Dobili smo trenerja, ki mu je uspelo kot prvemu na svetu poloviti vse Pokémon-e.
Dual Universe: 10 minutni posnetek
Nekaj časa nazaj smo dobili prvi napovednik za igro Dual Universe. Sedaj so nam razvijalci pripravili celoten 10 minutni posnetek.
Pregled – FORCED SHOWDOWN
Razvojna ekipa: BetaDwarf (Danska)
Založnik: Beta Dwarf
Spletna stran: https://forcedshowdown.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/265000/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=tgpgDgbHgiw
Operacijski sistemi: Windows, Linux, Steam OS, Mac OS
Datum izida: 29.3.2016
Cena: 19.99€
Zvrst: Akcijsko igranje vlog
Video Pregled
Opis
FORCED SHOWDOWN je naslednik igre Forced, ki bi ga najlažje opisal kot kombinacijo iger Hearthstone in League of Legends. Združuje elemente iger s kartami z “twin-stick” bojnim sistemom. Nadzorujete enega izmed štirih karakterjev, s katerim pobijate sovražnike po arenah. Od predhodnika si izposodi kontrole, a mistično zgodbo tokrat zamenja šov. Ste namreč eden od tekmecev v areni, kjer je vaš cilj premagati glavnega šefa, a pot do tja ni lahka. Zmagati morate namreč v več bitkah, ki sestojijo iz (navadno) osmih manjših aren.
The Running Wizzard
Zgodba v pravem pomenu besede torej v igri ne obstaja, razen če kot zgodbo štejete napovedovalca, ki vsake toliko časa prifrči na zaslon v kratki cinematični sekvenci. So pa zato kar pogoste reference na razne igre, filme ali serije, enemu izmed šefov je na primer ime Ratbo, zmešana podgana, katere glavno orožje je velik minigun, pogosto pa drdra razne linije iz filmov Sylvester Stallona.
Iz bojnega vidika je FORCED SHOWDOWN isometrična “twin-stick” streljanka, igranost pa je odvisna glede na izbranega junaka. Dva sta namreč fokusirana za boj na daleč, medtem, ko se boste z dvema bojevali bolj na blizu. Vaša izkušnja se razlikuje tudi glede na to, katere karte imate s seboj, samo grajenje kupčka in igranje kart pa močno spominja na igro Hearthstone. Tako lahko pred vstopom v areno sestavite kupček kart, ki najbolj ustreza vašemu stilu igranja. Kot v igri Hearthstone imajo tudi tu karte ceno, ločijo se na čarovnije, nadgradnje in pripomočke, izberete pa jih lahko trideset.
Junaki in bedaki
Po vstopu v dvorano imate na voljo štiri bitke, od katerih morate opraviti dve ter se nato soočiti z šefom stopnje. Vsaka izmed njih sestoji iz večih aren, ki trajajo od 15-60 sekund. Vaš cilj je vedno poklati vse začetne sovražnike, vsake toliko časa pa dvorana ali šef nad vas pošlje še dodatne sovražnike, katere ni potrebno pobiti za napredovanje. Z vsakim od šampionov imate na voljo navadni napad, dve posebni sposobnosti ter pasivno sposobnost. Glede tega je igra zelo podobna igri League of Legends, a z manj sposobnostmi.
Izbirate lahko med tremi kompanjoni, ki vam nato pomagajo, a kaj, ko je njihova umetna inteligenca naravnost grozna in nemalokrat se bodo postavili naravnost pred sovražni projektil ali pa bodo obtičali na začetku. Na srečo je umetna inteligenca sovražnikov dosti boljša, a vseeno od njih ne pričakujte preveč. A naredijo svoje delo, kar je čisto dovolj.
Ker se med arenami vaše zdravje ne napolni, si večjih napak ne morete privoščiti, saj smrt nastopi hitro. Takrat se namreč vašo potovanje zaključi, igra pa vas postavi nazaj v začetek z nekaj več cvenka v žepu. Če želite lahko sestavite kupček, ki vas naredi odvisnega predvsem od pripomočkov, čeprav je za začetnika načeloma bolje združiti karte, ki dobro sodijo k sposobnostim vašega karakterja. Ker je na voljo kar precej kart, bo vsakdo našel nekaj, kar mu bo všeč, za začetek pa je povsem zadosti kupček, ki vam ga igra sestavi sama.
Ponovi vse še enkrat
Sam bojni sistem se mi je zdel zabaven, a obstaja en problem. Čeprav obstaja kar nekaj različnih vrst aren, sem se sčasoma pričel srečevati z vedno istimi sovražniki, kar je tudi največji problem igre. Razen manjših novosti namreč sčasoma ne “doda” nič novega in tako v vsakem novem poskusu (mimogrede, za vse bitke potrebujete nekje 30-45 minut) pobijate vedno iste sovražnike z vedno istimi sposobnostmi. Raznolikost poskuša igra doseči z uvedbo modifikatorjev, ki lahko areno otežijo ali olajšajo. Nekateri so zagotovo bolj opazni kot drugi, izbirati pa jih je priporočljivo glede na vaš stil igranja. Na voljo imate tudi dnevna tekmovanja, kjer lahko tekmujete z ostalimi igralci, kdo bo dosegel več točk.
Prav tako igra zagotovo ni lahka. Seveda je par tega odvisnega od kart, ki jih imate na izbiro, a načeloma se boste, vsaj proti začetku, lovili. Odvisni ste tudi od sreče, saj vam modifikatorji včasih močno olajšajo delo, drugič pa otežijo. Sovražnik vam tako lahko z enim samim udarcem vzame tudi 75% življenja (naletel sem na situacijo, kjer je kombinacija šefovske karte, ki podvoji povzročeno škodo in par neugodnih modifikatorjev omogočila enemu izmed osnovnih zverc, da me je pospravil v enem udarcu). Tako se boste vedno znova znašli spet na začetku z par novimi kartami, katere boste kupili s pridobljenimi cekini. Nove karte namreč pridobivate kar redno, čeprav vsaka ne bo koristna za vašega karakterja.
Blizzard bi bil ponosen
Po mojem mnenju je gradnja kupčka in zbiranje kart zagotovo najboljši del igre, ki me je vedno znova pritegnil k igranju. Dobite namreč občutek zadovoljstva, ko dobite v areni idealno “roko” in gre vse kot po maslu. Seveda pa se lahko zgodi tudi ravno obratno, ko nikakor ne dobite kart, ki bi jih potrebovali. V tem smislu je igra izjemno podobna Hearthstonu, saj je delno odvisna od RNG-ja, a načeloma je več odvisnega od vašega kupčka kart ter vaših sposobnosti.
Z grafičnega vidika je igra zelo solidna, okolja izgledajo dobro in takisto so solidne tudi animacije. Všeč mi je bilo, da imajo sposobnosti za sabo “udarec” in tako po večjem udarcu sovražniki nekaj časa opletajo naokoli. Igranje je namreč zaradi tega dosti bolj zabavno. Prav tako je tudi tema dokaj sveža, čeprav vam bo po določenem času zvok napovedovalca (Arenaaaaaa completed!) začel iti na živce in ga boste hoteli obesiti na drevo. A za razliko od njega duhovite opazke in reference ne postanejo nadležne, sploh če jih razumete in veste, na kaj se nanašajo.
Zaključek
Če vse povežemo v celoto, je FORCED SHOWDOWN solidna kombinacija več žanrov. Sploh na začetku je izjemna, se pa sčasoma začne ponavljati in dobrodošlih bi bilo več sovražnikov ter šampijonov. Po težavnosti se lahko kosa z težjimi igrami rogue-lite žanra, naprimer Binding of Isaac, kar bo nekaterim všeč, spet drugim pa ne. A vsakdo bo ob igranju našel nekaj zabave, vprašanje je le, kako dolgo bo želel nadaljevati z vedno znova skorajda identičnim igranjem. Tako igra kar kliče po dodatkih, ki bodo (upajmo) uvedli nove sovražnike, arene ter junake.
Star Wars: The Old Republic – nova razširitev in peta obletnica
Bioware je naznanili novo razširitev imenovano Knights of the Eternal Throne za svojo MMO igro Star Wars: The Old Republic.
World of Warcraft: Obliž pred razširitvijo Legion
World of Warcraft bo dobil 19. julija zadnji popravek pred najnovejšo razširitvijo, World of Warcraft: Legion.
Pokémon GO lahko igramo v Sloveniji
Zelo popularno igro Pokémon GO, lahko uradno prenesemo iz Google Play in iStore sedaj tudi v Sloveniji.
Predogled: Dig or Die
Razvojna ekipa: Gaddy Games (Francija)
Založnik: Gaddy Games
Spletna stran: https://gaddygames.com/site/
Steam: https://store.steampowered.com/app/315460/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=4Luo9ua-b2A
Operacijski sistemi: Windows
Datum izida: 5.3.2016
Cena: 7.99€
Zvrst: Peskovniška avantura
Video Pregled
Opis
Prva stvar, na katero boste pomislili ob igranju Dig or Die je, da gre še za enega klona iger Terraria ali Starbound. A podobnost se konča pri izgledu, saj je svet v Dig or Die dosti bolj sovražen, preživetje pa ni tako enostavno. Čeprav je igra še v zgodnjem dostopu, je bolj kot ne že izpopolnjena, polna različica pa naj bi izšla še v letošnjem letu.
Na prvi izgled deluje igra dokaj nedolžno. Po “pristanku” na planetu boste večino prvega dneva preživeli v raziskovanju sveta. A nato naletite na noč in če nanjo niste pripravljeni, se bo za vas končala bolj klavrno. Ponoči vas namreč napade veliko število živali, ki tekom dneva niso predstavljale večjega izziva. Prav tako se ne morete zaščititi z “zabarikadiranjem”, saj sovražniki dejansko uničijo tudi teren, če to pomeni, da bodo tako lažje prišli do vas. Tako je nujna gradnja obrambe v obliki stolpov, kar Dig or Die loči od drugih iger istega žanra. Dejansko tudi smrt pomeni nekakšen konec, saj se ne oživite znova, a lahko še vedno naložite zadnjo shranjeno pozicijo.
Dig or Die vsebuje tudi odličen fizični model tekočine, zaradi katerega deževnica teče po podzemnih rovih in se nabira v kotlinah. Gre še za eno stvar, katera je tu narejena dosti bolje kot v sovrstnikih, saj lahko zbrano vodo uporabite tudi za pridobivanje električne energije. Pri naprednejših obrambnih stolpih in osvetlavi boste namreč potrebovali elektriko, ki jo pridobivate s pomočjo generatorja, skozi katerega teče voda.
Seveda je v igri pomemben tudi napredek. Globoko pod zemljo se skrivajo vedno bolj nevarni sovražniki ter naprednejši materiali. Ob potovanju po rovih morate biti pozorni, saj vas vsaka vrsta sovražnika, ki jo ubijete vsaj enkrat, ponoči obišče v večjem številu. A kaj, ko so za izdelavo naprednejših zadev potrebni redkejši materiali, kar spet ojača obrambo, kar spet zahteva naprednejše materiale… Prisoten je tudi končni cilj, izdelava rakete, s katero nato pobegnete s planeta.
Sam svet je sestavljen je iz kock, ki sestavljajo teren. Se pa zgradbe brez podpore porušijo, za razliko od Terrarie, kjer lahko zgradite, kar vam srce poželi. Gre za zanimivo novost, ki vam da misliti ob gradnji nad zemljo, saj je to še ena izmed stvari, na katere morate biti pozorni. Materiali imajo določeno težo in trdnost, nočne napade pa bo prestala le najbolj izpopolnjena obramba.
Kljub vsem dobrim stvarem mi je Terraria bolj pri srcu kot Dig or Die. Motila me je predvsem manjše število različnih sovražnikov, pomanjkanje boja na blizu ter nezanimiva orožja, na živce mi pa je šlo tudi, da so sovražniki včasih poskusili spodkopati mojo utrdbo. Je pa igra zagotovo vredna dokaj nizke cene 8€. Resda lahko Terrario dobite za le 1€ več, občasno pa je znižana na manj kot 5€. Vseeno igro priporočam vsakomur, ki želi preizkusiti nekaj novega, saj nudi oddih od “lagodnega” igranja v Terrarii.
Zaključek
Priznati moram, da sem se ob igranju zabaval in sem v njem pustil kar nekaj ur (čeprav še vedno dosti manj kot v Terrarii, za katero sem porabil dobrih 100 ur. Ob igranju Terrarie in Starbounda bom močno pogrešal nekatere izmed tukajšnjih mehanik, izziv je tam namreč le takšen, kakršnega si sam zastaviš. Dig or Die pa namesto tega neizkušenega igralca trešči v zobe in ga pusti v mlaki krvi… z nasmeškom na obrazu.
Dig or Die vsebuje par zanimivih novosti in jo priporočam vsakemu,
ki je naveličan Terrarie in želi preizkusiti nekaj drugačnega.
Predogled: Kona – Day One
Razvojna ekipa: Parabole (Kanada)
Založnik: Parabole
Spletna stran: https://konagame.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/365160/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=RqTosBM5LCw
Operacijski sistemi: Windows, Mac OS, Linux, SteamOS
Datum izida: September 2016
Cena: 9.99€ (ob polnem izidu 13.99€)
Zvrst: Atmosferska avantura
Testna različica: 2016015-01
Video opis
Opis
V ozelenelem gozdu Kanade vas poleg starega Chevrolet-a pričaka detektiv Karel z cigareto v roki. A kaj, ko okolico kmalu prekrije sneg, Karel pa ima s sabo le fotoaparat in suknjič.
Kona je prva v seriji štirih ločenih atmosferskih avantur kanadskega razvojnega studia. Po detektivsko razrešujete primer izginulih prebivalcev zasneženega mesta. Zaenkrat je po besedah razvijalcev na voljo nekje 33% celotne zgodbe, vključuje pa potikanje po zasneženih gozdovih, vožnjo z avtomobilom in raziskovanje zapuščenih domov. Res na zasneženih območjih, kjer vidite le ped pred seboj, ni težko poskrbeti za zimsko, srhljivo atmosfero, ki vam ves čas povzroča občutek osamljenosti in neubogljivosti… vsaj dokler ne dobite v roke strelnega orožja.
Edina oseba, ki vam dela družbo tekom celotne avanture, je pripovedovalec. Ta komentira vašo vsako dejanje, njegov glas pa spominja na kakšnega staro-šolskega radijskega komentatorja. Vsekakor mi je francoski komentator, ki ga lahko slišite v napovedniku, zvenel dosti bolje, a vseeno tudi ta solidno opravi svoje delo. Bolje, da se kar hitro navadite nanj – pogosto ga boste poslušali tekom celotne igre, saj vaš karakter ne spregovori niti besede.
Kot sem že omenil, je “svet” povečini pust. V hišah lahko preiščete praktično vsak kotiček in preverite vsak predal, a večina ne bo vsebovala nič zanimivega. Kvečjemu boste našli različne pripomočke, ki jih boste nato uporabili za zniževanje stresa ali kurjenje ognja. Tega boste zagotovo potrebovali, saj Kona vsebuje tudi par preživetvenih mehanik. Tako morate skrbeti za temperaturo, stres in zdravje, v mrzli divjini pa tako brez vira toplote ne morete preživeti dalj časa. K temu dodajo tudi volkovi, ki se potikajo po gozdovih.
Bojni sistem zagotovo ni fokus igre, a je vseeno dobro vpeljan. Tako lahko nosite s seboj orožja za boj na blizu ali daleč. Seveda bo večini ljubše strelno orožje, saj lahko proti sovražnikom preživite le par udarcev. A kaj, ko je strelivo omejeno, sledovi volkov pa so vidni povsod. Žal so v nedokončani različici edini sovražniki volkovi, a zagotovo se po gozdovih potika še kaj nevarnejšega a na kaj takega bomo morali počakati do septembra, ko igra izide. Tako je zaenkrat vaša lokacija dokaj omejena, razvijalci pa molčijo o tem, kako se bo zgodba razvijala naprej.
Odlična je tudi sama grafična podoba, prav tako so izvrstne tudi animacije. Zagotovo sta ti dve stvari eni izmed glavnih zadev, za poglobitev v svet, a k temu pripomorejo tudi sledovi ter sporočila prebivalcev, na katere naletite v zapuščenih domovih. Tako počasi odkrivate, kam so izginili prebivalci in zakaj so na določenih mestih prisotni zmrznjeni ljudje. Hočete vedeti več? Žal boste morali počakati še par mesecev.
Potrebno pa je omeniti tudi par slabosti. Glavne stvari, ki so me motile ob igranju, je nizek tempo, pustost sveta, nevidni zidovi (“dobrodošla” zadeva nedokončanih iger) in pomanjkanje srečanj z nadnaravnimi bitji (čeprav so večkrat omenjena), prav tako igra večkrat da občutek, kot da se bo vsak trenutek zgodilo nekaj groznega, a tega nikoli ne dostavi. Zaenkrat tudi ne nudi obilico igralnih ur, končal sem jo namreč v štirih, čeprav bi jo najverjetneje lahko že prej, a me je želja po raziskovanju vodila k temu, da sem podrobno raziskal vsako zgradbo.
Zaključek
Kona je avantura z odlično atmosfero, ki pa je trenutno bolj podobna preizkusni različici, saj se zgodba abruptno prekine. Vsekakor upam, da bo nadaljevanje vsebovalo malce več srhljivih trenutkov, ki bodo malce popestrili dokaj počasen tempo, a že v trenutni obliki gre za igro, vredno naziva avantura. Priporočljivo jo je kupiti pred polnim izidom, saj se bo takrat cena dvignila na 13.99€.
Kona je avantura z zanimivo zgodbo in odlično atmosfero,
ki pa je žal zaenkrat dokaj kratka. Za nadaljevanje bo treba počakati do septembra.
Vodič – kako naviti grafično kartico?
Naviti ali pustiti?
Najbrž ste tudi sami že slišali za navijanje računalniških komponent. Če je še pred časom bilo slednje prepuščeno samo entuziastom, ki so bili pripravljeni tvegati tudi uničenje čipovja so se danes časi spremenili. Današnje komponente imajo ogromno varnostnih mehanizmov, tako, da je za uničenje potrebno biti pravi pravcati “strokovnjak”. Sicer majhno tveganje obstaja še vedno. Če ne drugega vas lahko stane garancije – praksa pa se od proizvajalca do proizvajalca razlikuje.
V večini primerov bo v najhujšem primeru potreben zgolj ponovni zagon računalnika. Boste pa za dosego optimalnega rezultata potrebovali čas in hladno glavo. Le kdo ne pomni AMD-jeve serije 7xxx, ki je bila pravi navijalni biser (dosegale so se tudi 30% pohitritve), prav tako serije 9xx izpod rok nVidie. Več v nadaljevanju.
OPOZORILO!
Že pred začetkom pisanja vas moram opozoriti, da komponente navijate na lastno odgovornost in sam nikakor nisem odgovoren za morebitne poškodbe, ki bi na njih lahko nastale zaradi nestrokovnega početja. Prav tako lahko ostanete tudi brez garancije.
Osnovno navijanje vsekakor ni nikakršna znanost. V vodiču ga bom izvedel na grafični kartici Gigabyte GTX 960 4GB, ki slovi kot dobra navijalka – kot tudi celotna Maxwell serija. Glavni cilj bo grafični kartici tem bolj dvigniti frekvenco jedra (core clock -CC) in spomina (memory clock-MC).
V povprečju je pričakovano povečanje zmogljivosti do 30% – najpogosteje okoli 10%, odvisno od sreče s primerkom. Da pojasnim, tudi navidezno enaki grafični kartici bosta dosegli različno stopnjo navitja. Če za primer vzamem GTX 960, nekako pričakujem, da bom dosegel frekvenco jedra vsaj 1500Mhz. Če ne bom imel sreče pa se lahko zgodi, da kartica ne bo presegla niti 1450Mhz. Ob tem je potrebno vzeti v obzir tudi to, da se bodo tovarniško navite kartice navijale slabše od referenčnih, saj jih nekoliko navijejo že proizvajalci sami.
Video
Pripomočki
Za navijanje boste potrebovali: grafično kartico in dovolj zmogljiv napajalnik s potrebnimi priključki.
Uporabili bomo tudi naslednje programe (povezave do strani bodo na dnu prispevka):
– MSI Afterburner ali ASUS GPU TweakII (program, ki bo služil samemu navijanju in spremljanju temperatur)
– VallyBenchmark (za preizkus navitja)
– 3D Mark (za preizkus navitja)
– dobro preizkuševalno orodje je tudi The Witcher 3 (za preizkus navitja in spremljanje izboljšav v FPS)
– FRAPS (izpis FPS – z njim boste lahko lažje ugotovili, koliko FPS ste pridobili z navitjem)
Vsi programi, ki jih bom sam uporabil niso brezplačni, brez težav lahko poizkusite poiskati njihove brezplačne alternative.
Pa navijmo
Med navitjem preverjajte temperaturo grafične kartice. Priporočam (na splošno, ne samo ob navijanju), da ne uporabljate raznih molex to 6 pin priključkov, saj niso ravno zanesljivi in lahko povzročijo tudi uničenje komponente. Zavedajte se, da se bosta z navijanjem dvignili tako poraba kot tudi temperatura, posledično bo kartica glasnejša (odvisno od hladilnega sistema ter pretoka zraka). Nekoliko se bo tudi znižala življenjska doba – kar pa je zanemarljivo in vas ne rabi skrbeti, saj bo kartica pred dejansko smrtjo že pošteno zastarela.
Za lažjo predstavo bom posnel tudi video v katerem bom posamezne korake, napisane v nadaljevanju, sproti razložil.
Zavedajte se omejitev tako vas samih, kot tudi vaše strojne opreme. Že pred začetkom navijanja svetujem, da računalnik preizkusite s spodaj omenjenimi benchmark programi. Vsi, ki si lastite AMD grafične kartice, lahko za navijanje uporabite AMD-jev program OverDrive.
- Korak – v prvem koraku bomo poizkusili kar se da visoko naviti frekvenco jedra (core clock) brez dviga voltaže.
Zaženite MSI Afterburner in dvignite Power Limit na maksimalno vrednost. Nato v korakih dvigujte frekvenco jedra po + 20 mhz.
Če kartica pod obremenitvijo (lahko preizkusite z 3D Mark, podobnimi orodji ali grafično zahtevnimi igrami) po kakšnih 5 minutah še vedno deluje brezhibno, vajo ponovite. Sčasoma boste prišli do meje, ko se bo kartica začela obnašati nestabilno.
To je lahko vidno iz več različnih stvari. Najpogosteje se bo zgodilo sesutje gonilnikov, lahko pa pride tudi do raznih artefaktov.
Nato spustite core frekvenco nazaj na prejšnjo vrednost in spet ponovite vajo – tokrat testirate malce dlje in bodite pozorni tudi na manjše artefakte. Če ne pride do problemov, lahko poizkusite še malce dvigniti frekvenco, a bolj kot ne ste prišli do meje, kjer je navitje še stabilno.
2. Korak – Dosegli smo zgornjo mejo brez dviga voltaže. V kolikor ste z rezultatom zadovoljni, ta korak preprosto preskočite, vsi, ki želite iz grafične potegniti vse do zadnje kaplje zmogljivosti in še imate rezerve v temperaturi pa se posvetite dvigu voltaže. Obstajata 2 možnosti. Voltažo lahko dvigujemo postopoma po +10mV in core clock po +10mhz, lahko pa se odločite za takojšnje zvišanje voltaže na max in potem CC po + 20 mhz. Za preverjanje stabilnosti uporabljajte pristope iz 1 koraka. Velja opozoriti, da višja voltaža vedno ne bo prinesla željenih učinkov. Vaš cilj naj bo doseči, kar se da visok CC s tem manjšo voltažo.
Če ste se odločili za možnost 2, lahko ob dosegu končne destinacije poizkušate voltažo počasi zniževati do še stabilne.
Na tem mestu bi opozoril, da se z višanjem voltaže zvišajo temperature in poraba (pri r9 290 tudi do 150W!!). Na karticah s slabšim hlajenjem ali dotrajano termalno pasto, se lahko pojavi nihanje CC frekvence, saj se na ta način kartica zavaruje pred pregrevanjem, rezultat pa je slabši. V tem primeru dvignite hitrost ventilatorjev oz. nekoliko znižajte frekvenco in voltažo (po potrebi tudi zamenjajte termalno pasto).
3. Korak – Najbrž se sprašujete zakaj do sedaj še nismo navijali memory clock? Torej z dvigom CC se zmogljivost grafične kartice poveča bistveno bolj kot z višanjem MC. Ko dosežete maksimalno še stabilen CC se posvetite dvigu MC. Pri slednjem lahko poizkušate s koraki po 50MHz. Ko boste med testom zasledili artifakte frekvenco video spomina znižajte za 25 MHz in testirajte znova.
4. Korak – Dosegli ste maksimalno zmogljivost vaše kartice. Kartico lahko sedaj brez zadržkov preizkusite v igrah in se veselite dodatnih sličic na sekundo. V kolikor se bo kartica obnašala čudno, še nekoliko spustite CC oz MC. Prav tako bodite pri prvem daljšem testu pozorni tudi na temperaturo. Dokler slednja ne preseže 80°C, vas pri večini kartic ne rabi skrbeti. Za natančno maksimalno priporočeno temperaturo pa obiščite stran proizvajalca.
Ne bodite razočarani v kolikor vam ne bo uspelo doseči velikega preskoka v zmogljivosti. Praktično nemogoče je, da bi npr. na ta način iz GTX 960 iztisnili zmogljivost GTX 980 (970 se sicer da naviti na nivo referenčne 980), boste pa nagrajeni z bolj tekočo igralno izkušnjo.
V načrtu je še izdaja vodiča za navitje procesorja (uporabil bom kar svojega FX 6300), navitje ramov, morda tudi napredno navijanje z flashom GPU bios-a ipd. odvisno od vašega odziva in interesa.
Če vam karkoli ni jasno pustite komentar pod videom ali člankov, vabljeni pa ste tudi, da z nami delite vaše navijalske dosežke..
E- poštni naslov avtorja teme, kamor lahko pošljete dodatna vprašanja, pritožbe ali opozorite avtorja za kakšno netočnostjo v besedilu: [email protected]
Slovar kratic:
CC – core clock
MC – memory clock
MSI Afterburner – https://gaming.msi.com/features/afterburner
Valley Benchmark 1.0 – https://unigine.com/products/benchmarks/valley/
TechPowerUp GPU-Z – https://www.techpowerup.com/gpuz/
3DMark – https://www.futuremark.com/benchmarks/3dmark/all
FRAPS – https://www.fraps.com/
Pokémon GO: Novosti bodo prihajale redno
Igra, ki je obnorela svet bo cel čas dobivala novosti in popravke. Niantic je naznanil, da bomo kmalu dobili trgovanje v Pokémon GO. Povedali so tudi, da je igra še nedokončana in da ga čim prej hočejo spraviti v Evropo in ostale države po Aziji.
Five Nights At Freddy’s: Sister Location – nov dražilnik
Scott Cawthon je spet izdal nov “teaser” oz dražilnik na svoji spletni strani za prihajajočo igro Five Nights At Freddy’s: Sister Location.
Spet je bila naša potrpežljivost nagrajena in dobili smo novo sliko. Tokrat so na njej robotki manjše rasti in mlajše podobe, vendar njihova prisotnost vseeno naježi kožo. Seveda Scott tudi tokrat ni razočaral s skritimi vsebinami. Če sliko obdelamo in ji dodamo svetlost, najdemo še en (že znan) obraz.
Več v spodnjem posnetku.
Pregled igre – Pro Cycling Manager 2016
Razvojna ekipa: Cyanide Studio (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive
Spletna stran: https://www.cycling-manager.com/
Steam: https://store.steampowered.com/app/408760/
Operacijski sistemi: Windows Vista-10
Datum izida: 16.6.2016
Cena: 39.99€
Zvrst: Športna simulacija
Video opis
Opis
Za vse kolesarske navdušence je nedavno izšla igra Pro Cycling Manager 2016. Gre za športno simulacijo kolesarskega menedžmenta v kateri prevzameš nadzor nad eno izmed ekip. Igra kljub temu, da gre za popolnoma drugo športno disciplino spominja na serijo Football Manager. Izhaja vsakoletno že od 2007, zaradi kratkega razvojnega cikla je, tako kot tudi FIFA, deležna številnih pripomb zaradi manjka dodatne vsebine. Pa je letošnja verzija vredna nakupa?
Že na začetku naj povem, da sem velik kolesarski navdušenec, ki ne spusti nobene etape Dirke po Franciji. Serijo spremljam in igram že od njenih ranih začetkov. Napram prvih enačic je razvijalcem z zadnjimi deli uspelo igro približati tudi laičnemu občinstvu, ki pa bo najbrž vseeno na začetku imelo kar precej težav z privajanjem (sploh če niste poznavalci kolesarstva), saj je vodič za igro izjemno skop. Postavi te v vlogo menedžerja ene izmed ekip (skupaj jih je 90).
Ponovno je vključena tudi slovenska ekipa Adria Mobile. Ko izbereš moštvo boš imel boš več zadolžitev, saj boš najemal trenerje, skrbel za kondicijo in zadovoljstvo v ekipi, podpisoval pogodbe in iskal bodoče zvezde kolesarstva. Izbiral boš dirke in kolesarje, ki se jih bodo udeležili, vendar se najtežje delo prične šele na dirkah, ko bo potrebno upravljati med 5 in 9 kolesarjev. Tukaj bosta v ospredje ob atributih stopila forma in dnevno počutje. Za formo bo potrebno skrbeti v vmesniku. Sem sodi določanje treningov, terminov, v katerih bo določen kolesar dejaven. Novost je nekoliko spremenjen vmesnik dnevne forme. Ta se po novem izpiše na začetku dirke in obsega števila od -5 pa do 5. -5 označuje izjemno slabo počutje, temu primerno se atributi za tisto dirko znižajo, +5 pa odlično počutje, ki atribute zviša.
Kot že povedano, bo potrebno za vsako dirko izbrati določeno število kolesarjev, ki pa se od dirke glede na kategorijo razlikuje. Za optimalno izbiro boš moral najprej pregledati tip etape (ali je etapa gorska, hribovita, ravninska) in izbrati temu ustrezne kolesarja. Če poenostavim, v gorskih etapah tudi najboljši ravninski kolesarji ne bodo imeli praktično nobenih možnosti za zmago, podobno v ravninskih etapah svoje priložnosti ne bodo dočakali hribolazci.
Že drugo leto zapored je vključen tudi način Postani profesionalec (Be a Pro), kjer prevzameš nadzor nad zgolj enim izmed kolesarjev v karavani. Slednje lahko sam poimenuješ in določiš državljanstvo. Prav tako se že na začetku določi ali bo specialist za sprinte ali vzpone. Vendar se da med samim napredovanjem, ki je naključno, tudi prekvalificirati. Čeprav je nov način dobrodošel (prisoten je bil že v lanskoletni različici) ga vseeno težijo podobne težave kot lani. Tvoji sotrpini v karavani, se bodo namreč velikokrat vedli ignorantsko in počeli neumnosti, sezona se zna sila vleči, saj bo tvoj kolesar letno prekolesaril do 70 dirk, preostali čas pa boš prisiljen strmeti v počasen časovni tok, medtem, ko bo računalnik simuliral rezultate ostalih dirk. Kaj lahko se zgodi, da boš na naslednjo dirko prisiljen čakati 5 minut in več.
Če sodiš v kategorijo izkušenih in kreativnih posameznikov, najbolj priporočam stvarjenje nove ekipe, ki jo boš lahko poljubno poimenoval in popolnil s poljubnimi kolesarji. Skratka, ustvaril boš moštvo po lastnih željah. Zaradi omejenih financ nikakor ne bo priporočljivo jemati zgolj zvezdnikov, saj zna moštvu kaj hitro zmanjkati cekinov.
Na samih dirkah pa zna biti Pro Cycling Manager izjemno napet. Potrebno bo nadzorovati več kolesarjev. Običajno so ekipe sestavljene iz vodje (potencialni zmagovalec dirke), šprinter, ostali kolesarji pa so pomočniki. Slednji so pogosto najpomembnejši del ekipe, saj je dirke s slabimi pomočniki izjemno težko dobiti. Vsaka dirka bo šla nekako takole, takoj po štartu se bodo nekateri kolesarji odločili za beg. Glavnina, ali preostali del kolesarjev, jih bo na začetku spustil na neko varno prednost, ki jo bodo do cilja še lahko nadoknadili. Najpomembnejši del pa se začne 50-60km do cilja (zlasti pri gorskih etapah) oz. 10km pri hribovitih, ravninskih in kamnitih. V tem delu bo glavno nalogo odigralo dobro postavljanje kolesarjev in pravilna priprava terena za morebitni napad (torej narekovanje hudega tempa, da bi se otresli kar se da veliko tekmecev). Vendar lahko že z enim napačnim napadom gre zmaga v nič.
Na zgornji levi strani lahko med dirko opazite rumeno, rdečo in zeleno črto. Rdeča prikazuje moč, ki jo kolesar premore za hitre pospeške, ko se izprazni, naš kolesar ne more vršiti napadov – po koncu vsakega napada se regenerira. Prav tako se regenerira tudi rumena črta, ki prikazuje srednjo moč, torej kako dolgo bo lahko kolesar držal določen tempo. Za razliko od rdeče, le ta počasi pada (se več ne zapolni do celote), sploh če je kolesar podvržen prehudemu tempu. Ko se sprazni, bo mučenec močno spustil tempo. Zelena črta predstavlja splošno kondicijo in moč. Bolj kot se bo med dirko praznila, slabše se bo kolesar odzval na napade tekmecev in držanja tempa. Za razliko od ostalih dveh se ne obnavlja, če pa se popolnoma izprazni, pa naš kolesar popolnoma omaga. Pomembna je zlasti na daljših etapnih dirkah, saj bo odločala o tem, ali boste zmagovalec ali osmoljenec.
Vsaka etapa bo potekala po določenem redu. Na začetku bo tempo hud, saj bodo nekateri kolesarji želeli v beg. Ko se bo izoblikovala primera skupinica, se bo v glavnini kolesarjev tempo spustil, postavilo pa se bo vprašanje ali lahko pobeglim kolesarjem uspe. Slednje se bo dogajalo bolj po redko, običajno si bodo zmage medsebojno delili kolesarji, ki jim tip terena najbolj odgovarja.
Igra ima kar precej pomanjkljivosti. Na Steamu je veliko pritoževanja glede zaščite, saj je bilo kupcem zaradi težav s strežniki kar nekaj dni onemogočeno igranje. Prav tako je glasba sila povprečna in se pogosto ponavlja. Komentiranje komentatorja med dirko je še vedno izjemno slabo in ponavljajoče. S tem si ne delajo usluge, saj bi dobro in raznovrstno komentiranje lahko igro dvignilo na višjo raven, začetnikom pa izdatno olajšalo uvajanje v igro. Prav tako, kot še v vsakem predhodniku, sta hroščavost in sesutja stalnica. Še vedno jim ni uspelo pridobiti vseh licenc, tako, da se zna zgoditi, da boš opazil kakšno “čudaško” ime. So pa na srečo vsakoletno “modderji” imena popravili in jih lahko tudi v novi verziji snameš iz Steam-ovega Workshop-a.
Fallout 4: Nuka-World DLC bo zadnji
Bethesda je povedala, da bo Nuka-World DLC zadnja razširitev, ki jo bomo videli v najnovejši Fallout igri.
