Razvijalec Funcom je za svojo presenetljivo popularno MMO preživetveno igro Conan Exiles izdal ogromno posodobitev, ki velja za največji popravek, odkar je igra izšla iz sistema Zgodnjega dostopa.
Igralci so že dolgo časa prosili za možnost krotenja živali, katere bi lahko nato popeljali v bitko kot zveste bojevalne spremljevalce. A zadeva ni tako preprosta, kot recimo v World of Warcraftu saj boste za zvestega štirinožnega prijatelja morali vložiti nekaj truda.
Najprej se boste morali odpraviti v divjino, kjer morate najti jajce ali pa mladička in žverco pripeljati k sebi domov. Nato morate bodočega spremljevalca primerno hraniti in ko enkrat zraste, ga lahko vzamete s sabo v bitko, zna pa biti koristen tudi pri pridobitvi novih materialov. Ukrotite lahko različne živali, med katerimi lahko izbirate tudi med bolj eksotičnimi tigri ali pa celo nosorogi.
Poleg tega nam je posodobitev prinesla možnost ustvarjanja svojih kmetij, kjer lahko vzgajamo pridelek, ta pa nam bo periodično ustvaril material.
Dobili smo tudi novo temnico, imenovano Midnight Grove ter čisto novo religijo, ki nam omogoči priklic ogromnega letečega avatarja, ta pa sliši na ime Jhebbal Sag.
Borderlands 2 se bo letos decembra pridružil igrama Skyrim in Fallout 4 v PlayStation 4 VR divizijo. Razvijalec Gearbox je namreč povedal, da bomo to zanimivo streljačino preizkusili tudi v virtualni resničnosti. Ker gre za precej akcijsko igro bomo imeli v njej t.i. “BadAss Mega Fun Time”, ki nam bo omogočil lažje igranje in premikanje. Za to so se razvijalci odločili, ker veliko ljudem postane po nekem času slabo, sploh če gre za hitro premikanje, po čemur je Borderlands tudi znan.
Kar se tiče samih igralnih razredov, bomo imeli še vedno iste, prav tako velja za drevo spretnosti, omogočeno nam bo tudi upravljanje z avti. To pomeni, da bomo dobili dejansko neokleščeno različico igre.
2K Games in Gerbox naj bi delala tudi na polnopravnem nadaljevanju Borderlands 3 in govori se naj bi ta izšla v letu 2019.
Opozoriti je treba še, da za enkrat ni nobenih besed glede PC inačice, kjer bi zadevo lahko poganjali na HTC Vive ali Oculus Rift.
Morrowind z močno izboljšano grafično podobo je dobil nov napovednik. Gre za zelo ambiciozen profesionalen projekt, ki ga izdelujejo v Skyrim pogonu. Sam napovednik se imenuje The Fall of House Dagoth in moramo reči, da izgleda precej sijajno. Prikaže nam okolico cone Red Mountain in njen velikanski vulkan. Poleg lepih pokrajin, ki jih lahko že testiramo, se vedno znova poraja vprašanje: Kdaj bo Skywind izšel?
Tudi tokrat smo ostali brez datuma izida in lahko le ugibamo, kdaj bomo lahko modifikacijo preizkusili v popolni luči.
Razvijalci še vedno iščejo prostovoljce, ki bi pomagali pri izdelovanju tega projekta. Veliko ljudi potrebujejo predvsem za izdelovanje 3D elementov, saj morajo dokončati še veliko stvari. Če vas zanima, se lahko prijavite tukaj.
Če želite testirati igro morate imeti na računalniku naloženo igro Skyrim in razširitve Dawnguard in Dragonborn, poleg tega pa morate naložiti še Morrowind in Tribunal ter Bloodmoon razširitvi. Šele potem lahko obiščete njihovo uradno spletno stran in naložite mod, ki je po njihovih besedah zaenkrat še v alfa različici.
Konzola Nintendo Switch in njena knjižnica iger bo kmalu obogatena še z eno zelo pričakovano igro. Starlink: Battle for Atlas je vesoljska znanstvena fantastika z velikanskim odprtim svetom, ki nas spominja na No Man’s Sky v manjši obliki. Gre za igro, ki jo bo ljubil vsakdo ki rad leti in uživa v raziskovanju vesolja ter uničevanju nepridipravih s svojo neuničljivo vesoljsko ladjo. Celotno zadevo ima pod svojimi rokami Ubisoft, tako da pričakujemo odličen naslov, ki bo prinesel veliko zadovoljstva. Če ste veliki fanatik boste lahko kupili fizične delčke ladje, ki jih boste lahko dodajali na svoj kontroler in s tem si gradili ladjo v svoji igri. Seveda vam tega ne bo treba početi, iste stvari boste lahko kupili tudi digitalno v igri in prišli do istih delov za vesoljsko ladjo.
Starlink: Battle for Atlas bo izšel 16. oktobra za PlayStation 4, Xbox One in Nintendo Switch. Digitalno izdajo je že mogoče prednaročiti za 74,99$.
To se je spremenilo včeraj, ko se je nabrala avstralska četverica herojev in se podala skupinsko igranje imenovano “Squad”. Ekipa sestavljena iz igralcev Fortitude_Fqrbes, Nexjs, tactjc- in TTV_NadeXC je svoje potovanje po mapi začela na močno obljudenem območju Tilted Towers, igra pa se je zaključila na hribih okoli Tomato Templa.
Med tem časom je uigrana četica nabrala kar 61 ubojev, kar je postal nov svetovni rekord v Squad kategoriji. Presenetljivo tega dosežka niso storili na PC-ju, kjer so kontrole zaradi uporabe miške vendarle bolj precizne ampak kar na konzoli PlayStation 4.
Še bolj zabaven rekord je v preteklosti postavil igralec v kategoriji “Solo”. Med posebnim dogodkom, ko so se igralci nabrali na platformah in gledali iztrelitev rakete, je nek brihtnež zadevo izkoristil in v enem šusu pobil kar 48 igralcev kar je ga naredilo, kljub kontroverznosti, ponosnega lastnika svetovnega rekorda v Solo načinu.
Eno najbolj simpatičnih simulacij kmetovanja, Stardew Valley, bomo lahko preigravali kmalu tudi na naših mobilnikih.
Za predelavo bo poskrbel razvijalec The Secret Police, igra pa bo povsem verna predelava PC verzije, kjer bo prenesena prav vsa vsebina do zadnjega popravka 1.13.
Žal boste zaman iskali večigralsko opcijo a samo samotarska izkušnja vam bo zagotovo prinesla ure in ure zabave, kar je za tradicionalno bolj kratke mobilne igre prava osvežitev.
Prenosna verzija igre bo vsebovala povsem predelan uporabniški vmesnik ter sistem nadzora, PC igralci pa bodo lahko preko servisa iTunes celo prenesli svoje shranjene položaje.
Kot je to v navadi, bodo najprej svojo verzijo dobili posedovalci Apple mobilnih naprav, ki bodo Stardew Valley lahko zagnali že 24. oktobra. Android inačica naj bi se bližala zaključku razvoja a zaenkrat še nimajo trdnega datuma izida.
Slaba novica za tiste, ki imate šibke internetne povezave in ste se prav s tem namenom odpravili v trgovine, nabaviti najnovejši del Call of Duty serije.
Black Ops 4 bo namreč za posedovalce fizičnih kopij igre prvi dan zahteval prenos posodobitve, ki bo težka kar 50GB. Zadeva ni izbirna saj je nujna za zagon ter preigravanje igre, namestiti pa jo bo potrebno v popolnosti, če se vam bo zaželelo igranja klasičnih večigralskih spopadov kot so zombiji ter “Specialist Headquarters”. Dobra novica pa za tiste, ki jih zanima le preigravanje Battle royala, ki je tu imenovan Blackout, saj ga moč zagnati, ko bo inštalacija nekje 30% opravljena, torej med 16-20GB prenesenega popravka.
Activision pravi, da si je pametno rezervirati vsaj 112GB prostora na disku saj bo popravek takšno kapaciteto potreboval za razpakiranje in inštalacijo, končna velikost špila pa naj bi bila na koncu okoli 55GB.
Zaradi gromozanske posodobitve bodo nekatere trgovine v Veliki Britaniji začele fizične kopije prodajati en dan pred uradnim izidom in čeprav igranje takrat še ne bo možno, bodo igralci vsaj dobili dan časa za prenos popravka.
Ogromna posodobitev bo prizadela samo tiste, ki bodo kupili fizično kopijo igre, medtem ko bodo digitalne ta popravek že imele vgrajene.
Zaenkrat so to sicer še nepotrjene govorice a naj bi bile precej zanesljive. Trije različni viri so namreč stopili do spletne stran Kotaku in jim zaupali, da se je razvijalec Obsidian Entertainment blizu dogovora z Microsoftom.
Studio, ki je v preteklosti spočel kar nekaj legendarnih naslovov, med njimi Knights of the Old Republic 2, Fallout: New Vegas ter serijo Pillars of Eternity naj bi tako kmalu prešel v Microsoftovo last in kakor zatrjujejo viri, naj bi bila pogodba že 90% dokončana.
Obsidian je bil do sedaj neodvisen studio, ki je za svoje projekte denar pridno nabiral na platformah Kickstarter ter Figg. A govorice so, da se njihov zadnji naslov, Pillars of Eternity 2, kljub kritiško ugodnemu odzivu ni prodal ravno najbolje.
Roko na srce se slavni RPG razvijalec že od začetka svojega obstoja bori s finančnimi težavami, zanimivo pa je, da je ravno Microsoft bil krivec za njihovo skorajšnje zaprtje leta 2012. Takrat so namreč najeli Obsidian za ustvaritev projekta Stormlands, ki bi na Xbox One prinesel novo ekskluzivo ter seveda RPG oboževalce a si je globoko med razvojem igre premislil, Stormlands je bil preklican in Obsidian se je znašel pred skorajšnjim zaprtjem. Takrat jih je rešila Kickstarter platforma in spočeli so lahko Pillars of Eternity, ki jih je potegnil iz finančne luknje.
Stare zamere so očitno sedaj pozabljene, videti pa je, da se Microsoft pospešeno pripravlja za spopad naslednje generacije konzol. Tako so pred kratkim kupili kar štiri razvijalce kot so Ninja Theory (Hellblade) ter Playground (Forza Horizon), nakup Obsidiana pa bi bila naslednja logična poteza, saj Xboxu močno manjka kvalitetnih ekskluziv, še posebej RPG-jev.
Kaj to pomeni za prihodnost Pillars of Eternity franšize še ni znano zato raje počakajmo na uradno potrditev govoric.
Na meji nevidnega že dolgo slovi kot največja slovenska konvencija za frike, gike in vse ostale like. Naokoli so vse od leta 2013, ko je zgodba o fantaziji pričela svoj razplet in vse od takrat NMN služi kot vsakoletni dogodek, na katerem lahko s somišljeniki izmenjaš ideje in si kupiš kakšen spominek ali namizno igro. V razredčenih vrstah smo ga obiskali že lani, nič drugače ni bilo niti letos, ko si par sočlanov zaradi drvarjenja in drugih obveznosti enostavno ni mogla vzeti časa za udeležbo. Žal. Gre za svojevrsten dogodek, ki jih v Sloveniji primanjkuje, kar je prikazalo tudi lepo število obiskovalcev. Druženje, zabava in smeh, vse to in še več med zagrizenimi debatami o superherojih in zločincih, posebnost v pozitivnem pomenu besede. Odklop od realnega sveta in vživetje v like, ki jih večina sicer bolj pozna iz malih in velikih zaslonov.
A vse skupaj medijsko ni tako opevano. Še sam sem zanjo prvič slišal v lanskem letu, ko sem doživel razprtijo razodetja s strani Ajde, najzvestejše fenice znotraj skupine. Če sem še lani bil bežni udeleženec, je tokrat padla karta AI -all in, saj se SGC na srečo ni odvijal v istem dnevu. Tako sem ji lahko posvetil pozornost, kot si jo je tudi zaslužila. Vse od zgodnje 11. ure, kar je bila posledica navajanja na zimsko spanje, pa do skorajda 23.00, ko smo s člani ekipe ob večerji nazdravili in se počasi odpravili vsak na svoj konec naše kokoške.
Tudi letos so organizatorji poskrbeli za pester program in vijuganje med vsemi fantazijskimi predmeti ali zgolj prekrasnimi slikami v nagužvanem prostoru ob stojnicami, preboj skozi totalne zastoje in gručo škraticljev, ki so me vseskozi obkrožali. Fak, očitno sem zbolel za LARP sindromom? Počitek? Kot nalašč se pred mano odpre kupček praznih (a v realnosti že zasedenih) miz, idealen prostor za druženje in naposled zmago v poljubni namiznici. Bolj zagreti smo udarili žgočo debato in ugotovili, ali je Goku večji car od Supermana.
Za trenutek med vijuganjem med stojnicami pomislim na nerdovska nebesa. Med tem, ko se počasi pomikam v razmršeni vrsti, ki bi za vsakega vojskovodjo predstavljala vir sramote, mi oči begajo malce na levo, a že trenutek kasneje v desno. Poplava fantazijskih rekvizitov in bukev, vmes ogledam tudi bodala in meče. V glavi se mi odvije prizor iz Igre Prestolov, kjer pod zamahi Starka v večno pozabo omahne tudi veličastni Sir Dayne. NMN je preprosto super mesto za tovrstne pripetljaje, saj vzdušje potegne. V vsem zanosu se v torbici nemalokrat znajde izdelek, ki ga sicer ne bi kupil nikoli. Psihologija množice in retrospektiva dodata svoj čar.
Ne prehodim več kot deset korakov, ko zagledam skupino cosplay našemljencev. V glavi začnem na hitro ocenjevati oblačila in jih nehote primerjati z lanskimi. Preprosto imam to navado, izjemno rad svoje dotedanje izkušnje primerjam z aktualnimi dražljaji. Ti izdam, da se naokoli sprehajajo tudi cosplay našemljenci poznanih likov, a bolj kot kostume moramo občudovati njihovo vztrajnost. Večina izdelavi “kostuma” nameni več mesecev dela in nemalokrat je podobnost res osupljiva. Še veleopevani Overlord jih vsakoletno zaprosi za selfije. A brez videoiger bi tudi na tovrstnem dogodku bilo mogoče čutiti nerazumljivo praznino. No, lahko si preizkusil VR-očala, zraven pa še par starinskih platform. Seveda pa ni manjkal niti voziček s krepilno opojno pijačo. Ko je energija preveč pošla, pa si se opotekel do zunanjega žara, kjer je bradat možak cvrl klobasice.
Vendarle dogodka, kot ga poznamo, ne bi bilo brez mnogih zanimivih in poučnih predavanj, kjer vedno slišiš kaj novega. Žal prvim dogodkom nisem mogel prisostvovati, tako da lahko samo na kratko omenim, kar se je dogajalo takrat.
Program je potekal v glavni ter manjši predavalnici, tekom dneva pa smo šli skozi več zanimivih predavanj, pogovornih oddaj in drugih predstavitev, vrhunec dneva je bilo cosplay tekmovanje, kjer smo lahko videli veliko število fantastičnih, doma narejenih kostumov priljubljenih likov iz filmov, knjig, iger, stripov, serij in celo par inovativnih, še nikoli poprej videnih fantazijskih likov.
Vse se je pričelo s predstavitvijo Celjskega literarnega društva in okrogle mize s freelance in convention agenti, kjer so slovenski in tuji gostje pripovedovali o svojih karierah, težavah, s katerimi so se soočali ter naukih, ki so se jih naučili.
Nato sta se predstavila Andrei Lenart in Ciera Foster, vzhajajoči filmski zvezdi, ki imata kljub svoji mladosti že nekaj odmevnih vlog. V drugi predavalnici smo lahko v tem času imeli pogovor s fantazijsko pisateljico Marišo Ogris.
Sledila je debata o sinhronizaciji risank ter podelitev nagrad zmagovalcem likovnega, literarnega in filmskega natečaja ter projekcija zmagovalnega kratkega filma/risanke, slišali smo par besed in videli filmček na temo igričarsko-geekovskega Vikenda VideoŠpilov v Idriji, Podkast O.B.O.D. pa je predstavljal idealen podkast za vse, ki jih zanimajo trdi žanri filmskih, televizijskih, pa tudi književnih in risanih zgodb s tokratno debato o živih mrtvecih in Georgeu Romeru.
Ivan Šokić in Aljoša Toplak sta spregovorila o literarni zvrsti znanstvene fantastike v istoimenskem spletnem portalu. Predstavila sta svojo idejo o platformi, kjer se bodo lahko predstavljali vsi kvalitetni slovenski avtorji.
Za tem smo lahko prisluhnili tudi FilmFlowu, podkastu o filmu in popularni kulturi, v katerem sta Ana in Maja v dobri družbi filmsko podkovanih gostov in gostij navdušeno secirali aktualno produkcijo. Preko podkasta sta se s pomočjo filma Professor Marston and the Wonder Women v družbi Tamare Harb in Jasmine Šepetavc lotili feminističnih idealov originalne Čudežne ženske in postavili dobro vprašanje, kam so ti elementi izginili v najnovejši filmski uprizoritvi.
V tem času so bile predstavljene tudi terapevtske aplikacije LARP-a in vse ostalo okoli te poglobitve v fantazijski svet. Vsekakor je bilo sveže videti zorni kot udeležencev in vsi, ki bi se radi lotili te aktivnosti, lahko za več informacij obiščete spletno stran http://larpslo.si/, a brez pravih mečev na dogodkih, prosim.
Če odletimo naprej (na metli, ahaha, sem beden), so Kaja Pavletič, Manca Zupan in Matic Zupan predstavili svojo prihajajočo vlog serijo petih čarovniških prijateljev in težave ter zanimivosti, s katerimi so se soočali med njenim ustvarjanjem. Liki serije so ravnokar zaključili šolanje na Bradavičarki in v vlogu How I Met My Muggles skušajo izvedeti več o bunkeljnih oziroma navadnih ljudem v svetu Harry Potterja. Za več informacij o seriji in ogled dražilnika se napotite na YouTube kanal PolyJuicers.
Ekipa podkasterjev mreže Apparatus se je lotila čudaških tem s področij fantazijskega sveta in poskrbela za živahno debato. Anžetu Tomiću in Boštjanu Gorencu – Pižami so se pridružili trije gosti: Rebeka Žerovnik (ena izmed organizatork NMN-ja), Eva Košak in Jure Godler. V drugi predavalnici je v tem času potekala angleška debata o LARP-u, kjer je Terrible Creations Ltd (kolektiv ustvarjalcev) dostavil seciranje vse bolj razburljivega in priljubljenega sveta igranja domišljijskih vlog v živo (LARP), tokrat v angleškem jeziku!
Angleščine pa še ni bilo konec, saj smo lahko zgodovinski in anime oboževalci ob napetem predavanju Ferashe spremljali zgodovino Japonske v obdobju Šinsengumijev, ki so bili v 19. stoletju zloglasna roka pravice Kyota. Na predavanju smo spoznali njihovo zgodovino in splošno zgodovino Japonske ter zapad imperializma. Vseskozi ob obilici kletvic in omemb raznih “tipov”, ki so se zaradi enega ali drugega razloga vpisali v zgodovinske knjige. A to še ni bil konec, saj smo nato vse pridobljeno znanje prenesli v bogat svet pop kulture, kjer se šinsengumi pojavlja v animejih, mangah, filmih, videoigrah, yaoi in, verjeli ali ne, izredno popularni seriji reklam za žvečilne gumije. Absolutno fantastično predavanje in še nikoli se nisem naučil toliko zgodovinskih dejstev, ki mi po vsej verjetnosti ne bodo pomagala nikjer drugje kot pri navduševanju Anime oboževalcev. 😉
Za tem nam je Roman Vučajnk dal zgodovinsko predavanje na temo srednjeveške zgodovine ter pošasti, kulture, junakov in junakinj ter negativcev iz tega obdobja, a osebno mi predavanje žal ni najbolj ostalo v spominu, saj se je počasi bližal vrhunec dneva, kjer so se predstavili vsi cosplay tekmovalci. Ob tem so žirija ter publika s pomočjo komičnega voditelja izbrali najljubše kostume in izbira je bila res težavna. Letošnjo leto je označevalo še poseben dogodek, saj je kostum Corvo, Best in Show zmagovalec dobil priložnost Slovenijo zastopati tudi na mednarodnem MondoCon tekmovanju v Budimpešti konec oktobra.
Sledila je še diskusija o ustroju in naravi znanstvene fantastike, kjer smo si s pomočjo literarno-umetniškega društva TFF 12 pobližje pogledali nekatere filmske spektakle, računalniške igre in pripovedi iz knjig ter njihove filozofske predpostavke, zagonetne probleme in rešitve/zasuke, ki jih ponujajo.
Čeprav nas je večino počasi že pričenjala dajati utrujenost, se vseeno nismo mogli zadržati, da se ne bi udeležili naslednjega predavanja spletne platforme GewdGame, kjer je padla debata o vse bolj popularni tematiki – igre in e-šport. Žan Zupančič je skupaj z dvema gostoma v glavni predavalnici predstavil in predebatiral fenomen e-športa po svetu ter v Sloveniji, z glavnim vprašanjem, kako kot posameznik uspeti v tej hitro rastoči panogi in ali je to sploh mogoče.
Kot zadnji dogodek smo se udeležili še predavanja, kjer je dolgoletni plodoviti pisec revije Joker in prevajalec Sergej Hvala predstavil svoj najnovejši prevod, prevod druge knjige trilogije Prvi zakon britanskega fantazijskega pisatelja Joeja Abercrombieja.
Za konec smo za lažjo pot domov večer zaključili z vsakoletnim kvizom, kjer so lahko obiskovalci preizkusili svoje poznavanje najrazličnejših tematik iz filmov, knjig, serij in iger! BINGO, madonca.
Po obisku smo se s preostalo naluknjano Gaming.si ekipo lotili še pospravljanja, dan pa zaključili z večerjo in pijačo v nočnih urah. Še en NMN dogodek je bil uspešno zaključen, pa na zdravje do naslednjega leta!
Še ena izmed mnogih PlayStation 4 ekskluziv je dobila nov igralni napovednik. S.O.N je psihološka srhljivka, v kateri kot igralec igramo zgodbo Roberta Aldersona. Ta gospod išče izgubljenega sina, ki je izginil globoko v Pensilvanijskem gozdu.
Iz samega napovednika lahko vidimo, da bo psiha glavna sila, ki bo pritiskala na igralca in ga ves čas držala v napetosti. Kot igralec bomo v igri srečali žive mrtvece, ki so za današnje srhljive že skoraj da nekaj vsakdanjega. Da bo zadeva še zanimivejša, so razvijalci poskrbeli za odlične zvočne učinke, ki so zelo pomemben faktor pri vsaki srhljivki.
S.O.N razvijajo RedG Studios in njihova želja je izdelati popolno srhljivko za najbolj popularno konzolo PlayStation 4. Celotna zadeva bo izšla 11. decembra, ko bo tudi zunaj mrzlo in temačno.
Ko sem prvič zagnal Odyssey, nisem bil preveč navdušen. Igral sem namreč njenega predhodnika, Origins in čeprav sem Assassin’s Creed formule bil že naveličan, sem v Origins vendarle užival do neke mere. A čeprav je igra vnesla nekaj novih elementov in svežine, me še vedno ni prepričala da bi vanjo vložil več kot ducat ur.
Razvojna ekipa: Ubisoft Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One Datum izida: 5. oktober 2018 Cena: 59,99€ Steam:Povezava Uplay:Povezava
Zvrst: Akcijski RPG
Odyssey spočetka zgleda čist kopija, le da smo puščavski okoliš Egipta zamenjali za rodovitne in zelene pokrajine antične Grčije. Prvo uro sem občudoval naravnost čudovito grafiko, bolj napredne animacije ter res ogromno mejo izrisovanja pokrajine ampak to je nekako standard vsake Assassin’s Creed igre. Bolj so me zanimale druge pritikline dotičnega naslova saj naj bi Odiseja sedaj postala polnopravni član RPG žanra, ki bi po obsegu in kvaliteti lahko konkuriral celo velikemu Witcherju. Velike besede in kot oseba, ki ima te franšize že precej vrh glave sem se tej izjavi lahko samo nasmejal in se v igro podal s skeptičnim in vzvišenim nasmeškom…
Ki pa je tekom igranja postajal čedalje bolj pristen. Da, Ubisoftu je dejansko uspelo sproducirati Assassin’s Creed, ki je zabaven, svež in ga ni muka igrati. Šokiran? Da, to je še precej mila beseda za moje presenečenje.
Oba protagonista sta všečna in simpatična
Čeprav je zgledovanja po Originsu ogromno, se začno novosti že pri izbiri karakterja. Prav ste slišali, zdaj lahko izbiramo s kom bomo igrali, na izbiro pa imamo simpatičnega Alexiosa ali pa bojevito Kassandro, vsak od njiju pa ima posnete svoje dialoge in dejansko se igranje med njima malce razlikuje. Ne preveč, a vseeno je lepo imeti izbiro.
Naša avantura se tokrat odvija v širni pokrajini Grčije, kjer se lahko sprehajamo po mili volji a čeprav nam območja niso naravnost zaklenjena, so vseeno razdeljena na različne stopnje, ki jih vaš karakter mora doseči, drugače ga tam hitro spremenijo v pašteto. Če ste igrali Origins, vam bo to vse znano, treba pa je povedati, da je Odyssey še bolj prostran kot njen predhodnik.
Mornarji boste veseli, da se je v igro spet vrnilo pomorsko bojevanje
Prečkanju mape po zemlje se sedaj pridruži še pomorsko bojevanje, ki ga v puščavniškem predhodniku seveda ni bilo. Slednje precej spominja na gusarski odvrtek Black Flag a je nekoliko bolj preprost. Kjer smo prej polnili topove, tokrat streljamo z loki ter mečemo sulice, zabijanje z našo ladjo v sovražnika pa je vedno bila in bo ostala zabavna taktika. In ne, niso pozabili na prešerno prepevanje naše posadke med plovbo.
Kar pri našem raziskovanju različnih pokrajin nemara najbolj navduši, je njihova unikatnost in zanimivost. Čeprav se vizualno morda ne razlikujejo kot dan in noč, ima vsaka cona kot nekakšno mini zgodbo, katera te vleče da raziščeš čim več in opraviš čim višje število različnih nalog.
Ob pogledu na mapo boste hitro opazili praktično zaščitni znak Assassins Creed serije: ogromno ikon. A dejansko je količina teh napram predhodnikom v mejah normale, še bolj navdušujoče pa je, da se tokrat obstranske dejavnosti ne čutijo več kot samo delanje kljukic v Excel tabeli.
Izbiranje dialogov prinese ogromno pri raznolikosti pri stranskih nalogah
Stranske naloge so sedaj močno bolj raznolike in takoj je videti da je bilo v njih vloženega ogromno truda. So zanimive, vsebujejo močno izboljšane animacije, veliko dodano vrednost pa pridobijo zaradi možnosti izbire dialogov. Tako lahko sedaj zadano nalogo razpletete na različne načine kar dejansko pusti posledice naprej v zgodbi. Denimo takoj na začetku dobimo nalogo, kjer je vasico prizadela velika bolezen. Ko pridemo na lokacijo, izvemo da je tam že duhovnik, ki je z vojščaki že pobil skoraj celotno vas in trupla požgal, ostala pa je samo še ena družina. Jih boste rešili kar bo imelo za posledico spopad z vojščaki in s tem tvegali razširitev bolezni? Ali pa boste družino prepustili njihovi usodi? Obe odločitvi imata svoje posledice zato izbirajte previdno.
Seveda sem si mislil isto kot vi: te zanimive stvari se bodo ziher zgodile samo na začetnem otoku potem pa sledi standard Ubisoftovih iger: par vedno istih nalog, ki jih morate opraviti neštetokrat dokler ne pridete do meje norosti. A glejte prebrisane Francoze: ne samo da kakovost ostane na isti ravni, dejansko tekom igranja še dodajo na različni vsebini.
Tako so sedaj pomemben dejavnik najemniki, ki so različnih stopenj in se naključno sprehajajo po mapi. Spominjajo na kapetane iz igre Middle-earth: Shadow of War, le da so tu nekoliko bolj preprosti saj manjka slavni Nemesis sistem. A vseeno so kar pomemben del izkušnje saj vas prisilijo na bolj skrit način igranja. Namreč bolj ko ste pogumni in bolj ko pobijate sovražnike na odprtem, kjer vas lahko vsak vidi, več teh najemnikov si lahko nakopljete za vrat. To lahko hitro postane problem, ko se namenite osvoboditi trdnjavo in vas med previdnim pobijanjem nekdo zasači. Naenkrat imate lahko na grbi kapetana vojske, različne vojščake, ob najbolj neprijetnem trenutku pa še pritečeta dva najemnika in kmalu se lahko znajdete v neizhodni situaciji.
Ravno zato je pametno potrebno vlagati svoje izkušenjske točke, tokrat pa imamo na izbiro tri različna razvojna drevesa. Pike lahko vlagamo v bojevniški razred, v skrivanje in napadanje iz zasede ter v streljanje z lokom. Boj je načeloma precej podoben kot v Origins a ravno te posebne veščine ogromno dodajo k prej nekam preprostemu pretepanju. Tako lahko sedaj nasprotnike v slogu filma 300 brcamo iz pečin, uporabimo sposobnost, ki bližnje nasprotnike omami in nam omogoči hiter pobeg ter streljanje z lokom, kjer lahko sami vodimo puščico. Tepežkanje je tako končno postalo spet zanimivo ter adrenalinsko in čeprav neke hude taktičnosti v slogu Dark Souls ne pričakujte, zadeva vsaj ni več duhomorna ter dolgočasna.
Boj je sedaj precej bolj zanimiv ravno zaradi uporabe različnih sposobnosti
Antična Grčija med našim pustolovljenjem ni v ravno mirnem obdobju saj njene pokrajine prepletajo politične spletke ter bojevanje med glavnima silama Šparto in Atenami. Naš protagonist, kot najemnik, ne drži neke posebne zvestobe nobenemu zato se lahko po mili volji odloči komu bo pomagal. Vsaka pokrajina je tako sprva pod vplivom ene ali druge frakcije, med raziskovanjem cone pa lahko zmanjšamo moč vladajoče nacije. To lahko storimo s kurjenjem vojnih dobrin, fentavanjem kapetanov ter najemnikov ali pa preprosto ukrademo kako bogato skrinjo. S tem zmanjšujemo zaščitenost vodje province in ko je enkrat dovolj oslabljen, sledi njegov hiter umor in tako se nam odklene veliki boj za provinco, kjer se lahko spet odločimo za bojujočo stran. Če smo branilec je naloga lažja, če napadamo pa težja ampak ob enem je tudi nagrada slajša.
Škoda potem, da je velika bitka precej kr’ neki in je v bistvu samo spopad dveh vojsk, kjer se pač tepemo in vsake toliko fentamo kakega kapetana dokler ne zmaga vaša izbrana stran. Škoda, na temu mestu menim, da bi lahko izkušnjo naredili bistveno boljšo, tako pa ostane na samo neki preprosti areni.
Da nam ne bo postalo dolgčas, imamo na voljo še kupček drugih opravil. Na mapi je ogromno majhnih vprašajev in nekateri nas vodijo do raziskovanja jam ali grobnic, na koncu katerih lahko fašemo kakšen dober predmet. Tokrat ne menjavamo samo orožja ampak lahko pridobimo tudi boljšo čelado, škornje ter telesni oklep. To je ena od stvari, ki je močno manjkala Originsu in Odisejado približa terminu RPG.
Ko imamo nabiranja opreme dovolj, se lahko napotimo v boj z legendarnimi zvermi ali pa poskusimo poloviti člane zlobnega kulta. Tu zasije še ena novost v najnovejšem naslovu sage, saj lahko izbiramo med »Vodenim« ali »Raziskovalnim« načinom. Kar to pomeni je, da nam vodena izkušnja na mapi jasno označi vse objektive medtem ko moramo pri raziskovalnem cilj naloge velikokrat odkriti sami glede na namige, ki nam jih da podajalec naloge. No, ne pričakujte nekega raziskovanja v slogu Morrowinda a zadeva je dovolj zanimiva, da moramo dejansko prebrati , kje se cilj nahaja in se malce orientirati po mapi. Spet, zdi se mi, da je »Exploration mode« korak v pravo smer a lahko bi ga še malce bolj izpilili. Namreč ko se enkrat vsaj približamo cilju, moramo itak poklicati našega zvestega ptiča, ki hitro označi našo tarčo tako da se slučajno ne bi prehitro izgubili.
Mimogrede, na internetu sem zasledil nekaj pritožb glede mikrotranskacij in kako vas igra prisili v kupovanje pospeškov za napredovanje v stopnjah. Lahko rečem da je to čista neumnost. Res je da obstaja opcija za hitrejše napredovanje a med svojim igranjem nikoli nisem čutil potrebo po zapravljanju denarja, niti mi špil ni v nos pretirano rinil svoje trgovine. Toliko o temu.
Pobijanje legendarnih zveri predstavlja ogromen izziv. Na sliki je je lov na ogromnega merjasca, ki vam bo zagotovo požrl vse živce.
Torej, je Odyssey dejansko dosegel stopnjo svojega idola Witcher 3, ki ga Ubisoft lovi vse od nastopa Originsa? No, ne. Ampak se mu pa močno približa.
Problem je v glavni štoriji, ki je sicer malce bleda, včasih pa moramo med njenim napredovanjem nabrati kar nekaj stopenj in zato včasih trpi tempiranje. Poleg tega so spet vključili moderni aspekt zgodbe, ki je spet beden tako kot je bil vedno in ga Ubi konstanto tlači noter, čeprav se vidi, da se počasi tudi njim ne da več.
Problem je tudi gromozanska veličina igre, saj se karakterji menjajo prehitro in čeprav bi radi morda malce bolj spoznali obstoječe, ti prehitro izginejo in nadomestijo jih novi kar pomeni, da se na nikogar pretirano ne navežemo.
In umaknili so »Berserk« opcijo, ki povzroči da nasprotnika okužimo, ta pa se nato spravi na svoje zaveznike. Okuženje kapetanov v kampih in nato gledanje njihovega klanja vaših nasprotnikov je bilo eno najbolj zabavnih početij v predhodniku tako da lahko samo rečem, “what the fuck Ubisoft?!”
Ne glede na vse te probleme, je Assassin’s Creed: Odyssey očarljiv naslov, ki nudi ure in ure zabave, ki končno enkrat za spremembo ne postane enolična in dolgočasna po prvem ducatu ur. Je izboljšava Originsa v praktično vseh pogledih in oboževalci serije bi si naredili ob spregledu naslova medvedjo uslugo, morda pa je končno čas, da igri ponudite možnost tudi tisti, ki še vedno prižigate obredna kadila pred Eziom!
Ubisoft, naj ti bo, spet si me dobil na svojo stran, prosim samo, da sedaj ne narediš iste dele 5x zapored ampak da še naprej inoviraš in razvijaš serijo. Drugače naslednjič ne bom tako prijazen z oceno v redovalnici!
Ne gre za grozljivko, je prvi stavek, ki se je znašel ob naslovu, prejetem v test. Še sreča, saj grozljivk preprosto ne maram, vsa trohnobnost in groza, ki jo izžarevajo. Vsake oči vidijo drugače in moje se jim ob vsaki priliki poizkušajo ogniti že na daleč. Lake Ridden nikakor ni grozljivka, čeprav zna na čase pričarati srhljivo misterioznost z glasbeno prepletenostjo. Spiritualni naslednik Ethana Carterja, ki te namesto v obmestno vas popelje v hribovito divjino, posuto z ruševinami, ki pričajo o preteklem udejstvovanju človeka in opomnijo na minljivost. Spokoj in pomiritev, ki jo že za naslednjim ovinkom izzove glasba in te hipoma oblije pot. Gozd zvečer že sam po sebi pričara svojevrstno dojemanje, kjer niktofobistu prične močno utripati srce, bummmm, bummmm…, ob sprehajanju med zaguljenimi ugankami, ki bodo razkrile vse.
Razvojna ekipa: Midnight Hub (Švedska) Založnik: Midnight Hub
Platforme: PC Datum izida: Maj 2018 Cena: 19,99€ Steam:Povezava GOG:Povezava
Zvrst: Ugankarska avantura
Dražilnik
Sprva nisem dojel, da sem tokrat postavljen v čevlje 13-letnega dekleta Marie v letu 1988. Obdobje perestrojke, ki ga je nedvomno bolje preživeti v surovi divjini, med proženjem mehanizmov čarobnega vrta, nekdaj veličastne, a sedaj opustele vile. Pristen občutek zmede, ko pristaneš na zadnjici in ne veš, kako si v ta položaj zašel. Uvod je namreč izjemno preprost, znašel si se v gozdni kolibi, iskoč izginulo sestro. Misterioznost k igranju vleče neprestano in med razreševanjem ugank si ne bi mogel želeti lepše, bolj odljudne pokrajine s pridihom čarobnosti in nemogočega.
Igra, kakršne srečujem vse redkeje, je tudi posledica medgeneracijskega razstora, ki kroji trg virtualnika. Morda v gamerskih vodah počasi postajam Kralj Matjaž, ko se mi brada ovija vse globlje in globlje… starun, ki počasi že zaudarja po zemlji, a včasih smo namesto realistične grafične podobe prejeli gore teksta in gordijske uganke, ki bi jih v jezeči brezizhodni situaciji najraje razčesnil na dvoje. K sreči je prevladal razum ter večne debate, ko je pred enim ekranom nameščena druščina poizkusila obrniti igro. Preprosto sili k razmišljanju in obudi marsikateri spomin na začetke industrije, čas, ko ob zatiku odgovora preprosto nisi mogel poiskali na internetu, ampak si najprej stopili do kolegov, za tem kupili kakšno revijo in navsezadnje odšli v “knjižnico”, kjer si s sotrpini prišel zadevi do dna. Početje je nedvomno pustilo večji pečat, saj te je prelival pot zanosa, ko si kot prvi med enakimi neznalcem razkrival skrivnostni, njim še neznani, svet. Seveda z modernim dihom ni narobe nič, tovrstne igre preprosto več ne ugledajo prodajnih števil in kultnih statusov predhodnikov, ki smo jih še leta nazaj starci razgrabili v trenutku, vseeno pa je potencialnih igralcev dovolj, tako med okostelimi kot mladežem.
Lake Ridden je prepredena z ugankami in težavnost se skozi igro vseskozi stopnjuje. Če se spočetka še smatraš za člana Mensa, kaj kmalu naletiš na domiselno sestavo, ki bo možgančke pognala v rdeče obrate. Naposled se lahko preleviš v gnilonevtronskega softiča in za rešitev vprašaš strica Googla, ali pa pred zaslonom presediš dolge ure, vsaj dokler uganke ne presekaš. Nekoliko parafraziram, uganke niso nerešljive, a vseeno terjajo logiko in analitični pristop, ki ga večina samcev in samic premore. Tako ne boš deležen lekcije iz Maupiti Island, čeravno bi bila občasna zaušnica zaslužena. Problema, a tudi “razvajenosti”, ko želiš vse opraviti v zamahu in se odpraviti naprej. Razvijalci so sicer vključili pomagala, ki ob zatiku razkrivajo namige, če se za to pot odločiš. Izdajo dovolj, a hkrati ne preveč, s čimer si še vedno siljen v razmišljanje.
Vidna podoba je primerljiva s preostalimi igrami žanra avantur, ki smo jim bili priča v preteklih letih. Prikaz je lep in se poda k atmosferi, sploh risanje virov svetlobe in senc je vredno pohvale. Ne gre oporekati optimizaciji, ki občasno kljub temu pokaže zobe. Tako na 2560×1080 144 Hz niti srednjekategornica GTX 1060 6GB ni uspela poustvariti vsaj 60-slične izkušnje. Žal so se vseskozi pojavljala nihanja ob prepletu svetlobe in njene igrivosti na stenah zidov gozda.
V glavnem boš pobiral in pametno uporabljal predmete, s pomočjo katerih preko ugank razrešuješ zgodbo. To doživljaš preko opustelih dnevnikov in naokoli raztresenih sporočil, kot glavno vodilo. Nemalokrat sem za razrešitev bil primoran uporabiti in raziskati obdajajoči prostor med igranjem soja luči z neskončno temo, ob zvrhani meri boja svetlobe in truhnobnosti obenem. Dejansko da vedeti, da si osamljen s ponikajočim razumom, ki izginja v sosednji meglici. Čas ujetosti v slu iluzij, lucidnih sanj a hkratnem priokusu budnosti. A razpeta mreža možganskih nevronov se postopoma razpleta.
Glasovna upodobitev je na nivoju in primerno priteče nizkocenovnemu naslovu, v dobrem pomenu besede. Ni je veliko, vendar je glasovno podajanje prisotno ravno v momentih, ko prehajaš iz sekvence v sekvenco in poživi igranje. Vseeno ne pričakuj čustvene izkušnje famoznejših predstavnikov, kar pa ji ne morem šteti v slabo.
Novodobnica v nostalgičnem svetu 90ih. Ne vem, kako bi sklenil misli, a vendarle ne morem zanikati kopica zabavnih ur, ki sem jih v njej preživel. Dobro vzdušje, tekoča zgodba in prijetna grafična podoba ljubitelja avantur ne bo pustila ravnodušnega.
Po nekaj tedenskem odmoru se vračamo z novim manga predlogom. Ker seveda preberem bolj kot ne vsaj del vsake mange, ki vam jih serviram sem si tokrat vzel malce več časa in prebral več mang. Sedaj sem pripravljen na tedenska
priporočila.
Da ne dolgovezim preveč…
Hajime no Ippo
Manga malce starejšega kalibra še vedno izhaja na tedenski ravni.
Prvo poglavje je luč sveta ugledalo davnega leta 1989, dobrih 6 let pred mojim rojstvom. Do sedaj šteje že preko 1200 poglavij, od tega sem jih trenutno prebral slabih 400.
Zgodba je odlična, sledi mlademu fantu Ippu. V šoli ga nadlegujejo nasilneži, a se jim ne zmore zoperstaviti sam. Eno izmed nadlegovanj prekine Mamoru Takamura, profesionalni boksar poltežke kategorije (dejansko se tako imenuje – povprašaj strica Googla) preko katerega Ippo spozna svet boksa. Hitro začne s treniranjem, pri tem pa prikaže naravni talent ter leta trdega dela oziroma pomoči v domačem podjetju. Splete tudi močne prijateljske vezi z nekaterimi drugimi člani telovadnice, s katerimi nato skupaj premagujejo ovire na poti. Ne traja dolgo, preden vstopi v svet zmag, knockoutov in slave. Ob vsem tem blišču pa vedno ohrani svojo dobro in pozitivno energijo ter skromno osebnost.
V mangi je ogromno komičnih vložkov, zato se smehu in hahljanju med branjem ne gre izogniti. Priporočil bi jo vsem, katerim so všeč športi, borilne veščine in komedije.
Se beremo prihodnji teden!
Razvijalec SCS Software, znan po priljubljenih tovornjakarskih simulacijah Euro Truck Simulator 2 in American Truck Simulator, ponovno dokazuje, da svojih igralcev še dolgo nima namena pustiti na cedilu. Tokrat je igralce navdušil z novo razširitvijo Oregon za American Truck Simulator.
Priljubljenost omenjenih iger med drugimi potrjuje po več tisoč dnevno aktivnh igralcev na platformi Steam, razvijalec pa po več letih od izida, še vedno redno izdaja nove posodobitve in razširitve za igri. Zadnja izdana se tako imenuje Oregon in igralno mapo American Truck Simulatorja razširi z zvezno državo Oregon na severozahodu ZDA.
Posebnost te razširitve predstavlja predvsem geografska raznolikost, ki je v igri še ni bilo. Sestavljajo jo dinamično zelo dodelani gozdovi, vodovja, puščave in celo vulkani, ki so značilni za Oregon. Igralna mapa je bogatejša tudi za 14 novih večjih mest, 25 edinstvenih križišč in meddržavnih povezav. Manjka pa ne niti več sto novih detajlno oblikovanih modelov in številnih znamenitosti kot so Mt. Hood, Thor’s Well, Crater Lake, katere bodo tovornjakarji videvali med opravljanjem prevozov za 17 novih lokalnih podjetij in industrij.
Z razširitvijo v igri med drugimi pridobimo tudi dostop do 14 novih mest kot so Portland, Salem in Eugene.
Pri razvijalcu so ob tej priložnosti izdali še poseben napovednik v sodelovanju z mlado ameriško pevko Jessico Lynn, ki si ga lahko ogledate spodaj. Cena razširitve pa na Steamu v tem trenutku znaša 11,99 evrov.
Najbolj izviren komentar pod člankom (na temo igre, oddan mora biti do petka 24:00), bo za nagrado prejel American Truck Simulator Oregon razširitev. Steam koda bo zmagovalcu posredovana v nedeljo.
Človeštvo je doletela grozna usoda in to povsem nepričakovano. Ironično, kajne? Večina nas ob omembi vesoljcev nelagodno pogleda v zrak, a invazija ni prišla od tam. Kot da bi se vesoljci šli kruto šalo, je vir pogube – pandora okužba – že dolgo let mirno spal na naši Zemlji. Vse, kar je bilo potrebnega za apokalipso, je človeška nadutost in par stopinj nad ničlo. Nihče ne ve, od koder je originalno prišel in kako je pristal pri nas. A nekoč, dolgo pred prevlado človeštva se je nekako znašel na Severnem tečaju in zaradi mrazu hitro potonil v spanec. V ledenikih, masivnih zamrznjenih stolpih je dolgo časa preživel pokopan pod goro ledu.
Kot slaba bajka za dvig ekološkega osveščanja je bilo globalno segrevanje znova krivec za pogubo sveta, a ne iz tipičnih razlogov. Dvig temperatur je povzročil taljenje široke skorje ledu in virus, ta vir pogube, ki smo ga omenili, je bil svoboden, razrešen spon. Dobil je novo priložnost za globalno pogubo in tokrat jo je nameraval izkoristiti. S prvim stikom z Arktičnim oceanom je nič hudega sluteče človeštvo dobilo zabit prvi žebelj v krsto in kot vsi vemo, čas nemilostno vihti kladivo. Morda bi obstajal ščepec upanja za preprečenje širjenja, a znanstveniki so bili zaposleni zaradi brutalne vojne, kjer so se različne nacije pričkale iz že zdavnaj pozabljenih razlogov. Tako se je virus uspel prva leta širiti pod radarjem in rahlo razburjenje, ki ga je pritegnil ob razkritju, se je zaradi navidezne nenevarnosti hitro poleglo in zašlo v pozabo.
A to je zgolj pripomoglo pri globalni dominaciji. Z neomejeno količino časa na razpolago se je virus brez grožnje prilagajal podvodnim gostiteljem in jih počasi mutiral v groteskne spake, zbrane v ultimativno vojsko za invazijo površja. Ko nas je končno prešinilo, da nas raki nenadoma gledajo malo bolj postrani kot navadno, je bilo že davno prepozno. Človeštvo je bilo primorano biti poslednji boj, a na tisoče mutiranih povodnih kreatur je uničilo vse pred sabo in zavladalo večini planeta, z izjemo par zaščitenih krajev, ki so sedaj postali poslednji branik človeške rase. A zgodba, kruta tkalka usode nesrečnežev, se tu za nas komaj prične.
Razvojna ekipa: Snapshot Games Založnik: Snapshot Games
Platforme: PC Datum izida: Junij 2019 Cena: 50.00€
Zvrst: Potezna strategija
Prvi vtisi
Moj ata je sektoid
Preden preidemo na mojo igralno izkušnjo, enostavno moramo spregovoriti o originalni X-COM seriji. Gre za zelo priznano franšizo, a dolgo časa je čemela zgolj na računalniških zaslonih večjih zanesenjakov. Širšo popularnost med današnjo generacijo igričarjev je pridobila komaj v preoblikovani obliki z izidom XCOM: Enemy Unknown v letu 2012. Veliko jih je hvalilo inovativnost in visoko kvaliteto izdelave, a kljub vsemu je po mnenju starih mačkov izgubila žmoht, ki je X-COM napravil v X-DOM.
Kompleksnost so v prenovljeni obliki precej poenostavili in veliko starih ljubljencev, kot sta napredna balistika in akcijske točke so bile povsem zamenjane z enostavnejšimi substitucijami. Ne me vzeti narobe. XCOM nikakor ni slaba igra. Če bi dejal to, bi me nekateri osebki verjetno nabili na križ hitreje, kot poveljnik vesoljca ob srečnem strelu pošlje v tri krasne. Je pa slaba poustvaritev originala.
Jullian Gollop je s svojo ekipo v 1993 ustvaril nekaj edinstvenega in posadil seme za nov žanr. A kot večino drugih staro-šolskih mučilišč so ga čas in razni razvojni studii preoblikovali v prijaznejšega strička, dostopnejšega za širšo publiko. Nekako z izjemo več nizko-proračunskih projektov (če vas zanima kateri izmed njih, sem igral fantastičen zastonjski UFO: Alien Invasion) nismo dobili direktnega naslednika.
A sedaj je tu Phoenix Point in glede na dejstvo, da na njem dela originalni stvaritelj žanra Julian Gollop, so moja pričakovanja visoka. Vesoljcem je štirinajst let po izidu X-COM franšize ponovno zadišala naša mala Zemlja, ker invazija Uranusa pač ne omogoča tolikšnega hvalisanja. Kot član vladne organizacije Phoenix Project je tvoja naloga, da nedobrodošle prišleke potisneš nazaj v globine oceana, od koder so prišli. Ne z diplomacijo, temveč lasersko puško ali dvema… veš kaj, vzemi raje kar oklepno vozilo. Da ne bo panike.
Zdaj pa žalostna novica. Igra je trenutno še vedno globoko v razvoju in hitro po robec, časa za objokavanje bo še dovolj. Poln izid je načrtovan naslednjega junija in do takrat se bo zagotovo precej stvari še spremenilo. Sam sem igral prednaročitveno različico 2, ki omogoča zgolj naključne scenarije ter eno samo misijo – le mičkena predjed za vse, kar nas še čaka. Večina mesa, kot so razvojno drevo, personalizacija ter nasploh celoten globalni zemljevid in tako glavni igralni način, je še par mesecev stran. Tako se lahko trenutno zgolj žalostno vprašaš – Kje boš pa ti, ko bodo raki pričeli marširanje po zemlji?
Kjer streljanje ni zgolj RNG
A vseeno ima Phoenix Point že v trenutni obliki mnogo zapeljivih oblin na *ravno* pravih mestih. Združuje poliran občutek prenovljene XCOM serije in podrobnejši igralni stil, zraven pa vnese še par lastnih idej. Idej, ki tako dobro sovpadajo s konceptom, da sem se večkrat vprašal, zakaj jih ni vključila že kakšna druga igra. Lahko na primer lastnoročno meriš in čeprav ne boš zagotovljeno zadel v tarčo, bodo streli šli vsaj v tisto generalno smer. Kljub temu, da izgleda stvar relativno minorna, pa nosi mnogo posledic.
Prvo kot prvo se streljanje od daleč počuti dosti preciznejše in ne le odvisno od vnaprej določenih odstotkov. A obstaja še ena velika sprememba. Veš kako v XCOM zgrešiš tarčo, ko tvoj samooklicani veteranski bojevnik stoji meter od sovražnika in kot pijanec v soboto zvečer naenkrat trzne navzgor?
No, kljub temu, da ročno merjenje (tudi avtomatično je na voljo in deluje na podobnih metrikah) ni povsem precizno, pa do tega vseeno ne bo prihajalo, še več. Lahko naciljaš podroben del telesa. Lahko iščeš najmehkejši del trupa ali pa enostavno skušaš pohabiti klešče enega izmed monumentalnih šefov. Dosti preciznejše in podrobneje kot karkoli poprej.
A to ni vse. Okolje je povsem uničljivo in čeprav je potrebno izpiliti še par stvari glede kritja in njegove trdnosti in delovanja, pa je ultimativno zadovoljujoče gledati ogromno bogomolko, ki preganja na smrt prestrašenega jurišnika in ruši vse stavbe pred seboj. Trenutek, ki ga je definitivno potrebno občutiti na lastne oči, v kolikor si ljubitelj poteznih strategij ali želiš to postati.
Čeprav končna različica izide komaj naslednjo leto, je tudi motečih hroščev presenetljivo malo, s kakšnim zagozdenim vozilom tu in tam ter na čase ne preveč bistro umetno inteligenco. Kaj č’mo, raki so pač butasti.
Zaključek
Phoenix Point je morda trenutno res na voljo zgolj kot poveličana demo različica, a je istočasno ena najbolj zabavnih in premišljenih demo različic, kar sem jih imel možnost igrati. Stvaritelj originalne X-COM franšize razne originalne mehanike in razne organske adicije odlično dopolni z modernejšim stilom XCOM izpeljank in ustvari osebno eno najbolj pričakovanih poteznih strategij naslednjega leta. Vse skupaj se odlično združi v mutantsko rakovo pošast, ki ji bo bistro pozicioniran ostrostrelec z velikim veseljem snedel glavo. Za večerjo bo očitno ponovno rakova juhica.
Pozitivno:
+ Ustvarjen s strani avtorja originalnih X-COM iger, ki ve, kaj dela
+ Izpiljen občutek
+ Uvede par novih mehanik, ki sem jih pogrešal, čeprav se tega poprej sploh nisem zavedal
+ Dobra grafična plat s “pravičnim” merjenjem
+ Napeti šefovski spopadi
Negativno:
– Na voljo zgolj kot demo različica
– Par hroščev (ta slabih) tu in tam
– Sovražniki se znajo občasno vedeti nekam bedasto.
Resident Evil 2 Remake je sicer še precej daleč stran od izida a vseeno napovedniki kar dežujejo. Tokratni je dolg kar 30 minut, za spremembo pa se tokrat ne osredotoči na našega najljubšega policista Leona ampak na njegovo partnerko Claire Redfield.
Vsak od dveh protagonistov bo vseboval svojo kampanjo in tako bomo lahko uzrli zgodbo iz dveh različnih zornih kotov. Celotna dogajanje se bo odvilo v mestecu Raccoon City, ki ga naenkrat napadejo horde nemtrvih. V zgodbo se zopet vrača zlovešča korporacija Umbrella Corporation, ki smo jo v zadnjih delih kar pogrešali.
Ker je tokratni napovednik precej dolg, vsebino kar nekaj kvarnikov zato morda ogled ni priporočljiv za tiste, ki se želijo podati v avanturo povsem na sveže. Po drugi strani pa zna malce ublažiti čakanje saj naslov izide šele 25. januarja 2019.
Razvijalec Epic je za svojo igro Fortnite pripravil poseben dogodek, ki pa tokrat ne bo šel toliko na račun samih igralcev ampak se ga bodo predvsem razveselili razni promotorji igre kot so YouTuberji in Twitch streamerji.
Novost se bo imenovala “Support-A-Creator”, ki bo omogočila streamerjem, da zaslužijo nekaj dodatnih denarcev od nakupov svojih oboževalcev.
Ko se bo igralec odpravil v igrino trgovino, bo lahko izbranemu artiklu dodal posebno oznako, ki bo unikatna tistemu “ustvarjalcu” katerega želi podpreti. Slednji bo tako zaslužil odstotke od prodaje vseh, ki pri nakupu z igrino valuto V-bucks uporabijo njegovo oznako, denar pa se bo na njegov račun prilil v resničnih evrih oz. dolarjih.
Ustvarjalec na vsakih 10.000 zapravljenih V-bucksih zasluži 5 zelencev in glede na oboževalske baze nekaterih streamerjev, se zna njihov bančni račun kmalu odebeliti.
Kdo se lahko prijavi za dogodek?
Epic pravi, da ima precej stroga merila za tiste, ki želijo postati “Ustvarjalec” in sodelovati pri dogodku. Potencialni sodelujoči je moral v preteklih 30-ih dneh ustvariti nekakšno Fortnite vsebino, prav tako pa mora imeti na eni od večjih socialnih platform vsaj 1.000 sledilcev in biti zmožen prejeti plačilo.
Potencialni kandidat se mora tudi obnašati v skladu z njihovimi načeli kar pomeni, da mora biti spoštljiv do drugih igralcev in uporabljati Fortnite imena za vsa orožja, obleke in predmete. “Ustvarjalec” ne sme izvajati sovražnega govora ali pa nadlegovati druge igralce, prav tako ne sme biti preveč komercialen oz. uporabljati “spama”.
Ne vemo točno, kako misli Epic nadzorovati vse YouTuberje, ki se zanašajo na “spammanje” svojih gledalcev z opozorili kot so “naročite se” ter “klikni na like” in zanimivo bo videti, koliko bodo dejansko strogi pri svojih merilih.
“Support-A-Creator” bo štartal že danes, trajal pa bo vse do 31. decembra 2018.
Na letošnji E3 konferenci je založnik Square Enix zavrtel napovednik za naslov, ki je bil eden od bolj čudnih, ki smo jih lahko videli na sejmu.
Gre se za igro The Quiet Man, za razvojno krmilo pa je poprijel Human Head Studios, kateri so nazadnje razvili originalni Prey.
Zgodba bo sledila gluhonemem protagonistu z imenom Dane, ta pa se bo odpravil rešiti svojo ugrabljeno sestro Lalo. The Quiet Man bo združeval filmske sekvence z igralnimi deli in treba je reči, da igralci vedo kaj počno. Preskok v igralno obliko iz filma je sicer precej oster zato bo zanimivo videti, kako se bo zadeva igrala.
Poleg tega bo špil vseboval zelo malo zvočnih delov, na voljo pa ne bo niti podnapisov kar naj bi omogočilo večjo imerzijo v svet gluhega človeka. Igra bo precej kratka saj jo bo moč v celoti preigrati v samo eni igralni seansi.
Skladno s kratkostjo hodi tudi cenovna nalepka saj bo The Quiet Man na Steamu veljal samo 14.99 €, na voljo pa bo 1. novembra.
Razvijalec Nightdive Studios je leta nazaj uspešno dokončal Kickstarter kampanjo in nabral dovolj denarcev za polnopravno predelavo originalne igre System Shock. Čeprav je projekt dobro napredoval, so kasneje naleteli na veliko oviro, saj so si zadali preveč in se preprosto preveč oddaljili od originalne vizije.
Zato so se reorganizirali in projekt dodobra predelali in sedaj naj bi bili spet na pravih tirnicah. Da bi svojim sledilcem dokazali, da njihove donacije niso šle v nič, so za podpornike svoje Kickstarter kampanje izdali alfa verzijo, ta pa je na voljo samo tistim, ki so odšteli 750 $ ali več.
Poleg tega so izdali nov video, ki prikaže nekaj igralnih izsekov. Nightdive Studios pravi, da so zaenkrat v igri še originalne teksture in da bodo te spremenjene pred izidom. Tisti, ki se bodo dokopali do alfe verzije, ki se tu imenuje Adventure Alpha, bodo lahko prosto raziskovali Citadel postajo, pobirali predmete ter poslušali razne avdio zapiske.
Datum izida še ni znan a verjetno je zadeva še kar nekaj časa stran.
Že večkrat smo pisali o presenetljivem zaprtju razvijalca Telltale Games, ki je imel v delu kar nekaj težko pričakovanih naslovov, med njimi tudi zadnjo sezono The Walking Dead. Za njo so do sedaj izšle dve epizodi, medtem ko je za dokončanje projekta preprosto zmanjkalo denarja in osebja.
A vse ni tako črno kot je nemara izgledalo še včeraj. Danes je Skybound Entertainment, ki si ga lasti ustvarjalec The Walking Dead franšize, Robert Kirkman, preko Twitterja sporočil veselo vest: “Zaključimo zgodbo tako kot je to potrebno! Več informacij sledi kmalu!”
We’re SO happy to announce that we’ve reached a deal with @telltalegames that will allow Skybound to continue #TheWalkingDead: The Final Season! Let’s wrap up Clem’s story right! More details to come soon. pic.twitter.com/ShyREw65iq
Skybound je za spletno stran IGN izjavil, “da bo na igri delalo nekaj Telltalovega bivšega osebja in zato bo zgodba zaključena tako kot si oboževalci zaslužijo.”
Tako, očitno bomo vendarle dobili rečen zaključek Clementinine zgodbe, žal pa se lahko za vedno poslovimo od drugih iger kot so denimo The Wolf Among Us Season 2.
