Razvijalec Frictional je stari maček igričarskih grozljivk in izpod njihovih rok je zagotovo najbolj znana serija srhljivk, ki jih druži skupno ime Amnesia. Najnovejši del The Bunker je izšel pred kratkim, trgovina GOG pa nam zaradi tega te dni brezplačno podarja drugi del te franšize, ki se je leta 2013 tržil pod imenom A Machine for Pigs.
Gre za kontroverzen naslov znotraj te serije, saj je to edina igra v zbirki zdaj že štirih naslovov, ki ga ni razvil razvijalec Frictional, ampak je za njegovo spočetje odgovoren studio The Chinese Room. Ta se je pri izdelavi odločil za nekoliko drugačen pristop saj nas za razliko od prvenca The Dark Descent tule ne preganjajo nobene pošasti in v bistvu ne moremo umreti. Vse skupaj se je zato igralo kot simulator sprehajanja znotraj hiše strahov, kjer se okoli nas dogajajo grozljive reči, a prav nikoli nismo v bistvu v neki resni nevarnosti.
Ta pristop pri razvoju dotične igre niti ni tako presenetljiv, saj je The Chinese Room do takrat razvil zgolj igro Dear Esther, ki je ravno tako vseboval veliko sprehajanja, pomanjkanje “akcije” pa je veliko privržencev franšize Amnesia razjezilo, zaradi česar je igra ob izidu požela mešane odzive kritikov in igralcev.
Vendar pa po drugi strani nekateri sovražijo ravno zasledujoče sovrage, ki preprečujejo prosto raziskovanje, zaradi česar so nekatere Amnesia igre prejele mode, ki odstranijo to nevarnost in ravno takšnim igralcem zna biti A Machine for Pigs prava poslastica. Če se najdete med njimi lahko skočite na naslednjo povezavo in si izmaknete svojo kopijo igre, ponudba pa neha veljati že 9. junija, zato se splača pri njej pohiteti.
Po govoricah, ki zdaj že trajajo nekaj let, je Apple končno le napovedal svoj vstop v VR zabave ter svojemu izdelku nadel uradno ime, navrgel zanj nekaj specifikacij ter seveda spočel daljši video, ki na privlačen način pokaže vse novitete njihovega pionirskega VR izdelka, ki je vsekakor ambiciozen, vendar pa je več kot očitno namenjen samo tistim največjim zaljubljencem VR tehnologije in Applovih produktov.
VR očala Vision Pro namreč stanejo kar 3.500 $, zaradi česar tudi tista najdražja ponudba od konkurenčnega podjetja Meta izpadejo smešno poceni. Sicer so zdaj že navajeni, da je treba za Applove izume izplačati premijsko ceno, ampak tole je res presneto drago in to v času raznih recesij, kjer dobički padajo vsem in tudi tehnološki svet beleži masovna odpuščanja.
Če pa zanemarimo ceno je tole presneto zanimiv izdelek. Za razliko od klasičnih VR očal Apple tule cilja na mešanico med VR in AR svetom, tako da jim igranje iger ne predstavlja tisti glavni cilj. Namesto tega želijo v nakup prepričati vse tiste, ki bi radi v kristalno čisto sliko resničnega sveta zraven dodali še plavajoče aplikacije, gledali slike in uživali v gledanju filmov, vse to pa bo izjemoma preprosto ter naravno.
Apple je vsekakor znan po prilagajanju zakompliciranih konceptov tehnologije in prilagajanje te za mase. Očala si bomo preprosto poveznili preko glave in že smo pripravljeni za interakcijo z mešanjem resničnega in AR sveta.
Vso to interakcijo bomo izvajali povsem brez namenskih kontrolerjev, saj bomo dejanja izvajali preko gest s prsti, zvočnimi komandami in preko sledenja oči. Plavajočo aplikacijo bomo samo pogledali, s prsti razpotegnili sliko ali video, vse to pa bomo lahko plodno izrabili za zabavo ali pa tudi delo. Vision Pro bo imel namreč tudi zanimivo funkcijo, preko katere bomo lahko samo pogledali v ekran MacBooka, nakar bomo to sliko preselili izven okvirjev zaslona, jo raztegnili, ob priklopu Bluetooth tipkovnice ali miške pa se lahko nato spravimo v tipkanje člankov ali urejanje videa.
Vision Pro so povsem samostojna VR očala, ki vsebujejo OLED leči, vsaka od teh pa je možna izvreči svojo 4K sliko. Naprava vsebuje cel kup zunanjih in notranjih kamer, zanimiva pa je tui oblika in dizajn, saj lahko znotraj očal dejansko vidimo oči tistega, ki napravo nosi. To niso uporabnikove resnične oči, ampak se znotraj očal nahaja dodaten OLED zaslon, ta pa nato digitalno izriše oči uporabnika. To je sicer malce bizarno, a Apple želi na ta način omogočiti lažjo interakcijo s tistim, ki ima očala trenutno poveznjena preko glave. Če bo ta uporabnik denimo preklopil v AR način in se želi pogovarjati z nami, potem bodo njegove oči vidne. Če pa bo preko namenskega gumba preklopil v čisto VR okolico, potem skozi očala njegovih oči ne bomo videli, kar nam bo dalo vedeti, da nas trenutno ne vidi ali pa da noče, da ga trenutno motimo.
Sila zanimiva je tale zadeva, ki pa vsebuje večjo pomanjkljivost. Po poročanju tistih redkih izbrancev, ki so Vision Pro že lahko preizkusili, naprava ni lahka, zato je Apple baterijo preselil na kabel, baterijo pa si nato lahko preselimo v žep. To je nerodno, saj se lahko tako hitro v nekaj zataknemo ali zapletemo, vzdržljivost akumulatorja pa znaša samo 2 uri, kar je manj od obsega nekaterih daljših filmov.
Apple Vision Pro ima red sabo še nekaj kilometrine, saj izide šele zgodaj naslednje leto, vi pa imate med tem časom priložnost za iskanje novega ugodnega kredita, preko katerega boste lahko ta izdelek poplačali.
Brez sramu lahko priznam, da žanr pretepačin preprosto ni zame, ampak to ni krivda igre, ampak zgolj moje lastne motorične sposobnosti. Za tosortne igre je priročno imeti še dober spomin, saj se je treba na pamet naučiti cel kup kombinacij udarcev, ki jih izvajamo preko pritiska zaporedja tipk, nakar ima še vsak borec svoje unikatne napade, kar pomeni še več učenja, vse to pa moraš nato med borbo uporabiti v pravilnem trenutku.
Zato sem pretepačine spremljal bolj od daleč, če pa sem že stopil na kontroler pa sem se zanašal na strategijo slepega pritiskanja na tipke, dokler moj izbranec ni po naključju sprožil neke specialke. Založnik Capcom je očitno uvidel, da nisem nek posebnež, ampak da ima ogromno igralcev enake težave kot jaz, zato se je odločil spočeti dokaj revolucionarno potezo.
Igri Street Fighter 6 je namreč vnesel bolj poenostavljen način igranja, ki pa ga lahko še vedno spremenimo v klasično arkado z memoriziranjem vzorcev napadov, nakar je vse skupaj postavil še odprt svet, zaradi teh dveh potez pa je to dolgoletno pretepačino instantno naredil bolj privlačno vsem bolj nedeljskim igričarjem.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Capcom Založnik: Capcom Platforme: PS5, XSX, PC Nakup:Steam; PlayStation 5 Datum izida: 2. junij 2023 Igrano na: PS5
Novo poglavje serije je razdeljeno na tri različne igralne načine, a najprej boste zagotovo skočili v World Tour. To je v bistvu enoigralska kampanja, kjer najprej ustvarite svojega lastnega borca, mu oblikujete telo, frizuro in obraz, nakar skočite v raziskovanje zgodbe. Že ustvarjanje lika lahko pomembno vpliva na vašo pretepaško kariero, saj večji borci niso tako vzdržljivi kot tisti nižje rasti, veliko pa pomeni tudi razpon rok, saj lahko z večjimi okončinami tarčo udarite bolj od daleč.
Ko je ustvarjanje avatarja za vami je čas da skočite v zgodbo, ta pa se začne v telovadnici, kjer vas pričaka vaš prvi učitelj Luke, z njim pa boste opravili nekaj trenažnih misij, pri katerih se boste navadili na osnovne kontrole. Veterani se boste tule počutili kot doma in vam znajo biti te uvajalne zadeve kar malce dolgočasne, a opraviti jih je treba, saj drugače ne morete napredovati v zgodbi.
Osnovna formula splošnih pretepačin tule ostaja nespremenjena: na eni strani ste vi, na drugi vaš nasprotnik, zgoraj stojijo življenjske črte in poanta je zbiti zdravje nasprotnika na ničlo, kar lahko storite v eni ali pa včasih dveh rundah. Za pretepanje imate na voljo lahek, srednje težak in težak udarec, vsak od teh pa je različno hiter in se razlikuje glede na prizadejano škodo. Na voljo je še blokiranje in grabljenje nasprotnika, ki ga nato lahko zabrišete v tla ter seveda skok, ki vam pomaga uiti iz kakšne nevarne situacije.
Ustvarjalec likov je hudo podroben, tako da lahko ustvarite tudi takšne mutirance.
Nato so tule kombinacije udarcev in tule naletimo na večjo spremembo v primerjavi s prejšnjimi deli. Street Fighter 6 namreč zdaj ponuja moderno in klasično nadzorno shemo, razlika pri teh pa je predvsem v preprostosti izvajanja kombinacij. Klasična shema še vedno od vas zahteva več zaporedij vnosov, medtem ko pri moderni to zakomplicirano opravilo opravite preprosto tako, da stisnete dve tipki hkrati. Ni dvoma, da vam klasični nadzor še vedno prepušča več nadzora nad vašim likom, a moderna shema je po drugi strani kot naročena zame. Kar naenkrat namreč lahko tudi jaz začnem spuščati napredne kombinacije in uničujoče napade, ki so vizualni spektakli, pri igranju pa moram biti še vedno previden in se ob pravem času izmikati in izbirati tisti pravi trenutek za napad. Tako mi tudi ni treba na slepo pritiskati gumbov, saj imam stvari zdaj bolj pod nadzorom, kljub temu pa ne morem neprestano izkoriščati specialk, saj te lahko sprožamo samo takrat, ko imam nabrane dovolj vzdržljivosti, vsak poseben napad pa odgrizne svoj delček modre črte, ki se prav tako nahaja na vrhu ekrana.
Uvod nam lepo predstavi vse pomembnejše aspekte merjenja moči, a hkrati smo s tem samo popraskali površino. Street Fighter 6 nas namreč prvič v tej franšizi postavi v odprto mesto, ki ga je treba podrobno raziskati, za povrh pa je treba opravljati glavne in stranske misije, ki nam prinašajo denarce, preko RPG razvoja lika pa si tudi izboljšujemo različne sposobnosti: od močnejših zamahov z rokami in nogami, večje vzdržljivosti in zdravja do količine posebnih udarcev, ki jih lahko naenkrat nosimo na sebi.
Luke je namreč samo tista prva oseba, ki nas nauči svoje posebne poteze, a še zdaleč ni edina. Skozi sprehajanje po mestu in z napredovanjem zgodbe boste naleteli tudi na nekatere druge like iz bogate zgodovine Street Fighterja. Ena prvih večjih pretepačic je Chun-Li, ki ima za vas pripravljeno svojo serijo nalog, nauči pa vas lahko svojega stila pretepanja. Njene posebne poteze lahko nato zmešate s tistimi, ki jih ponuja Luke in tako ustvarite resnično svojega pretepača, ki je unikaten in predstavlja resno nevarnost za vse nasprotnike.
V odprtem svetu boste našli celo vrsto originalnih borcev franšize Street Fighter, ki tule služijo kot podajalci nalog.
Mesto je dokaj majhno, a deluje dokaj živo in je napolnjeno z različnimi aktivnostmi. Okoli vas čakajo skrite skrinje z zakladi, ki vam prinesejo cekine ali pa kakšen predmet, ki ga nato lahko izrabite sredi aktivne bitke in si tako denimo hitro povrnete izgubljeno zdravje. Po mestu vas čaka tudi cel kup različnih oseb in praktično vsako od njih lahko vpokličete v naključni spopad. Okolica je naseljena tudi s celo zalego smešnih banditov, ki imajo čez glave poveznjene škatli, ti grdavži pa vam radi postavijo zasede in vas nato skupinsko napadejo. Igra takrat preklopi v stil borbe Streets of Rage, tako da bo treba včasih posekati več valov nasprotnikov, ki se delijo na različne stopnje in znajo biti v preveliki stopenjski razliki kar trd oreh. Ti banditi znajo mestoma postati že kar tečni, saj ob primernem ujemanju stopenj ne predstavljajo nekega resnega izziva, naletel pa sem na situacije, ko sem opravil z eno tolpo, naredil dva koraka naprej in že me je napadla nova zalega. Takrat me je igra malce spomnila na serijo Yakuza, saj so tudi tam ti naključni boji sčasoma začeli presedati, a tam si vse skupaj pretrpel zaradi dobre zgodbe, medtem ko je štorija tule bolj izgovor za skakanje iz enega predela mesta na drug.
Splošno gledano je Capcom formulo igranja lepo preselil v odprti svet, ki je lep in barvit, se ne zatika in deluje pri stabilnih sličicah na sekundo, kar je za novodobne igre že bolj izjema kot pa pravilo.
Ni pa World Tour edini igralni način. Na voljo je še Fighting Ground, ki deluje bolj kot klasični Street Fighter, v katerem lahko pod palce vzamete bogat nabor legendarnih pretepačev, največ časa pa boste zagotovo preživeli v večigralskem načinu Battle Hub.
Več kot očitno je, da je Capcom igro zapostavil kot naslednjo stopnjo ešportnega pretepanja.
Gre v bistvu za neke vrste čakalnico, ki pa jo lahko prosto raziskujete z drugimi igralci. Sprehajali se boste v koži tistega avatarja, ki ste ga ustvarili znotraj enoigralskega načina, v čakalnici pa lahko obiščete razne trgovine, si izberete klane ali pa se preprosto sprehajate naokoli in si ogledujete druge igralce ali pa se usedete in spremljate večigralske pretepe na velikem platnu. Ko ste pripravljeni za pretep lahko skočite za igralni avtomat in nato počakate, da se nekdo usede nasproti vas, nato pa skočite v večigralski pretep, v katerem boste nadzorovali odklenjene borce iz franšize Street Fighter. Pretepe lahko tudi samo opazujete in se čudite naprednim potezam bolj izurjenih igralcev, Battle Hub pa je na splošno videti kot način za druženje igralcev, ki bodo ob dnevu izida zagotovo napolnili čakalnice – upamo samo, da bodo strežniki zdržali ves ta pritisk.
Street Fighter 6 je zagotovo najbolj dostopen naslov te franšize, ki bo všeč veteranom in novincem. Enoigralska kampanja bi bila lahko sicer boljša, zato morda samo zaradi nje igre ni pametno kupovati po polni ceni, saj boste več kot očitno največ potegnili iz večigralskih bitk. Igra v tem pogledu vsekakor poseduje dovolj zdrave kosti, da se bo iz nje rodila bogata pretepaška e-športna scena, za polne strežnike pa bo poskrbela tudi možnost deljenja istih strežnikov med PC in konzolnimi igralci.
Režiser Quentin Tarantino je letos stopil v svoje 60. leto in če gre verjeti njegovim besedam se počasi približuje tudi konec njegove izjemno uspešne režiserske kariere. Quentin je že dolgo nazaj napovedal, da bo v svoji karieri režiral samo 10 filmov, nakar se bo od vedno poslovil od tega poklica. Tehnično gledano je do sedaj že spočel 10 izdelkov, a Quentin pravi, da na dvojico filmov Ubila bom Billa gleda kot na en sam film, tako da bo dostavil vsaj še en izdelek.
Od njegovega zadnjega projekta Bilo je nekoč… V Hollywoodu so zdaj minila že štiri leta in o zadnjem filmu so že predčasno izcurljale informacije, nakar jih je Quentin tudi uradno potrdil. Njegov zadnji režiserski izdelek bo nosil preprosto ime The Movie Critic, za njim pa stoji presneto zanimiva in originalna premisa.
EXCLUSIVE: Quentin Tarantino reveals 1977's 'Rolling Thunder' as his surprise Directors' Fortnight screening here at #Cannes. The writer-director dedicated a chapter to the film in his last book Cinema Speculation. pic.twitter.com/mm9mWiDbds
Navdih za film je Quentin potegnil iz svojega zgodnjega življenja, ko je bil Hollywood zanj samo stvar sanj. Takrat si je kot najstnik služil kruh s polnjenjem avtomatov, ki so ponujali pornografske revije, ena od teh revij pa je poleg nagih žensk vsebovala tudi kolumno v kateri je en kritik pisal obsežne recenzije filmov. Ravno življenje tega resničnega možakarja bo ekraniziral film The Movie Critic, identiteta pisca pa zaenkrat ostaja nerazkrita.
Najprej se je sicer ugibalo, da bo film sledil življenju novinarke Pauline Kael, ki se je v sedemdesetih bavila z recenzijami filmov za časopis New Yorker, a temu ne bo tako. Quentin je za spletno stran Deadline povedal, da je bil ta kritik skorajda povsem neznan in so ga v bistvu poznali samo tisti, ki so brali to specifično porno revijo, ki ji prav tako ne želi razkriti identitete iz resničnega življenja, se bo pa v filmu imenovala The Popstar Pages.
Ta kritik filmov je bil v svojem pisanju izredno ciničen in tudi občasno rasističen, a Quentin pravi, da je bil izjemno dober in predvsem zabaven kritik, ki je vrstice pisal kot 55-letnik, a je bil v bistvu star malce več kot 30. Pri raziskovanju njegovega življenja je odkril tudi to, da je kritik umrl še preden je dopolnil svoje 40. leto, razlog pa naj bi bilo prekomerno pitje alkohola.
Ravno zaradi tega bo moral Quentin v glavno vlogo pripeljati nekoga, s katerim še ni delal. Priznal je, da sta Brad Pitt in Leonardo DiCaprio za to vlogo zdaj že prestara in da cilja na nekoga, ki je star okoli 35 let. V glavi ima igralca že skorajda izbranega a v njega še ni povsem prepričan.
Filma tako ni pričakovati letos, saj se bo pred-pred produkcijo začela šele ta mesec, snemanje pa bo potekalo v Los Angelesu.
Če česa res ne maram pri razvijalcu je njegovo pomanjkanje poguma in neodločnost, kar bi pripisal kot glavna krivca nedavne predelave igre System Shock, ki je v razvoju preživela vrsto let, vmes zamenjala pogon in obenem popolnoma zamenjala smer razvoja, nakar smo ven dobili nekaj, kar bi moralo vzeti nekje polovico razvojnega časa.
Predelava System Shocka je namreč izjemno bizarna, saj želi ustreči dvema taboroma igralcev: starošolskim igralcem, ki igro vpisujejo med klasike in novincem, ki bi si želeli boljše grafike in prenovljenih igralnih mehanik. Končni rezultat je nekakšen izdelek, ki bo sicer prijal veteranom, a ga je zaradi zastaranih mehanik resnična muka igrati.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Nightdive Studios Založnik: Prime Matter Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO Nakup:39,99 € Datum izida: 30. maj 2023 Igrano na: PC
Zvrst: Immersive sim
Moja ljubezen do žanra iger immersive sim se je v bistvu začela ravno s franšizo System Shock, ki sem jo sprva spoznal preko drugega dela in se vanj instantno zaljubil. Tragično preminuli razvijalec Looking Glass je v drugem delu skupaj spravil eno najbolj atmosferičnih izkušenj dotlej in System Shock 2 se je hitro vpisal med legende iz katerih so razvijalci še leta črpali ideje in stavimo lahko, da brez te podlage nikoli ne bi dobili iger kot so BioShock ali pa Dead Space – no, vsaj ne v takšnih oblikah kot jih poznamo danes.
Originalni System Shock je bil celo za takšnega dinozavra kot sem jaz preprosto prestar za preigravanje, saj so manjkale preproste opcije. kot je denimo prosto sukanje pogleda po 3D prostoru, te manjše popravke, imenovane s tujko “Quality of Life” pa smo kasneje dobili preko modov, Nightdive pa je nato igro predelal v nadgrajeno verzijo Enhanced Edition.
Streljanja in pretepanja je veliko, a nič od tega ni preveč zabavno.
In tu so se po mojem stvari zapletle in kjer bi, vsaj po mojem, Nightdive moral slediti drugi viziji. Namesto da bi polnopravno predelavo System Shock zasukali v smer visokoproračunskih predelav tipa Resident Evil 2, 3 in 4, so se na koncu spravili v nekakšno polovično nadgradnjo originala, zaradi česar so ohranili igralne mehanike – verjetno v strahu, da s tem ne bi razburili oboževalcev originala. A ravno to so že naredili preko Enhanced Edition, zdaj pa bi bil res čas za dostavo bolj prečiščene originalne formule, ki se v kisu namaka že 30 let.
Začetek zgodbe se odvije zelo hitro in nihče vam ne bi zameril, če po uri igranja ne bi imeli pojma, ne kaj počnete, ne zakaj ste se nenadoma znašli sredi neke čudne vesoljske postaje. Jasno je zgolj to, da igrate hekerja, ki ga nato ugrabijo in mu zapovedo, da mora preko svojih hekerskih sposobnosti osvoboditi umetno inteligenco SHODAN etičnih načel. Nakar padete v komo, se zbudite sredi postaje Citadel Station, SHODAN pa je seveda prevzela nadzor nad vsem in na vas je, da jo zopet pokorite.
Vse je tako nared za akcijo, ki vas bo izgubila po nekje petih minutah. Starošolske igre so se namreč ponašale s tem, da so pričarale velike stopnje, a ker takrat ni bilo ravno velike strojne moči se je oblikovanje teh močno razlikovalo od dandanašnjih prijemov. Kjer vam lahko danes Assassin’s Creed izriše naravnost gigantsko karto, ki vsebuje živ svet, so igre v devetdesetih vsebino najraje tlačile v labirintaste hodnike, ki so za razreševanje svojih skrivnostih mnogokrat zahtevali fizično beležnico.
Hekerske mini igre niso pogoste, a so dovolj nadležne, da vam prekinejo tempo igranja.
Nekaj takšnega srečate tudi v predelavi in čeprav imate na voljo mapo, ki vam vsaj nakaže česa še niste raziskali, je zadeva daleč od tega da bi bila resnično koristna. Orientacija je otežena tudi zaradi ponavljanja, saj je en hodnik praktično identičen drugemu in kmalu se boste začeli vrteti v krogih, se ukvarjali z nepreglednim številom vrat, vsake toliko pa bo treba poiskati še kakšno kartico, ki vam omogoči dostop do določene sobane.
Sprehajanje po vesoljski postaji je resnično recept za glavobol, ki bi bil morda malce manj oster, če se pri raziskovanju ne bi bilo treba cel čas zapletati v spopade z bivšimi člani posadke, ki jih zdaj SHODAN želi spremeniti v bitja pod svojo komando. Ne samo da je streljanja in pretepanja veliko ampak te kreature, ki jih premagate, izginejo samo za kratek čas in če boste prej preiskane sobe zopet obiskali, boste največkrat odkrili novo zalego tečnjakov, ki jih bo spet treba odpraviti.
Ko bi bilo vsaj pretepanje in streljanje uživantsko, a žal se ni obrezal niti ta vidik igre. Na voljo imamo pretepanje s hladnimi orožji in res nisem že dolgo naletel na sistem, ki bi bil tako zanič. Letos sem se že poigral s takšnim sistemom in sicer v igri Dead Island 2, ta pa je kilometre nad tem, kar srečamo tule. Hladna orožja nimajo prav nobenega dosega, animacije na sovragu praktično ne puščajo posledic in v takšno zamahovanje se največkrat sploh ne splača spustiti, saj jih boste velikokrat dobili po kepi. Streljanje se obnese malce bolje, a tudi to v bistvu samo služi svojemu namenu, orožja pa so dokaj dolgočasna. Pištola sicer vsebuje možnost preklapljanja streliva, a nikjer na zaslonu ni pokazatelja, kakšen tip je trenutno v šaržerju, tako da v bistvu streljaš na slepo in upaš na najboljše.
Morda največji minus te igre je ponavljajoča okolica in labirintaste stopnje.
Moram se potožiti tudi nad samo estetiko. Jasno je, da se igra zgleduje po znanstveni fantastiki osemdesetih, kjer so v takih filmih prevladovale žive barve, nalik starošolskim božičnim lučkam. Vendar pa v praksi gledate v pravi vizualni kaos, kjer se stvari krešejo med sabo in preprosto ne pašejo skupaj. Orožje v rokah je denimo visoke ločljivosti, ko pa kakšne stvari pogledate od blizu vidite pikslaste podobe. Morda se na papirju stvar ne sliši slabo, vendar pa se na stopnjah konstanto nekaj sveti in včasih ti preprosto ni jasno, ali je kakšna stvar interaktabilna ali pa samo utripa kot del sestave stopnje. Ti vizualni elementi plezajo drug čez drugega in zgodilo se mi je, da sprva nisem pobral pištole, saj te preprosto nisem razločil, pa čeprav je ležala sredi tal.
Tudi podoba nasprotnikov je zmedena. V glavnem se boste spopadali z nekakšno kopijo Borgov iz Zvezdnih stez, ki vam lahko od daleč zabijejo kar nekaj škode, najbolj smešni pa so mutiranci, ki so videti kot nekakšni pajaci in jih človek preprosto ne more jemati resno. Pohvale vredno je raztelešenje grdavžev in igra se na splošnem ne boji pokazati krvi, vendar pa zaradi vizualnega kaosa nič ne pristane tako kot bi moralo zato gre velikokrat v nič tudi grajenje kakšne prepričljive grozljive atmosfere – naloga, ki jo drugi del, kljub svoji starosti opravi veliko bolje od te novodobne predelave.
Vizualni elementi podobe se tepejo med sabo, zaradi česar se pri igranju počutiš še bolj izgubljenega.
Igranje sicer ne sloni samo na borbi, saj boste med raziskovanje tudi pobirali predmete, polnili svoj inventar in se v njemu igrali Tetris razporejanja. Veliko pobranega je samo smetja in najbolj prav pride le strelivo in zaloge za obnavljanje zdravja, vsake toliko pa naletite tudi na avdio zapiske, ki so dokaj dobro odigrani. Na splošno je zvok v redu, čeprav bi si želel več zbadanja iz strani umetne inteligence SHODAN. Tu so še uganke, kjer je treba v pravilnem zaporedju sestaviti vezje in te uganke so sestavljene naključno. Prisegel bi, da sem ob enem trenutku dobil pokvarjeno uganko, saj sem ob njej preždel pol ure in je preprosto ni bilo možno rešiti. Zato sem stopil v drugo sobo, se nato vrnil k njej in pričakala me je drugačno oblikovana zagonetka, ki sem jo rešil v nekako desetih sekundah.
Občasno se boste spustili v hekersko mini igro, kjer letate po zraku in sestreljujete geometrične like. Tako kot vse do sedaj je tudi ta aspekt igre zastaran, se čisto preveč vleče, med letanjem pa hitro izgubite orientacijo in v bistvu vsakič samo čakate, da čim prej pridete do konca.
Če se boste igranja lotili na PC-ju potem ne priporočam igranja z igralnim ploščkom. Nightdive namreč za te namene ni prilagajal uporabniškega vmesnika in čeprav pri streljanju in sprehajanju še nekako gre, se vse zalomi, ko se je treba ukvarjati z inventarjem in preko bližnjic menjavati orožja ali pa dostopati do zdravilnih zeli.
System Shock preprosto ne morem označiti za drugo kot pa eno veliko razočaranje. Vse skupaj se mi preprosto zdi ujeto v preteklosti in čeprav si takšne igričarske klasike zagotovo zaslužijo naše spoštovanje, je vseeno treba enkrat priznati, da mehanike zastarajo in da jih je za namene takšne predelave nujno posodobiti. V nasprotnem primeru dobiš v roke zadevo, ki ni ne tič, ne miš in bojim se, da bo zaradi teh nad igranjem hitro obupalo veliko igralcev, prodaja bo slaba in žanr immersive sim bo po Redfallu zabeležil še en podpovprečen naslov, zaradi česar tudi System Shock nikoli ne bo doživel tistega tretjega dela, na katerega čakamo že celo večnost.
Teden nazaj smo na konferenci PlayStation Showcase pričakovali veliko napovedi, skoraj prepričani pa smo bili, da bomo videli vsaj dva naslova: Spider-Man 2 in večigralsko verzijo igre The Last of Us, ki je nosila neuradno ime Factions 2.
Spider-Man 2 je pokazal več kot 10 minut igranja, medtem ko o novem projektu razvijalca Naughty Dog ni bilo slišati ničesar. O Factions 2, ki bi bil naslednik večigralske verzije iz prvega The Last of Us, se je govoričilo vse od izida igre The Last of Us Part 2, Naughty Dog pa je nato projekt uradno potrdil junija lani in obljubil, da zadeva lepo napreduje in je celo prerasla začetno vizijo, zato bomo več informacij dobili v 2023.
Vsi so zato pričakovali, da bo razvijalec zadevo pokazal na predstavitvi PlayStation Showcase, a temu ni bilo tako. A Naughty Dog se je naposled vendarle oglasil s posodobitvijo, ki pa ni takšna, ki so jo oboževalci pričakovali.
Studio pravi, da se zaveda pričakovanja igralcev, a da igra preprosto še ni dovolj napredovala, da bi jo lahko pokazali javnosti. Delo se nadaljuje tako na tej igri, kot na povsem novi enoigralski izkušnji, ki pa prav tako še nima imena. Poleg zahval je to v bistvu to in to sporočila namigne, da o Factions 2 še dolgo ne bomo videli ničesar konkretnega.
NEW: Naughty Dog has significantly scaled down the team on its Last of Us multiplayer project, sources say, as it reassesses the game. Following Bloomberg's requests for comment, the company put out a Twitter statement today saying the game was delayed. https://t.co/mHluHOez5O
Čeprav Naughty Dog pravi, da ni razloga za paniko, se naj bi v zakulisju dogajale skrb vzbujajoče stvari. Novinar Jason Schreier se je dokopal do informacij, da naj Sony zmanjšal trenutno ekipo, ki dela na Factions 2 in del osebja razporedil na druge projekte. Povod za to je bil razvijalec Bungie, ki ga je Sony kupil oziroma z njim razvil partnerstvo, ki sloni na razvoju novih “live service” iger, ki jih bo v bodoče izdal Sony. Bungie je mojster tega žanra, zaradi česar mu je Sony ponudil vpogled v svoje večigralske projekte in Bungie naj bi izrazil dvome glede dolgoživosti projekta Factions 2.
Ko pomislimo na dirkačine, ki bi jih bilo zabavno preigravati preko volana, nam misli uidejo na velike franšize tipa Gran Turismo, Forza Motorsport in bolj realistične simulacije kot je denimo Assetto Corsa Competizione.
Vendar pa nihče ne pravi, da sukanje volana ne bi prav prišlo za kakšno manj resno igro in ravno to praznino namerava zapolniti podjetje HORI, ki je 3 leta nazaj splovilo živobarven volan Mario Kart Racing Wheel Pro Mini, ki je namenjen ekskluzivno konzoli Nintendo Switch.
Preigravanju katere igre je volan namenjen je jasno že iz samega imena. Morda ste do sedaj mislili, da je najbolje prodajan naslov konzole Nintendo Switch kakšen del franšize Pokemon. Čeprav se ti naslovi resda prodajo v milijonskih nakladah, je še vedno na vrhu lestvice igra Mario Kart 8 Deluxe, ki je sama v bistvu predelava igre iz leta 2014, ki je izšla najprej na konzoli WiiU, Nintendo pa jo je kasneje nadgradil in v šestih letih od izida prodal skoraj 54 milijonov izvodov igre.
To je ogromen bazen potencialnih igralcev, ki lahko zabavo zdaj izkusijo preko namenskega volana Mario Kart Racing Wheel Pro Mini. Ta je odet v prepoznavne rdeče modre barvne kombinacije, ki jih poznamo iz Mario iger in na sebi nosi cel kup gumbov ter po dve ročici, ki v pravih dirkačinah služijo prestavljanju prestav, tule pa jih lahko izrabimo za lučanje izstrelkov ali pa delanje frajerskih ovinkov preko driftanja.
Volan omogoča sukanje za 180 stopinj in za uporabo ne zahteva namenskega dirkalnega simulatorja, saj ga lahko preko nogic, ki se prisesajo na površino, enostavno namestimo na mizo, ga preko USB kabla vklopimo v konzolo in že se lahko spustimo v dirkanje. Da je občutek vožnje še bolj veren in zabaven je HORI v paket pridodal še dve stopalki: eno za pospeševanje in eno za zaviranje.
Že iz oblike je jasno, da je volan namenjen mlajšim igralcem, ki bi se na ekranu samo radi zabavali ob pisani vožnji, brez da bi morali postati nek resen dirkač. Ravno zaradi tega nameravamo ta volan plodno izrabiti tudi za naše dogodke, saj ponavadi mlajši igralci bolj težko dosežejo pedalke in jim realistične zadeve kot so Assetto Corsa ne dišijo preveč.
A seveda se lahko ob tem volanu pozabava tudi kakšen starejši dirkač, ki v sebi še nosi nekaj radožive otroške navdušenosti nad arkadnimi formulicami. Ti bodo denimo navdušeno pozdravili velik M, ki ga najdemo na sredini volana, saj tega lahko dejansko pritisnemo in z njim pošljemo kakšen izstrelek proti nič hudega slutečega nasprotniku.
Volan Mario Kart Racing Wheel Pro Mini lahko izrabimo tudi za kakšne druge dirkalne naslove kot pa samo za Mario Kart. Tu je denimo še Crash Team Racing: Nitro-Fueled, ki se igra na podoben način, a ima malce drugačno konfiguracijo gumbov, kakšen Rocket League pa je prav tako igralen, a glede na to, da je pri igranju tega naslova treba veliko sukati kamero, ta volan pa ne vsebuje gobice za obračanje pogleda, izkušnja morda ne bo tako dobra kot na navadnem igralnem ploščku.
Ni mi uspelo izbrskati informacij glede priklopa na PC, a če ne drugega se da zadevo zagotovo povezati s kakšnim emulatorjem Nintendo Switcha, ki so te dni po naprednosti funkcij prerasli tudi originalno konzolo.
Volan na Amazonu stane dobrih 50 €, privoščite pa si lahko tudi bolj napredno izvedenko Deluxe, ki omogoča bolj profesionalno rabo, a stane tudi malce več.
Serijo Black Mirror prištevam med tiste genialne izdelke, ki držijo tako dobro zamišljene epizode, da jih štejem za obvezen ogled vsakega gledalca televizije. Ustvarjalec serije Charlie Booker je bil leta nazaj resnični vrelec unikatnih idej, ki rade orišejo temačno prihodnost in čeprav bi serijo lahko prišteli v zvrst znanstvene fantastike, imajo vse epizode ravno dovolj povezave z obstoječim resničnim življenjem, da se srhljivo približajo našim vsakdanjim življenjem.
Serija se je upehala samo v svoji 5. sezoni, ki je vsebovala nekaj epizod vprašljive kvalitete in čeprav tudi ta ni bila zanič, se je videlo, da Charlie potrebuje nekaj počitka za obnovo svojega navdiha. In tega je zdaj očitno dobil, saj se serija po štirih letih premora vrača s svojo 6. sezono, ta pa bo vsebovala pet unikatnih epizod.
Tako kot prej bo vsaka od teh držala svojo zgodbo in jo lahko v bistvu tretiramo kot nekakšen krajši film. Epizode med sabo navadno niso povezane in tudi sezone ne nadaljujejo zgodb, a se dogajajo v skupnem vesolju, Charlie pa rad vsake toliko v kadre skrije kakšen velikonočen jajček, ki ga bodo pozdravili vsi veteranski gledalci serije.
Nova sezona bo vsebovala morda najbolj kvalitetno igralsko zasedbo do sedaj, saj lahko v kadrih vidimo igralce kot so Aaron Paul (Kriva pota), Annie Muphy (Dobrodošli v Schitt’s Creek), Himesh Patel (Postaja Enajst) in Kate Mara (Hiša iz kart), v eni od epizod pa bo nastopila tudi legendarna igralka Salma Hayek.
Epizode bodo mešale koncepte distopične prihodnosti z malce bolj izrazitimi znanstvenofantastičnimi prijemi, saj se bo igralec Aaron Paul preselil na neko neznano vesoljsko postajo, kjer bomo očitno dobili klavstrofobično situacijo, ki zna spomniti na film Tisto.
Black Mirror bo vseh 5 epizod istočasno predstavil 15. junija, tako kot vse dele do sedaj pa bomo tudi te gledali na Netflixu.
Igra Bulletstorm se je prvič pojavila leta 2011 in bil je to dokaj zabaven naslov. Skupaj ga je spravil poljski razvijalec People Can Fly, ki ga danes poznamo po igri Outsiders, leta nazaj pa so se najprej proslavili z zabavno streljanko Painkiller, Bulletstorm pa je bil njihov naslednji večji naslov. Ta prvoosebna streljanka je v enem paketu združevala dobro streljanje, nekaj začinjenega humorja in posebnost v obliki energetskega biča, ki je stvari ali pa sovražnike potegnil bližje h nam, ubožca pa smo nato lahko brcnili v bližnje prepade ali pa jih nataknili na kakšno bodičasto past.
Kljub zabavnosti se Bulletstorm ni dobro prodal, zato od nadaljevanja ni bilo nič, je pa leta 2017 Gearbox poskušal zadevo obuditi preko predelave Full Clip Edition, a tudi ta se očitno ni tako dobro prodal, saj še vedno nismo dobili drugega dela.
Šest let kasneje je nastopil ponoven čas za obuditev, saj smo na včerajšnji predstavitvi Meta iger ugledali povsem nov vnos v franšizo, imenovan preprosto Bulletstorm VR. People Can Fly je stopil v partnerstvo z izkušenim VR studiem Incuvo, ta pa se specializira za prenos že obstoječih franšiz v VR okolico – v preteklosti so na ta način preselili igre Layers of Fear, Blair Witch in Green Hell.
A tisto so bili bolj umerjeni naslovi, medtem ko bo Bulletstorm VR glede na prvi napovednik vse stavil na akcijo. Zopet bomo nastopili v vlogi Graysona Hunta, ki je strmoglavil na zapuščeni planet Stygia, tam pa ga čaka različna favna in flora, oboje pa bo proti njemu sovražno nastrojeno. Zagrabili bomo za različna orožja in se podali v radostno destrukcijo, med sovragi pa bomo našli vsaj enega titanskega šefa.
Energijski bič se ne poslavlja in zopet ga bomo lahko izrabili za cel kup naprednih potez, preko katerih se bomo bojevali bolj učinkovito, preko njega pa bomo lahko prečkali marsikakšno oviro.
Bulletstorm VR prihaja enkrat letos, igrali pa ga bomo lahko na napravah Meta Quest 2 in 3 ter tudi PS VR2.
Oboževalci vampirske franšize Vampire: The Masquerade ste v preteklih letih sicer dobili nekaj novih naslovov, a vse to so bile v bistvu vizualne novele, skupaj z eno avanturo, ki pa nas ni ravno odpihnila. Tista prava zadeva na katero vsi čakamo nosi naslov Bloodlines 2, a zaradi nesrečnih zmešnjav sredi razvoja je status projekta zaenkrat neznan in zna preteči še mnogo let, preden se bo igra pojavila med nami – seveda če do sedaj ni bila že po tihem preklicana.
Vampire: The Masquerade – Justice bo poskušal medtem zapolniti praznino in glede na prvi napovednik je bilo v stvar vloženega nekaj proračuna. Tole je VR naslov, ki ga bomo igrali preko očal Meta Quest 2 in 3, skočil pa bo tudi na konzolna VR očala PS VR2.
V igri bomo zavzeli vlogo vampirja Justina iz klana Banu Haquim, ki ima pred sabo pomembno nalogo. Nekdo mu je namreč ubil gospodarja, nakar je iz New Yorka pobegnil v Benetke, mi pa smo se odpravili po njegovi sledi. Temačno mesto Benetk bo tako postalo naše novo lovišče in kot gibčni vampir bomo skakali med strehami, se izogibali vodnim kanalom, vmes pa bo ves čas treba upoštevati pravila maškarade, ki pravi, da lahko sesamo kri civilistom, a nas pri temu ne smejo opaziti.
Justice nosi zanimivo vizualno podobo, ki kar konkretno spomni na trojico naslovov iz franšize Dishonored. Tudi igranje je podobno, saj bomo lahko med hitrim šviganjem po stopnjah sovrage lahko napadali iz vseh strani, največ pa bo štelo prikrito smukanje.
Vampire: The Masquerade – Justice izide pozno v 2023, več pa bo znanega, ko bo igra bližje k izidu.
Da očala Meta Quest 3 obstajajo je morda ena najslabših varovanih skrivnosti znotraj VR industrije, saj nas je celo Zuckerberg dražil z njimi, le da je sam izdelek zakrival in cenzuriral kot kakšna mlada mamica pazi na slike svojega pomladka na družabnih omrežjih.
A včeraj je Meta vendarle spočela uradno predstavitev preko minuto dolgega napovednika, ki Quest 3 pokažejo v vsem svojem sijaju.
Vizualno zadeva ostaja podobna svojemu predhodniku, saj bo tudi Quest 3 na voljo samo v beli barvi in bo na sebi zopet nosil tisti trapasti trak, ki se lahko čisto prehitro raztrga, medtem ko je konkurenca že preklopila na bolj kakovostna plastična držala, ki so tudi lažje nastavljiva.
Meta Quest 3 bo na sebi vseboval trojico kamer, ki jih najdemo na sprednji strani in kar pošteno izstopajo v primerjavi s kamerami na predhodniku, ki smo jih našli na robovih naprave. A večje kamere bodo s sabo prinesle polno prepustnost barv, tako da bo Quest 3 izjemno pripraven tako za VR kot tudi za AR izkušnje.
Zahvaljujoč novih tehnologiji “pancake” leč bodo nova očala za 40 % tanjša od predhodnika, Meta pa je notri vgradila novo Snapdragon čipovje, ki bo prineslo boljšo ločljivost, skupaj z dvakrat boljšo grafično optimizacijo. Kaj vse to pomeni še ne vemo, saj Meta ni najavila prav nobenih omembe vrednih specifikacij, tako da bo na te stvari treba počakati.
Tehnologija Meta Reality nam bo omogočala lažja navigacijo po prostoru, saj bodo kamere lahko prepoznale ovire in prostore mapirale tako, da bomo vedno vedeli kam stopiti, pa čeprav bomo čez oči še vedno imeli poveznjeno napravo.
Prenovo so doživeli tudi kontrolerji, ki so izgubili tisti značilni lok in se bodo zdaj čutili kot resničen podaljšek naše roke. Meta je noter vgradila tudi napredne učinke tresenja, ki nam bodo pričarali bolj verodostojne igričarske izkušnje, te pa bomo lahko črpali iz bogate knjižnice naslovov. Dobra novica je tudi združljivost s prejšnjo generacijo iger, tako da bo vaš katalog Quest 2 iger brez problema deloval tudi na napravi Quest 3.
Kontrolerje bomo lahko tudi pustili ob strani, saj bomo lahko svetove in aplikacije nadzorovali samo preko dlani in gest, žal pa se zdi, da naprava ne bo vsebovala tehnologije sledenja oči, kar je ena od glavnih prednosti nedavnega PlayStation sistema PS VR2.
Meta Quest 3 bo stal 499 $, ti dolarji pa za nas nimajo neke prave veze, saj ne upoštevajo davka, Meta pa še vedno svojih VR naprav uradno v Sloveniji ne prodaja, zaradi česar lahko v Sloveniji pričakujete ceno okoli 700 €. Meta bo 4. junija znižala cene Questa 2: 128 GB verzija bo padla na 299 $, 256 GB pa na 349 $. Spet te cene so pri nas čisto drugačne in najbolj ugodno in aktualno ponudbo v Sloveniji najdete tule.
Meta Quest 3 izide jeseni, zato se tale najava zdi nekam hitra, a bržkone je Meta želela prehiteti Apple, ki bo svoj pionirski VR projekt razkril na svoji konferenci Worldwide Developers Conference, ta pa se bo pripetila že 5. junija.
Torrent svet bo kmalu zabeležil še en boleč udarec, saj se po letih delovanja poslavlja popularna spletna stran RARGB. Zaživela je leta 2008 in zaradi svojega preprostega vmesnika ter dobre moderacije vsebine hitro začela pridobivati mase uporabnikov, kar je sčasoma naneslo na milijone mesečnih obiskovalcev. Stran je sčasoma postala tako popularna, da je začela izdajati tudi svoje piratske verzije filmov, ki so ob sebi nosile kratico RARGB, te inačice pa so veljale za zelo kvalitetne.
Po 15 letih uspešnega delovanja pa je osebje na spletni strani zapisalo sporočilo, da je čas za slovo. Razlogov za ugašanje spletne strani je veliko, a presenetljivo osebje med njih ne prišteva kakšne težave z zakonom. Vzdrževanje spletne strani je padlo v težave že nekako tri leta nazaj, ko je svet objela pandemija novega koronavirusa, zaradi posledic te bolezni pa je umrl en ključen član osebja.
Težave se s tem še niso zaključile, saj se je zatem pojavila vojna med Rusijo in Ukrajino, osebje RARGB-ja pa pravi, da imajo v svojih vrstah člane, ki se bojujejo na obeh straneh konflikta. Potem je tu še inflacija, zaradi česar so narasle tudi cene vzdrževanja strežnikov in elektrike, vse to pa je privedlo do skupne odločitve, da stran preneha z obratovanjem.
Osebje se sicer ni izjasnilo, kdaj točno bodo strežniki izključeni in stran trenutno še vedno obratuje.
Piratski svet bo izgubil eno od večjih destinacij, seveda pa alternativ ne bo kmalu zmanjkalo. V bistvu je preteklo kar nekaj vode, odkar so pod rušo šle večje torrent strani: največji pretresi na tem področju so se zgodili med letoma 2015 in 2016, ko so izginile popularne strani KickassTorrents, ExtraTorrent in Torrentz, ločeno pa se je letos poslovil gostitelj datotek ZippyShare, ki je bil prav tako znan po držanju piratske vsebine.
Nekateri najstniški heroji se ne postarajo dobro in to velja za vse tiste, ki smo v mladosti spremljali serijo Oh, ta sedemdeseta, ki je vsebovala superiorno zasedbo igralcev, med katerimi se je našel tudi Danny Masterson v vlogi Stevena Hydea.
Serija je bila ob začetku drugega tisočletja na vrhuncu svoje popularnosti, žal pa je ravno takrat Danny počel tudi resne grdobije, ki so dolgo ostale skrite pred javnostjo. Po dveh desetletjih pa znajo žrtve vendarle dobiti nekaj pravice, saj je bil Danny včeraj pravnomočno obsojen za dve posilstvi, zaradi česar bo šel za zapahe, grozi pa mu do 30 let zaporne kazni.
Prve obtožbe proti igralcu so se pojavile leta 2017, ko je bilo gibanje MeToo na vrhuncu svoje aktivnosti. Masterson je obtožbe takoj zanikal, vendar mu to v Hollywoodu ni preveč pomagalo, zaradi česar je bil hitro odsekan od vseh projektov – najbolj ga je pri tem prizadel Netflix, ki ga je odrezal od serije The Ranch, kjer je skupaj s svojim starim prijateljem Ashtonom Kutcherjem igral glavni vlogi.
Od takrat je vse nekako potihnilo, nakar decembra lani porota ni mogla doseči dogovora, tožilci pa so se nato odločili za ponovno sojenje, v katerem je sodnik dovolil predstavitev novih dokazov. To je bilo dovolj, da je porota igralca spoznala za krivega za dve od treh posilstev, medtem ko se je pri tretjem primeru razmerje ustavilo pri 8 za nedolžnega in 4 za krivega.
Pri sojenju se je veliko vrtelo tudi okoli scientološka cerkev, čigar Masterson je pripadnik že več kot dve desetletji in naj bi igralca že dolgo ščitila. Vse tri žrtve so bile pripadnice te iste cerkve in so te seksualne napade najprej prijavile vodilnim znotraj cerkve, ti pa so jim povedali, da so si za to same krive in da jim odsvetujejo obisk policije. Eni so celo ponudili 400.000 dolarjev v zameno za njen molk, zraven pa so ji še zagrozili, da jo bodo v primeru javnih obtožb brcnili iz cerkve.
Žrtve so na sodišču opisale same napade, ki so naravnost grozljivi. Spletna stran Los Angeles Times je dobro popisala nekatere njihove izkušnje, tem pa je bilo skupno to, da so pred posilstvom bile omamljene z drogami, ki naj bi jih Masterson zamešal v njihove pijače. V enem primeru naj bi Danny žrtvi celo prislonil pištolo na glavo in jo zraven dušil s povštrom, igralec pa je vse te obtožbe zanikal, a na nobenemu od sojenj ni pričal.
To je drugo večje dogajanje glede slavnih in njihovega obiska zaporniških celic. Včeraj se je zaključila tudi dolgoletna saga prevarantske podjetnice Elizabeth Holmes, ki je preko propadlega podjetja Theranos prevarala cel kup premožnih ljudi. Po njeni zgodbi je vila posneta tudi serija The Dropout, Elizabeth pa je včeraj začela služenje svoje 11-letne zaporne kazni.
Streljačina Six Days in Fallujah je v nastajanju že več kot 10 let, saj je prvi idejo za njo dobil založnik Konami, a ko je ta najavil projekt, je bil brž deležen hudih kritik, zaradi česar se je tudi odpovedal razvoju tega naslova. Razlog je tema igre, ki se tiče ameriške vojne v Iraku – specifično gre tule za nekje 6-tedensko vojno iz leta 2004, ki na Wikipediji nosi ime Second Battle of Fallujah, Američani pa so ta spopad označili za drugi najhujši ulični spopad v svoji vojaški zgodovini, ki ga je premagala samo bitka v Vietnamu.
Bilo je to nekaj krvavih tednov, ki je vzelo veliko življenj – ne samo vojakov ampak tudi civilistov, saj naj bi med temi bitkami umrlo vsaj 800 civilistov. Američani se tako tega obdobja ne spominjajo radi, zaradi česar je bila takrat igra tudi bila deležna tako ostrih kritik.
Od takrat pa je minilo že skoraj 20 let in razvijalec Highwire Games ter založnik Victura sta se zdaj opogumila, zopet poprijela za tole licenco in tako že nekaj časa nastaja sodelovalna štiričlanska prvoosebna streljačina, ki je včeraj dobila nov napovednik.
V njem lahko vidimo nekaj vojaških veteranov, ki so se dejansko streljali po ulicah mesta, v videu pa obujajo spomine, v katerih so praktično vsak dan pričakovali smrt. Igra bo poskušala poustvariti to izjemno napetost, zaradi katere je bilo vsako odpiranje vrat morebitna smrtna obsodba in za preživetje si se lahko zanesel samo nase in na svoje soborce.
Igra bo poskušala to nepredvidljivost poustvariti preko ustvarjanja map, ki bodo vsakič generirane naključno, tako da bo vsaka izkušnja in smrt prišla nepričakovano. Grafično je zadeva sicer videti nekam zastarano, vendar se zna podoba popraviti tekom razvoja, saj bo igra sprva izšla v sistemu Early Access.
In izid se bo zgodil presenetljivo hitro, saj se bo igranje na Steamu pričelo že 22. junija. Cena zaenkrat še ni znana, razvijalec Highwire Games pa je obljubil reden priliv dodatne vsebine.
Na spletu se je pojavil posnetek 18-letnega Camerona Robbinsa, ki je zaradi svoje nravi postal instantno viralen in je samo na Twitterju zabeležil več kot 30 milijonov ogledov, pa čeprav je bil objavljen šele včeraj. Video sicer ne pokaže nobene krvi, a glede na dejstvo, da so tole zelo verjetno zadnji kadri še živečega Camerona, je gledanje hudo neprijetno.
Footage shows Cameron Robbins, 18, who jumped off a cruise ship in the Bahamas as a dare on Wednesday 5/24/23. He has still not been found and the search has been suspended. pic.twitter.com/q8u1ic74H2
Cameron Robbins je samo nekaj dni nazaj zaključil srednjo šolo, nakar se je s sošolci odpravil na križarjenje blizu otoka Athol. Ni dvoma, da je na ladji kmalu nastala prava fešta, kjer je kdo spil kakšen kozarček alkohola, sredi nočne plovbe pa je nekdo Cameronu postavil izziv, da naj skoči v morje in okoli malce zaplava.
Najstniška neumnost in dodatek alkohola sta pri Cameronu sprožila željo po temu, da se pred sošolci dokaže, zato je skočil preko palube v morje, s tem pa si je naložil smrtno obsodbo.
Ladja je namreč takrat bila sredi aktivne plovbe in očitno ni nikomur padlo na pamet, da se takšno večje plovilo ne more kar instantno zaustaviti kot avto sredi ceste, ampak za zaustavljanje potrebuje nekaj sto metrov. To dejstvo je hitro postalo jasno tudi vsem navzočim in tudi Cameron je verjetno v nekaj sekundah spoznal svojo kruto napako. Na posnetku ga vidimo malce plavati in nekdo mu je pred tem celo vrgel rešilni obroč, vendar pa je bil ta predaleč, Cameron pa je nato izginil v temo, s tem pa se je na ladji smejanje hitro obrnilo v paniko.
Ladja se je kasneje sicer ustavila in ga iskala, a brez uspeha, nakar se je aktivirala tudi ameriška obalna straža, a tudi ta pri večdnevnem iskanju ni našla ničesar. Iskanje je bilo zdaj preklicano, kar pomeni, da je Cameron zdaj za njih domnevno mrtev.
Zadeva je naravnost srhljiva, še posebej če si v mislih predstavljamo Cameronove zadnje trenutke, ko začne luč ladje izginjati v temi, ti pa obstaneš sam sredi ocena, vpliv alkohola pa izginja in v telesu začne vladati panika. Spletni detektivi so na posnetku videli plavut morskega psa, a video je bolj slabe ločljivosti in tista plavut je bila najbrž samo val, resnice glede Camerona bržkone ne bomo nikoli izvedeli.
V zadnjih mesecih so se pojavile govorice, da naj bi Sony zelo kmalu za PC pripravil novo predelavo ene od svojih ekskluziv, zato so se igralci brž začeli spraševati, kdo je naslednji kandidat, ki ga bodo po vseh teh letih končno lahko izkusili tudi računalničarji.
Kandidata sta bila v bistvu samo dva: Demon’s Souls ali pa Ratchet & Clank: Rift Apart. Sony je včeraj razkril, da bo predelavo doživela slednja igra, tako da bomo za celoten katalog iger razvijalca FromSoftware morali še malce potrpeti – no, morda ne čisto celega, saj za Bloodborne obstaja bolj malo šans za takšno predelavo.
A tudi igre Ratchet & Clank: Rift Apart ne bomo zavrgli, saj je ta serija iger od vedno bila zavezana samo konzolam PlayStation, zdaj pa bo prvič uradno doživela prehod na PC. Rift Apart nas je leta 2021 navdušil in to še vedno ostaja ena od tistih iger, ki najbolj nazorno pokaže moč konzole PlayStation 5. Grafična podoba je mestoma prav neverjetna, animacije so odlične, prehodi med dvema različnima dimenzija pa so instantni, kar gre na račun izjemno hitrega diska znotraj konzole PlayStation 5. Ob igranju smo resnično dobili občutek, da gledamo v neko Pixarjevo risanko, le da je ta tukaj podprta z zabavnimi igralnimi vložki, ena od posebnosti pa so bili tudi podnapisi, ki so podpirali hrvaški jezik.
Vse to bomo dobili tudi na PC-ju, za predelavo pa bo poskrbel veteranski studio Nixxes Software, ki mu bo pomagal tudi originalni ustvarjalec Insomniac Games, ki je očitno eden od Sonyjevih najbolj pridnih studiev: poleg te predelave istočasno delajo še na igrah Spider-Man 2 in Wolverine.
PC igralci se lahko veselite odklenjene meje sličic na sekundo in podpore za cel kup ločljivosti, ki bodo upoštevale ultra široke monitorje, razmerij 21:9, 32:9 in celo 48:9. Tu je še ray tracing in podpora za tehnologije DLSS 3, FSR 2 in XeSS, celotno igranje pa bomo lahko spočeli skozi navezo miške in tipkovnice. Seveda se bomo najbolj fajn imeli pri igranju s kontrolerjem in če bomo na PC priklopili DualSense bomo lahko uživali v vseh naprednih učinkih tresenja, ki bodo identični izkušnji iz konzole PS5.
Ratchet & Clank: Rift Apart izide 26. julija, prednaročila pa so na voljo znotraj trgovin Steam in Epic Games.
Morda pisanje novic o 20 let stari igri Gothic 2 za tako majhen trg kot je Slovenija nima posebnega smisla, še posebej zaradi dejstva, da franšiza Gothic naslovov nikoli ni bila prava prodajna uspešnica. A po drugi strani je mod Chronicles of Archolos: Myrtana dokazal, da imajo starošolski igralci za te evropske RPG-je v sebi še veliko ljubezni in mod si je zaradi tega prislužil prestižno lovoriko najboljše modifikacije zadnjih desetih let, s tem pa je premagal izdelke iz močno bolj popularnih iger tipa The Elder Scrolls Morrowind in Skyrim.
Archolos pa ni edini mod, ki ga je skupnost v vseh teh letih razvila za igri Gothic 1 in 2. Po obsežnosti ga namreč prekaša Returning, ki prihaja iz ruskih koncev in je še vedno v aktivnem razvoju. Po izvirniku je nastala nova verzija moda Returning 2.0, nakar se je iz te podlage razvilo še nekaj dodatnih vej. Trenutno najbolj popularna verzija je Returning New Balance, ki uravnoteži igralne vidike originala in celo doda nekaj nove vsebine.
In stvar je naravnost titanska. Za razliko od prej omenjenega Archolosa, Returning ni povsem sveža izkušnja, ampak v bistvu nekakšna predelava originalne kampanje. Začetek je tako skoraj isti: naš junak se zbudi znotraj stolpa čarovnika Xardasa, a že takoj opazimo spremembe, saj nas pričaka nov dialog, ki je sicer zvočno na voljo samo v ruščini, bolj kot pa raziskujemo, večje razlike in novosti opazimo. Ko končno dosežemo mesto Khorinis opazimo, da se nihče noče z nami pogovarjati, zato je treba najprej stopiti v revno sosesko in tam opraviti cel kup nalog in šele nato lahko postanemo vajenci pri srednjem sloju mesta.
To je samo en od primerov vsebine, ki jo prinese Returning, a s tem smo samo popraskali površje. Kasneje namreč naletimo na povsem nove pokrajine, igra pa celo dobi povsem novo poglavje, ki razširi nekam hiter konec drugega dela. Zato ni presenetljivo, da vam bo eno igranje kampanje odgriznilo 180 ur igralnega časa, medtem ko smo Gothic 2 osnovno kampanjo obrnili v nekje 40 urah.
Returning je bil dolgo dostopen samo ruskemu, poljskemu in nemškemu trgu, medtem ko se je angleško govoreči svet moral zadovoljiti s prevodom, ki je bil zasnovan na Google prevajalniku. Ta je bil do določene mere razumljiv, a določeni deli so bili prevedeni povsem napačno, kar je razreševanje določenih nalog naredilo praktično nemogoče.
Nekdo pa se je dejansko lotil lastnoročnega popravljanja celotnega teksta, kar je titanska naloga in je zahtevala 3 mesece neprestanega dela. Skupno gledano je bilo popravljenih več kot 103k vrstic dialoga in zadeva je zdaj končno postala igralna tudi za angleško govoreči svet. Prevod vas čaka tule, še pred tem pa bo treba seveda namestiti kopijo igre Gothic 2 ter mod New Balance – povezave za tega lahko najdete na sledeči povezavi.
Založnik Konami se ne ubada preveč z raznimi marketinškimi triki, ki zaobjemajo stvari kot so lastne spočete govorice, predčasno spuščene dražilnike in najemanje vplivnežev, ki bi nato preko družabnih omrežij puščali kriptična sporočila. Vse to bi nato ustvarjalo pričakovanja za uradno razkritje igre, ki bi nato požela milijone ogledov in hitra prednaročila same igre kot tudi njene sezonske prepustnice.
Konami je pač Konami, ki konference najavi kak dan prej ali pa sploh ne. Tako so na naključen torek izdali prvi napovednik za igro Silent Hill Ascension, čeprav dobro vedo, da so ljudje hudo lačni kakršnihkoli novic glede franšize Silent Hill, ki je na mrzlem že čisto predolgo.
Ascension je bolj posebne sorte naslov, ki mu je malce težko nadeti naslov igra. Igra je bila prvič najavljena lani kot partnerski produkt razvijalcev Genvid Entertainment in Bad Robot Games – slednjega ima v lasti dobro znani režiser JJ Abrams. Napovednik pokaže vrsto različnih oseb po celem svetu, ki jih nadlegujejo srhljive pošasti Silent Hilla, premisa igranja pa se bo vrtela okoli krivde, ki se jo lahko nalezeš kot bolezni in jo znaš prenesti tudi na svoj pomladek.
Vendar pa v Ascension ne bomo raziskovali kakšnega temnega mesteca preko tretjeosebne perspektive, saj bo tole neke sorte interaktivna vizualna novela, v kateri bodo o razpletu dogodkov in usodi oseb odločali igralci po celem svetu. Kako točno se bo zadeva igrala še ni čisto jasno, a zdi se, da bo tole nekakšna verzija igranja Twitch Plays.
Genvid je eno takšno igro v preteklosti že izdal in sicer je bil ta naslov The Walking Dead: Last Mile, ki smo ga lahni lahko igrali samo preko Facebooka, gledalci pa so tam igrali mini igrice, preko katerih so nabirali točke, te pa so nato lahko uporabili za delanje večjih odločitev. Posebnost te igre je bilo dejstvo, da je bil tole dogodek v živo in ko je enkrat minil se ga nisi mogel več udeležiti. Bo šel tudi Ascension po tej poti in ga bomo lahko doživeli samo enkrat?
To bi bila škoda, saj je bilo v zadevo očitno vloženega kar nekaj proračuna. Grafično zadeva ni videti slabo in res nas zanima, kakšen greh pooseblja tista ogromna hodeča kreatura, ki razmetava vse pred sabo.
Silent Hill Ascension izide enkrat letos, a zaenkrat še ni znano, na katerih platformah bomo zadevo preigravali.
Odkar je ChatGPT z nami spregovoril prvi stavek je postalo jasno, da bo umetna inteligenca predrla vse pore naših vsakdanjih navad. Temu se ne bodo izognile niti igre in čeprav bo zadeva nedvomno igrala veliko vlogo v svetu moddanja, je morda malce manj dobrodošel njen prehod v svet visokoproračunskih iger. Umetna inteligenca bo namreč olajšala delo, a zaradi nje bo službo izgubilo cel kup talentiranih piscev, oblikovalcev stopenj in grafičnih artistov, slabo pa jo bodo odnesli tudi tisti, ki se ukvarjajo s 3D modeliranjem in izdelovanjem animacij.
To niso samo zle napovedi nekih teoretikov zarot ampak kruta resničnost, podjetje NVIDIA pa je na nedavni predstavitvi pokazala, kako bo takšna prihodnost delovala kaj kmalu. Platforma ACE for Games bo namreč delovala na podlagi umetne inteligence, ta pa bo znala prikazati realistične NPC-je, ki se bodo z nami pogovarjali, umetna inteligenca pa ne bo samo poskrbela za unikatno spisane dialoge, ampak tudi za zvočno oponašanje in izrisovanje animacij obrazov.
ACE je še v zgodnji fazi, a iz zgodnjega primera je zadeva že zdaj presneto impresivna. NVIDIA je za prikaz nove tehnologije skupaj spravila demo, ta pa je močno podoben nečemu, kar bi videli znotraj igre Cyberpunk 2077. Demo je bil ustvarjen znotraj pogona Unreal Engine 5, vidimo pa lahko NPC-ja z imenom Jin, ki mu lahko zastavljamo naključna vprašanja, on pa nam na njih poda svoje unikatne odgovore. Nič od tega ni skriptirano, tako da v praksi to pomeni, da bo vsak igralec iz tega srečanja potegnil svojo izkušnjo, kar je za igričarsko industrijo dobesedna revolucija. Preko tega bomo dejansko lahko ven dobili prave, živeče svetove, ki bodo lahko vedno dostavili povsem svežo in unikatno vsebino.
ACE sicer ni popoln. Jinova intonacija glasu je sicer impresivna, a se ne more kosati s profesionalnimi glasovnimi igralci, nakar igralcu izda neko nalogo, ki se sliši kot neko brezvezno odstranjevanje tarč. A kot rečeno: tole so samo začetki, ki bodo samo leto kasneje že čisto drugačni, saj se umetna inteligenca vsak dan nauči nekaj novega.
Vprašanje tudi ostaja, kako bo zadeva delovala v praksi. Se bo za igranje treba povezovati na oblačne storitve in takšnih iger zaradi tega ne bo mogoče igrati brez internetne povezave? NVIDIA se pri tem ni preveč razgovorila, a je poudarila, da je platforma narejena tako, da izniči zamik pri odgovarjanju na naša vprašanja. Vsak, ki je kdaj prste namočil v pogovarjanje s ChatGPT-jem vam zna povedati, da za vsak odgovor umetna pamet potrebuje nekaj sekund premlevanja podatkov, medtem ko pri zgornjem primeru tega ne vidimo, zaradi česar pogovor teče veliko bolj tekoče.
ACE je vsekakor videti impresiven in je sestavljen iz več modulov. Eden od teh, Audio2Face, skrbi za verno oblikovanje animacij obraza med govorom, prvi igri, ki bosta to tehnologijo izrabili pa bosta S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl in Fallen Leaf.
Studio Bungie je dandanes poznan po dvojcu iger Destiny, zadnja sveža igra pa je bila Destiny 2, ki je izšla leta 2017, ta pa preko dodatkov, sezonskih prepustnic in mikrotransakcij prinaša tako velike denarce, da jim v bistvu sploh ni bilo treba delati na kakšnih res novih projektih.
Temu pa ni bilo vedno tako, saj se je Bungie rodil leta 1990 in od takrat je spočel kar nekaj različnih naslovov. Seveda se vsi spomnimo njihovih izdelkov izpod založnika Microsofta, saj so takrat spočeli legendarno serijo iger Halo, še pred tem, natančneje decembra 1994 pa so za računalnike Macintosh splavili svojo drugo prvoosebno streljanko imenovano Marathon.
Bila je to starošolska streljanka, ki si je veliko elementov sposodila od igre Doom, dogajala pa se je v prihodnostim kjer je bila človeštvu naložena naloga potovanja v ozvezdje Tau Ceti in tam vzpostaviti novo kolonijo. Seveda se vmes nekaj zalomi, saj nas napadejo vesoljci, nakar je vse pripravljeno za akcijo, ki se v glavnem izvaja znotraj hodnikov vesoljske ladje UESC Marathon.
Po vseh teh letih je napočil čas za obnovo in Bungie je na nedavni konferenci PlayStation Showcase pokazal sila stilističen napovednik, ki sicer ne pove veliko, a ga je veselje gledati. Za razliko od originala tole ne bo enoigralski naslov, ampak večigralska izkušnja, ki bo spadala v žanr “extraction” streljačin. Gre za tip igranja, kjer se je treba zanašati na preživetvene elemente, nabirati opremo in iskati razne artefakte, na koncu pa je z vsem tem treba tudi pobegniti iz stopnje, a te namere vam zna preprečiti nasprotni igralec ali ekipa, ki vam ob vaši smrti izmakne nabrano bogastvo in z njim nato pobegnejo sami.
Nekaj takšnega prikaže tudi zgornji napovednik, ki nosi res poseben stil. Futuristične oblike prekinjajo živobarvni vzorci, ki kažejo na neko futuristično, kiberpankovsko prihodnost, v kateri bomo bolj težko ločili androide od ljudi iz mesa in krvi. Lokacije so videti fantastične, saj se dogajanje odvija na planetu z bazo, okoli te pa kroži razbita luna, ki v sebi vsebuje neko zgradbo, to pa so bržkone ustvarile nezemeljske roke.
Marathon izide za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, med vsemi temi platformami pa bo veljalo navzkrižno igranje, tako da se bomo lahko streljali na istih strežnikih. Datum izida ostaja neznanka, nekaj dodatnih informacij pa lahko najdete na uradni strani.
