Ko je založnik Ubisoft najavil že tretji del dirkaške serije The Crew so igralci po svetu skoraj kolektivno skomignili z rameni in to pospremili z besedo: “ok”. Že originalni The Crew namreč ni bil neka legendarna igra in igralci so enako skomignili, ko je založnik najavil drugi del, saj so to pač naslovi, ki so v redu in bi jih lahko označili tudi za zgolj povprečne.
Nam je bil sicer Motorfest všeč in čeprav se je morda že malce preveč spogledoval s serijo Forza Horizon in jo v nekaterih delih celo kopiral, je bil občutek nadzora štirikolesnikov dober, proge zanimive, končno pa smo se zopet lahko preizkusili v “drag” dirkanju, ki smo ga nazadnje izkusili v igrah Need for Speed: Underground 2.
The Crew Motorfest je izšel 11. septembra in zdaj, ko še ni pretekel en mesec od njegovega rojstva, Ubisoft že niža njegovo ceno. Ubisoftove igre sicer redno doživijo znižanja, a v primeru Motorfesta je tole že malce ekstremno. Tako hitro nižanje cen ni nikoli dober znak, saj zna pomeniti, da je bila začetna prodaja pod pričakovanj, zaradi česar založnik zniža zahtevano ceno in tako poskuša vsaj malce nadomestiti finančno luknjo in to v času, ko je igra še sveža na prodajnih policah.
Trenutno je v veljavi samo popust za PC in sicer preko Ubisoftovega lastnega zaganjalnika. Standardna verzija igre je bila znižana iz 69,99 € na 55,99 €, Gold Edition pa iz 99,99 € na 84,99 €. Tu je še Ultimate inačica igre, ki zdaj stane 101,99 €, a bolj pametna je naložba v servis Ubisoft+, ki mesečno stane 14,99 €, v sebi vsebuje praktično vse Ubisoftove igre, v primeru Motorfesta pa boste prejeli Ultimate verzijo igre.
Podobni popusti prihajajo tudi na druge platforme, a ob različnih časih. Znotraj Ubisoftove trgovine bodo znižanja veljavna do 24. oktobra, medtem ko bodo na konzolah PS4 in PS5 popusti veljali med 11. in 18. oktobrom, med 13. in 16. oktobrom pa pridejo še na konzoli Xbox One in Xbox Series X. Med 14. in 21. oktobrom bodo cene posekane še znotraj Epic Games trgovine.
Skladno z vsemi popusti je trenutno na voljo tudi časovno omejena edicija igre, ki bo na voljo do 20. oktobra, v njej pa lahko igralci preživijo do 5 ur igranja.
Ko je razvijalec Naughty Dog najavil predelavo igre The Last of Us iz leta 2013 je bilo veliko igralcev jeznih, saj se jim je zdela obnova povsem nepotrebna, razvijalec in z njim tudi Sony pa sta bila obtožena, da želita samo na lahek način zaslužiti veliko denarcev in da bi bilo nemara pametneje, da bi razvojno moč vložiti v delo na tretjem delu.
Kako bodo šele vsi ti ljudje jezni, če se uresničijo trenutne govorice, da Naughty Dog dela na obnovi igre The Last of Us Part 2, ki je izšla leta 2020 in še danes velja za grafično poslastico, ki ji težko najdemo konkurenco.
Govorice o takšni nadgradnji so se začele julija, ko je skladatelju Gustavu Santailalli med intervjujem za YouTube kanal Blender ušlo, da Naughty Dog dela na predelavi drugega dela. Santaolalla je prisoten v igri kot nekakšen velikonočni jajček, v intervjuju pa je povedal, da bo v novi verziji igre njegov lik bil zmožen sprejemati glasbene želje, a da ne sme več povedati zaradi pogodbe.
Nov namig glede predelave se je zdaj pojavil preko LinkedIna. Mark Pajarillo, ki si pri Naughty Dogu kot zunanji izvajalec kruh služi od januarja 2021, je pri dosežkih svojega življenjepisa zapisal, da delal na vsebini dveh ikoničnih naslovov: The Last of Us: Par One in The Last of Us 2: Remastered. Nekdo je to opazil, prilepil na internetne forume in že se je razvila debata o vnovični predelavi serije The Last of Us. Mark je sicer svoj zapis hitro popravil, a škoda je bila že narejena in takšnih stvari ne moreš kar izbrisati iz interneta.
Ima predelava samo tri leta stare igre smisel? Vprašanje ni tako trapasto kot se morda sliši na prvi pogled. The Last of Us Part 2 je namreč izšel ravno v tistem obdobju, ko konzola PlayStation 5 še ni bila na voljo, zato je bila primarno prilagojena drobovju konzole PlayStation 4. Naughty Dog je sicer kasneje izdal posodobitev, tako da smo na PlayStationu 5 lahko uživali pri višjih sličicah na sekundo, a manjkajo stvari kot je podpora za 3D zvok in napredno izrabljanje igralnega ploščka DualSense.
Vse to bi znala popraviti ponovna izdaja igre, ki bi – če je o tem sploh dovoljeno sanjati – vsebovala še kak DLC – hkrati pa bi igra s takšno izdajo doživela prehod na PC in bi bila tudi lep spremljevalec 2. sezone televizijske serije.
Mi smo se med preigravanjem igre Ghostwire: Tokyo kar pošteno zabavali, čeprav dober del interneta z nami takrat ni delil mnenja, da je tole kvaliteten naslov. Razvijalec Tango Gameworks je dostavil dokaj unikaten sprehod skozi zasenčene ulice mesta Tokio, ki so ga napadale demonske sile, naš junak Akito pa je bil edini, ki je lahko stvari razrešil, saj ga je obsedel dobrih duh KK, ki mu je podaril posebne moči za borbo proti zares srhljivim nasprotnikom.
Ghostwire ni mojstrovina, a zna pričarati dokaj turobno atmosfero, Tokia v takšni luči pa znotraj videoiger še nismo doživeli. Čeprav o kakšnih prodajnih rekordih pri izidu ni bilo na spregled, je Tango Gameworks za naslov vseeno spočel eno večjo posodobitev Spider’s Thread, ta pa je poleg popravkov prinesla tudi nekaj sprememb glede igralne formule, tako da so imeli veterani lep izgovor, da se spravijo v še eno preigravanje kampanje.
Skratka, za Ghostwire se je mnenje igralcev sčasoma obrnilo na pozitivno noto, zato je dobrodošla poteza Amazona, ki je ravno ta naslov uvrstil v tomesečno ponudbo iger, ki jih dobite zraven naročnine Amazon Prime. Ponudba je na voljo vse do 2. novembra in jo lahko prevzamete tule, aktivacija pa vam bo prinesla ključ do igre, ki ga nato aktivirate na platformi Epic Games.
6 MILLION PLAYERS have explored #GhostwireTokyo's spooky streets! That doesn't make those eerie alleyways any less haunted, of course…
Bomo za Ghostwire kdaj dobili nadaljevanje? Tango Gameworks se je v sredini septembra pohvalil, da je ulice Tokia obiskalo že 6 milijonov igralcev, kar ni slab rezultat. Založnik Microsoft, ki se mu je nedavno pripetila nezgoda, da je na splet poslal tono zaupnih podatkov, je v enem obdobju načrtoval nadaljevanje Ghostwire: Tokyo 2, a kdo ve, če ti načrti zdaj še držijo in če ni zadnji Tangov naslov Hi-Fi Rush morda založniku dal idejo, da razvijalcu raje naloži nalogo razvoja Hi-Fi Rush 2 ali pa si je Tango preko njega izboril pravico za delo na tretjem delu franšize The Evil Within.
Hrvaški razvijalec Croteam nas namerava po nekajletnem počitku znova namučiti s serijo kompliciranih ugank, saj se pripravlja lansiranje igre The Talos Principle 2. Gre za nadaljevanje kultne igre iz leta 2015, ki nas je takrat pošteno presenetila, saj so za Croteam vsi smatrali, da znajo dostaviti nove verzije prvoosebne streljanke Serious Sam, nakar smo dobili zadevo, ki nam ni samo servirala zanimive zagonetke in včasih tudi platformske izzive, ampak tudi dokaj globoko zgodbo.
Drugi del nam glede na obljube namerava dostaviti vse to in še več. Croteam se je v skoraj desetih letih naučil novih veščine, med tem časom pa so se jim zagotovo porodile tudi ideje glede novih igralnih mehanik, ki bi nam uganke naredile še težje in hkrati zabavne za razreševanje. Čaka nas preko ducat različnih okolic, stopnje pa bodo zdaj bolj odprte kot pa v originalu.
Razvijalec je priskrbel tudi demo, ki nam bo dal nekaj pokušine preden se spravimo v preigravanje polnega naslova. Preizkusna verzija nam ponuja nekaj ročno izbranih ugank, demo pa naj bi bila samostojna izkušnja, ki nam bo dala vpogled v širšo zgodbo znotraj polne kampanje. Vsaj tako obljublja uradni opis demo verzije, ki jo lahko že ta hip prevzamete na Steamu in preko nje testirate optimizacijo na PC-ju, saj bo tole prvi Croteamov naslov, ki bo zgrajen znotraj pogona Unreal Engine 5.
Obljube glede bolj odprtih stopenj pri meni puščajo bolj mešane občutek, saj sem pri originalu preferiral izolirane stopnje, saj sem se tako osredotočil samo na uganke, kar je bila tudi poanta te igre. Drugi del nam bo očitno postregel tudi srečanje z drugimi androidi, zaradi česar se zna izgubiti tisti občutek izoliranosti, ki je bil tako pomemben za grajenje atmosfere prvega dela.
Kakšen bo končni rezultat nam bo The Talos Principle 2 razkril s svojim izidom in ta se bo zgodil že 2. novembra, na Steamu pa je trenutno stvar znižana in se prodaja za vsega 26,09 €.
Kvaliteta soulslike igre Lies of P je presenetila vse – tudi nas same, ki smo zadevo postavili na vrh predstavnikov tega žanra in zraven pripisali, da sta se razvijalca Neowiz in Round 8 že v prvem poskusu ustvarjanja soulslike izkušnje odrezala odlično in da nas res zanima, kaj nam bosta pripravila v prihodnosti.
S tem smo mislili na potencialno nadaljevanje, ki bi popravilo tistih nekaj napak originala, a očitno nam na novo vsebino znotraj intrigantnega sveta temačnega Ostržka ne bo treba dolgo čakati. Neowiz je že septembra na svoji strani zapisal, da se zahvaljuje vsem igralcem za podporo in da trenutno delajo na popravkih in uravnoteženjih igralne formule, ekipa pa bo predstavila nadaljnje načrte, ki se tičejo te igre takoj, ko bodo ti pripravljeni. To se nam sliši kot da Neowiz dela še na čem drugem kot pa samo na odpravljanju hroščev.
Okami Games pa je na X-u podelil novico o novem oglasu za zaposlitev, ki ga najdemo na uradni strani Neowiza in čeprav je stran v korejščini, se da preko Google prevajalnika razbrati, da razvijalec išče nekoga, ki bi pomagal pri razvoju dodatne vsebine za Lies of P in pri tej je jasno zapisana beseda DLC.
Razvoj dodatne vsebine niti ni neko blazno presenečenje, saj je igra prejela izjemno pozitiven odziv iz strani igralcev, radi pa so jo imeli tudi kritiki. Skladno s tem je bila zagotovo tudi prodaja dobra, zaradi česar se je Neowiz verjetno kar hitro spravil v delanje dodatne vsebine, saj je treba kovati železo, dokler je še to vroče, kvalitetnih soulslike izkušenj pa ni nikoli dovolj.
Lies of P na Steamu stane 60 €, igra pa je vključena znotraj mesečne naročnine Game Pass.
Uradno smo stopili v novo dobo PC-jev, saj si ljudje očitno na vse načine želijo igričarsko zabavo vzeti tudi na pot. To je jasno postalo že s konzolo Nintendo Switch in njenim neverjetnim uspehom, nakar so temu zgledu začeli slediti prvi poskusi selitve PC-jev v miniaturne prenosne oblike. Steam Deck pri tem ni bil pionirski sistem, a je bil hkrati tisti, ki je dokazal, da v takšni tehnologiji obstaja prihodnost.
Ni trajalo dolgo, da so se v dirko za rezanje tega dela pogače spustila tudi druga večja podjetja. Prvi je svoj izdelek na trg dostavil Asus, ki je nedolgo nazaj predstavil svojo lastno verzijo prenosnega sistema ROG Ally. S tem smo se poigrali zdaj tudi mi in ga med testiranjem ves čas seveda primerjali s Steam Deckom, saj so takšne primerjave pri opisovanju tega izdelka neizogibne.
Po tednih testiranja smo ugotovili, da je Asus dobro opravil nalogo in ROG Ally je tako legitimna konkurenca Steam Decka, saj ni samo neka njegova bleda kopija, ampak prinese tudi svoje prednosti, zaradi česar bi znal na svojo stran privleči tudi tiste, ki Decka že imate doma.
ROG Ally pride zapečaten v dokaj elegantni, belo sivi škatli, ki glede na pakiranja spomni na nekaj, kar bi v sebi vsebovalo nekam večji telefon. Vendar pa se za razliko od Steam Decka zadeva ne nahaja v kakšnem priročni prenosni torbici, zato bo treba to dokupiti za nekaj dodatnih desetakov, kar vam v bistvu priporočam, saj pač ta škatla ni namenjena prenašanju naokoli.
Znotraj paketa najdemo samo konzolo, nakar se pod to nahaja polnilec z USB-C priklopom ter nekaj navodil. Od dodatkov je to v bistvu to, kar je manjše razočaranje, saj sem pričakoval vsaj še kakšno krpico za čiščenje ekrana ali pa nemara poceni žične slušalke. Na zgornjem pokrovu se sicer nahaja kartonasti ROG znak, a z njim si vsakdanjež ne bo imel veliko za pomagati.
Oglejmo si zato raje konzolo. Gre za pošten kos igričarske opreme, za katerega sem pričakoval, da bo zaradi boljšega zaslona in močnejših strojnih specifikacij večji od svojega konkurenta Decka, a temu ni tako. ROG Ally je v bistvu celo malce tanjši in krajši, medtem ko si oba delita nekako isto težo. Ergonomsko bo vsak od izdelkov našel svojo ciljno publiko, saj bodo Allyja raje imeli tisti z malce manjšimi rokami, a po drugi strani ima Deck bolj zaobljeno obliko, medtem ko ASUSov izdelek vsebuje malce bolj ostre robove.
Zraven naprave dobimo tudi plastično stojalo, ki se skriva pod pokrovom škatle in ga lahko uporabimo kot priročno naslonjalo za gledanje filmov.
Ally vsebuje standardno razporeditev gumbov in ostalih pritiklin nadzorne sheme. Na vsaki strani se nahaja po ena kontrolna paličica, ki je za premikanje malce manj toga kot tista, ki jo najdemo na Decku. Na desni strani najdemo štiri gumba ABXY, medtem ko sta ob zaslon na vsaki strani postavljena dva dodatna gumba, ki se morda nahajajo malce preblizu skupaj. Leva stran se ponaša še s križnimi gumbi in od pritiskal na sprednji strani je to nekako to. Ally ne vsebuje sledilne ploščice, ki jo najdemo na Decku, kar bodo pogrešili tisti, ki ste se takšnega nadzora navadili in ga uporabljate na naslovih, ki ne podpirajo kontrolerjev kot so kakšne starejše igre ali pa strategije.
Zadnja stran vsebuje dva dodatna gumba, medtem ko Steam Deck po tej strani ponudi štiri. Če se preselimo na zgornjo stran naprave tam najdemo gumb za prižig in izklop naprave, ki hkrati v sebi skriva čitalec prstnih odtisov. Potem je tu standarden nabor štirih sprožilnikov, vhod za polnjenje USB-C, čitalec microSD kartic in dva gumba, ki nadzirata glasnost.
Potem je tu zaslon in na tem mestu se začnejo kazati večje razlike med obema napravama. Oba zaslona v premer merita 7 palcev, a Allyjev prikazovalnik je zmožen prikazati bolj svetlo in z barvami zasičeno sliko in to pri ločljivosti 1920 x 1080. Poleg tega Ally podpira osveževanje zaslona pri 120 Hz, razmerje njegovih stranic pa znaša 16:9.
Kot igralna naprava je to odlična in močna zadeva, ki zna poganjati tudi emulatorje, tako da lahko iz nje naredimo doma narejen Nintendo Switch.
Tudi drobovje naprave je impresivno, saj sistem poganja novi AMD-jev procesor Ryzen Z1 Extreme, ki mu družbo dela še 512 GB velik M.2 SSD disk ter 16 GB LPDDR5 pomnilnika.
A morda največja razlika med obema napravama sta operacijska sistema. Medtem ko se je Valve pri Steam Decku odločil razviti svojo verzijo Linuxa, se je Asus raje zaobljubil operacijskemu sistemu Windows 11. To je konkretna razlika med obema napravama in zna biti tisti najbolj pomembni faktor pri vseh tistih, ki se te dni odločajo med tema dvema napravama.
Po eni strani namreč Steam Deck ponuja vrsto prednosti. Valve je lahko svoj digitalni servis Steam natančno prilagodil Decku, tako da že ko prižgeš napravo si takoj porinjen v Steamov meni in že lahko začneš izbirati igre in jih nato zaganjati. Poleg tega ima Valve dolgo roko, tako da redno pregleduje vse igre na svojem servisu in če so te povsem združljive z Deckom, takoj dobijo posebno značko, zaradi česar lahko uporabnik na enostaven način pregleduje vse naslove, ki bodo optimalno delovali na tej prenosni napravi.
Po drugi strani pa Ally zaradi združljivosti z Windows 11 ponuja funkcionalnost Steama, hkrati pa lahko na napravo brez težav enostavno namestimo druge programe in zagnjalnike kot so Battle.net, Epic Games Store in GOG ter se hkrati na enostaven način pozabavamo v ponudbi servisa Game Pass. Te stvari sicer ponuja tudi Steam Deck, a se je pri tem treba kar namučiti in znati vsaj malce skakati po nedrjih Linuxa, medtem ko je pri Allyju namestitev vseh teh eksternih zadev preprosta kot klikanje po Windowsu. A Ally na tem področju vseeno vsebuje svoje minuse, saj Windows 11 ni povsem prilagojen njegovemu sistemu, zaradi česar zna biti navigacija po njem bolj zamudna kot pa pri konkurenci.
V primerjavi s Steam Deckom manjka sledilna ploščica, a se Ally odkupi na drugih področjih.
Asus je sicer poskušal nekaj težav z uporabniškim vmesnikom rešiti preko svojega lastnega programa Armory Crate, ki ga sam že dolgo časa ne mara. Preprosto je premalo pregleden in nosi tisti zoprni “gaming” izgled, ki se zdi ujet v preteklosti. Zato sem potreboval celo večnost, da sem ugasnil RGB razsvetljavo, ki je privzeto omogočena in sveti okoli kontrolnih paličic, to pa me je samo motilo med igranjem in naravnost živciralo takrat, ko je bila naprava priključena na polnjenje.
Nekaj teh zamer ostane pozabljenih ko si vse nastavimo in se končno spravimo v igranje. Mišice naprave takrat pridejo do polnega sijaja, višja ločljivost pa sicer ni solzeče visoka nadgradnja napram Decku, a se jo vseeno opazi, še bolj do izraza pa pride podpora za preigravanje na višjih sličicah na sekundo.
ROG Ally in jaz sva se najprej pozabavala v nekaj starejših igrah in GTA 4 je tekel pri praktično zaklenjenih 60 sličicah na sekundo, predelani Sam and Max pa mi je povrnil ljubezen do preigravanja teh ostarelih pustolovščin. Nakar sem se spravil v preigravanje novejših zadev in tudi tu sem naletel na presenetljivo dobre rezultate. Edine večje težave mi je povzročal Hogwarts Legacy, ki se je pri gonji skozi odprti svet vsake toliko kar pošteno zataknil, medtem ko so zadeve tipa Baldur’s Gate 3 in Remnant 2 pričarale zadovoljivo igralno izkušnjo. Tudi Starfield je bil igralen pri prijetnih 30 sličicah na sekundo, seveda pa sem moral pri vseh teh zadevah znižati grafične nastavitve, včasih tudi na najnižje.
Naprava je zmožna poganjati tudi najnovejše naslove tipa Starfield – seveda pa bo treba nastavitve znižati na primerno raven.
Prenosna igričarska zabava zahteva svojo ceno, ki še dolgo ne bo rešena in je potrebna privajanja. Najprej je tu sistem hlajenja, ki sicer ni pretirano glasen, a izpuh vročega zraka na zgornji strani boste zagotovo začutili. To je pač stalnica takšnih naprav in dokler nekdo ne izgrunta poceni vodnega hlajenja, bomo morali ob prenosnem igranju trpeti nekaj hrupa.
Drugi minus teh naprav pa je baterija. ROG Ally v tem pogledu malce zaostaja za Deckom, saj vsebuje močnejše komponente, te pa preprosto požrejo več električnega soka. Sicer lahko preko Armory Crata prilagajamo voltažo in ob 15 W bo stvar precej tišja in varčna, zaradi česar bo tudi baterija trajala dlje. A v zameno za to boste morali trpeti nižje sličice na sekundo, tako da lahko nižje vate uporabite samo pri kakšnih bolj preprostih indie naslovih, medtem ko bo za modernejše AAA naslove treba vklopiti Turbo način pri 25 vatih, kar pošteno izboljša optimizacijo, a nato se baterija hitro začne prazniti. V tem načinu jo boste izpraznili v nekje uri in pol igranja, kar mine hitreje kot bi mislil, še posebej če malce igrate, zadevo odložite in se odpravite po prigrizek in se nato spet vrnete nazaj. V bistvu je še najbolj priporočljivo zadevo priklopiti na napajanje, saj se boste ob tem znebili skrbi glede prazne baterije, igre pa bodo takrat tekle še bolj gladko, saj naprava takrat kuri 30 vatov. A potem se nekako izgubi smisel prenosljive naprave in je potem že bolje poprijeti za PC.
Asus ROG Ally je celokupno zelo zanimiv izdelek, ki vsebuje svoje pluse in minuse, zaradi konkurenčnosti iz strani Steam Decka pa se mora vsak zase odločiti, kakšen uporabnik je in kaj pri njegovi uporabniški izkušnji največ šteje in če vam prija enostaven dostop do iger iz večih različnih platform, visoka frekvenca osveževanja zaslona in igranje najnovejših iger pri višji ločljivosti potem zna biti ROG Ally ravno tista zadeva, ki jo iščete. Vendar pa tudi vse te mišice ne rešijo večnih težav takšnih naprav, ki se začnejo pri glasnem hlajenju in bateriji, ki vam na noben način ne bo ponujala ure nemotene zabave.
Ob vse to prištejte še ceno, saj ROG Ally stane 879 €, kar je precej več od najdražjega Steam Decka, ki je pri Američanih za 100 $ cenejši, v Evropi pa cen zaenkrat še nimamo.
Legendarna serija The Office, pri nas oklicana kot Pisarna, je svojo finalno epizodo prejela leta 2013. Dandanes Pisarna velja za eno najboljših komičnih serij vseh časov, zato niti ni nič čudnega, da se vse od njene ukinitve šušlja o nekakšni oživitvi oziroma ponovnem zagonu serije.
Pri tem je najbolj vztrajen NBC Universal, ki mu je leta nazaj padla sekira v med, zato si lasti pravice do serije, ki jo je na moč oglaševal pri zagonu svoje lastne pretočne storitve Peacock. Pri Američanih je to tako edina storitev, ki omogoča legalno gledanje vseh epizod, za nekatere sezone pa je ponovno vpoklical stvaritelja Grega Danielsa, ki se je vrnil v arhive in v epizode dodal nekaj izbrisanih scen, zaradi česar se prenovljeni deli imenujejo Superfan epizode.
Ravno Danielsa naj bi NBC Universal zopet zvabil na svojo stran in z njim začrtal temelje ponovne obuditve serije The Office.
Govorice o zagonu Pisarne so se pojavile že leta 2019, a jih je nato Greg Daniels hitro zatrl v kali. Vendar pa očitno ideji ni rekel dokončen ne. Novinar Matt Belloni je prejšnji mesec na spletni strani Puck News namignil, da se je Greg vendarle ogrel za zamisel in da naj bi bil zdaj že v globokih pogovorih z NBC-jem glede oživitve serije.
V novi objavi je Matt pojasnil, da pogodba ni še sklenjena, a da je Greg že zelo blizu, da na papirje spravi svoj podpis. V bistvu je bila pogodba že tik pred tem, da bi bila podpisana, a se je nato zgodila stavka znotraj Hollywooda, tako da so bili načrti malce preloženi. Zdaj ko so te stvari razrešene naj bi stvar praktično dogovorjena, vendar pa Matt opozarja, da smo še daleč stran od tiste prve epizode, ki bi jo lahko gledali na naših televizorjih.
Pri oboževalcih so mnenja o ponovni obuditvi razdeljena. Nekateri si seveda želijo novih epizod, a le v primeru, da se vrne originalna zasedba igralcev, za kar pa je bolj malo možnosti. Steve Carell, ki je v seriji odlično odigral glavno vlogo nerodnega Michaela Scotta je leta 2018 v intervjuju za spletno stran Collider izjavil, da se ne vidi ponovno v tej vlogi, saj je zdaj zadeva veliko bolj gledana kot pa je bila ob svojih dejanskih aktualnih sezonah in da ponoven zagon preprosto ne bi bil isti, zato je najboljše stvar pustiti pri miru.
Mindy Kaling, ki je v seriji odigrala vlogo Kelly in je spisala tudi scenarije nekaterih najbolj smešnih epizod, je v intervjuju za Good Morning America povedala, da je v rednem stiku z nekaterimi pisci iz Pisarne in da se ob pogovorih velikokrat vprašajo, koliko tem iz te serije bi bilo danes družbeno sprejemljivih. Mindy je dodala, da bi bilo danes veliko ljudi užaljenih, zaradi česar bi se moral spremeniti tudi tip humorja.
Greg Daniels je sicer enkrat že poskušal ponoviti magijo svojega najbolj znanega izdelka. Leta 2020 je podpisal pogodbo za Netflix in za snovanje serije Space Force v sodelovanje privabil celo Carella, a stvar preprosto ni bila smešna, zaradi česar je bila preklicana po samo dveh sezonah.
Franšiza iger Assassin’s Creed se v zadnjih letih muči s krizo identitete. Začetki serije so se rodili leta 2007 in takrat je imel Ubisoft za njo neko vizijo: spočeti naslov, ki bi veliko polagal na realizem, zraven pa bi ustvaril še štorijo, ki bi nam povedala rojstvo ceha morilcev Assassins. Vse to je originalna igra tudi dostavila in nato formulo še dopolnila s trilogijo nadaljevanj, kjer je v glavni vlogi nastopal Ezio in čeprav so bile to kritiško dobro sprejete igre, se je Assassin’s Creed z vsakim delom bolj oddaljeval od realizma, saj je želel Ubisoft zadevo približati masam.
Novodobni Assassin’s Creed imajo dandanes bolj malo skupnega z originalom, saj so se svetovi začeli širiti, Ubisoft pa je preko dodatkov začel vpeljevati fantazijske elemente, tako da smo v zadnjem delu Valhalla med drugim obiskali vikinška nebesa in nastopali v vlogi bogov. Stvar je postala že malce smešna, zato je založnik pritisnil na zavoro in obljubil novo igro, ki naj bi se vrnila na začetke serije in dostavila bolj intimno izkušnjo, ki bi nas spomnila, zakaj smo Assassin’s Creede sploh vzljubili.
Razvojna ekipa: Ubisoft Bordeaux Založnik: Ubisoft Platforme: PC, PS5, XSX Nakup: uradna stran Datum izida: 5. oktober 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Rodil se je tako Mirage, ki nas štorijalno resda vrne na začetek serije, vendar pa je Ubisoftu zmanjkalo poguma, da bi dostavil res svežo izkušnjo, saj je zraven primešal nekatere lastnosti modernih poglavij, tako da Mirage na koncu ne doseže vsega obljubljenega potenciala.
V glavni vlogi tokrat nastopa Basim, ki se ga morda spomnite iz Valhalle, Mirage pa nam predstavi njegovo zgodovino, ki se je začela na ulicah Bagdada, naš junak pa je zlatnike sprva služil kot lopov, ki se mu je šlo samo za hiter zaslužek. Nakar nekega dne naleti na večji izziv, ko mora iz kleti palače izmakniti skrivnostni artefakt, a ta s sabo prinaša veliko večjo nevarnost kot pa bi si sprva mislil. Basimu uspe zbežati, nakar se zateče v trdnjavo morilcev imenovano Alamut, kjer se podvrže testiranju, meditaciji in vsemu, kar bo iz njega naredilo Jedija. Na koncu mu odrežejo še prst in že je pripravljen za odhod v Bagdad, kjer bo moral pokvariti načrte zlobnemu cehu, ki je znan pod imenom The Order, zraven pa bo moral rešiti še tegobe meščanov, ki se brez njega niso zmožni premakniti iz enega konca ulice na drug.
Vse to se sliši tipično za Assassin’s Creed naslov in priznati moram, da imam že vrh glave nekih skrivnostnih entitet, ki se skrivajo za železnimi maskami. Zgodba sicer nikoli ni bila neko močno vodilo Assassin’s Creed iger in tudi tokrat ob dogodkih ne boste ravno sedeli na robu sedeža, saj glavni in stranski liki niso nek fenomen, naš Basim pa vsebuje osebnost mokre krpe in tip mi je šel na živce že v Valhalli, tule pa je še toliko bolj tečen, saj je neprestano pred kamero.
Pred večjimi misijami lahko izbiramo svoj pristop infiltracije.
Pretirano ne navduši niti lokacija. Bagdad se pač nahaja sredi puščave, kjer mora vsak ob jutranjem vstajanju najprej iz ušes in nosa spihati kilograme peska, zato tudi okolica nosi zamorjeno barvno paleto, kjer prevladujejo rjavi odtenki. Morda so me razvadile lokacije kot je sončna Grčija ali pa še vedno peščeni a vseeno precej bolj barviti Egipt, vendar pa je tam dogajanje naprej vlekla tudi bolj prevzetna mitologija, saj smo se na vsakem koraku srečevali s kipi, templji in NPC-ji, ki so častili razna božanstva. Morda bi se moral bolj podučiti o zgodovini Iraka, a dejstvo ostaja, da je na splošno svet znotraj Miraga bolj mrtev in statičen.
Je pa nekaj popestritve dobila igralna formula. Mirage namreč končno da spet malce več poudarka na umore in prikritost, tako da jo bomo najbolje odnesli, če nas pri misiji nihče ne vidi in se na koncu odrešimo samo tarče. Tako je pametno vsako lokacijo najprej pregledati preko drona, pardon ptiča, nakar izberemo svojo izbrano pot ter poskušamo stražarje odstraniti čim bolj potiho in neopazno. Pri nekaterih večjih misijah lahko še dodatno načrtujemo pristop, saj lahko denimo podkupimo bližnjo ekipo upornikov, ki nato zamoti stražarje, mi pa s tem dobimo dostop v trdnjavo.
Stranske naloge prihajajo v obliki najemniških nalog, ki jih najdete na tabli znotraj domačega oporišča.
V praksi se to sliši fajn in na trenutek tudi je, a slej ko prej bo pri tem šunjanju šlo nekaj narobe. Ubisoft namreč ni spremenil same srži igralne formule, zaradi česar smukanje velikokrat izpade nerodno, saj je bil v igro preprosto prenesen igralni model Valhalle, ta pa ni bil narejen za skrivalniško igro. Basim sicer ima za pasom nekaj orodij, ki mu omogočajo odstranjevanja tarč na bolj prikrit način, a velikokrat bo še zmeraj moral čepeti v grmovju in preko žvižganja klicati stražarje proti sebi, nakar jim iz zasede zasadi nož v grlo. V praksi stvari izpade včasih naravnost smešno, saj Basim dobesedno stopi izza grmovja, tarčo ubije in nato zvleče nazaj, sovražni vojak pa medtem gleda naravnost v nas, a ne naredi ničesar. Ko nas že razkrinkajo se ne zgodi nič posebnega: umetna inteligenca je tumpasta in njeno edino pravo orožje so oklepljeni velikani in posebni napadi, ki jih ne moremo blokirati, vse ostalo pa lahko pariramo in nasprotnika nato ubijemo z enim zamahom sablje. Včasih je navala vseeno preveč, zato je treba zbežati, a stražarji Bagdada so očitno bolj slabo plačani, zato obupajo nad zasledovanjem po nekje 10 sekundah.
Bagdad je peščen in zamorjen, kar ne bi bil problem, če ne bi svet na splošno deloval tako mrtvo.
Assassin’s Cred Mirage vsebuje veliko manjšo mapo, saj bomo v bistvu igranje izvajali znotraj enega mesta in njegove okolice, k sreči pa nam tokrat na mapi ni treba gledati v milijon nekih ikonic. Stranske misije sicer še vedno obstajajo, vendar pa jih skoraj nikoli ne najdemo organsko, ampak preko table znotraj domačega oporišča. Te misije niso preveč raznovrstne, saj se delijo na ubij nekoga, pospremi nekoga in ukradi nekaj, vsebujejo pa tudi dodatne cilje kot je denimo opravljanje naloge, brez da bi nas kdo opazil, to pa nam prinaša denarce in posebne medalje, ki jih nato lahko izrabimo za najemanje skupine pomagačev ali pa za odklepanje posebnih skrinj. Po mestu bomo našli tudi razne zaklenjena vrata, ki jih je, tako kot v Valhalli, treba odkleniti preko mini ugank, skrinje znotraj pa vsebujejo surovine za nadgrajevanje orožij in pripomočkov. Nadgradenj orožij sem se sicer izogibal, saj sem redno dobival nova orožja, ki so nosila tudi večje točke zadane škode, tako da sem surovine raje hranil za orodja, ki ob nadgradnjah dejansko dobijo spodobne bonuse.
Mapa je tokrat manjša in ne vsebuje prekomernega posiljevanja z ikonami.
Kar se grafike tiče sem že omenil zamorjene barve, ostalo pa se kaj preveč v primerjavi z Valhallo ni spremenilo. Že pri Vikingih sem tarnal nad zastarelimi animacijami obrazov, tri leta kasneje pa stvar samo še toliko bolj izstopa. Recimo, da je stvar še vedno nekoliko opravičljiva, saj je tole manjši naslov, ki se prodaja za 50 €.
Mirage sicer stopi v pravo smer, saj sem boleče pogrešal začetke te serije, vendar pa bi Ubisoft kljub temu lahko šel malce bolj v ekstreme. Kazen za misije, kjer vas odkrijejo stražarji, bi lahko bila višja, Basim pa bi moral pri opravljanju misij na razpolago imeti bolj prefinjen sistem smukanja naokoli. Če se vračamo že na začetke bi lahko Ubisoft vključil moj najljubši del trilogije drugega dela: posebne stopnje, ki so bile usmerjene povsem platformsko, za svoj trud pa si na koncu dobil prav lepo nagrado v obliki frajerskega oklepa. Tudi stranske misije bi bile lahko bolj globoke, saj v bistvu samo pomagaš brezimnim NPC-jem, ki jih pozabiš skoraj takoj ko si z njimi zaključil svojo pot.
Assassin’s Creed Mirage bi tako lahko na koncu bil veliko več kot pa samo polovični poskus obujanja preteklosti, a upam, da bo Ubisoft vztrajal v tej smeri in nam v prihodnosti dostavil naslov, ki bo idejo bolj intimne igralne izkušnje popeljal na naslednjo stopnjo.
Igro Kingpin: Life of Crime je leta 1999 spočel studio Xatrix Entertainment, ki se je kasneje preimenoval v Gray Matter Studios, ta pa je bil kasneje združen z razvijalcem Treyarch. Kingpin se v zgodovino ni zapisal zaradi kakšnih res revolucionarnih idej, a je vseeno izstopal iz poplave prvoosebnih streljank, ki so tisti čas lezle iz vsake špranje.
Kingpin je namreč vseboval ogromno preklinjanja, ki ga v igrah takrat in v bistvu tudi od takrat naprej v igričarski industriji preprosto nismo bili vajeni. Kletvice so se vrstile na vsakem našem koraku, tako da je sčasoma stvar že postala nekam komična in to je v bistvu tudi vse, kar se od tega naslova spomnim, ko sem davno nazaj ga celo enkrat vzel pod roke.
Razvijalec 3D Realms se je odločil, da si Kingpin zasluži še eno priložnost in leta 2020 je bila najavljena predelava Kingpin: Reloaded, ki je v prvih primerjavah dejansko izpadla kot neka konkretna nadgradnja. Nato razvijalec 3 leta o igri ni povedal ničesar, nakar so nedavno izdali nov napovednik, ki je zopet prikazal nekaj primerjave z originalom, zraven pa smo dobili še datum izida.
Problem je, da razlik med starejšo in novejšo verzijo praktično ni. Res se mi zdi, da je nekdo naredil napako in je naložil posnetke iz iste, Reloaded verzije igre, nakar je ta dva primerjal med sabo. To je edina pojasnitev dejstva, da v primerjavi ne vidim nobene razlike v grafiki oziroma osvetlitvi scen, prav tako se ne spomnim, da bi original kdaj vseboval ogromne svetle znake za dolar, ki tu izpadejo naravnost bizarno.
Kaj točno je ves ta čas delal 3D Realms bomo izvedeli 5. decembra, ko igra izide za PC in konzole trenutne ter prejšnje generacije.
Serija taktičnih strategij Commandos nas je zabavala v začetku drugega tisočletja in je bila izjemno popularna tudi v Sloveniji. Igralci so takrat dobili že sicer celo poplavo iger, ki so se dogajale v obdobju 2. svetovne vojne, a Commandos je vseeno odstopal od konkurence in to predvsem po svoji težavnosti. Igra nam je namreč v roke ponudila skupino izurjenih specialcev, vsak od njih pa je imel svoje talente, nakar smo se morali spraviti v smukanje skozi vrste nemških vojakov, vsaka napaka pa je pripeljala do alarma, čemur je hitro sledila naša smrt.
Ta zvrst iger je v zadnjem desetletju praktično izumrla, a jo je nato obudil razvijalec Mimimi Games in to preko iger Shadow Tactics in Desperados 3. Ravno ko se je zdelo, da zna ta žanr dobiti nekakšen manjši preporod je Mimimi Games naznanil, da ima dovolj igričarske industrije in da bo kmalu zaprl svoja vrata.
Oboževalci taktičnih strategij so zopet ostali brez vsebine, a ne za dolgo. Založnik Kalypso Media je namreč leta 2018 odkupil pravice za ime Commandos in nato je spočel predelavi drugega in tretjega dela, zdaj pa je najavil povsem frišen naslov, imenovan Commandos Origins.
Že glede na ime vam je lahko jasno, da bomo tokrat gledali v nekakšen preddel in tako bomo ugledali začetke junakov, ki smo jih spoznali skozi preigravanje prvih delov ti pa so Jack O’Hara (The Green Beret), Francis T. Woolridge (The Sniper), James Blackwood (The Marine), Samuel Brooklyn (The Driver), Thomas Hancock (The Sapper), Rene Duchamp (The Spy) in Paul Toledo (The Thief). V napovedniku ni nikjer videti zapeljivke Natashe Nikochevski in psa Whiskeyja, a morda razvijalec ni želel vsega razkriti takoj.
Zgodba nas bo popeljala skozi vse tiste največje teatre 2. svetovne vojne, tako da bomo podrobno raziskali Evropo, skočili pa bomo tudi v Afriko in se tam zoperstavili Rommelu. Napovednik sicer ne predstavi igralnih segmentov, a seveda lahko že zdaj pričakujemo visoko težavnost in taktično usmerjenost igre, saj drugače njena izdelava, ki je več kot očitno namenjena privržencem te serije in žanra, ne bi imela smisla. Potrjeno je bilo tudi sodelovalno igranje med dvema igralcema, kar za takšno zvrst iger dejansko ima nek smisel.
Na Commandos: Origins dela razvijalec Claymore Game Studios, saj je originalni studio Pyro Studios propadel leta 2017. Igra izide enkrat v 2024 in sicer za PC ter konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X, preko servisa Game Pass pa jo bo moč igrati že na dan izida.
Redfall je igra za katero se je veliko ljudi pred njenim izidom spraševalo, kaj točno sploh je. Kljub zmedenim predhodnim napovednikom igralci niso pričakovali katastrofe, saj je za razvojem stal studio Arkane, ta pa nam je v preteklosti dostavil uspešnice tipa Dishonored in Prey.
A Redfall je imel pred sabo pomembno nalogo, saj je bil to opevan kot prvi naslov, ki bi bil ekskluziven konzoli Xbox Series X in PC-ju in ne bi bil več kompatibilen s konzolo Xbox One. To je v svetu konzol velik preskok, a žal Redfall ni dostavil neke res dobre igralne izkušnje, saj mu je manjkalo neke zapomljive vsebine, igra pa je imela tudi kar nekaj hroščev in težav z optimizacijo.
Že pred izidom so bili nekateri razočarani nad dejstvom, da bo igra na konzoli Xbox Series X podpirala samo 30 sličic na sekundo. Microsoft in Bethesda sta nato hitro začela miriti strahove in po izidu sta zagotovila, da bo Redfall še naprej prejemal posodobitve in da bo tudi na konzoli Xbox Series X tekel pri 60 sličicah na sekundo. To je samo prejšnji mesec zatrdil Pete Hines, šef Bethesde, ki je za spletno stran GamesIndustry.biz priznal, da izid igre ni šel po načrtih, a da tudi The Elder Scrolls Online in Fallout 76 nista imela uspešnega rojstva, a je založnik vztrajal pri obeh naslovih in nič drugače ne bo niti pri Redfallu, ki bo dobil svojih obljubljenih 60 sličic na sekundo.
Mi smo zadevi prisodili povprečno oceno, a v naši recenziji je jasno, da ima igra še kakšne druge probleme kot pa samo optimizacijo. Manjka tista slastna vsebina, ki jo je Arkane tako dobro dostavil v svojih prejšnjih naslovih, tu pa smo dobili sicer zanimivo zasnovano mesto, ki pa nima ravno neke raznovrstnih nalog, okolica na splošno pa se zdi povsem mrtva, kar gre sicer na račun vampirjev, vendar pa to spet ne sme biti izgovor, da je sprehajanje po ulicah na moč dolgočasno.
Skladno s tem pada tudi baza igralcev. Redfall je na višku popularnosti preigravalo 6.124 igralcev, od takrat pa so številke strmo lezle navzdol. Igra je izšla 2. maja, a že 9 dni kasneje je ta cifra padla na 550 istočasnih igralcev, v zadnjih mesecih pa igra nabere maksimalno nekje 40 igralcev, vendar te številke včasih globoko padejo. Med tipkanjem tega članka se denimo v igri zadržuje vsega 5 igralcev, zato ni težko verjeti poročilom igralcev, da je igralna baza včasih tako nizka, da ne morejo zapolniti štiričlanske ekipe za sodelovalno igranje.
Kar je problem, saj Redfall največ ponudi ravno takrat, ko se lahko v zabavo spustiš z drugimi in nenazadnje je bila igra tudi zasnovana okoli takšnega načina igranja. K sreči igra omogoča tudi povezovanje z igralci na drugih platformah kot so Epic Games in Microsoftova lastna trgovina, v zabavo pa lahko zvabite tudi igralce na Xbox Series X – pri zagonu se je treba samo prijaviti v Bethesda račun.
Redfall na Steamu nosi dokaj drago nalepko 70 €, vendar pa je igra dostopna tudi preko Microsoftovega servisa Game Pass.
Založnik THQ Nordic se je spravil v postopno obnavljanje legendarnih RPG-jev, ki jih je leta nazaj ustvaril razvijalec Piranha Bytes. Žal v te predelave ne nameravajo vložiti preveč denarcev, zato so bili njihovi dosedanji poskusi obnov bolj kot ne podpovprečni.
Najprej je nekaj dela bilo postorjenega na igri Risen, ki sem jo dejansko malce testiral na konzoli PlayStation 5 in se čudil zanič prenosu nadzorne sheme na kontroler, igra pa se je celo nekajkrat zrušila. Nato so spočeli predelavo igre Gothic iz leta 2001, ki je izšla prejšnji mesec za konzolo Nintendo Switch, a tudi tu ni šlo brez zapletov, saj je igra vsebovala kar nekaj hroščev, napovedniki pa so bili narejeni na modu, ki je preko knjižice DirectX 11 na PC-ju znal pričarati veliko boljšo osvetljavo in sence, a teh stvari v finalni verziji nato sploh ni bilo na spregled zato je bila igra videti grše.
Zato najava o predelavi drugega dela ni ravno odpihnila igralcev. Napovednik namreč zopet napredno osvetljavo, ki ni bila prisotna v originalni igri in je bila izboljšana samo preko moda, zato so se takoj pojavili sumi, da gre morda spet za neko sorto lažnega oglaševanja. To tezo podpira dejstvo, da so slike, ki jih najdemo na uradni strani, kjer lahko fizično verzijo igre prednaročimo za 29,99 €, veliko grše kot pa podobe, ki jih vidimo v napovedniku.
Gothic 2 sicer velja za legendaren naslov, ki na PC-ju še danes prejema večje mode s povsem novimi zgodbami. Mod desetletja The Chronicles Of Myrtana: Archolos se napaja ravno iz tega naslova in ga mnogi tretirajo kot resnični zaključek trilogije Gothic – Piranha Bytes je sicer leta kasneje izdal tretji del, a je ta odstopil od začrtanega igralne formule prvih dveh delov, za povrh pa je vseboval celo leglo hroščev.
Pohvalno je sicer, da želi založnik te igre predstaviti novi generaciji igralcev, a za takšne obnove bi moral primakniti malce več proračuna. Držimo fige, da je tista prava predelava prvega dela v dobrih rokah in da bo na koncu dostavila vse obljubljeno.
Predelava drugega dela, uradno imenovana Gothic 2 Complete Classic, izide 29. novembra.
Razvijalec Telltale Games je znano ime igričarske industrije, saj je v njej prisotno že dolgo in je med svojim obstojem zabeležilo visoke vzpone in grde padce. Razvijalec se je proslavil na račun svojih avantur, njihov najbolj popularen izdelek pa je bila serija iger The Walking Dead, ki je igralce s svojo 1. sezono naravnost odpihnila, uspeh pa je šel razvijalcu v glavo zato so začeli najemati drage licence in po njih ustvarjati avanture, prodaja pa je šla zaradi nasičenosti trga čedalje bolj navzdol, dokler Telltale ni čez noč razglasil bankrota in zaprl svoja vrata.
In jih nato spet odprl leta 2019 pod istim imenom in se spravil delati dve novi igri. Prva od teh je bila narejena po knjižni in televizijski seriji The Expanse, nakar so vse moči usmerili v kovanje igre The Wolf Among Us 2, ki jo nekateri pričakujemo vse od izida odličnega prvenca iz leta 2013. A kdo ve, če bomo stvar res kdaj ugledali, saj so se včeraj pojavile novice, da se pri razvijalcu ukvarjajo z velikimi finančnimi problemi.
Da nekaj tam ne štima je prvi včeraj najavil Jonah Huang, ki je eden od tiste Telltalove stare garde in je preživel zapiranje in ponovno odpiranje tega studia. Jonah je zapisal, da je razvijalec že prejšnji mesec razpustil večino ekipe, ki je bila že tako majhna in da je status projektov kot je The Wolf Among Us morda ogrožen, a več ni smel zapisati zaradi pogodbe o nerazkrivanju zaupnih podatkov.
On that subject, the IATSE has a Twitch livestream every Thursday to discuss videogame unionization efforts and topics relating to it.
I will be attending at 4 PT today (!!) to talk about layoffs & to learn how unions can mitigate their effects: https://t.co/qqmpeQGB1j
Z razvijalcem je nato v kontakt stopil Eurogamer in Telltale je potrdil, da so podjetje res prizadela odpuščanja in da je bila odločitev težka ter da poskušajo vsakemu prizadetemu delavcu preko finančnih bonusov olajšati prehod na trg brezposelnosti. K temu so dodali, da so vsi projekti še vedno v izdelavi in da ni bil noben od njih preklican, a da več informacij trenutno ne morejo deliti.
Telltale Games je samo dva meseca nazaj nabavil ločenega razvijalca Flavourworks in morda to ni bila ravno pametno odločitev za nobenega od njiju. Wolf Among Us 2 je bil sprva začrtan za letos, vendar pa ga je razvijalec že marca zamaknil v 2024, saj ni želel preobremeniti vseh svojih delavcev.
Kako inovirati v svetu igričarskih dirkačin? To ni lahko vprašanje in je odvisno od žanra dirkačin, v katerega usmerjaš svoj bodoči naslov. Microsoft je formulo arkadnih dirkačin izgruntal, ko je spočel serijo iger Forza Horizon, saj nas te odpeljejo na virtualni dopust, med gasiranjem pa se malce diviš eksotičnim lokacijam in se sliniš ob neverjetni hitrosti, s katero drviš preko 300 km/h po napačni strani ceste.
Medtem, ko Horizon žanje slavo pa je druga veja serije Forza, s podnaslovom Motorsport, začela stagnirati. Sedmi del sicer ni bil slab, a se po popularnosti niti približno ne more primerjati s Horizonom, kar je nekako logično, saj je to od vedno bila bolj resna dirkačina, ki te namesto na Karibe pošlje vohati zažgan asfalt resničnih prog, igralno pa je zato zadeva bolj primerljiva s Sonyjevo serijo Gran Turismo.
Microsoft se je zato letos odločil serijo Forza Motorsport zagnati ponovno, zato tudi prvič v njeni zgodovini nismo dobili zaporedne številke. Vendar pa igra kakšne resne revolucije ne prinaša in v srži je to čisto v redu dirkačina, ki se dobro vozi, a ji manjka raznovrstnosti glede samega dirkanja.
Razvojna ekipa: Turn 10 Založnik: Microsoft Platforme: PC, XSX Nakup: Steam Datum izida: 5. oktober 2023 Igrano na: PC
VIDEO RECENZIJA
Preden se spustimo globlje v igralne sisteme se moram najprej spotakniti ob težave glede optimizacije. Microsoftove dirkačine so vedno slovele po dobrem delovanju na PC-ju, letošnji Motorsport pa je prva iz te serije, ki je bila delana izključno za najnovejšo konzolo Xbox Series S in X ter PC, tako da podpore za prejšnjo generacijo konzol ni več.
Ne vem sicer točno kaj se je pri tem zgodilo in kako stvar deluje na konzoli, a moja verzija za PC je imela ogromno težav. Resda moja škatla, ki vsebuje procesor Ryzen 7 5800X3D, 49 GB DDR4 pomnilnika in grafično kartico RTX 3070 ni med najnovejšimi, ampak je visoko nad uradnimi minimalnimi in priporočenimi zahtevami, vendar pa je v praksi zadeva tekla obupno.
Grda igra to ni, a optimizacija je na PC-ju nočna mora iskanja pravih nastavitev.
Optimizacija je naravnost bizarna: ko sem prvič zagnal igro sem sicer v začetnem testiranju dosegel 60 sličic na sekundo, a če sem spremenil samo eno nastavitev, je zadeva padla na 30 ali 40 sličic na sekundo. Pri temu ni pomagalo nič: ne spreminjanje vseh nastavitev, ne prilagajanje DLSS-a. Slednji se mi zdi, da sploh ni deloval, saj je naredil samo sliko zanič, pridobil pa sem morda 2 sličici na sekundo. Stvar je resnično čudna in sumim, da v njej tiči nek hrošč, ki mora biti hitro razrešen, saj bo Microsoft drugače na grbo dobil veliko jeznih strank.
Optimizacija je bila takšna težava, da sem jo preprosto moral kot prvo izpostaviti, saj zatikanje slike človeka dejansko odvrne od igranja, štekanje pa je tako razširjeno, da se zatikajo celo vmesne sekvence, ko gledaš predstavitev proge ali pa ponosno gledaš vzpon svojega dirkača na stopničke. Na koncu sem se sprijaznil, da če že moram trpeti ob manj kot 60 sličicah na sekundo, bom vsaj gledal lepo sliko, zaradi česar sem DLSS popolnoma izklopil. Splošno gledano Forza Motorsport ni grda igra in je na trenutke celo čudovita, razvijalec pa je svojo zaljubljenost do štirikolesnikov pokazal z natančno oblikovano karoserijo vsakega dirkalnika, detajlno pa je predelal tudi notranjost avtomobilov. Razvijalec Turn 10 se je sicer zaradi nekega razloga odločil, da čez sliko razpotegne nek bel svetel filter, kar me je zmotilo, saj bi raje užival v bolj živih barvah in izrazitih sencah.
Umetna inteligenca zna biti presneto agresivna, a se vede po predvidljivo obnaša.
No, pustimo tehnične stvari ob strani in si poglejmo raje, kako se stvar vozi in kaj v njej lahko sploh počnemo. Kar se tiče raznovrstnosti stvar tule malce trpi, saj igra resda ponuja veliko število avtomobilov in kar nekaj različnih prog, a vse to lahko izkusimo samo preko igranja kariere.
Kariera vsebuje turnirje, ki so razvrščeni glede na tip avtomobilov, ta prvenstva pa bodo tvorila večino vaše izkušnje. Tempo bi bil tule lahko boljši, saj moramo prvenstva uspešno opraviti enega za drugim, preden se odklene naslednja stopnja. In stvar sčasoma postane že kar malce dolgočasna, saj si stvari sledijo v enem in istem zaporedju: najprej odpelji tri kvalifikacijske kroge in poskušaj premagati zastavljeni čas, ki se razlikuje glede na izbrano težavnost, nakar se začne prava dirka, vmes pa lahko malce povijačimo po avtu.
Te kvalifikacije se začnejo vleči kot ponedeljek saj posamezni krog zahteva kaki dve minuti in tudi če v prvem krogu uspešno opraviš zastavljeni izziv, moraš nato še vedno odpeljati dva naslednja kroga. V bistvu sploh ne vem, kaj je poanta kvalifikacij, saj ti je takoj po njih ponujena izbira štartnega mesta in bolj ko začneš zadaj, več točk na koncu dobiš, ki jih nato lahko porabiš za odklepanje novih delov, ki jih lahko nato natakneš na svoj dirkalnik. Gran Turismo 7 kvalifikacij denimo ni ponujal, kar so nekateri vzeli za minus, a sam sem raje takoj porinjen v akcijo, namesto da se zamujam s kvalifikacijskimi krogi, ki na koncu niti nimajo nekega smisla.
Avte lahko nadgrajujemo in se ubadamo z vsakim delom posebej ali pa to preko enega gumba prepustimo računalniku.
Dirkanje kot samo je čisto v redu. Na začetku je sicer treba izklopiti vse pomagalnike, saj bo drugače igra sama nadzirala zaviranje in držanje prave linije, a ko se teh stvari znebiš postane vožnja udobna, težavnosti pa se lepo prilagodijo vašemu znanju volaniziranja. Je pa umetna pamet nekam čudna, saj se vse prerada zabija v vas in bolj redko boste koga lahko prehiteli, brez da ne bi vsaj malo opraskali avto. Igra sicer budno motri vašo vožnjo in če se boste nalašč zabijali ali pa sekali ovinke vas bo hitro doletela kazen v obliki pribitka dodatnih sekund, če pa gre kaj res po zlu lahko vedno prevrtite čas nazaj. Umetnopametni nasprotniki se vozijo malce preveč predvidljivo: še posebej je to opazno, če začnete dirko bolj zadaj, saj preden napredujete do prvih treh mest se bo vodilni vedno odlepil od kolone in bo vmes nabral toliko prednosti, da ga preprosto ne boste zmožni več ujeti.
Tu je še večigralstvo, ki sem ga lahko med testiranjem malce preizkusil in stvar je delovala zadovoljivo: zatikanja nisem opazil in bitka z drugimi je bila dokaj napeta skozi celotno dirko.
In to je… V bistvu to? Forza Motorsport namreč ne ponuja nobenih drugih dirkaških preizkušenj razen kariere, dirkanja proti duhcu, večigralstva in proste vožnje, kjer si sami nastavite pravila določene proge. Nobenih izzivov, kjer bi moral premagati določen del proge in bi ti inštruktorji ponujali nasvete kako uloviti še tiste zadnje stotinke prednosti kot to ponuja Gran Turismo, niti ne moremo skakati po svetu in si bolj prosto ter pregledno izbirati proge ter posebne izzive. Še sama kariera bi lahko bila bolj vzpodbudna, saj boste na začetku prebili dolgo časa ob vožnji avtov, ki komajda dosežejo 200 km/h, šele kasneje pa se vam odklenejo tisti pravi superšportniki.
Proge so licenčne in verno prenesene v digitalni svet.
Forza Motorsport se mi zdi kot naslov, ki je bil zamišljen kot veliko večji kot pa smo ga na koncu dobili. Ne morem spregledati tudi ogromnih težav z optimizacijo, zaradi česar se mi zdi, da je bila PC verzija med razvojem nekam zanemarjena in vsem neučakanim dirkačem bi pred nakupom svetoval, da stvar najprej preverijo preko Game Passa ali pa počakajo na kakšen popravek. Splošno gledano je v redu dirkačina, a lagal bi, če ne bi priznal, da sem od zadeve pričakoval malce več, saj je razvijalec Turn 10 vsekakor sposoben dostaviti boljšo vsesplošno izkušnjo.
Blizzardova nova taktika na PC-ju je igre najprej izdati na svojem servisu Battle.net, a za razliko od preteklosti bodo zdaj njihovi naslovi na voljo tudi drugod. Tako se je Overwatch 2 kmalu po izidu preselil tudi na Steam, enako pa bo zdaj obveljalo za njihov najnovejši naslov Diablo 4, ki je na svet privekal v začetku junija, zdaj pa se že načrtuje njegova selitev na Steam.
Tam si ga lahko že dodate v košarico želja, izid pa je načrtovan za 16. oktober, ko izide igrina 2. sezona Season of Blood. Ta bo imela pred sabo težko nalogo, saj bo nasledila vso vsebino in z njo tudi vse kritike igralcev, ki jih je s sabo prinesla prva sezona Season of the Malignant. Ta je bila na račun svojih slabih odločitev glede pridobljenih zakladov in uravnoteženja igralnih razredov ter nasprotnikov tako slabo sprejeta, da se je moral Blizzard sredi prenosa v živo praktično opravičiti in takrat je priznal, da spremembe niso bile zabavne in da razvijalec nikoli več ne bo spočel takšnega popravka.
Skok na Steam bo s sabo prinesel Steamove dosežke in integracijo s seznamom prijateljev, ki jih držite na tej platformi. Z njimi se boste lahko zabavali pa čeprav si lastijo igro na Battle.netu, saj bodo strežniki deljeni, v ekipo pa boste lahko tudi povabili tudi igralce iz konzol PlayStation 4 in 5 ter Xbox Series X in Xbox One.
Tisti novinarji, ki so se predčasno dokopali do nove sezone, so vse spremembe označili za pozitivne. PCGamer je šel celo tako daleč, da je novo sezono označil za Diablo 4 2.0, spremembe igralne formule pa naj bi bile tako znatne, da naj bi popravile vse zamere, ki so v igri tičale še od njenega originalnega izida. Med drugim je stopnjevanje do stopnje 100 zdaj veliko hitrejše, upravljanje z inventarjem bolj preprosto, ječe in temnice pa naj po novem ne bi po nepotrebnem zapravljale igralčev čas.
Ta predhodna jeza iz prejšnje sezone pa se bo definitivno preselila tudi na igrin izid znotraj Steama. Nekaj takšnega se je primerilo tudi ob selitvi igre Overwatch 2, ki trenutno nosi najnižjo oceno “Overwhelmingly Negative”.
Medtem, ko so novejši igralci avanture Agenta 47 izkusili samo preko sodobne trilogije Hitman iger, ki so se nedavno združile pod oznako World of Assassination, se starejši igralci z radostjo spomnimo starejših naslovov, ki smo jih igrali skoraj 20 let nazaj.
Hitman: Blood Money je izšel daljnega leta 2006 in pri mnogih še vedno velja za najboljši naslov znotraj te franšize in s to tezo se tudi sam strinjam. Novejša trilogija Hitman iger se igra čisto v redu, vendar pa osebno nisem privrženec ogromnih peskovnikov, ki se vrtijo bolj okoli tega, na kakšen raznovrsten način boš tokrat odstranil tarčo, zato moraš stopnje ponoviti večkrat.
Blood Money pa je bil malce bolj linearen. Stopnje so bile manjše in so ponujale manj dostopov, a zaradi tega je izkušnja postala bolj intimna in realistična. Igra zaradi tega ni potrebovala nekih pomagalnikov, tako da si se moral zanesti na svoje čute, odstranjevanje stražarjev pa je bilo veliko bolj tvegano početje, saj te ni na vsakem koraku čakala omara ali pa priročno postavljen zamrzovalnik.
Prištejte k temu še brutalne usmrtitve, zanimivo zastavljene tarče, neverjeten konec in vzdušno glasbeno spremljavo Jesperja Kyda in ni težko uvideti, zakaj je Blood Money še danes tako cenjen naslov.
In zdaj ga bo imela priložnost izkusiti tudi povsem nova generacija igralcev, saj je razvijalec Feral Interactive najavil predelavo Hitman: Blood Money – Reprisal, ki bo skočila na konzolo Nintendo Switch, tej pa se bodo pridružili še iOS in Android telefoni.
Feral igre ne bo samo prenesel na nove sisteme, ampak bo originalu dodal še nekaj modernega pridiha. Po novem bomo znotraj igre lahko omogočili mini mapo, dodan pa bo tudi način Instinct, ki preko posebnega pogleda na stopnji obarva vse sovražnike in civiliste, hkrati pa lažje razločimo tiste predmete, ki jih lahko izrabimo v naš prid.
Napovednik sicer pokaže en kader, kjer vidimo nekaj streljanja, v njem pa so sličice na sekundo videti obupne. A Feral Interactive velja za izkušen studio, zato dvomimo, da bo tudi končna verzija trpela zaradi slabe optimizacije.
Kdaj bo ta izšla še ni znano, saj vemo samo to, da bo Hitman: Blood Money – Reprisal izšel enkrat v jeseni.
Nedavna predelava kavbojščine Red Dead Redemption je včeraj nenadoma prejela posodobitev, zaradi česar zna končno upravičiti svoj znesek 50 €. Razvijalec Rockstar je namreč končno vnesel podporo za 60 sličic na sekundo, opcijo pa lahko zdaj izberete iz ustreznega menija.
Ena večjih kritik predelave je bilo namreč ravno vztrajanje na 30 sličicah na sekundo, ki pri nadgradnji 13 let stare igre nimajo več smisla. Zdaj je ta kritika odpravljena, a ne na vseh konzolah. Igro je pri teh sličicah na sekundo moč poganjati samo na konzolah PlayStation 4 Pro in PlayStation 5, medtem ko bosta običajni PlayStation 4 in Nintendo Switch morala ostati pri prej začrtani meji, ki je sicer resda nizka, a vsaj ne beleži padcev pod mejo 30.
Popravek 1.03 popravi tudi nekaj hroščev, novi igralci pa bodo veseli opcije, da že takoj na začetku omogočijo podnapise. Red Dead Redemption se namreč začne z dolgo vmesno sekvenco, še preden pridete do priložnosti za nastavljanje podnapisov, tako da je veliko igralcev moralo gledati začetno sekvenco brez podnapisov, to pa je težava za tiste, ki te stvari radi spremljajo s spremljajočim tekstom ali pa tiste, ki imajo težave s sluhom.
Ironično pa Red Dead Redemption 2 na konzolah še vedno potrebuje dodelavo, saj ne podpira nobenih od funkcij, ki jih je s sabo prinesla novejša generacija konzol. Tako morajo igralci na Xbox Series X in PlayStation 5 še vedno trpeti pri 30 sličicah na sekundo in nizki ločljivosti, čeprav imata obe konzoli več kot dovolj mišic, da igro poganjata bolj optimizirano, zraven pa bi bila lahko dodana še podpora za hitrejše nalaganje stopenj in verno tresenje ploščka Dualsense za konzolo PlayStation 5. Rockstar takšne nadgradnje ni najavil, a ne bi bili presenečeni, če bi kmalu najavili posebno izdajo, ki bi te posodobitve prodajala po neki višji ceni.
Registrirani uporabniki spletne trgovine Extreme Digital so včeraj dobili e-poštna obvestila glede zapiranja tega dokaj popularnega digitalnega marketa širokega nabora izdelkov. Obvestilo je dokaj suhoparno, saj uporabnike zgolj obvešča, da trgovina od 16. oktobra dalje ne bo več omogočala nakupov, vsi tisti, ki pa ste nakupe že opravili, pa boste še vedno lahko pisali na njihovo stran podpore, ta pa bo obratovala vse do 15. novembra.
Novica o ugašanju spletne strani je kar veliko presenečenje za lep del slovenskega trga, saj je bil Extreme Digital pri nas dokaj popularen. Kupci so nanj največkrat naleteli preko strani Ceneje.si, saj je tam Extreme Digital skoraj vedno bil na vrhu ponudb, njegovi izdelki pa so bili redno cenejši kot pa pri vseh drugih konkurenčnih trgovinah.
Trgovina sicer ni slovenska, saj ima madžarske korenine in je bila ravno tam ustanovljena daljnega leta 2001. Z dobro poslovno strategijo so se začele odpirati podružnice tudi drugod: med drugim v Sloveniji, Hrvaški, Slovaški, Češki in Romuniji.
Extreme Digital se ne umika samo iz Slovenije, ampak tudi iz vseh prej naštetih držav in to na isti datum. Kakšen poseben razlog za to drastično potezo trgovina ni navedla, a bržkone odločitve izhajajo iz domače baze na Madžarskem. Tam je trgovina Extreme Digital že leta 2019 naznanila načrte združitve z madžarsko trgovino eMag, ki je pridobila večinski delež nad podjetjem, združitev obeh poslov pa je konec lanskega leta dobila svoj epilog. eMag se je nato verjetno odločil, da bo svojo prodajo usmeril samo na domači trg ter Romunijo, tako da najverjetneje na slovenski trg ne mislijo več vstopati.
Igra The Last of Us Part II je danes stara že tri leta in igralci ves ta čas čakajo na njen večigralski del, ki je bil obljubljen dolgo nazaj, a razvijalec Naughty Dog kar ni in ni želel stvari izdati na trg. Neuradno se je imenoval Factions 2.0 in sčasoma je zadeva prerasla začetne skromne plane in postala bolj obširna, zaradi česar bi morala iziti ločeno.
Zdelo se je, da bi morali letos končno dobiti stvar v roke ali pa bi se moral izroditi vsaj kakšen napovednik, ki bi pokazal nekaj igranja, a stvari so se nato zaustavile v maju. Sony je namreč poprosil svojega zadnjega partnerja Bungija, ki je zdaj že stari maček večigralskih preizkušenj, saj je preko dvojca iger Destiny pridobil ogromno izkušenj in denarcev, poprosil, da si od bližje ogleda Factions 2.0 in ta nad videnim ni bil navdušen.
Od tu so šle stvari samo še navzdol. Sony naj bi zapovedal zmanjšanje ekipe, ki dela na Factions 2.0 in jih preusmeril na druge projekte, novo poročilo iz strani Kotakuja pa pravi, da sicer projekt ni bil preklican, a je bil zamrznjen, tako da na njem očitno ne dela več nihče. Ko enkrat razvijalec postavi zadevo “na mrzlo” to ne pomeni nič dobrega in čeprav se zna ekipa vrniti v nadaljnje kovanje kode, si v današnjem tempu izdajanja novih iger preprosto ne moreš privoščiti, da bi kar tako nekemu projektu zaustavil razvoj, če ga ne nameravaš preklicati.
Novo poročilo je k temu še dodalo, da je val odpuščanj, ki te dni na vseh straneh tepe igričarsko industrijo, prispel tudi do razvijalca Naughty Dog. Odpuščenih naj bi bilo nekje 25 ljudi, večina njih pa naj bi se ukvarjala z nadzorom kakovosti (QA), oddelek, ki je zabeležil večja odpuščanja tudi pri založniku Team17. Vsi odpuščeni naj bi bili zunanji izvajalci, tako da ni bil nihče odpuščen iz “jedra” ekipe, a vseeno je to lep pokazatelj, da pred odpuščanji niso varna tudi tista največja imena.
Prav tako pa očitno ne velja več teza, da si razvijalci lahko privoščijo svoj čas in izbirajo projekte po mili volji. Naughty Dog je eno največjih imen igričarske industrije in njegovi franšizi Uncharted ter The Last of Us sta tako veliki, da sta spočeli dobro gledan film in serijo, ki je na HBO-ju krasila vrh lestvic gledanosti. A tudi oni so se očitno morali odpovedati razvoju projekta, ki je zašel v težave in zdaj zagotovo dela na The Last of Us Part 3 – julija so na splet ušle informacije, ki naj bi razkrile zgodbo tretjega dela, ta naj bi predstavila pet povsem novih junakov, ki poskuša preživeti na obrobju mesta.
Bliža se tisti čas leta, ko bomo v svoje roke dobili frišen Call of Duty. Za letos se pričakuje zaključek trilogije Modern Warfare, kar pomeni, da bomo gledali napeto enoigralsko kampanjo, ki nas bo letos namesto streljanja civilistov na letališču raje posedla na letalo, ki ga bo treba ugrabiti, nakar bo situacijo moral razrešiti vedno prisotni Captain Price in njegova ekipa.
Tudi večigralstvo bo zabavno in bo letos lepo zabrenkalo po notah nostalgije. Modern Warfare 3 bo namreč vseboval predelane mape iz igre Modern Warfare 2, a ne tiste lanskoletne ampak verzije iz 2009, ki je vsebovala nekaj res legendarnih aren. Predelanih bo kar 16 map tako da se bomo lahko znova streljali po arenah Afghan, Derail, Estate, Favela, Karachi, Highrise, Invasion, Quarry, Rundown, Rust, Scrapyard, Skidrow, Sub Base, Terminal, Underpass in Wasteland.
Čas izida končne verzije se naglo približuje, zato je založnik Activision za nas pripravil nov napovednik, ta pa je namenjen ekskluzivno večigralstvu. Ni kaj, če zna Activision kaj delati so to vzdušni videi, ki ti vzbudijo zanimanje, pa čeprav si si za letos sveto zaprisegel, da se novega CoD-a na noben način ne misliš dotakniti. Frišni napovednik vsebuje veliko streljanja, eksplozij, vožnje z oklepniki in frčanja z nadležnimi droni, vse skupaj pa spremlja vzdušna glasbena spremljava Eminema in njegovega komada ‘Till I Collapse.
Activision namerava bolj podrobno predstavitev večigralstva, ki bo letos vsebovalo tudi Zombie način, zraven pa bomo dobili še vpogled v novo mapo za Warzone 2.0 in v ločen naslov Warzone Mobile. predstaviti 5. oktobra, le dan za tem pa se bo zgodila beta, ki pa bo na voljo samo za konzoli PlayStation 4 in 5 in to samo tistim, ki so igro prednaročili. Temu bo sledila še ena odprta beta za PC ter Xbox One in Xbox Series X, vsi ti igralci pa se bodo lahko med testiranjem zabavali in streljali na istih strežnikih.
Call of Duty Modern Warfare 3 ima poln izid načrtovan za 10. november. Prednaročniki boste dobili zgodnji dostop do kampanje – to bo moč preigrati že od 3. novembra dalje.
