernimi programi – za lovljenje tistih nadležnih oglasnih programov in zlonamerne kode. Najboljša izbira za osnovno zaščito je zastonjski MalwareBytes, ki bo varoval vaš računalnik pred vsemi možnimi oblikami zlorabe. Seveda vas bo vsake toliko časa opomnil, da je njegova plačljiva različica še veliko boljša in bolj sijoča, a v kolikor se izognete skušnjavi, je po vsej verjetnosti ne potrebujete in vseeno bo zvesto varoval vaš računalnik.

Nad kombinacijo za ultimativno zaščito se bo spravil le najbolj zagrizen heker, AMPAK še vedno morate razumeti, da v nobenem primeru, razen popolni izolaciji pred pred ostankom sveta niste povsem varni – v kolikor se znajdete na hit listi kakšnega samooklicanega strokovnjaka ali nespametno klikate po spletu, 100% zaščita ne obstaja in še tako varni sistemi so se vedno znova izkazali za nepopolne, večinoma po človeški krivdi. A vseeno se ni potrebno obremenjevati. Z izjemo osebnih zamer boste preveč naporna tarča, da bi se vas lotil naključni tatič, preostanek varne uporabe pa bomo ravnokar pokrili.

Dobra gesla so pomembna

Verjetno se vsak izmed nas zaveda pomembnosti dobrih, dolgih in naključnih gesel, ampak koliko od nas to sploh prakticira? Glede na raziskavo najbolj pogostih gesel v zadnjih letih je kar nekaj uporabnikov še vedno zadovoljna z golimi osnovami.

Stvar je, da nismo več v dobrih starih časih, kjer ste lahko uporabljali eno in isto geslo za večje število storitev. Vsake toliko časa katera izmed spletnih storitev doživi napad hekerjev in med drugim je njihov cilj pridobitev uporabniških podatkov. Podatkov, ki med drugim vključujejo tudi uporabniška imena in gesla, tako da verjetno vidite, kam pes taco moli. Zaradi tega je najbolje uporabljati raznolika, naključno sestavljena in dolga gesla, ki so unikatna za vsako spletno stran (ali pa uporaba dvo-stopenjske zaščite, saj je to skoraj nemogoče obiti).

Zaradi napora po memorizaciji vseh gesel priporočam tudi uporabo storitve za shranjevanje gesel, kot to na primer nudi LastPass. Za vas bo po želji generiral gesla, jih shranjeval na svoj strežnik in po jih potrebi samodejno vnesel med brskanjem. Storitev je varna in strokovna, zato se ne rabite bati za varnost vaših podatkov, saj so enkriptirani in zavarovani z glavnim geslom, katerega pa si vseeno zapomnite, če ne želite izgubiti dostopa.

Seveda vas še tako dobra gesla na varujejo pred lastno neprevidnostjo. V koliko imate program z gesli ali gesla shranjena na telefonu in tega po nesreči izgubite ali pa ga kdo izmakne, se lahko hitro znajdete v škripcih. Zaradi tega je nujno potrebna zaščita vseh naprav z geslom, saj boste le tako odvrnili tatu ali naključnega najditelja pred brskanjem po vaši napravi in razgaljenju svojih podatkov.

Nikoli ne pustite računalnik ali telefon brez nadzora

Seveda morda zveni samoumevno ampak NIKOLI ne pustite računalnika ali telefona samega na javnem mestu. Doma – seveda, z izjemo obiska kakšnega kleptomanijaka ali tatu, ni problema. Napravo mirne vesti pustite v sobi na vidnem mestu. Ampak isto prakso izvajati v restavraciji ali trgovini? Samo, če si prav želite ostati brez.

Seveda pa morda izguba dragocene naprave, za katero ste odšteli obilico evrov sploh ni najslabša stvar, s katero se boste soočali po kraji. Kar hitro se lahko tat prikoplje tudi do vaših osebnih podatkov. V kolikor si lasti vsaj malo znanja o tehniki, bo ob neprimerni zaščiti znal razbiti osnovno zaščito in dostopati do vseh vaših računov, gesel in zasebnih podatkov na telefonu. Previdnost je mati modrosti in tudi v primeru izgube ali kraje nemudoma zamenjajte vsa gesla in obžalujte vse sramotne slike na napravi ter krajo prijavite mobilnemu operaterju. Če je za slike in dokumente na napravi že prepozno, se lahko s temi postopki izognete nevšečnostim in nepotrebnim stroškom.

Ne klikajte na povezave, odpirajte sumljive spletne pošte ali obiskujte sumljivih strani

Vsi smo se že kdaj znašli tam. Zadeli ste na digitalni loteriji – neznan nigerijski princ vam obljublja na tone bogastva, ampak le, če mu najprej nakažete par sto evrov za potne stroške, da vam ga osebno dostavi na dom. Resno? Morda res zveni kot nekaj, kar bo vsak, še tako osnovni uporabnik sprejel s ščepcem dvoma, a presenetilo bi vas, koliko ljudi še zmerom naseda takšnim ali drugačnim trikom goljufov.

Ampak tudi ignoriranje neznanih pošiljateljev in metanje njihovih pregrešno mikavnih sporočil v peklenske globine mape z nezaželeno pošto ni dovolj. Včasih dobite rahlo sumljivo pošto s smeri prijatelja ali znanca – le kakšen razlog bi ta imel, da bi mi poslal okužene datoteke ali povezave na sumljive strani. Še kako dobrega. Vidite, pošte v resnici morda ne pošilja znanec ali prijatelj, temveč je bil njegov račun okužen in goljufi vam preko njega pošiljajo pošto z nezaželeno vsebino. Isto oziroma podobno velja tudi za pošto na prvi pogled legitimnih virov, ki so lahko vse prej kot to. Dobri znaki za sumljivost so teme sporočil, kot je zaklenjen račun, prejete čudne transakcije ali pa preveč dobre ponudbe, da bi bilo vse res (razen z naše strani 😉 ).

Rešitev je, da se izogibate kakršne koli povezave v poštnem okencu. Ampak to ni vedno možno. Bolj pametna rešitev je vedeti, katere povezave je varno klikniti in kdaj obstaja tveganje. Kaj lahko storite v ta namen? Najprej preverite vir, na katerega vas bo povezava poslala. Če miško premaknete na povezavo, bi se morala na spodnji desni strani pojaviti celotna povezava. Če se to ne zgodi, lahko nanjo kliknete z desnim miškinim gumbom in izberete »kopiraj naslov povezave«. Nato lahko s prilepom v beležnico ročno preverite, zakaj vam prijatelj iznenada pošilja 1.000€. na vaš PayPal račun.

Če vas povezava pošilja na stran »paypal.splohniscam.com«, nekaj ne štima. Pomnite – samo zato, ker se prvi del besede ujema, to še ne pomeni, da je stran to, za kar se skuša izdajati. pomembna je celotna domena pred .com, .si ali katerokoli drugo domensko končnico.

Ne prenašajte neznanih in piratskih programov

Seveda je to nadgradnja prejšnjega nasveta. Veliko uporabnikov se morda počuti varno, ker ne klika na res očitne oblike goljufij, a vseeno se veliko ljudi še vedno sooča z naključnim prenosom in avtomatičnim zagonom nezaželenih programov.

Vedno bodite prepričani, kaj prenašate in ali to res želite prenesti. Ne prenašajte datotek iz neznanih virov (le iz preverjenih strani, kot je na primer uradna stran programa) in nikoli hlastno ne klikajte na vse, kar vsaj malo spominja na stavek »download« oziroma »prenos«. Sploh pozorni bodite na te gumbe, ki znajo biti v resnici zamaskirane oglasne pasice, saj je ravno to glavni vir okužb. Tudi ob snemanju legitimnih programov bodite pozorni na razne priponke, ki se še tako rade namestijo v primeru par (pre)hitrih klikov med instalacijo.

Ena izmed najbolj osnovnih varnostnih zadev, ki jo lahko prakticira vsak, je prikaz končnic datotek. Samo zato, ker piratska datoteka nosi ime »GameOfThronesS8E1.mp4« to še ne pomeni, da dejansko ime datoteke ni »GameOfThronesS8E1.mp4.exe«. NIKOLI NE ZAGANJAJTE .exe, .bat ali praktično katerih koli drugih zagonskih datotek neznanih virov, saj te znajo skrivajo skrivnosti, ki jih ne želite izvedeti.

Še zadnji nasvet – prenehajte s pretirano uporabo piratskih programov. Vsak takšen program lahko v notranjosti skriva razne dodatke in s tem veliko tvegate. Že z zagonom takšnega programa mu dajete prost dostop do celotnega računalnika in ker nikakor ne morete vedeti, kdo je dostopal do notranjosti in spreminjal kodo, nikoli ne veste, kdaj se boste znašli  v zagati. Nočem izraziti svoje podpore piratiziranju, ampak, če resnično želite kaj prenesti, podit pozorni na sumljive velikosti datotek (film ne bo nikoli zasedel manj kot 50MB), sumljive nalagalne datume (naložen film pred uradnim izidom), profil nalagalca ali sumljivo količino sejalcev, pijavk in komentarjev (generični komentarji z istim datumom objave so dobra označba za to).

Uporabljate program za blokiranje oglasov

Lastniki legitimnih strani me bodo zaradi tega nasveta križali, ampak najboljša stvar za prijetno brskanje je uporaba vtičnika za blokiranje oglasov, ne glede na to, kateri brskalnik uporabljate. Ne le, da se boste s tem zaščitili pred nekaterimi lažnimi ali goljufivimi oglasi, strani bodo bolj pregledne in vaše brskanje bo dosti lažje, hitrejše in manj  naporno.

A vseeno dajte dodati znane in redno obiskane strani med izjeme, saj vam bodo njihovi stvaritelji izjemno hvaležni. Ne le, da oglasi služijo kot oblika zaslužka za drugače pogosto zastonjsko dejavnost, denar pripomore tudi pri vzdrževanju strani in nihče ne želi, da njihova najljubša stran zaradi pomanjkanja denarja zapre vrata. Izjema so zgolj strani z zvokovnimi oglasi ali eksplicitno vsebino in v tem primeru brez slabe vesti stran blokirajte še naprej.

Ne zaupajte vsemu, kar prosi za dovoljenje

Nikoli ne sprejemajte ali nameščajte vsega, kar vas lepo prosi za dovoljenje. Če vas stran obvesti, da Flash vtičnik ni posodobljen, da vas ogroža 123456 virusov ali da je potrebovan kakršen koli drug vtičnik, odložite roko z miške in malo razmislite. Velika možnost je, da gre za pogost trik za pridobitev dovoljenja povsem drugačnih programov oziroma legitimnih programov, ki pa pridejo z neželenimi dodatki. Pa tudi, če je program legitimen, to še ne pomeni, da ga morate ali želite namestiti. Si res želite snemati dodatek za nekaj, kar boste obiskali le enkrat v celotnem življenju in vam bo po tem le odžiral dragocene sistemske dobrine? Po vsej verjetnosti ne. In to je zgolj najboljši možni primer, najslabši vključujejo neveden prenos izsiljevalskega programa, ki bo zaklenil vse datoteke na disku in vas žical za evre.

 


 

To bi bilo vse, kar osnovni uporabniki enostavno morate vedeti za bolj varno uporabo računalnika in ostalih elektronski naprav. Upamo, da smo vam s tem člankom pomagali pri boljši zaščiti. Večina nasvetov je precej enostavnih in nobenega razloga ni, zakaj bi še zmerom nevedno klikali in prenašali vse, saj s tem ogrožate sebe in svoje podatke. S temi osnovnimi varnostnimi nasveti boste za mnogokratnik izboljšali vašo varnost in se izognili stroškom ob potencialni kraji ali zaklepu podatkov, zato jih delite tudi s vsemi, komur bi jih lahko koristili.

Test prenosnika – Asus GL703VM 17.3″

Že kar nekaj časa je minilo od našega zadnjega bližnjega soočenja s prenosnikom. Če še pomnite, smo si ogledali Asus VivoBook Pro proti koncu izteklega leta. V nekaterih aspektih me je navdušil, a drugod sem si preprosto želel nekaj več. Sploh na področju hlajenja in iger ni blestel, konec koncev razumljivo, ker slednjim prvenstveno niti ni bil namenjen.

Vsi ljubitelji prenosnikov, za poganjanje iger, boste na svoj račun prišli tokrat. Sam v preteklosti nisem bil pristaš tovrstnih zverinic, sploh, ko se je o njih govorilo, kot menjavi za stacionarce in to mnenje deloma delim še dandanes. Ne morem pa spregledati velikih korakov, ki se na tem področju dogajajo. Grafične kartice in procesorji so preprosto postali zmogljivejši, poraba pa se znižuje. K temu pripomore tako 12-14nm liturgija, kot tudi arhitektura, osredotočena v ekonomičnosti. Za hlajenje naenkrat več niso potrebni gromozanski hladilniki in velikokrat bakreni radiator in cevi ne tehtajo niti 100g, kar je glede na zmogljivost in primerjavo z namiznimi različicami spodbudno.

Asus GL703VM je vsekakor lažji za prenos od namiznikov, vendar proti večini ultrabookov še vedno predstavlja “nerodno premičnino”. Gre za premijski izdelek znotraj igričarskih prenosnikov, kar ti pove že napis Republic of Gamers. Z 17.3″ ni niti najmanjši, niti najlažji, kot pravijo velikost ni vse. Ali je uspel zadovoljiti visoke apetite?


Specifikacije:

Procesor: Intel Core i7-7700HQ
Grafična kartica: NVIDIA GeForce GTX 1060 6GB
Osnovna plošča: Intel HM175
Pomnilnik:
1x16GB, 2400MHz, 1x prosta reža
Zaslon: 17.3 inch 16:9, 1920×1080 TN 120Hz
Disk: 512gb M.2 SSD , 1xprosto mesto za 2.5″ (SATA3)
Teža: 2.722 kg, polnilec 624 g
Baterija: 64WHrs, 4 celična
Priključki: 4x USB 3.0, 1x USB 3.1-c, 1× 3,5mm, 1x RJ45, 1x HDMI 2.0, 1x mini DP 1.2, 1x bralnik kartic, Bluetooth 4.1, WLAN 802.11ac,
Tipkovnica: slovenska, osvetljena
Zvok: ASUS Sonic Studio, 2x 3.5W
Cena: 1.650€


Video test

Ohišje

Eden izmed najpomembnejših sestavnih delov prenosnih računalnikov je zagotovo njegovo ohišje. Od slednjega bo v veliki meri odvisna vzdržljivost, sploh če ga vsakodnevno prenašaš naokoli. Nihče si ne želi poslušati šelestenja čričkov in pokanja ob vsakem dotiku. Pokrov zaslona je iz brušenega aluminija in zna pritegniti pogled, preostali deli so žal plastični. Barva je mat črna z rahlimi karirastimi vzorci. Ni magnet, na katerega se prilepi vsak prstni odtis in zadostuje dnevno ali tedensko čiščenje uporabnih površin. Izgled ravno ne bi opisal z besedo eleganten, prej z vizualno lepo oblikovan igričarski prenosnik.

Okoli zaslona imamo trdo mat plastiko, ki ima nekoliko bolj grobo teksturo od preostalih delov. Na dnu je spodnji pokrov na desni strani prepreden z vodoravnimi črtami z odebeljeno plastiko. Na levi polovici pa se nahaja gladka plastika, ki je tanjša in premore logotip oznake Strix, vrezan v plastiko. Pod procesorjem in grafično kartico se tekom poteka hladilnega sistema nahajajo prezračevalne reže, ki omogočajo boljši pretok zraka in posledično hlajenje. Vsak vogal vsebuje še gumirane proti-zdrsne ploščice, ki obenem služijo tudi 2mm dvigu prenosnika od površine (pretok zraka). Za dostop do prostora za diske in nadgradnjo pomnilnika bo potrebno odstraniti zgolj eden vijak, kar je pravcato olajšanje, če v obzir vzamemo proizvajalce, ki za to zahtevajo odstranitev celotnega spodnjega dela. Baterija je pričakovano vgrajena, kar bo menjavo naredilo nekoliko zahtevnejšo.

Vseeno zaradi velikosti in teže ni najbolj prenosljiv, sploh, če boš to počel vsakodnevno. Z 17.3″ in skoraj 3kg ga ni mogoče spraviti v vsak žep in že v osnovi ni zasnovan za uporabo na poti (plastično ohišje). Če ga kupuješ s tem namenom se raje ozri za 14″ ali 15.6″ alternativami. Za uporabo na LAN dogodkih je vsekakor primeren in dobra alternativa namiznikom.

Zmogljivost

GL703VM uporablja kombinacijo Intel i7 7700HQ in Nvidia GTX 1060 6GB, kar ga naredi vsaj na papirju izjemno zmogljivega. V preteklosti sem si že lastil dva prenosnika z enako konfiguracijo (Lenovo Y720) in sem približno vedel, kaj lahko pričakujem. Gre za ene izmed najprimernejših sestav igričarskih prenosnih strojev, vsaj kar se tiče razmerja cene/zmogljivosti. Vedi, da specifikacije razkrijejo zgolj površino, v nasprotnem primeru naši testi ne bi imeli smisla. Gre za vrednost, napisano na papirju. Tukaj svojo vlogo odigrata napajalni sklop in ustrezno hlajenje, beri naprej.

Procesor in grafična kartica

Kot sem že omenil, se v notranjosti skriva i7 7700HQ, ki bo kmalu štel že drugo leto. Gre za enega izmed najzmogljivejših procesorjev za prenosne računalnike. 4 jedra z 8 nitmi, katerih TDP znaša 45W, premorejo več kot dovolj moči, da so kos tako gejmingu, kot tudi vsem zahtevnejšim opravilom. Žal na testu ni uspel zadihati s polno sapo, kot boš lahko videl v benchmarkih, prisotnih v videoposnetku. V stresnih testih je bil temperaturno omejen in zaradi tega je zmogljivost trpela. To pomeni nihanje frekvence, namesto opevane 3.8GHz boost frekvence na enem jedru, 3.4GHz dveh ali 3.4GHz na vseh, boš največkrat pristal na osnovnih 2.8GHz. Razlog tiči v preskromnem hlajenju, ki procesor temperaturno omeji. Še vedno dovolj zmogljiv za poganjanje iger, se pa zna pojaviti občasno zatikanje v najzahtevnejših igrah.

Po testu procesorja sem imel kar nekoliko mešane občutke in le upal sem lahko, da s hlajenjem grafične kartice ne bo toliko težav. Kot sem že omenil, se v prenosniku nahaja GTX 1060 6gb, ki si ime deli z namizno varianto in čeprav je osnova enaka, so zaradi manjše hladilne sposobnosti in nižje porabe, prenosni modeli naviti nekoliko nižje. Med resnimi igralci videoiger GTX 1060 v prenosnih računalnikih kot prva postavlja resno alternativo zmogljivim namiznikom.

Igre

Odlični rezultati v namenskih aplikacijah se prenesejo v igre. Večino najnovejših naslovov bo tako mogoče igrati v 1920×1080 pri visokih/najvišjih nastavitvah. Seveda bo v najzahtevnejših naslovih potrebno prilagajanje. Je pa res, da 120Hz zaslon v tovrstnih naslovih ne bo prišel do izraza, kar bi G-Sync nekoliko omilil.

Kljub temu 120Hz zaslon niso vgradili brez razloga. V poštev pride e-šport igralcem v npr. Rocket League, DOTA 2, LoL, Fornite, PUBG, Overwatch ipd. Za tovrsten tip uporabnikov je priporočljiva naložba v 120Hz.

Najpogostejša napaka pri testiranju prenosnikov, je če ga izpostavimo samo kratkotrajnim obremenitvam. Le malo igralcev bo ob zagonu določeno igro igralo zgolj 10 minut, zato sem se odločil za enourni test. Lahko rečem, da je bila zmogljivost konstantna, z izjemno redkimi padci, katerih posledica pa niso bile previsoke temperature.  Ne zgrešim, če rečem, da se prenosnik v igrah obnese odlično.

Priključki

Ker je prvovrstno namenjen igranju iger je pomembno, da vsebuje dovolj priključkov. Čeprav je tipkovnica všečna, sem kot vesten gejmer nanj priklopil tako zunanjo miško kot tipkovnico, še vedno pa sta mi na voljo ostala dva USB 3.0 priključka, definitivno več kot dovolj. Zraven so še standardni RJ45 in pričakovano tudi USB 3.1-C. Zlasti so me zanimali tudi video izhodi, saj za normalno delo sam prenosnik najraje priklopim na svoj Acer 27″ 2560×1440 zaslon. Omogoča mi preprosto boljšo produktivnost in lahko rečem, da je priklopov dovolj. Na levi strani se nahajata HDMI 2.0 in miniDP 1.4 priključka. Sicer konverter miniDP v DP ni dodan, k sreči sem ga imel doma. Bralec kartic je dobro skrit, celo tako, da sem ga na začetku popolnoma spregledal. Pomaknjen je nekoliko nižje, kot sem vajen, nahaja se skoraj na dnu, če pogledamo navpično. Glede na test ne sodi med ravno najhitrejše. Ob uporabi Toshiba Exceria  Pro SDXC 64gb je podatke na mojem JPG testu, prenašal v povprečju z 64MB/s, kar je skoraj 200% počasneje od Aorus x7 v7, vendar blizu HP Omen 17-w100ng. Situacija se je nekoliko spremenila ob Seq Read Test, kjer je GL703VM dosegel 94.05MB/s. Rezultat v drugem testu ga uvršča med hitrejše.

Brezžična povezava je pustila mešan vtis. Hitrost prenosa je bila zadovoljiva 600MBit/s, med tem, ko je pri oddajanju padla na 400MBit/s.

Na levi strani se nahajajo priključek za napajanje, RJ45, miniDP, HDMI in 2xUSB 3.0 priklopi.

Na desni lahko najdemo bralec SD kartic, USB 3.1-c, 2x USB 3.0 in Kensington priključek za ključavnico.

Zaslon

Eden izmed boljših vidikov prenosnika je zagotovo njegov 120Hz zaslon. Nekoliko me je sicer razočaralo, da ob tej cenovni postavki vanj niso vgradili IPS matrike, tako se bodo vsi kupci morali zadovoljiti s TN. Ne me narobe razumeti, ne gre za tipičen TN panel, saj barve niso “sprane”, zorni koti pa zanič , ampak enega izmed boljših, ki sem jih videl. Na prvi pogled sem ga le stežka ločil od IPS, saj so tudi vidni koti dobri, vendar se razlika opazi, če nanj gledate iz skrajnih smeri. Pohvaliti moram skoraj popolno odsotnost pobegle svetlobe (light bleeding), ki je vsaj zame izjemno moteča. V zadnjih letih žal opažam konstanten trend na tem področju, največje težave pa so prav pri manj kakovostnih IPS zaslonih.

Tipkovnica in drsna ploščica

Če imam za tipkovnico pripravljenih kar nekaj pohval, nikakor ne morem mimo bistvenega motečega elementa ob moji tritedenski uporabi. To je povprečna drsna ploščica (trackpad). Ob uporabi slednje sem si skorajda izpraznil lasišče, saj so se pojavljale konstantne težave z zaznavanjem in dobil sem občutek, da se prav trudi početi stvari, ki sem si jih v danem trenutku najmanj želel. Žal ne morem izključiti možnosti, da gre za napako zgolj pri mojem testnem primerku, ampak ob nakupu vsekakor bodite pozorni na njeno delovanje. Sicer se računalnik brez težav upravlja z njo, boš pa porabil neprimerno več časa, kot z ločeno miško in ker gre za gaming prenosnik, boš slednjo tako ali tako uporabljal večino časa

Glasnost

Kljub temu, da gre za razmeroma velik in težak prenosnik, je hladilni sistem pustil mešane občutke. Ko ni pod obremenitvijo, je večino časa razmeroma tih. Enako velja ob brskanju po spletu, pisanje v Wordu, manj napornih igrah ipd., kjer se oglasi le poredko. Ampak agresivnost ventilatorjev privre na plan pod obremenitvijo. Takrat si vsi igralci zahtevnejših naslovov obetajte pekel, sploh, če ne uporabljate slušalk. Zaradi glasnosti uporabo vgrajenega mikrofona pod obremenitvijo odsvetujem. Glasnost ventilatorjev je že po nekaj minutah igranja PUBG dosegla 54db in igralna izkušnja je bila podobna izkušnji na “metal koncertu”, če karikiram.

Temperatura

Ker gre za 17.3′ prenosnik z agresivnim stilom hlajenja sem sam pričakoval, da se uporaben del ne bo preveč segreval. Žal temu ni tako. Najtoplejši je na prostem predelu pod zaslonom, saj se pod njim nahajata grafična kartica in procesor. Se pa neprijetno segreje tudi srednji del tipkovnice, ki postane topel na dotik že po nekaj 10 minutah.

Na spodnjih fotografijah je prikazana temperatura ob polurnem igranju The Witcher 3. V samem centru se je tipkovnica segrela na 54°C, kar je že neprijetno toplo. Gejmerji si lahko malo oddahnete, saj je toplota speljana vstran od WASD. Na ploski pod monitorjem sem v igrah zaznal 63°C.

Čeprav se v notranjosti skrivajo izjemno zmogljive komponente, je za hlajenje poskrbljeno solidno. Vendar so stopinje na zgornji meji želenih. Procesor bo tako v igrah dosegal do 95°C, grafična pa dobrih 83°C. Oboje je na meji začetka samodejnega nižanja frekvence (throttling), ki zaščiti komponento ob previsokih temperaturah, zmogljivost se posledično zniža.

Z uporabo Throttlestop (vodič o programu najdete tukaj) programa sem stopinje uspel nekoliko umiriti, vseeno sem od prenosnika tega ranga pričakoval nekaj več.

Zvočniki

3.5W stereo zvočniki so nekakšno povprečje pri tankih prenosnikih. Premorejo okoli 62dB, kar jih naredi relativno tihe, sploh ob dejstvu, da toliko znaša glasnost samih ventilatorjev pod obremenitvijo. Bas je skoraj neobstoječ, so pa zato srednji in visoki toni lepo uravnovešeni. Celostno gre za dobro mešanico, vendar so vseeno žrtev tipičnega problema prenosnikov, to so majhni zvočniki, kjer se zvok porazgubi in ni najprijetnejši za ušesa. V testnem primerku sem opazil še eno pomanjkljivost, to je popačenje zvoka na višjih glasovnih nastavitvah.

Za najboljšo avdio izkušnjo priporočam uporabo slušalk.

Poraba

Poraba je podobna napravam z enako zmogljivostjo. Ob obremenitvi je poraba večino časa bila okoli 80W, najvišja izmerjena vrednost pa je znašala 160W. Med igranjem zahtevnejših iger vseeno pričakujte okoli 125W, kar je med bolj požrešnimi prenosniki z GTX 1060. Seveda gre del tega pripisati 120Hz zaslonu.

Priložen 180W adapter bo tako več kot dovolj primeren za napajanje sistema. Še v najslabšem primeru je poraba dosegla zgolj okoli 90% celotne kapacitete.

Baterija

Glede na to, da gre za 17.3″ prenosnik, sem bil z samo baterijo razočaran. GTX 1060 je zaradi 120Hz zaslona aktivna ves čas, kar vsekakor poveča porabo, tudi med tem, ko boš preprosto brskal po spletu. Vsi, ki želite daljšo ergonomijo se vsekakor ozrite za GL703VD s 60Hz zaslonom in Nvidia Optimus tehnologijo. Slednja, glede na obremenitev, vseskozi preklaplja med Intel HD in ločeno grafično rešitvijo, kar vpliva na daljšo trajanje baterije. V testni napravi je funkcija popolnoma odsotna.

Na minimalni svetlosti, v mirovanju z izklopljenim WI-FI je baterija omogočila 4h delovanja, med brskanjem po spletu 3h in 5 minut, ob igranju iger pri polni svetlosti pa zgolj 53 minut uporabe.

(Žal smo na potrditev prispevka morali čakati dva meseca in v tem času sem nekaj grafov že “založil”, zaradi česar bo v prispevku manjkal kakšen podrobnejši test zmogljivosti procesorja.)

Zaključek

Pozitivno:
+ zmogljiv
+ oK ohišje
+ 120Hz zaslon (ko je govora o gamingu)
+ možnost osvetlitve tipkovnice
+ priključki
+ odlična FHD zmogljivost (igre)

Negativno:
– glasen
– hlajenje bi lahko bilo boljše
– tipkovnica se segreje
– ni “prenosen”
– baterija
– cena

Crash Bandicoot N. Sane Trilogy – pregled igre

Ko obiščemo Crash Bandicoot N. Sane Trilogy na Steamu, lahko vidimo naštete skoraj vse minimalne zahteve za poganjanje igre. A manjkata dva pomembna dejavnika, ki nista našteta: kontroler, odporen na močne udarce ob bližnjo steno ter blazina, v katero boste lahko ob frustraciji z igro divje vreščali in ki bo lahko vpila vaše solze obupa.


Razvojna ekipa: Vicarious Visions
Založnik: Activision
Platforme: PC, PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One
Datum izida: 29. 6. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Platformska igra


VIDEO OPIS


Serija Crash Bandicoot je sprva izšla v devedestih kot ekskluziva za konzolo PlayStation 2 in je bila nekakšen odgovor popularnima maskotama Mario ter Sonic a nikoli ni dosegla nivoja njunih popularnosti. Igra je vseeno pridobila nekaj pristašev in lani je Sony marsikoga presenetil z najavo paketa Crash Bandicoot N. Sane Trilogy, ki vsebuje predelano trojico iger, ki so doslej izšle pod Crash znamko. Leto je naokoli in rjavi lisjak je našel pot tudi na PC, Xbox One ter Nintendo Switch.

Zagotovo je PC verzija najboljša za preigravanje, saj lahko avanture simpatične pojave končno uživamo pri stabilnih 60-ih sličicah na sekundo. A za izkoristek naslova je nujno posedovanje kontrolerja saj je igranje na tipkovnici muka brez primere.

Crash Bandicoot namreč ni lahka igra. Mnogi so jo po težavnosti primerjali z Dark Souls a sam bi raje potegnil primerjavo z še eno platformščino, Cuphead. Če slednjo igro vzamemo za osnovo in težavnost spustimo za eno stopničko, smo nekje na ravni problematičnosti, ki nam jo ponudi Crash.

Stopnja Slippery Slope iz enke zna marsikoga pripraviti da nad igro obupa

Čeprav nosi Crash Bandicoot N. Sane Trilogy povsem prenovljeno podobo, se v vsej trilogiji pojavljajo ostanki devedesetih, ki kažejo na zastarelo sredico igre. Tako premagujemo docela linearne stopnje, kjer je ogromno skakanja, izogibanja preprek, razbijanja zabojev ter nabiranja življenj ter jabolk. Vsake toliko naletimo na bonusne stopnje, kjer neke variacije našega početja ni, ob koncu stopnje pa dobimo seštevek nabranih zabojev ter pridobimo kakšno nagrado. Če smo denimo stopnjo dokončali brez izgubljenega življenja, lahko pridobimo še diamant, ki nosi v vsakem delu različne dobrote.

Težavnost igre in obvezna uporaba kontrolerja gre predvsem na račun preciznosti skakanja. Razvijalec Vicarious Visions je za osnovo sicer vzel tehnično najbolj napreden tretji del, Warped ter ga prilagodil tudi prvim dvema odpravama. A kljub temu je Crash pri skakanju in premagovanju ovir precej nenatančen in preprosto preveč zahteven. Skoki včasih zahtevajo milimetrsko preciznost, ki jo lisjak, s svojimi ogromnimi čevlji, preprosto ne more ponuditi. Posledica tega je, da imate včasih občutek da ste vse storili prav in kjer se je trapec 5x prej odrinil od platforme brez problema, vam bo to v nadaljnjih parih poskusih spodletelo. Igra se ne zafrkava saj je Crash na poškodbe povsem neodporen. Ena napaka in že lahko štartamo iz zadnje nadzorne točke, ki so včasih postavljene radodarno in pravično, včasih pa čisto preveč škrto. Naš pogumni protagonist lahko nabira tudi življenja, ki jih včasih dobimo iz zabojev ali pa ko naberemo 100 jabolk a ko teh zmanjka, sledi ponovni štart od začetka stopnje. Roko na srce, je sistem z življenji še najbolj zastarel vidik celotne trilogije in če bi ta del igre povsem odstranili, ga verjetno ne bi pogrešal nihče.

Tretji del je veliko bolj razgiban in raznolik

Problem je tudi kamera, ki največkrat ali stoji za našim karakterjem ali pa ga ob premagovanju preprek gledamo iz strani. Kamera trmasto vztraja na fiksni poziciji in precizni doskoki postanejo problem. Predvsem na to težavno naletimo ko Crasha premikamo naprej, saj je težko oceniti, kje točno bo sploh doskočil. Tako vam ne preostane drugega kot da skoke vtisnemo v mišični spomin, pomaga pa tudi rahla senca izpod lisjaka, čeprav je ta malce preveč bleda in jo težko razločimo od drugih efektov.

Sam Crash Bandicoota v mladosti nisem preigraval in kot popoln devičnik njegovih avantur, sem imel največ težav pri njegovem prvem delu. Enka je še najbolj enolična in nerazgibana, medtem ko dvojka, Cortex Strikes Back, že vpelje nove mehanike kot so počep ter drsenje. Trojka je še najbolj “moderna” ter vpelje bolj razgibane in bolj raznolike stopnje. Medtem ko v enki bolj kot ne v ravni črti premagujemo džungelske nivoje,  v trojki jahamo tigra na kitajskem zidu, v arabsko obarvanih stopnjah skačemo po strehah ter dirkamo z motorjem in vodnim čolnom. Slednja dva nista ravno preveč zabavna a vsaj malce predrugačita do trojke, že malce zastarelo formulo.

Naši nasprotniki niso ravno preveč pametni in se gibajo samo po vnaprej predvidenih vzorcih zato njihova odprava načeloma ni problematična. Bolj se lahko bojimo raznih preprek kot so eksplozivni zaboji, premikajoče platforme ter razne druge pasti. Ubogega Crasha bomo med našo odpravi zažgali, presekali na pol, zmrznili v ledeno kocko, stresli z elektriko in pomendrali z ogromno zasledujočo skalo v slogu Indiana Jonesa. Vse njegove smrti spremljajo zabavne animacije, ki so za vsako smrt drugačne a nam vedno pričarajo nasmešek na obraz.

Med našo pustolovsko akcijo nas pričakaju tudi različni šefi, ki pa so precej manjši zalogaj kot recimo v Cupheadu. Kjer je slednji največ poudarka dal ravno na šefe, so pri Crashu samo obstranskega pomena in je večji poudarek na platformenju. Vsak od šefov, ki je prisoten, za svoje pokončanje zahteva nek trik in ko ga enkrat izgruntamo, postane boj skorajda trivialen, saj šefetina med obračunom nekih novih potez praktično ne dobi.

Po novem lahko stopnje preigravamo tudi s Coco

Grafično je igra od svojih PS2 dni lepo napredovala in v sodobnem času bi jo lahko oklicali za “dobro”. Ne pričakujte ravno spektakularne podobe a če ste v mladosti preigravali Crasha, boste nostalgično veselo obujali spomine. Luštne so predvsem animacije, ki so res podrobne in unikatne za vsak karakter. Vsak karakter? Tako je, po novem lahko skozi našo pogumno odpravo nadzorujemo tudi Crashovo sestro Coco. Ta je med igranjem identična svojemu starejšemu bratcu, ne vsebuje nobenih unikatnih potez, ima pa svoje unikatne animacije tako da je lep bonbonček k celokupnemu paketu.

V plus naslovu govori tudi cena. Za 40€ pridobimo v paketu tri pošteno dolge igre, vsaka pa zna trajati še dlje, če se namenimo izpolniti vse izzive in opraviti vse dosežke. Ko končamo kampanjo, se lahko odpravimo opravljati stopnje z dirko na čas, poskušamo pridobiti še zadnje diamante z razbitjem vseh zabojnikov ali pa prestati stopnjo brez usmrtitve. Glede na ceno dobimo res bogato paleto igralnih dobrot brez da bi bili primorani kupiti neke dodatne DLC-je, ki so dandanes tako zakoličeni v igričarsko industrijo.

Šefi so presenetljivi lahki v primerjavi z ostalimi deli gire

Crash Bandicoot N. Sane Trilogy lahko brez slabe vesti priporočim ne samo tistim, ki so poprej že uživali ob izvirniku ampak tudi povsem novopečenim igralcem. Morda vas zna prvi del pustiti razočarane a ob sekvelih izkušnja pridoma pridobiva na kakovosti in celokupno celotna trilogija lepo prikaže, kako zaguljene so bile igre v preteklosti. Poleg tega to sortnih iger na PC-ju preprosto primanjkuje, igra pa je kljub težavnosti dovolj preprosta, da jo začne lahko igrati vsak. Mojstrovanje nje pa je seveda povsem druga zadeva.

In zapomnite si: ob vsaki smrti globoko vdihnite, se malce pomirite in poskusite še enkrat. Naslednjič boste verjetno spet crknli na istem mestu in šele takrat lahko vržete kontroler skozi okno. Jeza bo zagotovo prisotna a ravno to je trik pri igrah, ki znajo zadeti privlačno igralno formulo. Pri slabi igri človek znori in jo izbriše medtem ko pri dobri prav tako znori ampak gre ven na zrak in se preklinjajoč spet vrne k njej.

Ko ne trenirajo, angleški nogometaši preigravajo Fortnite

Svetovno prvenstvo v nogometu je v polnem razmahu. Pred vrati nas čaka četrtfinale in vsi obračuni med moštvi so bili sedaj precej izenačeni. Zagotovo takšno igranje na najvišji ravni sposobnosti pusti na nogometaših velik učinek utrujenosti in živčnosti.

Kaj torej počnejo med tekmami za relaksacijo? Očitno se ne razlikujejo pretirano od navadnih igralcev, saj ko je čas za sprostitev, radi zaženejo kakšno igro in v tem primeru se gre ravno za močno priljubljen naslov Fortnite.

V intervjuju za BBC je Angleški kapetan reprezentance Harry Kane, razkril njihovo skrivnost pri počitku.

“Kakor se mogoče sliši smešno, pri igranju Fortnita čas zelo hitro mine. V ekipi nas je kar nekaj, ki radi odigramo kakšen spopad.”

Pri battle royal relaksaciji ni sam saj se je že pojavil na Twitchu, kjer se je združil v ekipo z veleznanim streamerjem Ninjo, pridružila pa sta se mu tudi igralca Tottenhama Dele Alli ter Kieran Tripper. Njihovo skupno igranje si lahko ogledate na posnetku spodaj.

Kane se v igri predstavlja pod imenom hkane93, njegove statistike pa lahko najdete na strani Fortnite tracker. Preigral je že 1052 iger in nabral 771 ubojev ter 76 zmag. Njegov soigralec Dele Alli je še malce uspešnejši saj je odigral 2.602 iger, kjer je zmagal 230-krat.

Po včerajšnjem obračunu s Kolumbijo je bila verjetno živčnost na vrhuncu zato stavimo, da ni trajalo dolgo, preden se ni reprezentanti zopet vrnili v igro in si nemara prislužili kako dobro zasluženo zmago.

F1 2018 dobil prve slike

Formula Ena morda ni več tako popularno kot takrat, ko so ovinke lovili Schumacher in Häkkinen a vseeno se gre za močno priljubljen šport, ki letno dobiva nove izdaje tudi v svetu iger.

Založnik Codemaster, ki že dolgo skrbi za vse-vrstne dirkačine, tudi za letos pripravlja novo inačico serije. F1 2018 bo vseboval karierni način, kjer bomo našega dirkača poskušali pripeljati iz popolnega neznanca v sam vrh dirkalniške elite. Codemasters poleg tega obljubljajo naprednejšo grafično podobo, dodali pa bodo več “klasičnih” bolidov iz starejše dobe F1 dirkanja.

F1 2018 ima zaenkrat napovedan izid za 24. avgust 2018, do takrat pa lahko uživate v prvih uradnih slikah spodaj.

 

Red Faction Guerrilla Re-Mars-tered sedaj na voljo

0

Založnik THQ Nordic je oznanil, da je Red Faction Guerrilla Re-Mars-tered Edition trenutno na voljo za nakup na Steamu. Kot nakazuje ime, se gre za predelavo igre iz leta 2009, oboževalci pustolovščin na Marsu pa se lahko veselite temeljito predelane grafične prenove.

Teksture so sedajmočno bolj podrobne, napredka pa so bili deležni tudi senčilniki ter osvetljava, igra pa po novem podpira tudi resolucijo 4K.

Red Faction Guerrilla Re-Mars-tered Edition se na Steamu prodaja pod cenovno nalepko 19.99€, trenutno pa je znižana za 50% na 9.99€. Če si originalno igro že lastite, dobite prenovljeno inačico popolnoma brezplačno!

Založnik je ob splavitvi nove igre pridodal tudi popolnoma nov napovednik, ki si ga alhko ogledate spodaj.

Crash Bandicoot je najbolj prodajana igra za Nintendo Switch

Crash Bandicoot N.Sane Trilogy s konkurenco na konzoli Nintendo Switch pometa kot za šalo. Igra je izšla komaj pred nekaj dnevi in že je zasegla prvo mesto na grafih najbolj prodajane igre za Nintendovo Stikalo v letu 2018. Poleg nje se dobro prodajajo tudi The Crew 2, FIFA 2018, Mario Tennis Aces, God of War, Mario Kart 8: Deluxe, Star Wars Battlefront II, GTA V, Fallout 4 in Farcry 5. Seveda vseh teh iger ni mogoče igrati na konzoli Nintendo Switch.

Če si želite igranja odštekane igre Crash Bandicoot, lahko to storite na njihovi uradni spletni strani.

Samsungovi mobilniki lahko, brez dovoljenja, stikom spontano pošiljajo uporabnikove fotografije

0

Na spletu je v zadnjih dneh odjeknila novica, ki je Samsung postavila v nezavidljiv položaj. Nekateri njihovi mobilniki namreč naključnim kontaktom pošiljajo uporabnikove fotografije, brez njegovega vedenja ali privolitve. Uporabniki trdijo, da je njihov Samsung pošiljal fotografije preko programa Samsung Messages. Aplikacija tega ne zabeleži, tako, da žrtev tega sama ne more zaznati, velika večina jih je to opazila zgolj, ko je naslovnik na sporočilo odgovoril.

Samsung se je zavil v tančico skrivnosti, pravijo, da so zabeležili prijave in njihova tehnična ekipa že išče razlog za nastalo težavo.

Za napake sta dovzetna Samsung S9 in S9+, vseeno na tem mestu ne moremo izključiti  drugih naprav. Proizvajalec vsem z “oporečnimi” mobilniki svetuje, naj se obrnejo direktno na 1-800-SAMSUNG.

Po besedah T-Mobile in nekaterih uporabnikov, do njih domnevno prihaja zaradi vrinjenih RSC posodobitev.

Pred “hroščom” se lahko zaščitite z odvzemom dovoljenj, za dostop do shranjenih datotek, programu Samsung Messege.

Najbolj pričakovane igre – Julij 2018

Za vas smo ponovno opravili raziskavo in našli najbolj pričakovane igre naslednjega meseca – v video obliki. Večji založniki so se po napornem poletju zazibali v globok spanec, a to ni izgovor in nabrali smo kar nekaj naslovov z visokimi pričakovanji. Kaj pa vi najbolj pričakujete?

The Crew 2 – Recenzija igre

Če dobro pogledamo večje založnike, lahko zlahka vidimo, da imajo vsa večja imena eno svojo dirkačino, ki jo redno izdajajo v novih poglavjih. Tako ima Sony Gran Turismo, Microsoft Forza serijo, EA pa Need for Speed. Seveda se hoče v to četico izbrancev priključiti tudi Ubisoft, ki je leta 2014 izdal prvi del igre The Crew. Slednja ni bila razočaranje, ni bila pa tudi nekaj posebnega oziroma unikatnega, zato je bilo kar malce presenetljivo, ko je založnik napovedal The Crew 2. A čeprav nadaljevanje prinese nekaj izboljšav, se vseeno zdi, da Ubisoft niti ne ve točno, kaj bi rad iz serije te naredil.


Razvojna ekipa: Ivory Tower
Založnik: Ubisoft
Platforme: PlayStation 4, PC, Xbox One
Datum izida: 29. 6. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: Dirkaška


VIDEO OPIS


The Crew 2 je ogromna igra. Tako kot prvenec, se spet vračamo v Združene države Amerike, ki vsebujejo ogromno različnega okoliša in tako se bomo med vožnjo sprehodili med puščavo, lučkastimi velemesti ter prostranimi gozdnimi površinami. Svet je odprte narave in treba je priznati, da je “furanje”, medtem, ko se nam na obzorju izrisuje vzhod sonca, hudo vzdušno. The Crew 2 je v temu pogledu idealen za relaksacijo in med vožnjo, ki zna z enega konca mape na drugega trajati tudi eno šolsko uro, med čemer lahko preprosto uživate v vožnji, zraven pa si še ogledate kakšno znamenitost, ki krasijo to celino.

A čeprav je odpri svet lep in zanimiv za ogled, je tudi pust. The Crew 2 med prosto vožnjo ponuja komaj kaj dirkalnih dogodkov in če ga primerjamo s konkurenčno Forzo Horizon 3, po katerem se ta naslov tudi zgleduje, izpade precej revno. Zato se znate brezciljnega raziskovanja kmalu naveličati in jasno je, da so razvijalci več napora vložili v same raznolike dogodke, ki so sestavljeni iz dirkanja avtomobilov, čolnov, letal ter bolj “eksotičnih” vozil, kot so motokros ter reli avti.

Glavni cilj našega dirkanja naj bi bilo nabiranje sledilcev za fiktivno socialno omrežje. Več kot jih imamo, bolj “kul” smo… No, vsaj tako vas želi prepričati vaša ekipa pristašev, za katere mi ni čisto jasno, kaj za vraga naj bi sploh bili. Učitelji? Pojma nima, vem edino, da so prekleto nadležni in vam konstanto brenčijo v uho z raznimi brezzveznimi nasveti ter bednimi forami. Špil želi na nek način prikazati neko “zgodbo” in vpeljati neke nasprotnike, ki naj bi nam nagnali strah v kosti, a na žalost vse skupaj izpade tako patetično, da bi bilo bolje, če bi ta koncept povsem zavrgli in se raje samo posvetili na dirkanje. K sreči lahko vse te vmesne sekvence preskočimo in se tako izognemo pretiranemu glavobolu.

Samo dirkanje pusti mešane občutke. Na priročni mapi (ali posebnem meniju) izbiramo različne dirke, lahko pa se tudi z vožnjo po odprtem svetu odpeljemo na kraj dogodka. Udejstvujemo se lahko v uličnih spopadih, driftanju ter na pol odprtih dirkah po nadzornih točkah. Potem so tu akrobacije z letali, kjer poskušamo nabrati čimveč točk, motokros tekme ter hitrostno preganjanje s čolni. Največ poudarka je seveda na preganjanju z avtomobili in upravljanje štirikolestnikov je zadovoljivo. Treba je vedeti, da je The Crew 2 čistokrvna arkada in čeprav lahko spreminjamo nekatere nastavitve, hudo realistične izkušnje ne pričakujte. V spopadih z umetno inteligenco ponavadi šteje samo prvo mesto, čeprav so nekatere dirke opravljene tudi, če dosežemo vsaj bronasto medaljo. Po opravljeni dirki prejmemo nekatere nadgradnje, ki jih lahko vložimo v naše vozilo in poleg močnejšega dirkalnika pridobimo tudi nove sledilce.

Vse lepo in prav, a žal sta tu dva velika problema. Nadgradnje so zelo minimalne, od njih pa tudi ne bomo pridobili visoke količine novih pristašev. A veliko večji problem je, da praktično nimajo pomena.

V dirkaških igrah je že precej uveljavljena fraza “rubber banding”. Ta pomeni, da ne glede na našo vožnjo, nam bo umetna inteligenca vedno za petami. Razvijalci to opcijo vključijo z namenom, da dirke nikoli ne bi postale dolgočasne in da bi nam vedno po žilah pumpal adrenalin. Problem pri tem pristopu so tu nadgradnje, saj se jih preprosto ne splača vgrajevati. Zakaj bi v svoj izbrani avtomobil nadgrajeval, če bo nasprotnik v vsakem primeru bil vedno sekundo za mano? “Rubber banding” je nekako izničen na dirkah, kjer imamo prosto pot med nadzornimi točkami in dirkamo samo na čas, a takoj ko se v tekmah pojavijo avtomobili umetne inteligence postane očitno jasno, kako nasprotnik grdo goljufa. Problem je na nekaterih mestih tak očiten, da se vam skorajda ne splača večji del dirke biti na prvem mestu, ampak se do zadnjih ovinkov držite bolj zadaj in šparate svoj nitro (ta je vključen v vsako vozilo, celo v čolne in se sčasoma obnavlja) ter ga izkoristite povsem na koncu.

Izbira različnih vozil je poštena in prisotna so skorajda vsa večja imena, žal pa med njimi umanjka Mitsubishi (ampak jaz hočem svoj Lancer Evolution!). Licencirani avti imajo tudi svoj minus, saj so poškodbe na avtomobilih samo estetske in pozabite lahko na odpadanje različnih delov avtomobila. Verjetno takšno zahtevo vložijo lastniki licenc, saj bi povsem razpadli avti metali grdo luč na njihovo znamko. Je pa treba na temu mestu pohvaliti unikaten pristop ogleda svojih jeklenih konjičkov. V The Crew 2 si lahko namreč v svojo garažo navlečemo vsa kupljena vozila in si jih v miru ogledamo iz prvoosebnega pogleda. Med ogledom lahko kliknemo na posebne opcije, kot so prižig luči ter zagon motorja in avtomobilski navdušenci boste v tem načinu zagotovo našli svojo zabavo in pri pridobitvi dražjih avtomobilov tudi določeno merico ponosa.

Glede na prikazano podobo je The Crew 2 lepa igra. Grafično navdušujejo verno oblikovane kabine ter predvsem okolica, ki vsebuje ogromno količino podrobnost in špil prav zasije pri dinamičnem menjavanju dneva in noči. Omenil sem že sončni vzhod, še bolj pa navdušijo lučke Las Vegasa med nočno vožnjo po puščavi. Škoda le, da zvočno ne zasede ravno najvišje stopničke. S tem ne ciljamo na zvočno podobo vozil, ampak predvsem na muziko, ki je precej bleda in nezapomnljiva. Koliko lahko k dirkaški izkušnji doda kakšen dobro umeščen štikelc, lahko vprašate vsakega, ki je kdaj pognal Need for Speed: Underground.

The Crew 2 svoje ime opravičuje z naborom posadke. V svoj četico lahko preko medmrežja naberete prijatelje ali kakšnega okoliškega naključneža, ki ga srečate med raziskovanjem sveta. A čeprav je špil vseskozi povezan v mrežo in ga brez internetne povezave ne morete sploh zagnati, je večigralstvo povsem osnovno ali pa skorajda neobstoječe. Tako lahko med dirkanjem srečate druge igralce, a vse, kar lahko z njimi storite je, da jih povabite v vašo partijo, medtem, ko lahko na PvP pozabite. To je velika luknja v igri, ki toliko stavi na medmrežno povezljivost in čeprav Ubisoft pravi, da bo boj med igralci prišel konec leta, je to slaba tolažba za igro, ki jo ponujajo za polno ceno že sedaj.

Skupno gledano je tako The Crew 2 zaenkrat samo povprečen. Priznati je treba, da tudi prvenec ni bil ravno navdušujoč, a ga je Ubisoft preko raznih posodobitev močno izboljšal in glede na to, da je založnik zelo priden pri podpori skorajda vseh svojih iger, lahko zanj pričakujemo svetlo prihodnost.

A zaenkrat bi The Crew 2 priporočil samo največjim avtomobilskim navdušencem. Odsotnost večigralstva bo zagotovo marsikoga odvrnila od igranja, goljufiva umetna inteligenca pa preprosto ni zadovoljiv nadomestek osebam iz mesa in krvi. Upam si trditi, da bo decembra z dodatkom PvP načina tole povsem drugačna igra in si bo zaslužila kakšno zvezdico več, do takrat pa je ocena takšna kakršna je in kakršno si The Crew 2 v trenutni obliki tudi zasluži.

Zaključek

Pozitivno:
+ Dobra vodljivost avtomobilov
+ Občutek hitrosti
+ Grafična podoba
+ Res ogromen svet

Negativno:
– Ni PvP načina
– Rubber banding
– Osladna in slaba “zgodba”
– Bleda glasbena spremljava
– Brez “offline” načina

Overkill’s The Walking Dead dobil prvi igralni posnetek ter razkril minimalne zahteve

Razvijalec Overkill je na Redditu razkril nekaj zanimivih informacij glede svoje prihajajoče igre Overkill’s The Walking Dead. Že na dogodku E3 2018 so prikazali svoj prvi igralni posnetek in čeprav lahko v spodnjem videu vidite potencial, so verjetno zaenkrat najbolj opazne nekam lesene animacije soigralcev. Igra bo namreč sodelovalna večigralska streljačina, ki malce spominja na slavno serijo Left 4 Dead, zato so animacije naših živih kompanjonov kar pomemben del izkušnje.

Razvijalec pravi, da trenutno optimizira ter popravlja animacije tako naših soigralcev kot nasprotnikov. Težavnost se bo prilagajala glede na število sodelujočih in če vam ne bo uspelo zbrati partije štirih igralcev, brez skrbi, saj bodo potem zombiji malce lažji padli pod našimi metki.

Špil ne bo podpiral sodelovalnega igranja med konzolami in PC-jaši, manjkalo pa bo tudi sodelovalno igranje na razdeljenem zaslonu (split screen). Škoda, saj bi slednje zagotovo popestrilo marsikakšno LAN zabavo.

Če se bojite loot boxov, je strah odveč saj v igri ti osvraženi zaboji ne bodo prisotni sploh, kajti razvijalec pravi, da v takšni igri za njih preprosto ni prostora.

Jasne so tudi minimalne in priporočene zahteve, ki niso nekaj posebnega a bodo vseeno odgriznile pošten del vaše hrabme.

Overkill’s The Walking Dead prihaja 6. novembra, pred izidom pa bo omogočeno tudi preigravanje zaprte bete.

MINIMUM:

    • OS: Windows 10 (64-bitni)
    • Procesor: Intel Core i5 3.3Ghz
    • Spomin: 8 GB RAM
    • Grafična kartica: Nvidia GTX 960 2GB
    • Disk: 60 GB prostora

PRIPOROČENE:

    • OS: Windows 10 (64-bitni)
    • Procesor: Intel Core i7 3.3Ghz
    • Spomin: 16 GB RAM
    • Grafična kartica: Nvidia GTX 1060 6GB
    • Disk: 60 GB prostora

 

 

Dokumentarna serija Explained tokrat pod drobnogled vzela League of Legends

0

E-šport je zagotovo ena od stvari, ki bo vedno bolj pridobivala na popularnosti a še vedno se gre v osnovi za precej nišno zadevo, vsaj kar se tiče širše publike. Sicer je verjetno že vsak slišal, da “eni igrajo igrce za denar” ampak upali bi si trditi, da je javnost v tem pogledu še precej neizobražena.

Zakaj je temu tako, lahko botruje več dejavnikov. Igre kot so League of Legends ali pa DOTA 2 so precej zakomplicirane zadeve in nekemu nevednežu znajo biti njihovi koncepti tuji, preveč zakomplicirani in zaradi tega tudi odbijajoči. Morda pa je tudi problem, da zadeve preprosto niso dovolj dobro razložene za nekega naključneža, ki v življenju ni odigral nobene igre.

To zmedeno situacijo pa zna popraviti dokumentarna serija Explained. Ta dela to, kar tudi pove njen naslov: pojasnjuje. V preteklosti so že obdelali zanimive teme kot so kriptovalute, sedaj pa so pod drobnogled vzeli temo E-športa in njegovo najbolj popularno predstavnico, igro League of Legends.

Za dokumentarcem stoji pretočni servis Netflix, ki je za namene tega dela k sodelovanju povabil člane razvojne ekipe Riot. Tako se bodo pred kamerami znašli Greg “Ghostcrawler” Street, Chris “Chopper” Hopper in Joshua “Jatt” Leesman, poskušali pa bodo pojasniti bogato zgodovino E-športa ter večja tekmovanja iz igre League of Legends.

Kot rečeno, 20-minutno serijo si lahko ogledate na servisu Netflix, ki je na voljo tudi v Sloveniji.