Od izida nesrečnega Battlefielda 2042 bosta kmalu pretekli dve leti in založniku EA-ju je treba čestitati, da ni nad igro takoj obupal in je dovolil razvijalcu DICE potreben čas za izdajanje popravkov in naknadno dodajanje vsebine, vse to pa je privedlo do konkretne drugačne igre kot pa tiste, ki smo jo gledali na začetku. Battlefield 2042 je bil namreč ob izidu prava katastrofa, saj je bila optimizacija naravnost obupna, igra se je rušila večkrat na eno uro, hroščev pa je bilo toliko, da bi za najem deratizacije porabil proračun manjše države.
Danes je zadeva dokaj drugačna, saj je bila optimizacija bolj ali manj popravljena in to zna biti ena zadnjih večjih večigralskih streljačin, ki jo boste lahko še vedno preigravali na prejšnji generaciji konzol. DICE je v dveh letih dodal kar zajeten kupček nove vsebine, kot so nove mape in orožja, samo prejšnji mesec pa so zopet uvedli sistem igralnih razredov, ki so jih nekaterih močno pogrešali iz prejšnjih poglavij dotične franšize.
Battlefield 2042 sicer še vedno ni neka mojstrovina, a je zdaj vsaj na stopnji, kjer te od igranja ne odvrne prva ura spopadanja. Mape so dovolj velike, da se lahko spustiš v krvav boj tako peš, kakor tudi znotraj vozil, ki se lahko tudi dvignejo v nebo. Ob dovolj dobri strojni opremi zna igra pričarati zadovoljil vizualni in zvočni spektakel, ki vam bo po žilah poslal vsaj malce adrenalina.
Battlefield 2042 je te dni plod masivnega znižanja na Steamu, saj lahko igro pridobite v svojo knjižnico za vsega 17,99 €, EA pa se je hkrati odločil zadevo ponuditi v brezplačni preizkus, ki je zdaj že v teku in se izteče v četrtek, 16. marca. Brezplačni preizkus je na voljo samo na Steamu, vendar tudi igralci na konzolah niste ostali praznih rok. Na PlayStationu je igra del naročnine PlayStation Plus, na Xboxu pa jo najdemo znotraj servisa Game Pass, ki je pred kratkim zataval tudi v Slovenijo.
Če se zanimate za PC igričarstvo oziroma za računalništvo na splošno, potem ste med brskanjem po spletu zagotovo že naleteli na izjemno popularen YouTube kanal Linus Tech Tips. Gre za enega največjih kanalov, ki se ponaša s kar 15,3 milijona naročniki, uspeh tega pa je spočel še vrsto dodatnih kanalov, ki vsi spadajo pod okrilje konglomerata Linus Media Group, ki je dandanes vreden več kot 100 milijonov dolarjev.
Skrb nad vsem tem izvaja popularni Linus Sebastian, ki je na sceni že dolgo prisoten, nedavno pa se mu je v prenosu v živo WAN zgodil neljub incident, ki bi skoraj pokopal njegovo kariero in za vedno zaklenil pisarne Linus Media Groupa.
Oddajo WAN vodita Linus in Luke Lafreniere, gre pa za bolj sproščen prenos v živo, ki v mnogokaterih pogledih spominja na podcast v video obliki. Dvojec se sprehodi skozi največje novice preteklega tedna, te pa se tičejo tehnološke industrije, kakšno besedo pa namenita tudi igričarstvu. Vsake toliko beseda zaide tudi na kakšne ločene teme in ravno tule se je zapletlo Linusu.
V zadnji epizodi je pogovor nanesel na besede, ki so včasih bile nekaj povsem običajnega, danes pa jih smatramo za žaljivke. Linus je ob tem omenil, da smo se leta nazaj lahko pohecali iz gejev in da tudi beseda na “hard-R” ni bila nič posebnega. Nato je dodal, da se ne misli sprenevedati in da je tudi sam leta 2002 in 2003 velikokrat izgovoril besede na “hard-R”, saj takrat ta termin sploh ni obstajal.
Ta stavek je zmrznil marsikoga v studiu in tudi Linusov sovoditelj za nekaj sekund ni mogel verjeti temu, kar sliši. Z besedo “hard-R” se namreč označuje temnopolte Američane, tej pa se je včasih reklo “N beseda”, dandanes pa jo nekateri označujejo za “hard-R” – na račun zadnjih črk -er. Linus je s tem stavkom priznal, da je bil včasih ogromen rasist, ki je zaničeval temnopolte, kar bi seveda uničilo njegovo kariero, iz platforme pa bi ga verjetno brcnil tudi sam YouTube.
K sreči je Luke ohranil trezno glavo in Linusa povprašal, kaj točno misli s tem stavkom. Linus očitno ne spremlja sodobnega izrazoslovja, zato je mislil, da ljudje z “hard-R” označujejo duševno prizadete ljudi in ne temnopoltih. Po malce napetem ozračju se je prenos v živo nadaljeval, Linus pa je kasneje še šaljivo pripomnil, da bodo zdaj vsi v ponedeljek zgubili službe.
Linus se je tako izognil katastrofi, a zanimivo je videti, kako lahko samo en nesporazum, trajajoč nekaj sekund, potencialno uniči kariero, ki je bila v nastajanju leta.
Tudi največji nogometaši in košarkarji vsake toliko potrebujejo malce pavze, pa čeprav je to med aktivno sezono. Morda nikogar ne bo presenetilo, da zvezdniki zelenic v prostem času radi preigravajo igre FIFA in da košarkarji med pavzami skočijo v igranje NBA 2K in razlog za izbiro teh naslovov je logičen: pred njimi je digitalna rekreacija športa iz katerega so si ustvarili kariero, hkrati pa lahko znotraj najdejo svoje natanko poustvarjene avatarje.
Vendar pa niso redki igralci, ki imajo vsakodnevnih treningov vrh glave in se jim ne da tega športa nato gledati tudi v digitalni obliki. Niso redki nogometaši, ki v prostem času namesto Fife nabijajo Fortnite, naš košarkarski zvezdnik Luka Dončić pa očitno najraje preigrava Blizzardovo streljačino Overwatch 2.
No way I ran into Luka Dončić by pure chance in a gm OW game😭
Ne samo, da Luka rad igra Overwatch 2, v zadevi je očitno tudi presneto dober. To je nedavno razkril Twitch streamer Moxy, ki je bil ravno sredi preigravanja igre Overwatch 2 in to v rundi, kjer so se nahajali sami grandmasterji. V ekipi je naletel na igralca z imenom Donatello, ki je nadzoroval Zaryo, tega neznanca pa je nato s soigralcem povprašal po hobiju. Donatello je brž odgovoril, da igra košarko in to kar za ekipo Dallas Mavericks. Posnetek nato preklopi na kasneje v obračunu, vmes pa je očitno vsem postalo jasno, da za Donatellom stoji nihče drug kot pa slovenski šampion. To je bilo sicer jasno že takoj, ko se je prvič oglasil na mikrofon, saj Dončić govori z naglasom, ki se ga da takoj prepoznati, svoje identitete pa med igranjem ni skrival, saj je potrdil svoj datum rojstva in kasneje še navrgel, da je on pravi Dončić.
one thing I left out, for the overwatch crowd: Luka mains Hanzo and Genji.
Luka je sicer že leta nazaj potrdil svojo ljubezen za videoigre. Spletna stran ESPN je leta 2018, še pred začetkom njegove NBA kariere, o njem spočela obsežen prispevek in takrat ugotovila, da naravnost obožuje videoigre. Med najljubše zadeve je prišteval serijo Call of Duty, občasno pa je igral tudi FIFO. Največ ljubezni pa mu je že takrat dal Overwatch, pri kateremu je najraje imel heroja Hanzoja.
Novica, da ima Luka rad Overwatch tako ni nova, je pa presenečenje njegovo mojstrovanje igre. Da si v Overwatchu 2 natakneš naslov “grandmaster” pomeni, da si že praktično na profesionalni ravni in si tik pred tem, preden se uvrstiš na seznam 500 najboljših igralcev na svetu.
Luka je dan kasneje priznal svojo ljubezen do te igre in na Twitterju povedal, da bi bil njegov lik v Overwatchu 2 bodisi tank ali pa DPS, saj med streljanjem najraje dela škodo nasprotni ekipi.
Včerajšnja podelitev Oskarjev je skoraj v celoti pripadala filmu Everything Everywhere All at Once, ki smo mu pri nas nadeli naslov Vse povsod naenkrat. Zgodba o kitajski imigrantki, ki se ujame v serijo fantastičnih dogodkov in raziskovanji alternativnih dimenzij je očitno komisijo tako prevzela, da so filmu podelili kar 11 nominacij.
Vse povsod naenkrat vseh teh nominacij ni zmagal, a zlati kipec je prevzel v skoraj vseh tistih najbolj pomembnih kategorijah: najboljši film, najboljši scenarij, najboljša montaža, najboljši režiser, najboljša igralka in najboljša podporna igralka. Toliko nagrad ni prevzel noben film že dolgo in ga je pred tem presegel Revni milijonar iz leta 2008 – ta je takrat pobral 8 Oskarjev.
Kakor je zanimiva zgodba film Vse povsod naenkrat, so še bolj interesantni njegovi zmagovalci. Igralka Michelle Yeoh je denimo postala prva Azijka, ki je pobrala glavno žensko nagrado, zanimiv pa je tudi nagrajenec Ke Huy Quan, ki je s solznimi očmi prevzel nagrado za najboljšega podpornega igralca. Quan je bil namreč tisti majhni deček z imenom Short Round, ki je leta 1984 v filmu Indiana Jones in tempelj smrti delal družbo Harrisonu Fordu, od takrat pa je bila njegova kariera praktično zamrznjena, saj mu nihče ni želel ponuditi vloge, dokler se ni v velikem slogu vrnil znotraj filma Vse povsod naenkrat.
A od Oskarjevcev je morda najbolj zanimiv režiser Daniel Kwan, ki v Hollywoodu že dolgo išče uspeh, vendar pa je bil tipček do včeraj skoraj popolna neznanka. Vendar pa se ga nekateri še kako dobro spomnimo iz YouTuba, saj je leta 2014 skupaj spravil naravnost odličen videospot Turn Down for What, ki ga je ustvaril za rapperja Lil Jona, ki mu je pri skladbi delal družbo DJ Snake.
Tako kot pri Vse povsod naenkrat je glasbeni spot režiral skupaj z Danielom Scheinertom, v njem pa nosi tudi glavno vlogo nekega tipa, ki preprosto mora naskočiti vsako stvar – pa četudi je ta stvar ostareli televizor. Kwan je kasneje v intervjuju povedal, da spot raziskuje moško obsedenostjo s seksualnostjo, ki preko tiča polomi vse kar se nahaja v okolici.
Poleg odlične glasbene spremljave boste morda v videu prepoznali še en obraz, ki vam bo znan, a ga ne boste znali uvrstiti v specifično vlogo. Gre za igralko Sunito Mani, ki je nato nosila eno vidnejših vlog v seriji Mr. Robot, Kwan pa jo je povabil tudi za sodelovanje v svojem zadnjem filmu.
Zgodba Daniela Kwana, ki se je iz neznanca prelevil v oskarjevskega mogotca je zanimiva, a ni unikatna. V preteklosti smo videli že veliko primerov, kjer je nek režiser, ki je bil sprva rezerviran za nižje proračunske projekte, nenadoma eksplodiral in pokazal svoj resnični talent. Takšen je denimo Todd Phillips, ki je postal znan na račun komedij Prekrokana noč, nato pa je leta 2019 pokazal svoj resnični talent v filmu Joker.
Rusko-ukrajinska vojna se ne bije samo na fizičnem bojišču, ampak tudi v digitalnem svetu. Zaradi ruskega napada se je veliko zahodnih ponudnikov digitalnih servisov z igrami odločilo Rusom onemogočiti dostop do nakupa iger, Ukrajina pa je nedavno naredila še korak dlje in od Sonyja, Steama in Microsofta zahtevala ukinitev prodaje naslova Atomic Heart, ki so ga spočele ruske roke.
Eden najbolj glasnih razvijalcev je že od začetka spopada ukrajinski studio GSC Game World, ki že dolgo dela na drugem delu priznane atmosferične streljačine STALKER, ta pa je v zadnjih dveh letih končno stopil v stanje, ki celo zna pokazati nekaj igranja. Žal se je leto nazaj pripetila ruska invazija na Ukrajino, zaradi česar je GSC Game World moral temeljito spremeniti način dela, nekateri člani ekipe pa so dejansko na rame zavihteli puške in se spravili braniti domovino.
Razvijalec vse od tedaj dela na igri, hkrati pa vsako priložnost izkoristi za obrekovanje napadalca. Igra je zaradi tega spremenila naslov iz Heart of Chernobyl v Heart of Chornobyl, saj je imelo originalno ime rusko obliko Černobila. Zaradi vsega tega so si razvijalci nakopali tudi veliko jeze iz ruske strani, ta pa je pred kratkim sprožila večji hekerski napad, preko katerega so dobili dostopne podatke do strežnika, iz tega pa so odtujili cel kup datotek, ki se tičejo igre STALKER 2 in niso namenjene javnosti.
— S.T.A.L.K.E.R. OFFICIAL (@stalker_thegame) March 12, 2023
GSC Game World je napad sam priznal in zraven dodal, da za napadom stoji ruska hekerska skupina Vestnik TSS. Hekerji so pripravljeni datoteke obdržati za zaprtimi vrati, a samo v primeru odkupnine, ki pa v tem primeru ne zahteva denarja. Eden od napadalcev je bil očitno član uradnega STALKER 2 Discorda, od tam pa je bil odstranjen. Zdaj zahteva, da mu razvijalec zopet omogoči dostop do kanala, hkrati pa bi se moral GSC Game World opravičiti vsem ruskim in beloruskim igralcem, zraven pa še poskrbeti za rusko lokalizacijo celotne igre. Če tem zahtevam ne bo zadoščeno, bodo hekerji 15. marca na splet poslali gigabajte podatkov, med katerimi bodo vmesne sekvence, razkrita pa bo tudi celotna zgodba.
Razvijalec se na vse te zahteve požvižga, saj so v resničnem življenju šli čez veliko težje stvari. Kljub temu pa je igralce opozoril, da se znajo na spletu pojaviti video posnetki iz igre, ki znajo razkriti večji del zgodbe in vse prosijo, da teh zadev ne gledajo in ne razpošiljajo naprej, saj si bodo samo pokvarili igralno izkušnjo, ko STALKER 2 vendarle izide.
Končni izid je sicer še kar daleč stran, saj je igra napovedana za december 2023 in čisto možno je, da skoči v naslednje leto.
Kar se tiče izbiranja monitorja sem sam izredno tečna stranka, saj si želim pri svojem izdelku imeti cel kup funkcij, zraven pa ven iztržiti tudi dobro ceno. Nedavno sem se spravil v raziskovanje, s čim točno bi lahko zamenjal svoj trenutni prikazovalnik, prijazni Lenovo pa mi je na ogled ponudil nekaj svojih izdelkov, a vedno sem na koncu našel nek minus: bodisi ni bil pravi panel, manjkalo je osveževanje, ločljivosti ni bila dosti dobra ali pa ni bilo podpore za HDR.
Na koncu je Lenovo dvignil nad mano roke, mi porinil v roke seznam svoje aktualne ponudbe in po dolgem brskanju sem našel tisto, kar sem iskal in ta moj sveti gral se imenuje Legion Y32P-30.
Razlog za mojo zahtevnost tiči v dejstvu, da bi rad monitor uporabil tako za PC kot tudi za konzolo PlayStation 5. Če bi vsakodnevno nabijal samo Counter-Strike, potem bi se zadovoljil že z nekim ukrivljenim ekranom, za katerega je že dovolj ločljivost 1080p, saj je tam glavna frekvenca osveževanja. A ko enkrat želiš na monitorju igrati še enoigralske naslove tipa God of War Ragnarok in bi zato rad užival ob večjem prikazovalniku, ki pa ima kljub temu dovolj dober panel za hitre strelske PC naslove, pa je izbira pravilnega monitorja veliko težja – še posebej če ob tem ne bi rad zapravil tisoče evrov.
Legion Y32p-30 vas preseneti takoj, ko poskušate dvigniti paket, saj je tole konkretno težka zadeva, ki v paketu tehta skoraj 10 kilogramov. Vendar je ta teža tule upravičena, saj gledamo v ekran, ki v velikost meri kar 32 palcev, to pa je bila ena mojih glavnih zahtev pri iskanju novega monitorja, saj pri igranju PlayStation 5 iger preprosto moraš imeti dovolj veliko površino, da prikazano res pride do izraza.
Redki so danes monitorji, ki imajo dobre specifikacije in niso ukrivljeni.
Monitor pride v črni barvi in edina debela stranica se nahaja na dnu, medtem ko okoli gledamo v izjemno tanke stranice, ki omogočijo, da ogromna površina IPS panela z ločljivostjo 3840 x 2160 pride do polnega izraza. Zadnji strani monitorjev navadno ne posvečam kaj preveč pozornosti, a Lenovo je vseeno poskrbel tudi na tem mestu za nekaj atraktivnega dizajna, ki v mrežasti izboklini skriva kablovje, tam pa se nahaja tudi vrsta vhodov: en DisplayPort 1.4, dva HDMI-ja 2.1 ter kar dva USB-C vhoda, ki ponujata 15 W polnjenje. Ob strani najdemo še dva USB-A vhoda ter 3,5 mm priklop za slušalke, katere lahko nato obesimo na priročno kljukico, ki jo potegnemo in skrijemo v levo stran monitorja.
Z okraski tule še ni konec saj se na spodnji strani nahaja reža, ta pa omogoča RGB osvetlitev, ki jo lahko nadziramo preko namenske programske opreme in tako jo lahko pripravimo, da sinhrono utripa z dogajanjem na zaslon. Če vam je zadeva odveč, jo lahko tudi popolnoma izklopite, poleg RGB lučk pa spodnja sprednja stran skriva tudi zaznavanje zunanje svetlobe, tako da vam ob večernih urah primerno potemni sliko, kar bo blagodejno vplivalo na vaše oči.
RGB osvetljava je morda nekam nepotrebna in k sreči jo lahko poljubno vklopimo ali izklopimo.
Nastavitve boste izvajali preko gumbov na desni strani, ki zahtevajo kar nekaj privajanja. Tisti večji gumb je namreč tudi krmilnik, ki omogoča premikanje po menijih, a izboklina ni ravno preveč izstopajoča in če imate malce večje prste, zna biti navigacija dokaj naporna.
Omeniti moram še stojalo, ki nam omogoča nagib za navzgor in navzdol do 22 stopinj ter levo desno do 30 stopinj. Zaslon lahko tudi dvignemo in spustimo, a za premikanje je treba kar močno pritisniti, same noge stojala pa so dokaj izbočene. Po eni strani je zaradi tega monitor izjemno dobro stabilen, a po drugi zaradi izbočenosti zavzame malce več prostora, tako da se pred nakupom najprej prepričajte, da imate na razpolago dovolj veliko površino.
Ko se enkrat spravimo v dejansko uporabo, vas bo že privzeto pričakala izjemno živobarvna slika, za katero niti ni treba delati nekih dodatnih nastavitev. Preko notranjega menija sicer lahko izbirate različne prednastavljene konfiguracije, a sam sem se zadovoljil že z opcijo “Standard”, naknadno pa lahko še malce zvišate kontrast.
Gumb za navigacijo bi bil lahko bolj izbočen.
Kar se tiče igranja pričara Legion Y32p-30 odlično izkušnjo. Odzivni čas znaša samo 0,2 ms, osveževanje pri 144 Hz pa je dovolj za vse tiste, ki bi radi zmerno izkoristili svoj PC ter do konca zašvicali svojo konzolo PlayStation 5. Podprt je standard AMD FreeSync Premium, kar bo prav prišlo računalniškim igralcem, konzolaši pa boste pozdravili podprt standard za HDR 400. Res je, da se svetilnost tule ustavi pri številki 400 in da boste pri igranju na konzoli PlayStation 5 še vedno več odnesli s kakšnim namenskim OLED televizorjem, a treba je sprejeti kakšen kompromis, ko želiš prikazovalnik uporabljati tako za PC kot tudi za konzolo. Monitor vsebuje tudi dva manjša zvočnika, ki sicer ne bosta reproducirala neko neverjetno zvočno sliko, a takšne zadeve vedno lahko pridejo prav in včasih hočeš nekomu samo pokazati nek smešen video, brez da bi mu moral zato še tlačiti slušalke na glavo.
Igralna izkušnja je bila odlična. Zaradi dobre velikosti sem lahko monitor uporabljal kot rezervni prikazovalnik PlayStation 5 iger in je prišel izjemno prav takrat, ko je bil televizor zaseden zaradi nekoga drugega. Zaradi dobrega osveževanja sem se končno lahko pozabaval tudi v višjih sličicah na sekundo, ki so bile pri televizorju zaklenjene na 60 in če se želite tekmovalno streljati tudi na konzoli, potem vam zna ravno takšen monitor ponuditi tisto prednost, ki je konkurenca morda nima. Monitor pa je prav prišel tudi za igranje tako enoigralskih kot tudi večigralskih PC naslovov. Kakšnega “ghostinga” nisem opazil, zaradi dobrega odzivnega časa pa v večigralskih spopadih nisem čutil zamika.
Čisto fajn se boste imeli že z privzetimi nastavitvami, seveda pa monitor ponuja tudi finomehanične nastavitve.
Lenovo Legion Y32p-30 se je na koncu izkazal za izjemen monitor, ki mu v bistvu manjka samo še OLED zaslon, ki bi pokazal še boljše odtenke temnine, a to bi verjetno še dvignilo ceno, skrbi glede OLED “burn ina” na računalniških monitorjih pa še vedno niso odveč, zato je nemara bolje, da je Lenovo ostal pri WLED osnovi.
Kar mi pa ni jasno je dejstvo, da Lenovo tega monitorja praktično ne promovira. V Sloveniji sploh ni še na voljo, a izšel naj bi že enkrat decembra, edini tuji vtisi pa prihajajo iz Srednjega vzhoda. Cena pri Nemcih znaša nekje med 777 in 1056 evrov, kar zna biti za koga zasoljena cena, a če si ogledate konkurenco in poskušate poiskati nekaj, ki bi vsebovalo vse to, kar ponuja Legion Y32p-30, boste kmalu odkrili, da nekateri primerljivi monitorji zahtevajo še več denarja za manj funkcij.
Pretočni servis Apple TV+ bo v prihodnjih mesecih prejel še eno serijo, ki prikaže trude človeštva da preživi znotraj postapokaliptične okolice. Apple nam sicer nekaj takšnega želi predstavitvi že ta mesec, ko bo izšla hudo draga serija Extrapolations, a v tisti se ljudje borijo s posledicami glede podnebnih sprememb, v seriji Silo pa bo zadeva veliko bolj resna, saj bomo spremljali življenja še poslednjih 10.000 ljudi na planetu, ki so gotovi smrti ubežali v podzemnem bunkerju.
Serija bo sledila knjižni predlogi, ki ima za sabo nekaj zanimive zgodovine. Pisatelj Hugh Howey je namreč franšizo započel leta 2011 v obliki kratke zgodbe in jo je kasneje izdal na Kindlu. Amazon je namreč ravno takrat zagnal program Kindle Direct Publishing, ta pa omogoča vsakemu piscu, da v prodajo pošlje svoje spisane besede in to praktično brezplačno. Kratka zgodba z imenom Wool je hitro pridobila na popularnosti, Howley pa je nato začel pisati dodatne novele in na koncu je iz vsega skupaj nastalo 9 ločenih manjših knjig, ki jih je nato pisatelj izdal pod dvema zbirkama: Wool Omnibus in Shift Omnibus.
Te zadeve sem enkrat davno nazaj prebral in čeprav se malce bolj megleno spomnim vseh dogodkov, lahko knjige definitivno priporočam. Tako kot v novelah bomo v seriji spremljali življenje poslednjih ljudi na planetu, ki živijo globoko pod zemljo, površje pa lahko vidijo samo preko majhnega okenca. Kdor odtava na površje preživi samo nekaj minut in tja so poslani samo največji kaznjenci.
Tu se začne tudi zaplet serije, saj se inženirka Juliette spravi raziskovati smrt bližnjega, sled pa jo popelje v razkrivanje veliko večje skrivnosti, ki bo nazadnje razodela tudi kaj se skriva na površju in kdo je vse te ljudi sploh pripeljal v bunker.
Serija je že dolgo v nastajanju in je bila leta 2012 najprej zamišljena kot film, ki bi ga produciral Ridley Scott. Od tega na koncu ni bilo nič in projekt je znova zaživel leta 2018 kot serija za pretočni servis Hulu, a kasneje se je do pravic dokopal Apple, ki bo premierno epizodo zavrtel 5. maja.
Leta 2019 se je v mojem stanovanju slišalo kar nekaj preklinjanja, saj sem se takrat lotil preigravanja igre Sekiro: Shadows Die Twice, v igranje tistega naslova pa sem se spustil malce preveč ošabno in samozavestno, saj sem se imel za veterana Dark Souls iger, ki je lahko kos vsakemu izzivu.
Vendar pa sem se pri temu uštel in čeprav je Sekiro resda nosil nekaj zapuščine prejšnjih FromSoftwarovih iger, sem se moral za uspešen boj najprej odvaditi prejšnjih navad in šele nato sem lahko končno pokončal kakšnega šefa, čeprav so moji refleksi še vedno prepočasni, da bi lahko Sekirota postavil na polico zaključenih FromSoftwarovih iger.
Na Wo Long: Fallen Dynasty sem prispel malce bolj pripravljen, čeprav sem se med igranjem zopet ujel v ponavljanje pristopa iz Dark Soulsa, ki tule obrodi malce več sadov, a tudi tule je treba obrniti pristop, zaobjeti kaos neprestanega napadanja in bolj redkega počivanja, šele to pa me je pripeljalo skozi nekatere stopnje in šefe, a za ta uspeh sem se moral pošteno nagarati.
Razvojna ekipa: Team Ninja Založnik: Koei Tecmo Platforme: PC, PS5, XSX, PS4, XO Nakup: 69,99 € Steam; 60,37 € PS5, PS4 Datum izida: 3. marec 2023 Igrano na: PC
Razvijalec Team Ninja je eden od tistih, ki bi ga lahko obtožili kopiranja Souls formule, vendar njihove pisarne sestavljajo veteranski mački, ki se resda po zadnjih naslovih zgledujejo po FromSoftwaru ampak imajo dovolj poguma, da gredo tudi po svoji poti. Njihova zadnja dvojca iger Nioh in Nioh 2 sta igralce popeljala na zanimivo, japonsko obarvano potovanje, z naprednim bojem, ki je bil še bolj zahteven od Souls naslovov. To je marsikoga na koncu tudi odvrnilo od igranja, zato so za Wo Long razvili malce bolj preprost sistem igranja, ki je sicer še vedno zahteven, vendar nikoli ne postane moreč.
Zgodba nas postavi v raziskovanje kitajske zgodovine in če vam pojem treh kraljestev ne pomeni nič in če težko razločite imena kot so Hong Jing, Sun Ce, Cao Cao in Sun Jian ter ta med sabo mešate, potem vam zgodba ne bo popestrila igranja. Tudi sam priznam, da o kitajski zgodovini ne vem veliko, igra pa se ne spušča v neko podrobno razlaganje dogodkov, liki pa se pred kamerami menjavajo čisto prehitro. Komaj si zapomniš ime enega, že je tule nek drug bradat bojevnik, vsi med njimi pa se bojujejo za vašo pozornost. Igra omogoča vklop kitajskih ali pa angleških zvočnih govorcev, a animacije ustnic so prilagojene samo za kitajske besede, zato priporočam vklop kitajskih glasov, saj boste drugače gledali v smešne vmesne sekvence, kjer več kot očitno gledamo sinhronizacijo, ki ni primerna za obrazne grimase.
Vsake toliko vas nekje počaka majhen medvedek, ki mu spustite košček opreme, to pa on nato poje in vam v zameno izvrže naključno dobrino.
Team Ninja sicer ni nikoli kakšnega resnega poudarka dajal na štorijo in ta je bila tudi v Nioh igrah podpovprečna, vendar pa bi si vseeno po vsem tem času želel nek naslov iz žanra Soulslike, ki bi dejansko imel razumljivo, nekriptično zgodbo.
K sreči pomanjkanje zgodbe zapolnijo igralne mehanike, pri katerih najbolj navdušuje boj. Ta je sličen tistemu iz Nioh iger, saj tole nikakor ni počasna igra, kjer bi morali taktično čakati na zamah nasprotnika in ga nato kaznovali za njegovo suvanje zraka. Wo Long ne vsebuje nobenih ščitov ali kakšne namenske defenzivne opreme, zato si na začetku izberemo poljubno orožje kot sta meč ali sulica, nakar gremo v napad. Sprožamo lahko lahke in težke udarce, pri tem pa je treba paziti na naš merilnik vzdržljivosti, ki se tule imenuje “Spirit”. Ta je za naš uspeh hudo pomemben in ga polnimo preko uspešno zadanih udarcev ali pa s pravočasnim blokiranjem, preko njega pa lahko nato prožimo magične uroke, se še naprej branimo in se izmikamo. Paziti je treba, da ga ne izpraznimo, saj takrat za par sekund ostanemo povsem nemočni in če smo takrat ravno sredi šefovskega obračuna, bo to največkrat pomenilo našo smrt.
Merilnik Spirita najdemo tudi pri naših nasprotnikih in te bomo najlažje porazili, če jim ta merilnik povsem izpraznimo. Do tega lahko pridemo na različne načine in čeprav lahko uspeh najdemo preko navadnih udarcev, bomo največ potegnili ven od pravočasnega blokiranja. To se tule obnaša podobno kot v Sekiro: Shadows Die Twice in nasprotnikov udarec je treba blokirati ravno v tistem delčku sekunde, preden njegova sekira ali krempelj ne padeta na nas. Da bi lažje videli, kdaj sprožiti blokado, se pri posebnem sovražnikovem napadu zasveti posebna rdeča pika in ko mu enkrat izpraznimo Spirit postane nemočen, takrat pa mu lahko zadamo hujši udarec, ki mu vzame lepo merico zdravja.
Navkljub sliki se ta igra ne dogaja odprtem svetu, zato je nekaj okolice tam samo za okras.
Igra je na splošno lažja od Nioh iger in prvih par stopenj skorajda nisem umrl. Vendar pa nato naletiš na kakšnega hudo težkega šefa, ki vas bo ubil več desetkrat in takrat vam ne preostane drugega, kot pa da študirate njegove vzorce napadanja in preko vaje izgruntante zmagovito formulo. Naleteli boste na kar nekaj impozantnih šefetin in pri teh boste največ škode povzročili preko zmernega napadanja in pravočasnega blokiranja posebnih napadov. Hudo prav pride tudi blokiranje z orožjem, ki ga veliko igralcev ne izkorišča, a to je napaka. Med držanjem bloka namreč lahko še vedno stisnete tipko za pariranje in če pri temu zgrešite tisto pravočasno okno, boste na koncu še vedno blokirali udarec, kar bo blagodejno vplivalo na vašo merico zdravja.
Pretepanje je tako ples napadanja, izmikanja, pariranja in proženja urokov. Ti so mi bili v tej igri nekam slabotni in velikokrat sem na njih pozabil, česar mi ne gre zameriti. Na zaslonu se namreč včasih odvija cel kaos posebnih učinkov, vaših in sovražnikovih zamahov, ves čas pa je treba biti tudi pozoren na tisto rdečo piko za pariranje. Ta vizualni kaos postane še večji pri šefih, ki so me velikokrat stali življenja po nepotrebnem. Dobro, tisto bliskanje efektov že preživiš, a sam sovražim nasprotnika, ki je cel zavit v nek kosmat kožuh ali lovke in tako sploh ne moreš razbrati, kdaj je iz tiste zmede sprožil udarec in kdaj ne. Tako sem se velikokrat zalotil, da sem nekatere zadeve pariral bolj po naključju in nikoli nisem imel res občutka, da imam situacijo dovolj pod nadzorom, da sem zmagal zaradi svoje lisičje borilne taktike.
Med igranjem boste naleteli na nekaj likov, ki jih nato lahko vpokličete v boj. Igra ima čudno obsesijo s prikazovanjem ranljivih žensk in avtorji so celo poskrbeli za verno animirane joške.
Team Ninja se ni ničesar posebnega naučil niti pri oblikovanju stopenj. Gre za dokaj linearne okolice, ki sicer omogočajo nekaj raziskovanja, za prečesavanje okolice pa smo nagrajeni z novim orožjem, oklepom ali pa s posebnimi oltarji, ki nam dvignejo Moralo, te pa si je na vsaki stopnji pametno nabrati čim več, saj smo v boju nato smrtonosnejši. Moralo lahko tudi izgubimo, če nas med raziskovanjem poseka kakšen tolovaj, nato pa ta dobi novo stopnjo morale, zaradi česar postane on težji, mu pa lahko to točko morale izmaknemo nazaj preko maščevanja. Stopnje so sicer dokaj raznovrstne, a na njih ne boste odkrili ničesar res takšnega, kar bi bilo vredno ogleda, tistih nekaj bližnjic pa je tam zato bolj zaradi lepšega.
Tekom igranja boste dobili dostop tudi do posebne vasice, ki služi kot nekakšna domača baza. V njej boste lahko kovačili nova orožja ter kupovali in prodajali novo opremo. Nato lahko skočite v opravljanje glavnih ali stranskih nalog – slednje se, tako kot v Niohu, odvijajo na prej obiskanih lokacijah in navadno zahtevajo samo poraz kakšnega že znanega šefa, od tega pa iztržite kakšno dobrino. Nič posebnega torej, hkrati pa bi se obregnil ob premajhno raznovrstnost navadnih nasprotnikov, ki se začnejo ponavljati že po četrtini igre.
Vsi šefi po vrsti so domišljavo oblikovani, nekateri od njih pa so hudo zafrknjeni in zahtevajo kar nekaj študiranja napadalnih vzorcev.
Wo Long: Fallen Dynasty je še en PC naslov, ki vsebuje zanič optimizacijo. Kljub povprečnemu videzu je zadeva nenormalno zahtevna za poganjanje in nalaganje stopenj, kljub SSD disku, traja celo večnost. Nato so tu hrošči z optimizacijo: ob izbiri možnosti za 120 sličic na sekundo je igra tekla še enkrat počasneje, med igranjem pa sem naletel na bliskanje bele svetlobe, ki je bila posledica ene od grafičnih nastavitev, ki preprosto ne deluje. Doživel sem tudi rušenja igre, igranje na PC-ju pa se priporoča samo preko kontrolerja, saj sta miška in tipkovnici eno navadno mučenje igralca.
Wo Long: Fallen Dynasty sicer skriva nekaj zabavnega igranja, vendar pa se mi na trenutke zdi, da Team Ninja preprosto trmasto vztraja na nekaterih zastarelih igralnih prijemih, ki jih nikakor noče izboljšati. Zaradi poplave hroščev na PC-ju igranje zaenkrat odsvetujem in računalničarji jo boste bolje odnesli, če počakate na popravke, takrat pa bo morda padla tudi cena, ki trenutno znaša nekam oderuških 70 €.
Elden Ring je zdaj zunaj že dobro leto, igralci pa so medtem zadevo preigrali po dolgem in počez, kar v Souls skupnosti pomeni, da je nastopil čas za razne izzive, ki si jih igralci zastavijo sami. Med to spada preigravanje celotne igre, brez da bi enkrat samkrat nadgradil sebe ali svoje orožje, nakar so tu še poskusi preigravanja preko plesne podlage, zagotovo pa nekdo dela tudi na igranju z zavezanimi očmi.
YouTuber ymfah pa si je zastavil malce drugačen izziv. Celotno kampanjo je namreč preigral tako, da ni svojega lika niti enkrat premaknil preko hoje ali teka, kar pomeni, da na tipkovnici ni uporabil tipk WASD, na kontrolerju pa je leva igralna paličica ostala povsem neizkoriščena.
Takšno preigravanje se sprva zdi nemogoče, a ymfah je na YouTube naložil več kot uro dolg posnetek, na njem pa je pokazal svojo pogumno avanturo, ki mu je odgriznila dober košček življenja. Za svoj igralni razred si je izbral bandita, ta pa ima Ash of War Quickstep, ki junaka premakne za nekaj korakov in z uspešnim uporabljanjem tega pristopa in lahkega zamaha si je ymfah zagotovil metodo premikanja, ki jo je nato nadgradil še s konjem, kateremu je preko moda dodal trapast izraz.
Posnetek nam tudi lepo pokaže, koliko svobode omogoča Elden Ring pri pristopu do sveta, sovražnikov in šefov. Za vsak problem se je našla kakšna rešitev, pred tem pa je moral ymfah najprej odkriti potrebne surovine in predmete, ki so mu olajšali življenje pri šefih. Zanimiv je denimo pristop do šefa Godskin Noble, ki ga je najprej uspaval preko bombe, nakar si je začasno dvignil statistike in nato preko uroka Pest Threads šefa uničil v štirih “udarcih”.
Ymfahov kanal vsebuje polno takšnih podvigov iz iger, ki jih je izdelal FromSoftware in očitno so vsi od njih zanimivi, saj vsebujejo po več milijonov ogledov.
Igra Suicide Squad: Kill the Justice League izpod razvijalca Rocksteady Studios je prejšnji mesec dobila obsežnejši igralni napovednik, ki pa ni navdušil praktično nikogar. Prikazano bi lahko na kratko opisali z “streljaj v vijoličasto stvar” in člani ekipe Suicide Squad so bili praktično kopija drug drugega in so se tudi igrali skoraj enako.
Založnik Warner Bros. si je s prikazanim naredil več škode kot pa koristi, saj so nekateri, ki so kolebali med prednaročilom in čakanjem z nakupom po recenzijah skočili na slednjo stran, Rocksteady pa je nato še razočaral z napovedjo “Live Service” elementov znotraj igre, tako da boste med igranjem vedno morali biti povezani na splet – pa četudi želite uživati v samo enoigralski vsebini. Da vseh bedarij z mikrotransakcijami in sezonskimi prepustnicami sploh ne omenjamo.
Suicide Squad: Kill the Justice League še vedno drži napovedan izid za 26. maj, a poročilo iz strani Bloomberga pravi, da lahko kmalu pričakujemo uradno napoved zamaknjenega datuma. Novinar Jason Schreier pravi, da razlog za zamik ni slab odziv igralcev nad zadnjim napovednikom, saj naj bi založnik preprosto želel razvijalcu ponuditi dovolj časa za popravljanje vseh hroščev in za delo na optimizacijo. To ima smisel, saj so prikazani problemi iz igralnega napovednika tako globoki, da bi moral Rocksteady popraviti temeljne igralne vidike igre, kar pa bi zahtevalo veliko več kot pa samo nekaj mesecev zamika.
Warner Bros. spremembe izida še ni uradno potrdil, a če se bo to zgodilo, bo to že drugi znatnejši zamik tega naslova, ki naj bi bil v takšni ali drugačni obliki v izdelavi že dolgih 8 let. Sprva bi moral iziti lani, a ga je nato Rocksteady porinil na 26. maj. Bloombergovo poročilo ne vsebuje novega datuma, bi pa se naj ta zgodil enkrat proti koncu leta.
Založnik Capcom je pri svoji franšizi Resident Evil razvil hvalevredno tradicijo izdajanja preizkusnih demotov, ki igralcem omogočijo brezplačni preizkus dela igre, namen tega pa je stransko prepričati v nakup polne različice. Predelava igre Resident Evil 4 je zdaj takorekoč pred vrati in zato je nastopil čas za izdajo novega dema, ta pa je tokrat malce drugačen od tistega, ki smo ga prejeli ob prejšnjih naslovih.
Demo nosi naslov Chainsaw Demo in je dolg skoraj eno uro, igralcem pa omogoča preigravanje uvoda, ki je sestavljen iz tistega slavnega spopada v prvi vasici, ki je leta nazaj tako navdušil in docela prestrašil igralce originalnega Resident Evila 4. Gre za adrenalinski tobogan, kjer morate preživeti določen čas pod stalnim obleganjem z virusom okuženih vaščanov, trik originalne igre pa je bil to, da se je to zgodilo takoj na začetku in igralec ima takrat ob boku samo nož in pištolo, oboje pa zna komaj uporabljati.
Ime dema se navezuje na enega najbolj slavnih nasprotnikov znotraj franšize Resident Evil. Gre za gorotasnega vaščana, ki ga poznamo samo pod imenom Chainsaw Man, ta pa na glavi nosi pleteno vrečo, v rokah pa vrti uničujočo motorno žago, ki lahko glavnega junaka Leona pokonča v enem šusu. Tega nevarnega polšefa boste našli tudi v demo verziji in glede na prve vtise je tip enako nevaren kot v originalni igri.
Kar se tiče PC verzije, ki jo najdete na Steamu, imate na voljo vrsto grafičnih nastavitev, sličice na sekundo pa lahko navijete vse do številke 120. Vklapljate in izklapljate lahko vremenske učinke, za optimizacijo pa bo skrbel AMD-jev FSR. Demo na Steamu tehta dobrih 10 GB, za razliko od prejšnjih takšnih Resident Evil pokušin pa ta ni časovno omejen, tako da ga lahko preigravate in testirate po mili volji.
Resident Evil 4 bo v polni verziji izšel 24. marca.
Časi, ko si ob frišno nabranih komponentah za PC v režo vstavil še dve ploščici 4 GB pomnilnika so na žalost že za nami. Dandanes pri izbranih strojnih komponentah največ pozornosti namenimo grafičnim karticam, ki so zdaj že tako glomazne, da potrebujejo dodatni podporni steber, nato nekaj malega pogledamo že za procesorjem, ostalo pa je bolj kot ne spregledano.
Vendar pa je to napaka, saj je sistemski pomnilnik od vedno bil in tudi vedno bo pomemben del sestave vsakega računalnika, za razliko od ostalih komponent pa pri njemu nekako ni splošno sprejete meje, kdaj ga je dovolj in kdaj že pretiravamo. RAM deluje namreč po principu: več ga imaš, boljše se boš imel in PC igralci so že velikokrat naleteli na težave pri poganjanju iger, saj pred tem niso zaprli brskalnika, ki vsebuje desetine zavihkov, vse to pa pridno golta gigabajte tistega pomnilnika, ki je še na voljo.
Do pomnilnika ni zahteven samo splet, ampak tudi igre, ki so do njega v zadnjih letih bolj požrešne kot kadarkoli prej, saj razvijalci iger zdaj razvijajo naslove, ki morajo dobro teči na trenutni generaciji konzol, kakor tudi na PC-jih. Ker so konzole močnejše, so tudi strojne zahteve šle navzgor in pri kakšni AAA igri je 8 GB pomnilnika že zdavnaj pod povprečjem, saj se te dni minimalno priporoča vsaj 16 GB in več.
Koliko RAM-a potem potrebujemo in katerega kupiti? Za namene tega članka bomo pod oko vzeli pomnilnik Silicon Power X-Power Zenith in sicer ploščici, ki na sebi nosita po 16 GB pomnilnika in sta tipa DDR4-3200.
Gre za stilsko privlačen parček ploščic, ki je na voljo brez ali z RGB osvetlitvijo in v nobenem primeru ne boste gledali v tisto golo ploščico, ki je obarvana zeleno in kot razgaljena banana kaže vse svoje čipovje. Namesto tega pomnilnik za ohišje vsebuje brušeno kovino, ki pride hudo prav pri vstavljanju v režo, saj ploščico tako lažje zagrabimo in ne morem vam povedati, kolikokrat mi je zaradi spolzkih rok pomnilnik že pobegnil iz prstov in se nato celo fizično poškodoval.
X-Power Zenith teče pri 3200 MHz, a kar ga odlikuje je njegova sposobnost navijanja. Spravite ga lahko vse do stopnje 3600 MHz, njegov maksimalni takt pa doseže 5 GHz. Takšne številke so impresivne, saj vse to lahko dosežete brez resnega poseganja v sistem, ki zaobjema napredne prijeme tipa dviganje voltaže, tako da kakšen nevešč uporabnik pri dviganju takta ne bo zažgal stanovanja.
Kar se tiče učinkovitosti se X-Power Zenith obnese odlično. Spletna stran Tom’s Hardware poroča o dobrem delovanju tako na Intel, kot tudi na AMD platformah. Ne dosega ravno prvega mesta, saj je tisto rezervirano za veliko dražje ploščice pomnilnika, a kar se tiče razmerja med ceno in učinkovitostjo se X-Power Zenith uvrsti na solidno sredino. O podobno dobrih rezultatih poroča tudi spletna stran Tech-legend, kjer je X-Power Zenith v testih zaostajal samo za tekmeci, ki že privzeto na sebi nosijo višji takt.
Silicon Power X-Power Zenith ni nek nov pomnilnik, saj je na trgu prisoten že dve leti, zato bi morda kdo povprašal, zakaj zdaj pišem o njem. No, k temu me je spodbudila letošnja bera iger, ki je bila vizualno impresivna, a pri veliko naslovih letos smo naleteli na zatikanja. Nekaj je krivda razvijalca, nekaj pa samih uporabnikov, saj nekateri še vedno vztrajajo na samo 8 GB pomnilnika in se nato besno razburjajo, da se jim novejše igre zatikajo ali pa včasih privedejo do rušenja celega sistema.
Zato smo želeli izpostaviti pomnilnik, ki ima dobro zmogljivost, hkrati pa ne stane preveč. Za dve ploščici 16 GB pomnilnika boste na EIGRE.si prejeli ugodno ponudbo in če vam brez RGB-ja živeti ni, si lahko privoščite tudi takšno opcijo, ki vam bo vzela 86 €. Skupno 32 GB vam bo zadostovalo za nekaj let brezskrbnega igranja. Na trgu je resda že prisoten pomnilnik DRR5, a ta je zaenkrat preprosto predrag, za njegovo uporabo na AMD platformi pa boste primorani tudi v nadgradnjo procesorja in matične ploščke, kar sta spet izdelka, ki nista ravno poceni. DDR4 lahko medtem vstavite tako ob družbo AMD-ja in Intela, ki imata veliko večjo združljivost procesorjev in matičnih plošč z nižjo ceno.
In ta cena igra veliko vlogo. Poglejmo si še eno primerjavo iz spletne strani Tom’s Hardware, ki je spočel večjo primerjavo med DDR4 in DDR5. Novejše RAM ploščice so praviloma resda hitrejše, a samo pri določenih nalogah, razlike pa so velikokrat majhne. Pri igranju je naprednost DDR5 res minimalna, saj je najhitrejši DDR5 v primerjavi z najšibkejšim predstavnikom tabora DDR4 hitrejši samo za 8 %, v nekaterih primerih pa ta razlika pade na samo 1 %. Če ob tem upoštevate dejstvo, da je DDR5 pomnilnik že sam dražji od predhodnika in da moraš za njegovo uporabo tudi povsem prevetriti sistem, prideš hitro do številke 1.000 €, od tega pa si bolj malo profitiral. No, vsaj za zdaj. DDR5 bo vsekakor enkrat postal standard, a od tega nas najbrž loči še nekaj let, do takrat pa si lahko mirne duše ogledate prejšnjo generacijo RAM ploščic.
RoboCop je ime akcijskega filma iz leta 1987 in sta ga kasneje nasledila še RoboCop 2 in 3, s tem pa bi se morala franšiza tudi nekako zaključiti in ostati zakoličena kot ena od bolj zanimivih trilogij devetdesetih. Vendar pa vsi niso bili tega mnenja, zato je bila franšiza oživljena leta 2014, nekdo pa trenutno dela na povsem novem filmu, ki bo nadaljevanje originala iz 1987 in bo ignoriralo drugi in tretji del.
Only RoboCop can clean up the crime-ridden streets of Old Detroit!
Follow the part man, part machine in this gameplay trailer combining detective work and gory shoot-outs. You can get your hands on #RoboCopRogueCity in September 2023. 🤖 pic.twitter.com/erz8AJJT7F
Založnik Nacon je mnenja, da bi znala biti tale pozabljena akcijska ikona prav dober junak za svojo videoigro, zato že dlje časa dela na igri RoboCop: Rogue City, ki bo v glavno zopet postavila policista Alexa Murphyja, ki je bil nekoč povsem navaden kifeljc, dokler ga ni tolpa pridaničev pokončala, nato pa je bil zopet oživljen v obliki robotskega borca za pravico RoboCopa, ki si je v življenju zadal samo eno nalogo: počistiti s kriminalom oblegane ulice mesta Detroit.
Tudi v Rogue City bo glas glavnemu junaku posodil originalni igralec Peter Weller, ki te dni šteje že 76 let. Igra bi sprva morala iziti letos junija, Nacon pa je včeraj najavil, da bo naslov malce zamudil in da ga po novem lahko pričakujemo enkrat septembra.
Poleg novice glede zamika smo dobili tudi nov igralni napovednik in ta pokaže presenetljivo dobro grafično podobo. Sprehajali se bomo po neonsko razsvetljenih ulicah Detroita in res upamo, da je razvijalcu Teyon uspelo notri vdelati podobo za ray tracing. RoboCop se v videu najprej spravi v iskanje dokazov, nato pa vdre v bazo nepridipravov, ki jih vodi očitno nekam zmedena umetna inteligenca, a akcija je videti na nivoju, pričakujemo pa lahko tudi kar nekaj nasilnih prizorov, kar je skladno s prikazom krvi, ki smo ga gledali v filmih.
Tale enoigralska izkušnja zna presenetiti, saj na naslovu dela razvijalec Teyon, ki je spočel tudi presenetljivo dobro igro Terminator: Resistance. Igra bo izšla na PC-ju ter trenutni generaciji konzol PlayStation 5 in Xbox Series X.
Trilogija filmov Gospodar prstanov velja za eno od najbolj pomembnih v zgodovini filmske industrije in čeprav je od zadnjega dela preteklo že 20 let, se nekateri še vedno s toplino v srcu spominjamo avanturo Frodota, Sama, Gandalfa in Aragorna, režiser Peter Jackson pa je za trojico izdelkov garal kot pes in rezultat so izdelki, ki si jih lahko še danes ogledamo, brez da bi se nam ob gledanju zdelo, da imamo pred očmi dve desetletji star film.
Legendarni filmi so še danes tako veliki, da so v mnogokaterem pogledu zasenčili tudi novo serijo The Rings of Power, za katero je Amazon zapravil gigantske vsote denarja, a je med kritiki in gledalci požel samo povprečne ocene, saj nekateri niso marali zgodbe ali pa likov, veliko pa je bilo pritožb nad prenasičenostjo scen s CGI efekti.
Medtem ko Amazon dela na 2. sezoni, je lepe spomine na zaslužke začel obujati tudi Warner Bros., ki je imel leta nazaj dovolj poguma, da je ustvarjanje trilogije zaupal nekemu bradatemu možaku, ki je imel pod sabo relativno neznane igralce. Takrat se mu je to tveganje še kako obrestovalo, zdaj pa želi še enkrat namočiti taco v bogato zgodovino Tolkienovega sveta.
Warner Bros. je namreč sklenil sporazum s švedskim založnikom Embracer Group, ki je novi lastnik pravic do Tolkienovih knjig. Partnerstvo naj bi spočelo novo filmsko franšizo znotraj Gospodarja prstanov, spet pa naj bi gledali dogodke iz tretje dobe Tolkenovega sveta, ki vsebuje prej naštete junake Gandalfa, Aragorna, Sarumana in vstajajočega Saurona, medtem ko Amazonova serija pokriva drugo dobo. In samo enkrat lahko ugibate, koga Warner Bros. dvori, da bi ponovno prevzel režisersko palico novih filmov.
Spletna stran Hollywood Reporter poroča, da naj bi bil Warner Bros. v pogovorih ne samo s Petrom Jacksonom, ampak tudi s pisateljicama Fran Walsh in Philippo Boyens, trojica teh glav pa je bila zaslužna za spočetje originalne trilogije filmov. Do katere stopnje so napredovali ti pogovori ni jasno, a Peter naj bi bil dokaj razburjen nad Amazonovo serijo. Kreatorji te naj bi ga kontaktirali za sodelovanje še pred snemanje 1. sezone, a nato so se v vodstvu zgodile določene spremembe, zaradi česar mu nikoli niso poslali nobenega scenarija. Kasneje so se razširile govorice, da je Peter pomagal pri snemanju nekaterih epizod, kar pa je čista neresnica.
Bomo morda res dobili nove Gospodarjeve filme, ki jih bo ustvarila Petrova roka? Takšen podvig bi bil za režiserja vsekakor zahteven, saj je ta v intervjujih večkrat povedal, da je v razvoj prvih filmov vložil toliko napora, da je bil na koncu povsem izžet. Skok v tako globoko vodo bi bil morda nepremišljen, a po drugi strani si morda Peter po vseh teh letih želi popraviti ugled, ki je utrpel kar nekaj udarcev zaradi podpovprečne trilogije filmov Hobit, njegov zadnji večji film Mortal Engines iz leta 2018 pa je bil spljuvan iz strani kritikov in je na blagajnah naredil eno veliko finančno luknjo.
Google Prevajalnik nam omogoča instantno prevajanje tujk že vse od leta 2006 in sprva je bilo to orodje dokaj uborno, saj je znalo samo prevajati pomene besed, kakšno smiselno tvorjenje stavkov pa mu je ostala nerešljiva uganka. Vendar pa je bil to samo začetek in po 17 letih je Prevajalnik hudo napredoval in ga zdaj nekateri uporabljajo za redno prevajanje celih spisov in pretvorjeno besedilo je povsem na nivoju. Profesionalni prevajalci sicer še ne bodo ostali brez dela, saj je za Prevajalnikom še vedno treba iti še enkrat čez besedilo. Včasih se namreč zgodi, da originalno besedilo vsebuje kakšno besedo iz narečja ali slenga, ki je Prevajalnik nato pretvori v nekaj komično bedastega.
Google Prevajalnik je bil dolgo edini, ki je kraljeval na področju brezplačnih prevodov, a zdaj mu je tudi na tem področju za petami ChatGPT. Tudi ta že zdaj razume slovenščino in zna prevajati in spisati smiselne stavke, vendar pa je pri mojem testiranju Google Prevajalnik še vedno malce pred njim.
Google je zaradi konkurence moral začeti delo na dodatnih funkcijah in eno od teh je predstavil včeraj. Pri obisku Prevajalnika boste zdaj zgoraj opazili nov zavihek, ki omogoča nalaganje slik, orodje pa nato prevede besedilo iz slike in ga izpiše na novi sliki. Rezultati niso slabi, saj poskuša Prevajalnik ohraniti tudi stil besedila in sliko, najbolje pa se odreže, če original vsebuje nek normalen font in ne nekaj, s čimer ime podpisujejo metalske skupine.
Prevajalnik za svoje delo uporablja tehnologijo Google Lens, ki jo poznamo iz telefonov, saj ta tam v realnem času preko kamere prevaja besedilo, ki ga ujamemo v objektiv. Podprtih je 133 jezikov in med njimi je tudi slovenščina, prevedeno sliko pa lahko prenesemo ali pa iz nje samo izvlečemo prevedeno besedilo.
Tako kot telefoni, so se tudi prenosniki v zadnjih letih ujeli v past pomanjkanja inovacij, saj je oblika postala standardna, proizvajalci pa samo še notri vgrajujejo močnejše strojne specifikacije, ki so za tiste, ki prenosnike uporabljajo za delo, predstavljajo bolj slab razlog za nadgradnjo.
Zato tudi v prenosniškem svetu nekateri poskušajo narediti nekaj inovacij. Predstavili smo denimo en ASUSov prenosnik, ki ima pod glavnim zaslonom še enega, ki omogoča nekaj dodatnega dela, Lenovo pa je na svoj izum ob strani vgradil kar tablico. Na konferenci Mobile World Congress je Lenovo znova presenetil in predstavil novo serijo prenosnikov ThinkPad, ki pa vsebujejo zaslon, ki ga lahko dodatno raztegnemo v višino.
Ko prenosnik prvič odpremo, je videti dokaj neimpresivno. Videti je namreč kot povsem običajni laptop, z ločljivostjo 2024 x 1604 in nosi razmerje stranic 4:3. Magija pa se začne, ko premaknemo majhno stikalo ob strani, nakar zaslon čudežno zraste v višino, njegova ločljivost pa se spremeni 2024 x 2368, medtem ko razmerje stranic postane nekam bizarnih 8:9. Lenovo želi uporabniku na ta način predstaviti delovno izkušnjo, kjer bi imel pred sabo dva zaslona, le da sta v tem primeru naložena eden na drugega.
Tehnologija je res impresivna in svojo magijo skriva pod pokrovom. Ob raztegovanju in krčitvi zaslona se dodatna površina skrije pod tipkovnico, za delo pa skrbi serija manjših motorčkov in za celotno sliko potrebuje nekje 10 sekund, na mestu upogibanja pa je vidna zareza.
Kakor je vse skupaj zanimivo, ni še jasno, koliko bo Lenovo še potreboval, da ta prototip spravi v roke navadnih kupcev. Podjetje je na konferenci novinarjem priznalo, da želijo pri prenosniku omogočiti od 20k do 30k upogibanj, a niso želeli odgovoriti, koliko teh je zmožen trenuten prototip. Prav tako so ostali skrivnosti glede teže in baterije, ki zna ob tem delovanju motorčka kar utrpeti na vzdržljivosti, današnje baterije pa imajo že tako težave pri optimiziranem poganjanju prenosnika, brez da bi ga morali vsakih nekaj ur priklopiti na polnjenje. Skrbi seveda povzroča tudi ta mehanizacija, saj se taki gibljivi deli hitro radi okvarijo in če se zadeva pokvari ravno na polovici odpiranja, potem si obtičal s prenosnikom, ki ga sploh ne moreš zapreti.
Vseeno pa je Lenovo koncept raztegljivih prenosnikov pokazal v praksi, zdaj pa mora samo še spolirati zadevo in jo na trg poriniti z neko normalno ceno.
Na naslednjo igro razvijalca Bethesda Softworks čakamo že čisto predolgo. Sicer so resda 5 let nazaj izdali Fallout 76, a tisto je bil nekakšen zmeden večigralski poskus, ki je veliko ljudi razočaral. Na tisto pravo, enoigralsko izkušnjo zdaj čakamo že debelih 8 let, saj je bil njihov zadnji takšen naslov Fallout 4 in čeprav smo v tem desetletju dobili veliko RPG izkušenj, zna samo Bethesda pričarati tisti resnični ogromni svet v obliki Skyrima, kjer lahko iz lokalne tavarne vzameš leseno žlico in jo nato odneseš do bližnje temnice in jo položiš ob bok spečemu okostnjaku.
Bethesda medtem ni lenarila, ampak pridno delala na svojem največjem projektu do sedaj. Starfield nas bo namreč odpeljal v raziskovanje vesolja in tujih planetov, zraven pa bomo uživali še v zgodbi, letanju z vesoljsko ladjico in vsemi drugimi prvinami, ki smo jih vajeni iz Bethesdinih iger. Vse to bi morali ugledati lani novembra, vendar pa je razvijalec nato datum prestavil na prvo četrtino 2023. Ta se zdaj izteka, molk iz strani razvijalca pa je sprožil ugibanja, da se znamo v naslovu pozabavati šele enkrat junija.
Vodja studia Todd Howard je včeraj stopil pred kamere in pogumno napovedal nov datum izida. Ta se bo zdaj zgodil 6. septembra, kar pomeni, da je originalni izid bil zamaknjen za skoraj eno leto. Da nas čaka večji zamik je bilo jasno že ob tistem prvem igralnem napovedniku, saj smo dobili občutek, da se je Starfield v tistem stanju skupaj držal z lepilnim trakom in da je bilo prikazano igranje narejeno bolj zaradi tega, da se zapre usta vsem dvomljivcem.
Pred uradnim izidom pa bo Bethesda za nas pripravila tudi eno večjo konferenco. Starfield Direct se bo odvil 11. junija, Todd pa pravi, da imajo za nas pripravljen resnični globoki vpogled v mehanike igre in tudi v samo delovanje studia. Napovednik prikaže tudi nekaj novih izsekov igranja, saj se razvijalci zabavajo med raziskovanjem planetov, pri bojevanju pa je eden od njih naletel na ogromnega vesoljca, ki očitno prebiva pod površjem planeta.
Ljubitelje RPG izkušenj čaka zanimiva jesen. 31. avgusta namreč izide še en težko pričakovani naslov: Baldur’s Gate 3 in glede na to, da bosta obe igri verjetno zahtevali vsaj nekje 50 ur igranja, je morda pametno že zdaj razmisliti o pravilnem razporejanju dopusta.
Temačna komedija Barry, ki jo je leta 2018 započel Alec Berg, ta pa je bil dovolj pameten, da je v glavno vlogo posadil Billa Haderja, bo kmalu dobila svojo 4. in hkrati tudi zadnjo sezono. Finalne epizode je v celoti spisal sam Bill Hader in čeprav so v zadnjih mesecih pojavljala ugibanja, da znamo Barryja gledati tudi v kakšnih nadaljnjih sezonah, je Hader v intervjuju za Variety potrdil, da se bo serija še letos poslovila, saj se mu je med pisanjem predstavil jasen zaključek avantur nesrečnega najetega morilca.
Barry je šel skozi svoj obstoj skozi več faz. Serija se je začela kot skoraj čista komedija, a zgodba je z vsako epizodo postajala bolj temačna in resna, vse to pa je pripeljalo do eksplozivnega finala 3. sezone, ki je Barryja poslala za zapahe.
Naš antagonist bo v novi sezoni nosil osivelo brado, čas pa bo preganjal z boksanjem stene v celici in s haluciniranjem na zaporniškem dvorišču, kjer bo videl bolj preprosto ostanke preteklosti, ko je samo želel opustiti morilski posel in postati odrski igralec. Vsaj enkrat bo med svojim bivanjem za zapahi prejel poštene batine, nekomu pa bo preko telefona zagrozil z maščevanjem, a kdo se nahaja na drugi strani slušalke, dražilnik ni želel razodeti.
Največje presenečenje te serije je zagotovo igralec Bill Hader. V Hollywoodu je prisoten že dolgo, a je znan v glavnem zaradi svojih komičnih vlog, dobrega oponašanja, svoj talent pa je posodil tudi pri pisanju nekaterih epizod South Parka – ravno on je bil denimo eden od tistih genijev, ki je v epizodi Fishsticks raperja Kanye Westa označil za gejevsko ribo.
V Barryju pa je pokazal svoj resničen talent igranja resnih vlog, ki je prišel najbolj do izraza v epizodi Limonada, kjer njegova intenzivna scena z igralko Sarah Goldberg še danes zbudi kurjo polt. Tudi 4. sezona bo očitno bolj usmerjena v dramo kot pa komedijo, kar je nekako naraven zaključek tega štorijalnega loka.
Barry bo premiero svoje zadnje sezone prikazal 14. aprila, gledali pa ga bomo na pretočnem servisu HBO Max.
Res več ne pomnim, kdaj smo nazadnje dobili novo igro, ki je imela za sabo visokoproračunsko produkcijo in da si ob prvem zagonu pri sebi rekel: “Opa, tole je pa res dobro optimizirano.” Igričarska industrija ima namreč zadnje čase ogromne probleme glede dobro optimiziranih naslovov, ki bi igralcu omogočili uživanje pri visokih sličicah na sekundo, brez zatikanja in nadležnih hroščev.
The Callisto Protocol, Hogwarts Legacy in Wo Long: Fallen Dynasty so vsi naslovi, ki so po izidu potrebovali ali pa še potrebujejo izdatne popravke, da bi s svojo optimizacijo upravičili visoko nabavno cene iger, ki so danes višje kot kadarkoli prej. Zatikanja se ne moremo rešiti niti na leta starih igrah tipa The Witcher 3, ki so nato dobile predelave, specifično namenjene izkoriščanju mišic trenutne generacije konzol in nato pogrnejo ravno na vidiku, zaradi česar so bile sploh ustvarjene.
Takšnim težavam se ni mogla ogniti niti igra The Outer Worlds, ki je pred kratkim najavila nadgradnjo Spacer’s Choice Edition, ta pa bi s sabo v enem paketu prinesla vso do sedaj izdano vsebino, podporo za 60 sličic na sekundo na konzolah, malce boljšo grafiko in manjše spremembe na igralnem vidiku. Kljub tem skromnim ciljem pa ima očitno predelava ogromno težav z optimizacijo, ki se enkrat za spremembo niso pojavile samo na PC-ju, ampak tudi na konzolah.
Težave so se začele že takoj, ko je nadgradnja postala na voljo. Spacer’s Choice Edition je na voljo kot ločen nakup, tisti, ki pa si lastijo originalno igro in oba izdana DLC-ja, pa lahko nadgradnjo dobijo za 10 €. Problem pri temu je, da se uporabniki, čeprav so izpolnjevali te pogoje, nikakor niso dobili dostopa do nadgradnje, medtem ko so drugi na Xboxu lahko kupili nadgradnjo in s tem dobili dostop do polne igre, pa čeprav prej v svoji knjižnici niso posedovali originala.
Težave so se nato preselile tudi na optimizacijo. Uporabniki na PC-ju poročajo o lepši podobi, a sličice na sekundo so se nekaterim prepolovile, zato so bili primorani v nižanje grafičnih nastavitev ali pa kljukanje za dinamično prilagajanje ločljivosti. The Outer Worlds: Spacer’s Choice Edition ne vsebuje ray tracinga, manjkata pa tudi možnosti DLSS in FSR, ki bi zagotovo rešili marsikakšno zagato glede nizkega števila sličic na sekundo.
Tudi na konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X je optimizacija obupna. Igralci lahko izbirajo med opcijo “Cinematic in Performance”, a ta, kljub grafični nadgradnji, povprečno izgledajoči naslov nikakor ne more držati stabilnih 60 sličic na sekundo. Številka med bojevanjem pade celo do 40 sličic na sekundo in to na scenah, ki res niso videti grafično intenzivno.
Jeza igralcev se je preselila na spletne trgovine. Medtem ko ima original na Steamu visoko oceno 9/10, ima Spacer’s Choice Edition same negativne ocene in se trenutno ponaša s številko 3/10. Ni čisto jasno, kdo je pri predelavi nosil glavno vlogo: je bil to originalni razvijalec Obsidian ali Virtuos Games, ki je poskrbel za predelavo za Nintendo Switch? Kdorkoli je že poskrbel za nadgradnjo, svojega dela ni opravil dobro in niti ni presenetljivo, da je krovni založnik Take-Two že najavil odpuščanja pri podjetju Private Division, ki je zapisana kot glavni založnik prvega The Outer Worldsa in te predelave.
9 let nazaj se je Facebook, ki se dandanes imenuje Meta, odločil, da svoje popularno družabno omrežje razdeli na dva dela. Facebook je šel naprej po svoji stari poti in je bil namenjen objavljanju statusov, slik in videov, zelo prav pa je prišel tudi za oglaševanje. Za pogovarjanje med uporabniki pa se je rodila ločena aplikacija imenovana Messenger, ki je omogočala hitro izmenjavanje sporočil, brez da bi moral ob tem moral tapkati po Facebookovih zamudnih menijih.
To je sicer pri uporabnikih povzročilo nekaj zmede, saj si zdaj za celotno izkušnjo tega družabnega omrežja potreboval dve ločeni aplikaciji, a nekateri so to odločitev pozdravili, saj so si želeli samo hitrega dostopa do svojih prijateljev, brez da bi se morali ukvarjati z drugimi pritiklinami družabnih omrežij.
Vendar pa je bil poligon družabnih omrežij desetletje nazaj dokaj drugačen kot pa danes. Facebook je bil včasih kralj družabnih omrežij, ki je svojo vladavino samo še dopolnil preko Instagrama, a danes mu uporabnike vse bolj izmika TikTok, zaradi česar so Zuckerberg in kompanija začeli svojega največjega konkurenta posnemati, eden od ukrepov pa bo letel tudi na ponovno združitev Facebooka in Messengerja v eno celoto.
Meta je očitno izgruntala, da je današnje nove uporabnike težko prepričati v namestitev že samo ene aplikacije, kaj šele dveh. Zato so že začeli s testiranjem združitve obeh aplikacij, kjer bi preko samo Facebooka dobili dostop do družabnega omrežja in vseh funkcij pogovarjanja, ki jih nudi Messenger.
Meta je to najavo spočela preko uradnega bloga, ki ima dokaj bizaren uvod, saj ta v prvih stavkih zanika umiranje Facebooka, saj naj bi zdaj vseboval več kot 2 milijardi aktivnih dnevnih uporabnikov. Testiranje pogovarjanja preko Facebooka naj bi se kmalu razširilo na večji krog uporabnikov, ni pa še jasno, ali bo Meta še vedno ponujala ločen prenos Messengerja ali pa bodo vsi prisiljeni v uporabo samo ene aplikacije, ki bi znala podpirati tudi funkcijo pogovarjanja za listo Instagram prijateljev.
