Igričarska industrija vsak dan ponudi nove izdelke in na takšno količino nove robe, ni vsak naslov hit. Vsake toliko dobimo nekaj dobrih iger, malce bolj poredko pa celo odlične špile, ki jih igričarji željno razgrabijo in jih igrajo še dolgo po izidu.

A potem je tu Rockstar, ki skrbi za serijo Grand Theft Auto, morda najbolj prepoznani izdelek iz te naše priljubljene industrije. Za razliko od ostalih razvijalcev, se oni ne sekirajo glede letnih izdajanj in nadaljevanj iger saj se dobesedno kopajo v denarju. Za svoje projekte si vzamejo leta in leta in jih pilijo, dokler niso zadovoljni s končnim izdelkom. In praktično vsak njihov produkt je težko pričakovan ter ob izidu obnori skorajda celoten svet, ocene kritikov pa redko padejo izpod perfektne cifre. Nič drugače ni bilo z napovedjo in izidom igre Red Dead Redemption 2, katere razvoj je trajal kar 8 let in pripeljal do velike kontroverznosti zaradi norih delavnikov samih razvijalcev. Ampak če pustimo človeško trpljenje ob strani, uf fant, polomljena zapestja in natekli prsti uslužbencev so razvili naravnost neverjeten izdelek.

Razvojna ekipa: Rockstar Games
Založnik: Rockstar Games
Platforme: PlayStation 4, Xbox One
Datum izida: 26.10.2018
Cena: 58.99€ – EIGRE.si

Zvrst: Odprti svet, akcijska

VIDEO OPIS

Prvo avanturo iz leta 2010 sem sicer žalostno zamudil, saj prekleta zadeva ni nikoli izšla na PC-ju a vendarle mi je jo po partizanskih poteh uspelo preigrati. Predpriprave so bile potrebne saj je dvojka v bistvu pred-del prvega dela in čeprav novopečenim igralcem poznavanje izvirnika ni nujno potrebno, boste zagotovo prepoznali marsikakšen lik iz preteklosti.

Piše se leto 1899 in ZDA hitrostno izgublja na svoji primitivnosti, se modernizira, roka pravice pa se je razširila v praktično vsak kotiček kontinenta. V takšnem svetu počasi zmanjkuje prostora za razne bandite in tolpe, ki so včasih nudile preprost način življenja na dokaj visoki nogi. A nekatere tolpe vztrajajo in član ene od teh smo tudi mi, Arthur Morgan, bandit srednjih let, ki mu je sicer odtujitev človeškega življenja najmanjši problem a vseeno pod črto potegnjeno ni ravno slab fant, samo kratko vžigalno vrvico ima.

Naša skupinica nepridipravov je pisana, poveljuje pa ji Dutch, ki ga stari mački poznamo tudi iz izvirnika. Naš geng je pomemben del izkušnje saj jih moramo smatrati skorajda kot del družine in z njimi preživimo ogromno časa v našem kampu. Ta služi kot nekakšna domača baza, v kateri lahko počnemo ogromno reči kot je denimo britje, igranje pokra, domin, kupovanje dobrin in  preoblačenje, glavnino časa pa nam tam vzame ravno kramljanje z našimi spremljevalci. Red Dead Redemption 2 daje ogromno poudarka ravno na karakterje in naša domača baza je precej efektivna pri navezovanju naših čustev na okoli sprehajajoče NPC-je. A že v kampu lahko vidimo, zame osebno, največjo moč igre Red Dead Redemption 2.

Rockstar je namreč ogromno časa vložil v živ, dinamičen svet, ki preprosto kipi od raznoraznih podrobnosti. Ta del igre je namreč povezan z vsemi drugimi aspekti naslova in treba je reči, da jim je zadeva uspela na celi črti. Stopnja podrobnosti in občutek živega in dihajočega sveta je preprosto neverjetna in včasih je človeku kar malo žal, da so razvijalce bremzale sodobne konzole in da ni bil naslov razvit za naslednjo generacijo obtelevizorskih škatlic. No, tokrat so vsaj ob izidu že vključili opcijo prvoosebnega pogleda, ki nam ponudi povsem novo perspektivo v interakciji s svetom.

Za ogled pravega živega sveta vam ni potrebno gledati neke skriptirane misije, za padanje čeljusti je dovolj preprost sprehod skozi igro. Šanse so, da boste medtem naleteli na igro divjine, kjer bodo mimo vas tekali zajci, čez reko plavale srne ali pa se bo v vašega konja zaletela raca, ki se bo zaradi tega sama sebe spravila v nezavest. Ali pa obiščete mesto ter opazujete majajočega pijanca, ki zapušča salon, naključnega sprehajajočega, ki si vrta po nosu in izkopanino tudi poje ali pa samo gledate animacijo nekoga, ki sedi ob ognju. Če boste pogledali bolj podrobno, znate ujeti še kakšne bolj skrite podrobnosti, ki pa ravno zaradi svoje navidezne nepomembnosti toliko bolj navdušijo. Stvari kot so sončni žarek, ki dejansko sije skozi Arthurjevo uho zaradi prosojnosti slednjega. Ali pa sprehajanje skozi najbolj realističen sneg, ki sem ga do sedaj videl v igrah. Morda znate celo zabresti v vodo in ko boste izstopili iz reke, boste navdušeno ugotovili, da so se naša oblačila zmočila samo do točne gladine vode. Te podrobnosti in ta živost sveta preveva našo celotno igralno izkušnjo, od sestav stopenj do samih misij.

Te so na pogled sicer tipično Rockstarjeve. Na zemljevidu izberemo ikono podajalca naloge, se zavihtimo na konja in se brzinsko odpravimo k našemu cilju. Kveste delimo na glavne ter tiste stranske, ki jih moramo včasih odkriti sami, a že zdaj vam povem, da jih boste med sabo težko razločili. Se spomnite igre Witcher 3 ter njegovih odlično izvedenih nalog, ki veljajo za prvaka v temu pogledu? Kaj če vam rečem, da je šel Rockstar tokrat še stopničko dlje in je poljskemu razvijalcu celo izmaknil dotični naslov? Ne pretiravam, misije v Red Dead Redemption 2 so tako dobre, domiselne, dinamične in preprosto prekleto zanimive, da težko naletiš na kakšno, ki se vam ne bi vtisnila v spomin. Poglejmo ta primer: med prečkanjem divjine sem po naključju naletel na možaku, ki je ves sključen sedel na uničenem vozu. Ko sem ga pobaral v čemu je težava, mi je razodel, da poseduje cirkus, kjer se on, preoblečen v žensko, bojuje z zvermi. A njegove zverine so mu pobegnile zato pogreša svojo zebro, tigra in leva. V zameno za kup cekina se odpravimo po sledeh zebre, katera pa je v bistvu samo osel, ki mu je cirkusant narisal proge. Tiger seveda ni tiger ampak  pobarvana puma medtem ko je strašni lev samo pes z lasuljo. In to je samo stranska naloga, ki povrhu vsega na koncu vsebuje preobrat, ki ga dejansko nisem pričakoval. Kako naj človek potem neha igrati ob dveh zjutraj? Kako?!

Na temu mestu bi omenil ključni dejavnik, ki bi znal odvrniti potencialnega novega igralca od obiska digitalnega divjega zahoda. Red Dead Redemption 2 je hudimano počasen in realističen špil. Uvodni del nas postavi na zasneženo goro, kjer se konji komajda premikajo, uren pa ni niti naš lik. Hitrost se sicer malce izboljša, ko končno preidemo na odprte in sončne planjave a vseeno se gre za igro, ki si vzame svoj čas in to ne gre le na račun premikanja našega lika ampak tudi na animacije, ki so podrobne a jih moramo opraviti mnogokrat. Kjer bi v nekaterih igrah »looting« padlega nasprotnika ali naokoliškega predmeta opravili v delčku sekunde, je RDR 2 drugačen. Arthur bo vsakega mrtveca z animacijo malce privzdignil, mu pretipal žepe in nato vzel predmet. Isto je z obiskom hiše, kjer boste najprej odprli predalnik ter šele nato vzeli predmet. Vsaka od teh animacij vzame recimo 5 sekund in kolikokrat jih boste morali gledati v tej, nekje 60 urni izkušnji, si lahko preračunate sami.

Zato pozor, Red Dead vas bo ustavil in od vas zahteval svojo dozo potrpežljivosti. Ta bo prišla v preizkušnjo tudi pri prečkanju sveta, ki praktično ne pozna »quick travela« zato boste pot do objektiva morali prejahati. Sicer obstaja sicer sistem kočij ter vlakov ampak večino časa boste preživeli na konjskem hrbtu, svojega štirinožnega prijatelja pa bolje da ne izgubite. Ste obtičali sredi divjine, konja pa pustili v mestu? Srečno, ker ni več tistega trika, kjer bi ga poklicali z žvižgom in bi se kar pojavil iz zraka ampak boste morali peš po njega.

Potrpežljivost gre roko v roki z realističnostjo. Arthur bo med avanturističnim raziskovanjem postal utrujen zato bo potreboval svojo dozo spanca, skozi čas mu bo zrasla brada, vsake toliko pa se bo potrebno tudi umiti. Skrbeti je potrebno tudi za svojega konja, ki prav tako zahteva svojo hrano ter čistočo, k sreči pa so bili razvijalci vsaj tako prijazni, da si med divjim jezdenjem ne more zviti gležnja. A previdno pri jahanju, saj vas zna ob veja zabrisati iz stebla, včasih pa špil zavije v realistične vode že kar nekoliko preveč nazorno. Lov na živali postane precej neprijeten, ko nedolžno bitje ne ubijete iz prve in zvijanje in grozljivo jokanje srne je nekaj, kar ne bom dolgo pozabil. Osebno imam rad grozljivke in videl sem že marsikaj a ob tuljenju ranjenega konja sem bil primoran zapreti igro in oditi na svež zrak.

Kavbojščina ne bi bila prava brez bojevanja in akcije v RDR 2 zagotovo ne manjka. Streljali bomo tako bandite kot može zakona, na izbiro pa nam je kar precejšnja orožarna. Vračajo se praktično vsa orožja iz izvirnika, dodano pa je tudi nekaj novih kosov opreme. Tu imamo revolverje, puške, dinamit ter seveda vrv, s katero lahko zavežemo kakega nepridiprava in ga vrnemo k roki zakona. Streljanje praktično isto kot prej, kjer največ štejejo streli v glavo, najbolj efektivno pa je skrivanje v zaklonu ter proženje, kjer nam pomaga samodejni merek. Tu še znani »dead eye«, ki dogajanje upočasni ter omogoči bolj natančno ciljanje a sem se ga sam presenetljivo malo posluževal. Ni pa vse isto, kjer spet v ospredje stopijo podrobnosti. Nasprotniku lahko sedaj odstrelimo del telesa, če pa slučajno stoji zraven oljne svetilke, se lahko posledično hitro vžge in mehanika gorenja ognja je v tej igri čudovita čeprav v temu primeru že malček grozljiva. Se spomnite omembe tuljenja ranjene živali? No, predstavljajte si raje gorečega človeka.

Ne manjka tudi spopad ena na ena, kjer z nasprotnikom poskušata čim hitreje ustreliti drug drugega a tako kot v originalu, mi niti tu ta celotna mehanika ni povsem jasna čeprav sem vseeno zmagoval. Bojevanje se lahko preseli tudi samo na pesti, kjer lahko tepemo, blokiramo ali pa grdavža primemo in zadavimo. Ni pa ravno čisto vse samo v direktni akciji saj je veliko večji poudarek na skrivanju in odstranjevanju kavbojev od zadaj. S tem sem mislil na zabod z nožem izza hrbta, ne pa na neke igrice iz filma Brokeback Mountain, pokvarjenci.

A pri pokanju pridaničev je vredno biti pazljiv saj lahko urno ustrelimo kakega nedolžnega, okoli stoječega civilista in tako se nad našo glavo zgrne dolga roka pravice. Če tej ubežimo, za nami razpišejo nagrado, »bounty« pa lahko sicer odplačamo sami pri pošti a ta niti ni poceni. Če z lumparijami nadaljujemo lahko zadeva celo napreduje do te stopnje, da nam mesto postane zaklenjeno zato je pametno pri našem razboritem ropanju biti kanček previden.

Grafika. Vsi smo se zagotovo slinili nad slikami in posnetki pred igrinim dejanskim izidom. Grafično morda po številu poligonov Red Dead Redemption 2 ne more konkurirati denimo God of War ali Uncharted seriji a glede na odprt svet igre, tega tudi ni bilo pričakovati saj je zadevo vendarle potrebno optimizirati. A ni vse v teksturah saj je zelo pomembna sama kinematografija vseh scen ter grafičnih učinkov in zgodilo se je, da sem včasih v igro preprosto zijal odprtih ust. Scene kot so meglica nad močvirjem ter sonce, ki se prebija skozi gosto meglo so naravnost fantastične. Združimo to s poudarkom na detajlih in dobimo prizor, ko se s kočijo počasi pripeljemo v mesto, na kolesih se nabira blato, konji puščajo odtise stopinj medtem ko nas iz verande nezaupljivo opazujejo prebivalci. Toliko je takšnih trenutkov, ko se človek počuti da ne igra igre ampak opazuje skriptirano sceno špila na YouTube posnetku ampak ne, tu sem, držim kontroler v roki in se čudim, kako se v mrzlem vremenu mojemu konju krčijo jajca. Če vas kaj takega ne navduši, potem kar brž v krsto, saj ste navznoter mrtvi.

O Red Dead Redemption 2 bi lahko spisal še celoten doktorat saj je toliko vsebine in neopisovanje kateregakoli njenega dela se zdi kot krivica a vseeno moram nekje vendarle potegniti črto. Sedaj je čas za najtežji del in sicer da podam končno oceno. Dolgo sem razmišljal, ali je počasen tempo slaba stran igre in bi jo bilo morebiti potrebno grajati a Rockstar je to vendarle storil z namenom, saj želi igralca s tem pripraviti, da upočasni igranje in se bolj zatopi v svet. Kakor je jezdenje povsod na začetku najedalo, sem se ga nato navadil in kmalu že prav veselil, saj je vsako potovanje obljubljalo neko novo avanturo. Menim, da smo se igralci skozi čas razvadili in vse hočemo storiti čim prej, brez nepotrebnega ustavljanja, medtem ko nam Red Dead pravi: »počasi, model, prižgi si pipo, naredi dva dima in bova prišla naprej.«

Igra ni popolna in vsebuje nekaj minuskov. Arthur se v zaprtih prostorih vseeno obrača prepočasi in dobrodošla bi bila opcija preskoka animacij. Včasih naletite tudi na okoli leteče predmete, težava pa je tudi pri pobiranju novih orožij saj izostane direktna primerjava stare in nove pokalice. Zvočni učinki orožarne bi lahko bili boljši, najeda pa tudi dejstvo, da če kje pozabite klobuk, ga lahko pridobite šele v domači bazi. Misije so včasih tudi nepoštene saj nas včasih postavijo v položaj, ko moramo preprosto postreliti pol mesta in ko je misije konec, moramo praktično ves pridobljeni denar ponuditi za odpravitev globe. Zna se tudi zgoditi, da vas ob zaključku naloge špil pusti sredi hoste, brez konja in vas čaka utrujajoče tekanje nazaj, čeprav za to niste krivi sami.

A to so res samo minuski in Red Dead Redemption 2 preprosto od mene ne more dobiti nižje ocene kot 5/5. Igra vsebuje toliko odlične vsebine, ki se nikoli ne počuti razpotegnjena. Stranske naloge so dejansko presegle tiste iz The Witcher 3, stopnja podrobnosti pa je tu dosegla rekordne višave, ki se jim bo težko kdaj kmalu približal.

Če ste oboževalec kavbojk ali pa če si samo želite prvovrstne enoigralske izkušnje, Red Dead Redemption 2 preprosto morate posedovati v svoji zbirki. Je igra, vredna tega, da si samo za njo pripadniki PC Master Race kupite konzolo.  Je naslov, ki pokaže kaj lahko naredijo leta razvoja na praktično neomejenem proračunu. Je špil, ki poskuša spremeniti hiter tempo vseh drugih odprto-svetnih iger kot so denimo Assassin’s Creed ali pa Watch Dogs ter nas pripraviti na drugačen stil igranja. In je izkušnja, od katere se boste težko odtegnili vse dokler ne uzrete zaključne špice in se vam krvave, neprespane oči zasvetijo pod žarkom upanja, saj naivno pomislite, da boste končno lahko počeli še kaj drugega poleg igranja tega naslova. A ta trenutek hitro zbledi saj novembra prihaja prava trda droga v obliki Red Dead Redemption Online.