Kot precejšen ljubitelj Thief serije in skrivalniških iger na splošno nikakor nisem mogel spregledati naslova, ki je nastajal v razvojnem studiu IMGN.PRO. Ne gre za klasično skrivalščino v stilu Dishonored ali Hitman, saj se igra iz “božje” (izometrične) perspektive. Prva asociacija, ki me je obletela, ko sem grafični stil prvič ugledal, je zagotovo serija Borderlands, po stilu igranja pa seriji Commandos in Desperados. Prvo vprašanje, ki se mi je takrat porodilo v glavi, je, ali imajo skupnega še kaj več?
Razvojna ekipa: IMGN.PRO , Fool’s Theory (Poljska)
Založnik: IMGN.PRO
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 1. 12. 2017
Cena: 29.99 €
Zvrst: Akcijsko/tiholazniški RPG
Čas je postavljen v post-apokaliptičen svet z ravno pravšnjo mero misticizma. Vendar tokrat nisi v vlogi veleheroja, ki se razdaja za so-zemljane in rešuje svet. Še zdaleč ne, znajdeš se v čevljih Teriela, ki je strokovnjak svoje profesije. Priznan zmikavt, ki sodi med najboljše v deželi in ta zanos tudi botruje težavam, ki si jih na grbo nakoplješ. Nespametna odločitev tukaj, pohlep tam in naenkrat se znajdeš na zaporniškem otoku Peh. Tako pač je, če poizkušaš božanstvenemu (Drugunu), ki je “nepričakovano” tudi neizmerno močan in narcističen, izmakniti dragocen artefakt.
Kakopak zaporniški otok nikakor ni dovolj visoka kazen. V bistvu se na slednjem ne znajdeš zgolj kot zapornik, temveč tudi kot skrivni agent, ki naj bi poiskal skrito antično vesoljsko ladjo. Očitno je Drugon velik ljubitelj serije Supernatural, kot nalašč, da tvojo vest spoji z demonovo. Hudičevec Artanak je grdavž, ki bo tvoj spremljevalec skozi nadaljnjo zgodbo. K sreči ti ne bo izmaknil nadzora nad telesom, bo pa tvoj glas iz ozadja.
Resnično premišljeno zasnovana je neomejena svoboda, ki se v igrah pojavlja vse redkeje. Dejansko v nekaterih segmentih za novodobnice postavlja temelje, že poznane starinski šoli igričarjev. V kolikor ob igranju ne želiš razmišljati in ne premoreš veselja po avanturah, najbrž v njej ne boš našel obilo zabave.
Grafična podoba je mično risankasta ter močno spominja na serijo Borderlands, kar ji štejem v dobro. Svet je ustvarjen izjemno in vsak lik počne nekaj vsakdanjega. Vseeno ne daje takšnega občutka življenja, kot recimo Witcher 3 ali Kingdom Come, ker se liki premikajo po “tirnicah”.
Čeprav igraš kot zmikavt, ne boš prisiljen v počasno tiholazništvo od grma do grma. Igra na tem področju odvrže jermene in ti pusti prosto zadihati. Tako je mogoče poklati vse, kar leze in gre, ali pa se dejansko vživeti v lasten ceh in spremljati okolico ter v temi senc neopazno opraviti zastavljeno nalogo. Svet je odprt, in čeprav je na zunaj razdeljen na sedem območij, je do prav vseh na pameten način mogoče priti brez nepotrebnih papirjev/viz, ki jih je drugače treba kupiti. V fokusu je odprt svet, ki iznajdljivosti ne kaznuje.
Odprtost sveta zna po drugi strani ujeziti ljubitelje dobre zgodbe, saj igra na tem področju ne briljira. Tako si lahko obetaš kup situacijskih nalog, kjer boš moral pobrati x predmetov, vlomiti v hišo in ukrasti želeno stvar, oditi na lokacijo in nekaj poiskati ali pa zgolj pokončati par monstrumov in jih odreti. Ampak jih bo vsaj večino mogoče opraviti na več različnih načinov, kar je dobrodošlo.
Glavna zgodba je nekoliko bolj prefinjena in zanimiva, čeprav prav tako trpi posledice peskovniških predhodnic. Vendar ne vodi za roko in ti pusti, da razmisliš ter se znajdeš sam. Med igranjem sem se večkrat počutil ujetega in preprosto nisem vedel kas storiti, ko sem si ob reševanju zagonetke pulil lase. To in še kakšno pomanjkljivost odtehta odprt svet z raznolikimi sovragi, kjer je mogoče vse. Nasprotniki so raznoliki in imajo sebi lastne sposobnosti, tako z vsakim ne bo mogoče obračunati na enak način. Po drugi strani pa si ob pretiranem klanju soljudi hitro kaznovan, saj vsako dejanje s seboj nosi posledice. Če bomo ubili vsakega prebivalca ali, bog ne daj, stražarja, se lahko za tvojim hrbtom kar hitro znajde trop najemnikov ali kasneje celo morilcev.
Boj je na začetku precej težaven in se nekoliko poenostavi po uboju kakšnega Tehnomaga. Gre za lovce na artifakte, ki jih spremlja vloga varuhov, skrbečih za red na otoku in temu primerno dobro oboroženih. Od njih sem prejel eno izmed boljših orožij, katerega sem uporabljal dobršen del igre. Načinov za množične poboje je veliko, opravila se lahko lotiš s klasičnimi vratorezi. Če ti kri ni ljuba, uporabiš energijska orožja, kot tretja ti preostane še coprnija. Vse skupaj še začiniš s pastmi, posebnimi orožji, eksplozivi, strupenimi plini in hekanjem za pravcato vživetje. Če ob tem dodamo še par urne vragolije, plezanje po zidovih in stenah prostorov, ki jih želiš preiskati, ti dela zlepa ne bo zmanjkalo.
V igri so prisotni nekateri RPG elementi, kot je opremljanje junačka z različnimi zaščitnimi oblačili, orožji in runami. Tuje pa ji niso niti nadgradnje. Vendar samo napredovanje ni sestavljeno iz nabiranja izkustvenih točk, temveč iskanjem čipov in nadgradenj, ki so razmetana po celotnem zemljevidu. Za njihovo namestitev je potreben t.i. nektar, ki je izjemno redek.
Vseeno brez slabosti ne gre. Omejen inventar me je spravljal ob pamet. Najhuje pri vsem skupaj je, vsaj zame, bizarna omejenost, kjer sem ogromno časa porabil s prodajo ali odmetavanjem nepotrebnih stvari. K temu je najbrž pripomogel moj ciganski slog igranja, torej, poberi vse živo. Upam, da sam ne trpiš za tem sindromom, v nasprotnem primeru pa se morda srečava na kakšni terapevtski seansi.
Tukaj je še, na čase, nerodna kamera, ki preagresivno sledi junačku. S tem ciljam na njeno neprestano goltanje sten, kar se izkaže kot slabost zlasti pri plezanju naokoli. Zaradi perspektive je tudi težje ocenjevati razdalje, kar se bo pokazalo pri skakalnih podvigih.
V igri sem preživel uživanskih 15 ur, kolikor sem porabil za skorajšnjo razrešitev glavne štorije z nekaterimi dodatnimi nalogami. Kljub nekaterim hroščem – večino so jih do sedaj že odpravili – gre za impresivno igro, ki ni za vsakogar. Če si ljubitelj vrhunske zgodbe ali ne premoreš kančka potrpežljivosti in potrebuješ neprestano držanje za roko, ta igra žal ni zate. Gre za nekakšen čuden zvarek Thief, Deus Rx, Ultima 7, Assassin’s Creed, Robin Hood: The Legend of Sherwood in Divinity: Original Sin 2, ki deluje presenetljivo dobro. Osvobajajoča izkušnja, ki jo v celoti vodi volja igralca in v kateri boš zlahka izgubil desetine ur.
Za nameček so se razvijalci tudi potrudili in dodali demo verzijo, tako da lahko igro vsakdo pred nakupom tudi preizkusi. Vsekakor lepa in premalokrat videna gesta.
