Nobena skrivnost ni več, da največji streamerji Twitcha finančno niso ravno reveži. Nasprotno, marsikateremu izmed njih se na poti do banke smeje, saj preko sponzorskih dogodkov zaslužijo v eni uri več kot je letna plača navadnega smrtnika.
Na spletni strani Kotaku se je pojavila zanimiva reportaža, kjer so bile razkrite nekatere številke zaslužkov največjih streamerjev.
Direktor podjetja Online Performers Group, ki zastopa nekatere večje streamerje, je tako povedal, da nekateri njihovi streamerji za uro igranja zaslužijo 50.000 €, številke pa segajo celo v milijone, če gre za primer dolgoročnega sodelovanja. Eden od založnikov je njihovi stranki najprej ponudil 60k za uro igranja, a je ta prvotno ponudbo zavrnil. Založnikova naslednja poteza je bila, da je streamerju ponudil prazen ček, kamor bi samo moral napisati svojo vsoto, a je tudi to zavrnil.
Seveda se takšne igre lahko igrajo samo večji založniki tipa Elctronic Arts, Ubisoft ali pa Activision. Že nekaj časa nazaj se je pojavila govorica, da naj bi EA plačal Ninji milijon zelencev samo zato, da je igral in na Twitterju omenil igro Apex Legends.
Takšna je pač realnost in če želiš dobro prodajo svoje igre, boš preprosto moral poskrbeti, da se nahaja na vrhu Twitch lestvice. Še posebej to velja za večigralske naslove, saj so ti še bolj odvisni od dobre besede največjih streamerjev. Na temu področju malce slabo trenutno kaže slovenski igri Mordhau, ki jo trenutno gleda le slabih dva tisoč gledalcev, se pa kljub temu še vedno zelo dobro prodaja na Steamu.
Sicer ne vem, koliko točno je Formula 1 še popularna v Sloveniji, saj se mi zdi, da zdaj veliko raje spremljamo MotoGP, a morda se bo zdela kakšnemu avtomobilskemu navdušencu ta novica zanimiva.
Razvijalec Codemasters namreč dela na novi F1 igri, ta pa je sedaj končno dobila tudi prvi uradni napovednik.
Igra bo zajemala polno licenco, kar pomeni, da nas čakajo vse uradne ekipe ter 21 prog. Letos bomo prvič lahko nastopali v F2 prvenstvu, vendar bo ta vsebina prišla v obliki naknadne, brezplačne posodobitve.
Glede na napovednik, nas čaka osupljiva grafika in počasi bo že kar malce težko ločiti, ali gledamo televizijski prenos ali pa dejansko igro.
Nekaj časa nazaj smo pisali o govorici, da George R.R. Martin, mojster peresa, ki je poskrbel za ogromen svet Igre prestolov, dela na novi igri.
Čeprav je bila to sprva samo govorica in precej zaupljivih virov, je zadeva postala precej bolj legitimna včeraj, ko se je George spravil na svojo stran in potrdil delo na novi igri.
Žal pa se tipček ni ravno razpisal. Blog prispevek je namenjen predvsem temu, da oriše njegovo mnenje o Game of Thrones seriji ter o njegovih bodočih planih. Je pa potrdil, da je pri igri sodeloval z japonskim razvijalcem, kar da govorici veliko večjo težo.
Kot smo zapisali, naj bi George sodeloval z japonskim založnikom Bandai Namcom, bolj specifično pa naj bi za kreiranje naslova poskrbel razvijalec FromSoftware, katerega poznamo predvsem po Dark Souls seriji. Igralci naj lahko osvajali različna kraljestva in tako pridobivali različne bonuse, kar bo pomagalo pri RPG-jevskemu razvoju našega karakterja.
Seveda, dokler ni vse to dokončno potrjeno, vzemite vse skupaj z dobro dozo soli. Vseeno pa je lepo vedeti, da nas bodo Georgeve kreacije kmalu zabavale tudi v obliki iger.
Ste vedeli, da serija Dr. Who traja že 55 let? In da sem si v temu času pogledal samo kakšno epizodo in da sem že pošteno v zaostanku z ogledom?
Kljub več kot pol stoletnemu obstoju, je serija Dr. Who dobila bolj malo igričarskih predelav. No, vsaj takšnih, v katere bi bilo vloženo veliko razvojnega časa in denarja.
Morda se bo to spremenilo z nastopom naslova Doctor Who: The Edge of Time, ki bo povsem nova VR igra.
Spopadli se bomo z Daleki in jokajočimi angeli, naš zvesti Tardis pa bo služil kot priročno prevozno sredstvo do lokacij, ki so nam znane iz televizijske serije.
Doctor Who: The Edge of Time prihaja septembra 2019, igrati pa ga bo moč na virtualnih postajah HTC Vive in Oculus Rift. Spodaj vas čaka prvi napovednik.
Mortal Kombat igre nosijo čudno očarljivost, še posebej če spremljate zgodbo. Ta je do sedaj vedno bila precej predvidljiva in klišejska, celotna štorija pa spominja na neke B filme iz leta devetdeset.
A kljub temu ima svoj šarm in nič čudnega, da je zadeva že nekajkrat prispela tudi v kina. Prvi del še danes velja za kvaliteten izdelek, medtem ko so bila nadaljevanja precej bolj revna.
Nedolgo tega pa je bil napovedan povsem nov del in ta se bo snemal v Avstraliji. Ve se, da bosta pri filmu sodelovala režiser Simon McQuoid ter pisec Greg Russo. Kateri karakterji bodo nastopili pred kamerami še ni znano.
Novi Mortal Kombat naj bi imel največji proračun v zgodovini te filmske serije, kar pomeni, da nas čaka prava trapasta poslastica. Vendar je na mestu potrpljenje, saj je izid napovedan za 5. marec 2021.
Tehnologija Ray tracing je bila predstavljena že nekaj časa nazaj in če imate nekaj odvečnih dinarčkov, lahko ta postane tudi vaša. Ray tracing zaenkrat omogoča samo RTX serija podjetja Nvidia in te grafične kartice niso ravno poceni.
Ray tracing podprtih naslovov je bolj malo, med njimi denimo najdemo Battlefield V, Metro Exodus in zadnji Tomb Raider. So pa pretkani modderji tehnologijo vpeljali tudi v druge naslove, ki učinkov uradno ne podpirajo.
Eden od teh je GTA V, ki letom navkljub, še vedno nosi čudovito grafično podobo. Razvijalec modifikacije, ki je v bistvu predelan ReShade, svoj denarce zbira preko svoje Patreon strani. Zadeva izgleda neverjetno, hkrati pa je optimizirana do te mere, da ob poganjanju vaš PC ne bo storil samomora.
Modifikacija ni brezplačna in če si boste želeli zadevo preizkusiti tudi sami, boste avtorju morali odtegniti 20 €. Patreon stran lahko odkrijete tukaj, spodaj pa si lahko pogledate predelano podobo.
Nvizzio Creations so naznanili prihod njihove igre Eden Rising že kar nekaj časa nazaj. Do sedaj je bila v zgodnjem dostopu in treba jo je bilo kupiti. Od tega trenutka naprej temu več ne bo tako, razen če želite dodatne stvari, ki jih dobite v posebnih izdajah.
Eden Rising je igra, ki ima velikodprt svet, ki ga lahko razikujemo sami ali s prijatelji. Gre za neke vrste “Tower defense” žanr s pridihom raziskovanja, avanture in RPG elementov. Definitivno ni igra za vsakega je pa vredna testiranja na deževno nedeljsko popoldne, ko nimate kaj početi.
Minecraft je fenomen, ki je pred kratkim praznoval že svoj deseti rojstni dan in špil je morda postal najbolje prodajana igra vseh časov, saj ga je v eni dekadi kupilo že kar 176 milijonov igralcev.
Založnik Microsoft ter razvijalec Mojang sta se odločila, da želita to brezčasno graditeljsko igro preseliti na mobilne naprave, tokrat v obliki AR naslova.
To pomeni, da bo Minecraft Earth precej spominjal na Pokemon: GO. Me sprehajanjem po svetu bomo gledali skozi svoj mobilnik in pred nami bodo zaživele kockaste podobe, ki so se nam tako priljubile v izvirni, računalniški inačici.
Nabirali bomo lahko različni material, tega pa lahko nato uporabimo za gradnjo vsega, kar nam srce poželi. Naše kreacije bomo najprej oblikovali v precej manjši in lažje obvladljivi obliki in jo nato postavili v resnični svet.
Poleg grajenja se bomo lahko tudi spopadli z različnimi pošastki, čakajo pa nas tudi tedenski izzivi.
Minecraft Earth bo povsem brezplačen, zaprta beta pa štarta letos poleti.
Pisali smo že o temu, da Huawei zelo rad vohuni za svojimi uporabniki, podatke pa pridno pošilja na kitajske vladne strežnike. Zadeva je narasla do te mere, da so ZDA, s Trumpom na čelu, Huawei preprosto prepovedali. Tako kitajski behemot ne sme več poslovati z ameriškimi podjetji, med katera seveda spada tudi Google.
Slednji je tako prekinil sodelovanje s podjetjem Huawei, kar pomeni, da slednji za svoj operacijski sistem ne smejo več uporabljati Android. No, lahko uporabljajo odprtokodno varianto Androida, poslovijo pa se lahko od popularnih aplikacij tipa PlayStore, Gmail ter YouTube.
Prepoved velja za vse njihove sledeče tehnološke igračke, medtem ko bodo obstoječe, kot so denimo telefoni P20, še vedno pridobivale posodobitve. Bodo pa te prihajale nekoliko kasneje, saj bo za vsak popravek Huawei moral počakati, da ta postane na voljo v odprtokodnem izvedenki. Ni pa še čisto jasno, če bodo bodoče Googlove storitve še lahko delovale na obstoječih napravah.
Prepoved poslovanja z Američani bo Huawei pošteno zabolela. Čeprav na Kitajskem Googlove storitve ponavadi niso na voljo, so sestavni del Android izkušnje povsod drugje po svetu. Si predstavljate današnji telefon brez Facebook in Instagram aplikacij? Zagotovo ne in zanimivo bo videti, kako se bo Huawei poskušal izkopati iz te gromozanske luknje.
Pisali smo že o modifikaciji Skyrim Together, katera poskuša prinesti večigralsko preigravanje igre Skyrim.
Skupina ustvarjalcev za svoj podvig sredstva zbira na strani Patreon in na mesec dobivajo po 18k dolarjev na mesec, kar je seveda gromozanska vsota. Kljub temu je modifikacija nedolgo tega zašla v kar nekaj kontroverznosti.
Najprej so bili zasačeni pri uporabi ukradene kode, ki so si jo brez privolitve sposodili od modifikacije SKSE, nato pa je še en od ustvarjalcev izjavil nespametno izjavo, da oni skupnosti, kljub nabranemu denarju, niso dolžni ničesar.
Razvojna ekipa se je od takrat za izjavo opravičila, pravijo pa, da je bila ta posledica frustracij ter pritiska iz strani oboževalske baze.
Yamashi, avtor nespametne izjave, je še povedal, da so mu nekateri pošiljali grožnje s smrtjo. Te grožnje so prijavili policiji, ekipa pa je še povedala, da nameravajo od sedaj naprej vsak dan izdati posodobljeno verzijo modifikacije, opozarjajo pa, da je ta še vedno zelo hroščata in ni priporočljiva za igranje.
Skyrim Together je zaenkrat v zaprti beti, za odprto verzijo pa še ni datuma.
World of Warcraft je morda še vedno najbolj popularen MMO, a se je od svojega rojstva leta 2004 močno spremenil. Igra je danes veliko bolj prijazna začetnikom, predvsem pa za vse svoje mehanike zahteva manj časovne investicije.
Poleg tega pa je tudi manj poudarka na druženju in pogovarjanju igralcev in vse to je bilo dovolj, da se je razvijalec Blizzard odločil uro zavrteti nazaj in izdati prvotno izkušnjo WoW-a, katera se bo imenovala Classic.
World of Warcraft: Classic bo zasnovana na inačici iz leta 2006, ko je izšla tudi zadnja posodobitev 1.12. Trenutno je ta nova, a v bistvu stara različica igre v zaprtem beta testiranju in igralci razvijalcu pridno poročajo o vseh hroščih, na katere so naleteli med preigravanjem.
Nekaj od njih pa je celo zmedenih, saj prijavljajo hrošče, ki pa to sploh niso. Stari Warcraft je bil pač drugačna izkušnja zato se je Blizzard odločil, da spiše seznam mehanik, ki niso hrošči. Na spisku najdemo okoli 12 stvari, ki jih igralci najbolj pogosto prijavljajo in očitno nekaterim spomin ne dela najbolje ali pa z nostalgičnimi očali gledajo na zlato dobo World of Warcrafta.
V svetu igričarstva vse spletne strani ponavadi polnijo samo večji naslovi, medtem ko so manjši bolj porinjeni v stran. Vsake toliko pa se zgodi, da pod žaromete stopi kakšna zanimiva indie uspešnica, ki kljub skromnemu proračunu ogreje srca igričarjev.
Morda bo ena izmed njih postala simpatična avantura, preprosta imenovana Towers. Razvijalec Dreamlit Towers je pred kratkim pokazal prototipni video in zadeva je na moč zanimiva.
Svet je ogromen, magičen in malce spominja na najnovejšo Zeldo. Očitno bo mogoče tudi sodelovalno igranje večih igralcev, prisotne pa bodo tudi mehanike grajenja naselbin, katere bomo nato lahko nadgrajevali.
Zagotovo najbolj navduši dizajn ogromnih, hodečih “stvari”, ki so nekakšna zmes organskega in neorganskega materiala.
Towers je zaenkrat v še zelo zgodnji fazi razvoja in zaenkrat še nima založnika. Glede na prikazano stavimo, da to ne bo več dolgo problem.
Lords of the Fallen je bila v izvirni inačici precej velika kopija serije Dark Souls. Zadeva je bila tako podobna, da je igralec moral kar dvakrat pogledati, katero igro točno preigrava.
Vizualni podobnosti navkljub, pa sta si špila bila precej različna in Lords of the Fallen nikoli ni mogel doseči višave svojega vzornika.
Na dvojki dela povsem drug razvijalec (originalni je šel nato ustvariti The Surge) in sicer je to CI Games. Nadaljevanje je bilo napovedano že kar nekaj časa nazaj, kljub temu pa so informacije glede projekta ostale precej skope. K igri je na pomoč priskočil še en studio, Defiant Studios, ki naj bi projekt ponovno zagnal in ga postavil na zdrave noge.
Očitno pa od tega ne bo nič, saj je CI Games v izjavi za javnost povedal, da njihova kvaliteta dela ni bila zadovoljiva zato sta prekinila sodelovanje. Defiant naj bi bil trikrat opozorjen glede na kakovost, a tudi to ni zaleglo.
Ustanovitelj Defiant Studia, David Grijn, pravi da so to izmišljotine in da njegovo ekipo sestavlja vrhunski talent, ki je že delal na igrah Just Cause 3, Far Cry 5 in Devil May Cry.
CI Games bo naslov dokončal sam, naše čakanje na izid pa se nadaljuje.
Štekam, Hop.si je gamersko-tehnološki portal, kar je tudi fokus naših novic. Vseeno si občasno privoščimo sprehod v malo drugačne vode, Eurovizija je konec koncev eden izmed bolj prepoznavnih dogodkov v Evropi. Po kar nekaj letih sem si tokrat ponovno ogledal Eurovizijo. In kaj sem ugotovil?
Tekmovanje evropske popevke, katerega začetki segajo vse do leta 1954. Šlo naj bi za spektakel, kjer evropske države v ogenj pošiljajo svojo smetanov pevcev in izvajalcev, da se pomerijo v bitki za glasove raznolike evropske publike.
Žal temu ni tako. Na Euroviziji že lep čas nastopajo zgolj manj znani pevci in udeleženci X-Factorja ter raznih talentov, uveljavljena imena pa so prej izjeme, saj tovrstnega cirkusa najpogosteje ne potrebujejo. Tekmovanju nisem posvečal večje pozornosti in šele na finalnem večeru bom prvič slišal vsako pesem, vključujoč slovenska predstavnika. Tako bo vsaka slišana prvič in ritem še ne bo zvenel v ušesih še pred skladbinim začetkom. Nenazadnje si Eurovizija ponovno zasluži dobre tri ure, skozi katere bom prisostvoval enemu izmed bolj komercialnih glasbenih tekmovanj v Evropi, kjer se Ema lahko skrije pod odejo in le žalostno žlobudrala o prenizkem proračunu. Pa je bilo vredno, da sem vnovično pokukal ves blišč, ki naj bi ga Eurovizija predstavljala?
Očitno RTV Slovenija v tem stoletju ne bo uspela najti zamenjave za Andreja Hoferja. Še več, v tandem so vključili lanskoletno predstavnico Slovenije Leo Sirk. Pa saj nismo na vaški veselici, presneto. Upam, da me demantira, vendar pričakujem neprestane, odvečne in nestrokovne komentarje, ki bodo kot šakali prežali na nič hudega sluteče gledalce.
Šov se je končno pričel, uvodna špica popolnoma na mestu, kot se za tovrsten glamur spodobi. Všeč mi je kopiranje ideje otvoritev olimpijskih iger, kjer tekmovalci uprizorijo mimohod proti “zeleni sobi”. A po drugi strani je tu “briljantna” Lea Sirk, ki je žal že v elementu in upravičuje moje začetne skrbi. Ne vem, vsaj v mojih očeh ne premore karizme, ki bi odtehtala njeno nekompetentnost, pa tudi sami komentarji so na nivoju 5 letnega predšolskega otroka po nekajkratni izvedbi “Ringa-ringa-raja” in ne strokovne so-komentatorke.
Izraelski voditelji izgledajo ok. Ena izmed voditeljic na prvi pogled spominja na Čudežno žensko – Gal Gadot. Všeč mi je, da vse skupaj poteka hitro, brez dolgočasnih vložkov, saj smo tukaj zaradi popevk samih. Pričnimo! Ali pač? Super… preden se vse skupaj začne že najedajo z glasovanjem. Ok, ne moremo glasovati za svojo državo. Štekam, že 28-tič.
Lea ima tremo? Za nabiranje izkušenj so vaške veselice in EMA, nikakor pa ne Eurosong. Vse kaže na velik polom RTV-ja.
Za vse bralce sem za popestritev vključil moje subjektivne ocene samih nastopov. Ocena 1 označuje neposlušljivo skladbo, 5 povprečje in 10 (haha..) odličen komad, ki si ga bom zavrtel vsak dan. Seveda se zavedam, da moje ocene nimajo nobene teže, saj nisem kompetenten in ne premorem strokovnega znanja, niti nimam strogo določenih kriterijev za objektivno ocenjevanje. Ocene naj služijo zgolj popestritvi.
Malta Michela – Chameleon
Zanimivo – 18 letna pevka Michela Pace se je s svojim komadom Chameleon na Evrovizijo uvrstila po zaslugi zmage tamkanjšne inačice X-Faktorja. Sama pesem je tipična evrovizijska štanca, povprečna otvoritev tekmovalnega dela. Ne vem. Jasno mi je, da bi se naj konstantno menjavanje ozadja navezovalo na naslov, a CGI izpade nekako zastarelo. Priznati moram, da refren zleze pod kožo po par ponovitvah. A žal je pri petju trema naredila svoje, brez občasnega udrihanja po napačnih notah ni šlo. 4/10
Albanija Jonida Maliqi – Ktheju Tokës
Druga pride na pladen albanska latino diva, ki bi jo zlahka uvrstil v nov Mortal Kombat. Uvodne predstavitve ji glede na ognjemet in ognjene učinke sploh ne bi rabili spremeniti. Nikakor mi ne dogajajo tetovaže po rokah, ki se tepejo z večerno obleko in ustvarjajo konfuzen kontrast. Počasna balada uide iz spomina že po nekaj minutah, vokalna izvedba ni nič posebnega, uhani pa so tako težki, da jo vleče iz note. Seveda, Lea, Albanka je bila totalno čustvena, kakopak. 3/10
Češka Lake Malawi – Friend of a Friend
Dočakali smo prvi neodvisni fantovski bend. Dejansko tipi izgledajo, kot da bi jih privlekli iz igre We Happy Few, edino malo pudra jim manjka. Glavni pevec se trudi z lažnim londonskim naglasom, bobnar pa je padel v totalni trans in bi kaj kmalu potreboval defibrilator. Pesem ni slaba, tipična štanca z ok refrenom, kjer pa predstavitev zaradi konstantnega nasmeška izpade, kot da na njih iz zaodrja preži Agent 47. Lea pravi, da je “singel” za pozitivne. Tako je bilo, dokler nisem zaslišal njenega glasu. Mogoče bi za pravi denar Hitman lociral novo tarčo… 5/10
Nemčija S!sters – Sister
Skupina sester v glasbeni skupini sestri, ki s pesmijo “Sestri” pojeta o sestrah. Mislim, da opažam ponavljajoči se vzorec in vse bi bilo kul, če bi bile dejansko v sorodu. Tako pa sta se Carlotta Truman in Laurita Kästel spoznali komaj ob pripravah na Eurovizijo. Komad dejansko ni totalno zanič, ampak totalno nezapomljiv in ponovno se bo uvrstil v čakalno vrsto pesmi, na katere bom pozabil že čez eno minuto. Predvidevam uvrstitev med spodnjo peterico. Po par minutah dolgčasa je najbolj energičen del še konec, kje je bila ta energija prej, madonca? 4/10
Rusija Sergey Lazarev – Scream
Razumem, da imaš ok ritne mišice in jih želiš pokazati iz 10 različnih perspektiv. Na kratko možakar kriči na par različic samega sebe, dokler ga nekdo ne zapre v akvarij. Zamisel z ogledali ni slaba in Rus obvlada oder ter prezenco. Ob tem se pesmi nihče ne bo spomnil, predvidevam pa goro materiala za “meme”. A nič ne more premagati dejstva, da Sergey Lazarev vodi restavracijo za hišne ljubljenčke z imenom Puddle Strudel. 6/10
Danska Leonora – Love Is Forever
Na prvi pogled bi rekel, da poje ta Helga za Nemčijo, ker s kostumom vred spominja na Evo Braun. Glede na izkušnje z drsanjem na ledu bi od pevke pričakoval, da prikaže nekaj teh spretnosti tudi tu, definitivno bi popestritev prišla prav. Namesto tega pa dobimo stacionarno predstavitev sedenja na prevelikem stolčku. Ritem sicer ni slab, a naj pohištvo raje prepusti Švedom. Čez Don’t worry, be happy ne gre. 5/10
San Marino Serhat – Say Na Na Na
Poguma San Marincu ne manjka. Na oder so poslali Serhata, katerega glas zveni kot pri petdesetletnem kadilcu s kroničnim vnetjem grla. Sicer se vidi da v soju žarometov uživa, a medtem smo poslušalci prepuščeni parim minutam ušesnega mučenja (vse od dihanja, hropenja do neznosnega fušanja). Brez strička gologlavca bi bila pesem mogoče še zakaj in sicer ga skušajo kar-se-da skriti za podpornimi vokali, a vseeno je rezultat katastrofalen. Na na na 2/10
Severna Makedonija Tamara Todevksa – Proud
Hotel sem pohvaliti sinhronizirane nune v ozadju, a po nekaj sekundah ugotovil, da gre zgolj za vizualni efekt. Velika balkanska balada dejansko izpade ok. Kje pa je preostanek Makedonije (khm, khm ;))? So raje ostali doma? Jim ne zamerim. Vokal je do tega trenutka eden izmed boljših, a izbira pesmi se mi ne zdi najbolj posrečena za Evrovizijo, vleče pa spomine na starejše izvedenke… 6/10
Švedska John Lundvik – Too Late For Love
https://www.youtube.com/watch?v=iEEuG5XML-A
Nekdo je uvažal zunanje sile. Jih pa razumem, ker je glas na mestu. Nisem presečen, ker Švedska velja za enega izmed glavnih favoritov za zmago. Sicer predstavitev ni ravno najboljša, a situacijo naj bi popestrile trebušaste temnopolte MILFE. Ok, črna banda, vse skupaj je poslušljivo, a ne zavidam naslednjim nastopajočim, ki bodo povsod vonjali maslo in švic. 6/10
Slovenija Zala Kralj & Gašper Šantl – Sebi
Tako, pa sta tu naša kultista z obrazno mimiko za kakšno nizkocenovno mehiško dramo. Zuckerberg dvojčkoma gre ves čas na smeh, kar vsaj zame nekoliko ubije želeno melanholično vzdušje. Kljub temu, da več življenja kaže še mariborsko Kužno znamenje, preostanek ni od muh. Očitno je osrednji cilj hipnoza celotne publike v glasovanje zanju. Kljub občasnemu fušanju, je spremljavna glasba relaksira, ena izmed bolj zapomljivih ta večer. 7/10
Lea Sirk ponovno daje briljantne komplimente, saj je Gašperja oklicala za genija. RTV, če že želite voditeljski par naslednjič vsaj poskrbite, da ob “nezamenljivega” Hoferja dodate strokovnega so-komentatorja.
Ciper Tamta – Replay
S slovenskima predstavnikoma nazaj na matični ladji je čas za Cruello de Vill plastične industrije. Če potegne iz žepa plastičnega Dalmatinca in ga odre pred publiko ji dam 10/10. Ne vem sicer, kakšna je povezava z gručo Zorrotov, ampak spot spominja na kakšno mazohistično seks žurko. Ne bi me presenetilo, če bi kakšen sine med gledanjem dobil postranski pogled od mame. Pesem je pozabljiva, Dalmatinec pri življenju… 5/10
Nizozemska Duncan Laurence – Arcade
Vsi vemo, da si ta tip ni sam prinesel klavirja na oder, softič na kvadrat. Vokal je na nivoju in ne čudi me, da ga nekateri smatrajo visoko v boju za zmago. Ob pogledu nanj si ne morem pomagati in pomisliti na Coldplay. 6/10
Grčija Katerina Duska – Better Love
Čebulna pesem, kot jo je poimenovala sogledalka. Če si se ob dosedanjem gledanju spraševal, kje so vsa srednjeveška orožja, no, Grčija jih je pograbila zase. Transvestitna pepelka poje, kot da bi imela na nosu klupco, note pa letijo vse povprek. Njen moški glas je pač prenizek za takšno pesem. Samo čakam na trenutek, ko se kdo spotakne in napiči na sablji. 4/10
Izrael Kobi Marimi – Home
Hah, pravijo, da je postal obseden s tekom na gore in tako izgubil 50kg. Ogledala so že stara muzika, prevečkrat uporabljena za val navdušenja. Glas je povprečen, pesem pa preprosto preveč generična, očitno jim ni v interesu znova gostiti Evrovizijo. Na koncu so se mu orosile oči, upam, da ne zgolj zaradi izgubljenih kalorij in obilice čebule v prvi vrsti. Izraelci so ponosni, moj sluh nekoliko manj, ampak fantu zaradi iskrenosti privoščim dobro uvrstitev. 5/10
Lea še ni dojela, da nikogar ne zanimajo njeni pocukrani komentarji, saj je očitno prvič ogledala jokajočega fanta. Včasih je modro molčati.
Norveška KEiiNO – Spirit In The Sky
Mišičast Neil Patrick Harris in mini-me Vršac. Kakšna kombinacija. Očitno Norveška svoje tekmovalce izbira po principu Iger lakote, kjer spravijo na kup celotno prebivalstvo in jih naključno vlečejo iz klobuka. Mini-me Vršac zganja ritualni Voodoo, vse v upanju na zmago. Če ga zadane strela, bom jutri pri spovedi v prvi vrsti. Saj ne vem, kaj bi si mislil. Pesem sicer hitro pritegne, ampak s sabo ne prinese iskanega presežka. 5/10
Opozorili so me, da je refren nedvomno sumljivo podoben:
Velika Britanija Michael Rice – Bigger Than Us
Bigger than us :). Fantič je zagotovo večji od večine. Iz neznanih vzgibov pričakujem ples iz Fortnite, kjer bo naredil špago. Samo podporni vokal švedskih obdarjenih deklet še manjka za popolno doživetje. A Švedinje so se odločile za Johna, s svojo mašno pesmijo ne bo navdušil nikogar, razen cerkvenih zborov širom sveta. 4/10
Islandija Hatari – Hatrið Mun Sigra
https://www.youtube.com/watch?v=-ELSP8zqhXo
Cobra Kai? Cyberpunk? Ko sem rekel da želim slišati/videti nekaj drugačnega niti približno nisem imel v mislih tega, čeprav bi naj šlo za parodijo trenutnega socialno-ekonomskega svetovnega reda. Morda pa so pesem pomotoma zamenjali s kakšnim starim nacističnim govorom samega Adolfa. Veliko učinkov, malo muzike, tip z macolo je že pripravljen na apokalipso. Imajo šanse za zmago, če bodo s svojim nastopom travmatizirali vse sotekmovalce, nedvomno pa pošten par jajc (sopranist je več kot očitno kastriran), saj so sredi Jezusove dežele uprizorili ples demonov, ortodoksni Judje pa s krvjo že označujejo svoja prebivališča. A Sovraštvo na koncu ne zmaga. 4/10
Estonija Victor Crone – Storm
Estonec je očitno travmatiziran od islandskih BDSM-ašov. Še ena v vrsti povprečnih štanc, kjer se Keano Reeves kurči na odru, namesto bi pograbil za pokalici. Zdaj vemo, kako bi izgledal John Wick ob doživljanju hudih travm. Za prezentacijo žal ne morem reči drugega, kot da je produkcijska ekipa ravnokar odkrila Microsoft PowerPoint. 4/10.
Sirkova metla, definitvno lahko Lea zanjo pograbi ob zamenjavi karierne poti.
Belorusija Zena – Like It
Zanimivost – 16 letna Zena ima zveze z predsednikom Belorusije in glede na špekulacije je ravno zato bila izbrana za zastopanje njihove države. Cenena kopija Britney Spears z dvema karate razbijačema. Dejansko danes skorajda še nisem slišal komada, kjer fušanja ne bi bilo in tu ni nič drugače. Note padajo bolj kot od drog in alkohola na hard punk žuru. 4/10
Azerbedžan Chingiz – Truth
Vsako leto ena država uporabi robotiko in to leto so pogumno odločitev sprejeli Azerbajdžanci. Če bi robota v treh minutah izvedla operacijo na odprtem srcu bi zaradi znanstvenega doprinosa dobila 10/10, ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ne bi me čudilo, če bo Skynet vsak moment na oder poslala Terminatorja in robota odrešil trpljenja. Ker se nič od napisanega ni zgodilo, robotska izvedba ni navdušila. 4/10
Francija Bilal Hassani – Roi
Seveda vsako leto od lani naprej potrebujemo vsaj enega transvestita in letos je aduta unovčila Francija, ampak kakšna 3 leta prepozno. Čeprav 19 letni/a Bilal Hassani izgledal/a kot podhranjena različica Conchite Wurst v vseh elementih še zmeraj ni porazen/a. Ne vem no, šlo naj bi za pozitivno sporočilo, a ušesa vse težje požirajo letošnjo povprečnost. Pesem sloni na sporočilu, ki se žal izgubi v sivi sredini. 4/10
Italija Mahmood – Soldi
Italjanski Don Corleone. Kot vsi gangsterji seveda poje o denarju in ob aplavzu se novci usujejo iz neba. Nekako ne razumem, zakaj ga toliko ljudi smatra kot favorita za zmago. Če se še tako potrudim preprosto odzveni že na polovici nastopa. Natakar, ki ti namesto margarite natoči liter kerozina. Me so salty. 5/10
Srbija Kruna – Serbia
https://www.youtube.com/watch?v=j-5FgSqp2Fg
Ali me bo Srbkinja popeljala do katarze, ki bi upravičila moj petletni evrovizijski post? Definitivno ne. Ne gre za brezupno slabo pesem, a še ena povprečna izvedba, kjer je glavna omembe vredna stvar konstantna izpostavitev ene noge, ker si je drugo očitno pozabila obriti. Zagotovo brcne kot Ronaldo. 4/10
Švica Luca Hänni – She Got Me
Cenena kopija Bruna Marsa z vokalom, ki je naluknjan kot švicarski sir. Več kot očitno ni dojel, da ni na plesnih talentih, ampak na odru presnete Evrovizije, kjer pop povprečnost ne grabi kot desetletje nazaj. 4/10
Avstralija Kate Miller-Heidke – Zero Gravity
Kate je Srbkinji speljala bodice in jih kot Macgyver poustvarila v zvezdno krono. Prva asociacija je Luna Lovegood, ki se znajde na begu pred dvema Morakvarjema. A bodimo pošteni, oder so z natikom na petmetrske palice uspeli spremeniti v nekaj unikatnega, čeprav me pesem ne prepriča popolnoma. Še koga zanima, kje se palice končajo, sploh sodeč po nasmehu? 6/10
Španija Miki – La Venda
Počasi se bližamo koncu. Kaj so nam prihranili? No, definitivno bi radi čimprej končali, pesem se posluša kot da bi predvajali na dvakratni hitrosti. Skupno s konstantnim premikanjem in aerobnimi vajami se vse bolj počuti kot ura telovadbe v osnovni šoli kot pa dejanski šov. Mogoče bo kaj bolje ko se ogrejejo… a ja, je že konec? 4/10
Dočakali smo enega izmed vrhuncev, Conchita Wurst je z zmagovalno pesmijo Hero iz leta 2015 praktično presegel vse nastopajoče v zgolj minuti. Resnično vrhunski vokal, kjer mu gledalci že po nekaj sekundah jedo iz roke. Fantastičen nastop, ki v zadrego postavi večino nastopajočih.
Måns Zelmerlöw je ok, a Conchiti ne seže do gležnjev.
Eleni Foureira veliki plus za izbiro komada in še večji za obleko. Parodičen komad, ki mi je ostal v spominu vse od 2007, ko ga je v Bakuju izvedla Verka Serducka. Eden izmed redkih nastopov, kjer bi si človek zaželel posnetek s 3D kamero.
Verka Serduchka, zna pritegniti pozornost, fura svoj stil in čeravno vokal ni vrhunski to nadoknadi s svojo karizmo, kjer si s pojavo oder podjarmi v trenutku. Odštekano. Gal Atari in Mr. Sweden z preostalimi. Lep moment, ravno dovolj osladen za Eurovizijo.
In končno sem dočakal, Cyber punk Haidi, Madonna, moment, ki sem ga čakal celoten večer. Diva, ob kateri se je voditelj podelal v hlače kot šolar pred prvo ljubeznijo. Karizma in prezenca, kjer je jasno, zakaj je (bila) Madonna ena izmed največjih glasbenih pop ikon vseh časov. Music make people come together, (smoke weed, yeah).
Zanimalo me je, kako se bo Madonna na odru znašla pri svojih 60 letih. Odgovor ni kaj preveč spodbuden. Dejansko se je ob odprtju ust in prvem tonu pričakovanje sesulo kot palača iz kart sredi neurja znotraj Bermudskega trikotnika. Še Judež je v primerjavi z njo izpadel kot odrešenikova desna roka med slaboumno trumo Rimljanov. Madonni to sramotenje ni bilo potrebno. Dejansko je ne bi prepoznal, v kolikor bi poljubno pevko zamenjal z njo. Pričakoval sem kakšno Palestinsko zastavo (in jo tudi dobil), ampak ne med “vrhuncem večera”. Razočaran, a po svoje sem to tudi pričakoval.
Vajo so med glasovanjem ponovili Islandci.
Kaj poreči. Kljub temu, da sem šov v zadnjih letih nekajkrat preskočil, nisem zamudil ničesar. Od 26 tekmovalcev niti eden ni skupaj spravil komada, ki bi me položil na rit in zaradi katerega bi v trenutku skočil na splet ter si ga predvajal znova in znova. Po drugi pa ni bilo veliko bednih komadov, zaradi katerih bi v naglici iskal daljinec, srebrn križ in flaško blagoslovljene vode.
Eurovizijo se ne gleda zaradi zmagovalcev in poražencev temveč zaradi pesmi. Vsaj pri meni je tako. Glasovanje je že od nekdaj kuhinja brez primere. Raje se prepustiš toku pesmi in upaš, da naletiš na komad, ki se bo znašel v tvoji zbirki pesmi.
Preprosto več ni to, kar je bila nekoč. Vse bolj brezsramno v ospredje, namesto pesmi, stopa komercializacija, kjer navadno ne zmaga najboljši pevec in najboljša skladba, temveč država, ki je za zmago pripravljena potrkati na prava vrata.
Gledalci so letos največ glasov namenili Norveški, ki pa so jo strokovne komisije ocenile sila slabo. Z združenimi glasovi je slavila Nizozemska in zmago si je zaslužila. Duncan je prišel, odpel na nivoju in tekmovanje popeljal v Amsterdam, prestolnico koles, “droge” in prostitucije, kamor najbrž tudi sodi.
Prenos na RTV je bil pod vsakim nivojem in od nacionalne televizije upravičeno pričakujem vsaj znosen prenos. Celoten prvi del je najedala Lea Sirk, ki je z nestrokovnimi komentarji vseskozi opominjala na svojo prisotnost. Ne gojim osebnih zamer, ampak ali je resnično prehudo pričakovati, da se ob komentiranju v tandemu vanj vključi znalca, ki bo postregel s kakšnim strokovnejšim komentarjem ali oceno in ne laičnih enovrstičnicah? Ko sem že mislil, da je konec vsega hudega (Lea odide), sem z žalostjo spoznal, da sem iz dežja stopil pod kap. V vsem sijaju je v ospredje stopil Hofer, ki se je (upam, da med prvim delom) v žalosti opil, in naposled izpadel ostudno in otročje. Očitno pričakujem preveč, v Sloveniji so poznanstva še zmeraj korak ali dva pred dejansko sposobnostjo, ker nikakor nisem pripravljen sprejeti argumenta, da si RTV SLO sposobnega kadra ne more privoščiti.
Kakorokli, ogled v družbi je vedno zabaven in porabljenih ur ne obžalujem, vseeno pa nisem dočakal presežka, ki ga iskreno povedano niti nisem pričakoval.
Mislim, da sem eden redkih igralcev, ki je davnega leta 2010 dejansko preigral izvirni RAGE. Igro je razvil razvijalec id Software in njena glavna značilnost je bila to, da je postala prva streljačina, ki jo pokazala, da znata PS3 ter X360 prikazati čudovito grafiko tudi na konzolah.
Špilu je to sicer uspelo, vendar smo igralci dobili precej okleščeno igralno izkušnjo, ki poleg grafike ni ponujala ničesar res razburljivega. Ime RAGE je zato hitro utonilo v pozabo in kar malce presenečen sem bil, da je Bethesda dejansko odobrila nadaljevanje. Še bolj pa gledam začuden da ne glede na to, da je od izvirnika preteklo že mnogo let, dvojka ponavlja napake in doda še kupček svojih.
Razvojna ekipa: id Software/Avalanche Studios Založnik: Bethesda Softworks Platforme: PS4, XB1, PC Cena: EIGRE.si – 56,49 € Datum izida: 14.05.2019
VIDEO OPIS
Najbolj jasna napaka RAGE serije je to, da špil nima ravno prave identitete. Hoče biti več stvari hkrati, a v nobeni ji ne uspe ravno pokazati vsega svojega potenciala. Želi biti streljačina tipa DOOM, hkrati pa imeti odprti svet kot v Assassin’s Creedu. Želi pa imeti tudi vozila v slogu Far Crya ter njegovo zanimivo zgodbo, posejano s stranskimi opravili. Aja, sposoditi pa si želi še nekaj stavri iz Bordelands franšize.
Žal ji ne uspe na praktično vsakemu področju, zagotovo pa k temu ni pripomoglo dejstvo, da sta igro razvila dva studia. id Software je poskrbel za strelske segmente, medtem ko je Avalanche Studios uporabil svoje znanje iz Just Cause serije za grajenje odprtega sveta.
Začetek igre je v bistvu še najboljši del.
Štorija pravi, da nastopamo v škornjih rangerja, ki se seveda imenuje Walker. Na začetku lahko izberemo spol našega junaka in se podamo v uvodno sekvenco. Ta je precej spektakularna in začetek igre je precej obetajoč. Našo bazo napade militaristična skupina The Authority, pokosi vse naše soborce in tako naenkrat ostanemo zadnji preživeli ranger. Na nas je zato padla naloga, da zlobneže odstranimo iz pozicije moči ter pripravi slastno maščevanje.
Ne belite si preveč glavo s štorijo, saj je ta povsem bleda in nezanimiva. Imamo pač cilj poraziti zlobneža, kar bomo storili preko raziskovanja sveta, streljanja mutantov in banditov, vsake toliko pa se bomo pod rušo pospravili še kakega šefeta. To je v bistvu to in vam ne bo vzelo preveč časa. Glavna zgodbena nit za svoj razplet zahteva kriminalno malo časa, saj je lahko igre konec že po 12-tih urah.
Seveda pa ni vse samo v sledenju štoriji, saj nam RAGE 2 na zaslone izriše ogromno mapo, ki za svoje prečkanje zahteva kar precej časa. Post-apokalpitična okolica je izrisana čudovito in kar vabi po raziskovanju. Za prečkanje puščavskega peska se lahko poslužimo našega vozila, ki nosi umetno inteligenco Phoenix in nosi na sebi lepo orožarno.
Mesta so sicer lepo oblikovana a ne pričakujte ravno, da boste tam preživljali veliko časa.
Škoda potem da vse te širne planjave v sebi skrivajo bolj malo zanimivosti in je svet, kakor čudovit za ogled, skorajda prazen. Ne razumite me napak, pogosto boste med raziskovanjem naleteli na tolovajske kampe, mutante, trgovce ali pa nadgrajevalne točke. Te so ponavadi dobro zaščitene s sovražniki in nam omogočajo pridobitev novih veščin kot so hiter izmik, dvojni skok ali pa udarec ob tla, ki vse bandite dvigne v zrak. Med prebijanje skozi sovražne črte bomo nabrali tudi dobro merico valute, ki jo nato porabimo za nadgrajevanje naših orožij. Nadgrajevalni sistem je globok in ponuja veliko možnosti in res lahko čutimo, kako naš karakter proti koncu postane praktično neumrljiva mašina.
Žal pa se skozi vso to vsebino prebijamo brez kakšnega pravega cilja. RAGE 2 praktično ne pozna stranskih misij, ki bi dodatno obogatile glavno štorijo. Vsake toliko naletimo na kakšno mesto, ki sicer obiluje z NPC-ji, vendar vsi bolj ali manj stojijo na mestu, s kakšnim od njih lahko pokramljamo, drugače pa so naselbine tam zato, da lahko kako stvar prodamo ali kupimo. Na oglasni plošči poberemo kakšno misijo, ki pa je v bistvu samo “pojdi tja in ubij tega” in so vsebinsko še bolj revne od tistih iz Borderlandsa.
Ko se akcija začne, je občutek božanski. Odprt svet pokvari igralni tempo in je v bistvu povsem odveč.
Tako pač pobijamo okoliške kampe in ko je vse ostalo brez pulsa, je naša naloga še, da odkrijemo vse okoliške vrednostne skrinje. Za nagrado na mapi prejmemo kljukico in nato se podamo spet na naslednjo lokacijo, kjer naredimo spet vse od začetka.
K sreči je boj močno zabaven za kar so poskrbele bogate izkušnje razvijalca id Software. Vihtenje orožij je zabavno in puška je preprosto slastno orožje, ki lahko grdavža odpihne visoko v zrak. Če temu dodamo še naše posebne sposobnosti in nekatere oklepljene nasprotnike, postane pri bojevanju pravi žur. RAGE 2 najbolj zasije, ko se najdemo v zaprtih prostorih in imamo pred sabo jasen cilj. Primer tega je prvo mesto, ko se moramo spraviti pucati kanalizacijo, katero so naselili mutanti. S puško delamo pravi raztur in naš končni cilj je, da odpremo jašek in spet zaženemo elektriko. Na koncu nas čaka še mini šef in res dobiš občutek, da si se vrnil v svet odličnega DOOM-a. A ti prebliski odličnosti so redki, saj se moramo po koncu misije zopet vrniti v dolgočasni svet, se prevažati po dolgočasni mapi in zopet čakati, da nas špil postavi v naslednjo sekvenco, kjer nas zopet čaka dobra akcija. Tempiranje dogodkov je zato revno in ravno ko nam začne dogajati, se spet vse ustavi.
Naj vas te ikone ne zavedejo,s aj boste pri vsaki od njih postali praktično eno in isto stvar.
Grafično je špil dober, a zopet vas ne bo ravno odpihnil. Okolica obiluje s podrobnostmi in še posebej navdušujoče je, ko se s Phoenixom peljemo skozi skale in se te pod našimi gumami lomijo. So pa obrazne animacije malce smešne in precej osnovne, je pa res, da jih tekom igranja ne bomo ravno veliko gledali. Mimogrede, RAGE 2 je skozi celotno oglaševalsko kampanjo obljubljal nore like, ki bi bili za stopnjo ali dve nad tistimi iz filmske franšize Pobesnelega Maksa. Žal temu ni tako, prav tako pa umanjka rožnata barva, ki je pri vsakemu napovedniku prav tolkla v oči. Nekaj pinky barve sicer uzremo, a to je daleč od tega, kar sem pričakoval. Škoda, da ni razvijalec bolj zavil v to odpuljeno smer, ki so nam jo obljubljali napovedniki.
Prištejte k temu majhne napake, ki pa skupaj vzeto začnejo precej najedati. Denimo streljanje iz avtomobila je mogoče samo v ravni črti in če je avto zasukan v narobno smer (vozila so na splošno štorasta) se boste morali zopet mučno preusmeriti. Igra neprestano prekinja igranje in vam kaže kratke vodiče za praktično vsako stvar, ki je jasna vsakemu, ki je kdaj odigral kakšno prvoosebno streljačino. Meniji so počasni in neodzivni. Udarimo lahko s kopitom orožja, a ima to majhen doseg in razbijanje zabojnikov postane prava muka. Ne pozabimo na hrošče, ki včasih povzročijo, da pri glasovnem podajanju zmanjka zvoka, včasih pa izginejo tudi pomembni deli uporabniškega vmesnika kot je denimo merek na orožju.
Na koncu RAGE 2 izpade mešana župa, ki vsebuje preveč različnih receptov in končni rezultat je sicer užiten, a ne boste se ravno oblizovali. Kratka kampanja, mrtev svet, bleda štorija in druge nevšečnosti oceno odločno znižajo in igro dejansko rešuje samo streljanje, kar pa ni ravno dovolj za to ceno, ki jo založnik zahteva od kupcev. Prištejte k temu, da manjka kakršnokoli večigralstvo (lahko bi dodali vsaj sodelovalni način) in dobite igro, ki bo hitro pozabljena, tako kot se je to tudi zgodilo z izvirnikom.
Danes smo bili priča zgodovinskem uspehu in sicer po 7 letih se je evropska ekipa zavihtela na sam vrh mednarodnega turnirja League of Legends! Petkratni evropski prvaki G2 Esports, za katere igra tudi slovenski igralec Mihale “Mikyx” Mehle, je v finalu turnirja Mid Season Invitational 2019 brez kakršnih problemov ugnala ameriško ekipo Team Liquid!
Svojo premoč so evropski prvaki dokazali z rezultatom 3:0 in z najhitrejšo Best-of-5 serijo v zgodovini mednarodnih turnirjev. Za osvojitev naslova so vsega skupaj potrebovali manj kot 70 minut. Ta informacija pa je še toliko bolj impresivna, ko vzamemo v obzir, da je AD Carry Luka “Perkz” Perkovič le 5 mesecev nazaj zamenjal vlogo v igri, kot tudi to, da Miky zaradi svojih zdravstvenih problemov z zapestjem v zadnjih treh mesecih ni odigral niti ene soloQ igre in z ekipo lahko tako posledično odigra samo 1-2 igri na dan!
This day willl go down in G2 history. This day will go down in League of Legends history. This day will go down in Esports history.
Minecraft je postala že legendarna igra in je eden od naslovov, ki je dodobra spremenil igričarsko industrijo.
Premisa naslova je precej enostavna: imaš ogromen svet v kateremu daš svoji domišljiji prosto pot in zgradiš lahko karkoli ti srce poželi. Preprosti grafiki navkljub je igra hitro prevzela srca mnogih igričarjev in pred kratkim je Minecraft praznoval že svoje deseto elto obstoja.
To priložnost je izkoristil Microsoft, ki si trenutno tudi lasti to znamko, in razkril koliko kopij igre je v vsemu temu času našlo pot v roke navdušenih igričarjev.
Minecraft je v desetih letih prodal kar 176 milijonov kopij, v kar so upoštevani prodani izvodi za vse platforme kot so PC, Xbox ter mobilne izvedenke. To dejansko pomeni, da obstaja velika možnost, da je Minecraft postala najbolj prodana igra vseh časov.
Edini, ki se mu lahko postavi po robu, je legendarni Tetris in zanj na žalsot ne obstajajo uradne številke, saj je izšel v toliko izvedenkah, da lahko na temu mestu samo ugibamo. Prodajne številke segajo od 170 pa vse do 425 milijonov prodanih kopij, kar naravnost nora prodajna razlika. Vseeno pa je Minecraft prvi, ki ima potrjene, uradne številke zato ga lahko navsezadnje okronamo za šampiona.
Če Minecrafta do sedaj še niste preizkusili, se lahko poslužite nedavne brezplačne verzije, ki jo lahko igrate kar v vašemu brskalniku.
Evropska ekipa G2, s slovenskim igralcem MikyX-om, je v drugem polfinalu premagala korejske gigante SK Telecom T1 z rezultatom 3:2 in se tako uvrstila v finale turnirja Mid Season Invitation 2019!
Po včerajšnjem presenetljivi zmagi ekipe Team Liquid, ki je nepričakovano premagala aktualne svetovne prvake IG, smo se vsi spraševali, ali bomo prvič v zgodovini tekmovalne League of Legends scene dočakali finale, kjer se bosta pomerili ekipi iz Evrope in Amerike.
Pred evropskimi prvaki G2 je bila težka naloga in sicer korejski SK Telekom T1, ki je v skupinskem delu, kljub dvema porazoma proti ekipi G2, iz igre v igro kazala boljšo formo.
Prva igra polfinala je vse presenetila z zanimivo “pick-ban” fazo, kjer je G2 na svoj bottom lane poslal Tarica in Sono, kar se je izkazalo za napačno potezo, saj je ekipa SK Telecom več kot z lahkoto opravila z nasprotnikom in to v le 24 minutah.
V drugi igri smo bili priča popolnemu preobratu, kjer je G2 uporabil njim bolj podobno kompozicijo in nadigral korejske prvake. Za piko na i pa je Caps za konec igre dosegel še drugi “pentakill” letošnjega MSI-ja.
Tretjo igro v seriji je SK Telekomov jungler Clid prevzel igro v svoje roke in skoraj samostojno premagal ekipo G2. Kazalo je že, da se bo ponovila zgodba izpred dveh let, kjer je SK Telecom slavil z rezultatom 3:1, a evropski prvaki se niso predali in v zadnjih dveh igrah pokazali, zakaj jih mnogi vidijo kot najboljšo evropsko ekipo vseh časov. Z zanimivim “pick-ban” fazami so prikazali svojo prilagodljivost in serijo uspešno zaključili z rezultatom 3:2 ter se uvrstili v finale!
Jutri ob 9:00zjutraj po našem času si bomo tako lahko ogledali veliki finale med ekipama Team Liquid iz Amerike in G2 iz Evrope ter končno dobili odgovor, katera izmed regij je trenutno boljša!
Dandanes so se tudi ljudje na Balkanu pričeli zavedati, da zna biti zaposlitev v igričarski zaposlitvi neka zanimivega in omogoča, da ustvarjalci uporabijo svojo domišljijo in tehnično znanje na najrazličnejše načine.
Na Hrvaškem je na igričarski sceni že dolgo prisoten ustvarjalec Croteam, ki je preko iger Serious Sam ter Talos Principle prišel do svetovne slave in tudi v Sloveniji so se začele stvari premikati na bolje. Na Steamu je izpod naših rok nedavno tega izšla igra Mordhau, aktivna pa je tudi indie scena, kot to nakazuje slovenska igra Courier of the Crypts.
Hrvaška se je odločila storiti korak dlje in maja je njihovo Ministrstvo za izobraževanje odobrilo eksperimentalni novi program, ki je sedaj postal realnost.
Tako bo njihovo šolsko leto 2019/2020 ponujalo vpis v povsem nov, štiriletni program z nazivom “Tehnik za razvoj videoiger”.
Program je eden od zadanih ciljev inkubatorja PISMO, za katerim stojita Sisaško-moslavška županija ter razvojna agencija Simora, skupaj pa želita spremeniti Sisak v središče igričarske industrije Hrvaške.
Srednja šola v Sisku bo tako postala prva takšna šola, ki bo omogočala program, ki se specifično navezuje na izdelovanje iger. Učence pozivajo na vpis na njihovo unikatno izobraževanje, saj bodo tako našli nadpovprečno dobro plačo v industriji, ki ima na svetu najhitrejšo rast.
Dobra novica za vse tiste, ki veliko potujete in pri uporabi mobilnika ustvarjate tone in tone fotografij in videov. Zagotovo ste se že našli v zagati, ko vam je pri temu početju zmanjkalo prostora na vaši microSD kartici. Morda pa ste tudi uporabnik Switch konzole in so vam že vse te različne igre pošteno zasedle vso razpoložljivo shrambo.
Teh težav je zdaj za vas teoretično konec, saj je podjetje SanDisk ustvarilo prvo microSD kartico, ki tehta kar 1 TB. Teoretično zato, ker vas bo ta najnovejša igračka oskubila za 450 $.
MicroSD kartica lahko bere podatke pri 90 MB/s ter jih zapisuje pri 60 MB/s. To pomeni, da boste za popolno zapolnitev kartice potrebovali 4,6 ur, to pa boste počeli preko standardnega UHS vmesnika. Kartica je sicer precej hitrejša, če jo priklopimo na napravo, ki podpira DDR prenose, saj takrat hitrost zraste na 160 MB/s pri branju in na 90 MB/s pri zapisovanju podatkov.
Polno ime kartice je SanDisk Extreme 1 TB microSDXC, trenutno pa jo je moč kupiti samo preko Western Digital trgovine, bo pa zadeva slej ko prej prišla tudi na navadne prodajne police.
