Nvidia je nedolgo nazaj napovedala, da bo njihovo orodje RTX Remix, ki modderjem omogoči dokaj enostavno vpeljavo ray tracing tehnologije v leta stare igre, izšlo v polni različici in tako se je tudi zgodilo. Začeli so rojevati rodovitni in obetajoči projekti, eden od teh pa se je lotil obdelave kultne tretjeosebne streljanke Max Payne, ki je v novi podobi videti prav fajn.
Slasks Psybunker je sicer predstavil zgolj demo te predelave, ki v prebarva zgolj uvodno stopnjo Roscoe Street Station, a že ta je videti presneto obetavna in nam sproži želje po polni obdelavi celotne igre. Mod ne spreminja tekstur in ni niti približno tako napreden kot tista prihajajoča obdelava igre Half-Life 2, vendar pa že samo verna osvetljava veliko doprinese k občutku, da se pred nami nahaja moderen naslov.
Mod sicer ni popoln, saj je morda odsevanja svetlobe malce preveč in se mestoma zdi, kot da je nekdo stene, tla in celo glavnega junaka premazal z izdatno količino vazelina. Modifikacija bi tako potrebovala še nekaj dodelave in ni še jasno, ali se bo Slasks te lotil in naknadno potem z ray tracingom obdelal še ostale stopnje originalne igre ali pa je demo vse, kar bomo dobili.
Mod si lahko prenesete iz sledeče povezave, za delovanje pa seveda potrebujete originalno kopijo prve igre. Sledite navodilom, saj očitno igra ne mara preveč sodobnih AMD Ryzen procesorjev, tako da boste lastniki teh primorani v spreminjanje kode, postopek za to pa najdete na Redditu.
Ta demo je tudi kratek vpogled v tisto, kar nam bo nekoč, verjetno skozi leta, dostavil studio Remedy, ko bo dokončal predelave iger Max Payne 1 in 2. Finski studio je po zaključku igre Alan Wake 2 z obema rokama zagrabil delo na predelavah, ki pa bodo tokrat najbrž slišati malce drugače, saj se je od nas nedavno poslovil glasovni igralec James McCaffrey, ki je v igri na nepozabni način uglasil glavnega junaka Maxa.
Založnik Bethesda je leta 2021 preko izjemno kratkega dražilnika najavil delo na povsem novi igri v kateri bo glavno vlogo prevzel vsem znani arheolog Indiana Jones. To je bila takrat presneto bizarna najava, saj Indy že dolgo ni več tako popularna ikona kot pa je bil nekoč zato je bila najava igre in to iz strani Bethesde, ki se nikoli prej ni bavila z izdelavo projektov po filmskih licencah, pravi šok.
Izdelava je šla v roke studia MachineGames, ki je pred tem uspešno obudil igričarsko serijo Wolfenstein, zato je bil založnik mnenja, da lahko enako nalogo ponovijo z Indyjem. Zdaj sicer vemo, da je Bethesda že takrat vedela, da bo arheologa najprej obudil sam Disney, ki je lani predstavil film Dial of Destiny, a verjetno ni računala, da bo film na blagajnah popolnoma pogorel.
K sreči je igra Indiana Jones and the Great Circle že v prvem napovedniku videti precej bolj vzpodbudno od prej omenjenega filma. Za začetek nam na zaslonih ne bo treba gledati 80 let starega Harrisona Forda, saj je govora o videoigri in glavni junak zato lahko izgleda star točno toliko kolikor so se odločili razvijalci. Bo pa igričarski Indiana še vedno nosil obraz Harrisona, le da bo ta mlajši, za glasovno igranje pa bo poskrbel prekaljeni maček Troy Baker.
Igralno je novi Indiana Jones zaenkrat videti odlično. Naše pustolovske odprave bomo nadzorovali iz prvoosebnega pogleda in kot vedno nam bodo tudi tokrat napredek preprečevali zlobni nacisti, ki jih bo treba pretepsti s pestmi ali pa z njimi obračunati preko biča. Revolver bo sicer prisoten, a zdi se, da se želi igra držati stran od krvi, tako da bomo zlobneže največkrat pretepali z golimi pestmi, jih skrivaje udarili z lopato ali pa jih spodmaknili preko biča, ki bo močno pripraven tudi za druge naloge, kot je denimo platformsko prečkanje prepadov starodavnih templjev in Batmanovsko plezanje po stenah stavb.
Prisotne so tudi uganke, ki bodo zahtevale nekaj razmišljanja in izogibati se bo treba pastem, ki so jih antične civilizacije rade nameščale v vsak del svojih templjev, tako da lahko nepozorni hitro padejo v prepad, poln naostrenih bodic. Tudi grafično je stvar videti izjemno, štorijalno pa je MachineGames storil najbolj pametno potezo in igro uvrstil med dogodke filmov Lov za izgubljenim zakladom in Zadnji križarski pohod, ki še danes veljata za najboljša dela te franšize.
Zaenkrat se izpod letošnje Microsoftove ponudbe še najbolj veselimo igre Indiana Jones and the Great Circle. Datum izida ostaja neznanka, saj je Bethesda zaenkrat izjavila zgolj to, da stvar izide še enkrat letos.
Ko je razvijalec Obsidian Entertainment prvič napovedal svoj naslednji RPG Avowed preko kratkega dražilnika in ob tem pritrdil, da se bo stvar dogajala znotraj njihovega lastnega fantazijskega sveta Eora, ki so ga prej predstavili preko dvojca iger Pillars of Eternity, smo njihovi pristaši vriskali od sreče. Pillars of Eternity, še posebej prvi del, je namreč bil po eni strani tipični cRPG z realnočasovnim bojem, a se je bavil z bolj odraslimi tematikami, kot pa je iskanje naključnega demona, ki mu je treba izprašiti rit. Uvodno poglavje prvega dela se denimo vrti okoli nove bolezni zaradi katere se nekateri otroci rodijo brez duš in so samo lupine, zaradi česar jih starši ubijajo, saj jih takšne preprosto ne morejo gledati.
Drugi del je nato stvari malce spremenil in temačno srednjeveško okolico preselil v bolj tropske vode, ki so bile tudi bolj barvite in v enako smer bo zdaj šel tudi Avowed, ki je stopnjo pisanih vijoličastih in rožnatih odtenkov pripeljal že do te mere, da je igra začela malce spominjati na Far Cry New Dawn oziroma Obisidanov prejšnji projekt The Outer Worlds.
Ta korenita vizualna sprememba ni bila všeč vsem, vendar pa Obisidian pri njej vztraja: to je dodobra nakazal prejšnji igralni napovednik in nič drugače ni niti v novem, ki malce bolj podrobno prestavi boj.
Predstavitev me je pustila z mešanimi občutki in čeprav morda nisem pristaš tako drastične spremembe vizualnega sloga, igri vseeno puščam priložnost da me preseneti na drugih področjih. A te animacije prvoosebnega spopadanja so preprosto videti hudo zastarelo in moram se strinjati s tistimi, ki Avowed v tem pogledu postavljajo ob bok Skyrimu – igri, ki jih te dni šteje že 13 let. Zamahovanje orožij nima neke teže in tudi nasprotniki, v tem primeru Xauripi, ne dajejo kakšnega realističnega odziva na naše bridke sabljice. Tudi magični izstrelki se mi zdijo nekam revni in jim manjka kakšne resne spektakularnosti in udarnosti. Igra nam sicer omogoča, da v eni roki vihtimo čarovnije, medtem ko v drugi držimo bodisi meč ali pa pištolo, kar je spet ena od stvari, ki je bila sposojena iz Skyrima.
Morda bo Avowed več ponudil v segmentu glavnih in stranskih nalog ter same zgodbe, kar so bile že od vedno prednosti tega razvijalca. Žal pa smo v ta del dobili le izjemno kratek vpogled: pri enem pogovoru smo lahko izbirali med tremi vrsticami dialoga, nakar nam je bilo obljubljeno, da bodo naše odločitve vplivale na nadaljnji potek dogodkov, a tega nato Obisidan ni pokazal. Poleg tega so obrazne animacije bile videti nekam revno in ustnice so bile zelo slabo sinhronizirane z govorjeno besedo.
Res upamo, da Obisidian tistih najboljših stvari še ni pokazal. Ali bo končna jed boljša od njenih surovih sestavin bomo videli enkrat v letošnji jeseni, ko bo igra izšla za PC in Xbox Series X, na voljo pa bo tudi preko servisa Game Pass.
Kakšna bi bila nova predstavitev igre Senua’s Saga: Hellblade 2, brez da v njej razvijalec Ninja Theory vsaj polovico časa ne bi namenil temi, kako bo Hellblade nosil naravnost fantastično grafično podobo in koliko truda je šlo v natančno razdelano animacijo? Ninja Theory si preprosto ne more pomagati in tudi na včerajšnji konferenci smo gledali veliko hvalisanja do sedaj razvite tehnologije, medtem ko glede konkretne igralne formule nismo dobili nekih večjih informacij.
Hellblade 2 se bo tako verjetno igral podobno kot predhodnik, kar pomeni veliko sprehajanja, gledanje podrobne grafike, nakar se bo vsake toliko treba malce pretepati. Razvijalec sicer pravi, da bo boj bolj napreden, a kakšne posebne razlike v primerjavi s predhodnikom osebno nisem videl, bodo pa očitno animacije tokrat še bolj podrobne.
Razvijalec se je še pohvalil, da so se za poustvaritev okolice odpravili slikati Islandijo in tam obiskali nekaj čudovitih lokacij, nakar so se na koncu dotaknili še zvočne izkušnje, ki bo tokrat še boljša od prej. Hellblade 2 bo omogočal obkrožujoči zvok, kar pomeni da bomo iz vseh smeri slišali šepetanje in učinke islandskega vetra, stvar pa bo koristna tudi med bojem, saj igra ne vsebuje uporabniškega vmesnika in se bo treba zanašati na sluh, saj bomo samo tako lahko predvideli iz katere smeri prihaja naslednji udarec nasprotnika.
Malce sarkastični ton tega članka gre na račun dejstva, da o Senua’s Saga: Hellblade 2 poslušamo že celo večnost in v napovednikih vedno vidimo ene in iste stvari, česar smo počasi postali že naveličani. Morda je to opazil tudi Ninja Theory, ki je po vseh teh letih končno izdal finalni datum izida, ki se bo zgodil 21. maja za PC in konzolo Xbox Series X. Igra bo na voljo samo digitalno, zaradi česar bo njena cena znašala 50 €, na dan izida pa bodo dostop do nje dobili tudi vsi naročniki Game Passa.
MMO The Elder Scrolls Online bo še letos doživel svojo 10. obletnico, kar je hvalevreden dosežek za žanr, ki mu je ob rojstvu battle royale streljačin in drugih novih večigralskih avantur grozilo izumrtje. Razvijalec Zenimax Online Studios očitno nekaj dela prav, da mu novi lastnik Microsoft še vedno podeljuje proračun za izdelavo nove vsebine in preko razvijalec je včerajšnjo predstavitev Xbox Developer_Direct 2024 izkoristil za najavo novega dodatka Gold Road.
Osebno sem nad igranjem ESO-ja obupal nekje leta 2020, ko smo na naši strani opisali dodatek Greymoor in kar težko je verjeti, da se je to zgodilo dolga štiri leta nazaj. Od takrat je Zenimax praktično vsako leto spočel neko novo razširitev in vsebine se je med tem časom nabralo za stotine ur, Gold Road pa bo vse skupaj še razširil in nam hkrati predstavil novo pokrajino, ki bo umeščena v West Weald, tam pa se nahaja prestolnica Skingrad, ki smo jo v Elder Scrolls igrah enkrat že spoznali – to se je zgodilo v igri Oblivion.
Iz slednjega naslova si bo Gold Road sposodil svojo največjo igralno novost: Scribing. Gre za nekakšno ustvarjanje urokov, le da v primeru ESO-ta tu gledamo v predelovanje obstoječih veščin. Vsakemu napadu, pa naj bo ta magični ali pa takšen, kjer se poslužujemo hladnih orožij, bomo lahko dodali do tri različne učinke, kar naj bi popestrilo boj in nam ponudilo možnost večje raznovrstnosti. Poleg tega bo Zenimax uvedel še novost Styling, ki bo omogočil spreminjanje vizualnih efektov naših posebnih sposobnosti, tako da bomo lahko spreminjali barve in animacije. Na začetku bo na voljo 22 stilov in jih bomo lahko pridobili preko igranja, a zagotovo se bo do njih lažje dokopati preko že vgrajene trgovine.
Splošno gledano je Gold Road namenjen vsem tistim že obstoječim igralcem, a tiste igralce, ki so se igranja naveličali ali pa jim stvar preprosto ni bila všeč, v igranje ne bo spet pritegnila. In teh težav je zame osebno kar nekaj: od nerodnega boja s preveč enostavnimi animacijami do premajhne težavnosti med opravljanjem običajnih nalog, saj je tudi ESO skozi leta postal tako enostaven za igranje, da je smrt igralca bolj splet naključij kot pa posledica kakšnega resnega izziva.
Gold Road izide 3. junija najprej za PC in Mac, nakar se bo 18. junija odvil še izid na konzolah.
Originalno igro Plants vs. Zombies iz leta 2009 štejem med eno od najbolj preprostih in hkrati genialnih iger vseh časov in to mnenje z mano deli še cel kup drugih ljudi. Prvo igro se je namreč lahko naučil vsak, ki je imel vsaj kakšno uro časa, igralna formula pa je bila tako privlačna, da nad igranjem nisi obupal vse dokler nisi ugledal konca, vmes pa si užival med lepo stopnjevano težavnostjo in zabavnimi stranskimi liki ter zlikovci.
Žal je založnik EA videl tudi idealnega kandidata za mikrotransakcije, zato so drugi del izdali samo na telefonih in v igranje zapakirali nepregledno količino mini plačil in čeprav je bilo stvar možno igrati tudi brezplačno, si brez vloženih dodatnih evrov hitro bil preplavljen z nemrtvimi zombiji.
EA je nato leta 2019 poskušal igro preseliti v 3D vode preko igre Battle for Neighborville, zdaj pa je pripravljen izdati povsem novo poglavje serije, imenovano Plants vs. Zombies 3: Welcome to Zomburbia. Gre za povratek k originalni formuli, tako da bomo spet morali razporejati streljajoče rastline v vrsto, skrbeti za sončnice in zraven taktično razporejati naše napadalne in defenzivne vrste. Žal bo tudi tretji del na voljo samo za mobilne naprave, tako da bomo spet primorani gledati v mikrotransakcije, bo pa igranje malce bolj raznoliko od prvih dveh delov, saj bomo postavljali neke vrte baze in spremljali neko zabavno zgodbo, ki je bila vedno sestavni del te serije.
Plants vs. Zombies 3 je v bistvu star projekt, saj ga je EA v obliki alfe na trg poskušal poriniti že leta 2020, nakar smo doživeli še dve omejeni izdaji v 2021 in 2022. Tudi tokrat je stvar izšla samo štiri trge in sicer Nizozemsko, Avstralijo, Filipine in Združeno kraljestvo, ostale države po svetu pa naj bi dostop dobile še enkrat v 2024.
YouTube kanal DIY Perks je eden najbolj zanimivih na tej platformi, saj za njim stoji možakar Matthew Perks, ta pa je presneto iznajdljiv inženir in električar, ki se zelo rad bavi z ustvarjanjem resnično unikatnih naprav, za stvaritev teh pa je potrebno imeti ogromno znanja in nenazadnje domišljije.
Perksov zadnji izziv se loti predrugačiti konzolo PlayStation 5 in iz nje ustvariti nekakšno prenosno napravo, ki so te dni močno v porastu, saj praktično vsi večji proizvajalci želijo ustvariti svojo verzijo Steam Decka. Sony je sicer za te namene spočel svojo uradno napravo PlayStation Portal vendar pa to ni ravno tisto, kar si igralci želijo, saj preko nje lahko igre zaganjamo zgolj pretočno in se moramo za delovanje zanašati na ločeno konzolo PlayStation 5, ki mora biti za povrh povezana na isto domače omrežje.
Matthew se je selitve konzole v prenosne vode lotil zaradi prenovljenega PlayStationa 5, ki po novem ne vsebuje samo bolj ozke oblike, ampak v sebi drži tudi precej manjšo matično ploščo, ki je zdaj dejansko pripravna takšen projekt. 18 minut dolgi video v sebi drži vrsto zanimivosti in inženirskih izzivov, ki jih je moral preplezati Matthew, da je vse skupaj spravil v miniaturno obliko: od reševanja hlajenja preko uporabe bakrenih blokov do domačega recepta galvanizacije, ki jo lahko očitno naredimo kar znotraj steklenega kozarca s kisom.
Rezultat je izjemno privlačna “tablica”, ki pa jo lahko upravičeno zapišemo z narekovaji. Predelani PlayStation 5 je gotovo shujšan, a ta naprava je vseeno še vedno presneta debela in ni ravno zares prenosna, saj jo je treba imeti priključeno na elektriko. Za uspešno hlajenje je moral Matthew zadaj namestiti ventilatorje, ki so odprti in človek bi tako zadevo bolj težko držal v naročju, ventilatorji pa bi tudi pridno srkali vase prah, tako da bi jih bilo treba redno čistiti.
Vseeno pa je splošni izdelek impresiven in to še posebej na račun OLED zaslona, ki ga je Matthew predelal iz nekega odsluženega Alienware prenosnika. Konkreten je tudi zvočnik, ki zna iz sebe izdaviti prave base in če stvarco naslonimo na priloženo stojalo dobimo res zanimiv izdelek, ki pa ga Matthew seveda ne namerava spraviti v neko proizvodnjo.
Kljub temu je to dobra ideja za neke sorte prenosno konzolo in kdo ve: Sony se morda zna iz projekta nekaj naučiti in glede na splošno popularnost prenosnih naprav zna tudi PlayStation 6 vsebovati nekakšen mobilni faktor.
Razvijalec Rockstar je imel za premiero napovednika igre GTA 6 titanske načrte, vendar pa žal nikoli ne bomo izvedeli, kako veliko občinstvo bi se naenkrat zbralo ob uradni premieri, saj je nek tip dobil do videa predčasni dostop in ga nato razposlal skozi internet, zaradi česar je bil razvijalec primoran pravi napovednik YouTubu predstaviti predčasno.
Kljub tem zagatam pa so ogledi deževali in ni trajalo dolgo preden je minuto in pol dolg video prebil magično mejo milijon ogledov. Začetna norija se je od takrat umirila, a zagotovo se nekateri še mesec po originalnem izidu vračajo na ponoven ogled in se nato jezno pridušajo, da je izid polne igre še tako daleč stran.
Ogledi so v manj kot mesecu in pol narasli celo do te mere, da je uradni napovednik za GTA 6 pridobil več kot 168 milijonov ogledov, kar ga je v tem pogledu postavilo na drugo mesto najbolj gledanih igričarskih napovednikov vseh časov. Pred tem je drugo mesto držal napovednik za Minecraft, ki pa je za 167 milijonov klikov potreboval dolgih 13 let.
Seveda se mora človek ob tem vprašati, kdo je lahko tako velik, da je po ogledih prehitel Minecraft? Je to morda GTA 5? Red Dead Redemption 2? The Witcher 3? Nič od tega.
Najbolj popularni igričarski napovednik namreč pripada mobilni igri Subway Surfers, ki je svoj igralni napovednik izdala 11 let nazaj, govorimo pa o preprosti igrici, kjer se podimo po železnicah, preskakujemo ovire in nabiramo kovančke. Igralna formula je tako preprosta, a očitno tudi izjemno nalezljiva, saj je igra v svojem obstoju nabrala več kot 4 milijarde prenosov in je še zdaj ena najbolj igranih iger na telefonih in tablicah. Subway Surfers je v desetletju nabral tako veliko ogledov, da ga verjetno niti GTA 6 ne bo nikoli prehitel: več kot 361 milijonov ogledov, kar pomeni da GTA 6 ni niti na polovici tega titanskega dosežka.
Morda se še bolj odreže drugi napovednik za GTA 6, ki bo pokazal kaj dejanskega igranja, a datum izid tega je še neznanka. Navsezadnje je GTA 6 pošteno daleč – pričakujemo ga enkrat v 2025 in zelo verjetno se bo to zgodilo bolj proti koncu naslednjega leta.
Na spletu so zaokrožile zaskrbljujoče novice glede prihodnosti legendarnega nemškega studia Piranha Bytes, ki ima pod življenjepisom zapisane trojico iger Gothic, franšizo Risen in dvojec iger ELEX. Razvijalec je bil ustanovljen leta 1997 in je eden od redkih studiev, ki že skoraj tri desetletja deluje znotraj igričarske industrije, zato bi bila njegova izguba pošten udarec ne samo za nostalgike, ampak tudi za vse tiste oboževalce unikatne igralne formule, ki jo zna v takšni ali drugačni obliki dostaviti samo ta nemški studio.
Skrbi so se najprej pojavile na uradnem forumu, kjer je nekdo opazil, da uradna spletna stran razvijalca že od decembra ne deluje tako kot bi morala. Trenutno ob obisku lahko vidimo samo velik logotip, kar sicer ne bi bilo nič posebnega, saj se strani rušijo ves čas. A da je takšna spletna stran mrtva že mesec dni zagotovo niso dobre novice, žal pa to ni edini indikator, da se je studio znašel v težavah.
Piranha Bytes je imela dokaj aktiven YouTube kanal, kjer sta šef studia Björn Pankratz in njegova žena skoraj vsak teden spočela nov video, ki se je lotil raznih tem igričarske industrije. Zadnji video je bil naložen 27. novembra, od takrat pa je kanal mrtev, čeprav je Björn v zadnjem videu povedal, da upa, da se vidimo že v začetku decembra.
Potem je tu še njihov naslednji projekt, ki nosi kodno ime WIKI6, a vsem je jasno, da gre za ELEX 3. Del stroškov razvoja je krila nemška vlada, ki je imela projekt zapisan tudi na svoji strani, a zdaj je zapis WIKI6 od tam izginil, kar bi znalo pomeniti, da je bila igra preklicana in da ni več v aktivnem razvoju.
Zadnji slab znak pa je sam založnik. Piranha Bytes spada pod okrilje založnika THQ Nordic, to pa je podružnica založnika Embracer Group. Slednji se je lani znašel v velikih finančnih težavah, zaradi česar so se začela masivna odpuščanja in preklici iger. Piranha Bytes je sicer majhen studio, ki šteje nekje 30 ljudi, vendar pa njihov zadnji naslov ELEX 2 ni bil kdo ve kakšna finančna uspešnica in studio je kmalu po izidu opustil podporo in delanje posodobitev: aprila 2022 smo dobili beto verzijo za podporo knjižnice DirectX 12 in ta beta še vedno ni bila odpravljena.
Skupno vzeto prihodnost tega razvijalca ni videti preveč svetlo, zato držimo fige, da je spletna stran bila umaknjena samo zaradi prenove in WIKI6 je izginil samo zato, ker bo studio zelo kmalu uradno napovedal ELEX 3.
Včeraj je bil zame vznemirljiv dan, saj sem končno dočakal premiero 4. sezone serije Pravi detektiv, ki se je s prvo sezono, danes staro desetletje, zapisala med moje najbolj priljubljene televizijske izdelke in uvodno poglavje sem pogledal že tolikokrat, da poznam nekatere dialoge na pamet. Žal je kvaliteta serije nato brž začela padati navzdol: 2. sezono so sovražili praktično vsi, čeprav meni osebno ni bila tako napačna, kritiki pa so imeli radi tretje poglavje, ki pa je bilo meni osebno razvlečeno in dolgočasno, konec pa je bila prava katastrofa.
A pri takšnih stvareh sem vedno pripravljen ustvarjalcem dati novo priložnost in nova sezona je povsem zamenjala kreativo, v glavno vlogo posadila priznano igralko Jodie Foster, prve recenzije pa so zadevi na Rotten Tomatoes prisodile dokaj visoko oceno in nekatere strani tipa IGN so 4. sezono ocenile za tako dobro, da se ta lahko kosa s 1. sezono.
A moram vam povedati, da sem po ogledu premierne epizode nad stvarjo gromko razočaran in le s težavo se bom spravil v gledanje preostalih epizod.
Nova sezona, podnaslovljena Dežela teme, slabe občutke zbudi že na začetku, ko se v uvodni špici zavrti pesem Bury a Friend, ki jo je spočela Billie Eilish in neka takšna sodobna, že stokrat slišana pesem preprosto ne sodi v serijo tipa Pravi detektiv, ki je imel v originalni sezoni tako dober intro, da je ta eden redkih, ki ga nikoli nisem preskočil.
A to je šele začetek težav prve epizode, ki ima sicer zanimiv zaplet. Znotraj Aljaske najdemo raziskovalno postajo Tsalal, ki vsebuje 6 znanstvenikov, ti pa nato neke noči preprosto izginejo brez sledu. Preiskavo tokrat nadzoruje ženski par Liz Danvers (Jodie Foster) in Evangeline Navarro (Kali Reis) in hitro postane jasno, da ti znanstveniki niso odšli samo na en hiter sprehod, saj Liz na tleh najde odrezan človeški jezik.
Sliši se kot pošten in srhljiv uvod v dogajanje, kajne? Drži, a žal je teh uvodnih nekaj minut v bistvu edina svetla točka te epizode, nakar vse skupaj postane sosledje nelogičnih dogodkov, ki te v bistvu pustijo zehajočega in zbudiš se samo ob samem koncu, ki je dejansko dokaj srhljiv.
Dežela teme v dobri uri predstavi cel kup oseb, ki ti kot gledalcu ne pomenijo nič, nakar stvari skačejo od ene osebe do druge in svoj čas pred kamerami dobijo tudi tisti najmanj pomembni nastopajoči. Seveda je tu tudi cel kup klišejev in lukenj v scenariju: nek mali fantek na papir nariše pošast, kar je že takoj razlog za zavijanje z očmi, starša ga malce gledata, stopita dobesedno nekje dva metra stran in praktično začneta seksati, medtem ko je mali paglavec ostal v sobi z odprtimi vrati. Po uvodnem zapletu tudi vsem postane vseeno za izginule znanstvenike, saj se raje ukvarjajo z medsebojnimi dramami in z nekim umorom, ki se je zgodil leta prej. V bistvu je takšen primer izginule raziskovalne ekipe malce prevelik za neko odročno policijsko postajo, a očitno ima FBI druge skrbi in je celoten primer prepustil policiji, ki vsebuje nekje štiričlansko ekipo.
Potem je tu samo igranje. Se spomnite v prvi sezoni in kemijo, ki sta jo imela Rust Cohle (Matthew McConaughey) in Marty Hart (Woody Harrelson)? No, tega tule ne boste ugledali, saj sta Liz in Evangeline videti, kot da se sploh ne nahajata v isti sobi. Jodie Foster še nekako v redu odigra svojo vlogo, a Kali preprosto ni dorasla izzivu. Kali Reis je v bistvu bivša boksarka in to je njena druga filmska vloga, zaradi česar bi potrebovala še nekaj treninga v manjših vlogah, ne pa da je kar porinjena na čelo ene od najbolj prepoznavnih televizijskih serij. Njeno igranje ni povsem zanič, vendar pa se preprosto ne ujame z Jodie, kar je za detektivske pare eden od ključnih dejavnikov.
Škripa tudi drugje v produkciji. CGI je smešno slab, kar je za izdelek, ki ga je spočel HBO, res presenetljivo, glasba je mimosunek in res je očitno, da Dežela teme najprej ni bila zamišljena kot nova sezona Pravega detektiva, ampak kot neka ločena zadeva. To je potrdila tudi ustvarjalka serije Issa López, ki je najprej zadevo poskušala prodati HBO-ju pod drugim imenom, a so ji nato kravatniki predlagali, da bi bilo morda smiselno uvesti neko navezo s Pravim detektivom. Malce smešno je tudi dejstvo, da je Issa kmalu po izidu premiere ljudi preko X-a prosila, da seriji na Rotten Tomatoes podelijo višje ocene, saj naj bi ji slabe številke podeljevali vsi tisti, ki sovražijo močne ženske glavne like.
Zato se serija sploh ne čuti več kot sezona Pravega detektiva, saj je notri preveč nadnaravnih dogodkov, ki so bili prisotni tudi v prvi sezoni, a tam so bili bolj subtilni in do zadnjega kadra gledalec ni vedel, ali so posledica zadrogiranega uma Rusta ali pa se res dogaja nekaj paranormalnega.
Morda bodo okus popravile naslednje epizode, a za to držim bolj malo upanja, saj bomo skupno dobili samo šest epizod, vse te pa lahko pri nas spremljamo preko pretočnega servisa HBO Max.
Če trenutno obstaja en studio na tem planetu, ki mu lahko brez kakršnihkoli pomislekov lahko upravičimo večkratno prestavljanje izida igre je to zagotovo ukrajinski razvijalec GSC Game World. Razvijalec je drugi del kultne prvoosebne streljanke Stalker napovedal daljnega leta 2010, a že takrat so ga začele pestiti finančne težave, del ekipe je studio zapustil, nakar se je razvijalec znašel pred bankrotom.
Razvoj je bil potem ponovno zagnan leta 2018 in je dobro napredoval, a nato je nekaj let kasneje Rusija napadla Ukrajino, zaradi česar so se nekateri člani ekipe šli bojevati resnično vojno, ostali pa so zapustili državo in se umaknili na varno, kjer so lahko spet nadaljevali s tipkanjem kode. Skratka, da je Stalker 2 sploh prišel do tega trenutnega stanja razvoja je mali čudež in zdelo se je, da se bomo končno različico doživeli že v prvi četrtini tega leta.
To se zdaj ne bo zgodilo, saj je razvijalec včeraj na splet poslal nov dražilnik, ta pa poleg prikaza atmosferičnega sedenja ob ognju in srebanju slastnega radioaktivnega čaja zraven pripiše še novi datum izida: 5. september 2024.
Last year, during Gamescom 2023, we finally had the chance to meet in person. We gathered around the campfire with you to share something valuable that we have been creating for you for all these years — a small part of S.T.A.L.K.E.R. 2:…
GSC Game World je nato na X-u podal pojasnilo za zamik. Igro so ponudili v testiranje celemu kupu ljudi in skorajda vsi med njimi se strinjajo, da Stalker 2 ob igranju poda enake občutke kot originalna trilogija izpred skoraj 20 let, a je razvijalec ob tem spoznal, da optimizacija ni ravno na stopnji, ki bi jo igralci upravičeno pričakovali ob igrinem izidu. Zato so se tega odločili zamakniti za vse te mesece, saj želijo svojim oboževalcem dostaviti izkušnjo na katero se je splačalo čakati tako dolgo.
Stalker 2 bo ob izidu na voljo samo za PC in konzolo Xbox Series X.
Oboževalci tenisa boste kmalu spet prišli na svoj račun, saj je založnik 2K, ki v športnih vodah pridno skrbi za vsakoletno posodabljanje košarkaške serije NBA 2K, zdaj skočil še v svet tenisa, kjer bodo preko igre TopSpin 2K25 obudili serijo iger Top Spin.
Ta je svoj zadnji del dobila leta 2011, ko je izšel Top Spin 4, tega pa je spočel razvijalec 2K Czech, ki je bil za tiste čase vsekakor zanimiva izbira, saj je ta razvijalec naslednik studia Illusion Softworks, ki se je med drugim podpisal pod dvojec iger Mafia.
Kaj točno s sabo prinaša TopSpin 2K25 zaenkrat ni jasno, saj smo dobili samo izjemno kratki dražilnik, ki sicer pokaže v redu grafično podobo in nekaj zamahov z loparji. Založnik 2K je ob napovedi zgolj dodal dejstvo, da bo trenutno tekmovanje Odprtega prvenstva v Avstraliji prisotno tudi v digitalni obliki, a zraven ni zapostavil nobenega datuma izida in kdo bo na tej igri sploh delal, a so se zraven zaobljubili, da bomo kmalu dobili več informacij.
Na voljo je tudi uradna stran, a tudi tam kakšnih bistvenih informacij ven ne boste potegnili, jo je pa dobro spremljati za kakšne prihajajoče posodobitve.
Sem velik oboževalec franšize Prince of Persia in čeprav je serija Assassin’s Creed nekakšen naslednik idej, ki nam jih je Ubisoft preko Perzijskega princa predstavil daljnega leta 2003, v svojo igralno formulo ni preselil čisto vsega, kar je iz The Sands of Time naredilo takšno legendo, da se te spomnimo še 20 let kasneje.
Medtem ko čakamo na polnopravno predelavo igre The Sands of Time nam je Ubisoft ponudil nekaj pokušine v obliki igre Prince of Persia: The Lost Crown, ki je v bistvu manjši projekt narejen bolj zato, da igralce opomni na to desetletja staro franšizo in nekako imamo občutek, da založnik od nje ni pričakoval neke bajne uspešnice. A glej ga zlomka, studio Ubisoft Montpellier je dokazal, da znotraj francoskih pisarn še vedno lahko najdemo nekaj originalne ustvarjalnosti in The Lost Crown je pravi svež veter Ubisoftove ponudbe, ki se je čisto predolgo zanašala na samo štampanje novih Assassin’s Creedov.
Če vas morda skrbi, da bi morali za uživanje igre The Lost Crown prej preigrati kakšnega od začetnih delov serije, potem je ta strah odveč. Nova igra namreč vsebuje povsem svežo pripoved, ki se osredotoči na sedem legendarnih vojščakov izpod ceha Immortalov, naša naloga pa je rešiti princa Perzije z imenom Ghassan, a ta ni tisti, ki smo ga spoznali preko prejšnjih delov. Tokrat ne bomo nastopali v vlogi plemstva, ampak bodo naši gumbi nadzorovali dejanja mladega bojevnika Sargona, ki se pri Immortalih še želi dokazati, na odpravi pa mu dela družbo še šest drugih herojev, ki jih boste nato med raziskovanjem stopenj večkrat srečali, ti pa vam bodo včasih pomagali, včasih pa vam zna kdo od njih zasaditi nož v hrbet.
Zgodba sama ni neka mojstrovina in je dokaj predvidljiva, vmesne sekvence pa so narejene v stilu komajda premikajočih se kadrov, ki so sicer lepi za ogled, a jih velikokrat srečamo pri naslovih, za katere je bil odrejen premajhen proračun, da bi gledali resnično režirane vmesne sekvence. Kljub temu je vse skupaj dovolj dobro, da vas potegne v meso dogajanja, ki so tule bojevalne in platformske sekvence in jih izvajamo v tipični maniri iger žanra Metroidvania.
Platformski izzivi so odlični in zahtevajo kar nekaj spretnosti.
Do sedaj bi vam moralo že postati jasno, da The Lost Crown ni kakšen tretjeosebni naslov, ampak boste akcijo spremljali iz strani v nekakšnem 2,5 D pogledu. To pomeni, da se lahko sicer premikamo samo naprej in nazaj, vendar pa stopnje vseeno vsebujejo globino, zaradi česar so videti čudovito, le da teh delov ne moremo raziskati. Grafično na sploh je The Lost Crown videti odlično in stvar je veselje igrati na OLED zaslonih: stopnje so raznovrstne in kljub stranskemu pogledu izgledajo epsko, živobarvno shemo kristalčkov, ki jih najdemo med raziskovanjem ali pa ti padejo iz riti padlih nasprotnikov pa dopolnjujejo kratke spektakularne sekvence naših specialk, ki se jih ob gledanju enostavno ne moreš naveličati.
The Lost Crown vsebuje veliko bojevanja, ki je za ta tip igre že od začetka presenetljivo napreden – celo bolj od visokoproračunskih Assassin’s Creed iger. Naš junak lahko zamahuje z dvema mečema, sproža težke udarce ali pa se pri pretepanju zanaša na kombinacije udarcev: s hitrim tekom lahko podrsamo po tleh in nato preko nog nasprotnika dvignemo v zrak, kjer ga nato dobro premikastimo in naknadno zalučamo v tla. Kasneje dobimo dostop do novih udarcev in orodij in med vsem tem kombiniranjem pretepaških potez sem se malce spomnil na serijo Devil May Cry, saj sem tudi tam nasprotnike premetaval po celi sobi in so bili ti dlje v zraku kot pa na tleh.
Zgodbo naprej podajajo vmesne sekvence, ki bi lahko imele malce več proračuna.
Sčasoma dobimo dostop tudi do posebnih specialk, ki jih sprožamo preko merilnika, ta pa vsebuje več stopenj. Lahko denimo sprožimo uničujoč udarec ali pa preko puščice izstrelimo smrtonosen izstrelek, prav pa nam pride ustvarjanje posebnega bazenčka za zdravljenje, ki je tu še kako potrebno. The Lost Crown namreč niti približno lahka igra in od štirih težavnosti, ki jih izberete na začetku, sem se v svoji dobri 20 urni izkušnji dodobra namučil že ob normalni težavnosti. Z udarci in specialkami je tako treba pametno razporejati in dobro jih je prihraniti za šefe, ki pa mi presenetljivo niso povzročali toliko težav, se bo pa treba naučiti njihovih napadov in za njihovo odpravo uporabiti prave prijeme.
Ubisoft si je pri snovanju igre kar nekaj idej sposodil od drugih razvijalcev. Tu je denimo omejena zaloga zdravilnih flašk, ki jih nato lahko obnovimo samo pri okoli razporejenih zlatih drevesih do katerih pelje zlata sled in ni treba biti kakšen poseben detektiv, da na tem mestu vidiš vplive Elden Ringa. Raziskovanje stopenj, ki omogočajo veliko horizontalne in vertikalne svobode pa spomni na Hollow Knight, le da smo tule na začetku malce manj zmedeni, saj mapo dobimo brez kakšnih nadgradenj, kasneje pa se lahko naokoli tudi teleportiramo.
The Lost Crown nosi preprosto podobo, a to je barvit naslov, ki je na OLED zaslonih pravi lepotec.
Drugi del igre se vrti okoli platformskih izzivov, ki bi si jih dejansko želel več kot pa bojevalnih segmentov. Pri teh je treba namreč izrabiti svoje spretnosti premikanja, skakanja in uporabo posebnih moči, to pa je včasih treba spariti z reševanjem ugank. Platformske uganke začnejo hitro pridobivati na težavnosti in če se boste kdaj želeli dokopati kakšne odročne skrinje, potem bo treba pametno kombinirati skoke in posebne moči kot je denimo tista, ki ustvari kopijo Sargona in je pomembna za razreševanje nekaterih neobhodnih ovir. Vrtenja časa tule ni in če kje pademo na kakšno ostro past nas igra samo preprosto povrne na zadnjo stabilno platformo in nam pogoltne nekaj zdravja, smrt pa nas nato vrne na zadnje obiskano drevesce.
Mapa je na voljo takoj od začetka, stopnje pa ponujajo veliko stranskih in glavnih poti.
The Lost Crown je bolj globoka izkušnja kot pa sem na začetku od nje pričakoval. Poleg prej omenjenih bojevalnih kombinacij moramo tudi nadgrajevati orožja, našemu junaku pa dvigamo statistike preko obeskov na ogrlici, ki jih ne moremo kar navešati po mili volji, saj je prostor omejen, tisti bolj napredni obeski pa zavzamejo veliko prostora. Prostor na ogrlici lahko sicer razširimo, kot tudi to lahko naredimo za zdravilne napitke, ki jih lahko vzamemo s sabo na odpravo, a je to umetno omejeno in pogojeno z napredkom glavne zgodbe, kar je škoda, saj sem se zaradi tega dolgo sprehajal s polno vrečo kristalov, ki jih nisem imel kje zapraviti.
Prince of Persia: The Lost Crown je igralna izkušnja, ki me je prijetno presenetila in čeprav navadno nisem pristaš Metroidvania žanra, me je tale stvarca hitro potegnila v dogajanje, ki me ni izpustilo vse do ugleda zaključne odjavne špice. Upam, da bodo dobre kritike zbudile tega založnika, ki nam je včasih znal redno dostavljati svežo in unikatno zamišljeno vsebino in da to ne bo edina odprava Sargona, ki si zasluži tudi povsem svojo tretjeosebno igro, z še večjim proračunom.
Igričarstvo znotraj Rusije je v zadnjih dveh letih postal težak posel, saj se je zaradi ruskega napada na Ukrajino sprožilo cel kup sankcij in te so bile sprožene tudi v igričarski industriji. Tako nekaterih iger na Steamu iz Rusije sploh ni mogoče kupiti, medtem ko nekateri servisi tipa PlayStation Plus tam preprosto ne delujejo več.
Kljub tem sankcijam pa igričarstvo na ruskih tleh ni izumrlo in v razvoju so celo nekatere igre o katerih pa je težko dobiti nekaj konkretnih informacij, saj o njih zahodni svet zelo nerad poroča. Pisali smo že o dveh dokaj impresivnih projektih, ki želita posnemati igri Kingdom Come: Deliverance in Gothic ter o enem, ki je nekakšna samosvoja verzija Stalkerja. Zdaj nek ruski studio dela na projektu The Best in Hell, ta pa bo narejen po istoimenskem filmu iz leta 2022, ki ga je sproducirala in plačala zloglasna najemniška vojska Wagner.
The Best in Hell oziroma rusko “Лучшие в аду” je 107 minut dolg film, ki ima dokaj noro zgodovino. Posnet je bil namreč medtem ko so norele bitke za mesti Mariupol in Popasna, scenarij pa je spisal Aleksey Nagin, ki je bil včasih ruski vojak, nakar se je pridružil Wagnerju in je bil med opravljanjem svojih nalog večkrat ranjen. Nagin ni nikoli doživel resnične premiere svojega filma, saj je bil ubit v Bahmutu in to samo mesec pred njegovim izidom.
Zanimivo je tudi dejstvo, da film ne omeni Rusije ali Ukrajine niti z eno besedo, ampak se vse vrti okoli “izmišljenega” konflikta med belimi in rumenimi enotami. Kljub temu, da gre več kot očitno za propagandno delo, The Best in Hell vsebuje nekaj močnih scen: ena je tista, kjer se vojak rumene enote pomoli pred svetnikom, nakar pripadnik bele enote ubije, pobere sliko iz tal in se ji tudi sam pomoli.
Featuring an uncanny valley Prigozhin (?) dubbed with lines from the movie. The trailer looks to follow the setting of the eponymous movie, which was co-written by Wagner field commander Alexey Nagin and shot on location in Wagner-held Popasna. pic.twitter.com/lbrcpFhx9E
Ta slika se je pojavila tudi v napovedniku za igro, ki bo zgrajena znotraj pogona Unreal Engine 5 in tu je naveza na Wagner malce bolj očitna, saj se pred kamero pojavi stas in glas Jevgenija Prigožina, ki je bil ubit lani avgusta, nekdo pa je zdaj prenesel njegovo podobo v digitalno obliko, čeprav je lik videti malce nerodno. V bistvu je igra na trenutke videti nizkoproračunska, saj sličice na sekundo padajo že v napovedniku, so pa animacije dokaj izpopolnjene in eksplozije konkretne.
Igra The Best in Hell ima zaenkrat začrtan izid v 2024, a kakšnega bolj točnega datuma in platform razvijalec še ni najavil.
Ljubitelji Soulslike izkušenj ste v letu 2023 dobro jedli, saj smo na jedilnik dobili vsaj dve dobri predstavnici tega žanra Remnant 2 in Lies of P, nekaterim pa je bil všeč tudi Lords of the Fallen. A nič ni moglo nadomestiti tiste prave zadeve, ki jo zaenkrat še vedno zna izdelati studio FromSoftware, ta pa je že dolgo nazaj napovedal prvi in morda tudi edini dodatek za igro Elden Ring, ki se bo ponašal z imenom Shadow of the Erdtree.
Od originalne najave je preteklo že nekaj vode in v vsem tem času nismo dobili niti ene nove sličice oziroma česarkoli kar bi spletnim teoretikom ponudilo možnost kovanja novih teorij glede mesta dogajanja razširitve in kaj nas vse v njej čaka. Decembra lani so se stvari vendarle začele malce premikati, saj je ena spletna stran predčasno v ponudbo postavila nove kontrolerje, ki so bili zaviti v barve Elden Ringa, zraven pa je bil še pripisan izid, ki se naj bi zgodil že naslednji mesec.
A new Elden Ring DLC package has just been added to Elden Ring within the files for the first time since launch. – I’m not saying it’s 100% Shadow of the Erdtree but… There’s a pretty good chance it is. pic.twitter.com/1j6HCVfGQo
FromSoftware je pred kratkim za igro spočel novo, manjšo posodobitev, ki pa je s sabo vseeno prinesla konkretno spremembo, čeprav te navadne oči igralcev niso opazile. Podrobnost pa se ni izmuznila Ziostormu, ki je na X-u zapisal, da je posodobitev na Steamovi veji igre pod kategorijo DLC-jev dodala nov vnos in to z izjemno privlačnim imenom “SteamDB Unknown App 2778580”. Kaj točno ta vnos skriva ni jasno nikomur, a dejstvo ostaja, da se je ta del kategorije spremenil prvič od izida igre – izjema je bil vnos za vodič Adventure Guide, ki se je tam pojavil z nekajmesečnim zamikom.
Pod skrivnostnim imenom se tako skoraj zagotovo skriva dodatek Shadow of the Erdtree in glede na to, da je FromSoftware zdaj že pripravil Steam vejo za vnos novih datotek zna to pomeniti, da se morda res približujemo k izidu. Če se bo ta res pripetil februarja potem bo izšel točno dve leti po izidu originalne igre, kar bi prav lepo popestrilo tole obletnico in morda je zdaj že pravi čas, da naberete še zadnje kose opreme iz originalne kampanje, saj če poznamo FromSoftware, boste za novo odpravo potrebovali dobro iztreniran lik, zvrhan koš naprednih čarovnij in najbolj bridke sabljice.
Živimo v svetu naročnin in tudi francoski založnik Ubisoft drži svoj servis, čeprav ta ni tako znan kot Microsoftov Game Pass in Sonyjev PlayStation Plus. Naročnina Ubisoft+ je med nami prisotna že nekaj let, založnik pa je včeraj najavil korenito spremembo glede delovanja te ponudbe, ki je zdaj razdeljena na dve stopnji, vsaka od njih pa ponuja svojo lastno ceno in vrsto dobrin.
Dražja stopnja zdaj nosi naslov Ubisoft+ Premium in vsebuje praktično vse kar je prišlo iz rok tega založnika. To pomeni, da boste v zameno za 17,99 € mesečno dobili dostop do vseh njihovih iger in tudi vseh dodatkov ter DLC-jev, ki so nato naknadno izšli za njihove naslove. To je pri Ubisoftu pomemben dejavnik, saj je ta založnik znan po dobri podpori svojih naslovov, ki še leta po izidu dobivajo novo vsebino in vsi ti dodatki na koncu nanesejo kar veliko denarja. Poleg tega naročniki Premiuma igrajo tudi sveže igre in to na dan njihovega izida – še več v nekaterih primerih lahko na ta način dobite dostop do nekaterih naslovov nekaj dni pred njihovim uradnim izidom.
Ubisoft+ Premium sicer ni poceni – še posebej če ponudbo postavimo ob bok Microsoftovemu servisu Game Pass Ultimate, ki je v dolarski primerjavi celo za dolar cenejši od Ubisoftove ponudbe.
Za tiste z bolj plitvimi žepi je na voljo naročnina Ubisoft+ Classics, ki vam ponudi dostop do več kot 50 iger, a boste morali za igranje dodatkov in DLC-jev te kupiti ločeno. Ponudba vseeno ni šibka, saj dobite dostope do iger tipa Far Cry 6, dvojec South Park iger in nekaj Assassin’s Creed iger, a so pri teh izvzeta novejša poglavja Valhalla in Mirage. No, vzamem nazaj, saj ta ponudba res ni nič preveč posebnega – na uradni strani je obljubljeno 50+ iger, a ko skočiš v dejansko knjižnico jih je naštetih 46. Za 7,99 € je to presneto ubogo, če pa si lastite naročnini PlayStation Plus Extra ali Premium pa je v to že vključen katalog Ubisoft+ Classics, a seveda ta velja samo za konzolo in ne za PC.
Več o razlikah naročnin in zakaj so se Francozi odločili te predrugačiti si lahko preberete na uradnem blogu.
Era umetne inteligence je zdaj uradno že tukaj in njeni razvijalci so kot glavno prednost izpostavljali dejstvo, da bo poenostavila cel seznam nalog, ki so človeštvo nadlegovale že od samega rojstva pisarniškega dela. Ob tem pa se nihče ni preveč ukvarjal z vprašanjem kako bodo te zamudne stvari, ki so za marsikoga predstavljale poklic, vplivale na službe in kam bodo zdaj ti ljudje šli, ko jih bo upravnik slej ali prej odpustil, saj enostavno ne morejo dohitevati hitrosti dela umetnopametnih algoritmov.
To je velika težava in njena obsežnost nam trenutno še ni znana, saj umetna pamet še ni popolna, čeprav napreduje z velikimi koraki in se znajo stvari korenito zasukati že v kakšnem letu ali dveh, takrat pa zna biti prepozno za udrihanje po zvonovih alarmov. Sami smo na ta trend že večkrat opozorili: nazadnje v članku glede vplivnežev, ki znajo kmalu postati stvar preteklosti, še pred tem pa smo opozorili na umetnopametno voditeljico, ki jo promovira Mercator.
Da je razlog za skrb upravičen je zdaj najavil Mednarodni denarni sklad oziroma IMF, ki je v novi analizi dobil rezultate, da bo v prihodnosti umetna inteligenca prizadela okoli 40 % obstoječih služb po vsem svetu. Generalna direktorica Kristaline Georgieva pravi, da so rezultati alarmantni in čeprav bo umetna pamet v nekaterih primerih dopolnjevala rutine vsakdanjega dela, ki bo postalo bolj produktivno, to ne velja počez kar za vse in se razlikuje glede na ekonomsko razvitost posameznih držav.
V bolj naprednih ekonomijah bo umetna inteligenca pomembno vplivala na okoli 60 % služb, a samo v polovici od teh primerov bodo napredni umetnopametni algoritmi sodelovali z ljudmi in zvišali produktivnost, medtem ko bo v drugi polovici umetna inteligenca lahko nadomestila ključne dejavnike teh služb, kar po domače povedano pomeni, da jih bo lahko v celoti opravljala namesto ljudi in to ceneje, hitrejše in nenazadnje tudi brez napak.
Za manj razvite države projekcije niso tako katastrofalne, saj bo tam AI prizadel samo okoli 26 % obstoječih del, a razlog za to je dejstvo, da te države že tako nimajo tako razvitega tehnološkega sektorja, tako da umetna inteligenca v bistvu nima ničesar za nadomestiti.
Georgieva je še dodala, da bo umetna inteligenca vplivala tudi na mlajše delavce, ki znajo hitro spoznati, da so njihove plače nesorazmerne z drugimi, kar je posledica dejstva, da zna nekaj njihovih nalog prevzeti umetna inteligenca.
Težko je trenutno napovedati, kako bo vse to vplivalo na prihodnost, a če nas je kapitalizem naučil nečesa je to dejstvo, da bodo podjetja vedno iskala tisto najbolj poceni rešitev, ki izda tudi najboljše in najhitrejše rezultate dela, dobrobit navadnih ljudi pa je sekundarna skrb. Zato je treba razvoj in delo umetne inteligence uzakoniti in k sreči se je Evropska unija tu že začela premikati: prejšnji mesec je predstavila prvi takšen zakonik glede regulacije umetne inteligence, ta zakonodaja pa bo začela veljati enkrat v 2025.
ZDA, Kitajska in Združeno kraljestvo zaenkrat niso predstavili nobenega takšnega zakonika.
Navdušenje nad prihajajočo 4. sezono serije The Witcher je daleč od vsega tistega trušča, ki smo ga slišali pred izidom pilotne epizode, kar je v bistvu razumljivo. Večina oboževalcev se strinja, da je serijo na plečih nosil igralec Henry Cavill, ki pa v novi sezoni ne bo nastopil – njegovo vlogo bo prevzel Liam Hemsworth. Serija se že dolgo bori tudi s kvaliteto svojega scenarija, nakar je na plano prišla novica, da scenaristi niso marali izvirnih knjig izpod avtorja Sapkowskega, nakar je ta v enem od intervjuju priznal, da njegovih idej pri snemanju niso upoštevali.
Skratka, serija gre po neki svoji poti in nič čudnega potem, da ima 3. sezona na Rotten Tomatoes porazno oceno 19 % in v bistvu je pravi čudež, da Netflix vsega skupaj še ni preklical. Očitno je kljub vsem pritožbam gledanost še vedno visoka, spremljevalci serije pa bodo v novi seriji pozdravili povsem nov obraz, ki bo tokrat znani igralec Laurence Fishburne.
News from The Continent! Laurence Fishburne will be joining The Witcher family as Regis, a world-wise Barber-surgeon with a mysterious past. pic.twitter.com/0xzYe2G7On
Izbor tega je na internetu zopet dvignil nekaj prahu. Laurence je sicer odličen igralec, ki je najbolj prepoznaven zaradi svoje vloge Morpheusa iz filmske serije Matrica in tudi v The Witcherju bo nosil eno od vidnejših vlog. Nastopil bo v vlogi stoletja starega vampirja Regisa, ki smo ga prvič srečali v knjigi Baptism of Fire, nakar ga je razvijalec CD Projekt RED ovekovečil še v dodatku Blood and Wine igre The Witcher 3, v obeh primerih pa je bil krvoses bledoličnež, kar je nekako že dolgo ustaljena podoba antičnih vampirjev, medtem ko je Fishburne temnopolt. Ni treba biti nek resen detektiv, da ti postane jasno, zakaj je internetna publika znova razburjena in nekateri pravijo, da je Netflix obupan in nalašč sproža takšne internetne viharje, hkrati pa upa, da bo znano ime pripomoglo dvigu gledanosti.
Nova sezona se bo osredotočila na Geralta in njegovo novo partijo junakov Dandeliona, Milvo, Cahirja, Regisa in Angoulême, ki se bodo podali skozi regije, zavite v vojno. Geralt bo poskušal poiskati Ciri in Yennefer, ki se bodo znašle v svojih težavah, a zdi se, da bodo tokrat beležile manj časa pred kamerami, saj bo poudarek na grajenju Geraltove tolpe, ki je znana tudi pod imenom “hanza” in je bila nato prisotna skozi vse nadaljnje knjige.
4. sezona serije The Witcher še nima datuma izida, a se jo pričakuje enkrat proti koncu tega leta, zna pa se zgoditi, da se zamakne v začetek 2025.
Za igre znotraj žanra MOBA bolj redko kdaj vidimo polnopravna nadaljevanja. Zdi se naravnost noro, da bi Riot napovedal League of Legends 2 ali pa da bi se Valve končno seznanil s številko 3 v podobi igre Dota 3, saj ti igri vsebujeta malce risankasto in na videz brezčasno grafično podobo, ki drži korak s časom preko posodobitev, delanje novega dela pa bi razdrobilo igričarsko bazo in povišalo strojne zahteve, kar bi iz zabave izključilo tiste igralce, ki imajo že čisto preveč zastarane PC-je.
Razvijalec Titan Forge Games se je kljub temu odločil za spremembe in tako nenadoma in brez predhodnega pompa napovedal igro Smite 2 – nadaljevanje njihovega originalnega MOBA projekta, ki sicer ni nikoli držal tako velike igralne baze kot LoL ali Dota 2, vendar je kljub temu nase privlekel kar lepo in zvesto igralno publiko, ta pa se bo zdaj lahko pozabavala v olepšanem nadaljevanju.
Smite 2 na igralnem segmentu ne bo delal neke revolucije, saj se bo tema igre še vedno sukala okoli grše mitologije, tako da se bodo na bojišču še vedno pretepali bogovi, kentavri, gorgoni in druge mitološke zverine, ki smo jih spoznali skozi učbenike in tudi druge igre. Bodo pa zdaj vse te zverine bolj podrobne, saj je igra delana znotraj pogona Unreal Engine 5, ki zna dostaviti slastno osvetljevanje in fantastične učinke posebnih sposobnosti vseh nastopajočih.
Titan Forge Games je poleg napovednika izdal tudi nekaj informacij glede izida igre. Načrtovana je beta, ki bi morala iziti enkrat letos in ves narejeni napredek v njej se bo nato prenesel tudi v polno igro, tako da brisanja ne bi smelo biti. Ob izidu bo na voljo 25 bogov, storjeni napredek iz originala in pokupljene stvari pa se ne bodo prenesle v nadaljevanje. Veterani prve igre bodo vseeno dobili nekaj dobrot v obliki posebnih kristalčkov Legacy Gems, ki vam bodo za 50 % znižali cene mikrotransakcij drugega dela. Prav tako je tule Divine Legacy, ki bo stare igralce nagradil za vsako leto igranja originala in to v obliki posebnih predmetov, dosežkov in preoblek za vašo izbrano vrsto junakov.
Originalni Smite se medtem ne poslavlja, saj bo nekaj časa obstajal ob boku drugega dela. To je dobro, saj je prvi del do sedaj nabral več kot 100 igralnih bogov in ni nobene garancije, da bodo vsi ti doživeli predelavo tudi v drugi del. Bo pa zanimivo videti kako namerava razvijalec ohranjati in izboljševati dve igri naenkrat, saj to ni ravno enostavna naloga, Titan Forge Games pa spet ni tako velik studio.
Smite 2 bo najprej prejel zaprto alfa testiranje, ki naj bi se začelo v pomladi, igra pa bo nato izšla na PC-ju in konzolah PlayStation 5 ter Xbox Series X.
Raznoraznih pretočnih servisov je danes toliko, da bi za spremljanje vseh naročnin človek potreboval že eno pošteno Excel razpredelnico, skupni strošek vsega tega pa mesečno nanese kar obilno položnico. Zato je dobro te izkoristiti akcije, ko kakšnega od servisov lahko brezplačno preizkusimo in v takšno partnerstvo sta nedavno stopila trgovina Mimovrste in pretočni servis SkyShowtime.
Slednji je v naših koncih dokaj velika neznanka, saj smo Slovenci bolj zavezani k servisoma HBO Max in Netflix. SkyShowtime pa je pri nas novinec, saj je z obratovanjem pričel šele konec leta 2022, servis pa ne drži nekih ekskluziv, zaradi česar bi ga bilo treba obvezno spremljati.
SkyShowtime ima sicer zanimivo ponudbo in vsebuje stvari, ki jih drugje ni moč spremljati. Gre za povsem ameriški katalog filmov in serij, tako da kakšne domače produkcije tule ne boste našli, seznam vsebine pa se napaja izpod založnikov kot so Peacock, Sky, Showtime, Universal in Paramount, kar nanese kup novejše in tudi starejše vsebine.
Ta pretočni servis je pravi dom za vse tiste, ki bi radi pod eno streho imeli vso vsebino Zvezdnih stez, notri pa najdemo tudi popularne serije kot so Poker Face, Halo, Yellowstone, Tulsa King in razne filmske franšize, kot so Hitri in drzni, Misija: nemogoče in Transformerji.
Servis sicer ni popoln. Predvsem moti kakovost pretočnega videa, ki ne pozna kvalitete 4K in zmore maksimalno ločljivost 1080p, omogočeno pa je istočasno spremljanje na dveh napravah naenkrat. Vsebino lahko gledamo preko brskalnika, televizorjev in telefonov – na slednjih si lahko vsebino tudi začasno prenesemo, če se slučajno znajdemo nekje, kjer ni podatkovne povezave.
Mimovrste do konca januarja 2024 ponuja posebno akcijo, kjer vam vsak nakup, ki preseže mejo 20 €, zraven prinese brezplačen enomesečni preizkus servisa SkyShowtime. Kako stvar deluje si lahko preberete na uradni strani a na kratko stvar stoji takole: po opravljenem nakupu boste prejeli ločeno e-poštno sporočilo s kodo, ki jo nato aktivirate na strani pretočnega servisa, zraven ustvarite račun in tako dobite en mesec brezplačnega gledanja. Pri aktivaciji kode boste vseeno primorani vnesti podatke za veljavno spletno plačilo, a to bo izvedeno samo v primeru, če pred tem ne prekličete naročnine. Za nadaljnje gledanje bo nato treba odšteti 5,99 €, lahko pa si privoščite tudi letno naročnino, ki stane 46,99 €.
