Filmska franšiza Final Destination, pri nas imenovana Brez povratka, se je rodila leta 2000 in mnenja ljubiteljev grozljivk pravijo, da sta edina omembe vredna prva dva dela, nakar se je vse skupaj sprevrglo v samo še delanje novih poglavij v namen zaslužka, kvaliteta pa je z vsakim delom padla še bolj proti dnu.
Final Destination 5 je v kina prispel leta 2011 in od takrat je šla cela franšiza na prisilni dopust, pa čeprav se je na blagajnah prav dobro odrezal, saj je po svetu nabral kar 157 milijonov dolarjev, kar je primerjavi s 40 milijoni dolarji, ki jih je potreboval za izdelavo, presneto dober zaslužek.
12 let počitka je bilo dovolj, da je Warner Bros. na dogodku CinemaCon 2023 stopil na oder in napovedal povsem nov del franšize. Za režijo bosta poskrbela Zach Lipovsky in Adam B. Stein, za scenarij in produkcijo pa bo poskrbel Jon Watts, ki je nazadnje režiral trojico filmov Spider-Man.
Novo poglavje je v zgodnjih stadijih razvoja, tako da o kakšnem datumu izida še ni govora. A skoraj zagotovo bo šla zgodba novega dela po predlogi prejšnjih, ki jih je skupaj družila unikatna štorijalna nit. Trik teh filmov je vedno prvotni zaplet, kjer nekdo dobi dar videnja v prihodnost, a ta njegova sposobnost je zelo omejena. Vidi lahko namreč samo nekaj sekund vnaprej, kar pa je dovolj, da se lahko izogne prihajajoči smrti, ki bi zagotovo pričakala njega in nekatere druge. Vendar pa smrt zaradi tega ostane z neporavnanimi dolgovi, zato sproži niz dogodkov, ki sčasoma ubijejo originalne žrtve.
Iz te premise je Final Destination rodil kar nekaj legendarnih scen. Osebno se mi je najbolj v spomin zapisala tista iz drugega dela, kjer se sredi avtoceste pripeti spektakularna nesreča, v njej pa se iz enega tovornjaka sname deblo drevesa, ki nato skozi vetrobransko steklo prileti direktno v obraz voznika. Vse odkar sem videl to sceno na avtocesti ob večjih kamionih z razkritim tovorom brž postanem živčen, kar veliko pove o tem, kako dobro je bila zadeva zrežirana za svoje čase.
Včeraj se je odvil naš prvi gaming POP-UP turnir, ki smo ga pripravili z našim partnerjem Mimovrste in zabave res ni manjkalo. Zagodlo nam je malce vreme, saj smo nameravali nekaj več zabave pripraviti tudi zunaj trgovine Mimovrste, ki se nahaja v trgovskem središču BTC City, a nič ne de, saj smo tekmovanje nato preselili znotraj, medtem ko so si gledalci zunaj pred vhodom še vedno lahko ogledali predelan avto izpod društva 32nd Drift Squadron, zraven pa se je lahko vsak usedel na dirkaški simulator UVI Racing in se pozabaval v igri Assetto Corsa Competizione.
Ta ista igra pa je znotraj gostila enega od dveh napetih turnirjev, ki so nabrali kar nekaj prijav in to iz strani res izkušenih tekmovalcev, ki so presenetili tudi nas same.
Turnir iz igre Assetto Corsa Competizione je pred volan pripeljal kar nekaj ljudi, ki več kot očitno tudi doma držijo dirkaške simulatorje in po cele dneve študirajo ovinke različnih dirkališč. To niti ni čudno, saj je pri izvedbi turnirja pomagala slovenska dirkaška skupnost slo-racing, kjer so doma pravi ljubitelji virtualnega in resničnega motošporta, pri našem tekmovanju pa so pomagali z izbiro pravil.
Za namene tega turnirja smo si izbral italijansko progo Monza, za štirikolesnika pa je bil izbran BMW M2 CS. Vsak od tekmovalcev se je usedel v simulator UVI Racing v2, poprijel volan in pedalke Logitecha G923 ter nato po petih minutah vadbe lovil najboljši krog, ki si ga je moral privoziti v desetih minutah.
In dirke so bile res napete in res blizu. Dovolj pove že dejstvo, da je med 1. in 11. mestom bilo samo dobri dve sekundi razlike, naprej pa so bile razlike samo še manjše.
Končno razvrstitev, skupaj z nagradami, je bila na koncu sledeča:
Takoj na drugi strani in to ob istem času je potekal turnir iz plesne VR igre Beat Saber. Tudi tukaj nismo gledali v neke amaterje, ampak tekmovalce, ki to igro preigravajo na najtežjih težavnosti in si te nato še zvišajo preko modov in pesmi, ki jih je ustvarila skupnost.
Za tekmovanje je poskrbela slovenska VR skupnost, ki morda res ne šteje tisoče članov, a je izjemno aktivna ter prijazna tudi do začetnikov, ki jim je morda mahanje po plesnih ritmih z VR očali španska vas. Iz njihovega kotička je bilo čutiti res pozitivno energijo, vsak tekmovalec pa je bil po nastopu celo pospremljen z bučnim aplavzom.
VR plesalci so si razdelili sledeča mesta, prvi štirje pa so prejeli fizične izdelke podjetja UVI in to v vrednosti 300 €:
Nejc “Storm” Ž.
Kai “Xironix” Š.
Domen “Patch” K.
Jan “Crown” R.
Andrej “Laibach” K.
James “Remains” L.
Vsem tekmovalcem iskreno čestitamo za pogum in znanje, treba pa je še omeniti, da je čisto vsak sodelujoči domov odnesel še praktične nagrade v obliki sončnih očal UVI Shades in podloge za miško UVI Inferno S.
Zahvaliti se moramo tudi partnerjem dogodka, saj je samo preko njih izvedba česa takšnega sploh možna. Pohvale si tako zaslužijo podjetja Lenovo, Logitech, UVI, Samsung in seveda trgovina Mimovrste, omeniti pa moramo tudi še društvo 32nd Drift Squadron, ki je sestavni del takšnih dirkaških vikendov.
Bodo realnočasovne strategije kdaj zopet doživele ponoven preporod in se bo zaradi tega Blizzard enkrat spravil v izdelavo igre Starcraft 3? Kdo bi vedel, a vsaj nekdo pri Microsoftu je velik oboževalec franšize Age of Empires, ki je v zadnjih letih pridobila predelave prvih treh delov, nakar je nekdo še odobril delo na polnopravnem četrtem delu.
Microsoft sicer nikoli javno ne bo priznal, kateri del mu je najljubši, a vsakemu je jasno, da njegove srce pripada drugemu delu, ki ne dobiva samo popravkov, ampak tudi povsem nove dodatke in zdi se, da je dejansko Age of Empires 2 bolj podprt kot pa novo izdani Age of Empires 4.
Drugi del je igralce lani razveselil z razširitvijo Dynasties of India, čez slabe tri tedne pa se pripravlja že nov dodatek, ki bo tokrat nosil ime Return of Rome in bo v svet Age of Empires 2 spet prinesel Rimljane.
Vendar pa bo dodatek veliko večji kot so morda nekateri predvidevali. Ne samo, da bodo v AoE 2 oživeli Rimljani, ampak bo razvijalec Forgotten Empires predelal tudi vseh 16 civilizacij, ki jih najdemo v originalu, na vrh pa bo dodal še čisto novo ljudstvo Lac Viet.
To je ogromno nove vsebine, ki jo boste lahko preizkusili skozi tri enoigralske kampanje, z njimi pa se boste lahko poigrali tudi v načinu Skirmish in preko večigralstva – a ker gre tu za starejše civilizacije, bodo te lahko tekmovale samo med sabo, saj bi jih drugače srednjeveška tehnologija naravnost povozila. Izjema tu bodo Rimljani, ki so bili dovolj napredni, da jim bomo lahko v Age of Empires 2 naproti postavili tudi vsa druga ljudstva, ki so se rodila mnogo kasneje.
Return of Rome izide 16. maja, na Steamu pa boste za dodatek odšteli 14,99 € – ta cena je do izida znižana na 12,74 €.
Microsoft za svojo serijo strategij res lepo skrbi. Age of Empires 2 je nedavno prejel predelavo za konzolo Xbox Series X, zraven pa je bila pa tudi dodana podpora za igralne ploščke. Na enak prehod čaka Age of Empires 4, napovedana pa je bila tudi predelava bolj fantazijsko obarvane strategije Age of Mythology, a ta zaenkrat še nima datuma izida.
Ko slišim za kakšno novo informacijo, ki se tiče risane serije Simpsonovi, sem vedno znova presečen nad tem, koliko časa je ta zadeva že prisotna na naših televizorjih. Prva epizoda je namreč zaživela davnega leta 1989, serija pa je od takrat spočela kar 34 sezon, kar je rekord, ki ga lahko po obsegu preseže samo kakšen anime.
Kljub svoji starosti pa ima serija še vedno ogromno privržencev, ki so z njo odraščali, sezone pogledali večkrat, nekateri najbolj goreči oboževalci pa vam bodo znali nekatere epizode na pamet zrecitirati. Simpsonovi so med svojim obstojem spočeli tudi nekaj epizod, ki so v sebi držale skrivnosti, te pa so lahko razbrale samo najbolj pozorne oči.
En misterij pa se je skrival kar 31 let in je bil razkrinkan šele pred kratkim in to samo po zaslugi moderne tehnologije.
Gre za eno šalo, ki se je skrivala znotraj epizode The Otto Show, ta pa se je pojavila znotraj 3. sezone. Zgodba se vrti okoli voznika avtobusa Ottoja, ki zaradi Bartovih potegavščin izgubi službo in se mora preseliti k Simpsonovim. Bart želi na začetku epizode oditi na koncert izmišljene metalske skupine Spinal Tap, a Marge je zaskrbljena, da bo koncert poškodoval bobniče njenega sina. Homer ji na to skrb odvrne z opazko, da je sam odšel na ogromno metalskih koncertov in da je z njegovim sluhom vse v redu.
Tu nastane prva šala, ki pod površjem skriva tisto, ki se je skrivala tri desetletja. Marge začne nekaj govoriti, a Homerju takrat začne pisati v ušesih, tako da njenega govora gledalec ne sliši. Vendar pa je Marge dejansko nekaj povedal, kar je razkril pisec Jeff Martin, ta pa je pri DVD komentarju epizode povedal, da je Marge povedala neko šalo in da je trajalo celo večnost, da so njen govor zamaskirali, tako da je gledalec ni slišal.
Twitteraš Ewzzy Rayburn, ki se poklicno ukvarja z urejanjem videov, pa se je odločil misteriju narediti konec. V roke je vzel orodje Adobe Audition in nato preko mučnega in dolgotrajnega postopka izoliral Margin govor, ki je bil toliko časa nem, ta pa je Homerja opozoril, da naj pazi, da Bart in Lisa ne bosta povzela navad benda, ki se tičejo odnosa do žensk, alkohola, religije oziroma politike. V bistvu česarkoli.
Šala sicer ni za crknit smešna, a treba je čestitati avtorjem, da so jo uspešno skrivali tako dolgo. Simpsonovi so sredi predvajanja 34. sezone in ta se bo zaključila maja, v Sloveniji pa lahko čisto vse epizode spremljamo preko pretočnega servisa Disney+.
Igra The Elder Scrolls: Skyrim nas je leta 2011 naravnost odpihnila na račun svoje svobode in čudovite grafične podobe. Skozi leta je nato Bethesda poskrbela za več predelav, modderji pa so pridno dodajali uporabniško ustvarjeno novo vsebino, ki je predelala tudi grafiko. Zaradi vsega tega je Skyrim več kot desetletje po izidu še danes videti kot impresiven grafičen naslov, a seveda krpanje originalne kode nekje vsebuje strop, ki nato onemogoči nadaljnje grafične nadgradnje.
Kako točno bi bil videti resnično prenovljeni Skyrim je zdaj pokazal YouTuber Leo Torres, ki je v pogon Unreal Engine 5 predelal morda najbolj popularno mesto znotraj Skyrima – Whiterun. Gre za prvo večjo naselbino, ki jo srečamo znotraj igre in za igralca ponudi cel kup opravkov: od glavne zgodbe do stranskih nalog pa vse do srečanja prvih trgovcev, ki robo ponujajo znotraj koč ali pa na stojnicah.
Whiterun znotraj pogona Unreal Engine 5 resnično zaživi, hkrati pa nam zgornji video pokaže, da je originalna podoba danes že res zastarela. Predelava poleg lepših tekstur pokaže tudi druge stvari, ki jih med preigravanjem Skyrima nismo morda nikoli pogrešali, a po ogledu videa je takoj jasno, da bi te zadeve res dvignile nivo atmosferičnosti. Tu so takšne malenkosti kot so denimo realistično padajoče snežinke, zasnežene gore, ki komaj kažejo vrhove iz megle in dim, ki se leno vije iz dimnikov. Kar predstavljamo si, kako se skozi vse to sprehodi naš junak, ki mu vetrc razpihava kosmati plašč in kako se lahko pred mrazom skrijemo v bližnjo taverno in se tam pogrejemo ob sveže kuhanem vinu, medtem ko poslušamo lokalnega trubadurja.
Še bolj pa navduši sam razpon mesta. Whiterun je namreč v originalni igri videti velik, a v bistvu je sestavljen samo iz nekaj koč in dveh večjih bajturin, saj je morala Bethesda takrat skrbeti za kompatibilnost s konzolami PlayStation 3 in Xbox 360. Unreal Engine 5 takšnih mej ne potrebuje in pred nami se razprostre resnično mesto, z ogromnim obzidjem, ki ponuja res veliko možnosti raziskovanja.
Predelava je videti res impresivno, a žal ostaja samo v konceptni fazi in iz tega ne bo nastala kakšna resnična predelava. Vseeno pa nam da lep vpogled v “kaj bi lahko imeli” in kako bo morda nekoč videti The Elder Scrolls 6, ki je bil napovedan že dolgo nazaj, a je še vedno leta stran od dejanskega izida.
Projekt X je eden tistih filmov, ki pri svojem izidu ni požel nekih posebnih nagrad, niti ni služil kot nekakšna odskočna deska za razvoj kariere glavnih igralcev. Vseeno pa boste našli bolj malo ljudi, ki za ta film niso vsaj slišali, v filmski zgodovini pa nosi pomembno vlogo, saj je tole ena zadnjih najstniških komedij tipa Ameriška pita in Eurotrip, ki se ni bala biti kontroverzna.
Projekt X danes praznuje svoje 11. obletnico rojstva, zgodovina filma pa je presneto zanimiva. Zgodba spremlja dogodivščine treh najstnikov Thomasa, Coste in JB-ja, trojica pa se je ob odsotnosti Thomasovih staršev odločila, da pri njemu doma organizirajo zabavo. Thomas in kompanija v srednji šoli niso preveč priljubljeni, zato se na začetku naseli strah, da na fešto ne bo prišel nihče, a zaradi dobre oglaševalske kampanje pretkane Coste začnejo gosti kmalu kapljati, nakar situacija zlagoma začne uhajati izven nadzora. Naval ljudi sčasoma postane nepopisen, zaradi česar se nato vmeša tudi policija, a ta samo še prilije bencin na ogenj, saj nastanejo splošni izgredi, ki zahtevajo vpoklic helikopterjev in posebnih enot.
Film je za snemanje zahteval samo 12 milijonov dolarjev, a je hitro postal svetovna uspešnica in po celem svetu je v blagajne prinesel kar 102 milijona dolarjev. Slabe ocene, ki so na IMDb-ju prinesle številko 6,6/10, na Rotten Tomatoes pa so kritiki prisodili poraznih 28 %, očitno prodaje vstopnic niso oklestile. Film si je prislužil tudi neslavno nagrado najbolj piratiziranega filma leta 2012, saj naj bi ga iz torrentov takrat potegnilo skoraj 9 milijonov spletnih gusarjev.
Kako potem, da je bil film pri gledalcih tako uspešen? No, en razlog je verjetno preprosto to, da so bili kritiki takrat že naveličani najstniških komedij, a gledalci se tega obroka očitno še niso prenajedli. Poleg tega je bila tematika zanimiva, saj si je vsak kdaj želel organizirati zabavo, o kateri bi nato še dolgo govorili. Projekt X se je v bistvu delno zgledoval po resničnih dogodkih, saj je leta 2008 16-letni Avstralec Corey Delaney na enak način organiziral zabavo na svojem domu, vabila pa je poslal preko takrat popularnega družabnega omrežja MySpace. Na zabavo je nato uletelo več kot 500 ljudi, situacija pa je narasla do te mere, da so se ljudje spopadli s policijo in jim s kamenjem celo uničili en avto. Corey je zaradi tega postal lokalna legenda, še posebej smešen in legendaren pa je nato postal njegov intervju, kjer ga jezna novinarka skuša pripraviti do obžalovanja, njemu pa je bilo za vse skupaj povsem vseeno.
Nizka kvota denarja je bila za razvoj filma pametno vložena. Za produkcijo filma je poskrbel Todd Phillips, ki se je nato odpravil delati filme Hangover, nato pa se je vrgel v resne filme tipa Joker. Projekt X vsebuje tudi naravnost legendarno glasbeno spremljavo, ki vključuje imena kot so Kid Cudi, A-Trak, J-Kwon in Steve Aoki.
Zaradi uspeha filma se je hitro začelo govoriti o nadaljevanju Projekt XX, ki bi moral nato iziti leta 2016, a od tega ni bilo nič, Jonathan Daniel Brown, ki je v filmu igral JB-ja pa je leta 2021 povedal, da lahko na nadaljevanje kar pozabimo.
Projekt X je na voljo za gledanje preko HBO Max-a, a v Sloveniji zaradi nekega razloga ni na voljo, tako da boste primorani v uporabo VPN-a.
O filmski predelavi superheroja Flasha se v bistvu govori že vse od osemdesetih, a projekt nikakor ni dobil nog, med razvojem pa je režiranje filma zapustilo več pomembnih oseb, dokler se na koncu ni na direktorskem stolčku ustalil Andy Muschietti, ta pa bo k življenju spravil scenarij, ki ga je spisala Christina Hodson, ki je znana po delu na filmu Bubmlebee.
Težave pri razvoju filma je povzročal tudi glavni igralec Ezra Miller, ki je zaradi kontroverznih izjav prišel praktično do točke, da bi bil od filma odpuščen, a Warner Bros. se na koncu za ta korak ni odločil in film je dejansko po desetletjih razvoja končno nared za velike ekrane.
Včeraj nam je DC Studios pripravil svež napovednik, ki pokaže marsikaj zanimivega. Glavni junak The Flash, ki je drugače povsem običajni možakar z imenom Barry Allen, se nekega dne zave, da lahko zaradi svojih moči tudi spreminja preteklost. Vendar pa skok nazaj v čas ne gre po načrtih, zato Barry pristane v alternativni dimenziji, ki pa se je znašla v hudi nevarnosti.
Naš planet namreč želi napasti Zod, ki je bil glavni zlikovec Superman filmov, a žal v tej dimenziji Supermana ni nikjer, da bi ga zaustavil. Barry mora tako na pomoč vpoklicati novo zasedbo superherojev, ki bo prevzela nalogo reševanja zemlje, ta nova ekipa pa skriva kar nekaj presenečenj.
Med temi lahko najdemo kar dva Batmana. Prvi prihaja iz aktualne dimenzije, kar pomeni, da bo za črno ogrinjalo poprijel Ben Affleck, a v alternativni Zemlji se bo iz pokoja dvignil igralec Michael Keaton, ki bo znan predvsem malce starejšim gledalcem. Keaton je namreč vlogo Batmana že odigral leta 1989 in 1992, oba filma pa sta še danes vredna ogleda – ne samo zaradi Keatona, ampak tudi zaradi njegovih dveh glavnih nasprotnikov. Leta 1989 se je v ikonični vlogi Jokerja preizkusil Jack Nicholson, leta 1992 pa v vlogi Penguina Danny DeVito.
Napovednik pričara veliko ogromnih eksplozij in naprednega CGI-ja, veliko pa je tudi obujanja nostalgije. Keaton bo nadel starinski Batmanov kostum, ki na sprednji strani nosi rumeno-črn logotip, usedel pa se bo tudi v svoj Batmobil in Batplane, ki ohranjata dizajn originalnih filmov.
Napovednik nam predstavi tudi Supergirl, ki bo očitno zamenjava za Supermana, igralka Gal Gadot pa se bo v tem filmu zopet vrnila v vlogo Wonder Woman.
The Flash bo v kina pridrvel 16. junija 2023, ni pa še jasno, če bo ta film vključen v prenovljeno vesolje, ki ga bosta povsem na novo vzpostavila James Gunn in Peter Safran.
Netflix je pri predelavi franšize The Witcher naletel na kar nekaj težav. Lanska ločena serija The Witcher: Blood Origins je bila popoln polom, glavna serija pa je lani prizadel hud udarec iz strani igralca Henryja Cavilla, ki je napovedal svoj odhod, tako da bo glavno vlogo Geralta prevzel Liam Hemsworth.
Vendar pa se bo Cavillovo slovo zgodilo šele v 4. sezoni, medtem pa se je pokazal prvi dražilnik za tretje poglavje, kjer vse še poteka po starih tirnicah. Geralt, Ciri in Yennefer se bodo zapletli v nove težave, saj želi vsak dobiti Ciri v svoje kremplje in izkoristiti njene posebne moči. Za petami jim bodo naravni in nadnaravni sovragi, saj jih bo na poti spremljal tudi Wild Hunt, ki smo ga dodobra spoznali tudi v trilogiji naslovov, ki jih je spočel razvijalec CD Projekt RED. Trojica bo tako večino časa na begu in Yennefer jih bo poskušala odpeljati v starodavno trdnjavo Aretuza, a tudi tam ne bodo varni, saj jih čakajo izdajstva, politične spletke in črna magija.
3. sezona serije bo razdeljena na dva dela. Prvo polovico bomo gledali od 29. junija dalje, medtem ko se bo druga odvila dober mesec kasneje in bo na spored prišla 27. julija. S tem Witcher avantur seveda še ne bo konec, saj je Netflix že napovedal 4. sezono z novim glavnim igralcem, od Henryja pa naj bi se v aktualni sezoni na prav poseben, herojski način – karkoli že to pomeni.
Netflix se je sicer malce ohladil glede napovedovanja novih projektov znotraj The Witcher univerzuma, vendar pa se je po drugi strani zopet zagnala mašinerija glede iger. Razvijalec CD Projekt RED je napovedal povsem novo trilogijo iger The Witcher, s tem da nameravajo predelati prvi del v bolj sodobno grafično preobleko, vse to pa bo grajeno znotraj pogona Unreal Engine 5.
ASUS je svojo verzijo prenosnega PC-ja – ROG Ally – prvič napovedal 1. aprila in večina jih je bila takrat mnenja, da je vse skupaj samo potegavščina, nakar je podjetje razkrilo, da misli povsem resno, pred kratkim pa so razkrili tudi nekaj dodatnih specifikacij te izjemno mične naprave, ki se več kot očitno zgleduje po Valvovem izdelku Steam Deck.
Strojni deli so več kot zanimivi, saj je ASUS v napravo vdelal povsem novo serijo AMD-jevih čipovja Ryzen Z1, ki je namenjen specifično poganjanju takšnih ročnih PC-jev. Čipovje vsebuje procesor Zen 4 in grafični čip RDNA 3, to pa je bilo proizvedeno na 4 nm proizvodni liniji, kar je celo manj od najsodobnejših PC procesorjev, ki so bili delani na 5 in 6 nm linijah. AMD ponuja še čipovje Ryzen Z1 Extreme, ki bo seveda dražje, zaradi česar predvidevamo, da bo ROG Ally na voljo v različnih konfiguracijah.
Kar se tiče ekrana bo ta v premer meril 7 palcev in bo vseboval maksimalno ločljivost 1080p, slika pa se bo osveževala pri 120 Hz. Žal ekran ne bo OLED, saj ASUS pravi, da trenutno nihče ne izdeluje OLED zaslonov v tako majhnem premeru, da bi pa specifično zagnali proizvodno linijo za samo en takšen izdelek, ki je navsezadnje nekakšen eksperiment, pa bi bil prevelik finančni zalogaj s potencialno velikimi izgubami.
Kar se tiče ostalih specifikacij bo Ally v marsikakšnem pogledu podoben Steam Decku. Obe napravi bosta vsebovali 16 GB LPDDR5 pomnilnika, a Ally bo vseboval podporo za Micro SD kartice tipa UHS-2, medtem ko je Deck omejen na UHS-1. Prav tako bo Ally vseboval podporo za Wi-Fi 6E, medtem ko Steam Deck podpira samo Wi-Fi 5.
Napravi sta si slični tudi po dizajnu. ROG Ally bo tehtal 669 gramov, kar je malce več od Decka, medtem ko je razporeditev gumbov pri obeh napravah skoraj identična – vključno z dodatnima sprožilnikoma, ki ju najdemo na hrbtni strani. Vendar pa Ally ne bo vseboval dveh sledilnih ploščic, ki ju vsebuje Deck, ti pa sta hudo prav prišli pri imitiranju miške.
Kar bo najbolj zanimivo videti pri tej napravi bo integracija sistema Windows 11. Steam Deck namreč deluje na principu Linuxa, ki je veliko bolj prilagodljiv, medtem ko so Okna bolj okorna in ASUS bo tako moral poskrbeti za povsem nov uporabniški vmesnik. Večino stvari bomo zaganjali preko njihove aplikacije Armory Crate, ki pa se je ob mojem testiranju telefona ROG Phone izkazala za dokaj zmedeno. Po drugi strani pa bo Windows 11 omogočal veliko lažje poganjanje iger, saj ne bomo več omejeni samo na Steam, ampak bo vključena podpora tudi za GOG, Ubisoft Connect in Epic Games. Tehnično lahko te stvari zaganjamo tudi preko Steam Decka, a tam se je treba spustiti v prilagajanje preko Linuxa, česar pa ne zna izkoristiti vsak nedeljski igralec.
Skrivnost ostaja samo še cena. ASUS pravi, da zaradi dogovora s partnerji te še ne morejo razkriti vse do izida naprave, ki se bo zgodil 11. maja, so pa zraven obljubili, da za napravo zagotovo ne bo treba odšteti več kot 1.000 €.
Zdi se, da v zadnjih nekaj letih vsak večji studio želi preseliti svojo igričarsko franšizo bodisi na filmske ali pa televizijske ekrane, za takšne predelave pa so postale popularne tudi namizne igre. Sicer je za namiznice najbolj smiselno predelovati kakšne RPG-je, saj ima ta žanr iger na račun fantazijskih elementov veliko več potencialnega materiala, ki ga lahko nato razvijalec uporabi za razvoj napete namizne kampanje, a nihče ne pravi, da ne morejo biti uspešni tudi drugi žanri.
Založnik Acitivision se je zato združil s podjetji Arcane Wonder, Genuine Entertainment in Evolution, njihov skupni trud pa bo prva namizna igra, ki se bo dogajala znotraj popularne franšize Call of Duty.
Za novo namiznico smo zaenkrat dobili samo kratek dražilnik, ki pa ne pove skoraj ničesar. Vemo zgolj to, da bomo nastopali v vlogi elitnih vojakov, da bomo gledali v lepo modelirane figurice vojščakov in njihove opreme in da bo igralna plošča vsebovala nekaj tistih najbolj popularnih map, ki jih je v svojem dvajsetletnem obstoju izvrgla franšiza Call of Duty.
Namizna igra Call of Duty: The Board Game bo jeseni 2023 najprej skočila na Kickstarter, saj je to zdaj za takšne izdelke postala že tradicija, pa čeprav za kreacijo stoji podjetje, ki verjetno lahko za stroške izdelave pokrije s tedenskim prilivom mikrotranskacij iz Warzona. Poln izid bo nato sledil leta 2024, a kakšnega bolj okvirnega datuma nismo dobili, bo pa v prihajajočih mesecih razkritih malce več informacij.
Animirana serija Big Mouth sicer spremlja življenja osnovnošolcev, a tematika mešanja komedije z resnimi podtoni je namenjena starejšemu občinstvu. Netflix ima rad takšne stvari, saj je na podoben način gledalcem predstavil risano serijo BoJack Horseman, ki je med svojim obratovanjem doživela 6 sezon, Big Mouth pa se lahko pohvali s še večjim dosežkom, saj bo letos prejel svojo 7. sezono, v 2024 pa še 8. sezono.
S tem bo Big Mouth postala najdlje trajajoča animirana serije tega pretočnega servisa, ki je znan po temu, da zelo nerad serijam podari več kot nekje 5 sezon, nekatere pa ugasne že po prvem poglavju, če ta pred televizorje ne posadi dovolj riti. Big Mouth je bil očitno pri temu uspešen, a tudi takšne gledane zadeve imajo očitno svoj rok trajanja. Ustvarjalec serije Nick Kroll je za spletno stran Deadline potrdil, da bo 8. sezona, ki jo bomo gledali enkrat naslednje leto, hkrati tudi zadnja.
EXCLUSIVE: Ahead of ‘Big Mouth’s Season 7 premiere, Netflix has renewed the Emmy-winning adult animated comedy series for a milestone eighth season, which will be its last https://t.co/0zvJXbnp1l
Big Mouth sledi zasedbi osnovnošolcev, ki jih poleg domače naloge mučijo tudi vzhajajoča pubertetniška čustva, ob strani pa jim stojijo luštkane zveri, imenovane Hormone Monsters. Vse to je dobra podlaga za celo serijo komičnih zapletov, šale pa so take, da niso ravno namenjene osnovnošolcem, ampak bolj tistim, ki imajo za sabo že nekaj kilometrine.
Big Mouth je izrodil ločeno serijo Human Resources, ta pa se je osredotočila na življenja hormonskih pošasti, ki so za pomoč ljudem morale vsak dan obiskovati pisarne. Ta serija očitno ni dobila takšne noge, kot si jih je Netflix zaželel, tako da bo njena 2. sezona hkrati tudi zadnja, zgodba te pa se bo prepletla z zadnjima sezonama Big Moutha.
Hollow Knight velja za enega od najbolj popularnih indie naslovov, ki je v letu 2017 hitro očaral igričarsko publiko, razvijalec Team Cherry pa je brž postal eno najbolj spoštovanih imen znotraj igričarske industrije. Igra je nato pridobila nekaj posodobitev, razvijalec pa je leta 2019 napovedal nadaljevanje Silksong in oboževalci vse od takrat pridno in potrpežljivo čakajo na izid novega dela.
Silksong naj bi po zadnjih informacijah izšel enkrat pred 12. junijem 2023. Ta datum gre na račun tega, da je Microsoft na ta isti dan lani pokazal svojo obsežnejšo konferenco, v njej pokazal napovednik za Silksong, zraven pa še pridodal, da bodo vse pokaze igre izšle v roku enega leta.
Skupnost sicer dvomi, da bomo junija res igrali novo poglavje Hollow Knighta, saj Team Cherry že dolgo ni pokazal ničesar res novega, do izida pa je samo še dober mesec in pol. Vendar pa so privrženci tega naslova vajeni čakanja, vmes pa se radi zamotijo s ponovnim preigravanjem originala, zaradi večjega moda pa so morda za novo preigravanje dobili najboljši izgovor doslej.
Skupina prostovoljcev je namreč poskrbela za zvočno igranje čisto vseh žužkov, ki jih srečate skozi kampanjo. Hallownest Vocalized je projekt za katerega ni poskrbela umetna inteligenca, ampak več kot 100 različnih zvočnih igralcev, ki so k življenju spravili celo zasedbo likov. Zvočno pa niso oživele samo osebe, ampak tudi zapiski znotraj dnevnikov, opisi predmetov, z angleščino pa vas bodo zdaj nagovarjali tudi sovražniki.
Hollow Knight do sedaj ni imel zvočnega govorjenja, saj so vse žuželke samo nekaj momljale in so malce spomnile na simščino, ki jo najdemo znotraj iger The Sims. Mod pa preko govorcev v podzemlje vnese nekaj novega življenja in glede na napovednik so se zvočni igralci odrezali presenetljivo dobro in svoje govoričenje prilagodili na tip karakterja, ki ga vsebuje vsak od prebivalcev Hollownesta.
Mod je seveda brezplačen, za namestitev pa boste najprej potrebovali orodje Scarab Mod Launcer, ki ga najdete tule, nato pa znotraj tega samo poiščete vnos Hallownest Vocalized ter začnete z igranjem.
Prijave za naš naslednji turnir POP-UP so se odprle že v začetku tega meseca in zdaj se počasi, a vztrajno približujemo končnemu datumu, ko se bosta tekmovanji iz iger Assetto Corsa Competizione in Beat Saber končno tudi uresničili.
Več informacij glede tekmovanj lahko najdete na sledeči povezavi in po novem tudi na uradni strani Mimovrste, za namene tega članka pa bo dovolj hitra obnova: 28. aprila ob 15.00 se bosta v prostorih trgovine Mimovrste BTC Ljubljana ob istem času odvila dva turnirja. Prvi bo kot naročen za vse tiste, ki se jim po krvi pretaka bencin, saj se boste usedli na dirkalni simulator UVI Racing in se preizkusili v lovljenju najhitrejšega časa znotraj igre Assetto Corsa Competizione, drugi pa je namenjen ljubiteljem VR zabave, saj bo treba razmigati plesne mišice znotraj popularne igre Beat Saber.
A vse to že vemo, zdaj pa je napočil čas, da razkrijemo kaj vse bodo tekmovalci prejeli v zameno za svoj nakup kart, ki omogoča sodelovanje v obeh turnirjih.
Lotimo se najprej nagrad za dirkače, ki se bodo preizkusili v dirkačini Assetto Corsa Competizione, za katero so prijave še vedno odprte. Pri dirkanju bodo prvi štirje uvrščeni prejeli naslednje nagrade:
mesto – volan Logitech G923. Če ste kdaj obiskali kakšnega od naših dogodkov, potem ste v rokah že sukali tole zadevo, ki je kvalitetna in ne deluje samo na PC-ju, ampak tudi na konzolah PlayStation 4 in 5.
mesto – miška Logitech G502 X. Vsestranska miška, ki vsebuje ogromno gumbov, kljub temu pa tehta vsega 89 gramov. Mi smo v naši recenziji opisali različico Plus in bili ob uporabi presneto impresionirani. Da bo igranje potekalo brez zatikanja bo drugouvrščeni prejel še ogromno podlogo za miško Logitech G840 XL.
mesto – mehanska tipkovnica Lenovo Legion K500. Ta gaming tipkovnica vsebuje RGB osvetlitev, je polne velikosti in vsebuje Red stikala, ki so z odlično odzivnostjo kot nalašč za prvoosebne streljanke. Da bosta miška in tipkovnica stabilni bo poskrbela pridodana podloga Lenovo Legion XL.
mesto – slušalke Lenovo Legion H500. Tudi četrtouvrščeni bo prejel lepo nagrado v obliki udobnih slušalk Lenovo Legion H500, ki med drugim podpirajo tudi virtualen 7.1 prostorski zvok.
Nato so tule še tekmovalci igre Beat Saber, ki si bodo z uspešnimi plesnimi gibi razdelili periferijo podjetij ASUS in UVI, oboje pa bo v skupni vrednosti 300 €.
Treba je omeniti, da bo čisto vsak udeleženec s kupljeno karto prejel darilni paket v vrednosti 15 €, tako da vsak dobi nazaj več kot pa je vložil v nakup karte.
Vabljeni niste samo tekmovalci, ampak tudi gledalci, ki boste lahko spremljali vrhunske dirkače in plesalce, nakar se boste lahko tudi sami usedli v dirkalni simulator ali pa si na glavo nadeli VR očala. Na dogodku bo prisoten tudi član dirkaške ekipe 32nd Drift Squadron, ki bo imel pred vhodom parkiran svoj okrašen cestni dirkalnik, ki nase vabi poglede, kjerkoli se že pojavi.
Se vidimo 28. aprila ob 15.00 na Mimovrste BTC Ljubljana, ki se nahaja na Šmartinski cesti 152, Ljubljana!
Kot vedno izpeljava turnirja ne bi bila možna brez izdatne podpore partnerjev, ki so topot UVI, Logitech, Lenovo, Samsung in seveda Mimovrste.
Dogodek NightStrike katerega organizira 32nd Drift Squadron.
Razvijalec Guerrilla Games nas je letos že dvakrat vrnil v raziskovanje sveta franšize Horizon. Najprej smo preko PSVR 2 naslova Call of the Mountain ugledali nekaj predzgodbe, ki se je pripetila pred igro Horizon Forbidden West, dodatek Burning Shores pa zgodbo drugega dela lepo zaključi in nas hkrati pripravi na tretji del, ki je zagotovo že globoko sredi izdelave.
Roko na srce od DLC-ja, ki v današnjem ekstremno dragem svetu stane vsega 20 € nisem pričakoval preveč in res je, da bo navadni nedeljski igralec iz izkušnje izvlekel nekje 5 ur vsebine, medtem ko lahko tisti, ki radi pretaknete vsak kotiček in izpolnite zahtevo vsake trofeje, ven potegnete nekje 15 ur vsebine.
Vendar pa nam ta kratki dodatek vseeno ponudi kar nekaj kvalitetne zabave, ki sicer ne dostavi ničesar res revolucionarnega, a igralno formulo malce popestri, dopolni in namigne, v kakšno smer se bo morebiti odvil Horizon 3.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Guerrilla Games Založnik: Sony Platforme: PS5 Nakup:PlayStation trgovina Datum izida: 19. april 2023 Cena: 19,99 €
Igrano na: PlayStation 5
Za razliko od dodatka The Frozen Wild, ki je izšel za originalno igro Horizon Zero Dawn, DLC-ja Burning Shores ne moremo začeti igrati kadarkoli, ampak je treba zanj najprej izpolniti nekaj pogojev. To je sicer logično, saj je razširitev neposredno nadaljevanje epiloga iz Forbidden Westa, tako da boste za igranje morali najprej morali zaključiti originalno kampanjo, šele nato pa vas bo poklical Sylens, kar je eden od grenkih trenutkov igre, saj verjetno gledate zadnji nastop legendarnega igralca Lanca Reddicka, ki je nenadoma umrl star samo 60 let.
Sylens ima za Aloy novo nalogo, saj mu je uspelo izslediti potencialno rešitev za tisti titanski problem, na katerega smo naleteli ob koncu kampanje. Vendar pa bo treba za izsleditev potencialne rešitve treba skočiti na področje goreče obale, ki je bila nekoč dom Los Angelesu, zdaj pa se tam pretaka samo še lava skozi zapuščene ruševine.
Okolico zapuščenega Los Angelesa sem po Dead Island 2 v enem tednu obiskal kar dvakrat.
Guerrilla Games me je že na tem področju presenetil, saj sem ob prehodu na novi del sveta pričakoval veliko manjšo mapo, a Burning Shores je kar konkreten zalogaj nove okolice, ki ga bomo sprva lahko prečkali samo preko motornega čolna. Aloy namreč na začetku ne more vpoklicati letečega mehanskega dinozavra Sunwinga, kar je problem, saj velik del mape sestavlja morje in majhni otočki, zato bi bilo zračno prečkanje teh razdalj skoraj nuja.
K sreči tudi čolniček ni od muh in tako nam Burning Shores ponudi malce drugačno mehaniko raziskovanja okolice, ki je bomo veliko raziskali tudi pod vodno površino. Tu nam prav pride novost, ki jo lahko vključimo med nastavitvami igre, ta pa naredi raziskovanja globin malce manj strašljivo, kar je kot naročeno za vse tiste, ki jih pesti fobija Talasofobija.
Raziskovanje nas bo nagradilo z novimi surovinami, ki nam bodo prav prišle pri nadgrajevanju opreme, čeprav moram priznati, da bi si želel malce večjega priliva povsem novih orožij in oklepov. Kljub temu se pretikanje skritih kotičkov splača, prevažanje s čolničkom pa doda na raziskovalno žilico nov priokus. To se kasneje malce spremeni, saj Aloy dobi dostop do nove jahalne zverine, ki nas lahko dvigne visoko med oblake in pohitri prečkanje sveta, zaradi tega čolniček postane kasneje žalostno pozabljen, saj nekako izgubi svoj namen.
Novost je lava, ki je smrtonosna in doda raziskovanju nov nivo nevarnosti.
Prečkanje sveta je tokrat tudi malce manj samotarsko od prej, razlog pa tiči v novi spremljevalki z imenom Seyka, ki nas bo spremljala na dobrem deležu naše hojene in leteče poti. Sicer novi liki za Horizon franšizo niso nič novega, a Seyka bo očitno igrala veliko vlogo tudi v prihajajočih delih. V mnogih pogledih je Seyka zelo slična Aloy: tudi ona je bojevnica, ki se ne ustraši nobenega izziva, njena dinamika z našo herojinjo pa je odlična. Dekleti se enostavno ujameta in njuno zbadanje vam bo v vmesnih sekvencah na obraz izvabilo nasmeh, k temu dobremu vtisu pa pripomore tudi znova odlično glasovno podajanje. Nekateri sicer pravijo, da se igralka Ashly Burch v vlogi Aloy ni preveč izkazala, a meni je enostavno perfektna za to vlogo, Kylie Liya Page v vlogi Seyke pa je odličen dopolnilni partner.
Seyka bo v tretjem delu zagotovo igrala ogromno vlogo.
Žal igra ne popravi ene od mojih glavnih zamer, ki izvira iz Forbidden Westa in ta se tiče boja. V moji recenziji se lani potožil, da nam igra enostavno naloži preveč orožij, posebnih veščin in puščic, ki jih je treba v ustreznem trenutku sprožiti na pravega sovraga. Situacija se tule ne izboljša, ampak v nekaterih pogledih postane še bolj zmedena, saj dobimo novo razvojno drevo z dodatnimi veščinami, kar pomeni še več finomehaničnega prilagajanja fines bitk. Zadeva skozi čas postane prav mučna, saj na najtežji težavnosti nekateri robotski dinozavri preprosto nočejo crkniti, nova pošast Bilegut pa je v bistvu ogromna žaba, ki je mestoma preprosta preveč agilna za naše sposobnosti.
Čakajo vas tudi novi nasprotniki, skupaj s spektakularnim zaključnim šefom.
Situacija na koncu pride do komične ravni, ko se spopademo z glavnim šefom, ki je v bistvu največji v seriji doslej. Vizualno impresiven spopad pa za igranje ni tako užiten, kot pa bi moral biti, saj nas njegovi napadi odbijajo na vse strani in uboga Aloy med bitko več časa preživi na hrbtu kot pa sredi dejanske akcije. Vse ni sicer slabo, saj nam novost izstreljevanja kabla na hrbet živali pride prav za finišerje ali pa za trenutke, ko robota onesposobimo, a smo predaleč, da bi mu lahko še dodatno stisnili uničujočega kritikalca.
Kar se tiče vizualnih elementov je Burning Shores prekrasen naslov. Ne morem sicer reči, da je preskok ekskluzivno na konzolo PlayStation 5 prinesel res neverjetne grafične nadgradnje in čeprav je šviganje med oblaki impresivno, tam gor nimaš kaj res preveč za početi. Vendar pa je bil že Forbidden West eden od vizualnih šampionov konzole PlayStation 5, Burning Shores pa celotni podobi doda samo še češnjico na vrh impresivne grafične tortice.
Horizon Forbidden West: Burning Shores se tako izkaže za prav lep dodatek, ki bi sicer lahko bil vsebinsko malce bolj obsežen, a glede na ceno sem zadovoljen s tem, kar smo dobili. Za veterane serije je tole obvezno preigravanje, saj nam da konec lepo vpogled v prihajajoči tretji del, za katerega upamo, da ga bomo doživeli še na tej generaciji konzol.
Družabno omrežje Twitter je nedavno stopilo v novo ero svojega obstoja. Vse od prevzema ekscentričnega milijonarja Elona Muska je šel Twitter čez več faz sprememb, ki so vključevale množična odpuščanja in možnost vpeljave naročnine, ki jo je Musk poimenoval Twitter Blue. Gre v bistvu za tisto modro kljukico, ki jih gledamo ob najbolj pomembnih imenih, kar naj bi pomenilo, da je tole avtentičen račun slavnega imena in ne nek ponaredek.
Modre kljukice so obstajale že pred prihodom Muska, a takrat so bile brezplačne, po novem pa je za njih treba plačati 8 $ mesečno, poleg tega pa je treba račun še dodatno verificirati preko telefonske številke. Mnogim te spremembe niso bile všeč in za nekaj časa je veljalo, da tisti, ki so že imeli modre oznake, teh ne bodo izgubili niti ob prehodu na nov finančni model, potem pa se je Musk premislil in slavne osebe in inštitucije so množično začele izgubljati svoje kljukice.
Pravilo pa očitno ne velja za vse. Eden bolj glasnih nasprotnikov novega pravila je bil že od začetka pisatelj Stephen King, ki pa kljub vsemu še zmeraj nosi modro kljukico. Sam pravi, da za zadevo ni plačal ali pa priložil kakšne telefonske številke, nakar se je oglasil Elon in priznal, da mu je sam “častil” naročnino. Musk je nato priznal, da plačuje za kar nekaj naročnin slavnih oseb, a kdo vse so to ni znano. Zagotovo pa sem notri spadata še igralec William Shatner in košarkar LeBron James, saj sta oba javno izrazila, da naročnine ne nameravata plačevati.
Med te osebe pa lahko očitno prištejemo tudi tiste slavne, ki niso več med nami. Anthony Bourdain, Kobe Bryant, Norm Macdonald, Chadwick Boseman in Michael Jackson so prepoznavna imena, ki jih ni več v svetu živih, a na Twitterju računi ponosno nosijo modre kljukice. Kdo za njih plačuje ni znano in povsem možno je, da za naročnino skrbi kakšna PR firma, a po drugi strani računa slavnega kuharja Bourdaina že od leta 2018, torej njegove smrti, ni čivknil ene objave, zato nekako ne bi niti imela smisla njegovo vdrževanje.
Ste že kdaj slišali za pisatelja Demetriousa Polychrona? Se nam je kar zdelo da ne, čeprav se tip že leta trudi da bi ga opazili in spoštovali kot priznanega pisatelja fantazije. Demetrious pa se od kolegov malce razlikuje, saj je tip tako veliko oboževalec dela JRR Tolkiena, da kje začel kar pisati svoje knjige, ki pa se dogajajo v njegovem svetu.
Temu se reče “fanficition” in takšna dela prihajajo iz strani oboževalcev, ki bi radi doživeli več avantur iz svetov svojih priljubljenih avtorjev, a se jim včasih ne da čakati, zato spišejo svoje verzije dogodkov. Zadeva je na nek način slična modderjem iz igričarskega sveta in v obeh primerih zaradi takšnih izdelkov nihče ne trpi. Situacija pa se hitro spremeni, če na način tega kopiranja začne nekdo služiti, saj se nato začnejo kršiti avtorske pravice, čemur hitro sledi tožba.
V primeru Demetriousa pa se tu zgodba zakomplicira in v bistvu še meni ni povsem jasna. Demetrious je spisal knjigo z naslovom The Fellowship of The King: The War of The Rings, to leta 2017 celo uspešno registriral na ameriškem uradu za avtorske pravice, nato pa večkrat poskušal konktaktirati Simona Tolkiena, ki trenutno nadzoruje Tolkienovo zapuščino, saj je nekako skušal vzpostaviti sodelovanje, a ta mu ni odgovoril. Nato je najel odvetnika, da bi ta v njegovem imenu kontaktiral Tolkiena, a tudi ta prošnja je bila zavrnjena. Na koncu je celo osebno obiskal dom Simona, mu v nabiralniku pustil kopijo svoje knjige, a tudi na to ni bilo odgovora.
Demetrious je nato kljub temu začel svojo knjigo prodajati na Amazonu, ravno proti njemu in tudi Simonu Tolkienu pa je pred kratkim vložil tožbo, ki za izplačilo zahteva kar 250 milijonov dolarjev. Razlog je Amazonova lastna serija The Rings of Power, ki naj bi kopirala stvari iz njegove knjige. En primer tega je hobbitka Elanor, ki se pojavi v njegovi knjigi in hkrati tudi v seriji. V knjigi je Elanor hčerka Samwisa in Rosie, zato je njeno polno ime Elanor Gamgee Gardner, v seriji pa je to povsem nov lik, ki pač samo nosi ime Elanor. Treba je upoštevati, da si Elanor Gamgee Gardner ni izmislil Demetrious, ampak JRR Tolkien, tako da nimamo pojma, od kje ima zdaj avtor idejo, da je kdorkoli kršil njegove pravice, saj jih je v bistvu sam ukradel.
Vendar pa je bila tožba vložena in nekako dvomimo, da bo Demetrious od nje kaj zaslužil, a če ne drugega, je zaradi pisanja medijev in same tožbe končno dosegel tisto, kar si je želel vsa ta leta: Simon Tolkien ga je končno opazil. Vendar pa ga je morda opazil preveč in nič se ne bi čudili, če bi Demetriousa nekdo udaril s protitožbo, ki bi njega obtožila kraje intelektualne vsebine. Njegova knjiga je bila že umaknjena iz Amazona, na spletni strani Goodreads pa nosi porazno oceno 1,32.
Ko si kakšen večji naslov na strani Metacritic prisluži ekstremno nizke ocene iz strani igralcev, to lahko pomeni samo tri stvari: bodisi je igra res zanič, kar bodo nato nakazale tudi ocene kritikov; igra je katastrofalno optimizirana; igra vsebuje vsebino, ki je najverjetneje razkurila vse tiste, ki jim gibanje LGBTQ ne diši preveč.
Slednje velja za igro Horizon: Forbidden West, ki nas v najnovejšem dodatku Burning Shores zapelje v raziskovanje post-apokaliptične okolice Los Angelesa, Aloy pa se bo tam morala soočiti z novimi nevarnostmi. Dodatek je bil spočet samo za konzolo PlayStation 5, saj je razvijalec Guerrilla Games poskušal malce eksperimentirati s tehnologijo, to pa so najbolj nazorno postorili z novim sistemom hudo realističnih oblakov.
Kljub temu, da se recenzije igre iz strani kritikov gibljejo pri visokih ocenah, pa to niti približno ne velja za mnenja nekaterih igralcev. Na Metacriticu je skupna ocena kritikov 82, pri igralcih pa je od skupno 1.131 kritik obveljala povprečna ocena 3,3.
Razlog za nizko številko tokrat ni slaba optimizacija, ampak dejstvo, da je Guerrilla Games zapeljal glavni lik Aloy v smer, ki nekaterim ni všeč. Tule sledijo kratki kvarniki, ki pa za igralce te franšize ne bi smeli biti preveč presenetljivi.
Aloy namreč lahko v dodatku dobi svojo prvo romanco, to pa postane Seyka – pripadnica ljudstva Quen, ki je, tako kot Aloy, ženska, ki zna poskrbeti sama zase, a vsebuje tudi nežnejšo plat. Je eden od večjih likov tega dodatka in je tudi prva oseba, s katero se lahko Aloy romantično zaplete. To se zgodi povsem na koncu dodatka kot nekakšen epilog in igralec ima pri temu celo izbiro: bodisi se odloči za poljub ali pa Aloy ostane profesionalna do konca in se od Seyke samo poslovi kot vsakega drugega lika, ki je med igranjem za kratek čas prečkal pot.
Kljub temu, da je ta razplet opcijski, pa to nekaterih igralcev na Metacriticu ni pomirilo. Eni razvijalca obtožujejo “wokeizma”, drugi pravijo, da je ta poljub bil povsem nepotreben in da Guerrilla Games na silo poskuša spremeniti že vzpostavljen lik. Tretji pravijo, da je vse skupaj krivda Sonyja, ki želi po Ellie iz The Last of Us zdaj že drugo virtualno osebo spremeniti v lezbijko.
Metacritic pri teh recenzijah bolj redko poseže v brisanje in vprašanje ostaja, koliko od teh negativnih ocen prihaja iz strani ljudi, ki so dodatek sploh kdaj zagnali, saj lahko vsak napiše karkoli, Metacritic pa ne zahteva nobene prave verifikacije, a nekateri so se začeli spraševati, če bi morda spletna stran morala vseeno začeti s kakšnim večjim nadzorom, ki bi vsaj malce zaustavil takšne trende recenzijskega bombardiranja.
Za igro, ki je bila v razvoju več kot desetletje bi morda kdo pričakoval nekaj revolucionarnega, a takšen razvojni cikel v igričarski industriji v resnici ne pomeni nič dobrega. Razlog za leta kovanja kode tiči namreč v temu, da se je naslov ujel v razvojni pekel, kjer je razvijalec neprestano spreminjal ideje, zaradi česar je bilo treba kodo večkrat zavreči ali pa jo dodobra dodelati.
Kaj točno je šlo narobe v razvoju igre Dead Island 2 bomo bržkone enkrat izvedeli preko nekega dokumentarca, a splošno prepričanje pred izidom je bilo, da zadeva ne bo vredna svoje cene, saj je projekt večkrat zamenjal razvijalca, dokler za vajeti ni poprijel studio Dambuster Studios in ta se je pri finiširanju razvoja odrezal presenetljivo dobro.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Dambuster Studios Založnik: Deep Silver Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO Nakup:Epic Games 59,99 €; PS5, PS4 56,34 € Datum izida: 21. april 2023 Igrano na: PlayStation 5
Zvrst: prvoosebna avantura v odprtem svetu
Dead Island 2 namreč ni neka mojstrovina, a svojo nalogo razčesavanja zombijev opravi dovolj dostojno, da lahko zadevo zlahka priporočimo vsem tistim, ki jih je morda Dying Light 2 razočaral in bi si želeli izkusiti nekaj zabavnega, preprostega in navsezadnje tudi nagnusnega.
Seveda so primerjave z igrama Dying Light 1 in 2 neizogibne, saj si igri delita veliko skupnih temeljev, a se v marsičemu tudi razlikujeta in ena od pomembnejših razlik je sam svet.
Dead Island 2 se namreč dogaja v postapokaliptični okolici Los Angelesa, zgodba pa je nadaljevanje dogodkov iz prvega dela, v katerem smo se sprehajali po otoku Banoi, kar se je navezovalo tudi na samo ime igre. Los Angeles po drugi strani ni otok, ampak razvijalec si s tem ni preveč belil glave, saj nam je želel predstaviti samo velemesto, ki je poseljeno s stolpnicami, vilami in bogatunskimi hoteli, vse to dogajanje pa ni postavljeno v resnični odprti svet, ampak je razdeljeno po stopnjah, ki jih prekinjajo nalagalni zasloni.
Igra je presnet krvava, a ob raztelešanju zombijev vam vseeno ne bo postalo slabo.
Za igranje boste najprej izbrali enega od šesterice junakov, ki jih boste nato skozi okoli 20 urno zgodbo popeljali skozi predele Los Angelesa, ki se tule imenuje Hell-A. Vsak od teh likov nosi svoje bonuse in minuse, a bolj kot njihove statistike so pomembne njihove osebnosti. Med igranjem vaš izbrani heroj hudo veliko jezika in to ne sam pri sebi, ampak tudi pri komunikaciji z okoli stoječimi NPC-ji, vsak od junakov pa ima svojega glasovnega podajalca ter svoje unikatne vrstice dialoga. Za svoje igranje sem si izbral Jacoba, ki ima presneto nabrušen jezik in dober smisel za humor, ki me je dejansko večkrat pripeljal do nasmeška in preizkus vseh teh likov nudi zelo dober izgovor za večkratno preigravanje zgodbe.
Štorija je sicer dokaj šibka in ne dostavi kakšnih res omembe vrednih dogodkov. Začne se tako, da zaradi napada zombija na potniškem letalu zgrmite na tla Los Angelesa, nakar hitro odkrijete, da ste imuni na pike zombijev, zaradi česar je vaša kri potencialna rešitev vseh problemov, a najprej se je treba prebiti do znanstvenika, ki zna iz vašega DNK-ja potegniti kaj koristnega, pot pa vas bo vodila skozi vile in hotele razvajenih bogatašev, ki se še kar ne morejo sprijazniti z novo realnostjo.
Pretikali boste bogate soseske, med katerimi se znajde tudi Beverly Hills.
Čeprav se Dead Island 2 ne odvija v odprtem svetu, to ne pomeni, da je igranje povsem linearno. Stopnje namreč ponujajo veliko možnosti raziskovanja, tako da se splača nos poriniti v kakšen zapuščen luksuzni dom ali pa bencinsko postajo. Treba je pohvaliti izjemno pozornost do podrobnosti stopenj in nekateri domovi so ustvarjeni tako premeteno, da se zdijo kot preslikava iz resničnega življenja. Dober primer je denimo moje raziskovanje naključnega luksuznega doma, ki je bil sestavljen iz treh nadstropij, vseboval je več bazenov, v kleti pa celo bowling stezo. Skozi raziskovanje sem odkril dnevnik, ki je razkril, da tale dom pripada neki popularni streamerki, nakar sem na neki tabli celo odkril zapisane točke prihajajočega opravičila.
Se pa to naključno raziskovanje včasih malce zaplete, saj boste naleteli na zaprta vrata, ki jih preprosto ne morete odkleniti, razlog za to pa je, da se ta odprejo šele takrat, ko sprejmemo ustrezno stransko nalogo. Igra vas nato ne opozori, saj boste pri raziskovanju samo naleteli na zid, kar je dokaj tečno, če ste pred tem porabili dolge minute za deratizacijo zombijev. Igra namreč že očiščene prostore zelo rada hitro zopet naseli z novimi nemrtvimi in ni redek trenutek, da na neki ulici pobiješ vse, greš malce naprej in ko se izza enega ovinka zopet vrneš na lokacijo, je spet vse oživelo. No, omrtvelo.
K sreči je boj presneto zabaven, tako da večkratno čiščenje istih prostorov ni tako tečno kot bi lahko bilo. Za puljenje plevela se boste zanašali na vrsto hladnih orožij kot so sekire, sablje, katane, noži, francozi in golf palice, bolj redko pa boste naleteli tudi na strelna orožja kot so puške, pištole, revolverji in brzostrelke. Vsa orožja se delijo po redkosti in moči, na okoli razpostavljenih mizah pa jim lahko dodajamo razne okraske in jih naredimo močnejša. Nadgrajevali ne boste samo orožij, ampak tudi samega sebe, saj vam pridno pobijanje nemrtvega mesa viša stopnjo, to pa vam odklepa nove karte, ki prinašajo posebne veščine.
Poleg mahanja z orožji bo treba kakšnega zombaklja ujeti tudi v električno ali ognjeno past.
Vse to je nato treba izrabiti v boju, kjer se tudi nasprotniki delijo po stopnjah in bolje za vas, da ste pridno nabirali izkušnje, saj če je že navadni zombie samo stopnjo nad vami, to pomeni ogromno večjo prizadejano škodo, zaradi česar lahko podležete v samo dveh udarcih. Sicer neko “grindanje” ni potrebno, saj boste ujeli zahtevane stopnje glavne zgodbe že tako, če opravite kakšno stransko nalogo, a včasih se zna zgoditi, da naletite na situacije, kjer ste za nasprotnika enostavno prešibki.
Pri mahanju s hladnimi orožji je najboljša taktika, da zombaklja najprej zbijete na tla, nakar mu začnete razbijati glavo, ob tem pa se boste čudili nagnusnim učinkom razpadanja telesc. Zombije režete, jim z gorjačo razbijate lobanje ali pa jih zakurite, vse to pa na njih pušča verne poškodbe. Pri boju se je pametno zanašati tudi na okolico, saj lahko denimo pri zažiganju bencina ustvarite pravi ognjeni pekel, ki lahko hitro pospravi večje in manjše nasprotnike, ti pa se delijo tudi na različne tipe, ki so odporni na določene poškodbe. Gasilski zombie je denimo odporen na ogenj, tisti v skafandru pa se požvižgajo na strup. Med pretepanjem je tako treba tudi malce kombinirati, če ne lahko hitro podležete, k sreči pa smrt ni preveč kaznujoča in vas vrne samo nekaj metrov od točke smrti.
Ena od zamer leti tudi na dejstvo, da ne moremo kar vsega prijeti v roko in zavihteti v orožje ali pa so stvari neinteraktivne. Tule bi lahko zaigrali kakšno rundo bowlinga ali pa v roke pograbili kroglo in jo zavihteli kot orožje, a nič od tega ni mogoče.
Grafično gledano je tole čudovit naslov, čeprav včasih mimike obraza ne dohitevajo rečene besede. Zombiji verno razpadajo, Los Angeles pa je zanimiv za raziskovanje že podnevi, ponoči pa postane že presneto srhljiv. Tudi zvočna podoba ni slaba, čeprav sem pričakoval kakšne bolj konkretne komade med divjim obračunavanjem s hordo zombijev.
Dead Island 2 ima ogromno potenciala, ki pa ni izkoriščen, in to je smešno, zaradi pomanjkanja časa. Zdi se, da je Dambuster skupaj spravil res zanimive temelje, saj so nekateri liki zanimivi in če bi bili bolj izpopolnjeni, bi zagotovo tudi zgodba prišla bolj do izraza. Tudi zadnja tretjina igre malce zgubi na zagonu in igra se začne že malce vleči, saj se ustavi tudi priliv novih nasprotnikov in predvsem šefov, ki so ob prvem srečanju zanimivi, nakar pa jih igra dostavlja kot navadne sovrage, kar jim izniči unikatnost.
A na splošno gledano sem pri Dead Island 2 užival bolj kot pa pri Dying Light 2, kar pove svoje in čeprav si igri na koncu delita oceno, sem pri Dead Island 2 kolebal med oceno 3,5 in 4, pri Dying Light 2 pa med 3 in 3,5.
O tem, kam vse je že zlezel pospešen razvoj umetne inteligence, priča nedavna kontroverzija iz umetniških krogov, v katerih je na nedavnem tekmovanju Sony World Photography Awards eno od glavnih nagrad prevzela slika, ki pa jo je na skrivaj ustvarila umetna pamet.
Nemški umetnik Boris Eldagsen se je prijavil na tekmovanje PSEUDOMNESIA: Fake Memories, ta pa je iskala najboljšo fotografijo, ki bi bila ustvarjena v črno-belem stilu iz leta 1940. Komisija je tu iskala slike, ki so v bistvu lažne in so samo poustvarjene v tem stilu, zaradi česar je tudi naslov tekmovanje “Lažni spomini”.
An AI-generated image wins the Sony World Photography Awards.
"Boris Eldagsen himself has come out and stated after the winning result was announced that this isn’t a photograph at all. It’s an image generated by inputs he provided to the Open AI photo tools".
Eldagsen je v tej kategoriji tekmoval s svojo fotografijo “The Electrician” in preko nje tudi osvojil glavno nagrado v kategoriji kreativnih fotografij. Vendar pa je kasneje na svoji spletni strani zapisal odprto pismo, v njem pa razložil, da je fotografija lažna in da jo je ustvaril s pomočjo umetne inteligence. Podlaga za sliko je bila sicer resnična, nato pa jo večkrat spravil skozi algoritme umetne pameti, dokler se ven ni izcimil The Electrician.
Boris pravi, da končni rezultat ni fotografija in da je preko nje v bistvu testiral zmožnosti komisije in če bi znala ta opaziti podobo, ki je podlaga algoritmov umetne inteligence. Očitno jim pri tej nalogi ni uspelo, Boris pa je na svoji strani tudi zavrnil nagrado, organizatorji pa so ga medtem odstranili iz strani kot dobitnika prestižne lovorike. Čudno je sicer, da komisija že sama ni opazila, da fotografija ni verodostojna, saj se pri njej poznajo tipični minusi podob, ki jih izriše umetna inteligenca. V tem primeru je jasno, da prsti desne roke pripadajo kakšnemu vesoljcu in ne človeku, a morda je kdo mislil, da je umetnik s tem želel kaj povedati.
Eldagsen je s svojo potezo želel opozoriti na umetno inteligenco in kako zna ta kmalu začeti odžirati kruh umetnikom iz mesa in krvi. To je sicer praktično neizogibno, saj bodo večja podjetja vedno iskala nekaj, kar jim bo prihranilo kakšen evro. Ubisoft je denimo že napovedal, da bo pri pisanju stranskih dialogov pri bodočih igrah pomembno vlogo nosila umetna inteligenca, na Kitajskem pa so takšne zaposlitve že postale močno ogrožene.
Čas je, da se malce bolje seznanim z mladostniškim slengom, saj sem počasi že v zaostanku z vsemi skovankami, ki ne vladajo samo internetu, ampak tudi resničnemu svetu. Žal se nekemu 11-letniku ni posvetilo, da tretiranje neznancev preko interneta nosi malce drugačna pravila kot pa soočenje z nekom v pravem življenju.
Za zdaj anonimni 11-letnik in njegov 13-letni prijatelj Johnny Federov sta v Mill Creeku, mestecu znotraj Washingtona, nekaj časa postopala naokoli in nato naključnega neznanca oklicala z zmerljivko, da je NPC. Kot veteranskemu igralcu videoiger mi je to ime seveda znano, saj z njim v videoigrah označujemo naokoli stoječe osebe, ki jih vodi umetna inteligenca in nam lahko podajajo glavne ali stranske naloge, z njimi lahko trgujemo, včasih pa so v svetu prisotni samo zato, da imamo občutek živega mesta.
Kar pa meni ni bilo do sedaj znano, je da se z NPC-jem zdaj označuje ljudi v resničnem življenju, s tem terminom pa označujemo nekoga, ki ni ravno brihten. To gre velikokrat na račun slabe umetne inteligence iz nekaterih iger tipa The Elder Scrolls: Oblivion in Skyrim, zaradi česar se je na spletu pojavilo kar nekaj smešnih videov.
No, v primeru 11-letnika se ni nihče smejal, saj je zmerljivka šla na račun 29-letnega Joshue Davida Penca, ki se mu je ob oznaki NPC-ja povsem odpeljalo. Ven je potegnil nož nato pa se zapodil proti najstnikoma, ki sta zbežala v trgovino Dollar Tree, a nista bila dovolj hitra. 11-letnik je utrpel več vbodnih ran, ki so mu prebodle pljuča in jetra, a k sreči ni umrl in je po operaciji zdaj že doma, njegova družina pa za stroške zdravljenja zbira denar preko kampanje GoFundMe. Napadalec je bil medtem aretiran in zdaj čaka na sojenje.
To je še en nauk, da je neznance v javnosti najbolje pustiti pri miru, saj nikoli ne veš, na koga boš naletel. Še vedno je svež primer vplivneža, ki je nedavno želel posneti prank video za svoj YouTube kanal in je bil za to ustreljen, nekateri primeri takšnega hecanja pa so za sabo pustili še bolj tragične zgodbe.
