Med igranjem Biomutanta sem razmišljal o tem, ali igralci danes sploh ločijo razliko med AAA in AA igrami. Vsak vam bo znal povedati, da se igre v grobem delijo na spektakularne visokoproračunske naslova tipa Call of Duty in Assassin’s Creed in na indie sceno, ki vsebuje manjše igre, z bolj skromno grafiko in nižjo ceno, a v zameno za to boste naleteli na pogumne ideje tipa Hot Line Miami, ki vas znajo zabavati dolge ure.

A vmes se nahaja še ena stopnja – takoimenovane AA igre. To so projekti, ki imajo sicer višji proračun kot indie igre, a spet niso zapravili milijonov in v pisarne vpoklicali Hollywoodskih igralcev za zvočno igranje. Eden takšnih predstavnikov je denimo Elex – RPG stvaritev nemških programerjev, ki vsebuje veliko dobrih idej, ki pa niso bile do konca zloščene. V to smer bi moral spadati tudi Biomutant, a mu je založnik THQ Nordic nadel kar polno ceno 60 €, ki pa je žal igra preprosto ne more upravičiti.

Razvojna ekipa: Experiment 101
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
Nakup: Steam
Datum izida: 25. maj 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: Tretjeosebni RPG

VIDEO RECENZIJA

Biomutant je s svojimi prvimi napovedniki obljubljal fantazijski RPG, ki bo nosil prisrčno podobo kosmatih živalic, te pa se sprehajajo po odprtem svetu, ki bo poln skrivnosti, zanimivih bitij in zakladov, ki samo čakajo na odkritje. Podoba je malce spominjala na Ratcheta in Clanka, kar je igro hitro dvignilo v priljubljenosti in igralci so začeli pripravljati prednaročila.

In novopečeni razvijalec Experiment 101 je nekatere te visokoleteče obljube resda izpolnil, vendar pa se mi po eni strani zdi, da so napovedniki igralcem risali lažno sliko, tako da zna končni izdelek veliko igralcev pustiti na cedilu.

Čeprav so napovedniki v ospredje rinili enega in istega rakunastega glavnega junaka, s frajerskim mečem in usnjenim suknjičem, je to samo ena od začetnih podob, ki jih lahko ustvarimo v ustvarjalniku lika. Najprej izberemo vizualno podobo, se odločamo med različnimi statistikami, kot so denimo moč, inteligenca in gibčnost, vse to pa bo tudi vplivalo na izgled vašega živalskega šampiona. Večja inteligenca bo denimo pomenilo večjo glavo, pri izbiranju pa boste morali tudi upoštevati, da se statistike med sabo tepejo in treba je ujeti nekakšno ravnovesje. Ko smo opravili s tem delom napoči čas, da izberemo svoj igralni razred.

Lahko smo torej gibčni bojevnik, ki v vsaki roki drži po eno orožje. Ali pa se raje odločimo za nekoga, ki vihti dvoročne meče in je bolj odporen na poškodbe. Morda bo komu bolj ljub boj od daleč in bo raje pokal sovražnike s strelivom ter se tako varno držal stran od zamahovanja mečev. Vse to vam je ponujeno, vsak igralni razred pa ima tudi svoje bonuse.

Pri vsem tem ustvarjanju sem začenjal biti malce nestrpen, saj sem želel že enkrat začeti s presnetim igranjem in že tu so me obletavale zle slutnje, ki so se nato izkazale za pravilne. Biomutant je namreč ena od tistih iger, ki morajo igranje neprestano prekinjati, zato da vam razložijo neke igralne mehanike, ki bi včasih morale biti samoumevne, a spet drugič se vprašaš, zakaj sploh obstajajo.

Poglejmo si sam začetek igranja. Pojavimo se na eni potki in pot nas pelje naprej, vmes pa dobivamo opozorila kako skočiti in podobno. Ni minila minuta in že pridemo do prvega razcepa poti in igra se ustavi, da nam razloži, da gremo lahko po levi strani ali pa po desni. Izberemo pot, ampak seveda to še ni vse, saj ima igra tudi moralni sistem med dobrim in zlim, kar botruje še eni zaustavitvi igranja in spremljanje dialogov. Ko je tega končno konec naredimo par korakov in pridemo do jase, kjer je mrtva žival. Spet se je treba ustaviti in gledati vmesno sekvenco. Pridemo do živali, nova vmesna sekvenca. Končno pride prvi nasprotnik in lahko celo malo igramo in ko zbežimo dobimo še eno sekvenco. Gremo po hodniku in naletimo na prve običajne nasprotnike. Spet je treba ustaviti za neka brezvezna pojasnila. Sledi malce borbe in nato poberemo prvi predmet. Stop, treba pojasniti kovačenje. In tako dalje in tako naprej.

To neprestano prekinjanje je zame osebno eden največjih grehov, ki jih lahko spočne frišni naslov. Biomutant ti nikakor ne pusti, da bi preprosto užival v igranju in morda kakšno stvar izgruntal sam. Res je, da lahko to tečnarjenje nekako prilagajamo v nastavitvah, a to ni rešitev, saj brez enih namigov ne bi vedel kako naprej. Primer tega je, da med sprehajanjem poberemo rokavico, ki nam ob držanju gumba sproži močnejši udarec, ta pa lahko odpre pot naprej. Problem je, da ta udarec lahko uporabimo na samo določenih mestih – rahlo razkrušenem zidu, ki ne izstopa kaj posebej iz okolice.

Tu pridemo do naslednjega problema – grafike in zvoka. Ne pozabimo, THQ Nordic računa za to igro 60 € in zato lahko upravičeno pričakujemo podobo, ki je na ravni drugih težkokategornikov. Biomutant sicer ni grda igra, saj je to svetla in barvita RPG odprava, ki vsebuje tudi prehajanja dneva in noči. Naš rakunček ima lepe animacije, lahko skoči na vse štiri in s tem sproži šprint in post-apokaliptična okolica lepo meša zapuščeno okolico stavb in avtomobilov s preraščeno naravo. Vendar brez kiksov tudi tukaj ne gre. NPC-ji po svetu vsebujejo samo osnovne animacije in v glavnem samo stojijo pri miru. Vsake toliko naletimo na trdnjavo, ki jih naseljuje eno od plemen in na nas je, da jih osvobodimo in v njih naselimo svoje privržence. Potem to postane nekakšno mesto, ki pa je spet povsem statično in mrtvo. Mrtva je tudi narava in odprti svet je v bistvu samo ena ogromna mapa, ki jo moramo prepešačiti/prejahati, preden končno pridemo do cilja svoje naloge. K sreči vsake toliko najdemo teleportirne točke, vsake toliko pa naletimo tudi na kakšno zapuščeno hišico, ki ponuja različne dobrine. A to je bolj slaba nagrada za raziskovanje in med igranjem sem raje samo tekel do cilja, saj je bilo preiskovanje bajtic bolj kot ne izguba časa.

Boljši bi bil lahko tudi zvok. Med igranjem nas sicer spremlja nekaj glasbe, a ta ni ravno zapomljiva. Bolj moti to, da ni zvočnega igranja okoli posejanih likov. Vsi ti samo nekaj mrmrajo in to v res tečnih zvokih, ki bi jih najraje utišal. Razvijalec se je tu odločil za nekako čudno potezo in za zvočno podajanje najel enega zvočnega govorca, ki resda svojo nalogo opravi odlično, a kdo bo vseskozi poslušal en glas? Govoričenja je namreč ogromno in tip noče biti tiho niti med našim sprehajanjem po svetu. K sreči lahko tudi njegovo žlobudranje zmanjšamo v nastavitvah, a vseeno je tule izgubljena priložnost, saj bi zvočne vrstice vsem tem stranskim osebam vdihnile vsaj malo življenja. Igra poskuša raziskovanje svet popestriti z občasnimi izjemno lahkimi ugankami ter mrtvimi območji, kjer nam hitro pojenja zdravje, tako da se je treba usesti v robota. A to žal ni dovolj, da bi razgibalo igralno formulo in raziskovanje naredilo privlačno.

Biomutant je med napovedniki najbolj izpostavljal bojevanje. To naj bi bil RPG, ki bo spremenil fajtanje in igralcem ponudil možnost Kung-Fu potez in posebnih sposobnosti. A končni rezultat ni nekaj posebnega. Izvajamo lahko resda kup naprednih potez in kombinacij. Tu so posebne mutantske sposobnosti, kot je zažiganje nasprotnika, kombinacije udarcev s finišerji in streljanje od daleč. A občutek tepeža preprosto ni dober. Merilnik divje skače po prostoru, tako da nikoli ne veš koga pravzaprav ciljaš, nasprotniki pa so precej zabiti. Udarci z meči ne dajo nekega posebnega povratnega odziva in velikokrat se zdi, da po grdavžih udarjamo s papirjem in da sploh nismo zadali kakšne škode. Na koncu sem dvignil roke nad vsem skupaj in sovražnike preprosto streljal od daleč, kar je bilo presenetljivo učinkovita taktika in brez kakšnega posebnega problema sem ubijal manjše in večje nasprotnike, vključno s šefi.

Tudi sama zgodba ne bo pobirala nagrad. Človeštvo naj bi v preteklosti ubilo naravo s svojim onesnaženjem in nato so vstale živali, ki so oblikovale svoja plemena. Igra nas občasno tudi seli v preteklost, kjer vidimo, kako so neki sovražniki zažgali našo vas. Štorije preprosto nisem mogel preveč pozorno spremljati, saj so mi bili vsi liki s svojim neprijetnimi zvoki izredno tečni in nikakor niso želeli zaključiti dialogov, tako da so mi čez čas resnično začeli najedati živce.

Je Biomutant potem popolna katastrofa? Ne čisto. Zanimiv je sistem kovačenja, ki omogoča nekatere zanimive kombinacije in bojevanje zna včasih biti vsaj malce zanimivo. Vendar pa je na splošno Biomutant eno veliko razočaranje, saj napak kar ne morem nehati naštevati. Stranske naloge so denimo neobstoječe in brezzvezne, naletel sem na hrošče, ki so me ujeli v okolico, živali za jahanje so okorne in komaj kaj hitrejše od teka, nadgrajevanja je preprosto preveč in nikoli se ne počutimo, kot da smo res postali močnejši.

Zadeva bi bila veliko boljša kot neka linearna odprava, z bolj ozkimi stopnjami, saj se čuti, da razvijalec preprosto ni bil kos nalogi ustvarjanju ogromnega in širnega sveta. Priporočam, ko cena pade na vsaj 30 €, pa še takrat se v igranje podajte previdno.