Razvojna ekipa: Guerrilla Games
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Spletna stran: https://www.guerrilla-games.com/play/horizon
PS4 trgovina: https://www.playstation.com/sl-si/games/horizon-zero-dawn-ps4/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=wzx96gYA8ek
Platforme: PS4
Datum izida: 1.3.2017 
Cena: 59,99€ (PS4)

Horizon Zero Dawn je najnovejša igra razvijalcev studi Guerilla Games, ki so bili do sedaj najbolj znani po svoji seriji prvo-osebnih streljačin Killzone. Po desetih letih in šestih igrah so se razvijalci očitno odločili, da imajo dovolj, in so zajadrali v kar precej drugačne vode. Horizon Zero Dawn je tako njihov prvi RPG v odprtem svetu.

In to kakšnim odprtim svetom! Rast površine, do katere je možno dostopati v igrah tega žanra, ni nič posebnega. Pri serijah, kot so Fallout, Elder Scrolls, GTA, Witcher in tudi Assassin’s Creed, smo vajeni vse večjih zemljevidov, ki rastejo skupaj z zmogljivostjo strojne opreme na kateri se igro poganja. Tudi Guerilla so svojim RPG prvencem uspeli ožeti najnovejšo iteracijo Sonyjevega sistema do zadnje kapljice in, s pomočjo svojega novega igralnega pogona imenovanim Decima, iz nje iztisniti dovolj moči, da pričarajo ogromen, gost, živ, raznolik in enostavno prekrasen svet.

Postavljeni smo v vlogo Aloy, mlade ženske, ki so jo matriarhinje plena Nora že kot dojenčico poslale v izgnanstvo. V oskrbi soizgnanca po imenu Rost se Aloy nauči preživetja v krutem svetu, kjer nanjo prežijo tako človeški in kot tudi robotski nasprotniki. Spletke okoliščin jo prisilijo v to, da se dokončno postavi na lastne noge in prične raziskovati svet. Zakaj je bila izgnana že kot otrok? Od kje prihajajo robotski hibridi? Zakaj postajajo iz leta v leto bolj agresivni proti ljudem?

Pot do teh odgovorov seveda ni lahka in jo vodi daleč od zimzelenega rodnega kraja. Na ledene vrhove zasneženih gora, v močvirja, kjer nikoli ne preneha deževati, v suho in venomer sončno puščavo in ne nazadnje tudi pod zemljo, med ostanke zdaj že pozabljene civilizacije od poprej.

Prehod med različnimi biomi je razmeroma hiter, a obenem skoraj neopazen. Ničkolikokrat sem raziskovala svet in šele po nekaj preteklem času ugotovila, da sem prešla iz gostega zelenega gozda na pravzaprav skoraj povsem golo, kamnito in s snegom prekrito goro. Enako velja tudi za dinamičen sistem vremena in menjavo dneva in noči. Prehodi so neizmerno tekoči in edini razlog, da sem jih do sedaj sploh kdaj opazila, je osvetlitev. Ta je v času sončnega vzhoda in zahoda namreč nič manj kot dih jemajoča. V kombinaciji z izgledom celotnega sveta je tako pogosto botrovala k temu, da sem se med potjo proti novi misiji enostavno ustavila in samo gledala svojo okolico ter kako pada svetloba pod različnimi koti kamere.

Toda navkljub prekrasni a vselej statični naravi, so vrhunec tega sveta zagotovo robotski hibridi, ki spajajo tehnološko napredno s primitivno naravnim. Naleteti je možno na dobra dva ducata takšnih strojev, vsak s specifičnim izgledom, opremo in obnašanjem, ki jih je navdihnila kakšna izmed v tej igri očitno izumrlih živalskih vrst. Plašni Grazerji, ki nosijo na hrbtih valje z gorečimi kemikalijami, živijo v čredi in zbežijo, če le zavohajo nevarnost. Agresivni Sawtoothi, najdeni posamezno ali v paru, napadejo v trenutku, ko zagledajo potencialno žrtev. To še lažje najdejo zahvaljujoč preciznemu radarju na svojem hrbtu. Impresivni a povsem mirni Tallnecki, ki s svojo težo tresejo tla pod seboj in razgrnejo pogled nad celotnim področjem, če uspeš ugotoviti, kako priplezati na vrh njihove diskaste glave.

V boju z roboti in ljudmi, ki lovijo Aloy in njeno pleme, si lahko pomagamo z naborom različnih orožij. Na voljo je več vrst lokov za boj na različne oddaljenosti, metalec železnih vrvi, s katerimi lahko imobiliziramo napadajoč stroj in metalec žic, ki se sprožijo ob kontaktu itn.

Kot se spodobi za skorajda vsak RPG, lahko ta orožja nadgrajujemo z modifikacijami, ki povečajo moč ali mu dodajo kakšen efekt. Iz stvari, ki smo jih pobrali v naravi ali iz trupel uničenih robotov, lahko izdelujemo različne vrste nabojev za naša orožja, pasti, napoje in nadgradnje opreme. Na voljo so tudi trgovci, katerim lahko odprodamo staro opremo in kupimo boljšo.

Seveda pa igra ne more biti RPG, če se ni možno vsaj deloma odločiti za stil igranja. Aloy ima na voljo tri kategorije veščin, ki se jih lahko nauči. Vsaka kategorija ima po 12 veščin, ki dodajo ali izboljšajo kakšen aspekt Aloyinih spretnosti. Kdor raje ubija na skrivaj, brez da bi privabil pozornost celotne gruče nasprotnikov, bo tako na primer investiral v veje kategorije Prowler.

In ko smo že pri temi bitk in taktik. Horizon Zero Dawn načeloma omogoča različne tipe bojevanja, vendar bodo v prednosti definitivno igralci, ki uživajo v prikritosti in bolj strateškem načinu igranja (pfff… softiči – kritika urednika, tega ne prebrat). Večja verjetnost za ugoden razplet bitke imajo zagotovo igralci, ki si dodobra ogledajo teren in nasprotnike, ter vnaprej vsaj delno načrtujejo potek bitke ter na specifičnih točkah pripravijo pasti. Odlično bo šlo tudi igralcem, ki so vešči streljanja z lokom, še posebej med gibanjem. Manj pa bodo uživali agresivneži, ki se raje enostavno vržejo v gručo nasprotnikov in jih želijo premagati s surovo močjo. Za bitko na blizu sta namreč na voljo zgolj dva tipa napadov, ki še posebej na večje nasprotnike nimata velik vpliv.

Ne glede na tip igranja, pa se je precej težko izogniti kakšnem bolj eksplozivnem boju, kjer se je potrebno na hitro odločiti kako reagirati. In ravno tu je igra vredna največ občudovanja, saj postreže kombinacija okolice, dizajnov nasprotnikov, spoja naravnega in tehnološkega, različnih efektov orožij in na splošno vseh animacij z vizualno impresivnimi boji.

Potovanja med različnimi misijami je precej, še posebej med postojankami glavne. Za hitrejše gibanje lahko zajahamo katero izmed temu namenjenih robotskih vrst ali pa enostavno uporabimo sistem hitrega potovanja. Da koristimo zadnjega moramo sicer izdelati ali kupiti posebne pakete za hitro potovanje, kar se včasih izkaže za precej zamudno.

Horizon Zero Dawn je eden izmed redkih RPGjev, kjer so stranske misije dejansko precej raznolike. Misij tipa pojdi tja in mi prinesi n-število nečesa praktično ni. Ravno nasprotno. Kot je to pogosto v drugih igrah tega tipa, imajo skoraj vse stranke misije dodelano in zaključeno krajšo zgodbo, in vsaka doprinese nekaj k razumevanju sveta in dogajanja v njem. Ker je bila Aloy celo življenje izobčenka, veliko stvari enostavno ne ve, tako se skupaj z njo o svetu učimo tudi igralci.

Guerilla so v svojem RPG pervencu torej naredili veliko stvari res odlično. Obstaja pa vendar ena precej opazna pomanjkljivost, ki je pri igri s toliko scenami govora še toliko bolj opazna: obrazna animacija. Pogovori namreč spominjajo na kakšno ameriško sinhronizacijo japonskega filma. Beri: besede, ki jih liki izgovarjajo se ne poklopijo s premiki ust. Ta težava nima pretiranega vpliva na oceno igre, pa vendar se moram vprašati kako so se lahko razvijalci poglobili v toliko drugih detajlov, obrazno mimiko likov pa preprosto pometli pod preprogo.

Horizon Zero Dawn je torej izjemna igra, še posebej upoštevajoč, da je to za studio prvi skok izven prvoosebnih streljačin. Uspelo jim je ustvariti prelep križanec med primitivno in hipermoderno estetiko, z zanimivo in presenetljivo ganljivo zgodbo, ter dobro karakterizacijo, ki ne posega po pričakovanih stereotipih. Bitke nudijo zadostno težavnost, a so obenem zabavne in vizualno osupljive. Ljubitelji RPGjev lahko brez pomislekov posežejo po igri, ki jim bo postregla staro in znano v novi preobleki.