Oskarji so za nami in med podelitvijo sem prišel do zanimivega spoznanja: “wow, jaz sem prekleto v zaostanku z ogledom filmov iz leta 2018!”

Med podelitvijo mi je v oko padel nastop Bradley Cooperja ter Lady Gaga in ne bom lagal, ostal sem preprosto očaran nad njuno medsebojno kemijo in če sta tak nastop lahko prikazala na odru, kakšen je potem šele slavni film Zvezda je rojena.

Zato sem si takoj naslednji dan urno šel končno ogledati film in zavedam se, da sem par mesecev v zaostanku a morda bo sedaj, ko se je prah malce polegel, dejansko koga zanimalo moje mnenje glede tega izdelka, ki je bil na Oskarjih nominiran 7x, pobral pa je nagrado za najboljšo izvirno skladbo.

Mimogrede, tale recenzija vsebuje močne kvarnike in razkrije celotno zgodbo, tudi konec, zato se ne spravite k branju, če filma še niste gledali.

Zanimivo je že samo ozadje filma, preden se je snemanje sploh začelo. Zvezda je rojena bi moral izgledati povsem drugače, saj so se za film potegovala različna imena kot so denimo Clint Eastwood ter Beyonce.

A na koncu je zmagal Bradley Cooper, ki je imel precej unikatno vizijo in željo po temu, da se otrese svoje komične vloge iz Hangover filmov ter pokaže svoje igralske sposobnosti.

Njegov velik sen pa je bilo tudi režiranje in po štirih letih priprav, vadbe, odrekanja in prepričevanja studia Warner Bros, je Zvezda je rojena končno dobila zeleno luč za snemanje.

Za glavno vlogo bi težko našli bolj primeren dvojec.

Warner Bros je sicer na vse pretege vztrajal, da vlogo Ally prevzame pevka Beyonce, Bradley pa je v vlogi videl samo Lady Gaga, ki je bila precej tvegana poteza. Punca je poprej namreč nastopala samo v seriji American Horror Story in tam ni bila ravno prepričljiva. Cooper je zato s svojim telefonom posnel svoj duet z Lady Gaga in šele ko je to pokazal Warner Brosu, so se ti vdali ter odobrili projekt.

Presenetljivo, zgodba v filmu ni nič kaj preveč posebnega, niti ni dogajanje nekaj takega, kar vas bo držalo na robu sedeža.

Zvezda je rojena pritiska na precej klasične tipke: fant in punca se srečata, zaljubita, pojeta skupaj, vmes je zaplet, kateri se ponovi večkrat in pričaka nas tragičen konec.

Nič posebnega torej in zadeva je bila videna že večkrat, zato ne zamerim komu, da bi samo po opisu film označil kot klasično romantično komedijo in izgubil vse zanimanje.

A uštel bi se, saj bi zamudil res poseben izdelek.

Če kaj v filmu izstopa, je nora kemija med glavnima igralcema, saj Lady Gaga ter Bradley Cooper dejansko izgledata kot zaljubljen par. To priča tudi mojstrski sposobnosti Cooperja, ki je v svojem debitantskem režiserskem nastopu iz sebe ter soigralke potegnil največ.

Cooper igra veteranskega pevca country glasbe, Jack Maina, ki je že dolgo v glasbenih vodah in kljub temu, da uživa v svojem delu, se je ujel v past slave v obliki drog ter alkohola. Težave mu dela še bolezen zaradi katere počasi zgublja sluh a ne želi nositi slušnega aparata, saj bi mu to po drugi strani vzelo njegov pristen občutek ustvarjalnosti med nastopom.

Po spletu naključij se enkrat znajde brez alkohola in med raziskovanjem okoliških ulic naleti na transvestitski bar, kjer strežejo njegovo tekočo drogo.

Ravno takrat na oder stopi Ally, ki jo nadmočno upodobi Lady Gaga in ob njenem petju francoske pesmi La Vie En Rose ostane odprtih ust in par se nato končno uradno spozna v zaodrju.

Ravno na tej točki sem se zavedal, in vse to se je zgodilo v prvih desetih minutah, da bo tale film nekaj posebnega.

Glasbena podlaga je fantastična in ne dvomim, da je film ustvaril veliko novih country oboževalcev.

Jack je namreč odigran naravnost perfektno. Gre za zvezdnika, ki je navajen slave a vseeno sramežljiv in to je precej očitno v njegovem obnašanju. Preden je stopil v ta bar, je namreč do njega stopil prijatelj od Ally in je z njim tudi sedel v baru. In čeprav je zvezdnik in ga oblegajo iz vseh strani, se Jack pogovarja samo s to osebo, ki jo je srečal prvo, saj se težko odpre večim osebam.

Tudi ko ga odpeljejo v zaodrje, je Jack več kot očitno opit, a se vseeno zaveda vseh svojih dejanj in alkohol mu ne daje izgovora, da bi se obnašal neumno. Ko naključnega mimodočega pozdravi, si potem takoj v mrk zagodrnja: “to je bilo pa zdaj neumno kar sem rekel.”

Nato sreča Ally in ugotovil sem, da je odlično spisan in odigran tudi sam dialog. Karakterji čvekajo drug čez drugega, tako kot v resničnem življenju, zato dialog dobi tisto realistično noto, ki ga naredi toliko bolj pristnega.

Ne traja dolgo, da Jack povabi Ally na turnejo in tu Zvezda je rojena zasije bolj kot kadarkoli prej.

Lady Gaga je pred začetkom snemanjem vztrajala, da morajo biti vse pesmi odpete v živo, saj ne mara vnaprej posnetih komadov, kjer potem igralci samo bebavo odpirajo usta.

Cooper je zato eno leto samo treniral svoj glas ter se učil igranja na kitaro in to se v končanem izdelku potem tudi prekleto vidi.

Njun surov nastop je nekaj, česar v podobnih izdelkih še nisem videl. Če je bil kdo kdaj v dvomih, da Lady Gaga ne zna pet, ga bo ta film dokončno prepričal v njen neizmeren talent.

Po drugi strani Cooper ni ravno izjemen pevec a njegova karizma, globoko besedilo in prepričljivost med nastopom zlahka premosti to prepreko.

Dvojec se drug drugemu vokalno izjemno prilagodi ter posledično tudi priljubi gledalcu. Jack po dolgem času zopet nastopa srečen in ponovno odkrije svojo ljubezen do glasbe ter ljudi.

Žal pa življenje ni tako preprosto in film se loti tudi globljih problematik kot je depresija ter odvisnost od alkohola ter tablet.

Jack je tudi v neprestanem sporu s svojim močno starejšim bratom Bobbijem, tega pa odlično odigra veteranski igralec Sam Elliot. Njun spor je ena od stvari, ki bi si zaslužila več prikaza na filmskem platnu, saj tu biva precej neraziskan odnos do njunega očeta ter dejstvo, da Jack za svoj globlji glas jemlje steroide, s tem pa naj bi ukradel vokal svojemu bratu.

Vsi se zavedajo, da Ally poseduje talent zato jo brž odkrije manager, kateri želi iz nje narediti pravo zvezdo. Na temu mestu film zavije v malce nerazumljivo smer, ki nekako ne pritiče njenemu karakterju. Ally namreč začne snemati trapaste enovrstične komade, ki jih ponavadi slišimo od umetnic kot so Rihanna ali pa celo Beyonce.

Vseeno pa njen manager obvlada svoj posel in Ally je hitro nominirana za nagrado Grammy. Sledi ena bolj žalostnih scen na podelitvi nagrad, ko jo na oder, ob njeni zmagi, na oder želi pospremiti tudi Jack a čisto preveč opit.

Na koncu mu uspe splezati na oder in svojo ženo osramoti, saj začne urinirati po hlačah in na koncu pade skupaj.

Morda bi se ta scena komu zdela smešna a je v bistvu žalostna, saj kaže kako grdo posledico ima alkohol na človeka. Jack je svoji ženi želel samo dobro in je bil dejansko mnenja da ji pomaga, žal pa ga telo ter utrujeni možgani preprosto ne ubogajo in posledično se celotna zadeva končna v popolni katastrofi.

Jack se želi potem ozdraviti te odvisnosti in se odpravi na kliniko in zadeve končno začnejo kazati na bolje. Žal pa do njega pristopi manager, ki je sicer totalni kreten a Jacku prvič nekdo v življenju pove kruto resnico. Da se bo slej ko prej vrnil na stara pota. Da je sramota za njegovo ženo. In da jo drži nazaj pri njenem uspehu.

In tako naposled pridemo do finala.

Jack se sicer najprej želi pridružiti Ally na koncertu in že se usede v avto a pri speljevanju iz garaže ugasne avto.

Sledi mojstrsko režiran kader. Najprej stopi iz avta in se pri zapiranju vrat malce opoteče, kar nam pove, da je spet vzel tablete. Potem počasni sprehod do garaže, kjer mu v roki visi pas. Kamera je postavljena nizko, tako nizko, da vidimo samo njegove noge in te se ustavijo pred omarico. Tam nekaj časa stoji in nato na njo počasi odloži svoj značilni klobuk. Njegove predstave je konec.

Prizor, ko se obesi za garažna vrata medtem, ko se pred njimi žalostno usede njegov pes in skozi okence vidimo bingljajoče noge, je nekaj tako brutalnega in emotivnega, da bo z mano ostalo še nekaj časa.

To je bil tudi zadnji prizor snemanja in Lady Gaga je kasneje priznala, da je takrat morala zapustiti prizor snemanja, saj se je preprosto preveč navezala na njegov karakter.

In potem zadnji kader.

Ally stopi na oder, pred ogromno dvorano, njeni lasje so se vrnili v njeno originalno rjavo barvo, ki jo je poprej morala spremeniti zaradi njenega truda po slavi. Odpoje emotivno pesem “I’ll Never Love Again”, katero je Jack spisal samo zanjo in glede na besedilo, je bilo to njegovo poslovilno pismo od nje in tega sveta.

Ally zopet pokaže svoj neverjetni vokal a sredi petja preklopimo na petje Jacka pred njegovim samomorom, ko je bil rešen alkohola in vseh substanc. Izgleda srečen in končno je našel svoj prostor ter tudi svoj glas, saj so steroidi popustili in ga končno vidimo takšnega kot dejansko je. Ally ga opazuje ob klavirju in njen ponos in sreča sta nekaj neverjetnega in dejansko ne morem verjeti, da je Lady Gaga to sceno odigrala tako perfektno.

In to je to, čaka nas odjavna špica.

Moji končni vtisi so, da je Zvezda je rojena eden takšnih res posebnih filmov, za katerega bi si želel da bi bil še daljši in bi verjetno veliko večji učinek imel kot kratka serija, saj si da opravka s tako velikimi temami, za katere pri temu sicer dolgemu filmu, preprosto zmanjka časa.

Prav tako bi si nekateri karakterji zaslužili več časa na ekranu, saj je Sam Elliota greh tako malo izkoristiti. Scena, ko mu Jack prizna, da se ni zgledoval po očetu ampak po njemu je mojstrska, saj ne sledi nek njegov emotiven odgovor. Bobby samo prestavi avto v vzvratno vožnjo in scena, ko pogleda nazaj čez ramo in se mu v očeh izrišejo solze, je nekaj, kar ne potrebuje nobenega solzavega dialoga.

Zvezda je na koncu vendarle rojena a je za to potrebovala veliko žrtvovanja in končni rezultat vsega tega truda preprosto ni bil vreden. To je očitno, ko Ally razbije celotno sobo priznanj, katera ji na koncu ne pomenijo nič.

To je film, ki bo tudi ob ogledu zaključne špice še dolgo ostal z vami in za posledico boste prejeli vsaj eno neprespano noč. Je prepreden s podobnostmi, ki vam znajo uiti ob prvem ogledu ali pa bolj jasne postanejo šele takrat, ko si ga pogledamo. Za primer vzemimo samo slavno pesem “Shallow” in besedilo refrena: “I’m off the deep end, watch as I dive in, I’ll never meet the ground”, postane veliko bolj logično, če ga sparimo s tragičnim koncem filma.

Izdelek, ki je v današnjem svetu bombastičnih superherojskih filmov, kjer vse poka in se blešči ter se nihče več ne ustavi niti za trenutek, res nekaj posebnega.