Čez resničnostno oddajo Slovenija ima talent sem enkrat že bentil in sicer leta 2018, ko sem zadevo označil za nekaj najbolj plastično oddajo naših televizij. To je bilo 5 let nazaj in koncept nastopajočih, ki imajo za sabo neko žalostno zgodbo, ki so jo premagali samo preko petja in interaktivnega plesa, je bil zastaran že takrat, danes pa je zadeva resnično videti kot neka stvar, ki bi jo obiskal v muzeju in kazal svojim vnukom.
Včeraj je POP TV zagnal premiero nove sezone in v bistvu sem bil nad njo presenečen, saj v bistvu sploh nisem vedel, da je stvar v izdelavi. Po spletu kakšnega “hypa” ni bilo čutiti, zaradi česar sumim, da je bila marketinška kampanja okleščena in je bila stvar na televizijo porinjena bolj kot posledica nekih pogodbenih obveznosti, kot pa resnična želja po delanju nove vsebine.
In ta je bila na odru dokaj prežvečena. Pevci, plesalci, nekaj skečev, obilica reklam in seveda promoviranje novega avta, ki je že stalnica teh oddaj. Letos na stolu žirije ni bilo Branka Čakarmiša, ki je očitno pogledal scenarij in rekel: “Ne, hvala”, je pa tu prisotna stara garda: Ana Klašnja, Marjetka Vovk, Lado Bizovičar in novinec Andrej Škufca, saj mora v takšnih komisijah vedno biti eden, ki ima oster jezik in je v bistvu varianta: “No, we have Simon Cowell at home”.
A tokrat je umanjkal tudi ta oster jezik. V bistvu so umanjkale vse tiste stvari, ki so takšne pevske šove včasih vsaj malce popestrile. Kje so recimo tisti tekmovalci, ki so sveto prepričani v svoje pevske sposobnosti, čeprav ven izdavijo zvok, primerljiv oglašanju potrebnega srnjaka? Takšni tekmovalci so se bili včasih celo pripravljeni kregati z režijo – v ameriških različicah teh tekmovanj so morali vmes poseči varnostniki, preden niso stvari postale fizične.
Vendar pa norčevanje iz takšnih tekmovalcev dandanes očitno ni več politično korektno, zato smo dobili sterilizirano oddajo, kjer je čisto vsak trenutek vnaprej zrežiran in ne sme odstopati od začrtane formule niti milimeter. Na slovenskem subredditu r/Slovenia so se pojavili komentarji nekaterih, ki so bili udeleženi snemanja teh oddaj in baje se stvar ustavi vsakih 5 minut, saj je treba nekomu popraviti maskaro. In to se vidi še posebej pri reakcijah žirantov in publike, kot da bi jim nekdo narekoval čustva: “Zdaj smo žalostni, zdaj smo veseli, zdaj smo jezni na žirante, zdaj smo prestrašeni nad tem, kar se dogaja na odru”.
*Opomba: članek je bil spisan pred napadom Hamasa na Izrael, zato naslednji odstavek ni komentar na aktualno dogajanje med Palestino in Izraelom
Vsaka oddaja mora imeti vsaj en čustven nastop in ta je tokrat prišel iz strani Ahmeda iz Palestine, ki je odplesal ples, ki naj bi predstavljal njegovo potovanje iz domačega kraja, zaradi česar je moral skozi Jordanijo, tam pa je moral prečkati tri kontrolne točke. Žalostna zgodba, ki pa je bila skozi oddajo pripeljana do maksimuma. Marjetka je točila tako velike krokodilje solze, da je že drugim žirantom postalo nekam nerodno in ob tem sem se spraševal, ali je to skovikanje upravičeno ali pa sem samo jaz že otopel na takšne zadeve?
Morda me po posnetkih ljudi v Afganistanu, ki so bežali pred Talibani tako, da so se dobesedno držali aviona na zunanji strani in potem padali iz višine v zagotovo smrt in dejstvu, da dnevno umira stotine ljudi v aktualni vojni na vzhodu Evrope, potovanje ene osebe iz Palestine ne gane tako več? Morda bi potem manj otopel človek naredil enak 😮 kot Anja zaradi ene salte, ki jo je naredil Ahmed in ne bi tega samo sprejel kot standardni del nastopa.
Očitno pri temu nisem sam, saj je kar nekaj oseb po spletu nezadovoljnih z dejstvom, da je Ahmed zaradi svoje zgodbe dobil avtomatski zlati gumb.
Pri napredovanju direktno v finale ni bil sam, saj Slovenija ima talent nujno potrebuje še nastop nekaterih otrok. Pri teh včasih sploh ni pomembno, ali imajo talent oziroma če sploh nastopajo, saj je dovolj srčkan obraz in že se znajdemo v emocionalnem cirkusu, ki izda predvidljive rezultate. Tekmovalka Maja je tako sedela s svojim 8-letnim sinom v publiki, nakar se mu je izgovorila, da gre na stranišče – a šok, v resnici je šla na oder peti! Nakar je bil sin povsem odpihnjen, posladkana situacija pa je privedla do tega, da so Maji podelili kar zlati gumb, saj sta na odru s sinom bila tako srčkana. Aja pa v redu poje, ampak to je tule bolj stranskega pomena.
Ne vem zakaj že drugič pišem o tej oddaji, a sumim, da mi gre izjemno na jetra, ko želi nekdo na televiziji iz mene na vse načine izvabiti neka čustva in to preko poceni trikov, ki smo jih videli že stokrat in niso bili več efektivni nekje 10 let nazaj, zato je že skrajni čas, da gre v pokoj. Tudi sama nagrada zmagovalca je dandanes piškavih 50.000 €, s čimer si lahko privoščiš nekje četrtino hiše v tretji gradbeni fazi. Kje so pretekli zmagovalci teh oddaj? So dosegli sanje? Dvomimo, še posebej ker jih nihče ne poduči, da s talentom danes ne prideš daleč, saj potrebuješ veze v industriji, promocijo, močne kanale družabnih omrežij, nič od tega pa ne dobiš ob zmagi. Prejmeš 50k minus davek, nakar o tebi spišejo še dva članka in nihče se te več ne spomni.
In če smo že pri preklicu trapaste vsebine lahko v koš zavržemo tudi resničnostni šov Kmetija. Ta je zdaj že v 10. sezoni in je bila zanimiva nekje v prvih dveh, od takrat pa se samo še reciklira vsebina, nakar nam voditeljica zatrjuje “tokratna kmetija je najbolj kruta doslej, saj bodo tekmovalci spali na slami!”. Nakar je vse isto, vsaka naloga je narejena, tekmovalci aktualne sezone pa so takšni klišeji, da je povsem jasno, da so tule samo zaradi nabiranja sledilcev na Instagramu. Eden od njih je med svojo predstavitvijo dejansko izrekel besede: “Jaz nisem sem prišel delati prijateljev, ampak zmagati”.
Zdi se, da je slovenske televizije doletela suša originalnih idej glede resničnostnih šovov, zato poskušajo obuditi stare stvari, ki pa jim je že davno potekel rok trajanja. Mislim, da je nekdo celo poskušal na novo zagnati Kolo sreče, a stvar je tako hitro izginila, kot se je pojavila. Med snovanjem tega članka sem se večkrat vprašal, če nisem morda samo neozdravljivi cinik, ki ga takšne stvari motijo zato, ker nisem ciljna publika takšnih oddaj.
Ampak ne, presneto, da nisem, saj bi morala zadeva bogatiti pretočni servis Voyo in kot nekdo, ki si sposoja račun za dostop do te vsebine sem povsem upravičen do podajanja kritik.
Sveže in zanimive ideje so tam zunaj, samo nekdo jih mora zagrabiti in kompetentno sproducirati. Sam se z nostalgičnimi spomini spominjam oddaje Odklop, ki jo je vodil Borut Veselko, ta pa je nato vsak teden preizkusil kakšno službo o katerih vemo bolj malo in se jih ne loti vsak. Kakšen je vsakdan pobiralca smeti ali pa mrtviškega oglednika? To so stvari, ki bi me osebno veliko bolj zanimale kot pa neko petje na odru. Zakaj bi bili omejeni na Slovenijo? Menda ima ProPlus toliko proračuna, da bi poslal nekega simpatičnega in gobčnega voditelja po svetu, kjer bi obiskal različne znamenitosti, preizkusil kulinariko in morda navrgel še cene in pasti takšnih potovanj? Navsezadnje smo se mi sami spravili v Los Angeles in smo za celotni finančni aspekt poskrbeli sami, tako da je stvar definitivno mogoča.
A žal je lažje vztrajati na stokrat prežvečenih idejah, ki jih gledajo samo še najbolj vztrajni in so tam samo zato, da se v reklamne bloke nabije čim več reklam. In teh je veliko: prva epizoda brez reklam na Voyotu v dolžino meri 1 uro in 17 minut, medtem ko je včerajšnji prenos na POP TV-ju znašal 1 uro in 55 minut, tako da ste včeraj pretrpeli za skoraj 40 minut oglasov.
