Kako hitro mineva čas. Kaj, če pokukamo globoko v anale igričarske zgodovine in tako za hec poiščemo najbolj bogato leto glede izidov iger? Morali bomo iti kar daleč nazaj, vse v sredino prejšnjega desetletja. To veličastno nagrado bi odneslo 2004 in to z dobrim razlogom. Vse, odkar je Tenis za Dva javnosti prvič dal okusiti igričarski fenomen je vsebovalo največ velikih imen. Half-Life 2, World of Warcraft, Doom 3, Far Cry, Rome: Total War in še mnogo drugih, a zraven vseh težko-kategornikov je z dosti manj pompa na TaleWorlds spletni strani Mount&Blade dobil prvo alfa različico. Štiri leta kasneje je na zelniku izšel eden izmed mojih najljubših naslovov, a to je bil komaj začetek njenega navduševanja. Deset let je minilo od takrat, a kljub temu ima ta srednjeveška strateška sekaščina še vedno zvesto armado sledilcev in modifikacije za dodatek Warband še sedaj vzklijejo in rastejo. Enaka fotosinteza pa velja tudi za igre, ki se trudijo kopirati koncept – a dostojnega naslednika, vse do sedaj, še nismo dočakali.

V zadnjem tednu sem preizkušal Freeman: Guerilla Warfare in zagotovo bi jo lahko uvrstil v zgoraj omenjeno kategorijo naslednikov. Podobnostim enostavno ni mogoče oporekati. Ta igra razvojnega studia KK Game Studio je mešanica prvo-osebne streljačine, igre igranja vlog in taktične strategije s pridihom gverilskega bojevanja. Svoje vektorske oči je odprla 1. februarja letos in svojo gverilsko uporništvo namerava načrtovati vse do konca 2018 in pri tem dobivati nova orodja za bojevanje ter par tub polirne paste. Navdiha ni potrebno kaj posebej preučevati – več kot očitno je, da se zgledujejo po opevani Mount&Blade franšizi s kančkom Arma začimb in ta kombinacija bi nas lahko nasitila vse do izida Bannerlord, če ne bo temu že pred izidom potekel rok uporabnosti oziroma potrpljenje oboževalcev.

Razvojna ekipa: KK Game Studio
Založnik: KK Game Studio
Platforme: PC
Datum izida: 01. 02. 2018 (EA)
Cena: 14.99 €

Zvrst: Prvoosebna streljačina/Strategija/RPG

Video opis

Vojska goril

V Freeman: Guerilla Warfare igraš kot poveljnik na čelu lastne privatne vojske. Hmm… smola. Sam sem sprva zaradi nesporazuma mislil, da bom lahko vihtel vojsko goril, a očitno bom za to moral počakati na kakšno modifikacijo. Gverilske sile, torej. Sicer zgodba o osvobajanju ni ravno osrednji fokus in bolj izgovor za dokaj zanimivo in gorečo tematiko. Kolikor sem lahko razbral med igranjem, si del uporniške frakcije, katere cilj je uničiti seme kaosa in zlobne diktature, ki se kot ogromna pijavka s tremi frakcijami hrani nad ubogimi prebivalci. Kot v kar nekaj peskovniških igrah te igra ne drži za prst in te usmerja do naslednjega NPC-ja ali boja, temveč si zgodbo ustvarjaš sam.

Končni cilj je sicer uničenje nadvladarjev in osvoboditev nacije, kako pa do tega prideš, pa je odvisno zgolj od tebe. Hočeš postati zloglasni lovec na bandite? Vložiti točke v trgovanje in tako služiti novce? Ali pa vihteti ogromno armado in sejati uničenje in si ustvariti ime kot vojni diktator? V meri zdrave pameti se lahko poslužuješ vseh teh metod, a zaradi določenih nepopolnosti oziroma nedodelanosti se za razliko od Mount and Blade vsaj sam nisem povsem vzživel v vlogo vodje gverilske enote.

Pomanjkanje sovražne komunikacije

Igranje se temeljno loti na dva dela. V prvem potuješ naokrog po zemljevidu in trkaš na vrata mest v želji po svežih rekrutih, trgovanju ter nalogah. Glavni del časa predstavlja potovanje po okoliški deželi, sčasoma pa čevlje zamenjajo kolesa. Seveda slednje ne vpliva na nič drugega, kot zvišano hitrost ter gorivo, ki ga boš odslej potreboval. Na zemljevidu je prisotnih več frakcij ter skupin razbojnikov, tako ne rabiš skrbeti, da bi ti zmanjkalo dela.

Lahko hodiš naokoli ter se spopadaš po mili volji, a vseeno nisem dobil občutka, kot da je svet živ kot v Mount and Blade. Tam na primer greš na pohajkovanje in mimogrede naletiš na ogromen spopad med dvema sovražnima nacijama ali pa zasedo karavane, kateri lahko pogumno priskočiš na pomoč. A tu imaš občutek, kot da se vse vrti okoli sebe, kar je verjetno še posledica nedodelanosti na tem področju. Skupine sovražnikov te skorajda vedno povsem ignorirajo in se le redkokdaj zmenijo zate in tudi sovražne frakcije le jezno bolščijo druga v drugo. Glej, vem, zato gre za zgodnji dostop, to je ravno stvar, zaradi katere zgodnji dostop obstaja in v kolikor bo Che Guevara naklonjen, bo vse to do izida popravljeno. Ampak definitivno odvzame od vživetja v edinem igralnem načinu.

A presenetilo me je, da v kolikor so tu stvari okleščene, je taktična ekipna plat dosti bolj zanimiva. Razvijalci skušajo uvesti par zelo zanimivih idej, enote lahko na primer ločiš v divizije po devet vojačkov in nato med bojevanjem vsako nadzoruješ ločeno, vsakemu vojačku pa je možno dati tudi opremo in orožje po želji. Lepo, zagotovo zelo dobrodošla ideja za bolj napreden nadzor, namesto enostavnega ukazovanja brez preciznega nadzora.

Inovacije so vedno dobrodošle

A vseeno me tudi tu čevelj žuli. Zaenkrat prestopno obdobje med svežim rekrutom in elitnim brazgotincem preteče po že par bojih in denarja je vedno dovolj, zato je izjemno lahko vihteti oboroženo elito. Zelo si želim več raznolikosti in večjo razvejanost med napredovanjem, saj te sedanji sistem postavi na statično pot z le malo izbire. Zaboga, nacija teroristov ima rekrute, ki že po eni nadgradnji postanejo elitni bojevniki. “Elitni” v najbolj milem pomenu besede, saj je njihova taktika “številčnost preko kvalitete”.

Nasploh se zaradi pretežno daljinskega boja ne razlikujejo toliko kot v srednjeveških variantah, saj obstajajo le pehotne enote in bolj kot ne vse služijo zgolj za streljanje v smeri sovražnikov, le, da so nekateri bolj natančni, spet drugi pa metko-spužvasti.

Ampak če se to čuje enostavno, nikar ne misliti na to. Ne gre za preprosto igro in soliranje v večini primerov ne bo prišlo v poštev, četudi si lastiš elitno opremo. Ko sva že pri zaščiti, slednjo nabavljaš pri trgovcih in v testni različici sem si najboljšo omislil že v vsega dveh urah igralnega časa. Govorim o varovalni opremi, do boljšega orožja prideš malce težje. Razlog temu tiči v zahtevi po znanju streljanja. Vsak začetnik pa že ne more rokovati z najelitnejšimi orožji, kajne?

Pogrešam prisotnost boljše in raznolike optike, na tem mestu me je Escape from Tarkov kar malce razvadil. V igri je namreč mogoče kupiti le tri optične naprave. Ostrostrelska orožja imajo vgrajeno svojo, bolj precizno, kar iz neznanega razloga ne velja za najdražje orožje v igri. Snajperica za 13K$, s čurimiri dalnogledom je od muh. Ko dosežeš to stanje, lahko do konca večjih spopadov dosežeš tudi po par deset ubojev in zaradi oklepa po veliki meri izgubiš strah, da te bo ugnobil že en nesrečen strel.

Če za konec omenimo še grafično plat, generalna zasnova spominja na Mount&Blade, a osvetljava in teksture so dosti bolj izrazite in tudi animacije orožij niso od muh, čeprav niso povsem gladke. Pogrešal bi bolj taktično zasnovane bojne zemljevide, saj navadno vsebujejo le občasno rastlinje, kakšen kamen in drevo in par hribčkov. Za bojevanje na blizu bi zadostovalo, a streljanka si zasluži več podrobnosti.

Zaključek

Ne morem oporekati ideji, da se za igro skriva globina. Strateška streljanka, kjer samo streljanje ni dovolj, temveč je pomembna tudi dobra strateška priprava in pozicioniranje enot. Čeprav je zasnova dobro urejena, pa se vseeno na veliko mestih čuti nedodelanost, sploh glede globalnega zemljevida. Pred razvijalci je še precej dela, a že zdaj je igra še kako igrana, čeprav je potrebno tu in tam malo zamižati. Mount&Blade in Arma obenem, kakopak.

Pozitivno:
+ Ta stil iger mi je bil vedno pri srcu
+ Taktični nadzor je odlično izpeljan
+ Dobro ravnanje z orožji
+ Par stvari opravi dosti bolje od vse konkurence
+ Opaznih hroščev nisem zasledil

Negativno:
– Zaenkrat še nedodelana na mnogo področjih
– Potrebuje več raznolikosti pri vojščakih in opremi
– Prelahko je vihteti elitno skupino
– Bojni zemljevidi so precej enostavni