Ko enkrat zaključiš vse naslove izpod razvijalca FromSoftware in še vedno nimaš dovolj njihove Souls formule, potem boš neizogibno začel pogledovati po konkurenčnih izdelkih, ki so združeni v žanru “Soulslike”. Teh ni malo, saj je njega dni vsak želel zagnati svojo kopijo Dark Soulsa, a bolj redkim je uspelo skupaj spraviti kaj kvalitetnega.
Eden takšnih redkih projektov je bil dvojec naslovov The Surge, ki ju je ustvaril studio Deck13. Nemci so svojo ljubezen do Darks Soulsa pokazali z igro Lords of the Fallen, ki si zaradi prevelika kopiranja ni pridobila ljubezni igralcev, The Surge pa je bil že veliko boljši, saj je še vedno ohranil Souls mehaniko, a je dodal nekatere svoje prijeme, ki jih je razvijalec nato samo še izboljšal v The Surge 2.
Namen razlage zgodovine tega razvijalca je dejstvo, da je vsak njihov naslednji naslov bolj kvaliteten, zato jih ni malo, ki od njihove novo najavljene igre Atlasa Fallen upravičeno pričakujejo veliko.
Deck13 je svoj novi naslov najavil že nekaj časa nazaj, včeraj pa so nam priskrbeli prvo razkritje igranja. No, samega igranja je v tem napovedniku bore malo, saj boste večino časa gledali vmesne sekvence, vmes pa nek ženski glas, ki bo očitno pripadal našemu glavnemu nasprotniku, smrtno resno razlaga, da nas bo zakopala v pesek.
Glede na prikazano se bo Atlas Fallen močno razlikoval od prejšnjih razvijalčevih naslovov. Igranje bo hitrejše, bojevanje z velikimi pošastki pa spominja na nekega Monster Hunterja. Naš lik bo v boju izjemno gibčen, hiter pa bo tudi ob prečkanju puščavnega, s skalami in pečinami prepredenega sveta. Surfanje po mivki je videti izjemno zabavno, pretepanje pa se ne bo zanašalo na mahanje z orožjem ampak tudi na vihtenje posebnih sposobnosti, ki bodo v zraku pričarale ogromno kladivo.
Vseeno je vse skupaj videti malenkost generično in res bi bil igralni posnetek lahko malce daljši, saj igra izide že 16. maja – na Steamu boste za njo odšteli 49,99 €.
Če niste ravno igričarski poznavalec ali pa ostarel dinozaver, potem vam bržda ime Severance: Blade of Darkness ne pomeni praktično nič. A ta naslov je leta 2001 v svet iger prinesel nekaj nepričakovanega: dokaj napreden boj ter sistem magije in neizmerno težavnost, ki je pri igranju zahtevala kar nekaj koncentracije. Zaradi teh lastnosti nekateri označujejo Severance za zgodnjega predhodnika Souls iger, ki jih je nato razvijalec FromSoftware započel šele osem let kasneje z igro Demon’s Souls.
Severance ni bil nekaj bajna prodajna uspešnica, zato ni nikoli prejel kakšnega nadaljevanja, razvijalec Rebel Act Studios pa je samo leto po izdaji te svoje edine igre za vedno zaprl vrata. Zadeva je bila tako dolgo časa pozabljena, vse dokler ni založnik SNEG lani odobril razvoj manjše predelave, ki je igro priredil za sodobne PC-je in na konzolo Nintendo Switch.
SNEG z brskanjem po ostareli kodi še ni zaključil, saj je včeraj izdal tudi večjo grafično nadgradnjo, za povrh pa je Severance prispel na konzole PlayStation 4 in 5 ter Xbox One in Xbox Series X. Igralci na PC-ju so prav tako prijeli te dobrote v obliki lepših tekstur, boljše podpore kontrolerjem in tudi sama kamera je prijela nekaj izboljšav in je zdaj videti bolj moderno – te izboljšave pridejo tudi na Nintendo Switch, a malce kasneje.
Če se vam je zaluštalo obujanje nostalgije ali pa ste samo firbčni glede igričarske zgodovine, potem si lahko Blade of Darkness na Steamu privoščite po znižani ceni, ki stane vsega 6,24 €, iz tega pa boste potegnili ure zahtevnega sabljanja in preklinjanja ob umiranju. Na konzolah je zadeva malce dražja in stane 14,99 €, naročniki servisa PlayStation Plus pa lahko izkoristite 20 % popust.
Od izida kultne igričarske grozljivke Outlast mineva že deset let, razvijalec Red Barrels pa nas je s prvim delom pošteno presenetil in še bolj prestrašil. Outlast je namreč predstavljal popularen žanr srhljivk, ki ga danes ne vidimo skoraj več, trik igranja pa je bil raziskovanje okolice, največkrat v popolni temi in skrivanje pred ponorelimi prebivalci mentalne klinike znotraj Kolorada. Naš glavni junak Miles Upshur, ki je kot novinar prišel v umobolnico z upanjem, da bo spisal kakšno dobro zgodbo, je namesto tega moral skočiti v boj za preživetje, pri tem pa je bil skorajda povsem nemočen in ko se je pred njim prikazal kakšen sovrag, mu ni ostalo drugega kot skrivanje ali pa bežanje v temo, ki lahko skriva še večje nevarnosti.
Red Barrels je skušal to formulo igranja prenesti tudi v nadaljevanje Outlast 2, ki nas je odpeljalo v Arizono, tam pa smo se med nasadi koruze skrivali pred kmečki častilci kulta. Dvojka ni požela takšne slave kot original, saj so se igralci do leta 2017 prenajedli formule bežanja in skrivanja.
Tem bo zdaj poskušal ustreči razvijalčev nov naslov The Outlast Trials, ki ga Red Barrels ne označuje za pravi tretji del, ampak bolj ločeno stvar, ki bo držala nekatere igralne prvine predhodnika. Trials bo namreč ponudil tudi sodelovalno igranje z drugimi igralci, z njihovo pomočjo pa bo treba na mapah opraviti cel kup glavnih in stranskih objektivov. Red Barrels sicer pravi, da bomo lahko celotno kampanjo preigrali tudi povsem samotarsko, a takšne stvari smo pri igrah, kjer je sodelovanje med igralci močno izpostavljeno, slišali že večkrat in tekom igranja je pri njih vedno postalo jasno, da bi bila igralna izkušnja veliko bolj prijetna, če bi nam ob strani stal še kakšen drug igralec iz mesa in krvi.
The Outlast Trials je lani oktobra že pripravil eno beto, studio pa se je iz njenega odziva naučil ogromno, zato pripravlja skorajšnji izid. Žal ta ne bo poln, ampak bo 18. maja prišel v obliki Zgodnjega dostopa v trgovini Steam in Epic Store, cena pa bo postala znana v prihajajočih mesecih.
Režiser Quentin Tarantino je eno od tistih imen, ki samo najavi nov film in že bodo kinodvorane polne, zapolnjenih pa bo tudi nekaj vnosov na podelitvi Oskarjev. Tarantino je svojo režisersko kariero pričel leta 1992 s filmom Stekli psi, nakar je eksplodiral v popularnosti zahvaljujoč filmu Šund.
Že ta dva filma sta bila dovolj, da so gledalci nestrpno pričakovati njegove naslednje izdelke in Quentin jih ni razočaral. V svojem življenjepisu ima tehnično zapisanih 10 filmov, čeprav Quentin pravi, da smatra Ubila bom Billa 1 in 2 za samo en film. Vsi od teh izdelkov so bili uspešnice, čeprav sam pravim, da sta bila Jackie Brown in Smrtno varen zgolj povprečna, vendar ni dvoma, da imata tudi ta dva izdelka svoje oboževalce, ki zdaj preklinjajo moje besede.
Quentin je že leta nazaj napovedal, da bo svojo kariero izza kamer zaključil s svojim desetim filmom, zato že vse od izdaje Bilo je nekoč… v Hollywoodu iz leta 2019 krožijo govorice o njegovem famoznem zadnjem projektu. Slišali smo marsikaj in nekaj časa je celo veljalo mnenje, da bo Quentin za zaključek skočil še v znanstveno-fantastiko in se poigral z izročilom Zvezdnih stez.
Spletna stran The Hollywood Reporter zdaj pravi, da ima v lasti verodostojne informacije glede režiserjevega zadnjega projekta. Film naj bi se imenoval The Movie Critic, časovno pa bomo skočili v sedemdeseta in sicer v mesto Los Angeles. Več informacij zaenkrat ni znanih, Quentin pa naj bi že spisal scenarij, še ta teden pa naj bi se začelo iskanje studia, ki bi poskrbel za distribucijo filma.
Če govorice držijo, potem se bo Quentin, tako kot v Bilo je nekoč… v Hollywoodu, zopet vrnil v sedemdeseta in bo še enkrat obiskal Los Angeles. To ni naključje, saj je to obdobje veljalo za zlata leta Hollywooda, Quentin sam pa je velik navdušenec nad filmsko zgodovino, kar je bilo še kako jasno iz njegovega prejšnjega filma. Ravno zaradi te njegove ljubezni do filmov veliko ljudi dvomi, da se bo Quentin z Movie Criticom zares dokončno poslovil od snemanja, a po drugi strani bo možakar konec tega meseca upihnil svojo 60. svečko, namero o upokojitvi pa je lani potrdil za spletno stran CNN.
Govorice o nadgrajeni verziji konzole PlayStation 5 so se začele praktično že takoj ob izidu, ki bo letos novembra praznoval že svoj 3. rojstni dan. Ugibanja o Pro različici so sicer upravičena, saj sta tako Sony, kot tudi Microsoft za prejšnjo generacijo konzol izdala nadgrajeni verziji Pro, za obstoječo verzijo pa takšna nadgradnja dolgo ni imela smisla. Sony je namreč šele v zadnjih dveh mesecih končno izdelal dovolj zaloge, da je ta ujela povpraševanje vseh kupcev in dandanes se za svoj izvod konzole PlayStation 5 ni treba več boriti s preprodajalci, saj je ta na voljo v vseh večjih digitalnih trgovinah.
The patent was filed by PS5 architect and Knack creator Mark Cerny, and mentions “System And Method For Accelerated Ray Tracing” and “System And Method For Accelerated Ray Tracing With Asynchronous Operation And Ray Transformation.”#PS5#PlayStation5#PlayStationpic.twitter.com/yyjL8SMfRw
Znani novinar Tom Henderson pa pravi, da je Sony odobril načrte za izdajo Pro različice konzole PlayStation 5, ta pa naj bi izšla enkrat pozno v 2024. Specifikacije te zaenkrat še niso znane, je pa Sony prejšnji mesec vložil nov patent za konzolo, ki je uperjena v izboljšano poganjanje famoznih učinkov ray tracing. Ta nova tehnika osvetljevanja je sicer že od začetka na voljo na konzolah, a je treba za njihovo uporabo gledati v nižjo ločljivost, sličice na sekundo pa so v tem primeru omejene na številko 30. Če je Sonyjevim arhitektom nekako uspelo izboljšati optimizacijo, ki bi ray tracing poganjala pri 60 sličicah na sekundo v ločljivosti 1440p, potem je to dovolj konkretna nadgradnja, ki bi se splačala tudi že obstoječim lastnikom konzol.
I know today's PS5 Pro report was almost like a "trust me bro" type of deal, but I will talk about it more in due course when I can.
I also don't really know why we're getting mid-gen upgrades, but we seemingly are.
To ni edina sprememba, ki naj bi jo načrtoval Sony. Henderson je že prej poročal o prenovljeni verziji konzole, ki bi omogočala opcijsko nameščanje optične enote. Sony bi s tem poenostavil proizvodnjo, saj bi namesto dveh verzij konzol, ki se trenutno delita na standardno in Digital, ponujal zgolj eno konzolo, kupec pa bi se nato odločil za ali proti odštevanju evrov za dodatek optične enote. Ta prenovljena oblika konzole naj bi izšla še enkrat letos, Sony pa bo nato zaustavil proizvodnjo prejšnjih modelov.
Nič od tega ni uradnega, a Henderson ima nekaj vez znotraj Sonyja, saj je denimo predčasno razkril informacije glede igralnega ploščka DualSense Edge. Če podjetje res načrtuje prenovo svoje konzole, potem se bo ta zgodila ravno nekje na polovici življenjske dobe aktualne generacije, saj naj bi bil PlayStation 6 planiran za nekje v 2028.
Sony naj bi tudi kmalu napovedal večjo predstavitev prihajajočih iger, ta pa naj bi se zgodila pred junijem. Na konferenci bomo izvedeli več o naslovu Spider-Man 2, to pa bo tudi idealna prilika za napoved predelane verzije obstoječe konzole.
Bliskovit razvoj novih funkcij umetne inteligence se nadaljuje, kar niti ni presenetljivo, saj se ta vedno rada uči novih stvari. Podjetje OpenAI, ki je zažgalo celoten internet preko svojega orodja GPT je včeraj napovedalo izdajo nove verzije tega umetnopametnega pomočnika, ki ga posodobljeni inačici kličemo GPT-4.
OpenAI pravi, da je preskok iz verzije 3.5 s sabo prinesel pomembne izboljšave. Ena glavnih se tiče razumevanja slik, saj je Chat GPT do sedaj razumel samo besedilne ukaze, po novem pa lahko razbere pomen slik. To je OpenAI jasno nakazal preko praktičnega primera, kjer je skozi tri podobe prikazal priklop Lightning kabla, ki je oblikovan kot VGA priklop, na iPhone. Umetna inteligenca je znala razbrati vsako sliko posebej ter na koncu tudi zapisati, zakaj je zadeva sploh smešna.
OpenAI pravi, da se je Chat GPT v zadnje pol leta pridno učil preko pogovorov z uporabniki, zaradi česar se je precej bolje odrezal na raznih testih, ki jih moramo ljudje opraviti v resničnem življenju, tu notri pa najdemo teste LSAT, GRE in Uniform Bar, ki jih morajo opraviti vsi kandidati za odvetniške poklice. GPT-3.5 je pri teh testih dosegel bolj slabe rezultate, četrta verzija pa se je uvrstila med najboljših 10 % testirancev.
GPT-4 je že na voljo za orodje ChatGPT, a dostop do njega imajo samo tisti, ki plačujejo naročnino za ChatGPT Plus, za dostop do API-ja pa bo treba skočiti v čakalnico. OpenAI je ob napovedi nove verzije potrdil tudi partnerstvo z Microsoftom, saj preko njihove oblačne storitve Azure delajo tudi na drugih funkcijah, kot je denimo klepetanje z botom in razumevanje ukazov v drugih jezikih.
OpenAI je s svojo umetno inteligenco pri konkurenci sprožil kar nekaj panike. Najbolj so se hlače zatresle Googlu, ki je nedavno predstavil svojo verzijo umetne pameti Bard, a ta se je pri prvi predstavitvi izkazala za bolj klavrno. Vseeno Google na tej umetni inteligenci dela še naprej, včeraj pa je napovedal, da bo njene funkcije vdelal v praktično vse aplikacije znotraj delovnega okolja Workspace.
Microsoft po drugi strani enkrat končno ne lovi svojega tekmeca. GPT-4 je namreč že vdelan v njihov iskalnik Bing, za jutri ob 17.00 pa pripravljajo večjo predstavitev, ki bo prikazala delo z umetno inteligenco znotraj pisarniških aplikacij Outlook, Word in Teams. Prenos v živo bomo lahko spremljali preko LinkedIna, za ogled pa ni potrebna kakšna predhodna registracija.
Razvijalec Nightdive Studios je leta 2015 pogumno najavil predelavo ene od kultnih PC klasik, ki sliši na ime System Shock. Eno od prvih predstavnic žanra “immersive sim” nas je postavila naproti zlobni umetni inteligenci Shodan je potem nasledil drugi del, ki je še danes igran, saj se je igranje prestavilo v veliko bolj privlačno grafično podobo, zraven pa smo prejeli tudi bolj izpopolnjene igralne mehanike.
Original je bilo sicer tehnično še vedno moč igrati tudi danes, a je bil igralno hudo zastarel, zato se je Nightdive odločil zadevo popolnoma predelati, pri tem pa so zašli v težave. Pri projektu so namreč pretiravali in dodajali čedalje več stvari, ki jih pri originalu sploh ni bilo, zaradi tega pa se je pošteno razvlekel razvojni čas. Za predelavo so na Kickstarterju nabrali več kot milijon dolarjev podpore, a tega denarja je zmanjkalo prehitro, razvojna ekipa pa je vmes skoraj resetirala napredek, zamenjala pogon in nekaj časa se je zdelo, da od vsega skupaj na koncu ne bo bilo nič.
NEW: Confirmed Release Date for System Shock + Beta Updates
Vendar pa smo po osmih letih končno prišli do točke, ko je igra skoraj nared za izid. Nightdive Studios je izdal prenovljeni demo, ki je nekatere navdušil, druge pa zaradi nekam zmedenega boja razočaral. Zadnji napovedan izid je bil za marec, začeli pa so se pojavljati resni dvomi, da bo zadeva res izšla še ta mesec. Razvijalec je ugibanju naredil konec včeraj, saj je sporočil rahlo zamudo. Ta tokrat ne znaša kakšno leto, ampak samo dobra dva meseca, zato lahko System Shock pričakujemo 30. maja.
Kaj točno je razlog za zamudo Nightdive ni želel razodeti, saj so na Kickstarterju samo zapisali, da so člani ekipe navsezadnje samo navadni ljudje. Zdi se, kot da koda potrebuje še nekaj popravljanja hroščev in optimizacije in res upamo, da bo tokratni datum izida zares tisti zadnji.
Žal so veliko manj vzpodbudne novice glede tistega pravega tretjega dela, na katerem je nekoč delal Warren Spector in je bil leta 2019 praktično preklican. Licenco je takrat kupil kitajski založnik Tencent, a nihče več ne ve, če je zadeva sploh še v aktivnem razvoju.
Tale novica je zdaj stara že en mesec, a nam je nekako ušla, kar sam smatram za neizmerno krivico. Osebno čislam prvo sezono serije True Detective za nekaj najboljšega kar smo kadarkoli ugledali na naših televizorjih. Druga in tretja sezona sicer nista ujeli vse tiste magije originala, vendar pa sta čisto v redu detektivki, serija na splošno pa si zasluži še eno priložnost, ki bi se lahko vsaj malce približala prvi sezoni.
Serija je že nekaj časa na počitku, saj smo 3. sezono gledali leta 2019, vse od takrat pa se ugiba o njeni prihodnosti. HBO je namreč med tem časom izgubil glavnega ustvarjalca Nica Pizzolattota, ki je pred tem spisal scenarij za vse tri prejšnje sezone, nato pa se je odpravil iskati srečo drugam in trenutno za Amazon ustvarja serijo, ki se bo dogajala sredi Divjega zahoda.
HBO je izdelavo Night Country zaupal v roke Issae López, ki je zanimiva izbira, saj v svojem življenjepisu res nima zapisanega ničesar res vrednega izpostavljanja. Issa bo kljub temu poskrbela za režijo, scenarij in je zapisana tudi kot izvršna producentka, zgodba pa nas bo tokrat postavila na Aljasko, kjer bosta detektivki Liv Danvers (Jodie Foster) in Evangeline Navarro (Kali Reis) dobili novo nalogo. Osem raziskovalcev na arktični postaji izgine neznano kam, kar je zaplet, ki spominja na kakšno grozljivko tipa The Thing in ne zaplet, ki bi ga gledali v Pravem detektivu. Opis zgodbe pravi, da se bosta detektivki spravili v razreševanje misterija, a vmes se bosta morali spopasti tudi s svojimi osebnimi demoni iz preteklosti.
Dobili smo kratki dražilnik, ki ne pove ničesar res konkretnega, obilica snega pa da novi sezoni pridih še ene odlične serije Fargo.
Issa López morda res ni preveč izkušena za vodenje tako velikega imena kot je Pravi detektiv, a na položaju izvršnih producentov ji bo družbo delalo nekaj velikih imen. Na tem mestu se bosta namreč znašla glavna igralna junaka prve sezone: Woody Harrelson in Matthew McConaughey, pridružil pa se jima bo tudi Cary Joji Fukunaga, ki je v prvi sezoni služil kot režiser.
True Detective: Night Country zaenkrat nima datuma izida, a skoraj stavimo, da ga bomo gledali še enkrat letos.
Igra Cyberpunk 2077 je imela ob svojem rojstvu veliko težav, a bolj malo je bilo ljudi, ki so se pritoževali nad njeno grafično podobo – no, razen če ste bili eden od tistih nesrečnežev, ki so poskušali zadevo pognati na konzolah prejšnje generacije, kjer se teksture sploh niso želele izrisati.
Na PC-ju pa zadeva velja za enega najlepših naslovov, ki bo navdušil še posebej tiste, ki se radi sprehajajo po neonsko razsvetljenih nočnih ulicah mesta prihodnosti. Ni pa vizualna podoba popolna, saj je moral razvijalec CD Projekt RED za namene optimizacije za konzole marsikakšni teksturi znižati ločljivost, teh pa nato niso spreminjali za bolj močne PC-je, saj so jih programerji bodisi spregledali ali pa preprosto niso imeli časa za takšne finomehanične popravke.
Njihovo nalogo je prevzela modderska scena. Specifično gre tule za enega modderja z imenom Halk Hogan, ki je privržencem razvijalca CDPR že znan. To je namreč isti junak, ki je ustvaril modifikacijo The Witcher 3 HD Reworked Projekt, ki je popravil toliko tekstur, da je bil nato vključen kot del uradne predelave. Halk še vedno izboljšuje teksture za igro The Witcher 3, zdaj pa je skočil tudi v Cyberpunk 2077.
Mod Cyberpunk 2077 HD Reworked Project predela ogromno tekstur tal, zidov, predmetov in vegetacije, vsem tem pa izboljša ločljivost, zaradi česar iz njih lažje razberemo podrobnosti. Razlika je dokaj konkretna, vendar pa jih povprečen igralec morda sploh ne bo opazil, saj med igranjem bolj redko buljimo v neko zaplato betona ali pa naključen grafit na steni. Nekaterim igralcem pa te stvari pomenijo veliko in tem je zdaj mod na voljo v dveh verzijah: “Ultra Quality” in “Balanced”. Prva verzija prinese teksture najvišje ločljivosti, a tudi požre za 800 MB več grafične pomnilnika, medtem ko je Balanced bolj prijazen do grafične kartice in ji odgrizne samo 400 MB. Te številke pri tej igri niso zanemarljive, saj Cyberpunk 2077 rad požre vseh 8 GB pomnilnika novejših grafičnih kartic in dodaten gigabajt zna zamajati optimizacijo.
Mod vas čaka tule, nove teksture pa tehtajo od 477 MB do 702 MB.
Dva dni nazaj smo dobili zaključno epizodo serije The Last of Us, ki je potrdila, da je HBO za predelavo igričarske klasike na televizijske zaslone izbral pravo ekipo. Serija na IMDb-ju nosi titansko oceno 9/10, kar je rezervirano samo za izdelke najvišjega kova, zadeve pa nimajo radi samo kritiki, ampak tudi gledalci. Kljub temu, da je bila finalna epizoda predvajana ob istem času kot Oskarji, je še vedno podrla svoj lastni rekord v gledanosti, saj si je zaključek prve sezone ogledalo kar 8,2 milijona gledalcev.
Da je HBO odobril delo na 2. sezoni seveda ni neko blazno presenečenje, pred in za kamere pa so bo vrnila ista ekipa. V glavnih vlogah bosta še vedno nastopala Pedro Pascal, Bella Ramsey pa je kljub začetnim pritožbam nad njeno izbiro za vlogo Ellie, gledalce prepričala s svojim talentom, tako da se tudi ona vrača v 2. sezono.
Za kamerami se bo zopet mudil dvojec producentov Craig Mazin in Neil Druckmann, oba pa sta v nedavnem intervjuju za spletno stran GQ potrdila, da bo druga sezona sledila dogodkom iz igre The Last of Us Part 2. Ta je štorijalno bolj bogata, saj nam ponudi spremljanje zgodbe iz dveh različnih perspektiv, to pa je dovolj vsebine za veliko več epizod, kot pa jih je omogočila prva igra. Ustvarjalca serije sta tako potrdila, da bo druga igra raziskana v več kot samo eni sezoni, kar tudi pomeni, da bomo iz te serije iztisnili vsaj tri sezone.
Craig in Neil sta se na tiskovni konferenci pred finalno epizodo dotaknila tudi ene od redkih pritožb gledalcev, ki se tiče samih okuženih. Teh je bilo namreč v prvi sezoni sila malo, zaradi česar je manjkalo tudi nekaj akcije. Craig je povedal, da so veliko epizod namenili temu, da gradijo razmerja med liki in ustvarjajo njihove osebnosti, Neil pa je dopolnil, da mora vsaka akcijska scena nekaj pomeniti in ni tam samo zato, da bi vsake toliko naredili kljukico za neko adrenalinsko dogajanje. Craig je na koncu še pripomnil, da razmerje med akcijo in umirjenim dogajanjem ni vedno v ravnovesju in se spreminja od epizode do epizode ali pa celo sezone do sezone, zaradi česar zna biti drugo poglavje močno bolj akcijsko in zna vsebovati tudi nove sorte okuženih.
Vse tudi zanima prihodnost same franšize. V igričarskem svetu smo do sedaj dobili samo dve igri, razvijalec Naughy Dog, ki mu poveljuje Neil Druckmann pa do sedaj še vedno ni razkril novega naslova. Neil je v intervjuju za spletno stran Kinda Funny potrdil, da so si zdaj končno izbrali nov projekt, a da ga še ne sme razkriti. Zaveda se, da igralci želijo tretji del The Last of Us, a da se z ekipo odloči za delo na projektu, ki jih trenutno navdušuje. To je zelo pomembno, saj če po dveh letih dela ugotoviš, da do projekta nimaš več strasti se znajdeš v težavah, nakar se začne razvojni pekel, ki zahteva ogromno denarja in let razvoja, to pa se seveda pozna na kvaliteti izdanega produkta.
The Last of Us Part 3 tako uradno še ni potrjen, a res bi bili presenečeni, da ni ravno tole razvijalčev trenutni projekt. Serija bo slej ali prej potrebovala priliv nove vsebine, HBO in Sony pa sta zagotovo Naughty Dogu ponudila proračun, ki praktično nima meje.
Od izida nesrečnega Battlefielda 2042 bosta kmalu pretekli dve leti in založniku EA-ju je treba čestitati, da ni nad igro takoj obupal in je dovolil razvijalcu DICE potreben čas za izdajanje popravkov in naknadno dodajanje vsebine, vse to pa je privedlo do konkretne drugačne igre kot pa tiste, ki smo jo gledali na začetku. Battlefield 2042 je bil namreč ob izidu prava katastrofa, saj je bila optimizacija naravnost obupna, igra se je rušila večkrat na eno uro, hroščev pa je bilo toliko, da bi za najem deratizacije porabil proračun manjše države.
Danes je zadeva dokaj drugačna, saj je bila optimizacija bolj ali manj popravljena in to zna biti ena zadnjih večjih večigralskih streljačin, ki jo boste lahko še vedno preigravali na prejšnji generaciji konzol. DICE je v dveh letih dodal kar zajeten kupček nove vsebine, kot so nove mape in orožja, samo prejšnji mesec pa so zopet uvedli sistem igralnih razredov, ki so jih nekaterih močno pogrešali iz prejšnjih poglavij dotične franšize.
Battlefield 2042 sicer še vedno ni neka mojstrovina, a je zdaj vsaj na stopnji, kjer te od igranja ne odvrne prva ura spopadanja. Mape so dovolj velike, da se lahko spustiš v krvav boj tako peš, kakor tudi znotraj vozil, ki se lahko tudi dvignejo v nebo. Ob dovolj dobri strojni opremi zna igra pričarati zadovoljil vizualni in zvočni spektakel, ki vam bo po žilah poslal vsaj malce adrenalina.
Battlefield 2042 je te dni plod masivnega znižanja na Steamu, saj lahko igro pridobite v svojo knjižnico za vsega 17,99 €, EA pa se je hkrati odločil zadevo ponuditi v brezplačni preizkus, ki je zdaj že v teku in se izteče v četrtek, 16. marca. Brezplačni preizkus je na voljo samo na Steamu, vendar tudi igralci na konzolah niste ostali praznih rok. Na PlayStationu je igra del naročnine PlayStation Plus, na Xboxu pa jo najdemo znotraj servisa Game Pass, ki je pred kratkim zataval tudi v Slovenijo.
Če se zanimate za PC igričarstvo oziroma za računalništvo na splošno, potem ste med brskanjem po spletu zagotovo že naleteli na izjemno popularen YouTube kanal Linus Tech Tips. Gre za enega največjih kanalov, ki se ponaša s kar 15,3 milijona naročniki, uspeh tega pa je spočel še vrsto dodatnih kanalov, ki vsi spadajo pod okrilje konglomerata Linus Media Group, ki je dandanes vreden več kot 100 milijonov dolarjev.
Skrb nad vsem tem izvaja popularni Linus Sebastian, ki je na sceni že dolgo prisoten, nedavno pa se mu je v prenosu v živo WAN zgodil neljub incident, ki bi skoraj pokopal njegovo kariero in za vedno zaklenil pisarne Linus Media Groupa.
Oddajo WAN vodita Linus in Luke Lafreniere, gre pa za bolj sproščen prenos v živo, ki v mnogokaterih pogledih spominja na podcast v video obliki. Dvojec se sprehodi skozi največje novice preteklega tedna, te pa se tičejo tehnološke industrije, kakšno besedo pa namenita tudi igričarstvu. Vsake toliko beseda zaide tudi na kakšne ločene teme in ravno tule se je zapletlo Linusu.
V zadnji epizodi je pogovor nanesel na besede, ki so včasih bile nekaj povsem običajnega, danes pa jih smatramo za žaljivke. Linus je ob tem omenil, da smo se leta nazaj lahko pohecali iz gejev in da tudi beseda na “hard-R” ni bila nič posebnega. Nato je dodal, da se ne misli sprenevedati in da je tudi sam leta 2002 in 2003 velikokrat izgovoril besede na “hard-R”, saj takrat ta termin sploh ni obstajal.
Ta stavek je zmrznil marsikoga v studiu in tudi Linusov sovoditelj za nekaj sekund ni mogel verjeti temu, kar sliši. Z besedo “hard-R” se namreč označuje temnopolte Američane, tej pa se je včasih reklo “N beseda”, dandanes pa jo nekateri označujejo za “hard-R” – na račun zadnjih črk -er. Linus je s tem stavkom priznal, da je bil včasih ogromen rasist, ki je zaničeval temnopolte, kar bi seveda uničilo njegovo kariero, iz platforme pa bi ga verjetno brcnil tudi sam YouTube.
K sreči je Luke ohranil trezno glavo in Linusa povprašal, kaj točno misli s tem stavkom. Linus očitno ne spremlja sodobnega izrazoslovja, zato je mislil, da ljudje z “hard-R” označujejo duševno prizadete ljudi in ne temnopoltih. Po malce napetem ozračju se je prenos v živo nadaljeval, Linus pa je kasneje še šaljivo pripomnil, da bodo zdaj vsi v ponedeljek zgubili službe.
Linus se je tako izognil katastrofi, a zanimivo je videti, kako lahko samo en nesporazum, trajajoč nekaj sekund, potencialno uniči kariero, ki je bila v nastajanju leta.
Tudi največji nogometaši in košarkarji vsake toliko potrebujejo malce pavze, pa čeprav je to med aktivno sezono. Morda nikogar ne bo presenetilo, da zvezdniki zelenic v prostem času radi preigravajo igre FIFA in da košarkarji med pavzami skočijo v igranje NBA 2K in razlog za izbiro teh naslovov je logičen: pred njimi je digitalna rekreacija športa iz katerega so si ustvarili kariero, hkrati pa lahko znotraj najdejo svoje natanko poustvarjene avatarje.
Vendar pa niso redki igralci, ki imajo vsakodnevnih treningov vrh glave in se jim ne da tega športa nato gledati tudi v digitalni obliki. Niso redki nogometaši, ki v prostem času namesto Fife nabijajo Fortnite, naš košarkarski zvezdnik Luka Dončić pa očitno najraje preigrava Blizzardovo streljačino Overwatch 2.
No way I ran into Luka Dončić by pure chance in a gm OW game😭
Ne samo, da Luka rad igra Overwatch 2, v zadevi je očitno tudi presneto dober. To je nedavno razkril Twitch streamer Moxy, ki je bil ravno sredi preigravanja igre Overwatch 2 in to v rundi, kjer so se nahajali sami grandmasterji. V ekipi je naletel na igralca z imenom Donatello, ki je nadzoroval Zaryo, tega neznanca pa je nato s soigralcem povprašal po hobiju. Donatello je brž odgovoril, da igra košarko in to kar za ekipo Dallas Mavericks. Posnetek nato preklopi na kasneje v obračunu, vmes pa je očitno vsem postalo jasno, da za Donatellom stoji nihče drug kot pa slovenski šampion. To je bilo sicer jasno že takoj, ko se je prvič oglasil na mikrofon, saj Dončić govori z naglasom, ki se ga da takoj prepoznati, svoje identitete pa med igranjem ni skrival, saj je potrdil svoj datum rojstva in kasneje še navrgel, da je on pravi Dončić.
one thing I left out, for the overwatch crowd: Luka mains Hanzo and Genji.
Luka je sicer že leta nazaj potrdil svojo ljubezen za videoigre. Spletna stran ESPN je leta 2018, še pred začetkom njegove NBA kariere, o njem spočela obsežen prispevek in takrat ugotovila, da naravnost obožuje videoigre. Med najljubše zadeve je prišteval serijo Call of Duty, občasno pa je igral tudi FIFO. Največ ljubezni pa mu je že takrat dal Overwatch, pri kateremu je najraje imel heroja Hanzoja.
Novica, da ima Luka rad Overwatch tako ni nova, je pa presenečenje njegovo mojstrovanje igre. Da si v Overwatchu 2 natakneš naslov “grandmaster” pomeni, da si že praktično na profesionalni ravni in si tik pred tem, preden se uvrstiš na seznam 500 najboljših igralcev na svetu.
Luka je dan kasneje priznal svojo ljubezen do te igre in na Twitterju povedal, da bi bil njegov lik v Overwatchu 2 bodisi tank ali pa DPS, saj med streljanjem najraje dela škodo nasprotni ekipi.
Včerajšnja podelitev Oskarjev je skoraj v celoti pripadala filmu Everything Everywhere All at Once, ki smo mu pri nas nadeli naslov Vse povsod naenkrat. Zgodba o kitajski imigrantki, ki se ujame v serijo fantastičnih dogodkov in raziskovanji alternativnih dimenzij je očitno komisijo tako prevzela, da so filmu podelili kar 11 nominacij.
Vse povsod naenkrat vseh teh nominacij ni zmagal, a zlati kipec je prevzel v skoraj vseh tistih najbolj pomembnih kategorijah: najboljši film, najboljši scenarij, najboljša montaža, najboljši režiser, najboljša igralka in najboljša podporna igralka. Toliko nagrad ni prevzel noben film že dolgo in ga je pred tem presegel Revni milijonar iz leta 2008 – ta je takrat pobral 8 Oskarjev.
Kakor je zanimiva zgodba film Vse povsod naenkrat, so še bolj interesantni njegovi zmagovalci. Igralka Michelle Yeoh je denimo postala prva Azijka, ki je pobrala glavno žensko nagrado, zanimiv pa je tudi nagrajenec Ke Huy Quan, ki je s solznimi očmi prevzel nagrado za najboljšega podpornega igralca. Quan je bil namreč tisti majhni deček z imenom Short Round, ki je leta 1984 v filmu Indiana Jones in tempelj smrti delal družbo Harrisonu Fordu, od takrat pa je bila njegova kariera praktično zamrznjena, saj mu nihče ni želel ponuditi vloge, dokler se ni v velikem slogu vrnil znotraj filma Vse povsod naenkrat.
A od Oskarjevcev je morda najbolj zanimiv režiser Daniel Kwan, ki v Hollywoodu že dolgo išče uspeh, vendar pa je bil tipček do včeraj skoraj popolna neznanka. Vendar pa se ga nekateri še kako dobro spomnimo iz YouTuba, saj je leta 2014 skupaj spravil naravnost odličen videospot Turn Down for What, ki ga je ustvaril za rapperja Lil Jona, ki mu je pri skladbi delal družbo DJ Snake.
Tako kot pri Vse povsod naenkrat je glasbeni spot režiral skupaj z Danielom Scheinertom, v njem pa nosi tudi glavno vlogo nekega tipa, ki preprosto mora naskočiti vsako stvar – pa četudi je ta stvar ostareli televizor. Kwan je kasneje v intervjuju povedal, da spot raziskuje moško obsedenostjo s seksualnostjo, ki preko tiča polomi vse kar se nahaja v okolici.
Poleg odlične glasbene spremljave boste morda v videu prepoznali še en obraz, ki vam bo znan, a ga ne boste znali uvrstiti v specifično vlogo. Gre za igralko Sunito Mani, ki je nato nosila eno vidnejših vlog v seriji Mr. Robot, Kwan pa jo je povabil tudi za sodelovanje v svojem zadnjem filmu.
Zgodba Daniela Kwana, ki se je iz neznanca prelevil v oskarjevskega mogotca je zanimiva, a ni unikatna. V preteklosti smo videli že veliko primerov, kjer je nek režiser, ki je bil sprva rezerviran za nižje proračunske projekte, nenadoma eksplodiral in pokazal svoj resnični talent. Takšen je denimo Todd Phillips, ki je postal znan na račun komedij Prekrokana noč, nato pa je leta 2019 pokazal svoj resnični talent v filmu Joker.
Rusko-ukrajinska vojna se ne bije samo na fizičnem bojišču, ampak tudi v digitalnem svetu. Zaradi ruskega napada se je veliko zahodnih ponudnikov digitalnih servisov z igrami odločilo Rusom onemogočiti dostop do nakupa iger, Ukrajina pa je nedavno naredila še korak dlje in od Sonyja, Steama in Microsofta zahtevala ukinitev prodaje naslova Atomic Heart, ki so ga spočele ruske roke.
Eden najbolj glasnih razvijalcev je že od začetka spopada ukrajinski studio GSC Game World, ki že dolgo dela na drugem delu priznane atmosferične streljačine STALKER, ta pa je v zadnjih dveh letih končno stopil v stanje, ki celo zna pokazati nekaj igranja. Žal se je leto nazaj pripetila ruska invazija na Ukrajino, zaradi česar je GSC Game World moral temeljito spremeniti način dela, nekateri člani ekipe pa so dejansko na rame zavihteli puške in se spravili braniti domovino.
Razvijalec vse od tedaj dela na igri, hkrati pa vsako priložnost izkoristi za obrekovanje napadalca. Igra je zaradi tega spremenila naslov iz Heart of Chernobyl v Heart of Chornobyl, saj je imelo originalno ime rusko obliko Černobila. Zaradi vsega tega so si razvijalci nakopali tudi veliko jeze iz ruske strani, ta pa je pred kratkim sprožila večji hekerski napad, preko katerega so dobili dostopne podatke do strežnika, iz tega pa so odtujili cel kup datotek, ki se tičejo igre STALKER 2 in niso namenjene javnosti.
— S.T.A.L.K.E.R. OFFICIAL (@stalker_thegame) March 12, 2023
GSC Game World je napad sam priznal in zraven dodal, da za napadom stoji ruska hekerska skupina Vestnik TSS. Hekerji so pripravljeni datoteke obdržati za zaprtimi vrati, a samo v primeru odkupnine, ki pa v tem primeru ne zahteva denarja. Eden od napadalcev je bil očitno član uradnega STALKER 2 Discorda, od tam pa je bil odstranjen. Zdaj zahteva, da mu razvijalec zopet omogoči dostop do kanala, hkrati pa bi se moral GSC Game World opravičiti vsem ruskim in beloruskim igralcem, zraven pa še poskrbeti za rusko lokalizacijo celotne igre. Če tem zahtevam ne bo zadoščeno, bodo hekerji 15. marca na splet poslali gigabajte podatkov, med katerimi bodo vmesne sekvence, razkrita pa bo tudi celotna zgodba.
Razvijalec se na vse te zahteve požvižga, saj so v resničnem življenju šli čez veliko težje stvari. Kljub temu pa je igralce opozoril, da se znajo na spletu pojaviti video posnetki iz igre, ki znajo razkriti večji del zgodbe in vse prosijo, da teh zadev ne gledajo in ne razpošiljajo naprej, saj si bodo samo pokvarili igralno izkušnjo, ko STALKER 2 vendarle izide.
Končni izid je sicer še kar daleč stran, saj je igra napovedana za december 2023 in čisto možno je, da skoči v naslednje leto.
Kar se tiče izbiranja monitorja sem sam izredno tečna stranka, saj si želim pri svojem izdelku imeti cel kup funkcij, zraven pa ven iztržiti tudi dobro ceno. Nedavno sem se spravil v raziskovanje, s čim točno bi lahko zamenjal svoj trenutni prikazovalnik, prijazni Lenovo pa mi je na ogled ponudil nekaj svojih izdelkov, a vedno sem na koncu našel nek minus: bodisi ni bil pravi panel, manjkalo je osveževanje, ločljivosti ni bila dosti dobra ali pa ni bilo podpore za HDR.
Na koncu je Lenovo dvignil nad mano roke, mi porinil v roke seznam svoje aktualne ponudbe in po dolgem brskanju sem našel tisto, kar sem iskal in ta moj sveti gral se imenuje Legion Y32P-30.
Razlog za mojo zahtevnost tiči v dejstvu, da bi rad monitor uporabil tako za PC kot tudi za konzolo PlayStation 5. Če bi vsakodnevno nabijal samo Counter-Strike, potem bi se zadovoljil že z nekim ukrivljenim ekranom, za katerega je že dovolj ločljivost 1080p, saj je tam glavna frekvenca osveževanja. A ko enkrat želiš na monitorju igrati še enoigralske naslove tipa God of War Ragnarok in bi zato rad užival ob večjem prikazovalniku, ki pa ima kljub temu dovolj dober panel za hitre strelske PC naslove, pa je izbira pravilnega monitorja veliko težja – še posebej če ob tem ne bi rad zapravil tisoče evrov.
Legion Y32p-30 vas preseneti takoj, ko poskušate dvigniti paket, saj je tole konkretno težka zadeva, ki v paketu tehta skoraj 10 kilogramov. Vendar je ta teža tule upravičena, saj gledamo v ekran, ki v velikost meri kar 32 palcev, to pa je bila ena mojih glavnih zahtev pri iskanju novega monitorja, saj pri igranju PlayStation 5 iger preprosto moraš imeti dovolj veliko površino, da prikazano res pride do izraza.
Redki so danes monitorji, ki imajo dobre specifikacije in niso ukrivljeni.
Monitor pride v črni barvi in edina debela stranica se nahaja na dnu, medtem ko okoli gledamo v izjemno tanke stranice, ki omogočijo, da ogromna površina IPS panela z ločljivostjo 3840 x 2160 pride do polnega izraza. Zadnji strani monitorjev navadno ne posvečam kaj preveč pozornosti, a Lenovo je vseeno poskrbel tudi na tem mestu za nekaj atraktivnega dizajna, ki v mrežasti izboklini skriva kablovje, tam pa se nahaja tudi vrsta vhodov: en DisplayPort 1.4, dva HDMI-ja 2.1 ter kar dva USB-C vhoda, ki ponujata 15 W polnjenje. Ob strani najdemo še dva USB-A vhoda ter 3,5 mm priklop za slušalke, katere lahko nato obesimo na priročno kljukico, ki jo potegnemo in skrijemo v levo stran monitorja.
Z okraski tule še ni konec saj se na spodnji strani nahaja reža, ta pa omogoča RGB osvetlitev, ki jo lahko nadziramo preko namenske programske opreme in tako jo lahko pripravimo, da sinhrono utripa z dogajanjem na zaslon. Če vam je zadeva odveč, jo lahko tudi popolnoma izklopite, poleg RGB lučk pa spodnja sprednja stran skriva tudi zaznavanje zunanje svetlobe, tako da vam ob večernih urah primerno potemni sliko, kar bo blagodejno vplivalo na vaše oči.
RGB osvetljava je morda nekam nepotrebna in k sreči jo lahko poljubno vklopimo ali izklopimo.
Nastavitve boste izvajali preko gumbov na desni strani, ki zahtevajo kar nekaj privajanja. Tisti večji gumb je namreč tudi krmilnik, ki omogoča premikanje po menijih, a izboklina ni ravno preveč izstopajoča in če imate malce večje prste, zna biti navigacija dokaj naporna.
Omeniti moram še stojalo, ki nam omogoča nagib za navzgor in navzdol do 22 stopinj ter levo desno do 30 stopinj. Zaslon lahko tudi dvignemo in spustimo, a za premikanje je treba kar močno pritisniti, same noge stojala pa so dokaj izbočene. Po eni strani je zaradi tega monitor izjemno dobro stabilen, a po drugi zaradi izbočenosti zavzame malce več prostora, tako da se pred nakupom najprej prepričajte, da imate na razpolago dovolj veliko površino.
Ko se enkrat spravimo v dejansko uporabo, vas bo že privzeto pričakala izjemno živobarvna slika, za katero niti ni treba delati nekih dodatnih nastavitev. Preko notranjega menija sicer lahko izbirate različne prednastavljene konfiguracije, a sam sem se zadovoljil že z opcijo “Standard”, naknadno pa lahko še malce zvišate kontrast.
Gumb za navigacijo bi bil lahko bolj izbočen.
Kar se tiče igranja pričara Legion Y32p-30 odlično izkušnjo. Odzivni čas znaša samo 0,2 ms, osveževanje pri 144 Hz pa je dovolj za vse tiste, ki bi radi zmerno izkoristili svoj PC ter do konca zašvicali svojo konzolo PlayStation 5. Podprt je standard AMD FreeSync Premium, kar bo prav prišlo računalniškim igralcem, konzolaši pa boste pozdravili podprt standard za HDR 400. Res je, da se svetilnost tule ustavi pri številki 400 in da boste pri igranju na konzoli PlayStation 5 še vedno več odnesli s kakšnim namenskim OLED televizorjem, a treba je sprejeti kakšen kompromis, ko želiš prikazovalnik uporabljati tako za PC kot tudi za konzolo. Monitor vsebuje tudi dva manjša zvočnika, ki sicer ne bosta reproducirala neko neverjetno zvočno sliko, a takšne zadeve vedno lahko pridejo prav in včasih hočeš nekomu samo pokazati nek smešen video, brez da bi mu moral zato še tlačiti slušalke na glavo.
Igralna izkušnja je bila odlična. Zaradi dobre velikosti sem lahko monitor uporabljal kot rezervni prikazovalnik PlayStation 5 iger in je prišel izjemno prav takrat, ko je bil televizor zaseden zaradi nekoga drugega. Zaradi dobrega osveževanja sem se končno lahko pozabaval tudi v višjih sličicah na sekundo, ki so bile pri televizorju zaklenjene na 60 in če se želite tekmovalno streljati tudi na konzoli, potem vam zna ravno takšen monitor ponuditi tisto prednost, ki je konkurenca morda nima. Monitor pa je prav prišel tudi za igranje tako enoigralskih kot tudi večigralskih PC naslovov. Kakšnega “ghostinga” nisem opazil, zaradi dobrega odzivnega časa pa v večigralskih spopadih nisem čutil zamika.
Čisto fajn se boste imeli že z privzetimi nastavitvami, seveda pa monitor ponuja tudi finomehanične nastavitve.
Lenovo Legion Y32p-30 se je na koncu izkazal za izjemen monitor, ki mu v bistvu manjka samo še OLED zaslon, ki bi pokazal še boljše odtenke temnine, a to bi verjetno še dvignilo ceno, skrbi glede OLED “burn ina” na računalniških monitorjih pa še vedno niso odveč, zato je nemara bolje, da je Lenovo ostal pri WLED osnovi.
Kar mi pa ni jasno je dejstvo, da Lenovo tega monitorja praktično ne promovira. V Sloveniji sploh ni še na voljo, a izšel naj bi že enkrat decembra, edini tuji vtisi pa prihajajo iz Srednjega vzhoda. Cena pri Nemcih znaša nekje med 777 in 1056 evrov, kar zna biti za koga zasoljena cena, a če si ogledate konkurenco in poskušate poiskati nekaj, ki bi vsebovalo vse to, kar ponuja Legion Y32p-30, boste kmalu odkrili, da nekateri primerljivi monitorji zahtevajo še več denarja za manj funkcij.
Pretočni servis Apple TV+ bo v prihodnjih mesecih prejel še eno serijo, ki prikaže trude človeštva da preživi znotraj postapokaliptične okolice. Apple nam sicer nekaj takšnega želi predstavitvi že ta mesec, ko bo izšla hudo draga serija Extrapolations, a v tisti se ljudje borijo s posledicami glede podnebnih sprememb, v seriji Silo pa bo zadeva veliko bolj resna, saj bomo spremljali življenja še poslednjih 10.000 ljudi na planetu, ki so gotovi smrti ubežali v podzemnem bunkerju.
Serija bo sledila knjižni predlogi, ki ima za sabo nekaj zanimive zgodovine. Pisatelj Hugh Howey je namreč franšizo započel leta 2011 v obliki kratke zgodbe in jo je kasneje izdal na Kindlu. Amazon je namreč ravno takrat zagnal program Kindle Direct Publishing, ta pa omogoča vsakemu piscu, da v prodajo pošlje svoje spisane besede in to praktično brezplačno. Kratka zgodba z imenom Wool je hitro pridobila na popularnosti, Howley pa je nato začel pisati dodatne novele in na koncu je iz vsega skupaj nastalo 9 ločenih manjših knjig, ki jih je nato pisatelj izdal pod dvema zbirkama: Wool Omnibus in Shift Omnibus.
Te zadeve sem enkrat davno nazaj prebral in čeprav se malce bolj megleno spomnim vseh dogodkov, lahko knjige definitivno priporočam. Tako kot v novelah bomo v seriji spremljali življenje poslednjih ljudi na planetu, ki živijo globoko pod zemljo, površje pa lahko vidijo samo preko majhnega okenca. Kdor odtava na površje preživi samo nekaj minut in tja so poslani samo največji kaznjenci.
Tu se začne tudi zaplet serije, saj se inženirka Juliette spravi raziskovati smrt bližnjega, sled pa jo popelje v razkrivanje veliko večje skrivnosti, ki bo nazadnje razodela tudi kaj se skriva na površju in kdo je vse te ljudi sploh pripeljal v bunker.
Serija je že dolgo v nastajanju in je bila leta 2012 najprej zamišljena kot film, ki bi ga produciral Ridley Scott. Od tega na koncu ni bilo nič in projekt je znova zaživel leta 2018 kot serija za pretočni servis Hulu, a kasneje se je do pravic dokopal Apple, ki bo premierno epizodo zavrtel 5. maja.
Leta 2019 se je v mojem stanovanju slišalo kar nekaj preklinjanja, saj sem se takrat lotil preigravanja igre Sekiro: Shadows Die Twice, v igranje tistega naslova pa sem se spustil malce preveč ošabno in samozavestno, saj sem se imel za veterana Dark Souls iger, ki je lahko kos vsakemu izzivu.
Vendar pa sem se pri temu uštel in čeprav je Sekiro resda nosil nekaj zapuščine prejšnjih FromSoftwarovih iger, sem se moral za uspešen boj najprej odvaditi prejšnjih navad in šele nato sem lahko končno pokončal kakšnega šefa, čeprav so moji refleksi še vedno prepočasni, da bi lahko Sekirota postavil na polico zaključenih FromSoftwarovih iger.
Na Wo Long: Fallen Dynasty sem prispel malce bolj pripravljen, čeprav sem se med igranjem zopet ujel v ponavljanje pristopa iz Dark Soulsa, ki tule obrodi malce več sadov, a tudi tule je treba obrniti pristop, zaobjeti kaos neprestanega napadanja in bolj redkega počivanja, šele to pa me je pripeljalo skozi nekatere stopnje in šefe, a za ta uspeh sem se moral pošteno nagarati.
Razvojna ekipa: Team Ninja Založnik: Koei Tecmo Platforme: PC, PS5, XSX, PS4, XO Nakup: 69,99 € Steam; 60,37 € PS5, PS4 Datum izida: 3. marec 2023 Igrano na: PC
Razvijalec Team Ninja je eden od tistih, ki bi ga lahko obtožili kopiranja Souls formule, vendar njihove pisarne sestavljajo veteranski mački, ki se resda po zadnjih naslovih zgledujejo po FromSoftwaru ampak imajo dovolj poguma, da gredo tudi po svoji poti. Njihova zadnja dvojca iger Nioh in Nioh 2 sta igralce popeljala na zanimivo, japonsko obarvano potovanje, z naprednim bojem, ki je bil še bolj zahteven od Souls naslovov. To je marsikoga na koncu tudi odvrnilo od igranja, zato so za Wo Long razvili malce bolj preprost sistem igranja, ki je sicer še vedno zahteven, vendar nikoli ne postane moreč.
Zgodba nas postavi v raziskovanje kitajske zgodovine in če vam pojem treh kraljestev ne pomeni nič in če težko razločite imena kot so Hong Jing, Sun Ce, Cao Cao in Sun Jian ter ta med sabo mešate, potem vam zgodba ne bo popestrila igranja. Tudi sam priznam, da o kitajski zgodovini ne vem veliko, igra pa se ne spušča v neko podrobno razlaganje dogodkov, liki pa se pred kamerami menjavajo čisto prehitro. Komaj si zapomniš ime enega, že je tule nek drug bradat bojevnik, vsi med njimi pa se bojujejo za vašo pozornost. Igra omogoča vklop kitajskih ali pa angleških zvočnih govorcev, a animacije ustnic so prilagojene samo za kitajske besede, zato priporočam vklop kitajskih glasov, saj boste drugače gledali v smešne vmesne sekvence, kjer več kot očitno gledamo sinhronizacijo, ki ni primerna za obrazne grimase.
Vsake toliko vas nekje počaka majhen medvedek, ki mu spustite košček opreme, to pa on nato poje in vam v zameno izvrže naključno dobrino.
Team Ninja sicer ni nikoli kakšnega resnega poudarka dajal na štorijo in ta je bila tudi v Nioh igrah podpovprečna, vendar pa bi si vseeno po vsem tem času želel nek naslov iz žanra Soulslike, ki bi dejansko imel razumljivo, nekriptično zgodbo.
K sreči pomanjkanje zgodbe zapolnijo igralne mehanike, pri katerih najbolj navdušuje boj. Ta je sličen tistemu iz Nioh iger, saj tole nikakor ni počasna igra, kjer bi morali taktično čakati na zamah nasprotnika in ga nato kaznovali za njegovo suvanje zraka. Wo Long ne vsebuje nobenih ščitov ali kakšne namenske defenzivne opreme, zato si na začetku izberemo poljubno orožje kot sta meč ali sulica, nakar gremo v napad. Sprožamo lahko lahke in težke udarce, pri tem pa je treba paziti na naš merilnik vzdržljivosti, ki se tule imenuje “Spirit”. Ta je za naš uspeh hudo pomemben in ga polnimo preko uspešno zadanih udarcev ali pa s pravočasnim blokiranjem, preko njega pa lahko nato prožimo magične uroke, se še naprej branimo in se izmikamo. Paziti je treba, da ga ne izpraznimo, saj takrat za par sekund ostanemo povsem nemočni in če smo takrat ravno sredi šefovskega obračuna, bo to največkrat pomenilo našo smrt.
Merilnik Spirita najdemo tudi pri naših nasprotnikih in te bomo najlažje porazili, če jim ta merilnik povsem izpraznimo. Do tega lahko pridemo na različne načine in čeprav lahko uspeh najdemo preko navadnih udarcev, bomo največ potegnili ven od pravočasnega blokiranja. To se tule obnaša podobno kot v Sekiro: Shadows Die Twice in nasprotnikov udarec je treba blokirati ravno v tistem delčku sekunde, preden njegova sekira ali krempelj ne padeta na nas. Da bi lažje videli, kdaj sprožiti blokado, se pri posebnem sovražnikovem napadu zasveti posebna rdeča pika in ko mu enkrat izpraznimo Spirit postane nemočen, takrat pa mu lahko zadamo hujši udarec, ki mu vzame lepo merico zdravja.
Navkljub sliki se ta igra ne dogaja odprtem svetu, zato je nekaj okolice tam samo za okras.
Igra je na splošno lažja od Nioh iger in prvih par stopenj skorajda nisem umrl. Vendar pa nato naletiš na kakšnega hudo težkega šefa, ki vas bo ubil več desetkrat in takrat vam ne preostane drugega, kot pa da študirate njegove vzorce napadanja in preko vaje izgruntante zmagovito formulo. Naleteli boste na kar nekaj impozantnih šefetin in pri teh boste največ škode povzročili preko zmernega napadanja in pravočasnega blokiranja posebnih napadov. Hudo prav pride tudi blokiranje z orožjem, ki ga veliko igralcev ne izkorišča, a to je napaka. Med držanjem bloka namreč lahko še vedno stisnete tipko za pariranje in če pri temu zgrešite tisto pravočasno okno, boste na koncu še vedno blokirali udarec, kar bo blagodejno vplivalo na vašo merico zdravja.
Pretepanje je tako ples napadanja, izmikanja, pariranja in proženja urokov. Ti so mi bili v tej igri nekam slabotni in velikokrat sem na njih pozabil, česar mi ne gre zameriti. Na zaslonu se namreč včasih odvija cel kaos posebnih učinkov, vaših in sovražnikovih zamahov, ves čas pa je treba biti tudi pozoren na tisto rdečo piko za pariranje. Ta vizualni kaos postane še večji pri šefih, ki so me velikokrat stali življenja po nepotrebnem. Dobro, tisto bliskanje efektov že preživiš, a sam sovražim nasprotnika, ki je cel zavit v nek kosmat kožuh ali lovke in tako sploh ne moreš razbrati, kdaj je iz tiste zmede sprožil udarec in kdaj ne. Tako sem se velikokrat zalotil, da sem nekatere zadeve pariral bolj po naključju in nikoli nisem imel res občutka, da imam situacijo dovolj pod nadzorom, da sem zmagal zaradi svoje lisičje borilne taktike.
Med igranjem boste naleteli na nekaj likov, ki jih nato lahko vpokličete v boj. Igra ima čudno obsesijo s prikazovanjem ranljivih žensk in avtorji so celo poskrbeli za verno animirane joške.
Team Ninja se ni ničesar posebnega naučil niti pri oblikovanju stopenj. Gre za dokaj linearne okolice, ki sicer omogočajo nekaj raziskovanja, za prečesavanje okolice pa smo nagrajeni z novim orožjem, oklepom ali pa s posebnimi oltarji, ki nam dvignejo Moralo, te pa si je na vsaki stopnji pametno nabrati čim več, saj smo v boju nato smrtonosnejši. Moralo lahko tudi izgubimo, če nas med raziskovanjem poseka kakšen tolovaj, nato pa ta dobi novo stopnjo morale, zaradi česar postane on težji, mu pa lahko to točko morale izmaknemo nazaj preko maščevanja. Stopnje so sicer dokaj raznovrstne, a na njih ne boste odkrili ničesar res takšnega, kar bi bilo vredno ogleda, tistih nekaj bližnjic pa je tam zato bolj zaradi lepšega.
Tekom igranja boste dobili dostop tudi do posebne vasice, ki služi kot nekakšna domača baza. V njej boste lahko kovačili nova orožja ter kupovali in prodajali novo opremo. Nato lahko skočite v opravljanje glavnih ali stranskih nalog – slednje se, tako kot v Niohu, odvijajo na prej obiskanih lokacijah in navadno zahtevajo samo poraz kakšnega že znanega šefa, od tega pa iztržite kakšno dobrino. Nič posebnega torej, hkrati pa bi se obregnil ob premajhno raznovrstnost navadnih nasprotnikov, ki se začnejo ponavljati že po četrtini igre.
Vsi šefi po vrsti so domišljavo oblikovani, nekateri od njih pa so hudo zafrknjeni in zahtevajo kar nekaj študiranja napadalnih vzorcev.
Wo Long: Fallen Dynasty je še en PC naslov, ki vsebuje zanič optimizacijo. Kljub povprečnemu videzu je zadeva nenormalno zahtevna za poganjanje in nalaganje stopenj, kljub SSD disku, traja celo večnost. Nato so tu hrošči z optimizacijo: ob izbiri možnosti za 120 sličic na sekundo je igra tekla še enkrat počasneje, med igranjem pa sem naletel na bliskanje bele svetlobe, ki je bila posledica ene od grafičnih nastavitev, ki preprosto ne deluje. Doživel sem tudi rušenja igre, igranje na PC-ju pa se priporoča samo preko kontrolerja, saj sta miška in tipkovnici eno navadno mučenje igralca.
Wo Long: Fallen Dynasty sicer skriva nekaj zabavnega igranja, vendar pa se mi na trenutke zdi, da Team Ninja preprosto trmasto vztraja na nekaterih zastarelih igralnih prijemih, ki jih nikakor noče izboljšati. Zaradi poplave hroščev na PC-ju igranje zaenkrat odsvetujem in računalničarji jo boste bolje odnesli, če počakate na popravke, takrat pa bo morda padla tudi cena, ki trenutno znaša nekam oderuških 70 €.
Elden Ring je zdaj zunaj že dobro leto, igralci pa so medtem zadevo preigrali po dolgem in počez, kar v Souls skupnosti pomeni, da je nastopil čas za razne izzive, ki si jih igralci zastavijo sami. Med to spada preigravanje celotne igre, brez da bi enkrat samkrat nadgradil sebe ali svoje orožje, nakar so tu še poskusi preigravanja preko plesne podlage, zagotovo pa nekdo dela tudi na igranju z zavezanimi očmi.
YouTuber ymfah pa si je zastavil malce drugačen izziv. Celotno kampanjo je namreč preigral tako, da ni svojega lika niti enkrat premaknil preko hoje ali teka, kar pomeni, da na tipkovnici ni uporabil tipk WASD, na kontrolerju pa je leva igralna paličica ostala povsem neizkoriščena.
Takšno preigravanje se sprva zdi nemogoče, a ymfah je na YouTube naložil več kot uro dolg posnetek, na njem pa je pokazal svojo pogumno avanturo, ki mu je odgriznila dober košček življenja. Za svoj igralni razred si je izbral bandita, ta pa ima Ash of War Quickstep, ki junaka premakne za nekaj korakov in z uspešnim uporabljanjem tega pristopa in lahkega zamaha si je ymfah zagotovil metodo premikanja, ki jo je nato nadgradil še s konjem, kateremu je preko moda dodal trapast izraz.
Posnetek nam tudi lepo pokaže, koliko svobode omogoča Elden Ring pri pristopu do sveta, sovražnikov in šefov. Za vsak problem se je našla kakšna rešitev, pred tem pa je moral ymfah najprej odkriti potrebne surovine in predmete, ki so mu olajšali življenje pri šefih. Zanimiv je denimo pristop do šefa Godskin Noble, ki ga je najprej uspaval preko bombe, nakar si je začasno dvignil statistike in nato preko uroka Pest Threads šefa uničil v štirih “udarcih”.
Ymfahov kanal vsebuje polno takšnih podvigov iz iger, ki jih je izdelal FromSoftware in očitno so vsi od njih zanimivi, saj vsebujejo po več milijonov ogledov.
Igra Suicide Squad: Kill the Justice League izpod razvijalca Rocksteady Studios je prejšnji mesec dobila obsežnejši igralni napovednik, ki pa ni navdušil praktično nikogar. Prikazano bi lahko na kratko opisali z “streljaj v vijoličasto stvar” in člani ekipe Suicide Squad so bili praktično kopija drug drugega in so se tudi igrali skoraj enako.
Založnik Warner Bros. si je s prikazanim naredil več škode kot pa koristi, saj so nekateri, ki so kolebali med prednaročilom in čakanjem z nakupom po recenzijah skočili na slednjo stran, Rocksteady pa je nato še razočaral z napovedjo “Live Service” elementov znotraj igre, tako da boste med igranjem vedno morali biti povezani na splet – pa četudi želite uživati v samo enoigralski vsebini. Da vseh bedarij z mikrotransakcijami in sezonskimi prepustnicami sploh ne omenjamo.
Suicide Squad: Kill the Justice League še vedno drži napovedan izid za 26. maj, a poročilo iz strani Bloomberga pravi, da lahko kmalu pričakujemo uradno napoved zamaknjenega datuma. Novinar Jason Schreier pravi, da razlog za zamik ni slab odziv igralcev nad zadnjim napovednikom, saj naj bi založnik preprosto želel razvijalcu ponuditi dovolj časa za popravljanje vseh hroščev in za delo na optimizacijo. To ima smisel, saj so prikazani problemi iz igralnega napovednika tako globoki, da bi moral Rocksteady popraviti temeljne igralne vidike igre, kar pa bi zahtevalo veliko več kot pa samo nekaj mesecev zamika.
Warner Bros. spremembe izida še ni uradno potrdil, a če se bo to zgodilo, bo to že drugi znatnejši zamik tega naslova, ki naj bi bil v takšni ali drugačni obliki v izdelavi že dolgih 8 let. Sprva bi moral iziti lani, a ga je nato Rocksteady porinil na 26. maj. Bloombergovo poročilo ne vsebuje novega datuma, bi pa se naj ta zgodil enkrat proti koncu leta.
