Razvojna ekipa: Keen Games (Nemčija)
Založnik: 505 Games
Spletna stran: http://www.portalknights.com/en/
Steam: http://store.steampowered.com/app/374040/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=7hIoOdK5RVs
Platforme: PC, PS4, XBOne 
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 18. 5. 2017
Cena: 14.99 €

Zvrst: Peskovniški RPG

Vsaka zgodba ima svoj začetek

Ko sem pred dobrega pol leta kupil Playstation 4, je bila ena prvih iger, ki je ujela moj pogled, Dragon Quest: Builders. Ker sem preveč skopuški, je sicer nisem nabavil, sem pa preigral demo različico in se povsem zaljubil vanjo. Par minut pozneje sem na mojo veliko žalost ugotovil, da za osebne računalnike ni na voljo, sem pa malo pobrskal po forumih in zasledil, da so si podoben projekt zadali Keen Games ‒ Portal Knights, nekakšnega nezakonskega otroka Minecraft in Legend of Zelda ter po prvih vtisih zelo dobro nadomestilo, po obstoječih ocenah pa fantastično peskovniško dogodivščino. Vsekakor gre za zanimivo kombinacijo, kjer se gradnja baze združi z iskanjem vedno boljših pripomočkov in surovin ter bojem z epskimi sovragi ‒ princip, ki bo všeč vsem, od mladine pa do starešin.

Zgodba sicer ni ravno vredna celega romana. Enostavno rečeno, Portal Knight se odvija v svetu, ki je doživel velik pok in je razcepljen na majhne, plavajoče otočke. Vsak izmed njih ima lastno podnebje, floro in favno, resurse in sovražnike, katerih glavni cilj je neumorno tavanje in zagrenitev življenja vašemu vitezu. Potovanje med svetovi je enostavno in poteka preko starodavnih portalov, ki te popeljejo na naslednjega izmed želenih svetov. Med lastno Stargate avanturo pa odkrivaš tudi razlog za razcepitev sveta in zakaj se ti med seboj se tako razlikujejo. Nikakor ne gre za globoko, kompleksno zgodbo, ampak vseeno da nekaj, k čemer stremiš med potovanji in razlog za nabiranje vedno boljše opreme. Saj je logično, kjer je uganka, je potrebno najti odgovor, pa naj najdba tega traja, kakor dolgo je potrebno.

Klasična izbira

Ob pričetku so mogoče prilagoditve ob izbiri treh stereotipskih karakterjev ‒ bojevnika, strelca in čarodeja. Vsak je najboljši v svojem elementu in uporablja specifična orožja, opremo ter sposobnosti oziroma čarovnije. Igranje z vsakim je različno in osebno mi je bil najbolj všeč strelec, saj mi je sedlo odstranjevanje sovražnikov od daleč. Seveda je na voljo tudi nekaj opcij glede izgleda … Pravzaprav tudi nekaj dokaj nestandardnih opcij glede izgleda. Tako ni bradata mišičasta bojevnica noben problem, če ste seveda mahnjeni na to.

Na splošno vsebuje Portal Knights par takih spregledanih zadev (vsaj sklepam, da to ni namenska odločitev), kot so naprimer goreče bakle ter čudna gravitacija pod vodo ali gromozanska razdalja, na katero lahko postavljate kocke. Seveda gre za zadeve, za katere upam, da jih bodo razvijalci sčasoma odpravili. Večinoma sicer ne vplivajo kaj preveč na igralno izkušnjo (razen uničenja imerzije) in sprva poskrbijo celo za par duhovitih dogodkov, ampak znajo pa postati tudi rahlo nadležne.

Tolčem ga, a se nič ne pozna

Takoj ko vstopiš v prvi svet, opaziš podobnosti z Minecraft-om, predvsem zaradi kockastega terena, po katerem je slednji znan. Pravzaprav bi lahko rekli, da ima vsaka igra s tem stilom istega prednika, ampak tu nismo zato, da bi se menili, kdo je koga kopiral in kdo je čigav prapradedek. Tako ali tako že takoj, ko v Portal Knight prvič zamahneš z mečem, opaziš razliko med igrama. Bojni sistem deluje bolj na principu RPG sekaščin, s sovražniki, ki imajo različne napade ter šibke točke in sposobnostmi, kar Minecraft ne pozna. Sprva tako zadovoljno sekaš, streljaš in copraš, ampak zaradi načina, na katerega je bojevanje izvedeno, se ti kar hitro zazdi: “Hej, a ni to malo monotono?” Udarci za seboj nimajo pravega “BAM” učinka in tako gre bolj za konstantno pritiskanje gumba za napad, občasno rabo sposobnosti, ko energija to dovoljuje, ter izmikanje sovražnim udarcem, ki so večinoma predvidljivi (a so me še vedno prevečkrat pokončali).

Spopadi se znajo zavleči, sploh, če prehitro odkriješ kakšen portal za težavnejši svet, kjer so močnejši tudi monstrumi. Vsekakor ne gre za to, da bojni sistem ne bi bil učinkovit oziroma spodoben, ampak mu to na dolgi rok ne pomaga kaj preveč, saj je monoton in bi bil s par dodatki dosti bolj zabaven. Zamerim mu še, da za bojevnika merjenje po višini ni možno in boj proti letečim sovražnikom se zanj spremeni v simulacijo žabjih skokov.

Kjer pa Portal Knights blesti, pa je ob bojevanju s šefi. Sploh v co-op načinu (pohvalno in pogosto spregledano, prisoten je tudi lokalni co-op), kjer lahko s kolegi prebutate enega izmed mnogih šefov, ki se nahajajo v za to namenjenih arenah. To in solidno izdelani svetovi ter sovražniki so tudi edine stvari, ki so me vlekle k igranju. Sovražnikova umetna inteligenca je sicer na ravni enoletnega otroka in tako uporablja napade v predvidljivih in vnaprej nakazanih gibih, ampak so pa napadi, ki jih izvajajo sovražniki, raznoliki in nanje se je potrebno primerno odzvati.

Glede na stil igre verjetno ni nepredvidljivo, da veliko vlogo igra tudi kreftanje. Vse od postaj pa do novih hlač je potrebno izdelati in tako izdelava služi kot glavna oblika napredovanja. Večino ga opraviš pri različnih postajah iz osnovnih surovin, ki jih dobiš od padlih sovražnikov ali narave. Kopanje in nabiranje deluje podobno kot pri že na začetku omenjenem Dragon Quest Builders. V vsakem področju lahko najdeš različne resurse, spake ter floro, tu pa tam pa ti kakšen vaščan naloži še kakšno nalogo, ki sestoji iz “prinesi to” ali “ubij tisto”. Tudi temnice navadno sestojijo iz par različnih vrst sovražnikov, na koncu vsake pa se nahaja skrinja koristnih dobrin in cekinov.

Vihanje nosu

Svet, v katerega je Portal Knights postavljen, je dosti bolj bogat in vizualno podroben kot pri Minecraft-u in kockasti izgled ima le teren. Čeprav sta na voljo dva pogleda, pa prvoosebni pogled ni tako priročen. Na srečo je možno takojšno spreminjanje med njima in iz tretje osebne perspektive je vse, razen morda kopanja pod zemljo, lažje. Razumem, da si želijo prvoosebnega pogleda, verjetno jih mami tudi podpora za VR, ki iz tretjeosebne perspektive ni mogoča.

Drugače gre z grafične plati za čisto solidno grafiko, risankasta, poenostavljena ter barvita. Posebno izjemno izgledajo tudi učinki, kot so ogenj ter bleščanje portalov, paša za oči pa so tudi dobro narejene animacije. Edini problem je, da se na večjih zemljevidih začnejo kazati zatikanja in, če smo pošteni, te ob izdelavi sveta igra to tudi obvesti. Tako je velikost svetov omejena glede na zmogljivost vašega sistema, saj večji biomi zahtevajo boljšo mašinco. Na konzolah je dosti manj variacije in možnosti glede velikosti, zaradi česar je tam težavnost bolj poenostavljena ‒ večji kot je svet, več je resursov, ampak so tudi dlje stran, prav tako je tudi več sovražnikov in nevarnosti.

Sreča, da razvijalci/založniki ne znajo slovensko, ker bi me drugače za to, kar bom zdaj povedal, križali. Uporabniški vmesnik je z eno besedo nagravžen. Ni pregleden, ni logičen in enostavno smrdi po poenostavljenosti zaradi konzol. Večino zadev opravljate na obupno napravljenem oknu z zavihki, ki na konzolah morda deluje, a na osebnih računalnikih dela večjo škodo kot korist, sploh zato, ker so okna, besedila in slike prevelike in nepregledne. Sploh premikanje predmetov iz in v skrinje je tako težavno, saj ima oboje ločeno okno, med katerima moraš preklapljati, če želiš videti, kaj se tam nahaja! Sprva me sicer ni preveč motilo, a ko je bila enkrat skrinja polna in sem hotel združiti par stvari, sem jo zaradi agonije, s katero sem se soočal, skoraj tako brcnil, da se je raztreščila na tisoč koscev. Ne vem ravno, zakaj so se odločili za to, ampak gre za nepotrebno kompliciranje drugače enostavne mehanike in zaradi tega, in še par drugih malenkosti, se tako namesto s sovragi precej časa borite z uporabniškim vmesnikom, kar je velika škoda, saj gre drugače za zabavno peskovniško dogodivščino.