Je zgodba igre Final Fantasy 7 tako močna, da si zasluži kar tri različne verzije? Oboževalci bi tej tezi vsekakor pritrdili in tega mnenja je tudi založnik Square Enix, ki je včeraj izrodil novo inačico Final Fantasy 7 Ever Crisis, ta pa je na voljo samo preko telefonov iOS in Android.
Another Possibility for a Remake
As of September 7, PDT FINAL FANTASY VII EVER CRISIS has officially launched! Enjoy a new take on the nostalgic world of the FINAL FANTASY VII series on the go!
— FINAL FANTASY VII EVER CRISIS_EN｜FF7EC (@FFVII_EC_EN) September 7, 2023
Ever Crisis kar poka od štorijalne vsebine, saj v njej najdemo dele originalne kampanje, zgodbo iz ločenega samostojnega dodatka Crisis Core in štorijo iz battle royale večigralske igre The First Soldier, ki je izšla leta 2021. Poleg vsega tega je notri zadegana originalna pripoved o mladem Sephirothu, vso to vsebino pa lahko preizkusite povsem brezplačno.
Se sliši predobro, da bi bilo res? No, občutek vas ne vara, saj je tole mobilni naslov, ki spada v žanr “gatcha” iger. To pomeni, da je igra naphana z mikrotransakcijami, ki se trudijo, da bi iz vas izžele tisti poslednji evro. In Ever Crisis je v tem pogledu še posebej požrešen: spletna stran Android Police pravi, da je sicer tehnično moč igrati tudi brezplačno, a je treba ves čas nekaj kovati, misije pa so razdeljene glede na igralčevo stopnjo in če je vaša premajhna, potem se boste zelo težko prebili čez kakšno sobo in boste morali zagoniti ure življenja za grindanje že odklenjenih stopenj, seveda pa lahko vse to odpravite, če odprete denarnico. Cene so nagnusne in znašajo vse do 69,99 € za en paket diamantov, ki vam nato olajša oziroma omogoči igranje.
K temu je treba dodati, da Ever Crisis še ni povsem dokončana igra, saj Square Enix namerava vsak mesec dodati nekaj nove zgodbe, tako da boste v vsakem primeru morali čakati za dokončano kampanjo, tako da lahko prihranite nekaj denarcev in se spravite v grindanje, če pač nimate pametnejšega dela. Dobra novica je vsaj to, da Ever Crisis na telefonih ni videti slabo, je pa boj malce drugačen kot pa od predelave Final Fantasy 7 Remake, tako da se boste zopet lahko preizkusili v poteznem merjenju moči.
Če vam je odveč poganjanje iger na telefonu se lahko lotite preigravanja tudi na PC-ju. Ever Crisis tega sicer uradno en podpira, a lahko si naložite emulator Bluestacs ter se lotite igranja pri ločljivosti 4K.
Vsi ostali pa boste kmalu nagrajeni za svojo potrpežljivost, saj že zgodaj v naslednjem letu dobivamo drugo poglavje predelave, ki bo nosilo ime Rebirth, uradno pa je v izdelavi tudi predelava igre Final Fantasy 16 za PC.
Serija The Boys se je že s prvo sezono izstrelila med tiste najbolj gledane zadeve na televiziji, saj je vsebovala zanimivo spisan scenarij, ki se je na več načinov pošalil na račun superherojev, ki nam jih že desetletja ponujata Marvel in DC. The Boys je namreč predstavil idejo, da pridni fantje in dekleta v pajkicah nimajo vedno najboljših namenov in da tudi njih v bistvu naprej ženeta lakota po denarju in slavi, kar so problemi, s katerimi se soočajo tudi navadni ljudje. Hkrati se malce ponorčujejo iz vseh serij in filmov, ki so spočeti na račun teh superjunakov, kar bo iz resničnega življenja jasno vsakemu, ki te dni čuti “Marvelovo utrujenost”.
Vendar pa bo tudi The Boys začel proizvajati ločeno, “spinoff” vsebino, saj je stvar preprosto preveč popularna, da je založnik Amazon ne bi vsaj malo izkoristil. Ta je že dolgo nazaj tako najavil ločeno serijo Gen V, ki je sicer že julija dobila kratki dražilnik, a zdaj je ta prišel pod oznako Redband, tako da lahko vidimo tudi nekaj krvi.
Gen V se bo dogajal v svetu serije in stripov The Boys, le da se bo dogajanje preselilo na univerzo Godolkin University. Ta malce spominja na Bradavičarko iz Harryja Potterja, saj univerza služi kot trening center za vse superheroje, ki pa se še spoznavajo s svojimi močmi in se poskušajo odločiti za čim bolj frajerko in udarno ime, ki bo nato strah v kosti nagnalo vsakemu nepridipravu.
Spremljali bomo tako vrsto junakov sredi pubertete, kar pomeni veliko merjenja moči, najstniških romanc in pokanja superherojskih mozoljev, s tem da bo Godolkin pretila neka še nepojasnjena nevarnost. V napovedniku lahko tudi vidimo, da kljub najstniški odraščajoči temi krvi ne bo manjkalo. Ena od superjunakinj kri celo uporabi za orožje, medtem ko se ena lahko pomanjša na miniaturno velikost, zaradi česar potem spleza iz krvavega ušesa nekega ubožca.
Gen V bo premiero doživel 29. septembra, na ta dan pa bomo preko pretočnega servisa Amazon Prime lahko pogledali prve tri epizode, nakar bomo nove prejemali enkrat na teden vse do 3. novembra. Gen V bo lepo nadomestil izostanek 4. sezone krovne serije The Boys, ki je produkcijo te že dokončala v začetku leta, a še vedno nima datuma izida.
Oktober se nezadržno približuje in z njim bomo po 13 letih vendarle dobili nadaljevanje grozljivke Alan Wake. Zadevo sem kak mesec nazaj preigral ponovno, saj se nikoli nisem lotil preizkusa tiste manjše predelave, ki je izšla v 2021 in je na PC-ju na voljo samo preko trgovine Epic Games. Pri ponovnem preigravanju sem ugotovil, da je igra še danes vredna mojega in vašega časa in čeprav so morda strelske mehanike malce zastarele, je grajenje pristne atmosfere še vedno majhnega mesteca Bright Falls prepričljivo in vas hitro potegne v dogajanje nesrečnega pisca, ki ga obsede starodavna tema, iz te pa nikakor ne more pobegniti.
Wakova zgodba se sicer ni zaključila s prvim delom. Pred preigravanjem drugega dela je prepričljivo skočiti še v samostojni dodatek American Nightmare, tip pa se je pojavil tudi znotraj igre Control, tako da je za popolno zgodovino treba preigrati še DLC AWE.
Vse to nas pripelje do igre Alan Wake 2, ki je včeraj pokazala 11 minut novega igranja. Drugi del bo Remedyjev prvi poskus ustvarjanja preživetvene grozljivke v slogu iger Resident Evil in nekaj teh igralnih elementov lahko vidimo v zgornjem videu. V glavni vlogi tokrat nastopa FBI agentka Saga Anderson, ki se spravi raziskati majhno mestece Watery in park Coffee World. Ne traja dolgo, da se zaplete v spopade s čudnimi, več kot očitno obsedenimi prebivalci, ki so na njeno pištolo nenavadno odporni.
Roko na srce je boj v tem igralnem posnetku bil videti nekam neroden, saj eden od napadalcev pokasira v svoje telo toliko metkov, da mu ti razparajo srajco, a ga to ne gane preveč in nas še vedno napada s sekiro. Stvari postanejo malce bolj zabavne, ko Saga dobi dostop do električnega samostrela, ta pa odpravi sovrage s samo enim strelom.
Vidimo lahko tudi eno uganko, ki zahteva, da poiščemo izvijač, s tem pa nato lahko odlomimo ključavnico in odpremo vrata. Ta zagata je stalni spremljevalec iger Resident Evil in navdih je tule jasen – še posebej ko vidimo inventar, ki je praktično čista kopija novejših Residentov Evil. V enem kadru vidimo tudi nekaj detektivskega dela, kjer Saga skupaj sestavlja neke sledi in zanimivo bo videti, kako bo to izkoriščeno tekom igranja.
Alan Wake 2 izide 27. oktobra za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X. Igralci na PC-ju boste kopije zaman iskali na Steamu, saj je naslov založil Epic Games, zaradi česar se bo igra pojavila samo v njihovi trgovini, tam pa je že na voljo za prednaročilo po ceni 49,99 €.
Po EA-jevem nakupu razvijalca Codemasters bo ta končno dobil priložnost kovanja nove reli izkušnje, ki bo tokrat podprta z uradno licenco reli prvenstva. EA je namreč najavil novo franšizo, preprosto imenovano WRC, ta pa je glede na prvi napovednik videti dokaj impresivna in bo nostalgikom vrnila spomine na zlato dobro reli dirkanja, ki jo je leta nazaj spočel Codemasters in sicer pod imenom Colin McRae Rally.
WRC bo vseboval polno licenco, kar pomeni 18 uradnih FIA World Rally Championship lokacij in 10 avtomobilov iz kategorij WRC, WRC2 in Junior WRC , ki jih bodo zastopala podjetja Ford, Hyundai in Toyota – med temi bomo našli tudi hibride 4WD Rally1, ki so bili v WRC-ju predstavljeni v prejšnji sezoni. Na voljo nam bo tudi 68 dodatnih avtomobilov, ki jih reli skupnost tretira kot legendarne.
Poleg dirkanja bomo lahko preko Builderja sestavljali svoje unikatne dirkalnike ter se zabavali v večigralstvu, ki bo naenkrat podpiralo 32 udeležencev, ti pa bodo preko konzol PlayStation 5 in Xbox Series X, skupaj s PC-jaši tekmovali na istih strežnikih.
Vse skupaj bo poganjal pogon Unreal Engine 5 in zdi se, da bo EA počasi upokojil svoj lastni pogon Frostbite, saj čedalje več njegovih razvijalec preklaplja na motorček založnika Epic Games. Dobra novica je tudi to, da bo WRC po izidu prejel podporo za VR, kar bo hudo prav prišlo tudi na naših dogodkih.
WRC izide 3. novembra, prednaročniki igre, ki na Steamu stane presenetljivo nizkih 49,99 €, pa boste z igranjem lahko pričeli že 31. oktobra.
Tisti, ki smo se navadili na delo z dvema monitorjema ob selitvi na preprost prenosnik z enim samcatim ekranom žalostno pogledujemo levo in desno, a naletimo samo na prazen zrak. Delo na dveh ali celo treh monitorjih je za lastnike namiznih računalnikov postala že dolgoletna praksa in ko se iz te delovne prakse umakne en prikazovalnik, produktivnost s tem upade.
Kako bi torej vse to preselil tudi v vode prenosnih računalnikov, saj se je včasih preprosto treba odlepiti od pisarne in tipkanje vzeti na pot? Lenovo pravi, da ima odgovor na to zagato in ta nosi ime Lenovo Yoga Book 9i.
Gre za prenosnik, ki vsebuje dva ekrana, nahajata pa se en pod drugim. Lenovo je na ta način ohranil klasično obliko laptopa, s tem da je povečal površino zaslonov. Proizvajalci prenosnikov nam sicer že dlje časa poskušajo na nek način vriniti inovativne pristope do dodatne monitorske površine: ASUS nam je denimo v prenosniku ROG Zephyrus Duo 16 nad tipkovnico ponudil interaktivno pasico, Lenovo pa je v ThinkBook Plus Gen 3 na desno stran vdelal praktično celo tablico.
Yoga Book 9i pa gre pri temu najbolj v ekstreme, saj se je Lenovo odločil vse karte vložiti v ekrane, tako sta pred nami dva 13,3 palčna OLED zaslona, ločljivosti 2880 x 1800, ki sta zmožna osvetlitve 400 nitov, pod ekrani pa najdemo 16 GB DDR5 pomnilnika, Intelov procesor 13. generacije, do 1 TB velik SSD disk in integrirano grafično kartico Intel Iris Xe.
Glede na specifikacije je lahko hitro jasno, da iger na tej zadevi ne bomo poganjali, saj je Yoga Book 9i namenjen predvsem delu, ki je lahko tipkarsko ali risarsko. Za tipkanje želi Lenovo ljudem predstaviti idejo tapkanja po virtualni tipkovnici in čeprav je ta lepa, bo manjek fizičnih gumbov zagotovo zmotil marsikoga, saj smo nekateri po letih tipkanja na normalne tipkovnice enostavno preveč navajeni na nekakšen odziv pri sprožanju tipk.
Očitno se je tega zavedal tudi Lenovo, zato je k paketu pridodal brezžično tipkovnico, ki jo lahko pripojimo na spodnji del ekrana in jo nato premikamo navzgor in navzdol, tako da si en del lahko pustimo kot virutalno sledilno ploščico. Sekundarni ekran se da izrabiti tudi za risanje, zaradi česar pride prenosnik skupaj s pisalom.
Vsekakor je tole inovativna naprava, a za takšno igračkanje bo treba pošteno odpreti denarnico, saj Yoga Book 9i v Evropi stane nekje od 2.400 € dalje. Več informacij na uradni strani podjetja.
Modder Silent je nedavno pri brskanju datotek igre Midnight Club 2 prišel do zanimivega odkritja. Gre za naslov iz leta 2003, ki ga je izdelal Rockstar San Diego in je tudi zadnji del franšize Midnight Club, saj je Rockstar zadevo vrgel v koš, saj je ni mogoče kupiti več digitalno in po Steamu boste zaman iskali vnos za igro.
A Midnight Club 2 je bil včasih gor prisoten in ko so ga igralci še kupili se niso zavedali, da v bistvu prenašajo zlomljene, piratske verzije igre. Silent je namreč v kodi odkril ostanke “kreka”, ki jo je tja notri zapisala skupina Razor 1911. Midnight Club 2 je namreč vseboval zaščito SecuRom, ki je deloval tako, da je poiskal sledi za avtentičnih fizičnim DVD-jem in šele nato je uspešno zagnal igro. Prodaja igre na digitalni trgovini kot je Steam bi seveda od Rockstarja zahtevala, da SecuRom odstrani, saj pač igralec pri nakupu ne dobi fizičnega ploščka, a seveda bi razvijalec moral v to vložiti nekaj dela. Zato si je Rockstar raje izbral bližnjico in prenesel “crack”, ki ga je takrat spočel Razor 1911 in zadevo preprosto prodajal kot piratsko kopijo.
Stvar je zanimiva vendar pa to ni edini takšen primer prodaje piratskih verzij igre, ki jih je v preteklosti spočel Rockstar in Silentovo odkritje je v bistvu posledica obsežnega in izjemno dobro skupaj spravljenega videa iz strani YouTuberja Vadim M, ki se spravi v raziskovanje Rockstarjeve preteklosti in njegovega boja proti računalniškim piratom.
Namreč Rockstar si je njega dni vzel čas in se piratom trudil zagreniti življenje tudi po tem, ko so ti lahko zaobšli začetno oviro in se spravili v igranje. Igra Manhunt je denimo vsebovala več pasti, ki so se sprožile takrat, ko je igra zaznala, da se je nekdo spravil v preigravanje preko zlomljene izvršne datoteke. Takšnim igralcem so se denimo na začetku zaklenila vrata, ki so nato onemogočila napredovanje, skozi čas pa se je igra namerno zrušila ali pa so preprosto nehale delovati kontrole, tako da so besni pirati klikali in premikali miško, v igri pa se ni glavni junak premaknil niti za centimeter.
Takšne trike je Rockstar uporabil tudi v igri GTA 4, saj so igralci piratskih kopij v njej naleteli na več pasti, ki so preprečevale igranje. Kamera je denimo postala pijana, tako da je bil nadzor praktično nemogoč, občasno pa so se misije zaklenile in onemogočale napredovanje.
GTA 4 dandanes teh pasti na Steamu nima, a takšne sreče ni imel Manhunt. Namreč tudi pri tej igri je deloval SecuRom, ki je vseboval dve plasti zaščite. Prva je preverjala, da je v PC-ju prisoten fizični plošček, medtem ko je druga nadzorovala prvo plast in skrbela, da se je ni nihče dotaknil. Rockstar je pri prodaji na Steamu pri igri preprosto odstranil SecuRom datoteke, a zaradi tega je zaščita mislila, da jo je nekdo zaobšel, zato so se v igri sprožile vse pasti.
Posledično se Manhunt tako na Steamu dandanes prodaja kot nedelujoča igra, saj igra tretira legitimne kupce kot pirate, ki jim je zaradi pasti onemogočeno napredovanje. V prid tega govorijo tudi jezne recenzije igralcev, ki se pritožujejo nad zaklenjenimi vrati in nedelujočimi mehanikami, vse to pa je posledica Rockstarjeve lastne DRM zaščite, ki zdaj kaznuje kupce igre. K sreči je skupnost sama poskrbela za odpravo teh težav in če nameravate v prihodnosti preigravanja Manhunta, potem je nujna namestitev tega moda.
Zdelo se je, da je za igro Alone in the Dark vse pripravljeno za njen oktobrski izid. Dobili smo krajši demo in stvar je zavzela lep delež konferenca založnika THQ Nordic. Poleg tega govorimo o grozljivki in te se najbolje prodajo konec oktobra, ko okoli straši tradicionalni praznik Noč čarovnic in vsi streamerji svoje gledalce radi zabavajo s preigravanjem najnovejših srhljivk.
Let’s face it: There are too many amazing games coming out this October. You want to play them all, we want to play them all, but there is simply not enough time. https://t.co/VCNj7voRjm
Vendar pa je THQ Nordic včeraj odločil drugače in uradni račun igre je tako na X-u napovedal prestavitev igre in sicer na 16. januar 2024. Založnik je kasneje dodatno razložil, da zamuda ne gre na račun problemov glede produkcije igre, ampak da je oktober preprosto preveč natrpan z igrami in da želijo igralcem omogočiti čas, da uživajo v vsaki od izkušenj. Specifično je THQ Nordic v tem primeru omenil naslove Alan Wake 2, Cities: Skylines 2 in Spider-Man 2, čeprav bo oktober prejel še kopico drugih naslovov.
Zaradi gneče iger smo eno takšno prestavitev letos že zabeležili, saj je razvijalec Larian prestavil igro Baldur’s Gate 3 na en mesec prej, saj niso želeli neposredno tekmovati s Starfieldom. Vendar pa je Alone in the Dark malce drugačen, saj bo zamaknjen kar za tri mesece, zaradi česar sumimo, da je morda na igri vendarle treba postoriti še nekaj dodatnega dela in je tale gneča priročen izgovor za prestavitev izida.
Alone in the Dark je nekakšna predelava izvirnika iz leta 1992, ki bo vsebovala novo zgodbo, a veterani serije boste v njej prepoznali nekaj starih obrazov. Nastopali bomo v vlogi detektiva Edwarda Carnbyja, ki mu bo glas in stas posodil znani igralec David Harbour ali pa bomo prevzeli nadzor nad Emily Hartwood (Jodie Comer), čigar stric je nenadoma izginil in vaša naloga bo, da se odpravite v njegovo vilo Derceto Manor, ki gosti duševne bolnike, v temi pa se skriva neka neizrekljiva nevarnost.
Če si želite malce zgodnjega preizkušanja igre in se prepričati, da bo zadeva optimizirana za vaš PC, si lahko še vedno prenesete demo, ki vas čaka na Steamu.
Slovensko podjetje UVI je v preteklosti dostavilo že cel kup izdelkov, ki ciljajo na različne aspekte vsakdanje izkušnje. Začeli so s stoli UVI Chair in ni trajalo dolgo, da so nato skočili še mizne vode, kar bi se morda kakšnemu nepoznavalcu znala zdeti čudna poteza.
Navsezadnje je legitimno vprašanje, kako naj človek začne inovirati na področju miz, ki nas v nekako isti obliki spremljajo že od pamtiveka. Vzameš ogromno desko, na njo naviješ štiri noge in bum: pred tabo je miza, ki jo lahko uporabiš bodisi za jedilnico, v bolj nujnih situacijah pa se jo da uporabiti tudi kot za nosilec monitorja, miške in tipkovnice.
Vendar pa seveda inovacije prihajajo v vse kotičke našega življenja in nič drugače ni niti pri mizah. Eno takšno spremembo smo predstavili že z opisom mize UVI Desk Breacher, zdaj pa je na vrsto prišla njena večja sestra UVI Desk, ki sicer ne vsebuje podnaslova, a to nadomesti z naborom funkcij, ki predstavljajo resničen portal v dobo modernih pisarn.
Mizo UVI Desk ste pri naših recenzijah izdelkov zagotovo že opazili, saj je igrala pomembno vlogo v praktično vseh naših posnetkih. Je namreč ravno tista miza na kateri smo posadili večino naših izdelkov za recenzijo, saj je zaradi svoje prilagodljivosti in mobilnosti idealna za delanje recenzij, kjer je treba večkrat spremeniti kot snemanja ali pa zasukati lokacijo na drug konec sobe.
Vendar pojdimo po korakih, saj je treba vsako stvar najprej sestaviti skupaj in tako kot UVI Desk Breacher tudi navadni UVI Desk od nas zahteva najprej nekaj vihanja rokavov in obračanje izvijača. Vso potrebno opremo boste dobili znotraj škatle, tako da se lahko spravite v sestavljanje kjerkoli že stvar odpakirate, seveda pa je priporočljivo, da imate s sabo električni vijač, ki bo sestavo naredil veliko hitrejšo.
Pred sestavljanjem najprej zaščitimo tla, s tem pa bomo zaščitili tudi samo mizo pred kakšnimi nerodnimi udarci. Začnemo s sestavljanjem prečk, stranskih nosilcev in nog. Enako postorimo na drugi strani, nakar prečke pritrdimo še na sredini, na vsako od nog pa nato pritrdimo še stopalo, ki ima na spodnji strani nogice za uravnoteženje mize. Nato vse skupaj umaknemo, na tla postavimo izbrano mizno ploščo, na njo pa z vijaki pričvrstimo okvir, nakar se lotimo še namestitve krmilne enote ter samega kontrolerja, s katerim bomo nato dvigali in spuščali mizo. Sestavljeno mizo postavimo na noge in čas je za akcijo.
Morda se zdi sestava zahtevna, a ni preveč zakomplicirano, pridodana pa so tudi podrobna navodila v slovenskem jeziku.
Iz takšnega izdelka se da iztisniti res veliko. V bistvu so funkcije mize UVI Desk nič manj kot revolucionarne, vse to pa gre na račun največje privlačnosti tega izdelka: višinskega prilagajanja mize.
UVI Desk namreč na prvi pogled izgleda kot običajna, bolj kvalitetna pisarniška miza, vendar pa se stvari hitro spremenijo, ko ob strani ugledamo krmilnik. Ta nam namreč omogoča dvig in spust mize, to pa naredimo z enim preprostim stiskom gumba. Razpon znaša med 73 in 123 centimetri, kar so idealne višine za povprečnega uporabnika, ki bo po novem lahko mizo uporabljal sede ali pa stoje, kar je bistvena funkcionalnost modernih pisarn. Namreč neprestano sedenje ni ravno zdravo in marsikdo se morda ne zaveda, da tudi če samo stojiš, s tem hkrati kuriš kalorije ter si izboljšaš držo.
Krmilnik nam tako močno poenostavi prilagajanje mize, hkrati pa znotraj najdemo pomnilnik, ki si je zmožen zapomniti dve prednastavljeni višini. Tako si lahko zapomni eno, ki služi sedenju in drugo, ki vam omogoča idealen dostop do miške in tipkovnice ob stanju. Hkrati nam krmilnik omogoča, da vas opomni kdaj točno se je treba vstati in ob katerem terminu se spet lahko usedete, vse to pa si seveda lahko prilagodite svojim željam. Programiranje krmilnika ni preveč zahtevno, za vsak slučaj pa je UVI na svoji spletni strani poskrbel za navodila, ki so na voljo tako v materinščini kot tudi angleščini.
Nastavljanje višine bo poskrbelo, da odraščajoči najstniki nikoli ne bodo čutili bolečega drgnjenja stegen ob prenizko mizo.
Prilagodljivost pa se na zaključi samo pri višanju in nižanju višine. Po svojih željah si lahko izberete tudi barvo okvirja, ki je na voljo v črni, beli ali sivi barvi, prilagajate pa si lahko tudi samo mizno ploščo. Nihče vam namreč ne preprečuje, da si ne omislite povsem svoje lastne mizne plošče, ki jo nato pričvrstite na UVI Desk okvir, mora pa ta biti seveda dovolj široka in debela, da bo prenesla obremenitve. UVI ima na voljo cel kup različnih miznih plošč, pri segmentu predsestavljenih miz pa sta na voljo dve plošči iz hrasta: hrast Sonoma je namenjen tistim, ki imate radi malce svetlejše barve, medtem ko je naravni hrast rezerviran za privržence temnejših odtenkov. Obe plošči sta masivni, saj v dolžino znašata 139 cm, v širino pa 68 centimetrov, medtem ko je debelina 3,8 centimetra. To je dovolj, da lahko na eno mizo postavite čisto vse kar potrebujete za vsakdanje delo: miška, tipkovnica, več monitorjev in celo škatla od PC-jev so stvari, ki jih zlahka zadegate na omizje, pa še vam bo ostalo prostora za kakšen zvezek ali priročnik. Vse to lahko tudi dvigate in spuščate povsem brezskrbno, saj UVI Desk lahko prenese do 100 kilogramov obremenitve, seveda pa je treba poskrbeti, da so kabli dovolj dolgi in da se ne bodo zatikali ob dviganju mize, kar lahko hitro privede do kakšne neljube nesreče.
Tako kot pri UVI Desk Breacherju, vsebuje tudi ta “polna” verzija mize možnost nameščanja celega asortimaja dodatkov, ki jih UVI ponuja v svoji trgovini. Namestite si lahko držalo za PC, ki bo škatlo držalo iznad tal, a jo boste hkrati na ta način sukali v različne smeri. Potem so tu upravljalniki kablov, držalo za slušalke, stojalo za prenosnik in VESA nosilci za monitorje, ki vas rešijo nepotrebnih stojal za monitorje, hkrati pa vam omogočajo, da te lahko rotirate v različne smeri. Če nameravate veliko stati potem je smiselna nabava podloge za utrujenosti, ki malce sprosti pritisk na noge, zraven pa dobite še majhno žogico, ki vam razgiba stopala in prste na nogah.
Miza je dovolj široka in dolga, da lahko gor namečete cel kup stvari in še vam bo ostalo prostora.
Kot vidite je morda najboljša lastnost UVI Desk miz stopnja prilagodljivosti, ki vam jih ponuja takšen izdelek, a treba se je zavedati, da smo s tem opisom pogledali samo v tisto najbolj osnovno mizo, medtem ko so na voljo tudi takšne, ki so specifično prilagojene vašim zahtevam. Tako si lahko omislite dvižno LITE mizo, ki ima malce šibkejši motor za dviganje in spuščanje, a hkrati nosi nižjo ceno. Potem je tu dvižna kotna miza za vse tiste, ki imate prostor v pisarni ali domači sobi rezerviran v kotu in se pri delu radi malce vrtite na stolu. Si pisarno ali sobo delite še s kom in ne bi za to kupovali dveh miz? Ni problema, poglejte v smer dvojnega dvižnega okvirja, kjer lahko na enega pritrdimo dve mizni plošči, kar je izjemno priročno za tiste, ki imajo omejen prostor. Nekaj časa je bila celo na voljo miza z nagibno mizno ploščo, ki bi bila perfektna za vse risarje in umetnike, a ta zdaj ni več v prodaji.
Sestavljanje vseh teh pritiklin zna biti komu v zabavo, tisti bolj neodločni pa lahko posežete po že predsestavljenih mizah, kjer so skupaj dane tiste najbolj popularne opcije, tako da vam preostane samo še to, da zadevo dodate v košarico in zaključite z nakupom.
Stanje ob mizi je sprva boleče, a se na nov način dela kmalu navadite, hrbtenica pa vam bo še kako hvaležna.
Skratka, UVI Desk je namenjen res širokemu krogu strank. Cenili jo bodo starejši, ki bi si ob delu malce razgibali mišice, prav pa pride tudi najstnikom, ki rastejo kot gobe po dežju in si zdaj lahko prilagajajo mizo ob vsakem pridobljenem centimetru, tako da jim nikoli ne bo treba drgniti stegen ob prenizko mizo.
Širok pa je tudi razpon cen, saj vsaka prilagodljivost s sabo prinese svojo cenovno postavko. Za osnovno predsestavljeno mizo boste odšteli 549 €, pri tej ceni pa si lahko sami izberete barvo mizne plošče in okvirja, medtem ko si je celotno ponudbo tisti bolj eksotičnih izvedenk tipa dvojni okvir in kotna miza najbolje ogledati na uradni spletni strani UVI-ja.
Bethesda je med daljšo predstavitvijo igre Starfield v juniju šla čez nekaj tistih najbolj pomembnih igralnih mehanik, ki se tičejo raziskovanja planetov in plovbe z vesoljsko ladjo skozi vesoljsko črnino in čeprav so vse te stvari pomembne, so igralci velikokrat bolj impresionirani nad tistimi stvarmi, ki se slišijo neznatne, a na splošno vzbudijo največ zanimanja. Saj se spomnite, ko je razvijalec Larian za igro Baldur’s Gate 3 pokazal cel kup napovednikov, a daleč največ se je govorilo o kratkem kadru, ki je pokazal možnost romance z druidom, medtem ko je ta še vedno v medvedji obliki.
Nekaj takšnega se je pripetilo tudi Bethesdi, kjer je eden od razvijalcev navrgel, da je njegov cilj nabrati vse sendviče v galaksiji in jih nato shraniti na svoji ladjici. To je točno tisto, kar so privrženci Bethesdinih iger želeli slišati, saj so njihove igre vedno prinašale ogromno svobode, saj si lahko delal trapaste stvari, ki so ti bile drugje onemogočene in če želim v Skyrimu na severnem delu mape ujeti ribo v rečni strugi in jo nato odnesti vse do Whiteruna in jo vreči v glavo vladarju mesta, potem to lahko tudi naredim.
Igralec Moozipan je to isto svobodo zaobjel v Starfieldu, saj se je skozi svoje vesoljske avanture lotil tudi pridnega nabiranja krompirjev. Nabral jih je tisoče, vse te pa je nato shranil na svoji ladji, nakar je posnel kratek posnetek svojega nabranega pridelka.
Navdušujoče ni samo dejstvo, da je vse te krompirje lahko znesel v svoje plovilo, ampak tudi to, da ko enkrat odpre vrata krompirjevega raja, se vsi ti pridelki realistično skotalijo skozi vrata, saj ima vsak krompir svoje fizične zakone, ki jih spoštuje. Vrata se nato tudi zaprejo in spet se krompirji lepo umaknejo na prava mesta in češnja na vrhu bi bila samo še to, da bi se kakšen od njih ujel med vrata in se verno pomečkal.
Zanimivo je tudi to, da igra ob tem igračkanju ni utrpela kakšnega padca sličic na sekundo in igra se ni zrušila. Čeprav se zdi, da se je to kasneje zgodilo, saj je Moozipan vse skupaj razstrelil in ravno ko krompirje pomeče na vse strani, se posnetek konča in ni jasno, ali je bil video namerno odrezan ali pa je igra takrat zmrznila.
Starfield je danes končno postal na voljo tudi vsem tistim, ki so kupili navadne verzije igre zato se lahko končno tudi sami lotite raziskovanja galaksij ali pa skočite v vode vesoljskega kmetijstva.
Urejevalnik besedila WordPad je stalnica vseh operacijskih sistemov Windows in to že od leta 1995, ko smo na katodnih monitorjih gledali v ikone Windowsa 95. Kljub njegovi dolgoletni prisotnosti pa je WordPad program, ki se ga kdo bolj redko spomni ali pa dejansko uporablja. Največkrat se nam sramežljivo ponudi takrat, ko v iskalnik vtipkamo besedo “Word” in se spomnimo, da po zadnji sveži namestitvi Windowsov še vedno nismo naložili zbirke programov Office.
WordPad ni zamudil niti operacijskega sistema Windows 11, a pri njem se bo njegova življenjska pot tudi zaključila. Microsoft je namreč potihem napovedal, da WordPad ne bo dobival več novih posodobitev in bo tudi povsem odstranjen iz novejših verzij operacijskega sistema Windowsov, s čimer najbrž ciljajo na Windows 12, ki naj bi izšel enkrat v 2024. Uporabnikom priporoča, da se za oblikovanje dokumentov obrnejo proti njihovi plačljivi rešitvi Office, ki v sebi vsebuje tudi urejevalnik besedila Word, za preprosto tipkanje besed pa se lahko vedno obrnejo proti Beležnici.
WordPad bo tako kmalu romal v zaslužen pokoj in nekako je poteza Microsofta logična. Za urejanje besedil imamo dandanes veliko več možnosti kot pa njega dni: poleg prej omenjenega Worda lahko brezplačno prenesemo OpenOffice ali pa se lotimo tipkanja znotraj Google Dokumentov.
Nikamor pa ne gre WordPadov mlajša sestrica Beležnica. Tudi ta ima v sistemih Windows bogato zgodovino in je pri uporabnikih zaradi svoje preprostosti in možnosti tipkanja kode veliko bolj priljubljena. Beležnica resda nima tako veliko funkcij kot WordPad, a je odlična za delanje manjših zapiskov, Microsoft pa ji je v zadnjih mesecih začel dodajati nove funkcije. Beležnica zdaj vsebuje zavihke, kmalu pa bo dobila tudi možnost samodejnega shranjevanja, tako da boste stvar lahko zaprli brez obvestil glede shranjevanja, ob ponovnem odprtju pa se bo obnovila vsa prejšnja vsebina, skupaj z zavihki.
Microsoft je na uradnem blogu še dopisal, da bo tudi Orodje za zajemanje kmalu dobilo nove funkcije. To nam je na začetku ponujalo samo zajemanje slik, kasneje pa smo dobili tudi možnost snemanja zaslona, to pa bomo v prihajajoči posodobitvi lahko sprožili preko kombinacije tipk, hkrati pa bomo lahko zraven zajelo še zvok iz mikrofona.
Tako Beležnica kot Orodje za zajemanje sta na voljo znotraj programa Windows Insider Program, datuma za izid splošni izid pa zaenkrat še nimamo.
Težko pričakovano igro Starfield zdaj lahko preigravajo vsi tisti, ki so si nabavili dražje različice igre in ti so se v nekaj dneh lahko bolje spoznali s sistemom raziskovanja vesolja, ki ga ponuja Starfield. Tole je zagotovo najbolj obsežen naslov, ki ga je do sedaj spočela Bethesda, vendar pa prehajanje med planeti in vesoljsko črnino ni takšno kot v igri No Man’s Sky, saj te prehode prekinjajo nalagalni zasloni.
V praksi nam je tako ponujena ogromna vesoljska mapa, ki sicer vsebuje izrisane planete, a če želimo na njih pristati, potem se je treba poslužiti sistema Quick Travel, ki nas nato prežarči na pristanišče. Tehnično je moč letati po vesolju cele ure, vendar pa so razdalje titanske in nihče ni dovolj nor, da bi gledal v ure dolgo potovanje, namesto da bi se do cilja preprosto teleportiral.
Streamerka charalanahzard pa si je postavila unikaten izziv: kaj če bi nekdo vzel ladjo in preletel to resnično razdaljo in nato poskušal fizično pristati na planetu? Ravno tega se je lotila ta podjetna punca s pravim imenom Alanah Pearce, ki ji streamanje ne predstavlja polnega delavnika, saj si kruh služi kot pisateljica pri razvijalcu Santa Monica, ki je pri Sony zaslužen za franšizo iger God of War. Njena kariera je tako raznovrstna, da se je lotila celo boksa, česar pri nekomu, ki se ukvarja s pisanjem besed, ne vidiš ravno pogosto.
Skratka Alanah se je v Starfieldu namenila raziskovati Pluton, zato je proti njemu usmerila ladjico, v motorje naložila maksimalno moč in… Se odpravila spat? Hja, streamerki je hitro postalo jasno, da bo takšno potovanje zahtevalo dobrih 7 ur, zato se je spravila pod rjuhe, zraven pa si je nastavila opomnik, ki jo je zbudil vsakih 30 minut, takrat pa je lahko malce popravila smer leta. Planeti (čeprav Pluton tehnično to ni, ampak pustimo to ob strani) v Starfieldu potujejo v elipsi, tako da nikoli niso na istem mestu, zato je treba prilagoditi tudi pot potovanja.
You can fly to any Planet in #Starfield, it will just take you hours.
Po sedmih urah potovanje so Alanah in njeni gledalci navdušeno čakali na prihod do Plutona in ta je na zaslonu postajal čedalje večji, a na koncu se ni zgodilo nič. V igri očitno Pluton ni fizični objekt, ampak samo 2D slika skozi katero lahko preletimo in bilo bi lepo, če bi Bethesda tule za vztrajne igralce pripravila nek velikonočni jajček, a žal je bila ta priložnost zamujena.
Vseeno pa nam je lahko v tolažbo, da je takšno potovanje znotraj igre sploh možno, res pa bo zanimivo videti, če se bo našla neka nora ekipa modderjev, ki nam bo omogočila potovanje med zvezdami in planeti brez umetnih omejitev in nalagalnih zaslonov. Prihodnost moddanja je vsekakor že zdaj svetla.
Te dni je internet poln novic glede igre Starfield. Kritiki podajajo recenzije in kujejo podrobne vodiče, igralci pa primerjajo svoje izkušnje ter se ubadajo z optimizacijo na PC-ju. Povprečnemu igralcu bi se zato zdelo, da je Starfield že nekaj dni zunaj, a to ni čisto res. Igra ima namreč napovedan izid za 6. september, medtem ko so kupci dražje različice igre Premium Edition, ki stane 100 €, z igranjem lahko začeli že 1. septembra.
In ker je to nova igra izpod razvijalca Bethesde je za njo že pograbila modderska skupnost, ki je za razvijalčeve prejšnje igre, kot so Fallout 3, The Elder Scrolls: Skyrim in Fallout 4 spočela vrsto modifikacij, te pa so pošteno povečale življenjski obseg vseh teh naštetih naslovov. Skyrim ima denimo na najbolj popularni strani z modi Nexus Mods skoraj 70.000 različnih modov, ki so skupno zabeležili skoraj 2 milijardi prenosov. To je zdaleč najbolj popularna igra za ustvarjanje modov, na drugem mestu pa najdemo Fallout 4 z 48.100 modi, medtem ko je na tretjem The Elder Scrolls: Oblivion, ki drži skoraj 31.300 modifikacij. Med prvimi petimi najbolj modificiranimi igrami najdemo še Fallout: New Vegas, za katerega je bilo ustvarjenih 30.800 modov iz strani navdušene skupnosti.
Se bo tem igram na vrhu pridružila tudi igra Starfield? To je odvisno samo od skupnosti same in od modderskih orodij, ki jim jih bo predstavila Bethesda. A zaenkrat je prihodnost tega naslova svetla, saj na Nexus Mods že zdaj lahko najdemo preko 500 modov, pa igra sploh še ni čisto zares zunaj. In ne govorimo o nekih majhnih modifikacijah, ki bi na samo spremenile kakšno teksturo nošenih oblačil, saj se je ustvarilo že kar nekaj modov, ki so domala nujni za preigravanje. Med te lahko prištejemo Starfield Upscaler, ki v igri nadomesti grafično opcijo FSR za DLSS in Intelov XeSS, včeraj pa je izšla nova verzija tega orodja, ki doda podporo za DLSS 3. Potem je tu Smooth Ship Reticle, ki spremeni merek vesoljske ladje na bolj odzivnega, prilagajanje FOV-a in spreminjanje barvne palete pa so prav tako stvari, ki jih bodo nekateri namestili še preden se bodo podali v zaresno preigravanje.
Da bo prihodnost res bogata z modi obljublja tudi sveže orodje Starfield Script Extender. Vsak, ki je kdaj moddal Skyrim, se je srečal z nameščanjem tega dodatnega moda in tudi tule bo igral pomembno vlogo, saj omogoča ustvarjanje skript in funkcij, ki jih sama igra ne podpira. Vse večje modifikacije za Skyrim so za delovanje nujno potrebovale Skyrim Script Extender in nič drugače ne bo v Starfieldu. Starfield Script Extender za pravilno delovanje zahteva kopijo igre iz Steama, saj zadeva preprosto ne deluje na verzijah igre za trgovini Windows Store in Epic Games, tako da če pri tej igri nameravate naknadno naložiti veliko modov, potem je smiselno kupiti kopijo igre samo na Steamu.
Igra s kilometrskim imenom Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2 je imela za sabo tudi nekaj kilometrsko razvojno cesto. Drugi del zdaj že legendarnega izvirnika iz leta 2004 je imel sicer vzpodbudne začetke, saj sta na projektu delala Chris Avellone, priznani pisec iz celega kupa odličnih RPG-jev kot so Fallout: New Vegas, Pillars of Eternity in Planescape Torment ter Brian Mitsoda, ki je bil ena glavnih glav pri ustvarjanju originala. Na igri je delal razvijalec Hardsuit Labs in na začetku se je zdelo vse v najlepšem redu, dokler ni založnik Paradox Interactive zaradi nekega razloga odpustil vse po spisku, nakar je zatrdil, da bo razvoj preselil nekam drugam. Kam in komu ni bilo jasno nikomur, dokler ni založnik nedavno brez predhodnega pompa razkril cel kup novih informacij.
Bloodlines 2 je tako dobil svež napovednik in ker so od originalnega načrtovanega izida pretekla že štiri leta, nosi video naslov “Official Announcement”, kot da bi bil projekt zdaj prvič najavljen. Morda nam želi dati ta naslov vedeti, da je bila igra ponovna razvita povsem iz začetka, kar ne bi presenečalo, saj v napovedniku ne vidimo nobenih tistih oseb, ki smo jih videli iz prejšnjih videov.
Svež je tudi razvijalec, saj igra po novem nastaja izpod rok studia The Chinese Room. Gre sicer za znanega razvijalca, ki je v preteklosti spočel kar nekaj dobro ocenjenih naslovov: Dear Esther, Amnesia: A Machine for Pigs in Everybody’s Gone to the Rapture. Ne tako daleč nazaj so napovedali tudi zanimivo grozljivko Still Wakes the Deep, ki se dogaja na naftni ploščadi, zdaj pa so pod svoje okrilje vzeli še nadaljevanje ene najboljših RPG izkušenj v zadnjih 20 letih.
Najava je pri nekaterih igralcih povzročila skrbi. Resda je The Chinese Room spočel nekaj kvalitetnih naslovov, a vsem njim je bilo skupno to, da so spadali v žanr “Walking Simulator”, v katerih se samo sprehajamo iz ene lokacijo na drugo in spremljamo pred sabo dogodke, ki se odvijajo brez naše interakcije. Bloodlines 2 po drugi strani zahteva razvoj RPG prvin, bojevanje, raziskovanje mesta Seattle in opravljanje glavnih in stranskih nalog.
Bo The Chinese Room kos vsem tem nalogam? Kdo bi vedel, a napovednik ni videti slabo. Ena od značilnosti originala je bilo grajenje pristne atmosfere in The Chinese Room vsekakor ima izkušnje pri temu, zdaj morajo samo še izgotoviti zabavno igralno formulo in ta naslov zna postati njihova odskočna deska za prebitje na sceno superzvezdniških studiev igričarske industrije.
Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2 izide čez nekje eno leto, saj ga pričakujemo v jeseni 2024.
Igra Final Fantasy 16 je zdaj stara dva meseca in med tem časom so kritiki in igralci podali svoja mnenja, ta pa so bila razdeljena. Nam je bila zadeva sicer všeč, a smo hkrati v recenziji opozorili, da je tole morda tisti Final Fantasy, ki se je najbolj odmaknil od svojih RPG-jevskih korenin in skočil v bolj akcijske vode. Nekaterim je bila ta sprememba všeč, drugim spet ne, kar je privedlo do bučnega kreganja preko interneta.
Vsem pa je bilo jasno eno: Square Enix bo zadevo definitivno enkrat pripeljal tudi na PC, to pa je včeraj uradno potrdil producent Naoki Yoshida, bolj znan pod vzdevkom Yoshi-P, ki je pred tem pridno skrbel za rast MMO-ja Final Fantasy 14, zdaj pa je dobil priložnost za razvoj polnega, enoigralskega poglavja.
Naoki je stopil pred kamero in najprej povedal, da pozornost spremljajo odzive igralcev in da zaradi tega spočeli povsem novo brezplačno posodobitev, ki bo v igro vnesla nekaj tistih najbolj gorečih želj igralcev. Posodobitev, ki je zdaj že na voljo, omogoči nadevanje alternativnih kostumov na tiste najbolj pomembne like, hkrati pa je bila omogočena opcija spreminjanja izgleda orožij, tako da če najdete nekaj bolj vizualno privlačnega, a s slabšimi statistikami, lahko novo orožje okrancljate z lepšim izgledom, brez da bi se zato morali odpovedati statistikam. Dodanih je bilo še nekaj sprememb, kot so denimo dodatne kontrolne sheme, te pa naj bi prav prišle povsem svežim igralcem.
Naoki je priložnost izkoristil še za napoved dveh plačljivih DLC-jev, ki sta zdaj stopila v aktivni razvoj. To je malce presenetljivo, saj je bilo ob izidu napovedano, da Final Fantasy 16 ne bo dobil nobene dodatne vsebine, a načrti so se v tem času očitno spremenili. O dodatkih ne vemo trenutno ničesar, prav tako manjkajo informacije glede predelave za PC. Tudi ta je bila preko te najave uradno napovedana, a prav ničesar ne vemo o kakšnem potencialnem datumu izida.
Skoraj zagotovo lahko pričakujemo PC predelavo in DLC-ja šele enkrat v 2024, Naoki pa je še dodal, da upa na kakšno dodatno razkritje do konca tega koledarskega leta.
Po dobrem mesecu špekuliranja je podjetje Lenovo vendarle zbralo pogum in uradno napovedalo svojega šampiona, ki se bo boril znotraj arene prenosnih PC-jev. Stvarca se bo imenovala Legion Go in v prvem napovedniku ter naknadnem razkritju strojnih specifikacij so bile potrjene praktično vse stvari, o katerih smo predhodno že pisali.
Legion Go bo tako prenosna naprava, ki jo bo poganjal procesor AMD Ryzen Z1 Extreme, ki bo sparjen s 16 GB pomnilnika, za shranjevanje podatkov in iger pa se bomo odločali med 512 in 1 TB variantami, ki jih bo naknadno moč razširiti tudi preko SD kartic.
Zadeva bo vsebovala tudi naravnost titanski zaslon, ki je v praksi videti še bolj impresiven kot pa samo na slikah. 8,8 palčni zaslon bo ponujal maksimalno ločljivost 2560 x 1660, ki se bo osveževala pri 144 Hz, kar so specifikacije za igranje pri tistih pravih namiznih PC-jih. Vprašanje je, kako bo Ryzen Z1 Extreme lahko novejše zadeve poganjal pri tako visokih ločljivostih, saj ta procesor najdemo na konkurenčnem ASUS-ovem ROG Ally-ju in že tam ima težave pri poganjanju nekaterih naslovov in to pri nižjih ločljivostih. No, tudi Go bo seveda ponujal možnost nižanja ločljivosti pri kakšnih bolj zahtevanih igrah, medtem ko nam vedno ostane opcija poganjanja indie naslovov pri polni ločljivosti.
Dodatna posebnost Go-ja je odstranitev kontrolerjev, ki jih nato lahko uporabljamo samostojno in z njimi mahamo po zraku, pričvrstimo pa jih lahko na posebna stojala, nakar ju lahko uporabljamo kot letalne palice, kar je vsekakor zanimiva ideja. Tako odstranjeni kontrolerji nam bodo prav prišli tudi za izrabo posebnih AR očal, ki se bodo prodajala ločeno, a so hkrati lep spremljevalec takšnega prenosnega izuma.
Legion Go obljublja tudi dobro baterijo in bliskovito hitro polnjenje, za programsko plat pa bo skrbel operacijski sistem Windows 11, kar nam bo omogočalo enostavno poganjanje programov in aplikacij, ki so sicer na voljo tudi Linux podprtemu Steam Decku, a se je treba tam za namestitev teh stvari malce bolj potruditi.
Legion Go bo v prodajo stopil enkrat v novembru, cena zanj pa bo znašala 799 €. Očala Legion Glasses bodo na voljo že oktobra, za njih pa bo treba odšteti 499 €, več informacij o obeh izdelkih, ki ju bodo spremljale tudi ločene slušalke, najdete na uradni strani.
Pretekla dva tedna sem se kopal v objemih nostalgije, saj mi je razvijalec Rockstar, oziroma njegov uvoznik za Slovenijo CD Media, poklonil kodo za preigravanje igričarske klasike Red Dead Redemption. Gre za naslov iz leta 2010, ki pa je zdaj dobil predelavo za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch. Beseda predelava je tule morda bolj za okras, saj je tole bolj prenos tehnično enake igre na bolj sodobne sisteme, med katerimi se je znašla tudi prenosna konzola Nintendo Switch.
Red Dead Redemption lahko zdaj po novem igramo tudi v mobilni obliki in po tej obliki igranja so segle tudi moje roke, čeprav sem kasneje za potrebe ustvarjanja videa presedlal na emulator na PC-ju, ki zna izvreči sliko višje ločljivosti. In čeprav sem bil najprej do tega 13 let starega naslova skeptičen, sem bil presenečen nad tem, kako hitro sem bil potegnjen v dogajanje in kako igralna formula kljub pretečenemu desetletju še vedno ni zastarala, čeprav bi ji prav prišlo vsaj nekaj osvežitve – tako v igralnih sistemih kot tudi v štorijalnem oddelku, saj bi Rockstar zlahka original malce prenovil in ga bolje povezal z drugim delom, ki je govoril predzgodbo prvega dela.
Razvojna ekipa: Rockstar Games Založnik: Take-Two Interactive Platforme: PS4, NS Nakup: uradna stran Datum izida: 17. avgust 2023 Igrano na: Nintendo Switch
Se morda spomnite Arthurja Morgana in kako je Rockstar v Red Dead Redemption 2 iz njega naredil enega najbolj zapomljivih protagonistov v igričarski industriji? No, ta tip v Red Dead Redemption ni omenjen niti z besedo, saj v prvi igri prevzamemo nadzor nad Johnom Marstonom, ki v bistvu obstaja samo zaradi herojskih dejanj Arthurja, vendar pa seveda pisci leta 2010 niso vedeli, kako točno bodo oblikovali predzgodbo. Rezultat je malce bizarna pripoved, ki je sicer v drugih pogledih dobro navezana na dogodke iz dvojke: Johnovo potovanje se začne z lovom na nekatere bivše pajdaše, ki ste jih srečali v drugem delu, na čelu njih pa ni nihče drug kot Dutch van der Linde, tako da boste lahko v Red Dead Redemption poravnali nekaj starih zamer. John se ni zapodil v ta lov za bivšimi sodelavci kar tako zaradi lepšega, ampak ga za uzde držijo šerifi, ki so mu zapovedali te ukaze, drugače se slabo piše njegovi kmetiji in družini, ki jo pustil tam. Vendar pa se kljub tem navezam, še posebej zdaj, po preigravanju drugega dela, čuti ena ogromna zevajoča luknja, ki bi jo moral zapolniti Arthur oziroma vsaj spomini nanj.
Tako se znajdete v tem kavbojskem svetu v katerem morate najprej okrevati po poškodbah in to na manjšem ranču, ki je nekakšen uvajalni del. Naučili se boste jezditi, loviti divjad, peljati krave na sprehod in udomačiti razne konje. Ne mine dolgo in se odpravite v prvo večje mesto, kjer vam lokalni šerif takoj potoži o vseh svojih težavah, večino njih pa se da razrešiti preko vročega svinca naših revolverjev.
Tako kot GTA igre vsebuje tudi Red Dead Redemption zapretiravane like, ki pa so kljub temu zabavni za spremljanje.
Tako se lahko prvič spustite v streljanje, ki je bilo že v Red Dead Redemption 2 deležno večjih kritik, predhodnik pa je na tem delu še slabši. Nadzor je namreč obupen in bi bil sprejemljiv samo v navezi miške in tipkovnice, medtem ko je merjenje z gobico kontrolerja recept za instantni glavobol. Namesto merka imamo samo eno pikico, ki jo je nato treba natančno nameriti v nasprotnega kavbojca, ta pa seveda ne bo samo sedel pri miru in čakal na našo potezo. Prav tako se bolj redko zgodi, da se boste streljali s samo eno tarčo, saj vas občasno napade cel bataljon nasprotnikov, ki se nato še rad skrije za bližnji zid, mi pa takrat poskušamo nekako Johna umakniti v zavetje in zraven še izničiti tarče. A to je težko narediti, ko merek skače na vse strani in da je nadzor obupen se je zavedal tudi Rockstar, zaradi česar je uvedel samodejno merjenje. Tega lahko sicer izklopite, a če si želite prihraniti živce, potem se ga za Božjo voljo ne dotikajte, saj boste samo tako lahko preživeli tiste strelske obračune, kjer je treba streljati iz premikajoče se kočije.
Pri streljanju lahko izrabite tudi način Dead Eye, ki je omejen z merilnikom. Ta za nekaj sekund upočasni vse dogajanje, nakar lahko sami izberete dele tarč in tako instantno izničite nekaj par nebodijihtreba. Stvarca v praksi izpade kulsko in je nujna za posebej ustvarjene obračune 1 na 1, kjer poskušate prej potegniti revolver kot vaš nasprotnik, a priznati moram, da sem večkrat na zadevo povsem pozabil, saj je samodejno merjenje poskrbelo za skoraj vse situacije.
Misije niso kaj preveč razgibane, a branjenje vlaka seveda ni izostalo.
Samodejno merjenje tako odpravi nekaj težav pri boju, žal pa nobena stvar ne more pomagati pri premikanju Johna, ki je pri premikanju presneto lesen in včasih preprosto ne gre tam, kamor mu zapovemo. Za hec sem za nadzor preizkusil še eno igro iz tistega časa ko je originalno izšel Red Dead Redemption in sicer Assassin’s Creed 2. Presenečeno sem ugotovil, da je tudi upravljanje Ezia podobno nadzoru kamiona in igralci se morda sploh ne zavedamo, koliko so igre med tem časom naredile na področju animacij in bolj natančnega nadzora protagonista tretjeosebnih iger.
Kar se tiče odprtega sveta sem nekatere aktivnosti že naštel, ostale pa so zdaj tipične Rockstarjeve aktivnosti. Na mini mapi najdemo glavne misije, ki so označene s črkami podajalcev nalog, vsake toliko pa naletimo tudi na stranske opravke, ki so označeni z vprašaji. Te nalogice so prav bizarne, saj nekatere razrešimo v korakih in za nagrado dobimo prazen nič oziroma večjo slavo, ki nam nato navrže nižje cene v trgovinah, spet druge pa prinesejo kar lepe denarce, tako da se jih splača opraviti. Potem je tu igranje pokra, polaganje rok, metanje podkev in ostale stvari, ki so jih takrat kavbojci preprosto morali početi, preden se jim ni zmešalo od vohanja konjskega in kravjega dreka ter nenehnega peska v škornjih.
Veliko časa boste preživeli na kočijah in konjskih hrbtih, takrat pa se bo treba tudi streljati in preklinjati neroden nadzor pušk.
Red Dead Redemption vsebuje dokaj veliko mapo, čeprav boste sprva omejeni samo na polovico nje, ta pa je ameriška, nakar skočite na mehiško stran. Priznati moram, da mi je prvi del bolj dogajal, saj si preprosto srečal bolj zanimive in res unikatne osebe, medtem ko so na mehiški strani vsi čisto preveč resni in jim gre po glavi samo nasilje ter kako bi vas lahko na najlažji način zabodli v hrbet. Ves ta širni svet boste prejahali, saj instantnega teleportiranja ni, je pa za malce lažje prehajanje med točkami mape na voljo plačljiva kočija. Ta malce pomaga, a velikokrat se je vseeno zgodilo, da sem moral po nek opravek na drug konec mape, kar te včasih navdahne z občutkom brezupja. Še posebej je to moteče zaradi dejstva, ker na poti nimaš ravno veliko videti in okolica se po raznovrstnosti niti približno ne more primerjati z Red Dead Redemption 2. Tu boš pač gledal pesek, kanjone in kaktuse, ki so prvih desetkrat zanimivi, petdesetič pa pač ne. Vsake toliko sicer naletiš na kak dinamičen dogodek kot je pomoč kakemu civilistu, ki so mu banditi odtujili kočijo, vendar sem zaradi nerodnega streljanja te stvari najraje preskočil.
Grafično je igra kljub letom še vedno videti impresivno, vendar se ji seveda pozna starost, saj so teksture včasih blede in meja izrisanega prenizka. Na konzoli Nintendo Switch sicer zadeva pridno sopiha pri 30 sličicah na sekundo, sam pa nisem opazil padcev niti v večjih mestih.
Leta se igri poznajo, a obstajajo tudi določeni trenutki, ko si naravnost očaran nad videnim.
Opis te igre se tako danes ne razlikuje kaj preveč od leta 2010, saj Rockstar sem notri ni dodal ničesar novega. V bistvu je celo izrezal večigralski način, a je v paket vključil dodatek Undead Nighmare, ki prinese novo kampanjo, le da se boste morali tokrat spopadati z nemrtvimi v svetu Divjega zahoda, kar je koncept, ki ga v igrah ne vidiš pogosto.
Red Dead Redemption je tako še vedno kvalitetna igra, ki jo je zob časa šele zdaj začel malce gricljati po petah. Igra je še vedno vrednega vašega časa in za to vsebino, ki jo dobite na Nintendo Switchu je cena 50 € morda malce previsoka, a ne spet tako pretirano. Vseeno pa je žalostno videti, koliko več bi lahko Rockstar naredil s to igričarsko klasiko, ki ji je naklonil res tisti minimum pozornosti in bojim se, da zaradi tega tretjega dela ne bomo videli še vsaj desetletje – če kdaj sploh.
Slab mesec je že pretekel od izida igre Baldur’s Gate 3, ki je zabeležila naravnost fenomenalen uspeh, razvijalec Larian Studios pa je po letih kovanja kode ves ta trud dobil poplačan v obliki dobre prodaje in visokih ocen kritikov ter igralcev. Tretji del sage Baldur’s Gate je s svojim uspehom presenetil tudi samega razvijalca, ki te dni uživa v hvalospevih, a hkrati razmišlja o prihodnosti.
O teh načrtih se je za spletno stran IGN razgovoril Tom Butler, ki si pri studiu kruh služi kot produktni vodja. Larian je trenutno zaposlen z delanjem popravkov za igro, saj tako velik izdelek potrebuje kar nekaj uravnoteženj, vedno pa prav pridejo tudi razne optimizacije, čeprav je Baldur’s Gate 3 eden tistih naslovov, ki je na PC-ju že od začetka delal presenetljivo dobro.
PS5 players, welcome to the party. 🐙
Baldur's Gate 3 is available now for Collector's Edition and Digital Deluxe Edition players on PS5, and out for everyone September 6.
Prav tako ekipa veliko naporov vlaga v prenos igre na konzolo PlayStation 5, ki bo tam izšla že 6. septembra in čeprav je ta izid samo še teden stran, za zdaj še nismo videli niti enega pravega igralnega posnetka na tej konzoli. Verzija igre za konzolo Xbox Series X ni bila napovedana, a se je pred kratkim vendarle uspel dogovoriti z Microsoftom o prenosu igre na njihovo platformo, le da s kompromisi glede šibkejše konzole Xbox Series S, ki ne bo vsebovala lokalnega igranja za enim televizorjem.
Je pa začel studio začel razmišljati o bolj konkretni prihodnosti in Tom pravi, da bodo delavci po izidu verzije za PlayStation 5 najprej odšli na en lep dopust ter nato začeli delati konkretne plane. Ti so se pri nekaterih že oblikovali v glavi, saj se vsi strinjajo, da želijo narediti še več vsebine v Baldur’s Gate svetu, a niso še prepričani, kako točno bo ta videti.
Larian je o potencialnih dodatkih in DLC-jih že govoril, vendar pa je šef studia Swen Vincke na začetku tega meseca izjavil, da to ni lahka naloga, saj je treba razmišljati o nadaljevanju zgodbe likov, ki so v originalni kampanji dosegli stopnjo 12, kaj več od tega pa jim da že praktično božje sposobnosti. Poleg tega je treba upoštevati vse pretekle odločitve igralcev in jih organsko povezati v nadaljevanje zgodbe, kar zahteva ogromno napora.
❤️🔥New Karlach Epilogue 🗄️Removing Co-Op Avatars from party 📈Performance Improvements 🔮The Future of Baldur's Gate 3, and your part in it.
Skratka, zdi se skoraj sigurno, da bo Baldur’s Gate 3 dobil neko razširitev, vendar pa je o njej prezgodaj razmišljati, saj bo za svojo izdelavo bržkone potrebovala vsaj dobro leto, če ne celo dve in bi tako znala iziti enkrat v 2025. Do takrat se lahko veselite vseh večjih posodobitev: ena od teh je že izšla in je na en mah popravila več kot 1.000 hroščev, pa je prav tako zdaj že na voljo in je v obseg naravnost titanska.
Ne vem sicer kakšno kozmično naključje je pripeljalo do tega, da sem včeraj zaključil z ogledom serije Pod rušo in je le dan za tem eden najbolj poznanih pisateljev George R. R. Martin, ustvarjalec fantazijske serije Pesem ledu in ognja, ki je podloga za televizijsko serijo Igra prestolov, na svojem blogu zapisal, da ima ravno ta serija najboljšo zaključno epizodo vseh časov. In presneto, da ima George prav.
George se je na svojem blogu zanašal na nedavni članek spletne strani Vanity Fair, ki je naštel seznam 25 popolnih epizod, ki so nastale v zadnjih 25 letih. Na seznamu najdemo nekaj resničnih težkokategornikov, ko so Prijatelji, Pisarna, Lost, Mad Men, Kriva pota in druge klasike. George je zapisal, da je veliko teh stvari v celoti pogledal tudi sam in zraven pripomnil, da je tudi epizoda Blackwater iz serije Igra prestolov ena njegovih najljubših, saj jo je tudi spisal sam. Vse te zadeve so po njegovem mojstrovine, a obstaja ena epizoda, ki premaga vse druge. Ta se imenuje Everyone’s Waiting in je zadnja, finalna epizoda serije Pod rušo, ki jo drugod po svetu imenujejo Six Feet Under.
George je na blogu pripomnil, da mu sicer celotna serija ni najljubša, saj so jo premagale stvari kot so Rome, Deadwood in Fargo, a ta zadnja epizoda je tako perfektna, da si preprosto ne more zamisliti, da bi jo kdo lahko premagal.
Georgevo mnenje delim tudi sam in z nama se strinja veliko starejših gledalcev. Serija Pod rušo je namreč na internetu redno našteta kot ena tistih z najboljšimi konci in ta sloves drži tudi danes, pa čeprav je od zaključka preteklo že 18 let.
Serijo je ustvaril Alan Ball, zgodba pa se vrti okoli družine Fisher, ki si lasti pogrebniški zavod. Že to je nam da unikatno lokacijo dogajanja, vendar pa je največja odlika serije fantastična zasedba igralcev in neverjeten scenarij, ki da osebam neverjetno globino. Medtem ko se liki dnevno soočajo z vprašanji glede življenja in smrti, se osebnostno skozi leta tudi pridno razvijajo, tako da na koncu 5. sezone gledamo povsem druge ljudi kot pa na začetku. No, skoraj, nekateri se preprosto ne morejo spremeniti, medtem ko drugi odrastejo, a ta njihova rast se ne zgodi čez noč in je treba na njej še kako delati.
Vse to privede do čudovitega, čeprav morda za nekatere tragičnega zaključka. Epizoda Everyone’s Waiting nam ne poda samo solzečega epiloga, ampak je v celoti odlična in vsebuje toliko zapomljivih trenutkov, da si nekateri samo iz izrečenih besed delajo tetovaže. Vendar pa je tistih zadnjih 10 minut najbolj zapomljivih, saj epizoda servira en boleč in zapomljiv udarec za drugim, vse to pa podpira čustvena skladba Breathe Me, ki jo je takrat spisala in odpela Sia.
Skratka, pod Rušo si zahteva veliko večjo slavo kot pa jo drži dandanes, a kakor pravijo njeni oboževalci, te ta serija najde takrat, ko jo potrebuješ v svojem življenju. Vseh 5. sezon si lahko ogledate na servisu HBO Max, a bodite opozorjeni, da prvi dve sezoni zaradi svoje starosti nista na voljo v formatu širokega zaslona, tako da boste ob straneh gledali črnino, se pa to spremeni v 3. sezoni, ki je na voljo v načinu 16:9.
Prednaročniki igre Starfield se trenutno zabavajo v tej Bethesdini najnovejši igri, ki bo za vse ostale običajne kupce izšla čez samo nekaj dni. Znanstveno-fantastična avantura bo vsekakor potešila žejo tistim največjim navdušencem nad igrami tega razvijalca, ostali pa še vedno potrpežljivo čakajo na bolj fantazijske avanture, ki jih zna pričarati serija The Elder Scrolls.
Bethesda je sicer že leta 2018 najavila, da je The Elder Scrolls 6 v izdelavi, vendar je že takrat opozorila, da ga še nekaj časa ne bo na spregled. Od takrat smo glede novega poglavja dobili bore malo posodobitev, vendar pa je vsaka informacija, pa čeprav tako majhna, igralcem vlila novega upanja in jih pri čakanju vsaj malce potolažila.
Nova informacija glede razvoja zdaj prihaja iz španske spletne strani Vandal, za katero se je nedavno razgovoril Bethesdin Pete Hines. Ta je sicer takoj opozoril, da je The Elder Scrolls 6 še daleč od izida in da tudi kakšnih novic o njem še ni za pričakovati, saj trenutno Starfield zavzema vso pozornost razvijalca, ki bo nato za to igro spočel še nekaj posodobitev, se ukvarjal s podporo za mode in zagotovo bo razvil tudi kakšen dodatek. Šele nato se bo zares začel ukvarjati s svojim naslednjim naslovom za katerega je bilo že potrjeno, da bo to 6. del sage The Elder Scrolls.
Kljub temu pa tudi The Elder Scrolls 6 počasi napreduje in Pete je v intervjuju potrdil, da je projekt zdaj uradno zapustil predprodukcijo in stopil v zgodnji razvoj. Pri razvoju iger to pomeni, da se je končalo oblikovanje dokumenta, ki ima zapisane vse korake razvoja in kako si bodo ti sledili v zaporedju. Zdaj se je šele začel tisti pravi razvoj, ki se tiče samega programiranja, oblikovanja zgodbe in vsega tega, kar potrebujemo za izgradnjo temeljev nove igre. Vse to bo potrebovalo svoj čas, a zdaj, ko se je praktično zaključil razvoj Starfielda, bo del ekipe lahko presedlal na razvoj naslednjega poglavja Elder Scrolls sage.
Asked about Elder Scrolls VI platforms: "It’s so far out it’s hard to understand what the platforms will even be…" … "We’re talking about a game that’s five-plus years away"
Spencer fuzzy on whether he previously made a public statement saying it'd be Xbox-only
Če bo šlo pri razvoju vse prav in brez zapletov potem je najbolj zgodnji datum za The Elder Scrolls 6 nekje v letu 2028. To je junija potrdil tudi Phil Spencer, ki je takrat povedal, da je novi Elder Scrolls vsaj 5 let stran, a seveda je tule treba upoštevati, da je to najbolj optimistični datum in glede na vse prestavitve izidov večjih projektov se zna tudi tule zgoditi, da bi dejanski izid dočakali 2029 ali celo 2030, kar je na koncu že skoraj 20 let od izida Skyrima. Hkrati bi takšen datum izida pomenil, da The Elder Scrolls 6 ne bi izšel na trenutni konzoli Xbox Series X, ampak na njegovem nasledniku, saj naj bi tako Sony kot tudi Microsoft za 2028 spočela povsem novi konzoli.
Razvijalec Volition je pred dvema mesecema praznoval svoj 30. rojstni dan, a žal se bo s to obletnico njihovo potovanje tudi zaključilo. Studio je namreč včeraj razkril presenetljivo novico, da se je njegov lastnik Embracer Group odločil za takojšnje zaprtje razvijalca, številni člani tega pa bodo zdaj morali poiskati zaposlitve nekje drugje.
Volition je svoje potovanje začel že leta 1993 in sicer pod imenom Parallax Software, njihova prva igra pa je bila streljanka Descent in je bila leta 1995 ena prvih iger, ki je posedovala resnično 3D grafiko. Svoj uspeh so nato nadaljevali z igro Descent: FreeSpace – The Great War, nakar so se poslovili od vesoljskih ladjic, a žanra znanstvene-fantastike še niso zapustili, saj so se nato odpravili kovati prvi Red Faction.
Red Faction je bil leta 2001 nekaj res posebnega, saj je igralcem predstavil napredne fizične učinke, ki jih v igrah do takrat še nismo videli. Z orožji smo lahko v pečinah Marsa delali ogromne luknje in realistično razbijali šipe in čeprav je igro po fiziki par let kasneje prekašal Half-Life 2, je Red Faction še vedno ena bolj pomembnih streljačin iz začetka drugega tisočletja.
Volition pa je najbolj slaven postal na račun franšize Saints Row, ki je svoj prvi del dobila leta 2006 in je bila sprva mišljena kot malce bolj odštekana verzija GTA-ja. Volition je nato spočel štiri nadaljevanja, vsako od teh pa je postalo bolj noro, zaradi česar so se lani odločili vse skupaj zagnati na novo in serijo vrniti na bolj realna tla.
Žal pa se ta poskus ni obnesel, saj je igra ob izidu prejela katastrofalne ocene in je bila najbrž tudi zadnji žebelj v krsti tega razvijalca. Volition je bil kmalu po izidu preseljen pod Gearbox in čeprav so za Saints Row še vedno delali novo vsebino, to ni zadovoljilo potreb založnika Embracer Group, ki je zaradi propadle kupčije, vredne 2 milijardi dolarjev, začel sekati razvijalce in igre na vse strani. Med temi nesrečnimi žrtvami se je znašel Volition in tudi njegova nova krovna hiša Gearbox, ki ravno tako spada pod Embracer, ni ostala brez odpuščanj.
Te dni se razvijalci zapirajo kot po tekočem traku in na pritiske igričarske industrije niso odporni niti manjši razvijalci. Pisali smo o zapiranju priznanega razvijalca Mimimi Games, na isti dan kot Volition pa se je zaprl tudi razvijalec Black Eye Games, ki je več kot 10 let koval srednjeveški MMO Gloria Victis, z njim 6 let prebil v stanju Early Access, nakar je igra letos januarja letos končno zaživela v polni verziji, zdaj pa je razvijalec na Steamu zapisal, da preprosto ne zmorejo več.
