Očitno je vse, kar se tiče igre Night in the Woods zavito v neko antično prekletstvo, s katerim se ni pametno hecat. Ta kultna igra je sprva izšla leta 2017 in na prvi pogled ni videti nekaj preveč unikatnega – še posebej če si boste ob njej pogledali kakšen igralni napovednik, ki pokaže kopico živali, ki se okoli premikajo iz strani gledane perspektive, v glavni vlogi pa nastopa mačka, ki rada z drugimi malce pokramlja ter premaguje enostavne platformske izzive. Vendar pa je Night in the Woods več kot nam kaže njena platnica, saj se pod površjem skriva dokaj globoka zgodba odraščajoče osebe, ki se vrne domov samo zato, ker ne ve kaj početi v življenju, na domačih tleh pa sreča kup prijateljev, ki delijo enake tegobe in so ostali ujeti v času mladosti.
Night in the Woods je zabeležil relativno dobro prodajo, a studio Infinite Fall se je dve leti kasneje znašel v težavah. Ustanovitelj Alec Holowka je bil leta 2019 obtožen fizičnega in psihičnega nasilja do bivše partnerke Zoë Quinn, zaradi česar je bil iz studia odpuščen. Alec je nato samo štiri dni po obtožbah naredil samomor.
Člani ekipe so se nato združili pod novim imenom The Glory Society in maja letos so razkrili svojo prvo igro Revenant Hill za katero sicer ni bilo rečeno, da je direktno nadaljevanje Night in the Woods, a glede na grafični slog in dejstvo, da se okoli sprehaja mačka, ki tokrat teka po vseh štirih, je bilo hitro jasno, da je tole vsaj spiritualni sekvel, čeprav bo morda zgodba povsem druga in ne bo vsebovala referenc na original.
Kaj naj bi Revenant Hill bil žal ne bomo nikoli izvedeli, saj je The Glory Society na X-u sporočil žalostno novico, da je bil projekt preklican in zdi se, da je tudi razvijalec zaprl svoja vrata. Gre za majhnega razvijalca in ko dva glavna člana zbolita razvoj preprosto ni mogel več funkcionirati. Objava sicer sprva ni želela javno razglasiti, kdo točno je zbolela, a se je nato ločeno oglasil soustanovitelj Scott Benson, ki je zapisal, da je v zadnjem letu hudo zbolel, saj ima težave s srcem, ki so verjetno posledica virusa. Zaradi tega preprosto ne more več delati tako kot je nekoč in stanje je dovolj hudo, da ne bo ozdravel v bližnji prihodnosti.
So. Over the past 12 months or so I got very sick and it didn't go away. Eventually I was diagnosed with severe heart failure, most likely from a virus. It will continue to greatly limit me for the foreseeable future and as such I've had to stop working in the manner I once did.
Ekipa je v poslovilnem pismu zapisala, da se morda kdaj spet oglasijo, ko se bo polegel prah in da nam znajo takrat podeliti več podrobnosti glede Revenant Hilla, za katerega so bili vsi ponosni, da so na njem delali. Do takrat pa nam nihče ne more vzeti originala – na Steamu ga dobite za 19,50 €.
*Posodobitev: Rockstar je zdaj uradno potrdil naslednji Grand Theft Auto in zraven dodal, da nas napovednik res čaka v začetku naslednjega meseca!
In 1998, Rockstar Games was founded on the idea that video games could come to be as essential to culture as any other form of entertainment, and we hope that we have created games you love in our efforts to be part of that evolution.
Leto 2023 nam je postreglo s kopico kvalitetnih igričarskih naslovov, tik pred iztekom leta pa naj bi dobili eno najbolj pričakovanih napovedi iger zadnjih desetih let. Razvijalec Rockstar naj bi namreč še za ta teden pripravil uradno najavo igre GTA 6, nakar naj bi naslednji mesec prejeli še prvi napovednik, ena od teh dveh stvari pa bi morala, vsaj tako goreče upamo, vsebovati vsaj nekakšen okviren datum izida.
Stvar je zaenkrat samo govorica, a prihaja iz morda najbolj zaupljivega vira, ki ga poznamo: o njej poroča spletna stran Bloomberg, pod njo pa se je podpisal novinar Jason Schreier, ki zelo redko zapiše takšne konkretne informacije, če ni prepričan o njihovi verodostojnosti. Tako lahko te njegove besede vzamemo za gospel in ostane nam samo še ugibanje, kdaj se bo napoved zgodila.
Rockstar ima za svoje napovedi očitno rad zimske dni, saj je bil GTA 5 prvič uradno napovedan novembra 2011, nakar je izšel septembra 2013. Zna biti, da bo tudi GTA 6 sledil takšnemu trendu in ga lahko v tem primeru pričakujemo v 2025, a po drugi strani obstaja upanje, da se bo stvar rodila že v 2024. Tudi njihov zadnji naslov Red Dead Redemption 2 je od najave leta 2016 do rojstva v 2018 potreboval 2 leti, vendar pa je imel ta naslov nekaj težav pri razvoju zato je bil vmes tudi zamaknjen.
O Grand Theft Auto 6 konkretno ne vemo še ničesar, čeprav se vsi spomnimo ogromnega hekerskega napada, ki je iz Rockstarjevih strežnikov odtujil nekaj posnetkov iz igre, ki je bila vzeta še iz zgodnje verzije, ti pa so neuradno potrdili, da bomo v GTA 6 prvič nastopali v vlogi ženske protagonistke Lucie, skočili pa bomo lahko tudi v kožo njenega moškega spremljevalca Jasona.
Vprašanje ostaja tudi kdaj točno bomo nato dobili napovednik, čeprav se nam o tem že malce svita. Decembra se bo namreč zgodila vsakoletna podelitev nagrad The Game Awards, ki rada postreže tudi s predstavitvami večjih naslovov. Ni ravno naključje, da se je malce po Bloombergovem članku na X-u oglasil Geoff Keighley, ki je zapisal, da smo od podelitve nagrad samo še 30 dni stran.
Franšiza Assassin’s Creed je potrebna temeljite prenove in čeprav je zadnji del Mirage predstavil nekaj dobrih idej in je hkrati nakazal, da se založnik Ubisoft premika v pravo smer, je bil ta še vedno ujet v krempljih zastarele tehnologije in utrujene igralne formule. To spremembo nam zna prinesti nov val Assassin’s Creed iger, ki jih zaenkrat poznamo pod kodnima imenoma Red in Hexe, iz tega dvojca pa bo najprej na plano pokukala japonska inačica Red.
O njej se ne ve veliko, a dobro podprte govorice iz strani novinarja Toma Hendersona zdaj pravijo, da smo morda dobili ime glavnega protagonista, ki se bo tu imenoval Yasuke. In to zna biti morda najbolj unikaten glavni junak znotraj te franšize, saj je Yasuke temnopolt samuraj, ki je v zgodovinskih tekstih zares obstajal, kar bi iz njega naredilo prvega protagonista znotraj Assassin’s Creeda, ki bi bil modeliran po resnični osebi.
Zgodba znotraj igre Red naj bi bila sicer mešanica fikcije in resnične zgodovine: Yasuke naj bi zgodbo začel kot suženj na ladji, ki jo napadejo in na njej pobijejo vse – vključno z njegovo sestro. Preživi edino Yasuke, ki je nato pripeljan na Japonsko, tam pa se nauči samurajskega življenja pod budnim očesom fevdalnega gospoda Ode Nobunage.
V resničnem življenju o začetkih prvega temnopoltega samuraja ne vemo veliko, čeprav se sumi, da je bil res suženj na ladji, a je bil takrat še otrok. Ko se je kasneje srečal z Alessandrom Valignanom, italijanskim misijonarjem, je bil že svoboden človek, dvojec pa je potoval iz Indije do Japonske, Yasuke pa Alessandru služil kot osebni stražar.
Les 500 likes ont été atteints, voici donc deux infos exclusives :
– L'héroïne devrait s'appeler Naoé/Naoi (mais il pourrait être modifié d'ici la sortie du jeu, comme Jora est devenu Eivor dans Valhalla). Il est d'ailleurs fort probable que ce soit son nom en japonais "ナオエ"… https://t.co/UjvOuDWiKI
V vsakem primeru je Yasuke na koncu postal samuraj, tako da je malce čudna izbira za glavnega junaka igre, ki bi se morala vrteti okoli prikritih umorov, zato bi bila za to nalogo bolj primerna kakšna ninja. A morda bo ravno to nalogo izpolnil drugi protagonist, saj naj bi Red predstavil dva glavna junaka, med katerima bomo lahko poljubno menjavali. Ime drugega heroja oziroma herojinje naj bi bilo Naoe, hčerka Fujibayashija Nagatota in dvojec junakov naj bi se na začetku sovražil, a kasneje najdeta skupni cilj.
Stvar se sliši presneto zanimivo in če bo Ubisoft znal vse izpeljati tako kot je treba nas zna kmalu pričakati frišen Assassin’s Creed, ki bo končno predstavil nekaj originalnosti in zraven dodal privlačno zgodbo.
Če vam je ideja temnopoltega samuraja všeč si lahko te dni na Netflixu pogledate anime serijo Yasuke.
Navdušenci nad igričarsko znanstveno fantastiko so včeraj praznoval N7 Day, ki je namenjen počastitvi franšize Mass Effect. Razvijalec BioWare je leta 2007 spočel hudo zanimivo pripoved in vesolje, ki je vsebovala cel kup izvenzemeljskih ras, političnih zapletov in skrivnosti, nakar je spočel še dve hvalevredni nadaljevanji in en malce manj počaščen ločen del Andromeda, ki ga je zaradi slabih kritik želel čim prej pozabiti.
Vendar pa kljub enemu slabemu delu si Mass Effect vseeno zasluži nove pripovedi in res bi bil čas, da za stvar poprime kakšna dobra naveza scenarista in režiserja, saj bi se iz te franšize lahko ustvarilo res dobro serijo in znanstveno-fantastičnih izdelkov, še posebej originalnih, nam na filmskih in televizijskih platnih vedno primanjkuje.
Franšiza je šla po Andromedi na nekajletno spanje, BioWare pa zdaj dela na novem delu. V bistvu na njem delajo že kar nekaj časa, saj je bil Mass Effect 5 uradno najavljen leta 2020 in to preko dražilnika, tri leta kasneje pa je razvijalec pripravil… Nov dražilnik. Ki je v bistvu še krajši od prejšnjega.
BioWare se je včeraj sicer lotil postopnega razkrivanja dražilnika, tako da je postopoma izdal par kratkih izsečkov, ki so se imenovali Epsilon, Defiance in Nebula, trojico sestavljenih kadrov pa si lahko ogledate zgoraj. V bistvu pol minute dolgi posnetek ne pove ničesar novega, saj gledamo samo CGI nekega lika, ki se sprehodi skozi hodnik, se obrne proti kameri in nato odide nekam stran. To je to in čeprav so navdušenci nad Mass Effectom veseli že vsaj tega, je nekaterim BioWare s tem samo dvignil pritisk.
Po treh letih od prve najave bi bil namreč že skrajni čas, da vidimo nekaj bolj konkretnega oziroma da se z nami podeli vsaj kakšna informacija glede zgodbe. Razvijalec je trenutno zaposlen z delom na igri Dragon Age: Dreadwolf, ki prav tako že dolgo vrti kolesa v prazno in še vedno ni pokazala kakšnega pravega napovednika, kaj šele da bi dobili datum izida.
To draženje tako ni nič drugega kot potrditev, da je naslov še vedno izdelavi, a če bi ugibali, bi rekli, da je še leta stran od zaključne vrstice kode. BioWare je v zadnjem letu naletel na težke čase: konec avgusta so odpustili okoli 50 delavcev, tako da naj bi zdaj na obeh naslovih delalo okoli 250 ljudi, kar se sliši veliko, a je za tako gigantska projekta presenetljivo malo.
Ena večnih šal priljubljene risane serije Simpsonovi je bila Homerjeva vzgoja svojih otrok – specifično je imel trdo roko pri svojem sinu Bartu, ki mu je vedno rad nagajal, nakar mu je Homer to povrnil z besedami: “Why you little…” čemur je sledilo davljenje svojega sina. Dobrih 30 let nazaj takšen črn humor ni bil nič posebnega, saj zadeve ni nihče jemal resno oziroma za kakšen zgled. Vendar so dandanes časi drugačni in tudi Simpsonovi so se morali modernizirati v marsikakšnem pogledu.
Stvari so se zlagoma začele spreminjati in tako je bil med drugim tudi zamenjan glasovni igralec indijskega lika Apu, saj ga je dolga leta uglaševal belopolti Hank Azaria, nakar je bil lik leta 2017 utišan in od takrat ni spregovoril nobene nove besede več.
Zdaj se je v 35. sezoni, v epizodi “McMansion & Wife” tudi Homer odločil posodobiti in od zdaj naprej ne misli več daviti svojega otroka. Epizoda v mestece Springfield pripelje novega soseda Thayerja, ta pa ob stisku roke pohvali Homerjevo moč, nakar mu ta odvrne, da se je očitno splačalo davljenje svojega sina, zraven pa hitro doda, da se samo heca, saj so se časi spremenili in tega ne počne več.
I just found out that, after over 30 years, The Simpsons has finally retired their long-running gag of Homer strangling Bart.
V bistvu Homer že dolgo pred tem ni poskušal zadaviti Barta. Zadnjič se je to zgodilo v 31. sezoni in sicer v epizodi “The Winter of Our Monetized Content”, kjer ga Homer poskuša zadaviti preko vrtne cevi za zalivanje, pred tem pa se je to zadnjič zgodilo v 22. sezoni, ki se je odvila leta 2011, takrat pa smo gledali epizodo “Love is a Many Strangled Thing”. Homer se takrat udeleži seminarja za očete, nakar mu bivši NBA zvezdnik Kareem Abdul Jabbar pokaže, kakšen je točen občutek, če nekdo sklene dlani okoli tvojega vratu. Vse od takrat se nato Homer ni mogel več pripraviti, da bi svojemu sinu odvzel dostop do kisika.
V bistvu sem presenečen, da se je v zadnjih letih davljenje Barta upočasnilo, a po drugi strani sem že davno tega opustil gledanje te serije, ki pa je v zadnjih letih dejansko dobila nekaj svežega vetra in naj bi spet izdajala kvalitetne epizode. Vsebine še ne bo kmalu zmanjkalo, saj so bili Simpsonovi obnovljeni za vsaj še 36. sezono, ki bo izšla jeseni 2024.
Ko me kdo povpraša, kdo je služil kot moj navdih za moje pisanje in ustvarjanje recenzij na naši strani jim navržem nekaj imen, med njimi pa vedno ime najde tudi ustvarjalec Yahtzee Croshaw, ki je leta 2007 započel serijo komičnih video recenzij Zero Punctuation, to pa smo takrat Slovenci gledali za nekakšno alternativno video verzijo Jokerja.
Žlobudravi Britanec je od takrat spočel kar 800 epizod te serije in vsaka od njih je izšla tedensko in samo redko se je zgodilo, da je Yahtzee zamudil kakšen rok za oddajo nove recenzije. Spočetka je zabavne animacije risal sam in čeprav so bile te preproste, so v sebi skrivale ogromno skrivnosti, tako da si moral praktično vsako epizodo pogledati dvakrat – enkrat si se osredotočil na njegove hitre besede, drugič pa si užival v zabavnih animacijah.
Kar je najboljše pri Zero Punctuation je dejstvo, da je zadeva dejansko smešna in se včasih nasmeješ od srca. Komedija je v igrah bolj redko reprezentirana – vsaj takšna za bolj odrasle – in zato tisti biseri toliko bolj izstopajo. Vendar pa se ni vse vrtelo samo okoli straniščnega humorja, saj je bil Zero Punctuation primarno resda namenjen zabavi, a med vrsticami se je dalo izluščiti tudi dobre kritike. Da Yahtzee ni samo zabavljač je kasneje pokazal v ločeni YouTube seriji Extra Punctuation, ki se loti raznih igričarskih tem na bolj resen način in stvar je preprosto genialna, zaradi česar bi osebno Yahtzeeja označil za najboljšega recenzista igričarske vsebine.
Today, I formally resigned from The Escapist and Gamurs. I don't have the rights to Zero Punctuation, but whatever happens you'll be hearing my voice again soon, in a new place. Join this discord for updates in the coming days: https://t.co/Kdmb5biPDN
Žal pa se je njegova pot produciranja Zero in Extra Punctuation zaključila, saj je tip dal včeraj odpoved, skupaj z večino osebja spletne strani The Escapist. Razlog je bilo vodstvo te spletne strani, ki je odpustilo Nicka Calandro, ki je od leta 2019 pri njej deloval kot glavni urednik in je bil med sodelavci izjemno spoštovan. Nicka so iz pisarne brcnili, ker naj ne bi dosegel začrtanih ciljev, ki so bili po Nickovih besedah nerealistični, ponosno pa je odklonil odpravnino in pogodbo o nerazkrivanju podatkov. Odpuščeni so bili tudi nekateri drugi delavci, medtem ko so drugi podali odpoved v namen solidarnosti – ravno to je storil Yahtzee Croshaw, ki je vest podelil preko X-a in zraven pripisal, da si ne lasti licence za Zero Punctuation, a da bomo zanj še slišali.
I was let go for "not achieving goals" that were never properly set out for us, and lack of understanding of our audience and the team that built that audience.
I've watched many colleagues let go for the same reasons, and today was my day!
Odpoved je dala tudi celotna ekipa, ki je skrbela za video produkcijo in očitno bodo zdaj vsi sledili Nicku, ki se bo lotil nekakšnega samostojnega projekta. Podpore iz strani oboževalcev jim zagotovo ne bo težko dobiti – Yahtzee je na X-u podelil vabilo do Discord kanala Escaped the escapist, kjer bo ekipa najavila svoje nadaljnje načrte, ta pa že zdaj vsebuje skoraj 10k članov.
Vseeno pa je to žalosten dan za privržence serije Zero Punctuation, saj smo nekateri črno-rumene podobice spremljali več kot desetletje in bomo stvar enostavno pogrešali. The Escapist lahko seveda še vedno proizvaja nove epizode, a brez izvirnega avtorja zadeve ne bo gledal nihče.
Kakor kaže zna Baldur’s Gate 3 letos izmakniti lovoriko naslova najboljše igre leta 2023 in ta laskavi naslov si upravičeno zasluži. Razvijalec Larian Studios je dokazal, da ga zdaj lahko prištevamo med razvijalce najvišjega kova in pri marsikakšnem navdušencu nad RPG-ji je ta studio zdaj zamenjal utrujeni BioWare, ki je nekdaj izdajal same uspešnice, zdaj pa je bleda senca samega sebe.
Larian se še ni čisto izjasnil ali namerava za Baldur’s Gate 3 izdati tudi kakšen obsežnejši dodatek, čeprav tega ta igra niti ne potrebuje, saj vam že osnovna kampanja lahko prinese več kot 100 ur zabave, nakar vas čaka še ponovno preigravanje, saj vse vsebine preprosto ne boste ugledali samo skozi eno igranje. Nov igranja se lahko lotite na višji težavnost, zna pa biti, da bo kmalu poskrbljeno tudi za mazohiste, ki se radi lotijo najvišjega možnega izziva.
Nek uporabnik Reddita je namreč opazil, da je se je pri GOG verziji igre pojavil nov dosežek Foehammer, tega pa lahko dobimo samo takrat, ko celotno kampanjo preigramo na težavnosti Honour. Dosežek za zdaj še ni omogočen, a je lep pokazatelj, da Larian očitno o njem razmišlja oziroma da je ta tik pred tem, da ga implementirajo.
Igralni način Honour je igralcem prejšnjih Larianovih iger, v tem primeru Divinity: Original Sin 1 in 2, že znan, saj je tam dodatno otežil že tako visoko težavnost Tactician. Honour v bistvu ni zvišal same težavnosti, saj je ta ostala enako brutalna kot na Tactician, a je v kampanjo dodal dve dodatni komplikaciji: igralci so bili omejeni na samo en položaj shranjevanja in ob smrti glavnega junaka se je ta shranjen položaj samodejno izbrisal, tako da si moral kampanjo začeti od začetka.
Ti dve stvari sta že pri Divinity: Original Sin igranje naredili primerno samo za tiste največje mojstre, pri Baldur’s Gate 3 pa je stvar še težja, saj je kampanja daljša. Samo predstavljajte si, da igrate 90 ur, nakar sredi boja naredite usodno napako, ki je lahko tudi posledica nesrečnega klika in že se lahko poslovite od vseh teh ur garanja in finomehaničnega nadzorovanja druščine. Ni treba dvakrat poudarjati, da je ta igralni način namenjen samo tistim, ki so osnovno kampanja preigrali do obisti in so odkrili vse njene skrivnosti, saj ni brutalna samo težavnost, ampak vam ena shranjevala točka tudi močno zreducira možnosti eksperimentiranja v dialogih.
Kdaj bo igralna možnost Honour prispela v igro še ni znano, saj Larian zadeve še ni uradno priznal, a razvijalec še vedno pridno izdaja posodobitve, tako da se to zna zgoditi še ta mesec – ravno prejšnji teden smo prejeli četrti večji popravek, ki je morda pripravil teren tudi za Honour preigravanje.
Po seriji turnirjev POP-UP, ki smo jih izpeljali znotraj trgovine Mimovrste, smo se pretekli vikend odpravili še v Citypark Ljubljana, kjer smo priredili nov, zdaj že skorajda tradicionalni večji dogodek znotraj tega nakupovalnega centra, le da smo se letos preselili pred trgovino Humanic, kjer smo dobili še malce več prostora za postavitev vseh zanimivih tehnoloških igračk, ki so bile za preizkus povsem brezplačne.
Beat Saber je zopet poskrbel za cel kup plesne zabave, letos pa smo ga prvič poganjali tudi na očalih Meta Quest 3.
In tudi letos raznovrstne zabave res ni zmanjkalo. Za začetek smo razširili svoj nabor VR izdelkov, ki so vedno popularni in to je pač ena stvar, ki jo moraš preprosto preizkusiti preden lahko zares rečeš, če ti je stvar všeč ali ne. Ena postaja je vsebovala zdaj že nekam ostareli Index VR, ki pa ga imamo radi kljub njegovi starosti, saj stvar resda zahteva kar nekaj nastavljanja in priklapljanja kablov, a nato deluje brez kakršnihkoli zapletov. Index je obiskovalce zabaval v plesni igri Beat Saber, enako nalogo pa je na drugi strani opravljal najnovejši Meta Quest 3, ki je obiskovalcem poleg iger predstavil vse čare AR dimenzije in popolne brezžičnosti. Če ste se našli med preizkuševalci ali pa vas je od vedno zanimala VR zabava, vendar se vam je zdela zadeva predraga, potem lahko te stvari vedno najamete in jih dodobra preizkusite v zavetju svojega doma.
Praktično ni bilo minute, da ne bi bilo zasedenih vseh 9 postaj Lenovo Legion računalnikov.
Glavnino pozornosti in uporabe so poželi naši Lenovo Legion računalniki, ki so posedovali nameščene kopije iger Fortnite, Counter-Strike 2, League of Legends in Valorant. Te postaje so nam čez noč povzročile kar nekaj sivih las, saj sta si Epic Games in Valve izbrala ravno naša dva dneva za spočetje ogromnih posodobitev. Fortnite tako nekaj ur ni deloval, saj so strežniki Epic Gamesa preprosto prenehali obratovati, posodobitev za Counter-Strike 2 pa je bila sicer manjša, a tistih nekaj gigabajtov postane problem, ko jih moraš namestiti na 9 ločenih PC-jev. Hvala bogu za zunanji prenosni disk, ki nas je rešil večjih preglavic in kljub težavam je bilo na koncu vseeno zanimivo videti igralce, ki so se z izjemno popularno sezono OG srečali ravno na našem dogodku.
Logitechova oprema nam je popestrila igri Gran Turismo 7 in Farming Simulator 22.
Fortnite navijači so bili še toliko bolj veseli sobote, ko se je na lokaciji pojavil tudi izjemno popularni slovenski YouTuber Wortex. Ta je poklepetal s svojimi oboževalci, se z njimi slikal in podelil kakšen avtogram, podelil pa je nekaj mnenj glede nove sezone, ki mu je samo dan pred tem močno zvišala oglede na YouTubu.
Tu je bila nato še trojica postaj PlayStation 5. Na dveh so se lahko igralci družno zabavali med poganjanjem najnovejše nogometne simulacije FC 24, na tretjo pa so posadili dirkalno simulacijo Gran Turismo 7, igralce posadili za Logitechov volan G923 in znotraj dirkalnega simulatorja UVI Racing PRO v2, za namenček pa smo vsakemu oboževalcu dirkanja čez glavo poveznili še VR očala PSVR 2, tako da so resnično doživeli verodostojno izkušnjo lovljenja ovinkov. To ni bilo edino volaniziranje, saj je je podjetje UVI na prizorišče pripeljalo še svoja napredna simulatorja dirkanja UVI Racing PRO in UVI Racing PRO Extreme, ki sta skupaj s pošastno tresočima volanoma podjetja Fanatec preko igre Assetto Corsa Competizione zabavala tiste, ki največ polagajo na simulacije in učinke vibracij, ki te pretresejo do kosti.
Brez naših prisrčnih partnerjev takšni dogodki preprosto ne bi bili mogoči.
Izjemno veliko uporabnikov je nase presenetljivo privlekel tudi Farming Simulator 22, ki smo ga letos prvič držali kot sestavni del dogodka, nanj pa smo priključili volan in pedalke Logitech G Farm Simulator Heavy Equipment Bundle. Očitno imamo v Sloveniji kar nekaj kmetovalcev, ki so pridno sukali volan in pritiskali na gumbe in najbolj zabavno je bilo videti starše, ki so pomladek poučevali o vseh pritiklinah sodobne kmetijske opreme.
Na letošnjem dogodku sta se nam pridružila tudi partnerja paysafecard in Valu, ki sta delila balone in bombončke, na voljo pa je bila tudi ekskluzivna ponudba, ki je vsakemu novemu uporabniku na račun brezplačno naložila za 11 € bonusa. Kaj naj rečemo: naši dogodki ne prinašajo samo brezplačne zabave, ampak ste za udeležbo tudi nagrajeni!
Kot vedno se je treba na koncu zahvaliti partnerjem, brez katerih ti dogodki preprosto ne bi obstajali. Omenili smo že paysafecard in Valu, k njima pa je treba dodati še slovensko podjetje UVI, Lenovo in Logitech, saj je vsak od njih dodal kakšen svoj kos opreme, ki so za izvedbo nepogrešljivi.
Za letos z dogodki še nismo zaključili, saj že pridno delamo na načrtih za POP-UP turnir iz igre Counter-Strike 2! Slike iz dogodka si lahko medtem ogledate na naši uradni Facebook strani.
Leto 2023 bi moralo biti prvo, ko se na pašnikih ne bi smela pojaviti povsem svež vnos znotraj dolgoletne serije Call of Duty. To so bile sprva samo dobro podprte govorice in glavo damo stran, da so bili to tudi prvotni načrti Activisiona, ki pa si je nato v zadnjem trenutku premislil in razvijalcu Sledgehammer Games zabičal, da mora narediti vse v svoji moči, da tudi letos splavi novi COD, ki je v tem primeru postal Modern Warfare 3.
Sestavni del vsakega novega Call of Dutyja (razen ene izjeme) je tudi frišna enoigralska kampanja in Activision je v zadnjih letih prišel na idejo, da bi lahko prednaročniki dražjih edicij igre lahko dobili dostop do igranja te nekaj dni pred izidom polnega paketa, ki vsebuje tudi večigralstvo. In glede na vse znake in nekaj mojih osebnih izkušenj iz preigravanja zadeva na konzoli PlayStation 5 je letošnja kampanja najslabša do sedaj.
Nekaj mora iti hudo narobe, če ti spletna stran IGN podeli nizko oceno. Vsaj tako pravi stari rek, čeprav je IGN v nekaj zadnjih naslovih upravičeno podelil nižje ocene in njihova sodba, ki je enoigralski kampanji v Modern Warfare 3 prisodila nizko oceno 4/10, je tudi tokrat pravilna.
Novi Call of Duty je bil več kot očitno spočet karseda hitro in kvaliteta je bila obstranskega pomena. Tako kritiki kot igralci se pritožujejo nad kriminalno kratkostjo izkušnje, saj se da vse skupaj preigrati v dobrih treh urah, tisti, ki pa bodo preiskali vsak kotiček mape in preizkusili vsa orožja, pa lahko iz skozihoda potegnejo dodatno uro zabave.
Uživači COD kampanj sicer že veste kaj pričakovati, vendar pa Modern Warfare 3 poskuša vsaj malce spremeniti igralne elemente. Sledgehammer Games se je namreč odločil spočeti bolj odprte stopnje, ki omogočajo malce več raziskovanja in poti do cilja, kar je hvalevredna poteza, saj se je linearnost COD kampanj v zadnjih iteracijah zožila do te mere, da so ti pomagači cel govorili točno kdaj in v koga moraš ustreliti.
Vendar pa odprtost nivojev ne pomeni veliko, če se naloge odvijajo na stopnjah, ki so v bistvu samo večigralske mape iz ločene brezplačne igre Warzone in na splošno se čuti, kot da je igra samo kup map, ki so med sabo povezane z vmesnimi sekvencami, vmes pa boste ponavljali nekako tri naloge, ki hitro postanejo dolgočasne. Poleg tega je tu izginil še en dolgoletni znak te franšize: kompanjoni, ki vas spremljajo na misijah. Ti so v Modern Warfare 3 skoraj povsem izginili, saj z njimi komunicirate samo preko radia (delanje animacij je drag in zamuden posel), medtem ko boste opravljali samotarske naloge, kjer se je treba skrivoma nekam pretihotapiti brez streljanja, teh misij pa je čisto preveč.
Modern Warfare 3 je zaradi teh težav hitro postal predmet norčevanj preko interneta in več kot očitno je stvar bila sprva zamišljena kot DLC za prejšnjo igro, ki jo je nato Activision zapakiral v samostojno poglavje, za katerega lahko zdaj zaračunavajo polno ceno. To ni samo teorija: na PC-ju so zdaj Modern Warfare igre zapakirane v zaganjalnik Call of Duty HQ, tako da v bistvu najprej zaženeš Modern Warfare 2 preden lahko znotraj zaganjalnika zaženeš tretji del, ki pa je povsem ločena izvršna datoteka.
Seveda večina ljudi kupi novi Call of Duty zaradi večigralstva, vendar tudi na tem področju ob izidu ne pričakujte vsebine, ki vas bo odpihnila stran. Modern Warfare 3 bo namreč ob izidu, ki se bo zgodil 10. novembra, vseboval samo mape iz Modern Warfare 2 (2009), ki so sicer resda legendarne, a za to ceno bi človek vseeno pričakoval nekaj originalne vsebine, ki bo v tem primeru prispela naknadno. To je samo še en dokaz, da je bil Modern Warfare 3 skupaj spravljen po sili razmer in res upamo, da zdaj, ko je Microsoft postal novi lastnik Activisionovih franšiz, Call of Duty ne bo več delan samo po želji čim večjega zaslužka, ampak da bodo legitimni kupci za svoj težko prigarani denar tudi prejeli zasluženo igralno vsebino.
Fortnite se je leta 2017 rodil v povsem drugačni obliki kot pa ga poznamo danes. Zadeva je originalno nosila naslov Fortnite: Save the World in je bila plačljiva, nakar je Epic Games opazil enormno popularnost igre PlayerUnknown’s Battlegrounds, ki je širokim množicam predstavil koncept igranja battle royala, nakar je Epic Games to idejo uporabil tudi za svojo igro. Fortnite so najprej nameravali prodajati ločeno, a so se nato odločili stvar ponuditi brezplačno in znotraj zapeči cel kup mikrotransakcij, kar se je izkazalo za genialno potezo.
Fortnite je od takrat postal globalni fenomen, ki že zdavnaj ni več samo battle royale streljačina, saj vsebuje cel kup igralnih načinov, stvar pa je tudi izjemno priročna kot marketinško orodje za prihajajoče filme in serije. Kljub temu se je zdelo, da je tudi slava Fornita počasi začela ugašati, nakar je nakazalo tudi dejstvo, da je Epic Games podražil nakup igrine interne valute V-Bucks, hkrati pa odpustil cel kup delavcev.
Vendar pa so bile novice o prerani smrti te igre neutemeljene. Epic Games je namreč v petek zagnal povsem frišno sezono, imenovano OG.
OG je okrajšava za “Original” in v tem primeru je preko nje Epic Games nazaj pripeljal tisti izvirni otok, ki so ga igralci tako vzljubili ob igrinem rojstvu, zraven pa je bila dodana igralna formula, ki jo je razvijalec skozi leta finomehanično dograjeval. Rezultat je izjemno zabavna sezona, ki v svoje naročje kliče nove in stare igralce, stvar pa je po popularnosti naravnost eksplodirala.
Way to start things off with a big bang 💥
We're blown away by the response to #FortniteOG. Yesterday was the biggest day in Fortnite’s history with over 44.7 MILLION players jumping in and 102 MILLION hours of play.
Prva dva dni je bil naval na strežnike tako ogromen, da je moral Epic Games vpeljati čakalne vrste in igralci so tako morali čakati tudi po 20 minut, preden so sploh dobili priložnost za igranje, veliko pa jih je pri tem odštevalniku na koncu pričakala napaka, zaradi katere so se bili prisiljeni znova prijaviti v igro in se postaviti v novo čakalno vrsto.
Vendar pa tudi igranje ni igralcev odvrnilo od napadanja strežnikov, kar je na X-u ponosno delil tudi sam razvijalec. Včeraj se je tako zgodil največji dan v igrini zgodovini, saj se je v igro prijavilo kar 44,7 milijona igralcev, ki so skupaj prigarali 102 milijona igralnih ur. To je naravnost neverjeten rezultat in dober pokazatelj, da ima Fortnite v sebi še ogromno zdrave baterije.
Fortnite play averaged 195 minutes per player on Xbox that day, while PlayStation players averaged 204 minutes. PHEW.
Za primerjavo: najbolj igrana igra na Steamu je trenutno Counter-Strike 2, ki redno dnevno nabira preko milijon istočasnih igralcev, a po drugi strani je tudi res, da pri tem gledamo samo številke na PC-ju, medtem ko je Fortnite prisoten povsod – tudi na telefonih. Kako ogromna je bila ta igra v preteklih dneh pove raziskovalna firma Circana, saj naj bi po njihovih podatkih novo sezono igralo kar 38% vseh uporabnikov konzol Xbox, medtem ko je tudi PlayStation pokazal impresivno igralno bazo, ki je štela 33 % vseh uporabnikov.
Nova sezona naj bi trajala samo 1 mesec, a glede na ta titanski uspeh OG-ja ne bi bili presenečeni, če se ti načrti zdaj niso spremenili in bo OG postal nekakšen stalni igralni način, ki mu bodo sčasoma samo dodajali manjše kozmetične popravke.
Blizzard je na svojem sejmu BlizzCon veliko pozornosti namenil svojemu MMO-ju World of Warcraft, ki že dolgo ne krasi najvišjih mest najbolj igranih naslovov, vendar pa je stvar še vedno dovolj dobičkonosna, da namerava razvijalec za njo spočeti trojico novih dodatkov, pozabljena pa ne bo niti klasična različica igre, ki bo prav tako deležna nove vsebine.
Ta prihaja v obliki predelave razširitev Cataclysm, ki je izšla leta 2010 in to je bil tudi prvi dodatek, ki med igralci ni požel univerzalne slave. Blizzard se je namreč pri splavitvi tega dodatka odločil, da po celem svetu Azerotha spočne kataklizmo, zaradi česar so bile nekatere stare lokacije in naloge predrugačene, to pa je pogrelo dolgoletne oboževalce tega sveta, ki so želeli ohraniti stari izgled, a so bili zdaj prisiljeni v preigravanje novih lokacij.
Takšno spreminjanje map je dandanes nekaj povsem vsakdanjega – sploh več ne štejemo, kolikokrat je do sedaj Epic Games predrugačil mapo znotraj Fortnita, a takrat so bile te spremembe hudo kontroverzne, vendar pa so bili igralci jezni tudi zaradi drugih stvari.
Po mnenju mnogih je namreč Cataclysm vnesel spremembe, zaradi katerih je izginila potreba igralcev po pogovarjanju in druženju. Pred to razširitvijo so se namreč igralci lahko združili v skupine samo tako, da so se med sabo kontaktirali preko pogovora ali pa skočili v cehe, ki so prirejale redne spuste v najgloblje temnice. Catacylsm pa je prinesel orodje, kjer si samo označil, kaj ti gre najbolje od rok, nakar te je igra sama postavila v skupino z drugimi igralci, ki so si prav tako zaželeli plenjenja grobnic.
Cataclysm je tako postal dodatek, zaradi katerega je večina igralcev sploh prišla do ideje, da bi lahko Blizzard spočel strežnike, ki bi zopet prinesli klasično izkušnjo igranja in da je zdaj ravno ta dodatek prišel spet na te svetove se zdi kot neka slaba šala. Vendar pa ima Blizzard očitno zamišljene neke načrte in ti vključujejo tudi ta dodatek, ki bo s sabo prinesel možnost hitrejšega stopnjevanja igralnega lika, rasi Worgen in Goblin, najvišjo izkustveno stopnjo 85 ter samodejno iskanje skupin za temnice, ki se tu imenuje Dungeon Group Finder.
Cataclysm Classic naj bi izšel v prvi polovici naslednjega leta, ob tem pa se zastavlja vprašanje, kje točno se bo Blizzard ustavil pri predelavi dodatkov oziroma če se sploh kdaj namerava ustaviti.
Igra Diablo 4 je ob svojem izidu in po njem prejela mešane kritike. Opisovalci in igralci, ki so od četrtega poglavja o vedno čuječih demonskih silah pričakovali samo zanimivo zgodbo in dovolj akcije, ki bi pričarala nekaj desetih ur brez možganskega klanja, so bili s prejetim zadovoljni, zataknilo pa se je pri tistih, ki hitro dosežejo maksimalno stopnjo in se nato spravijo v preganjanje najbolj bleščečih kosov oklepov ter orožij.
V sami svoji srži tole ni slab naslov, zato bodo tisti, ki so se v igranju zabavali, veseli sveže najave iz strani razvijalca Blizzarda, ki je na svojem tradicionalnem sejmu BlizzCon za pričujočo igro najavil prvi dodatek, imenovan Vessel of Hatred.
Razširitev bo zaigrala na naše nostalgične note, saj bomo v njej odpotovali v regijo Torojan, kjer se nahaja mesto Kurast. Slednjega smo srečali znotraj igre Diablo 2 in sicer v njenem tretjem poglavju, džungelske stopnje pa sem ob svojem prvem preigravanju naravnost sovražil. Leta nazaj sem kot smrkavec za preigravanje izbral barbara in v Kurastu so mi fino življenje grenili hitro izmikajoči sovragi, ki so mi zadali ogromno škode, za povrh pa so me velikokrat s pihalniki streljali tudi izza majhnih potočkov, zaradi česar so ostali izven zamaha moje sekire, takrat pa mi ni na pamet padlo, da se zna barbar naučiti tudi veščine skoka.
Poleg starega mesta se bomo srečali tudi z Mephistom, ki bo zopet začel povzročati težave, tako da se bo spet treba vrniti in mu primazati par vzgojnih. Kaj več Blizzard v kratkem napovedniku ni želel izdati, kar niti ni presenetljivo, saj ima Vessel of Hatred izid napovedan v “pozno 2024”, prvi pravi igralni posnetki in informacije glede dodatne vsebine pa bodo prišle enkrat poleti.
Je pa Blizzard napovedal popolnoma nov igralni razred in to takšnega, ki ga v Diablo igrah do sedaj še nismo videli. Kaj točno zna ta biti se nam ne sanja, a zna to biti nekakšna različica Witch Doctorja, ki smo ga lahko igrali v Diablo 3, saj ta igralni razred izvira ravno iz pragozda Torojana, zaradi česar bi bilo tako logično, da bi v razširitvi igrali nekakšno verzijo Kurastovega domorodca.
Umetna inteligenca je tu in ne bo šla stran. Takoj ko sta orodji ChatGPT in DALL-E pokazali, da lahko spočneta ogromno pisnega in risarskega dela v samo nekaj sekundah so se raznim delodajalcem pocedile sline, saj so prišli do spoznanja, da lahko odpustijo cel kup ljudi, njihove naloga pa bo prevzela umetna pamet, ki za delo ne potrebuje plačila, počitka, bolniške in nadomestila za porodniško odsotnost.
S tem se je v igričarski industriji začel tudi val odpuščanj, ki je bil podkrepljen tudi z dejstvom, da so založniki med koronavirusom na veliko zaposlovali, zdaj ko pa je zahteva po njihovih izdelkih malce usahnila, so na plačilnih listah ostali ljudje, ki so jim postali odveč.
Ubisoft literally conducting layoffs this year and last month, and they're posting AI art. Unbelievable.
Odpuščanja so prizadela tudi največjega francoskega založnika Ubisoft, ki je v zadnjem letu odpustil nekje 1.000 ljudi, čeprav je podjetje še vedno dovolj veliko, da zaposluje preko 19k ljudi. Nikomur od teh pa očitno ni bila zaupana naloga ustvarjanja grafičnih dizajnov, saj je bil Ubisoft na družbenih omrežjih zasačen pri deljenju slik, ki jih je več kot očitno ustvarila umetna inteligenca.
Najprej je na X-u račun Ubisoft Latam, ki je namenjen latinski Ameriki, delil sliko Ezia Auditoreja, ki pa ni niti približno podoben tistemu, ki smo ga spoznali v trilogiji drugega dela serije Assassin’s Creed. V bistvu je videti kot nekaj, kar bi srečali znotraj igre Fortnite, a poleg glavnega lika je še bolj smešen tisti v ozadju, ki v sliko peri nož kot da bi v roki držal pištolo. Ubisoft se je kmalu po objavi spametoval in sliko izbrisal iz spleta.
A to ni bil edini uradni račun, ki je delil slike s pomočjo umetne inteligence. Nizozemska veja je pokazala svojo verzijo morilca iz Assassin’s Creeda, le da ima ta ob sebi izrezljane buče, saj smo konec prejšnjega meseca praznovali Noč čarovnic. Tudi tule gledamo v sliko, ki jo je generirala umetna inteligenca, nizozemski račun pa slike, kljub negativnim odzivom, še vedno ni pobrisal iz omrežja. Kdo ve, morda tudi račun nadzoruje umetna pamet, saj je Ubisoft svojo vejo na Nizozemskem povsem zaprl in tej je za kritike občinstva povsem vseeno.
Igra Lies of P nas je navdušila že s svojim prvim napovednikom, ki je zapostavil premiso, da bomo gledali v nekakšno “soulslike” izpeljanko zgodbe iz Ostržka, poleg naprednega boja pa se bomo lahko veselili velikih impozantnih šefov ter estetike, ki malce spominja na Bloodborne. To so bile sprva samo velike obljube, ki smo jih slišali že večkrat, a razvijalec Neowiz se nam ni izneveril in je dostavil najboljšo soulslike izkušnjo doslej.
Kvaliteto smo opazili tako opisovalci kot tudi sami igralci in med temi se je hitro o igri razpasala dobra beseda, kar je seveda tudi pomagalo pri prodaji. Pred kratkim se je preko posebnega videa oglasil igrin režiser Ji Won Choi, ta pa je ponosno povedal, da je Lies of P do sedaj prodal milijon kopij, kar ni razveselilo samo delavcev, ampak tudi tistih, ki imajo pisarne na najvišjih nadstropjih. Ti so namreč prišli do spoznanja, da so ustvarili novo franšizo in da bi bilo to pametno čim prej izkoristiti.
Da bo Lies of P dobil dodatke niti ni takšno blazno presenečenje. Navsezadnje se je že Neowiz sam izdal, ko je na svojem portalu za zaposlitev iskal nekoga, ki bi delal na DLC-ju za Lies of P. Zdaj pa je Ji Won Choi tudi uradno potrdil, zraven pa še dodal, da ekipa že dela na čisto pravem nadaljevanju.
Lies of P 2 bo tako postal realnost, a razumljivo je stvar še leta stran, vmes pa nam ne bo dolgčas. Še ta mesec bo namreč Lies of P prejel večjo posodobitev, ki bo največ naredila na uravnoteženosti: zgodnji del igre bo po novem postal lažji, medtem ko bo Neowiz malce predrugačil moč nekaterih orožij. Poleg tega bomo v novembru prejeli nekaj brezplačnih kostumov, med njimi tudi tistega, ki ga nosi Alidoro, tako da si bomo končno lahko nadeli masko nemškega ovčarja, po novem pa si bomo lahko ločeno natikali klobuke in očala.
Od konkretnih zadev smo lahko videli tudi dve konceptni risbi DLC-ja in na eni od njiju vidimo našega Ostržka na krovu neke ladje, tako da nas očitno čakajo neke morske avanture? Kdo bi vedel, treba bo biti potrpežljiv, saj tako DLC kot posodobitev zaenkrat nimata točnega datuma izida.
Originalni Alan Wake iz leta 2013 ni bil neka blazna prodajna uspešnica in to ne zaradi tega, ker bi mu manjkala kakšna močna marketinška kampanja. Preprosto igra ni bila res neka zadeva, ki bi se zapisala v anale igričarske zgodovine, saj je sicer ponujala dokaj unikatno zgodbo, vendar pa so bili igralni elementi nekam nerodni: večino časa smo preživeli med tekanjem po gozdu in mestih, medtem ko nas je zasledovala tema, naši nasprotniki pa so bile v temo odete človeške figure, ki smo jim najprej preko svetilke odstranili sence, nakar smo jih s pokalicami poslali v onostranstvo.
Navkljub temu pa sem original in njegove dodatke preigral do sedaj trikrat, čeprav za to nimam nekega posebnega razloga. Preprosto mi je bilo nekaj hudo privlačnega pri mestecu Bright Falls, ki ga obsede neka zla sila, nakar se grozota postopoma stopnjuje, dokler ne zaobjame vsega pred sabo. Kot oboževalec knjig Stephena Kinga in serije Twin Peaks sem se tako v njegovem objemu počutil kot doma in sem gojil kar nekaj pričakovanj za njegovega naslednika.
Po skoraj desetih letih čakanja je zdaj 2. poglavje končno prispelo v moje roke in moram priznati, da je razvijalec Remedy ohranil svoj talent kovanja unikatnih igralnih izkušenj, čeprav se je vmes malce zapletel z nekaterimi igralnimi vložki, ponagajala pa mu je tudi optimizacija.
Razvojna ekipa: Remedy Entertainment Založnik: Epic Games Platforme: PS5, PC, XSX Nakup: Epic Games, PS5 Datum izida: 27. oktober 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Takoj na začetku je treba povedati, da je tole direktno nadaljevanje originalne zgodbe in čeprav vam tehnično ni treba poznati preteklih dogodkov, vsebuje zgodba toliko referenc na preteklost, da vas ob nepoznavanju teh čaka bolj plitva izkušnja. Tako je dobro vedeti, kaj je Alan Wake počel vsa ta leta nazaj, ko se je enkrat zadrl na ženo, zaradi česar si je nakopal večno trpljenje znotraj nepredirne teme, ki mu je praktično uničila um. Pametno je preigrati tudi ločen dodatek American Nightmare in se podučiti o tem, kdo presneto je Mr. Scratch in zakaj je ta videti kot kopija Alana.
A domača naloga se tu ne konča, saj je Remedy v preteklosti obljubil, da bo zdaj vse svoje igre postavil v isto vesolje in s tem se ni hecal. Veliko vlogo v drugem delu igrajo tudi dogodki iz njihove ločene igre Control. S tem ne mislim, da boste vsake toliko naleteli na kakšno skrito referenco – v igri lahko denimo srečamo znanega hišnika Ahtija, ki tudi tule nas vleče s svojimi bizarnimi, finsko obarvanimi iztočnicami, organizacija FBC pa se v nekem trenutku kar pojavi v igri in prevzame nadzor nad preiskavo dogajanja znotraj bizarnega mesteca in za povrh v roke vzame našega priljubljenega pisatelja. Mislim, da je Remedy tule že kar malce pretiraval, saj sem zaradi vsega tega včasih dobil občutek, da igram nek dodatek za Control in ne nadaljevanja skoraj deset let starega izvirnika.
Grafična podoba igre je na čase naravnost neverjetna.
Pretiravali so tudi na drugih področjih. Ker je Remedy finski razvijalec je bilo v njihovih preteklih naslovih zabavno odkriti kakšno referenco na finsko kulturo in Ahti je ravno zaradi tega izpadel tako bizarno, unikatno in zaradi tega privlačno. Alan Wake 2 to zdaj navije do maksimuma in čeprav naj bi se igra dogajala na območju Severne Amerike, se zdi, kot da smo zatavali v neko finsko komuno. Praktično vsak prebivalec nosi nordijsko ime, tu so reference na nordijske bogove in ko prvič pridemo v neko naselje nas prebivalci najprej povabijo na uživanje znotraj savne. Ubogi Ahti se tako nekako izgubi v vsej tej poplavi referenc na nordijske dežele, zaradi česar malce utrpi tudi atmosferičnost.
Za razliko od prvega dela Alan Wake 2 omogoči preigravanje skozi oči dveh junakov, med katerima lahko nato prosto menjamo, čeprav za to niti nimamo nekega posebnega razloga. Novinka Sage je agentka FBI-ja in z njo igro tudi začnemo, spremlja pa jo njen detektivski kolega Casey, ki ga je odigral kar šef Remedyja Sam Lake, medtem ko mu je glas posodil nihče drug kot James McCaffrey – tip, ki je 20 let nazaj nastopil v vlogi Max Payna in da, tudi na to igro boste notri našli cel kup referenc.
Spet drugič naletimo na bizarne grafične napake, kot so denimo ti kozarci, ki se zlijejo s šankom.
Saga je prišla s partnerjem preiskati umor in preiskave okolice, kjer je bilo najdeno truplo, to nato odpeljejo v lokalno mrtvašnico, nakar to oživi in enega policista ubije in nato pobegne ven, s tem pa se sproži dogajanje, ki v resničnost potegne še Alana Waka, ki končno zadiha nekaj svežega zraka, a se nočnih mor niti približno ni rešil. Težave ne povzroča samo vedno zasledujoča tema, ampak tudi kult, ki to časti in je v svoje naročje priklical lep delež prebivalcev, ki se spet obnašajo kot da je vse v najlepšem redu, čeprav je jasno, da za lepimi besedami nekaj skrivajo.
Uvod v vso to dogajanje je presneto dolg, saj boste na začetku kar nekaj časa pokurili med tekanjem iz ene lokacije na drugo, svet pa je zdaj malo večji kot prej in omogoča nekaj stranskega raziskovanja. Sicer stranske poti postrežejo zgolj s surovinami in kakšnim dodatnim dialogom, tako da pri pretikanju kotičkov ne boste ven odnesli kakšne pametne nadgradnje, a če vas res zanima zgodovina sveta Alana Waka potem boste zadovoljni tudi z zbiranjem časopisnih izrezkov.
Ker tokrat nastopamo tudi v vlogi policistke se je Remedy odločil v igro vnesti tudi nekaj detektivskega raziskovanja. Saga se lahko kadarkoli hoče preseli v svoj um, ki je videti kot malce večja soba, nakar na steni med sabo povezuje sledi, dokler ne pride do določenih zaključkov. Če ste mislili, da se boste ob tem počutili kot nek detektiv, potem vas moram razočarati, saj v bistvu samo lepite listke ob fotografije, dokler jih ne nalepite dovolj, da Saga ne pride do neke sledi. Včasih nam sledi zmanjka, zato Saga začne uporabljati svojo posebno sposobnost videnja skozi oči drugih, tako da lahko določene zaključke potegne kar iz riti, s tem pa se izgubi še tisto malo občutka, da smo res nekakšen detektiv.
Zbiranje dokazov in povezovanje sledi sčasoma postane utrujajoče.
Poleg tega je tega povezovanja sledi in profiliranja ljudi odločno preveč. Praktično ob vsakem pobranem predmetu ali fotografiji se je treba ustaviti, stvar povezati v umu in nato spet nadaljevati do naslednje točke. Ob tem se hitro razblini tempo in suspenz, kar bi morala biti gonilo tega naslova.
Ko končno nehamo čvekati in gledati vmesne sekvence se lahko tudi malce streljamo. Akcija ni nič posebnega in se igra podobno kot prejšnji naslovi, le da je Alan Wake 2 začel kopirati igre Resident Evil, zato smo s surovinami omejeni in streliva ni na pretek. Tako kot prej moramo sovraga najprej obsijati z lučko, nakar ga parkrat ustrelimo in to je to. Akcije je veliko manj kot prej, saj redkokdaj naletimo na več kot dva sovražnika naenkrat, tem pa boleče spet manjka raznovrstnost: pač pokamo figure, ki so odete v temo in te vam skoraj nikoli ne ponujajo kakšnega resnega izziva.
Med igranjem je pametno občasno preklopiti med glavnima junakoma, saj kampanja tako postane bolj razgibana.
Prej omenjeno preklapljanje likov ni nujno, a vsake toliko je pametno zamenjati glavnega junaka. Vsak od njiju namreč vsebuje svojo zgodbo in stil igranja, zato lahko pri vztrajanju na enem liku tam doživite finale, nakar že mislite da je vsega konec, a vas čaka še drugi del zgodbe v vlogi drugega junaka. Preigravanje skozi Alanove oči je povsem drugačno kot pa tista zgodba, ki jo izkusimo preko Sage, saj je Alan ujet v temi in tu je dogajanje povsem odbito in mestoma res unikatno: namesto da bi čas zgubljali pred neko tablo, lahko preko tipkanja spreminjamo scene in okolico, kar mestoma izvrže res bizarna dogajanja, ta pa okrona odlična pevska točka, obarvana s plesom in finskim rock n’ rollom.
Odlično je tudi mešanje vmesnih sekvenc resničnih igralcev in tistih, ki so bile spočete znotraj pogona, saj je grafika teh tako napredna, da včasih preklopa sploh ne opazite.
Remedy je precej opeval grafično podobo igre, ki bi jo sam označil za dobro, a spet ni to nekaj takšnega, zaradi česar bi človek mrzlično kupoval RTX 4090. Stvar sem preigraval na konzoli PlayStation 5, kjer sta na voljo dva grafična načina: en ponuja višjo ločljivost, a nižje sličice na sekundo, drugi pa nudi ravno obratno. Pri obeh je problem, da več kot očitno v ozadju dela neka tehnika preračunavanja slike, ta pa včasih izdavi naravnost odurne rezultate, včasih pa je tako dobra, da ob zamorjeni podobi res dobiš občutek, da sodeluješ v epizodi serije True Detective. Igra se mi sicer ni rušila, a sem naletel na dva primera hrošča, ki nista želela sprožiti dialoga, nakar je pomagalo samo ponovno nalaganje shranjenega položaja, kar zna biti tečno, saj shranjevalne točke niso ravno pogoste.
Alan Wake 2 je v redu zadeva, ki pa me v prvi polovici igranja ni zares navdušila. Predvsem zgodba novinke Sage me ni preveč vlekla v dogajanje, odzivi oseb pa se tam čutijo nerealistično: “Oh, je pravkar nekdo oživel in umoril nekoga pred mojimi očmi in nadnaravne stvari dejansko niso izmišljotine? Kul, kam gremo na kavo?”. Prav tako so mi najedali tako imenovani “jump scare-i”, kjer vam nenadoma pred ekran nekaj skoči in zraven zavrešči, kar je res poceni trik ustvarjalcev grozljivk. Preigravanje skozi oči Alana Waka mi je po drugi bolj prijalo, saj je Remedy dostavil res unikatne stopnje in suspenz je bil na račun več igranja in manj stanja pred tablo boljši, čeprav sta bila streljanje in raznovrstnost nasprotnikov še vedno podpovprečna.
Celokupno gledano je Alan Wake 2 dostojno nadaljevanje kultnega originala, ki se ponaša tudi s pošteno dolžino 20 ur. Lep posladek za Noč čarovnic je tole in upamo, da nam na potencialni tretji del ne bo spet treba čakati skoraj celo desetletje.
Igričarska industrija se je med koronavirus krizo dodobra nabreknila in hkrati služila velike denarce, a ti časi so zdaj za nami in marsikakšen večji studio se je zdaj znašel v položaju, kjer na vse dodatne delavce gledajo kot na odvečno dodatno težo.
Dobički so padli, čemur so sledila množična odpuščanja in delavci niso bili varni nikjer: ne v manjših, indie hišah, niti v tistih največjih pisarnah razvijalcev tipa Naughty Dog, kjer so delavci lahko počeli praktično vse kar jim je prišlo na misel. Naslednji na seznamu diet se je zdaj znašel razvijalec Bungie, ki je njega dni delal na franšizi Halo, tisti zaresni evri pa so začeli pritekati, ko so zagnali večigralsko serijo Destiny.
Spletna stran Bloomberg pravi, da je kar nekaj delavcev v ponedeljek zjutraj na svojem urniku zagledalo nov 15-minutni sestanek, ki se je na koncu izkazal kot povod za njihovo odpustitev. Odpuščeno je bilo 100 ljudi, večina njih pa prihaja iz podpornih oddelkov, ki se tičejo stika z javnostjo in skupnostmi igralcev. Vsak od njih bo dobil 3 mesece podpore: poleg plače bo v tem času poskrbljeno tudi za njihovo zdravstveno zavarovanje. Teh 100 odpuščenih predstavlja nekje 8 % delovne sile, saj razvijalec zaposluje kar okoli 1.200 ljudi.
Bloomberg obenem poroča, da naj bi bil krivec za odpuščanje nenadni padec popularnosti igre Destiny 2. Vodilni so o tem delavce opozarjali že dva tedna nazaj, saj so bile projekcije zaslužkov povsem zgrešene in so bile celo 45 % pod pričakovanji. Zadnja razširitev za igro Lightfall je bila popljuvana praktično povsod in igralci so očitno zaradi nje množično začeli zapuščati igro.
Odzivi na naslednji dodatek The Final Shape iz strani testnega občinstva naj bi bil samo dober, namesto odličen, zaradi česar se je Bungie odločil razširitev zamakniti v junij 2024, njihov povsem novi naslov Marathon, ki je v bistvu predelava, pa je po novem zakoličen za 2025.
Ko smo se leta nazaj čudili in se muzali dejstvu, da nam poskuša Instagram zvezdnica Belle Delphine prodati kozarec vode iz svoje kopeli in to po ceni 30 $ na kozarček, nismo nikoli pričakovali, da se bo s tem sprožil trend prodaje naravnost bizarnih izdelkov, ki so jih nato začele prodajati tudi druge slavne internetne dekle. Namreč Belle je svojo robo hitro razprodala, zato so dobiček zavohale tudi druge, med njimi pa je trenutno najbolj podjetna streamerka Amouranth.
Zdaj 29-letna streamerka želi zaslužiti karseda veliko iz svojega telesa, preden se na njem ne pojavijo gubice, zato je spočela že več proizvodnih linij. Najprej so tu kozarčki iz njene kopeli, ki se prodajajo po ceni 50 $ na kos, a so zaloge že razprodane, tisti z malce globljimi denarnicami pa so lahko za 400 $ kupili kozarček, ki je vseboval nekaj njenih las, vse skupaj pa je bilo zavito v slastno aromo njenega prdca. Govorimo v pretekliku, saj je tudi ta kombinacija izdelkov že razprodana. Dodajmo k temu še njeno OnlyfFans naročnino, ki ji mesečno nanese 1,5 milijona dolarjev in imamo na kupu dovolj stvari, da ženski ne bi bilo v svojem celem življenju delati niti enega dneva več.
Vendar pa ima podjetna Amouranth druge načrte in to bolj komercialne nravi. V navezi s poljsko pivovarno The Order of Yoni bo spočela svojo linijo piv, ta pa bodo v sebi vsebovala delček slavne streamerke in sicer iz njenih najbolj intimnih predelov.
Amouranth se je o svoji novi posebni ponudbi razgovorila s spletno stranjo Dexerto, čar nove linije piv pa so bakterije, ki bodo vzete iz njene vagine in bodo nato namenjene fermentaciji piva.
Kako stvar poteka ima pivovarna razloženo na svoji uradni strani. Ginekolog izbrani partnerki, ki jo Yoni imenuje “boginja”, najprej odvzame vaginalni bris. Te brise odnesejo v laboratorij, kjer bakterije izolirajo, očistijo, nato analizirajo in razmnožijo. Na koncu postopka se bakterije uporabijo za proizvodnjo čiste mlečne kisline, ki gre v pivo Yoni.
Amouranth je v intervjuju povedala, da je cela stvar smešna in da je prepričana, da bodo ljudje vseeno kupili vaginalno obarvano pivo, a da ni prepričana da ga bodo res pili. K temu je po premisleku dodala, da ga bodo najbrž pili, saj če nekdo kupi prdec za 400 $ ga zagotovo ne bo samo držal na polici, ampak bo stvar tudi odprl.
Preden se je pojavil internet je bil svet povsem drugačen, saj se ljudje niso bili zmožni preko samo enega klika dokopati do najbolj aktualni informacij iz celega sveta. To luknjo so zato lahko plodno izkoristili razni ustvarjalci znotraj zabavne industrije, saj je bilo zlahka vzpostaviti nekakšne verzije viralnih kampanj za katere pa je bilo težje preveriti njihovo verodostojnost. Ena zadnjih takšnih odmevnih kampanj se je pojavila ob filmu Čarovnica iz Blaira, saj so želeli ustvarjalci te grozljivke gledalce na vse načine prepričati, da so bili prikazani dogodki resnični. Takrat so celo ustvarili lažno internetno stran, kjer je bilo zapisano, da skupine avanturistov, ki so se odpravili v gozd raziskovati lokalno bajko, niso nikoli našli in ker je bil internet takrat še v povojih in do njega niso imeli dostopa kar vsi, jim je marsikdo verjel zaradi česar je bil film še toliko bolj srhljiv.
Veliko večji preplah pa se je na današnji dan, 30. oktobra, zgodil točno 85 let nazaj. Leta 1938 je takrat 23-letni Orson Welles ob večernih urah spočel radijski prenos drame, ki je bila osnovana okoli knjige The War of the Worlds, ki jo je predtem spisal pisatelj HG Wells. Orson je vzel dogodke iz knjige in jih malce predelal, saj se je dogajanje iz Anglije preselilo v New Jersey, tema drame pa se je vrtela okoli invazije zlobnih vesoljcev, ki so napadli Zemljo.
Kako je bila stvar slišati takrat lahko vidite preko zgornjega YouTube posnetka in navkljub temu, da je danes ta radijski prenos star 85 let, je še vedno presneto impresiven. Orson je sicer pred začetkom predvajanja gledalcem sporočil, da je vse skupaj fikcija, nakar je poskušal invazijo predstaviti za čim bolj realistično. K temu so največ pripomogli razni poročevalci iz terena, ki so najprej govorili o čudnih vesoljskih ladjah, ki so se nenadoma pojavile v večjih ameriških mestih, nakar je Orson sam poročal o smrtih pogumnih ameriških vojakov, kjer se je četa 7.000 mož spravila na samo en stroj iz Marsa, a jih je na koncu preživelo samo 120.
Ta radijski dogodek se je takrat zapisal v zgodovino, čeprav tega Orson tega takrat ni pričakoval. Marsikak poslušalec se je namreč v prenos radijskega prenosa v živo vključil naknadno, zaradi česar ni slišal zgodnjega opozorila, da je vse skupaj samo izmišljotina. Nekateri pa so zaradi realističnega poročanja preprosto pozabili na začetno opozorilo, zaradi česar je po ZDA zavladala kar velika panika.
Kako velika je bila ta je dandanes težko preveriti, saj se mnenja o tem krešejo. Nekateri pravijo, da je po ulicah vladal vsesplošni kaos, spet drugi so mnenja, da je bilo vse skupaj zapretiravano. Dejstvo ostaja, da so telefonske linije policije bile preobremenjene, saj so nekateri panično klicali lokalne miličnike in jih spraševali po najnovejših informacijah, medtem ko so tisti bolj pogumni začeli pihati prah iz svojega orožja in so se bili pripravljeni zapostaviti zlobnim Marsovcem.
Kot rečeno, Orsonu se ni sanjalo, kaj vse se dogaja zunaj, saj se je radijska drama dogajala v živo, tako da ni imel časa, da bi sam prisluhnil vtisom gledalcev. Da nekaj ne štima se mu je posvetilo šele takrat, ko je v studio CBS-a vdrla policija in ta je želela na vsak način prekiniti oddajanje v živo.
Kratka šala, ki se je leta 1939 pojavila v časopisu The Toronto Star in dobro nakaže na nervozo, ki je po svetu vladala zaradi vzpona nacističnega gibanja znotraj Nemčije.
Paniko poslušalcev je nato pomiril Walter Winchell, ki je delal na konkurenčni radijski postaji in ta je, potem ko je policija vendarle ukinila CBS-ov prenos v živo, na svoji pogovorni oddaji v mikrofon spregovoril besede: “Gospod in gospa Amerika, ni razloga za preplah. Amerika ni padla. Ponavljam, Amerika ni padla.”
Radijska drama je Orsona katapultirala med zvezdniška imena in leta 1941 je dobil priložnost režirati in igrati v filmu Državljan Kane, ki ga marsikdo še danes označuje za najboljši film vseh časov. Istega leta pa je Orson čutil posledice svoje radijske drame še nekje drugje: bil je ravno sredi radijskega prenosa v živo, ko je nekdo uletel v studio in sporočil, da so Japonci napadli Pearl Harbor. Ko je Orson to nato sporočil v mikrofon je naletel na presenetljive reakcije, saj mu zaradi prejšnje radijske drame zdaj nihče ni želel verjeti.
Priljubljena risana serija South Park se je v svoji bogati zgodovini že večkrat dotaknila videoiger in iz tega smo dobili kar nekaj legendarnih epizod. Verjetno najbolj slavna je epizoda, naslovljena Make Love, Not Wacraft, kjer se Kyle, Cartman, Stan in Kenny zoperstavijo najedajočemu igralcu, ki jim je grenil življenje znotraj MMO-ja World of Warcraft, a enako zabavna je epizoda Guitar Queer-O, kjer se ustvarjalci ponorčujejo iz odvisnosti do iger in franšize Guitar Hero.
Ti epizodi sta bili spočeti takrat, ko sta bili omenjeni igri na vrhuncu popularnosti, kar pomeni, da če si omenjen v South Parku, potem je tvoj izdelek postal nekakšen kulturni fenomen, ki je tako velik, da se splača iz njega delati parodijo. In v najnovejši posebni epizodi, ki je dolga kot celovečerec, saj jih ustvarjalca Matt Stone in Trey Parker delata za pretočni servis Paramount+, je na listo prišla igra Baldur’s Gate 3.
Slednja igra je s svojo prodajo in popularnostjo presenetila marsikoga – tudi samega razvijalca Larian Studios. In ta sloves si igra definitivno zasluži, saj je kvalitetna, ponuja globoke igralne mehanike in je hkrati hudo dolga ter za povrh igralca ne preplavi z nepotrebnimi mikrotransakcijami.
Ravno dolžine se je dotaknila posebna epizoda, imenovana South Park: Joining the Panderverse. Epizoda se v bistvu vrti okoli dejstva, da mora dandanes vsak Hollywoodski izdelek nujno vsebovati zasedbo igralcev iz več etičnih ras. Cartman tako dobi nočno moro, kjer so vsi pomembni liki znotraj mesteca South Park zamenjani z ženskimi različicami, ki se nato pritožujejo nad patriarhijo, Cartman pa je nato teleportiran v ravno takšen svet.
Pustimo ob strani zgodbo epizode, saj si je to vredno ogledati v celoti, saj so za ta članek bolj pomembne omembe igre Baldur’s Gate 3. In ta v epizodi ni omenjena samo enkrat, saj je ženska različica Cartmana povsem očarana nad igro. Za igranje želi preskočiti šolo, nakar še z grozo spozna, da se shranjeni položaji igre ne znajo prenesti med dvema dimenzijama, kar je velika škoda, saj je Cartman v igranje vložil že 50 ur.
Stan mu/ji nato omeni, da Baldur’s Gate 3 ne zna prenašati shranjenih položajev med konzolo PlayStation 5 in PC-jem, kaj šele da bi bilo to možno za dve različni dimenziji. Zaradi tega se je oglasil uradni X račun razvijalca Larian Studios, ki je zapisal, da shranjeni položaji res ne znajo potovati med dimenzijami, a da je to povsem mogoče za platformi PlayStation 5 in PC – vse kar potrebujete je ustvariti Larian račun na uradni spletni strani razvijalca.
Grafične kartice so se od vedno štele za pomemben del vsakega PC-ja, ki je želel občasno zagnati tudi kakšno igro, a te dni so postale tako ključne, da nas pri minimalnih zahtevah novih iger najprej zanima, kakšno grafično kartico bo zahteval posamezni naslov. To je logično, saj so ravno grafične kartice tiste, ki pri delovanju posameznega naslova naredijo največ razlike in če k vsemu temu prištejemo še izbiro vklopa ray tracing osvetljevanja dobimo sistemske zahteve, ki jih je treba razdeliti na dve ločeni tabeli.
Prav tako so novejše grafične kartice postale tako gromozanske, da se je že marsikakšnemu uporabniku porodila ideja, da bi se preprosto znebili matičnih plošč in bi vse dodatke za PC preprosto priklapljali na grafično kartico, saj je to že tako ali tako glavni kos opreme. Kaj takšnega seveda trenutno še ni izvedljivo, a očitno je ASUS prišel na podobno idejo, zato so se v nekaterih evropskih trgovinah pojavile različice grafičnih kartic RTX 4060 Ti, ki na zgornji strani ponujajo še možnost priklopa M.2 SSD diska.
To mutantsko parjenje dveh komponent zna biti komu bizarno, a zna priti tudi prav. M.2 SSD diske je na sodobnih PC-jih zamudno vgraditi, saj je marsikdaj treba vijačiti težko dostopne predele, kamor nato preko zamudnega upravljanja s kabli disk končno lahko priklopimo in nato elegantno skrijemo v notranjost računalnika, medtem ko bo inštalacija na RTX 4060 bolj preprosta, saj ga bomo enostavno vtaknili za zgornji del grafične kartice. Prav tako je namestitev na zgornjem delu grafike ravno prav umeščena za izkoristek hlajenja, ki ga nudijo ventilatorji na spodnji strani. To je boljše od nekaterih matičnih plošč, ki utore za SSD diske nudijo izpod grafične kartice, saj se ravno tam naredi največ izpuha vročega zraka, vročina pa za komponente ni nikoli dobra stvar.
Prototip je tako zanimiv, vendar pa se zatakne ob ceni. Grafične kartice RTX 4060 Ti že tako niso ravno priporočljive za nakup, saj za svojo ceno ponujajo premalo v primerjavi s prejšnjo generacijo grafičnih kartic – je pa NVIDIA tudi na njih ponudila možnost “Frame Generation”, ki preko preračunavanja slike DLSS ponudi močan dvig sličic na sekundo.
Finska spletna stran Multitronic ponuja navadno grafično kartico RTX 4060 Ti za 469 €, medtem ko verzija z SSD razširitvijo pride 559 €. Kar poštena razlika, pri kateri je treba še upoštevati, da je M.2 SSD disk treba dokupiti ločeno.
