Nintendo je izdal novo posodobitev za njihovo konzolo Nintendo Switch, ki vztrajno pleza po prodajnih lestvicah, saj je njena prenosljivost nekaj res unikatnega, ne škodijo pa tudi ekskluzive tipa Mario Odyssey ter Zelda: Breath of the Wild. Poleg novega popravka je zaživela tudi storitev Nintendo Switch Online, ki nam bo omogočala igranje preko spleta, kar bo seveda plačljivo, vendar upamo, da vsaj dobimo kakšno občasno znižanje ali pa celo brezplačno igro. Vemo, smo nepoboljšljivi optimisti …
Ker gre za Nintendo, bo seveda prisotna cela paleta starošolskih klasičnih iger, ki jih bomo lahko igrali brezplačno.
Pred nekaj dnevi so nam iz Marvel tabora (kdor ne ve, obstaja tudi DC tabor) servirali trailer novonastalega filma Captain Marvel.
Sedaj bom napisal nekaj vrstic, vendar te niso namenjene ljudem, ki še niso gledali zadnjih Maščevalcev … Torej, previdno!
V zadnjem filmu o Maščevalcih smo bili priča dokaj šokantnemu koncu. Polovica življenja v vesolju je izginila, ker je Thanos tlesknil s prsti … Nekateri tlesknejo, da prikličejo natakarja k mizi, Thanos pa s tleskom izbri… Okej, pustimo to. Izginil je Spider-man, Black Panther, Furry… Bo lažje če naštejemo žive. “Živi” so ostali Iron Man, Thor ter Captain America … A kaj sedaj? No, dejstvo je, da si v prihodnosti lahko obetamo nadaljevanj filmov o Spider-manu, tudi Black panther je pred kratkim dobil svoj film, s katerim je Disney mastno zaslužil in mislim, da sedaj ne bi pustili zadeve kar viseti v zraku.
Vse lahko pomirim, Avengers: Infinity War je pravzaprav le prvi del, v drugem delu pa bomo spremljali naše superheroje, kako bodo iskali načine za vrnitev svojih soborcev, ki so bili spremenjeni v prah … Dobesedno.
V letu 2019 nas čaka torej Ant-man and the Wasp, ki se dogaja pred Infinity War, zato zgodbi filmov med sabo ne vplivajo, ter Captain Marvel, katerega zgodba je postavljena v 90. leta prejšnjega stoletja.
Zanimivost? Če ste si ogledali Infinity War do konca, je po zaključni špici še ena kratka scena, kjer Furry izgine, pred tem pa vidimo, da je pozval gospo Kapetan Marvelovo.Le kakšna bo povezava …
Leta 2016 je Nintendo pogruntal, da so nostalgiki pripravljeni plačati za ponovno izdajo retro konzol, zato so izdali Mini NES, ta pa je bila posodobljena verzija konzole, ki je sprva izšla davnega leta 1983. Simpatično napravico so hitro razprodali in stanje je bilo takšno, da zadeve sploh ni bilo več mogoče najti v trgovinah in so bili zamudniki primorani v nakup preko Ebaya, kjer pa so cene seveda narasle v astronomske višave.
Sony je zadevo pogledal in si rekel: “Hej, če lahko oni, zakaj ne bi še mi?” Tako je včeraj najavil konzolo PlayStation Classic, ki bo manjša izvedenka prvotne PS 1.
Zadeva bo za 45 % manjša, zraven pa bodo kupci prejeli še dva PlayStation kontrolerja, ki bosta prav tako pomanjšana. Da bomo konzolo lahko priklopili na sodobne TV sprejemnike, bo Classic izvedenka vsebovala tudi HDMI vhod.
Konzola bo poleg tega imela 20 prednaloženih iger, kot so Final Fantasy VII, Tekken 3, Ridge Racer Type 4 ter Jumping Flash.
PlayStation Classic bo izšel 3. decembra in ta datum ni bil kar povlečen iz rokava, saj je točno tega dneva leta 1994 izšla originalna različica na Japonskem, ki so jo od takrat prodali po svetu v več kot 100 milijonih izvodih.
Prikupna škatlica naj bi se prodajala za ceno 99.99 $, na ceno v Sloveniji pa bo treba še malce počakati.
O SCUMU, trdojedrni preživetveni igri, ki so jo razvili Hrvati, smo pisali že večkrat.
Igra se je kljub svoji nišni usmerjenosti prodajala kot za med in samo čakalo se je, kdaj bodo prebili magično število milijon prodanih izvodov. Sicer se je “hype” nekoliko umiril, a vseeno gre za spoštovanja vreden dosežek.
To se je zgodilo ravno včeraj in razvijalec Gamepires ne bi mogel biti bolj ponosen. V proslavitev tega dogodka so vsi igralci dobili posebno nagrado v obliki zlate pištole Desert Eagle 50. Igralci lahko svoje novo pridobljeno darilo odkrijejo skozi svojo zaporniško denarnico, nagrada pa bo na voljo vsem igralcem do 25. septembra.
Poleg tega Gamepires ne počiva na lovorikah, ampak mrzlično delajo na novih popravkih. Še vedno se ukvarjajo z optimizacijo strežnikov, posodobitev 0.1.17.8849 pa je prinesla še kopico drugih izboljšav, ki bodo marsikomu prihranile glavobol.
Hero Craft in Mono Studios so izdali nov napovednik za njihovo prihajajočo igro INSOMNIA: The Ark. Sam napovednik nam prikaže svet, ki ga bomo izkusili skozi igro in vse, kar bomo potrebovali za preživetje v tem uničenem svetu, ki je prinesel na plano same slabe stvari.
Za tiste, ki ne poznate igre INSOMNIA: The Ark, gre za sci-fi RPG, kjer je človeštvo že skoraj izumrlo in se sedaj bori za preživetje v velikanskem vesoljskem mestu. V igri bomo lahko kot igralec raziskovali prelep svet in doživeli pravo RPG izkušnjo. Če imate radi znanstveno fantastiko z dekadenčnim pridihom in RPG žanr, bo to prava igra za vas.
INSOMNIA: The Ark bo izšla 27. septembra na osebnih računalnikih.
Včeraj se je končal beta preizkus težko pričakovanega naslednjega poglavja Call of Duty franšize.
Igralci so imeli na PlayStation 4 dober teden časa za preizkus Black Ops 4 načina Blackout, ki je v bistvu prvi battle royale iz Call of Duty sage. PC igralci smo lahko beto začeli preigravati malce kasneje, in sicer je bil štart 14. septembra, med preizkuševalci pa je bila tudi ekipa Gamingsi.
Kaj naj rečemo? Black Ops 4 sicer uvede nekaj dobrodošlih sprememb v battle royale žanr, kjer imamo že takoj od začetka na voljo “spectator mode”, kar zna priti prav predvsem pri tekmovanjih. A ne moremo mimo malce nerodnega vmesnika, neoptimiziranosti in visoke cene, saj bi pod cenovno nalepko 60 € človek vsekakor pričakoval več inovativnosti in napredka. In morda celo enoigralsko kampanjo. Vemo, zahtevni smo …
Če smo odkriti, zelo malo verjetno je, da bo Activision ta naslov podpiral še dolga leta in mu dodajal novo vsebino, kot to počne njegov konkurent Fortnite in naslednje leto bomo dobili že novo verzijo Call of Duty franšize, kar bo iz Black Opsa 4 naredilo zastarel artefakt.
Call of Duty: Black Ops 4 bo v polni verziji izšel 12. oktobra, naš BoriSe pa se je po igranju Fortnita spustil tudi v beto CoDa in spočel še en zanimiv … No, recimo temu, opis.
V preteklosti je bil strah pred vizijo prehodnosti v podjetju Microsoft nemalokrat kriv za izpust izkoristitve določenih rastočih trendov, kot so na primer pametni telefoni ter prenosni zvočniki.
A njihova začrtana smer za prihodnja leta morda kaže na zasuk trenda, saj se je očitno mogotec naučil par koristnih naukov iz svojih napak. Trenutne investicije za prihodnost namreč nakazujejo vlaganje v tehnologije, ki so trenutno še v poporodnem stanju in vsaj v tem trenutku še nimajo kaj dosti za pokazati. Dajmo si torej ogledati nekaj njihovih najbolj zanimivih tehnologij in naprav v razvoju.
Azure – svetovni računalnik
Generalni direktor podjetja Microsoft, Satya Nadella, meni, da bo tako imenovani Azure, Microsoftov sistem oblačnega sistema, zavzel častno mesto v zgodovini kot prvi “svetovni računalnik”. Omogoča reševanje robustnih opravil, na katerih slonijo sistemi najbolj dobičkonosnih podjetij, izrabo oblačnih funkcij za splošne uporabnike in osebne računalnike ter pametne telefone, pa do beleženja dosežkov v igrah. Microsoft Azure predstavlja kot vsemogočni inteligentni oblak in kljub temu, da je tehnologija v trenutku še vedno v zgodnjem stanju, bo po njihovih pričakovanjih postal vitalni del vsakega konkurenčnega podjetja.
Vseprisotno računalništvo
Microsoft svoj oblačni sistem podpira s strategijo vseprisotnosti na vseh področjih, kjer obstajajo še tako mali znaki potrebe po računalniških sistemih. Čeprav so pričeli na osebnih računalnikih, so že pred časom ugotovili koristi pametnih telefonov in začeli z integracijo operacijskega sistema Windows ter izdelavo lastne linije “Windows telefonov”, proti koncu 2017 pa so priznali neuspeh prodora na trg.
Tako so se raje osredotočili na integracijo operacijskega sistema na iOS in Android pametne telefone z orodji, kot so Microsoft Graph, Project Rome, Cortana in Your Phone. Njihov končni cilj je integracija teh orodij z drugimi lastnimi aplikacijami, med drugim pa to dosegajo tudi z lastnimi razvojnimi orodji, kot sta .NET in GitHub, s katerimi skušajo podpirati čim večje število platform. Zadnja odmevnejša kolaboracija med podjetji Microsoft in Amazon je njihovega osebnega digitalnega pomočnika Cortana privedla v naprave Amazon Echo, kar je še razširilo lovke v ambientnem računalniškem prostoru.
Internet stvari
Internet stvari ali medmrežje stvari je na kratko rečeno navidezna predstavitev fizičnih predmetov na medmrežju ali temu podobni strukturi. Microsoft je že dalj časa zagledan v tehnologijo in investira v na milijone IS naprav, ki bodo pričakovano v prihodnjih letih predstavljale medsebojno komunikacijo in komunikacijo z ljudmi. Projekt predstavlja tudi del prej omenjenih oblačnih in vseprisotnih ciljev, saj gre za kolaboracijske projekte.
Naprave omrežja vključujejo vse od tovarniških strojev, inteligentnih kamer, avtomobilov pa do klasične prenosne in stacionarne tehnologije, pametnih telefonov in seveda osebnih računalnikov. Seveda to predstavlja le del naprav, saj se lahko potencialno vsaka naprava z vsebnostjo tehnologije poveže v omrežje. Teoretično bo internet stvari v par letih obstajal povsod okoli nas in medsebojno povezoval vse naprave preko brezžičnega omrežja, podprt s strani inteligentnega oblaka (Azure), preko katerega bodo naprave pridobile omejeno zaznavanje ostalih naprav in odziv na človeško aktivnost (ambientno računalništvo) preko kognitivnih storitev. Internet stvari bo tako iz Microsoftove perspektive vseobsegajoč portal do svetovnega računalništva.
Računalništvo na obrobju in 5G
Računalništvo na obrobju je metoda optimizacije aplikacij ali oblačnih sistemov z odvzemom določenega aspekta iz centralnega jedra in izvajanje tega na “obrobju”. Preko iniciativ, kot je Azure Sphere tako Microsoft tehnologijo implementira v oblaku in ga predstavlja preko oblačnih naprav, ki so najbližje uporabniku. S tem lahko govorimo o industrijskem robotu ali pametnem telefonu. Omogoča reševanje kompleksnih nalog, ki se navadno pojavljajo v oblaku, saj se te namesto na oblaku zaradi večje procesorske zahtevnosti izvedejo na teh napravah.
5G pa je peta generacija mobilne komunikacije, ki bo zvišala hitrosti komunikacije in omogočala prenosne hitrosti internetnega sistema do 10 Gbit/s. Kot vitalni del, na katerem bodo slonele naprave na obrobju in internet stvari, bo pričakovano zvišal procesorske zmogljivosti trenutnih in prihodnjih naprav, kot je špekuliran Microsoftov Surface Andromeda žepni računalnik.
Navidezna in virtualna resničnost
Kot nova vroča žemljica navidezna in virtualna resničnost predstavljata tehnologije z zelo visokim potencialom, saj njuna uporabnost obsega veliko količino področij. HoloLens 2, brezžična očala za navidezna resničnost proizvajalca Microsoft predstavljajo nadgradnjo originalnega modela, oglašujejo pa jih kot lažjo napravo z lastno umetno inteligenco in večjo količino dodatnih funkcij napram originala. Dolgoročni cilj je tako ustvariti skorajda klasična očala s
prilagodljivimi lečami, ki se lahko po želji iz jasnih za navidezno resničnost spremenijo v motne za virtualno resničnost. Njihov stvaritelj Alex Kipman in vodja projekta Dona Sarkar sta dodala pričakovanja in cilje, da bi pametna očala sčasoma povsem zamenjala pametne telefone.
Igranje iger v oblaku
Z lastništvom tako nad Xbox napravami kot tudi velikim delom namiznih računalnikov (vsaj kar se tiče iger) Microsoft udobno vodi na tem področju in to vodstvo nameravajo še povečati. Eden izmed njihovih ciljev za prihodnost je tako kolaboracija s podjetjem AMD za razširitev področja igranja iger v hibridni oblačno/računalniški sistem, ki pa ne bo pokazal rezultatov še vsaj 3 leta.
Kvantno računalništvo
Še ena pogosto debatirana tema, kvantno računalništvo predstavlja prihodnost računalništva in bi naj povsem spremenilo našo dojemanje delovanja računalniških sistemov. Microsoft počasi gradi platformo za kvantno računalništvo, s katerim bodo uporabniki lahko razreševali razne kompleksne probleme. Tradicionalni računalniki za procesiranje podatkov namreč uporabljajo statične sekvence bitov, ničel in enic, kvantni računalniki pa uporabljajo qbite, ki so lahko tako 0 in 1 – fenomen, imenovan superpozicioniranje. Tako lahko kvantni računalniki hitro procesirajo podatke, ki bi jih tradicionalni računalniki obdelovali po več let. A ob tem je treba dodati, da je kljub osnovnemu konceptu praktičen prototip še leta stran in tudi Microsoft je le eden od mnogih pobudnikov, ki bodo za realizacijo sistema in dosega cilja potrebovali še mnogo let.
Za konec
Microsoft je mogoče res skorajda opustil trg lastnih pametnih telefonov, a podjetje nedvomno da precej na tehnologije prihodnosti. Samo čas bo pokazal, ali se bodo naložbe izplačale. A najsi rečete, kar želite, vsekakor se zelo trudijo, da bi zadeli oziroma pričeli naslednji svetovni hit.
Če je minilo že precej časa od zadnjega podarjanja iger, pa nas je GOG tokrat prijetno presenetil s štirimi starejšimi igrami, ki jih mnogo igričarjev uvršča med klasike. Preden nadaljujemo, kar hitro obiščite vsako izmed povezav ter dodajte igre v svojo kolekcijo.
Sicer ne gre za ravno najnovejše igre, a vseeno se jih splača vzeti, saj so nenazadnje zastonj in vsakdo včasih potrebuje oddih od modernih naslovov. Boljše cene vsekakor ne boste nikoli dobili, ne glede na razne akcije in kupone.
Uradno ni znano, do kdaj bodo igre brezplačne, a v kolikor jih “prevzamete”, bodo vaše za zmerom.
Češki razvijalec iger SCS Software, znan po priljubljenih simulacijah vožnje tovornjaka Euro Truck Simulator 2 in American Truck Simulator, je svoje igralce razveselil z novo večjo posodobitvijo in razširitvijo Krone Trailer Pack, ki se tokrat osredotoča zlasti na dolga leta zapostavljen sistem upravljanja polprikolic.
Na začetku velja omeniti zanimivo dejstvo, da je tovornjakarska simulacija Euro Truck Simulator 2 izšla že oktobra 2012, naslednika pa vsaj do danes še ni dobila. Vmes je razvijalec sicer izdal American Truck Simulator, vendar predvsem za ameriški krog oboževalcev, saj ta vsebuje ameriške elemente tovornjakarstva, vključno z bradatimi in tetoviranimi možmi.
Euro Truck Simulator 2 pa so pri SCS Software skozi vsa leta nadgrajevali z rednimi in velikokrat kar obširnimi posodobitvami, zato smo danes priča skoraj povsem prenovljeni igri, ki je mimogrede ena izmed redkih popolnoma prevedenih v slovenski jezik, trenutno pa zaseda tudi 15. mesto najbolj igranih iger na platformi Steam.
Igralci so igro utemeljeno skozi vsa leta izjemno hvalili, zato je večinoma zaslediti visoke ocene, vendar pa je ob vseh teh posodobitvah vedno ostal zapostavljen sistem prikolic, ki so na voljo v igri. V ta namen je bila izdana brezplačna posodobitev 1.32, ki med drugimi na novo prinaša lastništvo polprikolic. Ta nam bo omogočal uporabo, upravljanje in prilagoditev lastnih kupljenih polprikolic.
Vzporedno s prej omenjeno posodobitvijo pa je izšla tudi razširitev Krone Trailer Pack, pri izdelavi katere naj bi razvijalec neposredno sodeloval s predstavniki proizvajalca Krone, katerega ime nosijo tudi digitalne polprikolice v igri. Razširitev tako v osnovno igro še dodatno vključi šest novih modelov polprikolic, vse od nizkih za izredne prevoze pa do zamrzovalnih, ker stopljenega sladoleda pač nihče ne mara. Te je možno prilagajati z več kot desetimi različnimi dodatki in barvami, vključen pa je tudi naprednejši in pristnejši fizikalni odziv, ki je med drugimi prikazan v spodnjem napovedniku.
Krone Trailer Pack je na voljo na Steamu za ceno 3,99 evrov.
V zadnjem tednu so pri Amazonu pokazali kar nekaj zelo obetavnih slik njihove MMO igre New World. Prikazujejo nam zelo lepo narejene gozdove, zasnežene pokrajine, trdnjave in nočno življenje v sami igri. Če ste razmišljali o menjavi ozadja na vašemu zaslonu, je sedaj mogoče pravi čas za to, saj bodo razvijalci vsako soboto na socialna omrežja objavili novo sliko te pričakovane igre, izdelano s strani enega največjih podjetij na svetu, ki se do sedaj sploh ni ukvarjalo z računalniškimi igrami.
New World ne bo v svet MMO-jev prinesel ogromno svežine, ampak bo uporabil že znane modele, ki se uporabljajo v mnogih naslovih. V igri bomo lahko gradili vasi, se borili proti nepridipravim in tudi drugim igralcem, sodelovali s prijatelji, zavzemali ozemlja in še mnogo več. Glavni dve mehaniki bosta raziskovanje in pustolovščina.
Na alfa testiranje se lahko prijavite tukaj, kar vam bo seveda omogočilo možnost igranja prej, boste pa morali biti izbrani s strani razvijalcev.
“Ne bodi tako črnogled. A ne vidiš, koliko sreče imaš na dlani?” Dobesedno, saj jo očitno delijo v tabletkah. Te kapsule ekstaze omogočijo pridružitev prepevajočim in plešočim veseljakom v družbi evforije, kjer negodovanje in godrnjanje ne najdeta mesta. Idealen kraj, kajne? Seveda! V kolikor pa se ne strinjaš, te bomo poslali na zastonj “počitnice”.
We Happy Few je precej zloglasna igra kanadskega razvojnega studia Compulsion Games. Sicer niso popolni novinci na razvojni sceni, saj so leta 2013 izdali preklemansko dobro sprejeto ugankarsko avanturo Contrast. A kljub temu jih definitivno vsi bolj poznamo zaradi zadnjega naslova v njihovem naboru – We Happy Few. Pred kratkim je prišel iz zgodnjega dostopa in vseskozi se ga drži vsaj kanček kontroverznosti. Mukotrpni dve leti v poveličevani beta fazi sta ga seznanili s krizo srednjih let in sramežljivo se je umaknil v ozadje. Nato je takisto precej potiho v začetku avgusta končno izšel v končni različici. Seveda zaradi raznih dejavnikov vsi razmišljamo o njem kot o AAA naslovu, a nikakor ne smemo pozabiti, da gre za neodvisno igro samostojnega studia, čeprav ja, v 2017 so kot založnika pridobili dobro znanega Gearbox Publishing. S tem pa je prišla pregrešno visoka cena še za AAA naslov, saj se trenutno prodaja dvakrat dražje kot ob prihodu v zgodnji dostop – kar 59.99 €!
Ko je bil na E3 sejmu leta 2016 We Happy Few prvič razkrit, je bil sicer prikazan kot Bioshock v idiličnem mestu bližnje preteklosti in šlo naj bi za srhljivo akcijsko avanturo. A prvi pridevnik je do zgodnjega dostopa očitno povsem zbledel, saj je končni sadež zrasel precej drugače od začetnega koncepta. To pa ni bil edini problem zgodnjega dostopa. Bili smo puščeni z grenkim priokusom, saj s popolno odsotnostjo zgodbe in brezciljnim tavanjem nekako nismo dobili obljubljenega medu. Tako ni čudo, da je igro večina igralcev dala na stranski tir in čakala na dodatno vsebino. Skoraj smo že pozabili na to napihnjeno razočaranje, dokler se ni dve leti kasneje po kratkotrajni odstranitvi s trgovine ponovno prikazalo na Steam prodajnih policah v končni različici … Morda se tako res imenuje, a dejanske dodelanosti premore le malo.
Razvojna ekipa: Compulsion Games Založnik: Gearbox Publishing
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch Datum izida: 10. 8. 2018 Cena: 59.99 €
Zvrst: Peskovniška akcijska avantura
Video opis
Sreča je v tabletkah
Kljub pričakovani mešanici grozljivke in avanture smo dobili peskovniško avanturo s poudarkom na zgodbi. Nemčija je zmagala drugo svetovno vojno ter okupirala Veliko Britanijo in jo zasužnjila, od takrat pa je minilo že skoraj dvajset let in naša zgodba se odvija v šestdesetih. Trenutno stanje kaosa je britansko ljudstvo razdelilo na sloje, razporejene po ločenih otočkih. Kot pričakovano, imamo v središču veseljake z opranimi možgani pod tiranijo vlade, njihovo glavno grožnjo pa predstavljajo t. i. “downerji”, nesrečneži v razrušenih delih mesta, ki so zaradi enega ali drugega razloga opustili tablete veselja in se bili primorani soočati z bedo in grozo vsakdanjega življenja.
Zraven teh dveh “nacij” imamo še dosti manjših družbenih skupin z lastnimi muhami in značilnostmi. Del prebivalstva je bil recimo okužen s kugo, potem imamo še neizprosne militante in gobje zadrogirance, ki zaradi halucinacij ne ločijo med fantazijo in realnostjo. Kje pa tu prideš v obzir ti – oziroma bolje rečeno – kje se tu nahaja tvoj lik? Povsem odvisno od preobleke in obnašanja, saj se lahko med večino infiltriraš.
Si namreč Arthur Hastings, standardni veseljak, dokler se zaradi obuditve spominov na davno tragedijo nekega dne ne ozavestiš in prenehaš jemati zdravila za dobro voljo. Dobrih dvajset let nazaj je Nemčija zaradi strahu pred uporom za talce vzela vso mladino in jo z vlakom odposlala v domačo deželo. Usoda je skorajda čakala tudi tebe, a zaradi laži o starosti si se ji uspel izogniti. Tvoj slaboumen brat Percy ni imel te sreče in zato te po vsem tem času misel na to prebudi iz slepega sledenja pravilom in s slabo vestjo se soočiš z izgnanstvom ter podaš na lastne oči ogledati vso bedo in iluzijo običajnega prebivalstva, z glavnim ciljem združitve s krvnim družabnikom.
Zgodba je solidna, a hkrati povsem linearna in enostavna, polna prinašalnih kvestov in raznih stranskih opravil. A kolikor v večini iger stranski kvesti predstavljajo le nadlogo in obliko zapravljanja časa ter pridobivanja izkušenj, te tu pogosto nagradijo s shematikami za novo opremo, izvedeni pa so na zanimiv in unikaten stil, ki predstavlja socialno satiro in se ne skriva za oblakom cenzure. Gre za eno redkih točk, ki jih bom na igri pohvalil, saj gre od tu večinoma le navzdol.
Resda je zgodba sila privlačna, a ponavljajoči se prikazi preteklih dogodkov nikomur ne delajo usluge in od nekdaj sovražim to mehaniko. Enostavno me nikoli ni prepričala (z izjemo prvih sezon serije Puščica, kjer je vrhunsko uvedena), saj je običajno namenjena ljudem, ki sami po sebi ne morejo razluščiti dogajanja iz dialoga in spremljanja okolja, oziroma za lene ustvarjalce. Dobri preteklo zgodbo vključijo drugam (vraga, še zapiske dnevnika imam raje), tako da gre le za “zastonj” vključitev preteklih dogodkov. Najhuje pa je, ko ti v obraz mečejo nekaj enih in istih sekund zgodovinskih aktivnosti. Ko že desetič vidiš eno in isto stvar, bi ti lahko že enkrat dali mir, a na srečo jih je tu možno vsaj preskočiti.
Velik koloradski hrošč
Kot peskovniška avantura se sicer igralna plat We Happy Few počuti precej omejeno. Resda imaš pred sabo odprt svet, a večino ga prekrivajo prazne planjave s kakšno zanimivostjo tu in tam. A tega ji ne zamerim, saj je navsezadnje osredotočena na zgodbo. Med njenim odvijanjem moraš prakticirati tako skrivalništvo kot precej osnovni bojni sistem pretepanja s pestmi in raznimi palicami ter predmeti za metanje, a oboje se počuti precej osnovno. Vse je ok, dokler se trudiš, da bi se držal ustaljenih tirnic. V kolikor le malo odstopiš od idealnih aktivnosti, umetna inteligenca sovražnikov vse uniči, saj je ena najslabših, kar sem jih videl v zadnjih letih. Variacija sovražnikov je zelo omejena in sestavljajo jo le osnovni “pešaki”, njihovi višji bratje v obliki doktorjev in policajev ter nekaj vrst robotov.
Nase lahko spraviš pozornost celotne armade jezno-veselih meščanov, in v kolikor jim za par sekund uideš iz vidnega polja (tudi, če te vidijo, kako odbrziš v sobo brez drugih izhodov), hitro obupajo in se vrnejo k svojim opravilom, kot da niso bili par minut prej priča masakru. Ko se malo kasneje prikažeš iz skrivališča, pa so naenkrat vsi spet dobrovoljni veseljaki. Za igro, ki obljublja stalni občutek paranoje in nevarnosti, ne uspe ustvariti pristne imerzije, kot to napravi recimo Bioshock.
Morda bi lahko idiotizem odpisali kot stranski učinek droge, a katastrofalna umetna inteligenca je vidna še na mnogo drugih področjih. Med bojem je sicer funkcionalna, a vseeno je zaradi enostavnosti pobega skoraj nemogoče umreti. Premikanje NPC-jev je pogosto štorasto in dosti počasnejše od tvojega Usaina Bolta, na večino stvari pa ne reagirajo na realističen način in tudi v najbolj optimalnih pogojih ne predstavljajo večje nevarnosti.
Pot po otokih te sicer pelje skozi različne okoliše, a igraš bolj kot ne stalno na enak način. Zbiraš resurse, se izogibaš lokalnemu prebivalstvu, nadgrajuješ sposobnosti in se premikaš vedno bližje razpletu zgodbe. Tempo je precej počasen in igranost precej enostavna. Nasploh gre za precej tipično igro tega tipa, ki pa zaostaja za boljšimi predstavniki tako pri skrivalništvu kot tudi pri bojevanju. Kreftanje in nabiranje shematik je sicer zabavno in zelo fino, a ostanek vse od vstopa v zgodnji dostop ni prejel večjih izboljšav. Je pa dobro vsaj, da te sedaj hrana in lakota ne moreta ubiti, temveč te le ohromita na določene načine. Najbolj napredna mehanika je še Joy in vse okoli njega, saj te jemanje tablet vrže v stanje evforije, prevelika doza pa lahko nosi tudi določene stranske učinke, kot je izguba zavesti.
A precej enosmerna igranost predstavlja le prvi problem. Vizualni stil je sicer sam po sebi luštkan, spominja na Skyrim z obilico vizualnih modifikacij – nič posebnega, še vedno pa čisto solidno. A tekom 20-urnega igranja sem zapazil ogromno količino vizualnih anomalij, kot so lebdeči NPC-ji in predmeti, slabo teksturirane zgradbe in nevidni zidovi. Višek pa je, da na koncu vsakega dneva vsi NPC-ji enostavno izginejo iz obličja, brez da bi se vsaj malo potrudili in šli k vratom ali vsaj izven vidnega polja protagonista. En trenutek so še tu in PUF, jih že več ni.
Dve leti so imeli za odpravo vseh teh težav, a kolikor sem zaznal, je vse še hujše kot na začetku. Tu še ni konec. Oooo, ne. Najlepše se šele pričenja. Na najbolj obremenjenih mestih igra dela za en drek in tudi na GTX 1070 Ti (16 GB RAM in Ryzen 5 1600X) na visokih nastavitvah ni zmogla držati 60 FPS. Sličice so nasploh zelo nekonstistenčne, in če si lahko še par minut prej igral čisto gladko, ob premiku pogleda vse pade v globoko luknjo.
Da ne pričnem o slabših grafičnih karticah, kjer je GTX 1060 6GB na srednjih nastavitvah kolcala kot še nikoli poprej. Uporabniški vmesnik je bil povsem prenovljen, odkar je igra prišla v zgodnji dostop, a žal ne na bolje. Konzolna različica je s potrebo po kontrolski združljivosti vse naredila preveč štorasto in zamudno, inventar pa je po novem omejen le s težo, in ne s prostorom. Saj ne, da slednje pogrešam, a premikanje predmetov in marsikaj drugega je na miško in tipkovnico zdaj dosti manj dostopno.
Zvočna plat sicer malo izboljša vse skupaj in je pravzaprav precej dobra. Od ozadja do govora, vsi dialogi so dobri, govor tekoč in poln britanskih stereotipizmov. Sploh glavni lik je izjemno glasovan in to je tudi glavni vir njegove osebnosti.
Zaključek
Pozitivno:
+ Solidna zgodba
+ Govor je odličen
+ Občutek napredka je dobro vpeljan
Negativno:
– Več hroščev kot Fallout 3 na dan izida
– Umetna (ne)inteligenca
– Slaba optimizacija
– Konzolizacija je s sabo prinesla štorast uporabniški vmesnik
– Enostavno predraga za to, kar nudi
Scum je bil definitivno ena izmed najbolj pričakovanih letošnjih iger. Tako opevano božanstvo, ki ga je tudi velik del naše ekipe nabavil že na dan izida. Vendarle gre za delo jugo-vzhodnih sobratov, precej priznanih hrvaških razvojnih studiev Croteam in Gamepires. Seveda ne smemo pozabiti tudi na založnika Devolver Digital, prav tako čaščeno ime v naših krogih. Zraven široke selekcije drugih iger ga verjetno pomnite po hitih Enter the Gungeon, Hotline Miami in serija Serious Sam, nepozabne pa so tudi njihove E3 konference, kjer prikažejo paradoks današnje kulture s potrošniki, ki namesto z glavo mnogokrat z denarnico izražamo premalo kritičnost do podpovprečnih izdelkov okoli nas.
To so torej glavna imena za novo trendovsko preživetveno simulacijo. A žal moram poročati, da kljub začetnemu navdušenju počasi že izgublja zagon. Ko je 29. avgusta prišla na prodajne (Steam) police, je absolutno izbruhnila, presegla vsa pričakovanja ter zavzela tudi drugo najvišjo poličko na Twitch zabaviščni platformi. Od takrat se je hitro umirila. Od najvišje doseženih 60.000+ istočasnih igralcev po podatkih SteamCharts jih manj kot mesec dni pozneje premore “le” polovico tega in številka počasi, a vztrajno upada. Seveda gre za pričakovan trend vsake nove igre, a veliko jih je v preteklosti zaradi tega moralo zapreti svoja vrata. Ko nimaš dovolj igralcev za normalno igranje, boš pač zelo težko pridobil nove, brez njih pa bodo tudi stari opuščali to dejavnost. Pa Scum čaka ista usoda? Trenutno je še prehitro za špekulacije in čas ter kvantiteta ter kvaliteta posodobitev bosta igrala veliko vlogo. Je možno, da bosta PUBG in Fortnite postala bleda preteklost, kjer bo Scum zavzel volan na popularni sceni? Pa izvejmo.
Razvojna ekipa: Gamepires/Croteam Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC Datum izida: 29. 8. 2018 (EA) Cena: 16.79 €
Zvrst: Preživetvena simulacija
Igralni video
Driskači in lutke
Da oboževalce raznih battle royale iger že takoj pomirim, PUBG in Fortnite zaradi Scum ne gresta nikamor, saj preprosto ne gre za popolnoma tovrsten naslov, kjer bi bili vrženi na mapo z gručo igralcev in se tekom naslednjih 30 minut predali medsebojnemu klanju. Če bi že vlekel primerjave, ima na nek način več skupnega z DayZ in pravzaprav lahko potegneš kar nekaj identičnih smernic za obe igri. Vržen si na zemljevid (v primeru SCUM-a otok), ampak tvoja avantura se ne prične na sedaj že standarden in preveč popularen battle royale način, temveč si le igralec na stalno prisotnem strežniku z oblico drugih igralcev. Obe igri lahko pokažeta tudi PvE nevarnosti v obliki nemislečih, počasnih in zagnanih prebrisancev, iskanje plena ter nove opreme in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. A tudi če to spravimo s poti, je manjših podrobnosti še več.
V SCUM-u igraš kot krut zapornik, ki so te strahopetneži uspavali kot najgrozovitejšo žival in preprosto odvrgli na otok kot tekmovalca v realistični oddaji brez zmagovalca. Ko se torej prvič prijaviš na enega izmed strežnikov oziroma zaženeš enoigralski način, se tvoja zgodba prične na naključni lokaciji. In to je tudi bolj kot ne to, saj si prepuščen lastnim orodjem in orožjem, brez pravega cilja ter brez kakršne koli motivacije, razen seveda iskanja čim boljše opreme. Tako igranje ne traja po 30–40 minut, kjer se soočiš s končnim zaslonom – namesto tega si postavljen v persistični svet s preživetjem v mislih.
Izkušnja je tako dosti globlja od enostavnih par minutnih seans, kjer bi moral pomoriti vse živo in kot zadnji še živeči kos mesa prejeti piščančjo večerjo (čeprav se lahko po želji vključiš tudi v standardne “Deathmatch” in “Team Deathmatch” dogodke). Otok bo na en ali drugi način prej ali slej predstavljal zaključek tvojega bednega življenja, koder boš ponovno vstal na novi lokaciji in vse začel znova. Po principu DayZ je tvoj primarni cilj zgolj preživeti, če pri tem razstreliš kakšno betico ali poješ bližnjega prijatelja, pa še toliko bolje. Namesto zgodbe se globina najde drugje in seveda govorimo o samem preživetju, kjer so se razvijalci dela lotili docela premišljeno. Vključili so najbolj podroben sistem metabolizma in zdravja, kar smo ga bili deležni v kateri koli še tako zagriženi simulaciji. Za prehrano svojega lika boste skrbeli bolj kot za lastno in vse od krvnega pritiska, bitja srca, zaužitih vitaminov in osnovnih hranilnih skupin bo pomembno za zdravega in vitalnega človečka, vsake toliko pa bo seveda treba tudi izprazniti mehur in črevesje. Me ne bi čudilo, če bi SCUM začeli navajati kot vir v kakšnem vodniku za zdravo prehrano.
Realizem glede počutja in stanja lika tako preprosto navdušuje in vsako početje vpliva na razvoj ter zdravje. Sedaj je sistem glede napredovanja in atributov sicer še bolj osnoven, saj je nenazadnje igra komaj prišla v zgodnji dostop, a sčasoma bo stil igranja močno pogojen z izborom in izgradnjo lika. Pametni debeluščki bodo precej neuspešni ob bežanju pred lutkami, mišičnjaki bodo morali konzumirati dosti večje količine hrane, paličnjaki pa bodo dosti bolj občutljivi na lakoto ter mraz in bodo hitreje podlegli poškodbam.
Seveda pa zgolj metabolizem in zdravstveno stanje samo po sebi ne bi bilo dovolj za dolgoročno zanimivo stanje. Kreftanje je funkcionalen način pridobivanja opreme in osnovno bazogradnjo, potrebuje sicer nekoliko navajanja, a po začetnem učenju postane intuitivno. Prav tako imaš več plasti oblačil in širok nabor pripomočkov za različne aktivnosti ter koristnosti, večji problem pa se pojavi na področju orožij … Pravzaprav ogromen problem, ki ga večina ljudi zaenkrat pometa na stran. Prvo kot prvo, municija je dragocenejša od orožij, zato zagreto varuj še tako nizkokalibrski naboj.
Ampak ni problema, v kolikor nisem eden srečnežev, ki mu je uspelo najti orožje ter primeren nabojnik in municijo, bom pa palice metal. In ja, gre za zelo učinkovit in zabaven sistem. Trenutek, ko lutki zaženeš kopje in mu prebiješ lobanjo, predstavlja izjemno zabavno dejavnost, a gre za kratkoročno rešitev, saj nenazadnje ne pride v poštev v boju proti več sovražnikom ali v primeru zgrešitve tarče. Potem preostane le še boj na blizu, ki je pravzaprav prav tako dobro izpeljan, malo bolj štorast, a se vseeno čuti efektivno in zabavno.
Publika ni zadovoljna
Večji problem je pri strelskih orožjih, oziroma bolje rečeno pri streljanju. Spregovorimo najprej o variaciji. Ponovno – povsem se zavedam, da gre za projekt v zgodnjem dostopu in da se bo precej še spremenilo, a trenutno stanje je skorajda patetično. Dve (funkcionalno identični) pištoli, par variacij AK-47, par karbink, SVD ostrostrelska puška in MP5 skupno število pokalic privede do 11, kar je definitivno premalo in rotim razvijalce, da čimprej uvedejo večjo raznolikost na tem področju. Isto velja tudi za modifikacije orožij, kjer je možno dodati le optični merek. Kajti v takšnih igrah brez cilja eksotična orožja in razne modifikacije pogosto služijo neke vrste “končni igri” in ravno raznolikost je stvar, ki me stalno privede nazaj v igranje Escape from Tarkov.
Ampak problem glede strelskih orožij se ne konča tu, temveč se praktično komaj prične. Streljanje… se počuti katastrofalno. Eden najbolj arkadnih strelskih modelov, kar sem jih videl v preživetvenih igrah, kjer enostavno brezumno tolčeš po gumbu na miški in upaš na najboljše, tudi SVD se počuti kot zračna puška brez pravega občutka streljanja, ki tako pogosto navdušuje pri realističnem obnašanju orožij. Ponovno: vem, ja – zgodnji dostop. A osnovne strelske mehanike je dosti težje izboljšati kot pa uvesti več orožij in skrbi me, ali se bodo izboljšave sploh lotili.
In to je bolj kot ne to. Tekaj po mapi, išči opremo in se spopadaj… za boljšo opremo. Če se lotimo grafične plati, imamo kar konsistentno privlačno vizualno sliko, kjer lahko menjujemo med prvoosebnim in tretjeosebnim pogledom. Ampak proti večini podobnih tretjeosebnih streljank, kjer tretjeosebni pogled preziram, so poskrbeli za vsaj delno izničenje potencialnih prednosti, ki jih ti igralci drugače prejmejo. Enostavno povedano – če tvoj lik ne vidi nasprotnika, ga kljub kukanju izza vogala ne boš videl niti ti, in čeprav se da vplivati na to preko večih pasivnih sposobnosti, trenuten sistem še ni na polno vpeljan.
Velika mapa nudi precej mehanskih, kot tudi vizualnih razlik. Če govorice držijo, se zna masivna velikost tekom zgodnjega dostopa še vsaj podvojiti. Podoba je spodobna za 2018 in čeprav ji ne bi dodelil nobenih nagrad za ekscelentno vizualno odličnost, je z dobrimi animacijami ter spodobnimi teksturami blizu vrha. Sem pa nekajkrat opazil uhajanje pomnilnika, zaradi česar sem se začenjal spoprijemati z zatikanjem. Ampak večjih problemov glede stabilnosti in zatikanja nisem izkusil, edino par manjših hroščev, ki bodo seveda po vsej verjetnosti kar hitro odpravljeni. Latenca je bila obvladljiva in tudi na forumih nisem zasledil večjih problemov glede tega. Zaradi stabilnosti strežnikov je zombijev oziroma lutk definitivno premalo za zabavno PvE igranje, saj ob plenjenju celotne vasice navadno naletiš na dva ali tri in menim, da bi bilo število treba vsaj podvojiti, če ne celo potrojiti.
Ampak vseeno, v kolikor se nameravaš lotiti igranja, imej v mislih nedokončanost, saj gre za špil v fazi zgodnjega dostopa, kjer večina vsebine še ni dodane. Pomanjkanje stvari za početje se pozna na vsakem koraku, in ko boš v nekaj deset urah igranja videl vse, boš igro verjetno odložil do nadaljnjih nekaj popravkov in paketkov vsebine. Vseeno se v partijah (predvsem s prijatelji) da prijetno uživati. Trenutki, ko kuješ načrt izpraznitve hudo zavarovanega otoškega območja 51 in se izogibaš stražarskim robotom ter taktično odstranjuješ lutke s planeta živih (kolikor živi že so), so neverjetno zabavni. Kakšna driska ali dve, pomanjkanje vitamina D, gobarjenje in obisk vasic s slovanskimi imeni in že se boš vživel v hiranje osebnega zapornika, ki bi dal goro pušk za breskov kompot.
Zaključek
Če si ljubitelj iger PUBG, Rust in preostalih preživetvenih streljačin, se vsekakor splača obdržati v mislih tudi SCUM, saj zna kljub trenutnemu pomanjkanju vsebine postati odlična igra. Za nizko ceno 16.79 € vsekakor lahko priporočam nakup, v kolikor pa v igranje prepričaš še prijatelje, pa še toliko bolje. Nedvomno se boš izgubil med tavanjem po planjavah, gozdovih, vasicah in gorah ter se kmalu profesionalno izogibal ogromnim robotom in plenil njihove zaloge vojaške opreme ter potamanjal druge igralce. A vedi, da kot večina iger v zgodnjem dostopu predstavlja svojevrstno tveganje. Sicer osebno ne dvomim, da bo naveza Croteam in Gamepires ponovno uspela ustvariti nekaj izjemnega, saj o tem priča že 700.000 prodanih kopij ter ogromna popularnost ob izidu. A če ne uspejo zadovoljiti rastočega apetita igralcev in kmalu dovesti nove zanimivosti, se zna ponoviti zgodba mnogokaterega preživetvega MMO-ja, ki je bil primoran prezgodaj zapreti pot nadaljnjemu razvoju.
Pozitivno:
+ Neverjetno globok sistem zdravja
+ Metanje vil v hrbet nič hudega slutečih igralcev
+ Kdo ne mara driske ob najslabšem možnem trenutku?
+ Dobra grafična plat s “pravičnim” tretjeosebnim pogledom
+ Dobro uveden napredek
Negativno:
– Zaenkrat trpi za mankom vsebine
– Strelski sistem se počuti zelo arkadno in nezadovoljujoče
– Brez pravega cilja, kot je naprimer iskanje epske opreme
Priznam, sem eden tistih čudakov, ki je v preteklosti že pogledal kakšen del resničnostnega šova, kot so recimo Big Brother, Kmetija ali pa The Biggest Loser. Pri gledanju takih oddaj je nekaj čudno sproščujočega, preprosto odklopiš možgane in si pogledaš, kakšno smešno, a socialno nerodno stvar, bo tokrat prijavil Henrik oz. kateri spolni organ bo pred kamero pokazala Mirela.
Po poletnem premoru se vrača okrepljena vrsta resničnostnih oddaj in med njimi smo nedolgo tega na Planet TV-ju prejeli tudi novo sezono Bara, ki ga promovirajo kot »najboljši bar na planetu.« Štekate? Gre za igro besed, saj s tem ne mislijo, da je najboljša gostilna na svetu, ampak na programu Planet TV. Žal je ta premetanka, po ogledu 8. epizod, nekaj najbolj brihtnega in unikatnega na tem koščku govna, ki je kadar koli pozdravilo naše televizijske zaslone.
Da sem se spravil tipkat dotični članek, je predvsem posledica dolgočasja, saj se mi dobesedno v tem trenutku na televiziji vrti Bar nočna oddaja, ki štarta po Planet TV »prime-time« programu, ko se konča regularna oddaja Bar. Planet TV-ju se je zdela očitno brihtna ideja, da dobršen košček večera rezervirajo prav za to oddajo, in če ste v preteklosti storili kakšen greh in se zaradi tega želite mučiti, vas vaša odrešitev čaka točno ob devetih na Planet TV-ju.
To je dejansko oddaja, kjer se veseliš reklamnih blokov. Daleč stran so časi, ko se je ta šov dogajal na elitnih lokacijah, kot je ljubljanski Nebotičnik, in so nas zabavali bolj ali manj zanimivi tekmovalci, ki so dejansko posedovali košček karizme. Planet TV je za letošnji nabor 14 tekmovalcev moral poseči globoko v sod (med avdicijami pa v kozarec) in med ostanki mu je vendarle uspelo nabrati nekaj osebkov, voljnih kazanja svoje ličnosti na televizijskih sprejemnikih. Prav tako ima Bar očitno proračun podoben tistemu, ki ga jaz zapravim ob izposoji nakupovalnega vozička v Sparu.
Avdicije za izbor so bile krute, saj si, glede na finaliste, očitno za preboj v šov potreboval vsaj srčni utrip ter biti voljan skočiti s prvim v posteljo. Glavno vprašanje žirije, katere člani so bili verjetno naključni sprehajalci iz avtobusne postaje, se je skoraj vedno tikalo seksa. Ker itak, za delo v gostilni je najbolj pomembno tvoje ležanje v horizontali ter kazanje genitalij celotni Sloveniji.
Kdo so ti ljudje in zakaj so v žiriji? Za hip sem bil navdušen, da je drugi iz leve Aki iz skupine Parni Valjak, ampak žal ni …
Da se nihče noče približati temu orkanu govna, je jasno takoj, ko vidimo naše cenjene voditelje. Za glavnega povezovalca programa so izbrali namreč Domna Kumra, tipa, ki ni bil relevanten že vsaj od časov Bepopa in po vseh teh letih verjetno že pošteno zaostaja s plačili položnic, zato je podpisal prvo pogodbo, ki so mu jo postavili pred nos. Družbo mu dela seveda prelestna Jasna Kuljaj, punčara, ki se podpiše pod vsako resničnostno oddajo, saj ji je največji hobi govorjenje v prazno in se giblje med »resno« voditeljico ter »wannabe« zabavno opravljivko, ki ne pozna dlake na jeziku. Jasna nas je v vsaki oddaji, ki jo je vodila, opomnila, da zna oponašati Heleno Blagne in nič drugače ni niti letos, saj ji je očitno to dejstvo, po vseh teh letih, še vedno huronsko smešno.
Vsi vemo, da je začetek vsake serije najtežji in moraš gledalca že v prvem delu čimbolj prepričati v ogled. To je očitno jasno vsem, razen ustvarjalcem oddaje Bar. Štartali so z avdicijami, ki so jih razdelili v dva dela, potem pa se dobesedno dva dni ni zgodilo nič.
V četrtem delu dejansko pride do trenutka, ko se tekmovalka zjoče zaradi dolgčasa. Verjemi, tudi gledalci vas spremljamo s solznimi očmi …
Pač, tekmovalci so posedali na kavčih, medtem ko dejanskega, gostilniškega dela – saj veste, segmenta, zaradi katerega bi sploh kdo gledal zadevo – ni bilo. Boleče očitno je bilo, da gostilna še ni bila pripravljena za obratovanje, zato smo lahko dva dni gledali, kako se tekmovalci premetavajo po postelji, kavču, si delajo kosmiče in pričajo gluposti.
Mizerne številke gledanosti so verjetno Planet TV prepričale, da »takole pa ne bo šlo« in da je treba ukrepati. In glej ga, zlomka, v dobesedno dveh dneh smo dobili dva pogumneža, ki sta brez sramu skočila v rjuhe. Tu ni šlo samo za kakšen hiter posnetek poljubljanja oz. nerazločnega videa, kjer se rahlo giblje rjuha in se gledalec sprašuje “a sta ali nista?” Praktično cele oddaje so namenjene jahalnim akcijam tekmovalke in posnetki so tako grafični ter predvsem glasni, da človeku postane nerodno že ob devetih zvečer in ne ob kakšni normalni uri, kot je na primer dve zjutraj in že vsi spijo.
Za vodjo celotne ekipe so postavili imanentnega Emija, ki je v prejšnji sezoni skorajda prilezel do finala, zaradi svojega namazanega jezika pa se od tedaj preizkuša v vlogi voditelja. Pri Big Brotherju je neuspešno želel vpeljati koncept Twitterja in deliti hudomušne Tweete, sedaj pa se želi preizkusiti v vodji diskoteke. Od kje mu referenca za tovrstno delo, ne vem, je pa očitno prepričan, da mora izgledati čim bolj strog in »hud«. Kar pa mu seveda ne uspe, saj ga resno ne jemljejo niti tekmovalci.
Ti so spet zgodba zase. Skoraj polovica jih je na avdicijah povedala, da jim je najbolj pomembna slava, medtem kot jim je priprava špricarja večna neznanka.
Problem je, da so tako nezanimivi, da si po osmih delih nisem zapomnil niti enega imena. Da, ne vem niti, kako je ime blondulji, ki je že praktično prvo noč zajahala svojega izvoljenca in katere razgaljeno telo, po vseh teh nazornih posnetkih, poznam bolje kot njena lastna mama.
Večina jih je precej tiho, so bledi, neinteresantni in se praktično zlijejo z elementi dnevne sobe, tako da jih sploh ne opaziš. Pardon, pozabil sem omeniti nekega ogromnega tipa s pobrito glavo, ki je v praktično vsakem kadru povsem naelektren in se meče ven, kot da se bo njegovih 15 minut slave izteklo v vsakem trenutku. Verjetno mu zraven v glavi igra Eminemov komad “Lose Yourself” in besedilo “you only get one shot, do not miss your chance to blow”. Tip se je tudi pohvalil, da je raper, njegov poklic pa je biti YouTuber. Zakaj ob slednji izjavi nisem presenečen …
»Faili« se nadaljujejo tudi iz tehničnega vidika, saj očitno za produkcijo skrbi ekipa dijakov, ki so si v šoli izbrali krožek z imenom »vodenje resničnostne oddaje na televiziji z visokim proračunom.« Da je avdio del v riti, kjer se včasih tekmovalcev ne sliši, je znanka že iz prejšnje oddaje. A tu so nove zanimivosti, kjer predvsem navduši, ko si iz neznanega razloga Domen Kumer sredi vodenja oddaje oprta kitaro, saj očitno mora gledalce opomniti, da je tudi pevec. A pripeti se tehnični spodrsljaj in »playback« se začne, še preden tip sploh odpre usta. Oddaja se prekine in brž uturajo reklame in ko se zadeva spet vrne, namesto da bi tip požrl ponos in zapel zares, spusti tako očiten »playback«, da peče glava.
Točno ta del oddaje me je prepričal, da ustvarjalci oddaje res ne vedo, kaj sploh počnejo. Samo poglejte si Domnov nastop, ki ga je model povlekel dobesedno iz riti. Poglejte Jasno, ki ji ni dal nihče scenarija, kaj početi in se samo ziblje izven kadra kot zmedena božična jelka sredi zasneženega avgusta. Pa natakarja, ki gleda v Domna in mu lahko dobesedno v očeh preberete, kako se skesano sprašuje, kaj je v življenju storil narobe, da mora biti v teu trenutku tukaj. Pa sami tekmovalci, ki več kot očitno ne poznajo komada, a so jim producenti zabičali, naj bodo čim bolj energični in za zabavo. Vsak resničnostni šov ima svoje elemente lažnosti, kjer zadeve niso resnične, ampak zrežirane. A Bar je pristopil vse meje in celotna zadeva je tako umetna, da človek prav voha plastično sadje.
Da je celoten projekt en velik, masten »fail«, so začutili tudi gledalci in dejanska diskoteka, kjer se dogaja oddaja, po prvem delu žalostno sameva. V baru, ki je mimogrede vizualno ostal nekje v letu 2005, praktično ni nikogar, razen dveh tipov za šankom in staršev nekega tekmovalca. Zadeva dejansko izgleda kot iz neke kavbojke, kjer gledamo opuščen »saloon« in samo čakal sem, da zapiha veter, mimo pa se pripelje okrogel »thumbleweed.«
S pisanjem tega članka sem sedaj skoraj zaključil in potem, ko se uzrem na TV, slišim tekmovalca, kako dvema naključnima obiskovalcema (ki dejansko nista sploh vedela, da se tu snema oddaja, ampak sta prišla pogledat bivši lokal – toliko o marketingu) razlaga: »Verjetno ni ljudi, ker se bojijo kamer.« Ne, dragi neznani natakar, ljudi obožujejo kamere in se jim nastavljajo ob vsaki priliki, a ne želijo imeti opravka s to katastrofalno televizijsko oddajo.
Roko na srce, Planet TV, prekinite ta celoten projekt in vsa preostala razpoložljiva sredstva namenite meni in pripravil vam bom šov o ravnanju ukrivljenih žebljev. Isto bo dolgočasno, a vsaj koristno za zabijanje krste naslednje sezone Bara.
Lucas Pope je morda marsikomu neznano ime, a možakar je pet let nazaj na PC-je pripeljal zanimivo igro, preprosto naslovljeno Papers, Please.
Igrali smo carinika izmišljene dežele Arstotzka in naše vsakdanje delo je bilo mukotrpno preverjanje papirjev vsakega, ki je želel prečkati mejo. Kot se morda zadeva sliši dolgočasna, je bila igra precej zanimiva, postopoma je vpeljevala nove mehanike, zraven pa je bil dodan tudi preživetveni element, kjer je vaša uspešnost za pisarniško mizo diktirala, koliko hrane in denarja ste konec dneva odnesli svoji družini.
Lucas se sedaj vrača in zopet ima v rokavu zanimiv naslov. Ta se imenuje Return of the Obra Dinn in po ogledu spodnjega napovednika, vam bo najprej padla v oko grafična podoba, ki je kljub retro izgledu vseeno čudovita, marsikakšnemu starejšemu igralcu pa zna na oko zvabiti nostalgično solzo.
Return of the Obra Dinn se bo dogajal v Falmouthu, leta 1807, kjer bomo igrali zavarovalniškega agenta. Ta ima za nalogo raziskati ladjo Obra Dinn, ki je leta poprej skrivnostno izginila, sedaj pa se je vrnila brez vse posadke.
Kako točno se bo zadeva igrala, še ni znano, vemo pa, da bo špil izšel kmalu, in sicer enkrat jeseni.
Zdi se, da na nove grafične kartice čakamo že celo večnost in sedaj, ko je kriptomrzlica nekako potihnila, se NVIDIA končno pripravlja za izid naslednje generacije svojih grafičnih čipov GeForce RTX 2080.
To ve praktično vsak, ki je v zadnjih mesecih vsaj malce povohal IT industrijo. A zagotovo niste vedeli, da je zeleni tabor nekaterim večjim opisovalskim stranem (še preden vprašate, nam niso) poslal prve primerke svojih grafičnih izvedenk in dobili smo tudi prve rezultate.
Koliko so slednji legitimni, naj vsak presodi sam, a vseeno so testi pokazali lepo sliko, kjer sta tako RTX 2080Ti kot RTX 2080 veliko naprednejša od svojega predhodnika GTX 1080Ti.
Spletna stran VideoCardz je RTX-a dodobra stestirala v kar dvanajstih igrah, kjer so ene tekle v DX 11, nekatere v DX12 načinu, Wolfenstein 2: The New Colossus pa je tekel v Vulkan knjižnici.
Rezultati so navdušujoči. V primerjavi s 1080Ti je RTX 2080Ti v igri Battlefield 1 hitrejši kar za 48 %, medtem ko v F1 2018 za 44 %. V Call of Duty: WWII je dosežek še večji, saj je RTX hitrejši za kar 52 %, v Rainbow Six Siege za 49 %, v Mass Effect: Andromeda za 41 % ter v PUBG za 36 %.
A hitrejša ni samo najmočnejša izvedenka, saj prejšnjo generacijo prehiti tudi povsem navadni RTX 2080. Morda je pri testih največja ovira Shadow of the Tomb Raider, kjer pri 4K ločljivosti RTX 2080Ti ni mogel prebiti magične meje 60 FPS, ampak se je ustavil pri 59. To zna biti tudi težava pri optimiziranosti same igre, zato smo skorajda prepričani, da zna kakšen popravek odpraviti to nevšečnost.
Težko pričakovana beta za Call of Duty: Black Ops 4 Blackout je končno pred nami. Gre za preizkusno inačico, kjer bo obrekovalska skupnost končno lahko preizkusila njihovo verzijo battle royale načina.
Sprva naj bi se danes v beto vključili samo tisti, ki so igro prednaročili, a se je založnik Activision premislil in že danes se znate do igre dokopati vsi, ki ste se za to pripravljeni vsaj malo potruditi.
Trik je, da si boste morali ogledati vsaj eno uro streama od popularnih Twitch zabavljačev, kot so Ninja, Shroud, Summit1G ali pa TimTheTatman. Dečki bodo verjetno igrali Blackout, kar je domišljava poteza založnika za večji interes za igro. Ne pozabite pa najprej povezati vašega Twitch računa s trgovino Battle.net, saj drugače ogled ne bo upoštevan.
Če se vam z vsemi temi zadevami ne da ukvarjati, pa lahko počakate na jutri, ko bo beta postala na voljo vsakemu.
Če se GTA 5 bliža ogromnemu dosežku 100 milijonov prodanih kopij, pa v naših spominih še vedno prebiva GTA: San Andreas, ki preseneča z aktivnimi igralci.
Le ta ima namreč dve veliki večigralski modifikaciji imenovani SA:MP ter MTA:SA in obema še danes uspe pridobiti do 30.000 ali več aktivnih konstantnih igralcev, združeno pa imata kar več kot 7.000 različnih strežnikov.
Tem številkam zagotovo zavidajo marsikateri razvijalci, še predvsem zato, ker bi združeni skupaj brez problema prilezli na top 10 najbolj aktivnih iger na Steam lestvici.
Ampak zlomka, kaj ju naredi tako popularni? O tem lahko le ugibamo, a vsekakor je na prvem mestu to, da gre za enega izmed najbolj priljubljenih GTA-jev, San Andreas. Drugo pa verjetno gromozanska izbira strežnikov in s tem tudi različnih igralnih načinov, tretje pa nizka strojna zahtevnost, saj je osnovna igra stara že častitljivih 14 let.
Najbolj priljubljeni so ravno RPG strežniki, po katerih si je Rockstar zagotovo vzel vzgled za GTA Online, priljubljeni pa so tudi razni drugi načini kot so dirkaški, navadni ali v obliki “death matcha”. Pa še mnogo več, tudi sedaj zelo priljubljen Battle Royale se najde.
A če SA:MP ostaja na enakem mestu že leta (zadnja posodobitev leta 2015) za namestitev pa še je potrebno imeti različico 1.0, ki se jo da le dobiti, če si lastite igro na zgoščenki, se MTA:SA posodablja še danes v dobesednem smislu, saj je zadnja posodobitev bila 7. 9. 2018. Prav tako pa tako kot igralcem omogoča veliko več možnosti tudi razvijalcem, kjer je za piko na i še odprto-koden.
Eden od razvijalcev igre Warhammer: Chaosbane je na YouTube pokazal prvi igralni posnetek tega akcijskega RPGja, ki bo izšel nekje v letu 2019.
Dogajanje igre bo postavljeno v svet, ki mu vladata kaos in vojna. Seveda ni to prav nič posebnega, saj smo vajeni podobne zgodbe že iz vsem dobro poznanega Diablota. Poleg zgodbe ima Warhammer: Chaosbane kar nekaj klas, ki imajo različne spretnosti in edinstveno igralnost. Trenutno se še ne ve koliko bomo lahko spreminjali zunanjost našega lika in ali bomo lahko sploh spremenili spol.
Igra bo izšla za PC, XB1 in PS4 v letu 2019.
Tukaj si lahko ogledate 3 minuten posnetek, ki vam bo na hitro pokazal še en dobro narejen ARPG.
Da je FIFA v Sloveniji ena bolj popularnih iger verjetno ni potrebno posebej izpostavljati. V preteklosti smo na temo nogometa že izpeljali nekaj turnirjev in odziv je zmeraj segal od zelo dobrega do odličnega.
Končno je nastopil tudi september in čas je, da FIFA 19 stopi pod žaromete. Pri Gamingsi smo se odločili, da vam damo mesec časa za pripravo, nato pa boste svoje znanje primorani pokazati proti drugim igralcem, saj prirejamo serijo turnirjev z bogatimi nagradnimi skladi!
Kot rečeno, z izdajo igre FIFA 19 bomo organizirali serijo štirih Adria Challenge Online turnirjev, preko katerih se boste lahko uvrstili na končni “offline” turnir z bogatim nagradnim skladom v vrednosti 1000 €. Izvedli bomo štiri “online” turnirje, od tega bosta 2 izključno za slovenske igralce, 2 pa bosta odprta tudi za vse igralce iz balkanskih držav (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija).
Kvalifikacijski turnirji bodo potekali na sledeče dneve:
Maksimalno število udeležencev na vsakem turnirju je 128 igralcev, iz vsakega turnirja pa se bo najboljših 8 igralcev uvrstilo na zaključni “offline” turnir (iz vseh 4 turnirjev skupaj se 32 igralcev uvrsti na zaključni turnir), ta pa bo predvidoma potekal v novembru.
Na kvalifikacijskih “online” turnirjih se igra “Online friendlies mode”. Igra se 1 tekma na izločanje, v primeru neodločenega rezultata, se odigra 2. tekma na zlati gol (zmaga igralec, ki prvi zadane gol).
Prijave so že odprte in jih lahko opravite preko platforme UVIPLAY, vsa navodila za prijavo ter več informacij pa lahko odkrijete na sledeči povezavi.
Tako, zelenica je pripravljena, čas je da nabrusite kopačke in se podate v lov za žogo! Mimogrede, če iščete ugodno akcijo za nakup igre FIFA 19, lahko oko vržete na našo partnersko trgovino eigre.si, kjer si lahko svoj izvod priskrbite že za pičlih 53€. Ne pozabite ob nakupu izkoristiti kode GSFIFA19 in si tako priskrbeti špil po znižani ceni!
Dying Light je igra, ki je zanesenjakom najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Vsi, ki ste pretekla leta preživeli pod gromozansko skalo in si res želite izvedeti za kakšno igro gre – prvenec se je dogajal v fikcijskem mestu Harran med olimpijskimi igrami v “Turčiji”. Prišlo je do okužbe in kar naenkrat je namesto gmote navijačev, domačinov in športnikov mogoče naleteti le na gnijoča trupla. Kot posebnega agenta te agencija odvrže z letala s precej podlo nalogo. “Lutka” se je uprla gospodarju in na tebi bo odvisno, ali boš predan prvotni nalogi, ali pa se bodo tekom igranja prioritete obrnile.
Igra je dve leti po izidu dobila obsežen dodatek Dying Light: The Following, ki vanjo vključi podeželje, napram dogajalnega prostora v osnovni igri, ki je bil postavljen zgolj v mesto Harran. Mnogotera srca je osrečila vključitev prevoznih sredstev, ki jih poprej ni bilo. Tako lahko sedaj zombije pobijaš na tisoč in en način.
Glavna odlika je bil vse od izida krasen parkour, ki ga od takrat več nisem opazil v konkurenčnih naslovih. In ta element je prenesen tudi v družinskega novinca.
Ampak tukaj nismo, da bi debatirali o štorijalnem delu igre. Tudi poljski razvijalec Techland je “podlegel” Battle Royale trendu, oz. kot so ga sami poimenovali – BrutalRoyale in Dying Light: Bad Blood je utelešenje ravno te. Z 11 igralci si postavljen v mesto, kjer boš nabiral ti. vzorce, ki se nahajajo znotraj posebnih “zombijskih anomalij”. Ob preostalih igralcih ti bodo po življenju stregla še gnijoča trupla in v bistvu gre za mešanico PvP in PvE. V fazi zgodnjega dostopa bo za igranje nujen nakup po ceni 19,99€, vsi “zgodnji” podporniki bodo prejeli tudi Founder’s Pack. Le ta po izidu več ne bo na voljo, bo pa Dying Light: Bad Blood takrat postal brezplačen.
Po ocenah razvijalcev se bo to zgodilo konec leta 2018 oz. v začetku 2019.
Sony je zadevo pogledal in si rekel: “Hej, če lahko oni, zakaj ne bi še mi?” Tako je včeraj najavil konzolo PlayStation Classic, ki bo manjša izvedenka prvotne PS 1.
