Pri tem opisu gre za največji časovni preskok med izidom igre ter izidom kritja, saj ga sploh nisem nameraval spisati, a sem se zadnje čase spravil nad neodvisno sceno. Tako sem torej naletel na izdelek, ki izid je bil načrtovan že aprila ali marca 2016, ampak je zaradi konstantnega prestavljanja izida izšel leto pozneje, marca 2017. Takrat smo namreč prejeli sanjsko igro – vsaj to bi pričakoval glede na enoleten zamik. Zagotovo so v tem času konstantno delali na njej, peštali hrošče in jo izboljševal i… No, če so, potem niti približno nočem videti stanja takrat, čeprav je glede na slike izgledala kompetentno in povsem drugače. Zdaj verjetno že mislite – glede na ime je 28 Waves Later zagotovo igričarska adaptacija znanih filmov 28 dni ter prav toliko tednov pozneje, saj gre navsezadnje za isto tematiko ter približno isto ime … A spet ne? Okej, naj samo preverim še v trgovini Steam, kaj pa potem sploh je … Oh … Sranje.
Razvojna ekipa: Dagestan Technology (Rusija)
Založnik: Dagestan Technology
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: 15. 3. 2017
Cena: 4.99 €
Zvrsti: Akcijska valovna strelska videoigra
Najprej opozorilo. Če slučajno naletite na kopijo te igre, tudi če vam jo v temni ulici neznanec zastonj tiši pod nos, se takoj obrnite stran in naredite vsaj deset korakov. Verjemite mi, še hvaležni mi boste za te besede. Glede na nasičenost žanra bi vsekakor pričakoval, da se bo vsak novinec še dodatno potrudil, a na trgovini me pričaka ne kaj preveč dober prvi vtis ter ocena uporabnikov 9 % (ki je mimogrede še visoka glede na kilo iztrebkov, za katere računajo 5 €). Kaj je torej šlo narobe? Po mojih vtisih čisto vse, kar je lahko šlo. Ampak gremo lepo po vrsti. Osnovni princip je zelo enostaven in zelo učinkovit, če je le izdelan pravilno. A glede na katastrofo, s katero sem se soočil takoj ob zagonu, me to, kar sem dobil v roke, bolj spominja na šolski projekt, pri katerem bi še osnovnošolec padel. Igraš torej kot stereotipičen mačo tip, ki sovraži zombake in ljubi alkohol ter drogo, kot v (nenamerno) polomljeni angleščini tudi sam večkrat veselo pobrunda. Na svojem popotovanju skozi duhomorno in ponavljajočo se apokalipso se prebijate po skorajda identičnih stopnjah z nepresenetljivo malo variacijo nalog – pobij x mrtvakov ali zdrži x časa.
Od tu gre le še na slabše. Ne le, da lahko veselo streljamo tudi skozi zidove, municije je kljub števcu nešteto, saj ta z velikim veseljem kazanja realnega prenosa stanja financ ameriške vlade gre tudi v minus (kar je še plus, saj po tem ne rabiš več polniti nabojnikov, ampak lahko po mili volji stresaš svinec naokoli). Orožja so enako nezadovoljiva za uporabo, kot so stereotipična ter bedasto osnovna, na začetku so ti dane misije, a v 80+ % uporabljaš le TT pokalico, s katero ne kaj preveč navdušeno pokaš naokoli kot otrok, ki prvič v življenju v roki drži plastično otroško pištolo. Saj ne, da bi si vzeli čas in vključili še naključen plen ter časovno omejene bonuse. Neeee, to bi vzelo preveč dela, za to bi se bilo potrebno potruditi in potem bi morda lahko celo upravičili ceno. Jejhata, to pa res ni potrebno.
Resda je vsaj sovražnikov par različnih vrst, a načeloma na vseh deluje isti način prisilne odstranitve iz tega sveta, saj se razlikujejo le po zdravju ter hitrosti premikanja. Pa šefi. Oh, kakšni so ti šefi. Hahaha, največja katastrofa od nadsovražnikov, kar jih je svet videl. Ne le, da padejo v par strelih, dobesedno gre le za povečane modele osnovnih zombijev, ki povsem nenevarno tavajo naokoli, dokler jih ne odrešiš muk, ker so zatavali v to grozo od igre.
Kakopak, situacije ne reši niti grafična podoba. Ni problem le v “copy&paste” uporabi ponavljajočih se tekstur, temveč so te nemalokrat tudi presekane in zmedeno združene skupaj. Okolje izgleda izprano in zamegljeno z nekakšnim učinkom zbleditve, zaradi katerega se počutiš, kot da ti je nekdo ravnokar stisnil klofuto. Kot po čudežu me je na tretji stopnji od skupno osemindvajsetih pričakalo še neljubo presenečenje ob iskanju nosilca kvesta, saj se je ta skrival v zgradbi brez jasno označenega vhoda – in to niti ni bilo edino srečanje s tem problemom.
Tudi animacije so katastrofalno pomanjkljive (brez animacije za polnjenje nabojnika, seveda) in sestavljene iz par sekvenc, nesrečno združenih skupaj v površno izdelano celoto. Preveč bi bilo pričakovati tudi slovnično pravilen tekst, ki nima le konstantnih pomenskih ter slovničnih napak, ampak je že sam po sebi takšen, kot da bi ga spisal dvanajstletnik: “Ej stari, a maš kaj droge?”, “Seveda, stari, meth, kokain, LSD…”, “Haha, stari, samo hecal sem se!” (to je le eden izmed primerov izmenjave besedila med našim likom ter vojakom, ki ga prvič vidimo). Seveda je tekst tudi eden redkih primerov, kjer sem se parkrat nasmejal, a verjemite mi, da to niti približno ni bilo zaradi pametnega pisanja, ampak enostavno zato, ker je bedast.
Seveda vsega skupaj ne more rešiti niti zvočni dizajn. Še zdaj mi po ušesih odmeva ponavljajoči se “škrc škrc” hoje. Orožja imajo presenetljivo tihe zvočne učinke, kot da bi imele nameščen dušilec, čeprav tega seveda niti ni, niti ga verjetno ne bi znali pravilno uvesti, saj zombiji večino časa lutajo naokoli in se ne zmenijo zate, razen če se jim približaš ali pa ti naenkrat pristanejo direktno v faci. Ma, fak no, končen izdelek je prej pijanski pohod amaterskega razvijalca iger kot pa nekaj, za kar si drznejo računati trdo prislužene evre. Igra ne uspe biti niti ironično slaba, kot se to včasih pripeti, ampak je enostavno zanič in je ne igrajte, pa če vam teroristi grozijo, da bodo drugače postrelili vse bližnje ter še hišne živali povrhu. Edina kolikor toliko svetla točka je, da deluje brez sesuvanj in podobnega, a tako ali tako ga nihče ne bo igral dovolj dolgo, da bi to opazil.
