Prispeli smo do najljubše lestvice za vse mazohiste tam zunaj. Za mladež, ki misli, da je opisovanje iger sanjski posel, kjer bodo vsak dan dobili v roke zastonj GTA V, o katerem bodo nato povedali par besed in ga zastonj igrali. Temu ni tako. Vmes pridejo tudi igre, kjer bi si raje izpulil vse lase, kot da bi jim posvetil še kakšno minuto svojega časa. Zato gremo kar pričeti.
VI. Mafia III
Mafia je sama po sebi fantastična franšiza. Za Mafio 3 sem imel visoka pričakovanja in tako sem njen izid nestrpno pričakoval. Vendar se ne morem otresti občutka, da sem v roke prejel polizdelek! Kaj vse je šlo narobe? Misije se ves čas ponavljajo, optimizacija je zanič, protagonist nezanimiv… Sicer razvijalci v popravke vlagajo veliko časa in se resnično trudijo izboljšati igro. Ampak takoj je opazno, da je Mafia 3 izšla prehitro v premalo izpiljenem stanju. Prav žalostno je spremljati celotno zgodbo. Tako se, čeprav so prisotne dobre stvari, za vsako skrivata dve slabosti. Gremo omeniti še, kaj jim je uspelo narediti prav. Glasba in vmesne sekvence so izdelane izjemno. Govor in sinhronizacija sta prav tako dobri. Po izidu je veliko dela šlo v optimizacijo in tako si igra sedaj morda zasluži pozornosti. Vendar ji ne morem odpustiti izjemno slabega stanja ob izidu in mnogih slabosti.
V. Homefront: The Revolution
Tako kot Mafia 3 je tudi Homefront postal žrtev založnikov. Glavna krivda za skoraj katastrofalno stanje je, da so si naslov iz rok v roke podajale različne razvijalske hiše. Verjetno so mislili, da bodo že vzbudili dovolj čustev v Američanih, če jim na prag pripeljejo Kim Jong Una. Homefront-u zamerim katastrofalno stanje ob izidu in kljub pretečenem času se stanje še vedno ni kaj preveč izboljšalo. Še vedno deluje katastrofalno, ne glede ne to, kakšne nastavitve imate nastavljene. Še igralci konzol se pritožujejo zaradi slabega delovanja, pa so omejeni na 30 sličic na sekundo. Pa da ne bi mislili, da je optimizacija edina slaba stvar. Tudi klanje Korejcev ni zadovoljujoče. To, da nasprotnika ustreliš desetkrat, preden končno pade, se mi je priskutilo. Sicer Homefront poizkuša postati sekvenčna puščavniška streljačina, vendar ji tudi to ne uspe. Naloge so ponavljajoče in nenavdihnjene, sovražniki in pomagači pa neumni. Le s težavo jim uspe poiskati kritje, zatikajo se v zgradbe, animacije pogosto odpovejo… v glavnem, umetna inteligenca je zanič. Zgodba sicer ni slaba, vendar se med pohajanjem po naseljih porazgubi, saj ni dobro tempirana. In prilagajanje orožij je zanimivo, vendar ne dovolj dodelano za kaj več. Homefront the Revolution je tako igra, ki me je ob izidu pustila bolj lačnega, kot Kim Jong Un svoje podložnike. Od takrat bi se sicer stvari naj nekoliko izboljšale, vendar odišavljen iztrebek je še vedno iztrebek. Aja, pa če mislite, da se boste z motori vozili kot Tim Gajser… lepo vas prosim, vožnja z motorjem deluje, kot da bi dali softiča na 600 kubično neukrotljivo zverino.
IV. Alekhine’s Gun
Dobra skrivalščina z usmrtitvami zveni zabavno? Imate radi Hitmana? Potem nikar ne igrajte Alekhine’s Gun. Igra poteka v obdobju hladne vojne, kjer ste pripadnik KGB-ja, ki se je spajdašil z večnim rivalom CIA. To na idejni ravni zveni obetavno. Vendar ne za dolgo. Že od začetka se igra skorajda trudi, da bi jo zasovražil. Liki so slabo izdelani in nezanimivi, dialogi med sekvencami slabo spisani in odigrani, tudi sam govor je površen. Zgodba, ki bi lahko vse to rešila iz pogube, je namesto tega minimalna in nezanimiva. Čeprav izgledajo območja velika, je vse skupaj ena velika praznina. Raziskovanje, ki naj bi bilo primarni fokus igre, je namesto tega slabotno in nenagrajeno. Tako je v samem praznem svetu izjemno težko najti navdušenje, ki bi me gnalo naprej. Pa nisem še niti prav začel. Umetna inteligenca je… nevredna naziva inteligenca in niti Tilka ne bi bil ponosen nanjo. Pogosto je zadostovalo, da sem se odpravil iz vidnega polja stražarjev ali pa jim preprosto zaloputnil vrata pred nosom, včasih me niso našli niti, ko sem stal pred njimi. Še huje, ob uboju nacističnega znanstvenika, obdanega s stražarji, ti tega sploh niso opazili, dokler ga nisem pričel nositi naokoli. Ko se jim je le posvetilo, da v njihovi deželici nekaj vendarle ne štima, sem ga preprosto odvrgel na tla in vajo ponovil. Alekhine’s Gun je tako vredna pozabe, čeprav moram priznati, da me je občasno nasmejala, pa čeprav to ni bil njen namen.
III. MIGHTY NO. 9
Verjetno ste že slišali za to zgodbo. Ljubitelji Mega Mana so dolga leta čakali na naslednika. Tako so, ko je leta 2013 glavni dizajner priljubljene serije naznanil, da se bodo lotili neuradnega naslednika, enostavno ponoreli. Igra je pristala na Kickstarter-ju in za 400% presegla začrtano vsoto. Kaj pa so oboževalci v zameno za podporo prejeli? Bore malo. Že več prestavljenih datumov izida je dalo slutiti, da v razvoju kljub obilnem proračunu ne poteka vse gladko. Ko smo igro končno dočakali, pa je prišel šok. Niti približno ni bila dorasla pričakovanjem, še več, šlo je za celostno gledano kvečjemu povprečno igro z nostalgično, vendar slabo grafično podobo. Igranost je solidna in je nekaterim všeč, a drugim gre ob njej enostavno na bruhanje. Učinki in orožja so slabo izkoriščeno, prav tako vmesne sekvence. Sploh, ko pomislimo, da je igra dolga le malce več kot dve uri… Dokončno jo pokoplje slab dizajn sob in naravnost obupna optimizacija. Brez-veze, da še sploh kaj naštevam. Nevredno spiritualno nadaljevanje in razvijalec se niti ne more pritoževat, da jim je manjkalo financ za uresničitev vizije.
II. Ghostbusters
Lovec na duhove sanjski poklic? Nič več. Ghostbusters je prišel skorajda nenapovedano, brez kakšnega oglaševanja. Kot bi se razvijalci zavedali, da je za v školjko. Tako smo dobili igro, ki je razočarala na vsakem nivoju in prav namučiti bi se moral, če bi hotel najti kakšno dobro stvar na njej. Slaba zgodba brez neke poante (razen da greš v določen okoliš in ga odrešiš duhovne nesnage), nesmiselni, precenjeni, DLCji, nepojmljivi brezzvezni liki brez možnosti napredovanja in prilagajanja, pomanjkanje raznolikih sovražnikov, slabi in prelahki šefovski boji…. Enostavno preveč je stvari, ki so šle narobe in gre za klasično zgodbo igre po aktualnem filmu, narejene le za dobiček. Če vas zadnji film ni oropal otroških sanj, vas bo igra Ghostbusters zagotovo. Nikar se je ne dotikajte. Že dolgo nisem igral nečesa, ki bi bila narejen tako slabo in površno, s tako očitnim ciljem grabljenja denarja na kupček.
I. Umbrella Corps
Znatno mučenje po novem sliši na ime Umbrella Corps. Nepotrebna in nepovezana igra serije Resident Evil nima popolnoma nič skupnega s serijo, razen brezmožganskih stvorov. Ideja je verjetno nastala tako, da je glavnemu dizajnerju pred sestankom padla na glavo opeka pa je dobil pametno zamisel, da bi naredil najboljšo igro leta. Sicer ideja na prvo žogo zveni dobro (čeprav ne gre za nič novega), če bi bila dobro izpeljana, vendar kaj, ko ji ne uspe popolnoma nič. Še kot zastonjsko igro bi jo le redko kdo povohal. Potem pa so jo za piko na I še prisilno poskusili vriniti v ešport, ampak jim vsaj to na srečo ni uspelo. Pozna se manjko preverjanja kakovosti, ali pa je Capcom-u že preprosto vseeno. Kot da bi vzeli skupino novincev, jim dali ničeln budget in jim rekli, naj nekaj spacajo skup, da bo narod že kupil. Narod je morda res kupil, ja, ampak tudi hitro zahteval vrnitev denarja. Čeprav je izšla pred manj kot pol leta, ji že primanjkuje igralcev, kar je bilo tudi za pričakovati glede na to, da stane 30€. Enostavno nedopustno in nihče ne bi smel zapravljati denar za takšno norost, ker to samo spodbuja založnike pri delanju sranja. Držimo pesti, da ne bo nov Resident Evil pristal na istem tiru.
