Vsem dobro poznan modri junak Mega Man in najnovejša različica igre Mega Man Legacy je prodala kar milijon enot.
Capcom je zelo zadovoljen s prodajo igre za junaka, ki niti ni tako znan kot je recimo Mario in podobni. Mega Man Legacy je izšel že leta 2015, za konzolo Nintendo Switch pa se je to zgodilo nekaj mesecev nazaj.
Ni pa to edini Mega Man, ki je prebil mejo milijona prodanih kopij saj so to do sedaj storili že:
– Mega Man 2,
– Mega Man 3,
– Mega Man X in
– Mega Man Battle Network 4
Najbolj prodan je bil Mega Man 2 iz leta 1988, kateri je prodal kar 1,5 milijona enot.
Zavedam se, da so v današnjih kinodvoranah med in mleko predvsem super-junaški filmi in truma gledalcev rine v kinodvorane ob vsakem novem izidu heroja v raznobarvnih pajkicah.
Vse to je lepo in prav, a verjeli ali ne, obstajamo ljudje različnih okusov in nekaterim takšni filmski izdelki preprosto ne ustrezajo.
Točno za takšne čudake je namenjen tale članek, saj se osredotoči na 5 najboljših počasnih filmov, ki si jih lahko privoščite za gledanje v domačem naslonjalu medtem ko zunaj neusmiljeno vije veter ter pada sneg.
Torej, kaj mislim z besedo “počasni”? Gre se za izpeljanko angleške besede “slow burn”, kar pomeni, da tile filmi ne ponujajo ravno neke akcije in bombastičnih učinkov.
Gre se bolj za študijo karakterjev, uživanju v počasnem odvijanju zgodbe ter preučevanju kadrov, ki mnogokrat nosijo dvojni pomen.
Skratka, verjetno bo članek ustrezal malce starejšim, ki so v življenju že naleteli na kakšno oviro v obliki razpadle veze ali pa osamljenosti. Tisti, ki pa imate za svojo profilno sliko Snapchatovske uhlje in smrček, verjetno v njem ne boste pretirano uživali.
A kdo ve, morda boste čez par let v Google vtipkali ravno iskalni niz, sestavljen iz zgornjega naslova in boste takrat pripravljeni za dotično lestvico filmov.
Mimogrede, počasni filmi zahtevajo od gledalca skorajda vso njegovo pozornost. Ne spravljajte se gledati teh izdelkov, če nimate na voljo vsaj dveh ur ter za božjo voljo, vmes ne glejte na telefon.
Morda še najbolj “akcijski” film na naši lestvici, There Will Be Blood govori o sladki, sladki rudi, ki se imenuje olje. Štorija se vrti okoli možakarja z imenom Daniel Plainview, ki ga igra odlični Daniel Day-Lewis.
Že prvi kader filma zna nepotrpežljivce spraviti v obup, saj prikazuje osamljenega rudarja, kako poskuša razstreliti vodnjak a mu to spodleti. A ravno intro je dovolj velik razlog, da se v film naravnost zaljubite. Prisotna ni nobena glasba, slišimo lahko samo sopihanje delavca in uživamo ob vrhunsko zmontiranih kadrih.
Daniel je sicer krut možakar, ki ga je oblikovala kruta okolica. Njegovo glavno gonilo je dobiček a vseeno se ne gre za klišejskega zlobca, saj je zelo zaščitniški do svojega posvojenca, ki ga je poimenoval H.W. No, vse do takrat, dokler sinčka ne doleti nesreča in postane prevelika obremenitev do uspešnega služenja denarja.
Pri 158 minutah se gre za pravi filmski maraton, ki pa mine presenetljivo hitro.
Do leta 2013 sem kar malce pozabil, kako odličen je igralec Joaquin Phoenix. Praktično vsak od nas si je že ogledal Gladiatorja in čeprav ob dotičnem filmu najprej pomislimo na igralca Russel Crowa, je Joaquin vlogo Cesarja odigral perfektno. Njegov karakter sem v filmu enostavno zasovražil kar govori v prid njegovim igralskim sposobnostim.
In te so zopet prišle v preprosto poimenovanem filmskem izdelku, imenovanem Her.
Naš glavni karakter Theodore je osamljeni pisec, ki ga teži osamljenost in razpadli zakon. Film se dogaja v bližnji prihodnosti, kjer je močno napredovala umetna inteligenca, saj obstajajo povsem neodvisni operacijski sistemi, ki se lahko z uporabniki pogovarjajo ter razmišljajo s svojo glavo.
Posedujejo svojo zavest, se sproti kaj novega naučijo in prav tako pomočnico si ubavi Theodore. Samantha, kakor se imenuje operacijski sistem, se mu hitro prikupi in zadeva kmalu preraste v prijateljevanje, kasneje pa v resnično vezo.
Kakor film želi prikazati odnos med človekom in umetno inteligenco kot nekaj, kar ravno ni nenavadno a je kljub temu podvrženo obsojanju.
Je Samantha res njegova usodna duša ali pa le izpolnitev njegovih želja, s katero je lepo dokler se strinjata, ko pa nastopi prepir, jo Theodore lahko preprosto ugasne? So njena čustva resnično človeška ali pa je njen prepir ali pa pogovor s Theodorom že vnaprej sprogramiran in prilagojen njegovi osebnosti?
V dobrih dveh urah lahko uživamo v odlični igri Joaquin a ni edina zvezda v temu mojstrsko zrežiranemu izdelku. Samantho uglasi igralka Scarlett Johansson, ki svojo vlogo odigra naravnost perfektno.
Prav občudovanja vredno je, koliko lahko človek svoje identitete in občutkov izrazi samo s pomočjo intonacije glasu. Samantha postane tako prava oseba, ki kljub temu da je nikoli ne vidimo, postane resnična kot Theodore.
Za začetek zanimivo dejstvo: ste vedeli, da sta Sofia Coppola ter režiser prej omenjenega filma Her, Spike Jonez, včasih bila v vezi? In da ste tako film Lost in Translation, kot Her, zasnovana na njuni vezi?
Zaradi te posebnosti je izdelka skorajda nujno gledati zaporedoma.
Izgubljeno s prevodom govori predvsem o izoliranosti ter osamljenosti, ki jo lahko doživimo, čeprav se nahajamo v nepregledni množici ljudi, sredi Tokia.
V takšni situaciji se znajdeta naša protagonista Bob Harris in Charlotte.
Bob je filmski zvezdnik, srednjih let, ki se je znašel v mestu tehnološke dovršenosti zaradi promocije svoje kariere. Je možakar, naveličan slave a svoje poslanstvo opravlja, saj je treba preživeti ženo in svoja otroka.
Po naključju se je znašel v hotelu, v kateremu prebiva tudi Charlotte (Scarlett Johansson), žena fotografa, ki je vedno zaposlen a nikoli z njo.
Naša dva junaka se zagledata in takoj je čutiti med njima privlačnost in sinergijo. A ne gre se tu za tipično “Hollywood” ljubezen saj sta lika realna in si ne skočita takoj v objem.
Oba sta namreč poročena, poleg tega pa je Bob tudi občutno starejši. Kljub starostni razliki, pa to ne pomeni nujno, da izkušnje prinesejo več modrosti.
Gledalci lahko uživamo v njunem medsebojnem odnosu, ki bi bil povsem drugačen, če bi se srečala na drugih točkah njunih življenj. Poleg tega je celoten film posnet fantastično, saj skorajda vsak kader nosi dvojni pomen, ki ga bodo bistri med vami hitro izbrskali na plano.
Vzdušju pripomore tudi fantastična upodobitev Tokia in čeprav ga vidimo samo delček, film prevladuje občutek ogromne mase ljudi, med katerimi pa se človek še vedno lahko počuti osamljenega.
Lost in Translation ni med daljšimi, saj šteje vsega uro in 45 minut, a morda se gre za najpočasnejši film na naši lestvici. V filmu se skorajda ne zgodi nič na videz pretresljivega, zagotovo pa se življenja naših karakterjev bistveno spremenijo na čustveni ravni.
2. Eternal Sunshine of the Spotless Mind (Večno sonce brezmadežnega uma)
Ko je Večno sonce brezmadežnega uma izšlo leta 2004, je marsikaterega gledalca ujelo nepripravljenega. V filmu je namreč nastopal Jim Carrey, ki je takrat veljal za tipičnega komičnega igralca, kateremu nihče ne bi pripisal resne vloge. In takšni bi se zmotili zelo.
Jim se je namreč želel dokazati in to mu je tudi uspelo v vlogi tipčka z imenom Joel.
Gre se za osamljenega človeka, ki nikakor ne more odkriti svojega mesta med družbo. Odhajanje na zabave mu je odveč in je eden tistih ljudi, ki tiho sedi v kotičku in komaj čaka na izgovor za odhod domov.
Pot mu prekriža Clementine, katero odigra Kate Winslet, kot impulzivno deklo, ki je prav tako zmedena a jo nazaj ne drži sramežljivost. Svojo voljo sporoča s spreminjanjem barve las zato se jo ob oranžni transformaciji, oprime ljubkovalni nadimek Tangerine.
Nasprotnosti se privlačijo in tako je tudi v temu primeru a veliko filmov bi ravno tule potegnilo črto v slogu: “sicer se imata rada a bosta za vedno skupaj.” Clementine in Joel se sicer ljubita a življenje ni lahko in kmalu začnejo njune razlike kazati na vedno večji prepad med njima.
Ko enkrat dokončno poči, se Clementine posluži klinike, kjer ti lahko izbrišejo spomin na določeno osebo. Ko Joel naslednjič sreča svojo izvoljenko, presenečeno ugotovi, da se ga sploh več ne spomni zato se loti enakega postopka.
A med brisanjem spomina spozna, da ljudje čutimo bolečino z razlogom zato želi postopek preklicati. Sledi zanimiv sprehod skozi Joelov spomin, kjer nas presneti predvsem konec. Ta na prikrit način prinese zaključek, da se ljudje vedno vrnemo na stara pota in da nam pri temu ne more pomagati niti napredna tehnologija.
Na takšni lestvici mora biti prisotna vsaj ena zgodba, zasnovana na resnični zgodbi.
Zodiac sledi “avanturam” serijskega morilca, ki je svoja grozodejstva uprizarjal na koncu šestdesetih letih v okolici San Francisca.
Ubijalec, ki si je nadel ime Zodiac, se je ločil od ostalih morilcev po temu, da je želel svoja dejanja spremeniti v slavo. Svoje žrtve je zbiral naključno, vmes pa pošiljal pisma v časopisno hišo S.F. Chronicle.
V svojih pisnih izdelkih je opisal svoja dejanja, zraven pa vključil šifrirana sporočila, ki so bila velik trn v peti policiji.
Film ne poseduje samo enega glavnega junaka ampak sledi preiskavi, na čelu katere je policijski inšpektor Dave Toschi, zraven pa sta vpeljana tudi Robert Graysmith ter Paul Avery, oba zaposlena pri S.F. Chroniclu.
Trojica poskuša razvozlati Zodiacove uganke in končno razkrinkati morilca, mojstrsko stopnjevanje pa poskrbi, da tale skoraj tri ure dolgi triler mine v trenutku.
Film zvesto sledi zgodbi iz resničnega življenja in nas na koncu pusti frustrirane, saj smo Zodiacu vseskozi za petami, a nikoli ne odkrijemo zadostnega dokaza, ki bi bil dovolj za obsodbo.
Tej mojstrovini šteje v plus tudi zvezdniška zasedba, kjer so glavne vloge prevzela zveneča imena kot so Jake Gyllenhaal, Mark Ruffalo ter Robert Downey Jr. Vsi od njih so svojo vlogo odigrali perfektno in težko bi si v koži jeznega preiskovalca predstavljal koga drugega kot Ruffala.
Zodiac je eden tistih filmov, po katerem se boste zagotovo poslužili Googla in želeli lastnoročno dokončati skrivnost ter se na žalost ulovili v par urno spletno brskanje, brez razrešitve.
Tako, lestvica je končana in naj vam povem, ni je bilo lahko sestaviti. Vsak ima svojega favorita in iz izbora je izpadlo ogromno kvalitetnih filmskih izdelkov. Nekateri so se mi zdeli slabši, nekateri pa so sicer na začetku bili “slow-burn” a so kasneje postali preveč akcijski (recimo Tarantinov Hateful Eight), kar jih je izključilo iz tekmovanja.
Imate še kakšno idejo za naslednjo lestvico? Pridružite se nam na Discordu, kjer radi spregovorimo kakšno besedo glede naših najljubših filmskih izdelkov!
Pokemon. Dve desetletji stara franšiza izpod prstov studiaGame Freak–
/record scratch/ Ok, lejte, mislim, da ni potrebe, po standardnem uvodu, kjer razlagam kaj Pokemoni so. Ker razen, če ste bili zadnjih 20 let nekje bogu za leđima, verjetno veste o čem govorim.
Razvojna ekipa: Game Freak Založnik: The Pokémon Company, Nintendo Platforme: Nintendo Switch Datum izida: 16.11.2018 Cena: 59,99€ (Nintendo Shop) Zvrst: RPG
Video opis
Obe različici Pokemon Let’s Go sta remake-a prvo-generacijske igre za Gameboy iz leta 1998, Pokemon Yellow, ki je bila tudi sama izboljšana verzija prvih dveh iger, Pokemon Red in Blue. Pravzaprav gre za po mnenju številnih eno izmed najboljših iteracij v sedaj že osmih generacijah (madona Nintendo).
Pa si poglejmo razlike med temi tremi špili. In ker ne moremo vsega naenkrat, odgovorimo najprej na najbolj pereče vprašanje:
Katero verzijo pa naj sploh izberem?
Ker govorimo o Nintendu in gre za Pokemon igro, morata seveda obstajati dve verziji, ne glede na to, da je izvirnik zgolj ena. Razlik v zgodbi sicer ni, z izjemo dela, kjer dobimo našega starterja. V Eevee verziji je naš začetni pokemon, če slučajno niste uganili, Eevee, v Pikachu verziji pa, seveda, Pikachu.
Ja, moji eevee je ime Evie. Obstajajo razlogi.
Glavna razlika med igrama pa je, kot vedno, v pokemonih, ki jih je možno ujeti v naravi. Če so vam pri srcu Oddish, Sandshrew, Growlithe, Grimer, Scyther in Primeape ter vse njihove evolucije, potem posezite po Pikachu verziji. Če pa ste tako kot jaz in ne morete brez Vulpix in Ninetales ter tistih nekaj zanemarljivih drugih, pa zagrabite Eevee verzijo.
In to je več ali manj to, razlike so relativno zanemarljive in vprašanje je bolj katerega od starterjev želite ves čas nositi na svoji rami oziroma glavi. V obeh edicijah je tudi možno v naravi uloviti oba pokemona, tako da ni skrbi, da bi ne morali priti do drugega, če ste se odločili za neko edicijo. In ker starterja zavračata razvoj v naslednjo stopnjo, boste še kakšen primerek njune vrste tako ali tako morali uloviti, že če želite napolniti svoj Pokedex.
Kako pa se ta verzija primerja z originalom?
Prva in, upam da, najbolj opazna razlika je verjetno grafika. In če vam ni, modeli, očala rabite. Iz 8-bitne kvazi izometrije na ekranih velikosti škatlice za šibice je igra preskočila na tridimenzionalno stilizirano in super barvito grafiko današnjega časa. Zadeva deluje moderno, a obenem ne daje občutka, kot da je nekaj povsem novega. Res je, da je 3D pogled prisoten že od 6. generacije, ko sta Pokemon X in Y prišla na 3DS, a vendar je to prva iteracija, ki omogoča igranje pokemonov na velikem ekranu. In je naravnost fantastično!
Končno lahko namlatim vse te “bug boy” trenerje s svojimi šestimi kakunami v 3D!
Četudi je praktično celotna vizuala v 3D, pa so razvijalci vsaj v hitrem prikazu pokemonov v Pokedexu ohranili originalne 2D sprite, tiste male pikselirane sličice, ki so mi vžgane v možgane še skoraj 20 let kasneje.
V igri so sicer na voljo zgolj pokemoni, ki so se pojavili tudi v originalu, torej prvih 151. Tako se v kasnejših različicah dodane evolucije, kot na primer Steelix iz Onixa, ali prevolucije, kot Pichu pred Pikachujem, v igri ne pojavljajo. Pojavljajo pa se žal nekatera skropucala, ki bi jih brez težav lahko odstranili. Kakšno zaporedje evolucij je to, idi bek dragonite.
Dragonite = antikrist
Preko NPC-jev je možno tudi trade-ati Kanto verzijo pokemona za Alola verzijo, ki se lahko od originalov razlikujejo zgolj vizualno ali celospremenijo pokemonov tip – najbojši primer tega je npr. Vulpix, ki se spremeniiz fire v ice tip, kar je jasno že ob svetlo modri barvi kožuha. Alola verzije, ki so se pojavile v 7. generaciji z igrama Sun in Moon, sicer ni možno ujeti vnaravi.
Ni pa to vse, kar se je iz novejših iger preneslo v to novo staro verzijo. Ohranili so se tudi novejši pokemon tipi. Originalnim 18im so bili v 2. in 4. generaciji dodani še dark, steel in fairy. Njihov pojav je sprožil tudi retipizacijo številnih pokemonov (praktično vse kar je roza je postalo fairy), kar so se odločili ohraniti v zadnji verziji.
Venosaurova megavolucija – lejp ko rouža
V remake je bila prenešena tudi mehanika iz Pokemon X in Y, t.i.megavolucije. To so začasne evolucije specifičnih pokemonov (treh klasičnih starterjev ter slab ducat drugih), ki jih sprožimo med in zgolj za eno bitko ter z njimi zvišamo vse pokemonove osnovne statse. Če torej slučajno še ne one-shotate vse nasprotnikove pošasti, jih tako definitivno boste.
Torej, klasične bitke z drugimi trainerji so se očitno ohranile.
Kaj pa lovljenje pokemonov?
Hja, verjetno je to druga največja in zelo opazna sprememba napram originalu. Poslovili smo se od golazenja po visoki travi v upanju ali strahu, da bomo naleteli na divjega pokemona in s tem povezano dolgo uvodno sekvenco. Ti se sicer še vedno pojavljajo v glavnem v šumi, vendar po njej vidno tavajo. Tako se jim lahko po želji izognemo ali pristopimo takoj do tistega, ki nas trenutno najbolj zanima.
Ko enkrat pričnemo s postopkom ujemanja pa je tudi ta precej drugačen. Namesto, da ubogo žival najprej do skorajšnje onemoglosti premlatimo in ji nato vržemo pokežogico v faco, prvi del enostavno preskočimo in pričnemo z metanjem rdeče-belih žog kar takoj. Tako je, tudi kanonične Pokemon igre uporabljajo sedaj Pokemon Go sistem ujemanja (če to slučajno še ni bilo razvidno iz naslova).
Smer in moč meta sta odvisna od premika kontrolerja, kar je na trenutke frustrirajoče
In priznam, ravno ta fakt je bil kritična točka pri mojem odločanju za nakup konzole zaradi zgolj ene igre. Sama sem vztrajala z mobilno verzijo kakšna dobra dva meseca, preden me je minilo, zato je bila novica, da bodo določeni sistemi pobrani iz tam, zaskrbljujoča. Vendar, s kančkom sramu moram tudi jaz priznati, da je bila odločitev odlična. Lovljenje je hitrejše,ni se potrebno obremenjevati ali je divji pokemon že dovolj utrujen ali če ga bo naš naslednji napad slučajno onesvestil. Žogico frcneš, če ne želi notri takoj vržeš še kakšno jagodico in že imaš nov pokemon, čigar HP je poln in jetako tudi takoj pripravljen za kakšne dejanske bitke, če ga želimo takoj premestiti v svojo aktivno šesterico. Z vsakim ulovom dobijo vsi naši pokemoni, ki jihimamo pri sebi, tudi zajeten košček experience-a, tako smo dejansko nagrajeni za ulov.
To pa ni edina povezava s Pokemon Go. Za tiste, ki se še spomnite: v Fuchsia City je obstajala safari cona, kjer smo imeli možnost na majhnem področju ujeti zajetno število različnih pokemonov, ki so v naravi živeli precej bolj narazen. Ta žal ne obstaja več, zamenjal jo je Pokemon GoPark, ki služi kot točka, kjer lahko v igro prenesemo pokemone ujete preko mobilne aplikacije. Osebno me je ta sprememba razočarala, saj bi raje posegla po starem sistemu, je pa definitivno super za vse, ki imajo zajetno število pokemonov prve generacije na svojem Go računu in želijo po hitrem postopku napolniti Pokedex, brez zamudnih trade-ov in preigravanjem druge različice igre.
Fabulous Ivysaur
In da ne tratim dragocenega časa, še na hitro nekaj manjših,
vendar prav tako pomembnih razlik:
HM-ov ni več, vse te t.i. skrivne tehnike pridobi naš starter in ne zasedajo več dragocenih move slotov.
Poleg starterja lahko izberemo še enega od pokemonov v našem aktivnem naboru, da nam ves čas sledi oziroma, če je dovolj velik, ga lahko celo zajahamo.
Pokemon PC je stvar preteklosti, aktivne pokemone lahko menjamo s tistimi v shrambi kjerkoli in kadarkoli.
Naš rival ni več aroganten kreten, ampak prijazen prijatelj iz otroštva, ki nam tu in tam celo podari kakšno zelo uporabno zadevo.
Vsak izmed pokemon gym-ov ima določeno zahtevo, ki jo moramo izpolniti, preden smemo vstopiti (brez skrbi, so precej enostavne zahteve).
Torej
Pokemon Let’s Go ali Pokemon Don’t? Prvo, definitivno prvo. Priznam, sem precej pristranska, pokemoni so tako velik del mojega otroštva, da bi ga morali usrati res na veliko ravneh, da bi novo igro zavrnila. Vendar so storili ravno obratno, v veliko pogledih so jo še izboljšali, in tako v mojih očeh upravičili nakup nove konzole za dve igri (to in Zelda, seveda). Kar tako naprej Nintendo, sem pripravljena počakati na čisto novo Pokemon igro, če izdate vmes še kakšen remake!
Napad ni bil zlonamerne narave, saj je za akcijo stal samo en tipček, ki pa je velik podpornik trenutno še vedno najbolj popularnega YouTuberja, Šveda, ki sliši na ime PewDiePie.
Ta je trenutno sredi srdite bitke s indijskim kanalom T-Series in njegovi podporniki se na vse pretege trudijo premagati indijskega osvajalca.
Tako se je skupinica zopet spravila sporočilo razširiti preko tiskalnikov in če so jih prejšnji zasužnjili okoli 50.000, so jih tokrat 100.000.
Sporočilo je bilo tudi tokrat isto, lastnike printerjev so nagovarjali za naročitev na PewDiePiejev kanal in za odnaročitev od T-Seriesa.
Kakor so hekerji povedali BBC-ju, so s tem želeli tudi ljudem pokazati, kako ranljive so njihovi tiskalniki. Pravijo, da bi lahko napadli tudi “firmware” naprave, kamor bi lahko poslali ukaz zapisovanja podatkov v čip, kar bi povzročilo da bi ta na koncu pregorel in tiskalnik postal neuporaben.
Tako kot nazadnje, so tudi tokrat presenečeni lastniki začeli objavljati slike nepovabljenih tiskov in očitno je, da nihče od njih ne kuha globlje zamere.
There you go. And honestly thank you, didn’t know my local net printer was exposed too 👌Now the problem has been solved (because the labels are f***ing expensive). 👊Brofist. pic.twitter.com/1Jq0Ev8DA4
Ubisoft nas je kar malce presenetil z napovedjo naslova Far Cry New Dawn, kateri se bo dogajal v post-apokaliptični okolici in bo direktno nadaljevanje Far Cry 5.
Še bolj nas je presenetila barvna paleta, ki je čudno pisana in spominja predvsem na RAGE 2.
Izšlo je že kar nekaj igralnih posnetkov in čeprav ne vemo še, ali se bo špil dogajal na točno isti lokaciji, bomo zagotovo obiskali nekatera ista območja.
Uporabnik Cycu1 je zato na YouTubu naredil direktne primerjave lokacij iz Far Cry 5 ter Far Cry New Dawn. Kot je očitno, se bomo v post-apokaliptičnem okolišu počutili kar domače a vseeno bo kar nekaj vizualnih razlik.
Glavna barva Nove zore bo očitno roza, na kar nakazujejo okoliške cvetlice kot tudi sami oklepi in orožja tako nas, kot tudi nasprotnikov.
Koliko bo ta čudaški recept na koncu izpadel okusen, bomo izvedeli 15. februarja 2019, ko bo New Dawn tudi izšel.
Vsi igričarji vemo, da so prav naši hišni ljubljenčki zaslužni za naše gaming uspehe. Bodrijo nas, ko smo na dnu in se z nami veselijo zmag.
A kaj storiti, ko se nahajate sredi napetega večigralskega obračuna ali pa ste ravno začeli delo na pomembnem projektu, vaš pes ali mačka pa vztrajno praskata po vratih po želji za izpustom?
Seveda, tehnologija! Tokratna igračka se imenuje Wayzn in je odgovorna za preprosto a vseeno pomembno nalogo. Zazna namreč, ko se pred vrati nahaja vaša koala in ji tako samodejno odpre vrata. Edini pogoj je, da so ta drsna.
Wayzn dela najbolje v navezi s pametno hišo. Povežemo jo lahko s kamerami, ki tako lahko spremljajo, kdaj se vaš štirinožen prijatelj zadržuje pred vrati.
Ko smo doma, lahko napravo nastavimo na samodejno odpiranje, če pa smo slučajno odsotni, nam na pomoč priskoči vgrajeni senzor.
Ta nam preko telefona sporoči obvestilo, ko zazna vašo zverino pred vrati in ta lahko odprete s preprostim gumbom v aplikaciji.
Koliko je zadeva sicer varna pred morebitnimi lumpi nismo uspeli zbrskati.
Zadeva še ni na voljo za komercialni nakup saj se trenutno nahaja na spletni platformi Indiegogo, kjer je zbrala že preko 110.000$. Končna cena izdelka naj bi bila 399$, če pa jo podprete že sedaj, bo vaša za 219$.
Wayzn naj bi začeli strankam pošiljati junija 2019.
Ne, tokrat sitna pujča, sarkastičen račak in hladnokrvna lisička ne predstavljajo novih članov poganjka “resničnostne” TV oddaje Bar, temveč par mutantskih bratov (in sester) v orožju, ki bi se po dolgem dnevu klanja gnilo-možgancev radi odpravili popivat in podoživljat zadnje trenutke pred koncem civilizacije, če ne bi skrivnostno spomin na tiste čase bil izbrisan iz njihovih betic. Nenazadnje je vsak dan v neobljudeni post-apokaliptični puščavi potrebno živeti, kot da je tvoj zadnji in naši kosmati/pernati prijatelji se tega še kako držijo.
Mutant Year Zero je zelo zanimiv projekt. Si slučajno med preigravanjem iger X-COM serije kdaj razmišljal, da bi zraven taktične mojstrovine prijal nekoliko večji poudarek na zgodbo, ki ne bi sestojila zgolj iz hladnokrvnega ubijanja vesoljcev? Da bi za dejansko dobro štorijo rade volje žrtvoval nekoliko taktične globine in velik del globalnega menedžmenta? No, potem imaš srečo. Prisrčno imenovane kosmate gospodične so se v tej strateški avanturi odpravile storiti ravno to. Post-apokaliptična potezna strategija Mutant Year Zero: Road to Eden je namreč poustvarjena po priljubljeni istoimenski namiznici (baje, sam zanjo prvič slišim) Mutant Year Zero. Če verjameš ali ne, sem igralno poustvaritev nestrpno pričakoval dalj časa in verjetno ni potrebno posebej opisovati navdušenje po tem, ko so mi razvijalci poslali kodo. Za mutansko štorijo sem imel zelo visoka pričakovanja in dajmo si pogledati, ali jih je uspela doseči.
Razvojna ekipa: The Bearded Ladies Založnik: FunCom Platforme: PC, PS4, XOne Datum izida: 1.12.2018 Cena: 34.99€
Zvrst: Potezni RPG/Strategija
Video opis
Mutanti zgolj na zunaj
Seveda. Ponovno se soočamo s koncem sveta. Saj ni nič čudnega, če pa se ob razmišljanju o prihajajoči pogubi večkrat kot zakaj sprašujemo zgolj kdaj bo piskru odletel pokrov. Presenečenje, presenečenje. Tu se je to zgodilo pred nedavnem, v precej stereotipni kombinaciji med globalno nuklearno vojno ter skrivnostnim virusom rdeče kuge, ki sta s skupnimi močmi rade volje izbrisala velik odstotek človeštva, večino preostalih (ne)srečnežev pa spremenila v nasilne huligane.
Ubogim param, ki se še borijo za obstoj bi le težko nadali status 100% človeka.
A sedaj je svet zapadel v tišino in v ruševinah človeštva so sile narave rade volje prevzele nadzor. Med ostanki civilizacije tu in tam najdemo kakšen antični artefakt, kot sta na primer “MP3 predvajalnik” in “Hladilnik”, a večino prekrivajo zgolj smeti. Ostanki še koliko toliko brihtnega človeštva so se naselili v Barki, ki je eden zadnjih nam znanih branikov človeštva in se zgolj komaj upira razkroju in kolapsu. Deformirane spake z živalskimi lastnostmi so edini njegovi prebivalci, ki si še upajo podajati na lov za plenom. Saj ne, da bi jih k temu gnala dobra volja. Gre zgolj za dobro staro nujo po preživetju.
A seveda vsaka glava potrebuje nekaj, da jo žene naprej. Tu se širijo legende o legendarnem Raju, ki je, no, raj človeštva. Starodavni so baje tam imeli antično zavetišče pred vseobsegajočim kaosom, ki lačno golta vse pred seboj in kdor ga uspe odkriti, si lahko mirne volje nadene naziv odrešenik človeštva ter nadene krono slave. Ampak vse to so zgolj babje čenče, a ne?
Zemljevid vedno pride prav.
To nikakor ne ustavi pet junakov naše zgodbe, ki se v troje podajo na dobrih 15-20 ur dolgo dogodivščino. Pot jih popelje skozi mrzle planjave severa vse do južnih razrušenih velemest. Od začetnega lova za mestnim izumiteljem, dokler se ne lotimo reševanja človeštva ter najdbe Raja. Malo sem bil sicer razočaran nad nekoliko kratko dolžino igre, a ne morem reči, da se ni končala ravno takrat, ko je vse skupaj pričelo začenjalo postajati rutinsko in to ne v dobrem smislu.
A bolj kot kratkost igri zamerim abrupten konec, ki kar kliče po nadaljevanju. Brez kakršnega koli znamenja pride povsem iz nikoder in nič ne pomaga, da končni šef ni nič močnejši od katerega drugega mini šefa, ki so le malenkost bolj trdoživi od klasične topovske hrane. A saj veš, kako pravijo. Včasih je cilj potovanja v poti sami. In to še kako drži, saj je zgodba definitivno na visoki ravni in brez preglavic je zmogla držati mojo pozornost vseh 20 ur.
Potovanje izven boja se zna pošteno zavleči.
Veš, da si v veliki zagati, ko ti igra že takoj na začetku ponudi možnost izbire med normalno, težko in zelo težko težavnostjo. Kje pa je lahka za nas kritike iger, ki ne ločimo kamna od pištole in ki se nam roka trese bolj kot Michael J. Fox-u? Hja nič, bomo igrali pa na težki. Tako ne vem, zakaj so se poslužili takšnega imenovanja, čeprav moram priznati, da igra že na normalni težavnosti ni ravno majhen zalogaj. Mutant Year Zero: Road to Eden je brutalno težka izkušnja in tega nikoli ne skuša zanikati. Še po par urah igranja, ko misliš, da si že postal profič, se ti ob srečanju trdovratnejših sovragov zgolj zasmeji v obraz in te pahne v želodec.
Tiho kot raca
Omemba XCOM taktičnega stila igranja seveda pritegne pozornost, a kaj, ko bo pujsova šibrovka do prvega koriščenja nabrala goro prahu. Ja, resda taktični stil sprva spominja na XCOM ter ostale potezne strategije, a podrobnejša zatopitev v igro prikaže povsem drugačno sliko.
Je kaj lepšega kot 100% možnost zadetka?
Poudarek bolj kot na čemerkoli drugem leži na tihem pristopu do praktično vsakega boja, saj se s tremi tipi pač ne moreš zoperstaviti združeni vojski robotskih odpadnikov, gnilo-možganskih barbarov ter jajčjeglave futuristične verske sekte.
Tako ti sploh na težjih dveh težavnostih ne preostane drugega kot konstantno tiho zalezovanje posameznih sovragov ter zaseda za zasedo, ob tem pa molitve, da račak ne bi ponovno zgrešil in presenečenega mesarja pustil do sape. Sicer tiholazniški pristop zveni zabavno, a verjemite, mi, da po dvajseti ponovitvi ene in iste kombinacije zna postati vse skupaj monotono.
Škoda, saj igra zasije prav v masovnih spopadih proti več sovražnikom. V klasičnem stilu tu izmenjuješ ogenj s sovražnikom, taktično pozicioniraš svoje enote ter eliminiraš vsakega sovraga, ki si drzne potisniti nos iz kritja.
Naenkrat imaš lahko po dve orožji, priporočam, da bo eno neslišno.
Vsak osebek ima na potezo na voljo dve dejavnosti, ki jih lahko izkoristi za vse od premikanja, streljanja, meta granat pa do uporabe mutantskih sposobnosti. Precej standardni pristop, a po zaslugi precej bistre umetne inteligence, napetih trenutkov in taktičnega obračanja odstotkov v svoj prid se soočimo z zapomljivim stilom igranja. Morda ne tako dovršenim kot v XCOM, a nedvomno zmore stati na lastnih nogah, brez da bi se počutil preveč enostaven.
A namesto bojevanja kot omenjeno večino časa desetkaš sovražno armado vojakom za vojakom. Niti ne poizkusi Rambo pristopa, saj sovražniki že zgodaj v igri treščijo kot tovornjak in obstaja velika možnost, da boš že po prvih par potezah neenakovrednega boja segel po gumbom za naložitev prejšnjega položaja. Prav nič ne pomaga, da se granate počutijo kot petarde, sposobnosti za množično povzročanje škode pa je bolj malo, kar te bolj kot ne omeji na posamičen odstrel. Sicer je dobro vedeti, da so odstotki vklesani v kamen časa, torej ti ponovna naložitev shranjenega položaja zaradi zgrešenega strela nič ne pomaga, saj bo isti karakter znova zabušil takoj, ko se bo soočal z istimi odstotki.
vsi vabljeni na žar. Danes pečemo raco.
Za držanje tempa naraščajočega zdravja sovragov si stalno primoran brskati po divjini za boljšo opremo, deli orožja in odpadom, ki jih kasneje v Barki lahko zamenjaš za razne bonbončke. Dele orožja lahko uporabiš za nadgrajevanje orožij, ki jih lahko prav tako opremiš z raznimi dodatki, medtem, ko odpad služi za nakup opreme ter napolnitev zalog. Kar je tu še nadvse sijajno je, da so vse nadgradnje jasno izrisane na orožju samem in čeprav je njihov učinek bolj kot ne omejen na par lastnosti, še vedno znajo “spimpati” še tako zarjavelo dvocevko.
Izgradi svojega mutanta
Seveda klanje vodi v pridobivanje stopenj. Te pridejo s točkami, katere uporabiš za nadgradnje posameznih karakterjev. Naenkrat ima lahko vsak opremljeni po dve aktivni mutaciji (sposobnosti) ter eno pasivno in čeprav so po raznolikosti ter fleksibilnosti malenkost bolj oskubljene, kot bi si želel, lahko stil igranja vseeno prilagodiš lastnim željam ter po potrebi sposobnosti izmenjaš, v kolikor situacija to zahteva.
Vsak lik dobi vsaj eno zapomljivo stvar in je večina rutinskih, kot je večja možnost kritične škode v zameno za nižjo natančnost ali možnost strela po šprintanju, lahko prava izbira pusti velik pečat. Dobro izrabljena kontrola uma je namreč močna kot sto čebel. Lastnoročno lahko povsem spremeni tok boja in velikokrat me je rešila pred totalnim porazom, ko sem z zadnjimi drobci moči pod svoje okrilje vzel sovražnega tanka (ne vozilo, temveč zelo mišičastega retarda) ter se zlobno smejal, ko je hladnokrvno klal svoje nekdanje zaveznike.
Celotno drevo sposobnosti bi sicer bilo lahko bolje realizirano, a tako slabo pa spet ni.
Bormin lahko na primer juriša do sovražnika in ga onesposobi za kratek čas, lahko pa ga opremiš tudi z obrambnim mehanizmom izpuščanja plina v stresnih situacijah. Dux dobi sposobnost zlitja z okoljem ter sarkazma, Farrow ima skoraj zagotovljen kritični strel v primeru zasede, Selma lahko uporabi sile narave za prikovanje nepridipravih na mestu, Magnus pa dobi že prej omenjeno možnost kontrole uma ter streljanja elektrike iz konic prstov.
Seveda naletimo tudi na probleme
A seveda bi preveč prosil, če ne bi prej kot slej naletel na težave. Hrošči ponovno utrejo svojo pot v nov naslov in še kako bi si želel, da bi bili tokrat mutantski. Tako pa občasno naletimo na čudno obnašanje sovražnikov, zdaj drugič se teleportirajo naokoli, tretjič pa se znajdemo v neskončni bitki, medtem, ko blizu nas ni nikogar.
Vmesne sekvence sicer niso animirane, a stil še vedno tekne.
Da ne pozabim še na vizualne ter zvočne težave, ki resda ne vplivajo na igralno plat, a vseeno lahko parajo živce. Streli včasih vizualno sicer zadenejo nasprotnika, a dejansko zgrešijo in enkrat je v moji igralni seansi bil sovražnik umorjen s takšno silo, da je pričel neskončno padati skozi teren, da bi le ušel pesti pujsa. Zvočnih problemov je še več. Od zvokov umirajočih robotov v zanki, manjkajočih učinkov pa do zatikanja zvoka.
A skupno gledano vse ni tako grozno in gledano iz grafične plati vse deluje precej dobro, čeprav me je prenizko postavljena kamera včasih pustila s nezaželenim bližnjim ogledom zida za izbranim karakterjem. Saj ne, da ni lep, a vseeno bi raje videl trenutno dogajanje, če se le da, prosim. Kakorkoli, okoliši so raznoliki, dizajn likov vrhunski in animacije solidne, pa pejmo naprej.
Še bolj pa zasije zvočna plat, kjer je veliko truda nedvomno bilo vloženega v govor. Glede na izbranega karakterja bo ta v svojem stilu komentiral dogajanje okoli sebe in govorna plat je bila opravljena z odliko in še bolj zacementira različne poglede, ki si jih delijo naši junaki.
Zaključek
Pozitivno: – Zapomljivi glavni liki – Zanimiva štorija – Nadgrajevanje in opremljanje je nadvse zabavno – Zvočna plat je na ravni AAA naslovov
Negativno: – Bojevanje ni najbolje realizirano – Nekatere bo motila precej visoka težavnost – Tiholazenje se precej hitro prične ponavljati – Precej kratka dolžina
Igričarski telefoni so očitno naslednja velika stvar za katero so se ogreli vsi večji proizvajalci telefon, v te vode pa se podajajo tudi tradicionalni proizvajalci PC periferije, kot sta ASUS ter Razer.
V mobilne gaming vode je zaplaval tudi Xiaomi, s svojim izdelkom Black Shark in ta je sprva izšel z kontrolerjem, ki smo ga pripeli samo na levi del telefon. Nadgrajena različica, imenovana Gamepad 2.0, pa doda dva kontrolerja, vsakega od njiju pa pripnemo na svojo stran telefona.
Zadeva zato vizualno močno spominja na Nintendovo prenosno konzolo Switch. Tako imamo na levi “Joyconu” gobico ter ter D-pad, na desni pa sledilno ploščico ter ABXY gumbe.
Končni izgled sicer še zdaleč ni tako simpatičen kot pri japonskem izvirniku ampak zna biti povsem priročen za nažiganje iger kot so denimo Fortnite ali PUBG.
Če se vam po žepu valja slabih 90€, si lahko svoj izdelek pridobite na njihovi uradni strani.
Vsaj tako je napovedalo korejsko analitično podjetje CCS-CIMB Research v svojem izjemno obsežnem poročilu, ki šteje kar 74 strani.
Samsungov zložljivi telefon, ki zna iziti pod imenom Galaxy Fold, se bo ponašal z baterijo, ki bo razdeljena na dva dela, s skupno kapaciteto od 5000 do 6000 mAh.
OLED zaslon, ločljivosti 2152×1536 in velikosti 7.3 inča, bo zagotovo porabil veliko energije, zato je zmogljiva in učinkovita baterija na mestu.
Na zadnji strani nas čakajo dve 12 kameri, ločljivosti 12 megapikslov, sprednja bo držala vsega 8 megapiklsov.
Na procesorski strani se lahko veselimo izjemne zmogljivosti, saj naj bi napravo na korejskem trgu poganjal Exynos 9820 in na ameriškem Snapdragon 8150 procesor.
Kaj pa cena? Pričakovano astronomska. Zložljivi telefon naj bi za izdelavo zahteval 70% več stroškov kot Galaxy S9+, en sam naj bi korejskega giganta oštel za 636.70$. Temu želijo pribiti 65% maržo in tako vas bo končni izdelek obral za vrtoglavih 1.800$.
Več o telefonu naj zvedeli februarja v Barceloni, ko se bo odvil Mobile World Congress.
Zagotovo vsi nestrpno pričakujemo novo izdajo serije Metro, ki se bo tokrat imenovala Exodus.
Razvijalec 4A Games je nedolgo tega izdal nove slike, ki kažejo podobe likov iz igre, zraven pa še kakšnega mutantskega pošastka.
Spodnji trije tipčki se po vrsti imenujejo: tehnik Tokarev, izvidnik Alyosha ter Yermak, kateri je eden redkih, ki so živeli v Metru pred vojno.
Grafično špil izgleda odlično, veselijo pa se ga lahko tudi lastniki RTX grafičnih kartic, saj bodo prisotni slastni Ray-tracing učinki. Upamo, da bodo ti, za razliko od Battlefielda, prisotni takoj od začetka.
Metro Exodus prihaja že zelo kmalu, saj ga bo moč pognati že 15. februarja 2018.
Bioware se je odločil za prav posebno izdajo njihove prihajajoče igre Anthem. Gre za Anthem: Legion of Dawn izdajo, ki bo na voljo vsem igričarjem. Ta paketek bo seveda treba kupiti za dodatno ceno in dobili bomo posebna orožja in oklepe za svojega izbranega t.i. “Javelina”. V samem napovedniku lahko vidimo delček zgodbe, ki so jo za nas pripravili razvijalci in nova orožja ter oklepe, ki jih bomo lahko uporabljali v igri.
Tisti, ki boste prednaročili Anthem boste dobili tudi VIP dostop do demo različice igre, pred uradnim izidom. Zraven tega bodo razvijalci v paket dodali še glasbo in kozmetiko.
Anthem bo izšel za PC, XB1 in PS4 22. februarja 2019.
Pri razvijalcu priljubljene večigralske preživetvene streljačine Fortnite so se očitno odločili, da na svoji platformi za nakup iger Epic Games ponudijo možnost brezplačnega prenosa pustolovske igre Subnautica.
Igra je brezplačno za prenos na voljo tako vse do 27. decembra letos, pri tem pa si morate ustvariti uporabniški račun za platformo Epic Games (če ga še nimate). Po prenosu pa je igra vaša za zmeraj. Treba je priznati, da gre za zelo solidno predpraznično darilo, saj cena omenjenega naslova sicer znaša okoli 20,99 evrov. Po vsej verjetnosti pa želi Epic Games pridobiti tudi nove uporabnike ter priljubljenost svoje platforme, kjer ponujajo vrsto iger za nakup.
Subnautica je mojstrovina izpod rok razvijalca Unknown Worlds Entertainment. Gre za izjemno pustolovsko in preživetveno igro, ki ponuja edinstven igralni način v odprtem podvodnem svetu z izjemno grafiko in odlično oblikovano vegetacijo ter organizmi. Vsebuje razburljivo in dobro povezano zgodbo, ki ji lahko sledimo ali pa tudi ne.
V osupljive in nevarne globine pa smo se potopili tudi mi, zato vabljeni k branju recenzije igre.
Igra bo luč dneva ogledala 29.1.2019, kot prva pa prinaša hkraten boj med kar 500 igralci, porazdeljenimi v dve ekipi.
Vsako sezono bodo dodajali nove načine igranja, kot so Battle Royale, Massive Clash, Capture the Flag, Team Deathmatch, Kill Count, Doubles, Search and Destroy in Global Conquest.
Izmed zgoraj naštetih je vredno izpostaviti Massive Clash, ki te bo postavil v eno izmed 250 članskih ekip v boju do zadnjega diha.
Načrtujejo tudi gigantsko mapo, ki bi omogočila pridružitev do 1000 igralcev, vendar zaenkrat več podrobnosti še ne želijo razkriti.
Daybreak je z napovedjo ogrel marsikaterega igralca predhodnika PlanetSide 2, kaj kmalu pa se lahko v nove delu znajde kopica novih, ki serije do sedaj niso poznali.
HTC je danes predstavil svoj sistem za navidezno resničnost (VR) VIVE in najavil dostopnost v številnih slovenskih trgovinah. VIVE je trenutno eden izmed bolj priljubljenih VR-sistemov (ob njem še Oculus Rift) za domačo uporabo na svetu. Ob HTC VIVE sta bila predstavljena tudi VIVE Pro in brezžični vmesnik VIVE Wireless Adapter, ki bosta v Sloveniji na voljo v prihodnjem letu.
“Izjemno smo veseli, da smo v Sloveniji, kot prvi državi srednje in vzhodne Evrope, ponudili najboljši VR-sistem za domačo uporabo na svetu,” je povedala Petra Razić, direktorica regije Adriatic v HTC. “VIVE je bil globalno zelo dobro sprejet, verjamem, da ga bodo tudi slovenski navdušenci, nad navidezno resničnostjo, z navdušenjem sprejeli.”
Marko Savković, vodja produktnega marketinga v HTC CEE, je podrobno predstavil izdelke. VIVE vključuje naglavni sistem z dvema OLED zaslonoma 9,14 cm (3,6″), vsak s 1080×1200 točk (skupno 2160×1200 točk), ima vidno polje 110°, vgrajeni mikrofon, prilagodljivi trak, možnost uporabe skupaj s korekcijskimi očali, ima tudi obrazno blazinico za povečano udobje med uporabo in sprednjo kamero (ki omogoča uporabo scenarijev obogatene resničnosti ali ogled realnega sveta, medtem ko smo v navideznem).
Komplet vsebuje še dve krmilni enoti z brezžično povezavo, ki povratne informacije sporočata v obliki vibriranja. Z enim polnjenjem delujeta do 6 ur. Za spremljanje uporabnikovega gibanja skrbita dve bazni postaji. Pokrivata 360 stopinj uporabljenega prostora, medtem ko se lahko namestita na poljubno površino ali na standardna stojala (kupiti jih je potrebno naknadno).
Ob VIVE je Marko Savković predstavil VIVE Pro. Vključuje naglavni sistem VIVE Pro, brezžična krmilnika in izboljšani bazni postaji za sledenje SteamVR. Ima dvoje OLED zaslonov s skupno ločljivostjo 2880×1600 točk, kar predstavlja 78% povečanje ločljivosti glede na originalni VIVE. Ena izmed razlik so so vgrajene slušalke z ojačevalnikom.
Poleg obeh sistemov VIVE so mediji imeli priložnost preizkusiti brezžični vmesnik VIVE Wireless Adapter, ki omogoča brezžično igranje VIVE ali VIVE Pro. “Od prve predstavitve VIVE dalje smo razmišljali, kako pretvoriti brezžično izkušnjo v vrhunski VR, to pa je bila tudi zahteva naših končnih in poslovnih uporabnikov,” je dejal Marko Savković. “Prisluhnili smo povratnim informacijam in skupaj z partnerji, kot sta Intel in DisplayLink, razvili brezžični vmesnik za VIVE. Združuje visoko kakovost, majhno zakasnitev in enostavnost uporabe.”
Hop.si:”Sicer se dogodka ni udeležil nihče izmed naših članov, vseeno pa pozdravljamo vstop VIVA na slovenski trg.”
Kar dolgih pet let se je preživetvena igra DayZ, ki je praktično tudi spočela ta žanr, vlekla po sistemu Zgodnjega dostopa.
Pisali smo že, da bo špil najprej izšel v beta različici in da naj bi še letos dobili finalno, 1.0 verzijo. Nihče vam ne bi zameril, če temu ne bi verjeli, saj je bil DayZ v preteklosti velikokrat zamaknjen.
A včeraj je ta simulacija preživljanja ruskih mest, prežetih z zombaklji ter sovražnimi igralci, končno prispela na cilj.
Razvijalec Bohemia Interactive pravi, da DayZ še vedno ni popolna igra in da bo v prihodnosti še močno pridobila na vsebini ter popravkih. A verzija 1.0 naj bi bila močno bolj izpiljena izkušnja od tiste, ki smo jo spoznali v preteklosti.
Da bi proslavili ta veliki dosežek in poskušali pridobiti nekaj ljudi nazaj v igro, se je založnik odločil ponuditi v brezplačni preizkus, ki ga lahko izkoristite že danes.
Obiščite sledečo Steam povezavo in pričnite z igranjem. Akcija bo trajala vse do 17. decembra in sicer do 19.00, med tem času pa bo DayZ tudi znižan za 15% na 29.74€.
Morda pa se zadevi splača ponuditi še eno priložnost, trenutno pa se lahko po opuščenih mestih sprehajate tudi s kakšnim kolegom, ki je ob začetni noriji držal denarnico zaprto in si še ne lasti svoje kopije igre.
Danes nam je podjetje OnePlus predstavilo novo različico telefona OnePlus 6T skupaj s podjetjem McLaren. Gre za zelo podoben telefon, vsem dobro poznanemu OnePlus 6T, s to razliko, da ga obdaja neverjetno lepa oranžna barva na straneh, napis McLaren zadaj in prelepa vlakna.
Seveda pa ni vse samo v lepoti. Pri podjetju OnePlus so poskrbeli za svoje privržence in dodali so še 2GB rama več, kot ga imajo navadne različice, kar na koncu nanaese kar 10GB. Poleg tega pa so dodali še hitrejše polnjenje kot ga imajo ostali.
Menijo, da naj bi se telefon iz 0 do 50 odstotkov napolnil v kar 20 minutah, kar je seveda odličen rezultat. Sam telefon je dobil tudi nekaj minimalnih programskih novitet, kot je recimo animacija, ko prvič poženemo telefon in prav posebna McLaren tema.
V celotni škatli poleg telefona dobite tudi polnilec v oranžni barvi, knjigo, ki prikaže zgodovina McLarna in podjetja OnePlus ter delček karbonskega vlakna, prav tako v dirkaškem stilu.
Celotno zadevo lahko od danes naprej kupite na uradni spletni strani podjetja za 699€.
Če ste slučajno ljubitelj fantazijske serije The Hobbit ter se radi kdaj poigrate z Lego kockami, potem imamo za vas dobro novico.
Lego: The Hobbit je namreč trenutno povsem brezplačen v spletni trgovini Humble. Vse kar potrebujete je, da obiščete sledečo povezavo ter se naročite na njihov “Newsletter”. Če ste to morda že storili v preteklosti, pa preprosto kliknete na gumb “Get the Game” in kmalu boste preko e-pošte prejeli svoj Steam ključ.
Akcijska ponudba traja samo dva dni in se bo zaključila 15. decembra zato se splača pohiteti. Ne pozabite pa tudi, da ima vaš Steam ključ rok trajanja in ga je potrebno unovčiti pred 20. decembrom!
Lego: The Hobbit je sicer izšel leta 2014 a gre se za povsem zabavno igro, ki je perfektna, če hočete s kom preigrati zadevo v sodelovalnem načinu. Samo priklopite dva kontrolerja (oz enega, če eden od vas igra preko miške in tipkovnice) in celotno avanturo lahko izkusite samo na enem zaslonu!
Ne glede na to, ali imate radi MMO Star Wars: The Old Republic ali ne, dejstvo ostaja, da je to edina igra v zadnjih letih, ki ponuja kakršnokoli štorijo v Star Wars igričarskem okolju. In ne, tiste zametke zgodbe iz Battlefront iger, ne štejem med prave SW štorije.
The Old Republic je na sceni že kar nekaj časa in v temu času je pridobil kupček razširitev ter posodobitev. Seveda oboževalci zahtevajo/zahtevamo pravo nadaljevanje v obliki Knights of The Old Republic 3 a tudi The Old Republic se tem željam, čeprav je MMO, kar dobro približa.
Razvijalec Bioware je namreč igro od izida dodobra predelal in dandanes lahko špil igramo praktično kot skorajda pravo, enoigralsko kampanjo. Vse nepotrebne “grind” naloge so postale opcijske in igralci lahko sedaj napredujejo skozi zgodbo samo z opravljanjem glavne naloge ter tiste galvne stranske, ki jo fašemo na vsakem planetu.
In čeprav ljudje že leta igri napovedujejo smrt, lahko veselo sporočimo, da temu še ni tako.
Izvirna igra Knights of the Old Republic letos praznuje že 15. leto obstoja in zato smo v poklon temu, pridobili novo posodobitev 5.10, podnaslovljeno Jedi Under Siege.
Popravek prinaša balanciranja ter povsem nove naloge, ki se bodo osredotočale okoli planeta Ossus. Tega napadejo Sithi in glede na našo pripadnost, bomo lahko zavojevalcem pomagali ali pa se jim poskušali upreti. Za preigravanje nove štorijalne niti bomo morali posedovati vsaj en lik, stopnje 70.
Poleg tega smo prejeli novo operacijo ter posodobitve glede sistema gild.
Vse skupaj zabeleži spodnji napovednik, ki je presenetljivo navdušujoč. Dejansko me je pripravil, do ponovnega prenosa igre, ki jo lahko brezplačno preizkusite tudi vi.
CD Projekt je svojo GOG trgovino zavil v božične barve in uradno se je začela zimska razprodaja!
Znižano je več kot 1900 naslovov, vrača pa se tudi popularni “Daily Deal”, ki bo vsak dan znižal 8 naslovov, ki bodo po tej ceni na voljo samo 24 ur.
Prvi dan so začeli precej udarno, saj ponujajo avanturo Full Throttle Remastered trenutno povsem brezplačno, vse do 15. decembra imate čas, da obiščete prej orisano povezavo in si priskrbite svojo kopijo igre.
Izbrali smo nekaj zanimivih popustov, ki si jih lahko ogledate spodaj:
Še se spomnim, kako smo se s kolegi leta 2015 na vse pretege borili, da bi le nekako dobili beta dostop do Blizzardovega poskusa prodora v MOBA in s tem tudi e-šport vode.
Nismo pa bili edini navdušenci, saj je Blizzard takrat še trgal gate in vsak njihov napovedani naslov je vzbudil hektolitre sline pri igričarskih zanesenjakih.
Ko je Heroes of the Storm končno izšel, se igričarska industrija ni pretirano spremenila. Daleč od tega, da bi bil naslov zanič a nikakor ni uspel nabrati dovolj velike igralne baze, da bi kdaj postal resen konkurent večjima bratcema League of Legends ter Dota 2. Zdelo se je, da je prvič v zgodovini kanadskim razvijalcem spodletelo.
Nevihtniki niso obupali in skozi leta v špil vlagali denarce, ga dopolnjevali ter poskušali razviti e-šport sceno a očitno je bil projekt neuspešen.
Tako je le par ur nazaj Blizzard sporočil žalostno vest, da premika razvojno ekipo stran od Heroes of the Storm.
Objava je prišla izpod rok novega predsednika, J. Allen Brocka ter vodje razvojne ekipe, Ray Greskota:
“Sprejeli smo težko odločitev, da premaknemo razvijalce iz igre Heroes of the Storm v druge ekipe. Kljub spremembi, bomo še vedno aktivno podpirali igro z novimi heroji, dogodki ter z vso vsebino, ki jo od nas zahteva skupnost, se pa bo spremenil naš tempo dostavljanja te vsebine.”
Očitno je torej, da HotS ne bo prejemal več tako rednih posodobitev, nastradala pa je tudi njegova e-šport scena. Blizzard je namreč odpovedal vse uradne turnirje v 2019 kot sta denimo Heroes Global Championship ter Heroes of the Dorm.
Po debaklu z napovedjo mobilnega naslova Diablo Immortal je očitno, da se Blizzard drastično spreminja in vse glasnejše so govorice, da ima Activision vedno večjo besedo pri vodenju nekdaj neodvisnega studia.
Bo šel naslednji pod sekiro Overwatch? Lahko samo trepetavo čakamo…
