Težko bi dejal, da serijo Total War kdo obožuje bolj od mene. Spominjam se samih začetkov, ko sem kot mulc, skoraj dve desetletji nazaj, hodil po Big Bangu in iskal novo-izdano Medieval: Total War za takratnih 10 000 SIT. In čeprav sem bil v igri zanič, sem se vanjo vedno znova vračal. Tako se še dandanes spomnim epskih dvobojev z Vikingi, kjer mi je samcat general potamanil polne bataljone ali veličastnih spopadov z Vatikanom, kjer mi je na koncu le uspelo odstaviti poslednjega papeža. Na serijo me vsekakor veže veliko spominov. Mlad in s kratko kilometrino v tistih časih nisem posvečal veliko pozornosti napakam, ki so serijo od nekdaj težile, ko na koncu pomislim za nazaj (več v nadaljevanju).
Potop v srednjeveški svet, čas vitezov in idiličnih junaštev je bil zame prevelik šus dopamina, vse spletke in načrtovanje zloma sovraga, nepozabno. V serijo si se najbrž spustil tudi sam, sploh če obožuješ realistične spopade, srednjeveške spletke in gradnjo novega kraljestva, ki bo prekosilo vse predhodnike.
Razvojna ekipa: Creative Assembly
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 3. 5. 2018
Cena: 39.99 €
Zvrst: Strategija
Povezava: Steam,
Uradna stran
Video
Lahko rečem, da v seriji nisem izpustil nobenega dela, razen prvenca Total War: Shogun in Total War: Napoleon. Čeprav mi prehod v fantazijske vode s Total War: Warhammer ni bil najbolj povšeči, sem tudi v njem preživel obilico ur in ga tudi dokončal. Predstavljal je svojevrstno poživitev, saj igre z veličastnimi monstrumi, ob katerih so se moji pajacki počutili kot mravlje ob Hodorju, niso ravno pogoste.
Kakor koli, Total War serija se po dveh fantazijsko obarvanih deli, tokrat seli v bolj realistične vode, natančneje otočje Velike Britanije in Irske. V tedanjih časih je bila dežela seveda razdeljena na več kraljestev in ponovno bo treba prevzeti oblast nad enim izmed njih. Sicer izbira zaenkrat ravno ni velika, saj lahko izbiraš med osmimi. Vendar če poznaš serijo, veš, da lahko kmalu pričakujemo DLC, ki bo zbirko razširil. Ker sem v dodatku k pripadajoči Medieval 2: Total War, Britania, igral z Irskim kraljestvom, sem se tokrat odločil za Anglo-Saksonce. Vzdignjen nos in visoka družba mi ne ležita, pa tudi njihov nadut humor ne. Tako je edina logična izbira dežela, ki bo Britance po kratkem postopku deportirala z otočja in si lasti plemiča, slišečega na ime Bale. Moja utvara o gradnji vsemogočnega Velškega kraljestva se je začela. Načrt, kako Germane izriniti v morje, utopija brez zaključka?
V mojih očeh igro sestavljajo trije magični trenutki, prvi, ko se znajdeš v meniju kampanije in moraš izbrati želeno ljudstvo, nato čas, ko pride do resnično zaguljenih spopadov in se kraljestvo znajde na robu prepada. Trenutek, ob katerem opustiš sleherno upanje, ob številčnih hordah gnusob in občutka počasnega stiskanja vrvi okoli vratu. V tem trenutku se lahko vse razvije v dve strani, v katerih sam čutim posebno zadovoljstvo. Ko dobim knockout po močnem udarcu v glavo in se moja zgodba zaključi ali če se mi s pretkanostjo in herojskimi dvoboji uspe izvleči in poskrbeti, da me srednjeveški svet ne bo pozabil nikoli.
Teče že šesto leto moje vladavine. Do zdaj sem zavojeval že skoraj celotno otočje, Anglija in Velška plemena se mi upirajo na skrajnem jugu. London bo padel še pred koncem letošnje jeseni. Vendar vse ni bilo tako preprosto, začetki so bili resnično težavni. Kot velikojajčnik nisem sprejel nasveta vsevedeža, ki mi je predlagal normalno igranje. “Normalno”, saj me ima za norca, želim si izziva, ne pa kup kokoši, ki brezglavo tekajo naokrog.
Ključna napaka, ki sem jo storil na začetku. Lahko povem, da so občutki ob igranju mešani. Čeprav igra še vedno premore šarm in znamenite “samo še to potezo”, sem imel med prvim preigravanjem velike težave. Skupek napačnih odločitev je moje kraljestvo pripeljal do skorajšnjega zloma. K sreči so mimo z barkačo pripluli Vikingi in moje ljudstvo zasužnjili. Kot zenesen veteran sem namreč navodila in novosti preprosto preskočil: “Pa kaj me sploh še lahko naučijo.” Presenetile so me nove mehanike, ki jih v tej obliki še nisem poznal. Opazni so premiki k še večjemu realizmu (vojaščina in okraji), po drugi strani je iz igre izvzet velik strateški element in zgodovinska natančnost, česar se lotiva kasneje.
Hrana ponovno postane ključnega pomena (Rome: Total War ). Predelaj dovolj za ljudstvo, da te slednje ne bo obesilo za jajca, vojska pa se bo pomnožila za večkratnik. Ker je produkcija zaradi manka rodovitnih polj na začetku relativno omejena, bo tako tudi s tvojimi vojskami. Večjo deželo in naprednejše sisteme kot boš imel vzpostavljenje, lažje se bo osredotočiti na pomembnejše stvari. Tudi kampanje na tujih ozemljih tokrat prvič terjajo preskrbo s hrano. Le drzni si potekati predolgo, zaloge hitro skopnijo, s čimer bo vojaščina postala bolj siromašna kot Hanibalova klapa ob prečkanju Alp ali celo Napoleonova mogočna armada med rusko zimo.
Pri Total War franšizi se je vedno vse skupaj vrtelo okoli kompromisov. Realistični boj z večimi enotami in predvidevanje nepredvidljivega – skozi zgodovino je imela serija kar nekaj težav. In žal je temu tako tudi tokrat. Težava je najbolj vidna v spopadih z mogočnim imperijem, v mojem primeru Združeno Anglijo. AI tudi v vojni enote razprši po celotnem ozemlju in ne zdi se mu modro sprejeti miru z vojskujočimi se sosedi, ko se obenj spotakne zlovešča velesila, mogočno Velško Kraljestvo. V bistvu se vse konča, ko mu boš razbil popolnoma založeno vojsko, ki jo je imel v tisti provinci, in njegova reakcija je preprosto prepočasna za prefrigane človeške možgane. Premalo tudi izkorišča plenjenje vasi pred napadom na večje mesto. Čeprav sem v njem imel vojsko, se vzorec pojavlja v nedogled, prične z obleganjem, sledi napad, v katerem mu lokostrelci posmodijo oblegalne naprave in sledi “fureš”, ki mu bodo vsi kanibali še stoletja prepevali napitnice. Skratka, če si s serijo že seznanjen (veteran), potem že veš, kaj lahko pričakuješ. Na višjih težavnostih bo najzahtevnejša na začetku, dokler ne uspeš vzpostaviti kraljestvo in umiriti še poslednje sosede, ko izziv kar izgine. Preprosto veš, da se je zgodba končala, kanček besa v očeh med plenjenjem nebranjenih vasi germanske navlake. Lahko govorimo o kronični bolezni igre, kjer ji v višjem številu potez prične pohajati sapa, kar ni nič novega. To pač ni fantazijski Total War: Warhammer, kjer bi iz opustošenega severa prisopihal Kaos s tono premočnežev, odetih v debel, nezlomljiv oklep. Ekskavacije Vikingov so izjemno slabo izkoriščene. V bistvu imajo smisel zgolj na začetku, ko je vojaška moč še v povojih. Njihovi plenilski oddelki se ne spremenijo in če so še na začetku sejali strah in paniko, se tokrat njihovi mali barkači moji bojevniki zgolj bahavo smejijo iz oddaljenih klifov, njihova pot se bo kmalu končala.
Izbira enot je manjša kot v predhodniku. Vojaščina je razdeljeni v tri stopnje, ki jih boš moral razkriti s tehnologijo. Tako sem lahko na vrhuncu slave izbiral le med tremi kakovostnimi enotami pehote, enimi lokostrelci (samostrelskih enot moja nacija ni imela na voljo) in dvema konjenicama. Seveda bolj izurjeni stanejo več, pa tudi loščenje oklepov in brušenje orožja je dražje. Kar ni nujno slabo, ampak čuti se pridih duhomornosti, ko se po zemljevidu potika kar nekaj vojsk z identično sestavo. Za zamejitev problema je tokrat dodan nov način novačenja. Opazil boš, da ob najemu ne boš prejel zapolnjenih oddelkov, ampak so te trgovci nategnili, saj so enote močno poškodovane in podhranjene. Pa je splaval po vodi učinkovit način branjenja baze. Enote bodo na voljo v trenutku in nanje ne bo treba čakati eno ali več potez, kar je dobro, saj generali tako niso primorani v daljše čakanje (gledam nate, Warhammer). V nekaterih preteklih naslovih si morda opazil, da so elitneži bili številčno omejeni, npr. dva oddelka na vojsko. Tovrstnih omejitev Total War Saga: Thrones of Britannia ne pozna, ampak so si domislili nekaj povsem novega. Na vojaškem vmesniku so prikazane vse enote, ki so na voljo, ampak je njihovo število omejeno z osveževanjem. Najameš vešče bojevnike z meči in poizkusiš še enkrat, zlomka, to so dokazani borci. NE, kraljevi gonjači jih morajo najprej izuriti in vsako potezo bo obstajala tri odstotke možnost, da bo do tega prišlo. Ideja je dobra in omeji rabo goljufivo močnih enot, ampak v pozni igri to tako ali tako več ni ovira, predstavlja pa pošteno težavnostno prepreko na začetku, kar sem sprejel odprtih rok.
Ponovno bodo generali minljivi. Končno, ko boš mladež spravil do zavidljivega znanja, bo le-ta že pošteno siv in počasi na poti k zasluženemu počitku. Treba bo poskrbeti za nasledstvo, ženitne ponudbe, kjer bo glavni cilj, da družinsko drevo razmnožiš bolj od zajčje rodbine (tropa) za sosednjim travnikom. Nezavidljiva naloga, sploh zaradi visoke umrljivosti, vendar potrebna. S porokami bo ponovno mogoče tkati diplomatske vezi in pridobiti nova zavezništva, kar je bilo v fantazijskih naslovih in zadnjem Rome: Total War neuresničena želja.
Sama organizacija v provincah je tokrat nekoliko spremenjena, praktično gre za vrnitev h koreninam, ki smo jim bili priča v Empire: Total War. Vsako območje ob večjem mestu obsega vasi. Slednje so popolnoma nemočne, saj straže nimajo, so pa ključnega pomena za prihodke in pridobivanje hrane. Taktična globina se tako poglablja, saj vojske preprosto ne moreš utaboriti v mestu in sovražniku prepustiti ropanje podeželja, saj je cena preprosto previsoka. Dobra in realistično naravnana sprememba, ki povzroči več dinamike. Večja mesta še vedno obdaja obzidnje in obsegajo stražo.
V vsaki provinci boš lahko nastavil guvernerja, ki bo zvišal prihodke, če raje ne bo polnil lastnih žepov. Lojalnost bo ključnega pomena. Njena izguba pri posamezniku sproži upor, državljansko vojno, kar pa še zdaleč ni zaželeno. V zameno jim lahko ponudiš vile ali celo podkupnino, ki pa se zna vrniti kot bumerang. Plemičem se zdi pametno izsiljevati vladarja, vsaj dokler še lahko odpirajo usta. Sam sem vsakega upornika z veseljem poslal v večna lovišča.
Je pa igra izgubila eno izmed ključnih komponent, ki so bile prisotne od začetkov franšize naprej. To je izginotje agentov, tako si več ne moreš umisliti Neishe, ki bi omamila in umorila najboljšega nasprotnikovega generala, ali diplomata, ki bi nasprotno vojsko preprosto kupil. Na velik bes ljubiteljev so odsotne vse mehanike, vezane na to. Po svoje razumem, zakaj je do tega prišlo. Total War je bila precej zahtevna strategija, zlasti na višjih težavnostih. Nemalokrat so me računalnikovi agenti spravljali ob živce, svojih pa se mi vedno ni dalo upravljati. Ne bi rekel, da gre za korak v pravo smer, vseeno bodo njihovo odsotnost pozdravili slabše podkovani igralci, oziroma vsi, ki igro igrajo zaradi veličastnih spopadov in herojskih zmag.
Tudi tehnološko drevo je zasnovano popolnoma drugače, lahko bi rekel bolj smiselno. Za možnost raziskovanja bo tokrat treba doseči določene standarde, najsibodi je to najetje desetih suličarjev, zmagoslavje v obleganjih mest ali postavitev zahtevane zgradbe. Sistem je bolj smiseln, saj dejansko odraža tvoj način igranja. Nacija z veliko mečevalci bo temelj razvoja usmerila v tovrstno opremo, podobno velja za vse preostale kategorije. Ne morem se otresti občutka, da je vse skupaj resnično zelo poenostavljeno in se je serija tokrat osredotočila predvsem na bitke, vse ostalo pa pustila sila osnovno.
Največji rak rani sta še vedno neizkoriščena diplomacija in ne-raznovrstne enote. Sam nisem največjih ljubitelj modov, vsaj če je govora o prvem preigranju. Vsekakor so Yang Yinu Total War franšize. Igre z njihovo pomočjo ostanejo aktualne še dolgo časa, celo po tem, ko izide nov naslov v seriji. Novi vojaki, dejansko inteligenten AI in kup realnih enot (dobro, pretiravanje tudi ni OK), ki omogočajo izbiro in popravijo lenobo razvijalcev na nekaterih področjih.
Nikakor ne gre za popolno igro, deleč od tega, in upravičeno je požela veliko krtik, predvsem na račun približevanja povprečnemu igričarju. Kljub temu se 50 let kasneje moje Velško Kraljestvo razprostira po celotnem otočju, kjer ni osebe, ki bi si drznila povzdigniti glas. Vsi vedo, kdo ima v lasti zajčjo dinastijo, razmnoženo preko vseh meja.
Zaključek
Pozitivno:
+ Še vedno Total War
+ Vzdušje
+ Boj
+ Samo še ena poteza, mami ….
+ Nov sistem raziskav
+ Mehanika vojnih zalog hrane
Negativno:
– Poenostavljena
– Izziv omejen zgolj na začetek
– Umetna pamet
– Malo različnih enot
– Iščemo pobegle agente …
PUBG ni želel zamuditi priložnosti in je vpeljal podobno plačljivo mehaniko, poimenovali so jo Event Pass. Zanjo zahtevajo 10€, tako silovitega odziva igralske baze pa vsekakor niso pričakovali. Stvari se malo zapletejo. Ne gre za to, da igralci sistema nagrajevanja ne bi želeli, vendar ne smemo pozabiti plačljivosti naslova. PUBG ni brezplačna igra in kot taka, po mnenju igralcev, ne bi smela vpeljati plačljivega sistema napredovanja.
Za Rekklesa je to pomembna sprememba saj se lahko zgodi, da ne bo igral na EU LCS, tega pa ni izpustil odkar je postal profesionalni igralec v letu 2014. Ekipa Fnatic naj bi zamenjavo igralcev storila predvsem zaradi trenutne mete v igri.
