Podjetje Meta ima za leto 2023 velike načrte glede svoje VR ponudbe. Najprej so se odločili znižati cene svojih sistemov Quest 2 in Quest Pro, še letos pa naj bi dobili težko pričakovani sistem Quest 3, ki naj bi bil tanjši in veliko hitrejši od predhodnika, stal pa bo le malenkost več kot pa Quest 2.
Na sestanku za zaprtimi vrati so vodilni svojim delavcem sporočili, da morajo na nek način prepričati nove uporabnike v večjo interakcijo s svojimi pravkar kupljenimi VR naočniki in morda bo del te strategije postal sistem naročnine za igre, ki bo sličen tistim, ki jih mesečno ponujata Microsoft in Sony v obliki Xbox Live Gold in PlayStation Plus.
Apparently Meta is adding a game pass thing soon for Quest, "Project Apollo". Accessible via this deep link URI (on Android at least)
Twitter uporabnik Shiny Quagsire je na svoji aplikaciji Meta Quest za Android opazil referenco za novo naročnino, imenovano Project Apollo. Glede na opisano bi ta resnično delovala skoraj identično kot PlayStation Plus: vsak mesec bi prejeli dve novi igri ali aplikaciji in za prevzem teh bi se morali samo prijaviti v svoj račun, igre pa bi nato obdržali v svoji knjižnici vse dokler pridno plačujemo mesečno naročnino.
To ni edina stvar, ki so jo v zadnjih dnevih uporabniki opazili na svojih aplikacijah. Pri seznamu naprav se je zdaj pojavil zapis o napravi Project Eureka, kar ne more biti nič drugega kot pa famozni Quest 3.Čakamo samo še uradno napoved naprave, a nihče ne ve, kdaj bi se to lahko zgodilo. Če Zuckerberg ne bo najavil kakšne ločene konference, bomo razkritje najbrž doživeli nekje oktobra, ko se bo odvila konferenca Connect 2023.
Ko začne kakšen novopečeni oboževalec animejev načrtovati svoj prvi obisk kakšnega večjega animejevsko obarvanega sejma, si v mislih predstavlja zanimive cosplay naslove, srečanje kakšne slavne osebe in cel kup stojnic, ki prodaja unikatno gikovsko robo. Čeprav ob prihodu na kraj srečanja vse to dobijo, zraven pokasirajo še eno neprijetno presenečenje, ki je stalnica takšnih večjih druženj in to je smrad obiskovalcev, ki je postal že tako velika nadloga, da so začeli organizatorji javno pozivati obiskovalce, da pred prihodom poskrbijo za svojo higieno.
Ta problem je očitno najbolj prisoten v animejevskih skupnosti, saj na spletu najdemo cel kup zgodbic, kjer se na kupu drenja cel kup navdušencev nad japonsko animacijo, večini od teh pa je očitno vseeno za osebno higieno. Ta problem je še posebej opazen na večjih srečanjih in ob vročem vremenu ti zna ob vsem tem smradu dejansko postati slabo.
Stvari so narasle celo do te mere, da so nekateri začeli deliti koristne nasvete, ki obiskovalcem pomagajo preživeti takšna masovna, smrdljiva zbiranja. Twitteraš dokurogusou je denimo zapisal, da je na poletnem srečanju Comiket, ki se vsako leto odvije v Tokiu, smrad nepopisen in čeprav organizatorji obiskovalce opozarjajo na predčasno tuširanje, večina te zadeve gladko ignorira. Zato je pametno pred prihodom na prizorišče kupiti nekaj balzama za ustnice, ki ima okus mentola, tega pa si nato namažete pod nosom. S tem se uniči nekaj napadalnega smradu in tega istega trika se poslužujejo zdravniki, preden se spustijo v avtopsijo trupel.
Japonska glasovna igralka Rie Takahashi, ki v animeju KonoSuba upodablja Megumin, hkrati pa v igri Genshin Impact zastopa vlogo Hu Tao, je sredi načrtovanja svojega koncerta prišla do podobnih skrbi glede smrada, ki se zna zarediti med njenimi gledalci. Rie je hudo popularna, saj ima na Twitterju milijon sledilcev, zato je tudi njen koncert pred oder privabil ogromno ljudi, ta pa se je že odvil 26. februarja.
Iznajdljiva igralka je zato na Twitterju objavila prisrčno izrisan vodič, ki je obiskovalce opozoril na nekatere predpriprave pred koncertom. Med njimi najdemo nasvet za nošnjo maske, nošnjo dodatne baterije za telefon in da naj vsi spravijo svoje stvari na neko varno mesto, kjer se do njih ne bodo dokopale grabežljive roke drugih. Na koncu najdemo še nasvet glede tuširanja, ki ima ob sebi prisrčno risbico.
Vse skupaj ni videti škodoželjno in dejansko ji oboževalci poteze niso zamerili. Nekdo se je sicer obregnil, da se zaradi poškodbe ne more tuširati, a da bo vzel s sabo parfum, Rei pa mu je navrgla, da naj raje potem uporabi vlažne robčke in suhi šampon, saj parfum včasih situacijo samo še poslabša.
Upamo, da so bili ti nasveti upoštevani in da je njen koncert minil brez večji smradnih zapletov.
Dobra novica za vse digitalne gradbenike in arhitekte, saj je razvijalec Collosal Order včeraj najavil drugi del svoje hudo popularne graditeljske igre Cities: Skylines, ki bo večja in boljša od svojega predhodnika v praktično vseh pogledih.
Collosal Order je sicer ob napovedi izdal samo en krajši video, ki pokaže ništrc igranja, vendar pa napovednik obljublja veliko večjo svobodo pri oblikovanju svoje vizije mesta. Na spletno stran Xboxachivements pa je medtem ušel poln seznam 40 trofej, ki jih bomo lahko odklenili preko pridnega igranja in te nam dejansko povedo nekaj več konkretnih informacij.
Eden od dosežkov se denimo imenuje Everything the Light Touches, za to nagrado pa bomo morali na eni mapi odkleniti vseh 150 ploščic zemljevida. Za primerjavo lahko vzamemo originalno igro, ki je omogočala samo 25 ploščic, kar nam da vedeti, da bo Cities: Skylines 2 omogočal ustvarjanje pravega mega mesta.
Preko dosežkov lahko tudi razberemo, da nas bo v Cities: Skylines 2 prizadela infestacija podgan, doživeli bomo točo in kakšnega nedolžnega prebivalca bomo lahko spremljali od malih nog do njegove penzije, za ta trud pa bomo poplačani z dosežkom “You Little Stalker!”.
Originalni Cities: Skylines je do svoje slave prišel leta 2015 in takrat prodal ogromno, kar je šlo tudi na račun EA-jevega konkurenta SimCity iz leta 2013, čigar franšiza je bila včasih kralj graditeljskih serij, a zadnji SimCity je bil takšna katastrofa, da se je EA takrat odločil kar ukiniti celo franšizo.
Založnik Paradox Interactive je takrat še kako rad prevzel ta žanr na svoja pleča in od tega je tudi mastno zaslužil, saj je od izida Cities: Skylines za ta naslov spočel tudi 50 DLC-jev, samo trije od teh pa so bili brezplačni. Igralce je tako strah, da bo tudi Cities: Skylines 2 na začetku bolj gola izkušnja, nakar bo Paradox nekatere njene dele izdal šele kasneje kot dodatne mikrotransakcije, kar je sicer redna praksa tega založnika.
Cities: Skylines 2 izide enkrat letos, poleg PC-ja pa bo na voljo tudi na konzolah PlayStation 5 in Xbox Series S/X.
Microsoft je v zadnjih dveh letih izdal nekaj naslovov in igram kot so Pentiment, Grounded in Hi-Fi Rush vsekakor ne moremo oporekati kvalitete. Vendar pa lastniki konzol Xbox Series X še vedno čakajo na nekaj, kar bi resnično izkoristilo moč trenutne generacije konzol, to pa lahko storijo samo naslovi izpod AAA produkcije.
Založnik je sicer napovedal cel kup takšnih naslovov, vendar pa teh nikakor ni na spregled, od prvih napovednikov teh projektov pa počasi minevajo že cela leta. State of Decay 3, Fable in Avowed so vsi bili napovedani na tisti slavni Microsoftovi konferenci, a od takrat bodo junija minila 3 leta, od teh iger pa nismo dobili praktično niti ene uradne informacije, kaj šele kakšne slike ali igralni napovednik.
In očitno bo preteklo še kar nekaj vode, preden bomo lahko karkoli od tega lahko fizično preizkusili. Na VGC podcastu se je oglasil novinar Andrew Robinson, ki ima nekaj kontaktov znotraj Microsofta, zato je tudi seznanjen z razvojem nekaterih od teh težko pričakovanih iger. Andrew pravi, da je Fable šele pred kratkim stopil v polno produkcijo in da je končni izdelek še leta stran. Te govorice je nato potrdil še Jordan Middler, ki je povedal, da je razlog za dolg razvojni čas kriva sama identiteta igre. Razvijalec Playground, ki je sicer prej delal na dirkaški franšizi Forza, naj ne bi vedel točno v katero smer zapeljati razvoj in Middler pravi, da je pri pogovorih z razvijalcem velikokrat slišal podobnosti z igrami The Witcher.
Robinson se je nato dotaknil še nekaterih drugih iger. Perfect Dark, še en naslov, ki je leta v razvoju, naj bi bil še dlje od izida kot Fable, enako velja pa tudi za igro Everwild. Najbližje k izidu naj bi bili igri Senua’s Saga: Hellblade II in Avowed – slednji naj bi bil tisti večji projekt, ki ga bo Microsoft izdatno promoviral po izidu Starfielda.
Microsoft bo letos skoraj zagotovo izdal nekaj večjih naslovov, ki bodo po sušnem letu 2022 vsekakor dobrodošli. Najbližje je Redfall, ki izide v začetku maja, nasledila pa ga bosta Starfield in Forza Motorsport, žal pa slednja naslova še nimata točnega datuma izida, vendar ju pričakujemo v 2023.
Razvijalec Harebrained Schemes je eden tistih, ki za svojimi naslovi nikoli ni dobil nekega res bogatega proračuna, a ekipa se kljub temu ne boji tvegati in mešati naslove z žanri, ki niso ravno ravno standardni. Ko so vsi delali srednjeveške RPG-je, so oni preko Shadowrun iger RPG zamešali s kiberpankovskim izročilom, nato so se v BattleTechu poigrali z ogromnimi roboti, včeraj pa so najavili svoj nov projekt, ki zna biti najbolj originalen naslov do sedaj.
The Lamplighter’s League and the Tower at the End of the World nas bo postavil v alternativno zgodovino leta 1930, kjer zlobni kult Banished Court nadzoruje že skoraj cel planet in preglavice mu dela samo še skupina junakov, združena pod imenom The Lamplighter’s League, ta pa je odločena, da njihovi tiraniji zada poslednji udarec.
Prvi napovednik prikaže simpatično avanturo, ki se več kot očitno napaja iz franšize Indiana Jones. Naši drzni heroji bodo skakali po starodavnih templjih in tam merili moči z Banished Courtom, čigar vojaki so praktična kopija nacijev iz Indiane Jonesa, le da na sebi ne nosijo nobenih kljukastih oznak.
Poleg napovednika, ki je sestavljen iz vmesnih sekvenc, smo dobili tudi nekaj vpogleda v igranje. Ni še čisto jasno ali bo The Lamplighter’s League RPG, a vsekakor je videti, kot da se naslanja v to smer. Bojevanje bo potekalo v potezni maniri, a pred vsakim spopadom bomo lahko našo četico malce smukali okoli ter na prikrit način odstranili nekaj nasprotnikov, ta del pa bo povsem realnočasoven in šele ko se bo začela prava akcija, bo igranje preklopilo v potezno spopadanje. Igra se bo tako igralo podobno kot Mutant: Year Zero – upamo samo, da bomo tule pri bojevanju imeli malce več svobode do pristopa in razpleta bitk.
Igranje nam bo v roko ponudilo 10 različnih junakov, kupci Deluxe verzije pa bodo prejeli še enega ekstra heroja. Našo avanturo bomo sicer začeli s trojico avanturistov, skozi uspešno opravljanje misij po celem svetu pa bomo v svoje vrste lahko vpoklicali še dodatne pomočnike, vsi od njih pa so, vsaj na posnetku, videti unikatno in bodo očitno vsebovali nekaj osebnosti.
The Lamplighter’s League izide enkrat letos, zanimivo pa je, da je to eden redkih naslovov, ki ne bo izšel na konzolah PlayStation, ampak samo na PC-ju in Xbox Series S/X.
Counter-Strike: Global Offensive je danes star že več kot 10 let, vendar pa je ta naslov očitno nesmrten. Kljub temu, da je vmes izšla gora takšnih in drugačnih večigralskih naslovov, CS: GO še vedno drži prvo mesto Steamove lestvice najbolj igranih naslovov, igralna baza pa ne pada, ampak se dogaja ravno nasprotno. Counter-Strike: Global Offensive je namreč samo prejšnji mesec podrl svoj rekord, saj je igro naenkrat preigravalo več kot 1.3 milijona istočasnih igralcev.
Vendar pa naj bi razvijalec Valve že dolgo razmišljal o njegovem nasledniku in čeprav je tole še vedno njihova najbolj igrana igra, jim je konkurenca vseeno začela jemati nekaj igralne baze – pri tem jim največ škode dela Valorant, ki prav tako iz meseca v mesec nabira nove igralce.
We've checked all drivers for the last few month, and looks like it appeared somewhere in February. You can check it out yourself by opening NVIDIA Control Panel and unticking this box in 3D settings. pic.twitter.com/GKgTsNYHzJ
O nasledniku CS-a se govori že dolgo, a zdaj je očitno Valve tik pred tem, da res najavi drugi del. Namigi o tem so se najprej pojavili preko Nvidie, ki je pri novih grafičnih gonilnikih pridodala dve novi izvršni datoteki: csgos2.exe in cs2.exe in to izpod novega profila “Counter-strike 2”.
Nakar se je oglasil še novinar Richard Lewis, ki je dobro znan po svojem predčasnem razkrivanju informacij glede te igre. Richard pravi, da je Counter-Strike 2 že v fazi zadnjega testiranja in da lahko izid pričakujemo še ta mesec, nova verzija igre pa naj bi se preprosto imenovala Counter-Strike 2.
Making sure you all understood it right, once again:
– NVIDIA got CS:GO Source 2 Game Profile – Source 2 is happening; it's a real thing with it's own executable 'csgos2.exe' – 'cs2.exe' is old and irrelevant, your skins are safe, no separate games are being made https://t.co/a5cBKxEtF4
Vprašanje ostaja, kakšna igra bo Counter-Strike 2? Dvomimo, da se je Valve odločil razbiti tako veliko igralno bazo, ki jo trenutno poseduje Global Offensive in zna biti, da bo drugi del v bistvu samo prehod na pogon Source 2, igralci pa bodo lahko v drugi del prenesli ves svoj storjeni napredek in pridobljena orožja. Source 2 bi razvijalcu omogočal lažji razvoj novih posodobitev, hkrati pa nihče ne bi imel nič proti izboljšani podobi – čeprav zna ta zahtevati malce boljšo strojno konfiguracijo, nizke zahteve pa so razlog, da ima Counter-Strike: Global Offensive še danes tako številčno igralno bazo.
Valve zaenkrat drži zaprta usta, tako da slutimo, da bo najavil Counter-Strike 2 praktično čez noč, strežniki pa se bodo takrat začeli šibiti pod navalom starih in novih igralcev.
Leto 2023 bo zagotovo prineslo nove impresivne dosežke umetne inteligence, s katero se dandanes lahko poigra tudi čisto navaden uporabnik. Na Redditu se je pred kratkim pokazal impresivna predstavitev programa Elevenlabs Prime Voice AI, ki ga je nek igralec izrabil za igro World of Warcraft.
WoW je v svoji bogati zgodovini nabral stotine takšnih in drugačnih nalog, ki jih načeloma dobimo preko pogovarjanja z okoli stoječimi NPC-ji, ti pa nam navržejo nekaj besedila, ki ga večina igralcev sploh ne prebere, ampak samo hitro stisnejo gumb “Accept” in se spravijo na reševanje misije. Nekateri pa se radi tudi v štorijalno raziskovanje Azerotha in takšne dialoge natančno preučijo, umetna inteligenca pa je tem nalogam priskrbela tudi glasovne igralce.
World of Warcraft sicer vsebuje nekaj glasovnega podajanja, a to je navadno rezervirano samo za tiste največje dogodke, medtem ko nas pri stranskih opravilih pričaka samo golo besedilo. Razlog za to je preprost: teh nalogic je namreč malo morje in Blizzard bi zapravil ogromne vsote denarja za najem glasovnih igralcev, od tega pa ne bi ravno preveč profitiral.
Ravno tule je svoje mesto našla umetna inteligenca in kratki demo, ki ga je pokazal Reddit uporabnik je presneto impresiven. Vidimo lahko pogovarjanje z moškim in ženskim podajalcem nalog in čeprav rezultatov ne moremo ravno primerjati s Troyjem Bakerjem iz The Last of Us, je zadeva vseeno dovolj impresivna, da bi jo marsikdo rad izrabil za novo preigravanje World of Warcrafta. Umetna inteligenca zna celo priskrbeti različne intonacije: Landra Dawnstrider je pri misiji slišati frustrirano, ko se mora ukvarjati z zabavo za Lorda Saltherila. Pojavi se sicer kakšna težavica z izgovorjavo imen določenih krajev, a na splošno je tale kratki demo hudo impresiven, trik umetne inteligence pa je dejstvo, da se ta neprestano uči in že čez kakšen mesec bomo lahko v njenih posnemanjih človeškega glasu videli napredek.
Strah glasovnih igralcev, da znajo enkrat zaradi tega izgubiti svoje delo, je zaradi tega vsekakor upravičen, a zaenkrat še noben od večjih studiev ni najavil projekta, kjer bi za večino glasovnega podajanja poskrbela umetna inteligenca. Takšne skrbi pa so odveč v raznih modih, ki so delani brezplačno in pri katerih glasovno podajanje iz strani prostovoljcev zahteva ogromno časa, na koncu pa zaradi amaterskih glasilk izpade podpovprečno. Tu bo umetna inteligenca naredila revolucijo in prvi takšni projekti so že v izdelavi.
Ray tracing je metoda osvetljevanja iger, ki lahko tudi starejšim naslovom vdihne novega življenja, a zadeva je po vseh teh letih še vedno izjemno intenzivna pri optimizaciji, zaradi česar se sličice na sekundo včasih prepolovijo. Igre z ray tracingom je tako smiselno poganjati samo na zadnjih dveh generacijah NVIDIA grafičnih karticah, vendar pa, če ste pripravljeni trpeti manj tekočo sliko, se lahko z ray tracingom poigrate tudi na manj mišičastih napravah kot je denimo prenosni Steam Deck.
SteamOS 3.4.6 Preview contains fixes for invalid rendering and performance improvements for Wo Long: Fallen Dynasty. Also comes with Ray-Tracing support for DOOM Eternal! pic.twitter.com/EViKO0Y4kk
Na temu se je sicer že dolgo nazaj dalo omogočiti ray tracing, a ste se za to morali malce poigrati z Linuxom, zdaj pa je Valve v zadnji beta posodobitvi operacijskega sistema SteamOS 3.4.6 tudi prvič omogočil ray tracing podporo in sicer je to dobila igra Doom Eternal.
Član Valove ekipe Pierre-Loup Griffais je novico o podpori za Doom Eternal podelil na Twitterju, zraven pa dodal še sličico, ki dokazuje, da lahko Steam Deck to igro v ray tracing verziji poganja pri 35 sličicah na sekundo. Za takšno strojno drobovje, ki ga vsebuje Steam Deck, so takšni rezultati naravnost fenomenalni, a treba se je zavedati, da je za ray tracing treba znižati nekatere grafične nastavitve, ki nato privedejo do igranja pri stabilnih 30 sličicah na sekundo.
Posodobitev je popravila tudi nekaj drugih hroščev in se je med drugim znebila grafičnih artefaktov, ki so se pojavljali znotraj frišno izdanega Wo Long: Fallen Dynasty, popravljeni pa so bili tudi nekateri drugi naslovi, ki še niso sploh izšli.
Če morda želite Steam Deck najprej preizkusiti, brez da bi zanj morali plačati stotine evrov, potem ga lahko za drobiž najamete na sledeči spletni strani.
Podjetje Meta se počasi pripravlja na lansiranje novega sistema Quest 3, ki pa zaenkrat še nima datuma izida, a naj bi ga dočakali še enkrat letos. Vodilni so delavcem za zaprtimi vrati priznali, da sicer še naprej verjamejo v razvoj VR tehnologije, a da novi uporabniki hitro obupajo nad temi izkušnjami, zato je treba narediti nekaj, kar bo VR naredilo še bolj privlačnega.
Morda se je ravno zaradi tega Mark Zuckerberg odločil na Instagramu najaviti znižanje cen nekaterih modelov Quest linije izdelkov, vest pa je nato prispela tudi na uradni blog. Američani bodo po novem za Quest Pro namesto 1.499 $ plačali samo 999 $, kar je veliko bolj sprejemljiva številka za navadnega kupca. Pro verzija sicer ni namenjena igričarjem, ampak bolj podjetjem, ki želijo v pisarnah mešati VR in AR prvine, vendar pa bi zadevo vsekakor prav prišla tudi komu, ki bi rad igre poganjal na izboljšanem čipovju, skupaj z boljšimi kontrolerji.
Znižanje je doletelo tudi običajni Quest 2, a samo verzijo, ki na sebi nosi 256 GB pomnilnika, ta pa je bila znižana iz 499 $ na 429 $, medtem ko 128 GB inačica cenovno ostaja nespremenjena.
Vendar pa te cene veljajo samo za Američane, medtem ko smo Evropejci zopet potegnili ta kratko. Na uradni strani sicer za Slovenijo teh VR naprav ni moč naročiti, a vseeno lahko primerjamo cene, če izberemo kakšno od podprtih držav, kot je denimo Nemčija. Tam Quest Pro še vedno stane 1.799 €, kar je praktično še enkrat več od naših ameriških kolegov, medtem ko je cena za Quest 2 bolj primerljiva in stane 450 €.
Tudi Evropa bo sicer prejela svoja znižanja za Quest Pro, a se bo to zgodilo šele 15. marca in seveda samo za tiste države, ki jih Meta uradno podpira. V Sloveniji je še vedno najboljši naslov za VR opremo portal Legit, ki poleg prodaje nudi tudi možnosti najema različnih VR očal.
Serija iger Yakuza ima za sabo bogato zgodovino in je večino svojega uspeha doživela na Japonskem, na Zahodu pa smo te igre tretirali kot nekakšen klon GTA naslovov. Šele z izidom igre Yakuza 0 je med nas prišlo zavedanje, da ima Yakuza za sabo talentirano ekipo, ki zna dostaviti intrigantno dramo, z dobro režiranimi vmesnimi sekvencami in zanimivo igralno formulo, ki pa zahteva nekaj privajanja.
Založnik SEGA je po tem nepričakovanem uspehu začel pridno delati na novih projektih znotraj Yakuza serije, zato je započel ločeno serijo Judgment in sprožil zeleno luč za ustvarjanje predelav prvih dveh delov, ki sta izšli pod novim nadimkom Kiwami.
Zdaj je med nas prišla še ena olepšana klasika, ki sliši na ime Like a Dragon: Ishin, ta pa je malce posebna, saj je prvič izšla leta 2014 in to samo na Japonskem. SEGA je zdaj poskrbela za novo osvetljavo in seveda pripadajoči prevod in čeprav je hvalevredno, da so ta naslov v izboljšani obliki pripeljali tudi v angleško govoreči svet, bi pri predelavi vseeno lahko šli dlje in iz ostankov preteklosti popukali tudi nekaj plevela na ostareli igralni formuli, ki je v novejših Yakuza in Judgment igrah veliko bolj prijetna za preigravanje.
Razvojna ekipa: Ryu Ga Gotoku Studio Založnik: SEGA Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO Nakup:59,99 € Steam; 56,34 € PS5, PS4 Datum izida: 21. februar 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Like a Dragon: Ishin nas pošlje davno v zgodovino in sicer v leto 1860, ko so se po deželi vzhajajočega sonca še vedno sprehajali samuraji, a sekanje s katano je postajalo čedalje bolj zapostavljeno, saj so se vsi ozirali proti smodniku, ki je z vsakim sabljačem lahko opravil od daleč, za vihtenje puške ali revolverja pa ni bilo treba vložiti leta študija.
V to obdobje stopi naš glavni junak Sakomo Ryoma, ki se vrne v svoj rojstni kraj obiskati svojega krušnega očeta in brata, vendar pa družinsko srečanje ni ravno srečno, saj v sobane uleti zamaskirana ninja, nareže našega očeta in se nato spopade z nami, a nam na koncu ubeži. Sakomo je obtožen umora, zato v obupu pobegne pred roko pravice, še pred tem pa miličnikom zaobljubi, da bo našel tistega pravega morilca svojega očeta.
Mine leto in Ryoma začne novo življenje sredi Kjota, tja pa ga pripelje edina sled, ki se tiče posebnega bojnega stila, ki ga je uporabil morilec, ta pa je bil učen samo tukaj. To je povod za več kot 30 urno dramo, kjer se Sakomo zaplete v vrsto mafijskih in političnih spletk, od teh pa bodo največ odnesli tisti, ki se kaj spoznate na japonsko zgodovino. Če poznate razliko med joshijem in goshijem, potem ste za to igro prava publika, ostali pa se boste morali ob kakšni besedi zateči v raziskovanje preko interneta, igra pa vam v nekaterih dialogih ponudi kakšno kratko razlago besede, a ta slovarček ni ravno globok in ne zajema vseh predstavljenih pojmov.
Ni jih veliko iger, kjer poskušamo zaživeti avtentično življenje samuraja sredi starodavne Japonske.
Struktura igre je zelo podobna ostalim naslovom Yakuza serije. Čaka vas nekaj sprehajanja po ulicah, vmes boste gledali veliko vmesnih sekvenc, reševali glavne in stranske misije, celotna zgodba pa je povedana skozi 15 poglavij, ki jih navadno zaključuje kakšen večji šefovski spopad. Osebno sem vse skupaj zaključil v nekje 30 urah, a seveda si lahko čas dodatno razširite preko opravljanja stranskih opravil, ki jih je tule, kakor je v Yakuza seriji že v navadi, cel kup.
Glavno mesto dogajanja je sicer veliko bolj linearno kot pa Kamurocho iz novodobnih Yakuz iger, saj imamo tam cel kup stranskih ulic in bližnjic, ki jih lahko uberemo na poti do našega cilja. Ishin je veliko bolj omejen in če je vaš naslednji korak v misiji na drugi strani mesta, potem boste največkrat do njega morali po eni in isti cesti, ki pa med potjo skriva cel kup nevarnosti. Naključni boji so namreč tule stalnica in ubogi Ryoma je nenehna tarča banditov, ki vas lahko hitro obkolijo, iz tega pa nato sledi obvezni spopad. Za razliko od kakšnega Judgmenta je tule pobeg njihovim očem težji ravno zaradi tiste linearnosti, ko vas včasih naravnost obkrožijo, saj se sovražnik nahaja ravno na tisti poti do vašega cilja, zato je včasih ravsanje nujno.
Kot se za serijo Yakuza spodobi, ima tudi Ishin svojo verzijo karaok in plesa.
Tudi bojevanje preveč ne odstopa od zakoličene formule, ki jo je predstavila serija Yakuza, vendar občutne razlike tu vseeno najdemo. Ryoma ima na voljo štiri različne stile pretepanja: boj s pestmi, boj s katano, boj z revolverjem in unikatni slog Wild Dancer, kjer v eni roki držimo pištolo, v drugi pa sabljico. Ta slog je bil meni najljubši, saj se po bojišču urno sukate, sprožate specialke in ste nevarni tako od blizu kot tudi od daleč. Uspešno bojevanje v določenem slogu vam prinaša točke veščine, preko teh pa lahko odklepate večje zadane poškodbe, boljšo merico zdravja in dodatne specialke, ki se napajajo iz vašega merilnika “Heat”. Veterani Yakuz iger se boste počutili domače, vseeno pa boste pogrešali tiste naprednosti, ki so jih skozi leta prejele Yakuza in Judgment igre.
Vendar pa je pretepanje samo en del izkušnje, saj Ishin ponuja še veliko stranskih opravkov, ki jih lahko sicer popolnoma spregledate ali pa v njih vložite ure in ure življenja. Poleg kockanja lahko v lokalnem baru odpojete kakšno vižo, se spravite v unikaten ples, se lotite ribolova ali pa samo tekate po mestu in opravljate stranske misije. Te so težko opazljive, saj pridejo samo preko interakcij s prebivalci, ki imajo nad sabo pogovorni oblaček, a nekateri med njimi so samo trgovci ali pa vam navržejo kakšno govorico, zato lahko odkriješ nalogo samo tako, da se preprosto poskušaš pogovoriti z vsakim posebej. Na splošno so te stranske misije daleč od tistega, kar ponujajo novejše Yakuza igre, a jih je vseeno pametno opraviti za kakšen priliv denarja ali pa za nadgradnjo karme.
Šefovski spopadi dodobra preizkusijo vaše veščine vihtenja orožja zato je s sabo pametno vlačiti kakšen zdravilni napitek.
Ta karma se tule imenuje Virtue in je posledica naših dobrih del, te točke pa lahko nato porabimo za nadgradnjo naše vzdržljivosti, slovesa ali pa za novo opremo našega doma. Tako je, tudi svoj lastni domek dobimo, skupaj s pripadajočo gejšo, vse skupaj pa lahko nadgrajujemo in celo gojimo svoj lastni pridelek, ki ga nato prodamo za mastne kovance, ti pa nam zelo prav pridejo pri kovačenju.
Ishin je v svoji srži še vedno Yakuza naslov, tako da če vam igralne mehanike tega niso bile všeč, potem vam tudi ta naslov ne bo ustrezal. Zgodba je sicer dobra, a je tudi prežeta s klišejskimi scenami, kjer so slabi fantje mestoma prave karikature samega sebe. Sabljanje na življenje in smrt se včasih začne samo zaradi tega, ker komu rečemo da je nesramen, nakar nam grdavži navržejo nekaj v slogu: “ne boš nas premagal, poglej koliko nas je”, potem pa ko jim serviramo dnevno dozo batin, pojamrajo: “kako je močan” in med bežanjem navržejo “se bomo še srečali”. Takšna situacija se mi je med igranjem pripetila nekje desetkrat, z očmi pa sem začel zavijati po petem takšnem primeru.
Stranske naloge niso tako izvirne kot v novejših delih Yakuze, a vseeno naletimo na nekaj unikatnih prizorov, kjer ostanemo brez kimona.
Nekaj je treba povedati tudi glede posebne, Deluxe verzije igre, ki stane 70 € in s sabo prinese surovine za nadgradnjo opreme, preobleke in katano. To ni nič nenavadnega, kar pa je nagnusno je dejstvo, da vsakega od teh dodatkov lahko uporabiš samo enkrat in nato izginejo za vedno. Če vam nato zaradi nekega razloga izgine shranjen položaj ali pa bi se samo radi lotili ponovnega igranja z novim likom, bo vse te zadeve treba kupiti na novo.
Like a Dragon: Ishin mi je ponudil več zabave kot pa sem od njega pričakoval, igra pa lepo zapolni vrzel bivanja v starodavni Japonski, ki poleg bojevanja ponuja še na pol odprti svet, v katerem mrgoli aktivnosti. Le cena se mi zdi previsoka, saj razvijalec ni bistveno izboljšal ostarele igralne formule in zadeva bi se lahko zlahka prodajala za kakšnih 20 € manj.
Žanr japonskih RPG-jev mi osebno ni preveč blizu, vendar pa je Square Enix v zadnjem času izdal že tretji naslov, ki nosi tisto nostalgično podobo, ki spominja na nekaj, kar je pravkar ušlo iz zaprašene NES konzole in se pojavilo na sodobnih PC-jih in konzolah. Po igri Octopath Traveler se je rodila še igra Triangle Strategy, zdaj pa se je pred mano pojavil še Octopath Traveler 2, igralci ter kritiki pa so polni hvalnic, ki so me na koncu prepričale, da sem se spravil v igranje Octopath Travelerja 2.
In priznati moram, da sem bil pri igranju večkrat presenečen, čeprav je igralna izkušnja vsebovala tudi nekaj zastarelih konceptov, ki so mi končne vtise nekam okvarili, a vseeno je tole naslov, ki ga je vredno preizkusiti – še posebej to velja za oboževalce raznovrstnih zgodb, ki so povrh vsega navdušenci nad žanrom japonskih fantazijskih pripovedi.
Kar najprej stopi v oči pri zagonu tega naslova je naravnost čudovita grafična podoba. Ta je na slikah resda videti zastarelo, ampak Square Enixu je na nek način uspelo ustvariti čudovito piklsasto sliko, ki je bila združena s čudovito osvetlitvijo, lepimi animacijami in odličnimi teksturami. Rezultat je podoba, ki te na kakšnem večjem televizorju pri ločljivosti 4K naravnost odpihne, oči pa vam bo mazilil še mestoma čudovit dizajn sovražnikov in predvsem šefov, ki ob vžiganju barvastih posebnih sposobnosti naravnost očarajo. Kakor rečeno, slike tej igri delajo krivico in če si kakšen naslov zasluži preigravanje na OLED zaslonu, je to ravno Octopath Traveler 2.
Kar se tiče igranja je tole na površju dokaj tipični japonski RPG, s to razliko, da lahko na začetku izberete enega od osmih junakov, vsak od teh pa vsebuje svojo zgodovino in osebno zgodbo, ki vas nato popelje skozi več poglavij. Junaki so raznovrstni: tu je tatica Throne, lovka Ochette, klerik Temenos in učenjak Osvald in ponujajo svoje posebne sposobnosti, a ko izberete enega od njih, morate z njim tudi do konca preigrati zgodbo in vmes ne morete kar skočiti na novega junaka, razen če ne začnete povsem nove igre. Vendar pa hkrati to ne pomeni, da boste morali igro preigrati osemkrat, saj boste med raziskovanjem sveta naleteli na tudi ostalih sedem junakov in tako boste lahko preigrali tudi njihove štorije v samo enem preigravanju.
Grafična podoba je mestoma naravnost čudovita.
Zgodbe junakov so zanimive, a nekatere vseeno bolj izstopajo od drugih. Osebno sem bil najbolj navdušen nad Osvaldovo štorijo, saj je bil glavni junak obtožen umora svoje družine, nakar je bil obsojen na bivanje znotraj zapora, ki se nahaja sredi zamrznjenega otoka. Vaša prva naloga je tako pobeg iz tega ledenega pekla, nakar se morate še maščevati svojemu nekdanjemu prijatelju, ki je tisti pravi krivec za umor vaše žene. Štorije tako niso morda namenjene tistim najmlajšim, saj boste med igranjem naleteli tudi na nekam masten jezik in prizore nasilja, čeprav nekega resnega pretakanja pikslaste krvi ne boste ugledali.
Velik del vaše avanture bo zajemalo tudi raziskovanje res ogromnega sveta, ki ponuja veliko glavnih in stranskih poti. Premikate se lahko po zemlji in vodi, varni pa ne boste nikjer, saj tule ven pomoli tipična prvina jRPG-jev, ti pa vam na pot postavijo naključne boje, ki se jim ne da izogniti ali pa vsaj predvideti. Takšni naključni spopadi mi nikoli niso bili všeč, saj se mi zdijo večinoma samo zapravljanje časa, tule pa so nekako nuja, saj vam prinašajo bogato število izkušenj, vsake toliko pa naletite še na kakšen zaklad.
Vaše raziskovanje vam bodo prekinjale tudi vasice in mesta.
Po svetu, ki mu lahko poljubno prilagajate dan in noč, vas bo vedno vodila ena od glavnih štorijalnih niti, na poti pa bo treba opraviti tudi kakšen stranski opravek. Stranske misije niso nič res preveč briljantnega, saj so tam pač zato, da vam prinesejo kaj izkušenj ali pa morebiti kakšen nov košček oklepa, vendar pa so dobra popestritev med sprehajanjem, ki je dokaj odprto in vas lahko hitro zanese tudi v kakšno temnico, za katero niste pripravljeni. K sreči se pred vstopom na vsako novo področje izriše opozorilo, ki navrže priporočeno stopnjo za raziskovanje dotične stopnje in če ste pod njo, se je pametno obrniti nazaj, saj je sovrag preprosto premočan in vas pospravi v dveh udarcih.
Bojevanje je potezno in je morda največja privlačnost tega naslova. Postavitev je tipična: na levi se nahaja vaš nasprotnik, ki vas lahko pričaka solo ali pa v skupini, na desni pa je vaša partija pretepačev. Vsak od nastopajočih ima svojo vrsto splošnih in poteznih potez in bojevanje zna biti zelo taktična bitka, ki zahteva kar nekaj razmišljanja. Sovražniki in predvsem šefi lahko nosijo goro zdravja, zato je treba biti pri vsakem udarcu maksimalno učinkovit in prva poteza pri temu je odkrivanje šibke točke nasprotnika. Te se razlikujejo od grdavža do grdavža, a ko jo enkrat izgruntamo, lahko sovragu z uspešnimi udarci izničimo ščit, nakar ga onesposobimo, ta čas pa lahko izkoristimo bodisi za zdravljenje ali pa proženje specialke, ki jo lahko še dodatno nadgradimo preko pik, ki jih pridobivamo med rundami. Med vsem tem je treba seveda skrbeti še za zdravje glavnega junaka in spremljevalcev ter na zalogo mane, saj brez te nekateri heroji niso niti pol toliko učinkoviti in lahko tolovaja samo nežno udarijo s palico.
Šefi so odlični in vas velikokrat prisilijo, da izrabite čisto vse posebne sposobnosti, ki jih imajo na voljo vaši junaki.
Bitke znajo včasih trajati kar predolgo in to sem dobro spoznal pri mojem prvem srečanju s šefom, pri kateremu sem zagonil 20 minut igranja, samo zato, da sem na koncu neslavno crknil. In nato sem boj ponovil z istim rezultatom in na koncu zmagal samo zato, ker sem si predhodno kupil dovolj sliv in grozdja, da sem si med bitko lahko večkrat obnovil mano in zdravje. Vendar pa je to del izkušnje in igra te preko takšnih težavnih bojev nauči marsikaj tako da znaš pri naslednjem srečanju bolj učinkovito izrabiti svoje posebne poteze.
Octopath Traveler 2 je zabavna igra, za katero vam ne morem ravno povedati, če se res hudo razlikuje od originala, saj tega nisem nikoli preizkusil. Je pa tole presneto dolg naslov, saj lahko v igranje mimogrede zabiješ 50 ur pa še vedno ne boš videl konca. Zdelo se mi je, da je igralna izkušnja malce preveč razvlečena, kar gre še posebej na račun ponavljajočih se naključnih bojev in dejstva, da poleg raziskovanja in pretepanja igra ne ponudi kakšne res zanimive obstranske aktivnosti, ki bi malce razbila monotonost. A po drugi strani sam nisem resen ljubitelj jRPG-jev in moje pritožbe znajo biti ravno tisto, kar privrženci tega žanra še najbolj cenijo.
Virtualna resničnost se deli na dve panogi: VR in AR, vsaka od teh pa ima svoje dobrote in pomanjkljivosti. Igričarska industrija ima veliko raje tehnologijo VR, ki nas preseli v realistično oblikovane svetove, ki jih lahko razvijalci videoiger oblikujejo do zadnje podrobnosti. AR pa pred nas postavi našo resnično okolico, le da je ta prepredena z elementi navidezne resničnosti in ravno to je postalo presneto zanimivo za vse proizvajalce telefonov.
Kar priznajmo si: industrija telefonov je padla v stagnacijo, saj resda vsako leto dobimo novo verzijo mobilnikov, a ti se izboljšujejo samo še malenkostno in bolj težko boš koga prepričal v nakup 1000 € vredne naprave, če je pa lanskoletni model še vedno kos vsem nalogam, nova verzija pa ponudi samo malce boljše slikanje v temi.
Zato proizvajalci prenosnih naprav gledajo v druge smeri in novo pot inovacij zna predstaviti ravno AR. Apple naj bi že dolgo delal na svoji lastni verziji VR/AR očal, ki naj bi jih uradno predstavili junija, morda pa jih je po levi prehitel kitajski Xiaomi, ki je nedavno pokazal svojo inačico AR očal prihodnosti.
Naprava se imenuje Wireless AR Glass Discovery Edition in vsebuje ravno tisto, kar od naprednih očal, ki bi si jih rade volje nataknil tudi povsem običajen uporabnik, tudi pričakujemo. Stvar je namreč videti kot malce debelejša sončna očala, ki so povsem brezžična in vsebujejo malce smešne okvirje. Vendar pa je videz dovolj privlačen, da vas po ulici ne bo čudno gledal vsak sprehajajoči, naprava pa vsebuje tudi napredne strojne karakteristike.
Xiaomi Wireless AR Glass Discovery Edition features a lightweight yet sturdy design with a magnesium-lithium alloy structure and carbon fiber materials. Its electrochromic lenses allow for seamless access to reality and the virtual world at a single click. pic.twitter.com/FWANebc4Gp
Leči sta tipa microOLED, očala pa poganja napredno čipovje Snapdragon XR2 Gen 1, ki ga najdemo tudi znotraj očal Quest Pro. Wireless AR Glass Discovery Edition tehtajo 126 gramov, kar je malce veliko za vsakdanjo nošo, a glede na to, da jim je uspelo v to tako sivo ohišje spraviti takšen procesor in posebej oblikovano baterijo, je to vseeno dober kompromis.
In kaj lahko s takšnimi očali počnemo? Kakor pokaže zgornji video: marsikaj. Za uporabo ne potrebujemo kontrolerjev, saj bomo vse nadzorovali z gestami rok in prstov, kar lahko izrabimo denimo za upravljanje pritiklin pametnega doma ali pa iz televizorja potegnemo sliko in si jo nato preoblikujemo pred sabo.
Zadeva je videti vsekakor zanimivo, a zaenkrat nimamo še nobenih informacij glede cene ali datuma potencialnega izida, vendar pa je Xiaomi s tem dal vedeti, da bodo telefonska podjetja kmalu začela meriti moči na povsem novem trgu izdelkov, kar nam nakazuje vznemirljivo tehnološko prihodnost AR naprav.
Oboževalci franšize Zvezdne steze imajo zadnja leta pred sabo bogato ponudbo serij, kar je po dolgoletni suši več kot dobrodošlo, vendar pa bi marsikak gledalec znal pikro pripomniti, da je kvantitete veliko, manjka pa kvaliteta.
Založnik Paramount je največ proračuna vlil v izdelavo serije Star Trek: Discovery, ki bi morala biti tista nova večja stvar znotraj Trekovskega vesolja, vendar pa ji ni uspel veliki met, čemur pričajo tudi ocene na IMDb-ju. Posebnih efektov sicer ni manjkalo in Discovery je bil večkrat pohvaljen za rušenje stereotipov, zaradi česar se je priljubila tudi LGBTQIA+ skupnosti, producenti pa so imeli dovolj poguma, da so za kapetanko vesoljske križarke Discovery prvič na kapitansko mesto postavil temnopolto žensko – to je postala igralka Sonequa Martin-Green, ki je zasedla vlogo Michael Burnham, nekateri pa se igralke zagotovo tudi spomnite iz serije Živi mrtveci.
Vendar pa je serija trpela na račun zgodbe in likov, ki se po zanimivosti enostavno niso mogli kosati z junaki iz preteklih serij znotraj izročila Zvezdnih stez. Discovery se tako morda ne bo zapisal v zgodovino, a vsaj ni bil prehitro preklican, med tem časom pa si je nabral nekaj oboževalcev, ki bodo zagotovo jokali nad odločitvijo Paramounta. Ta je namreč sporočil, da bo 5. sezona serije, ki izide enkrat naslednje leto, hkrati tudi zadnja. Posadka Discoveryja bo v zadnjih epizoda skočila še na poslednjo avanturo, ki se bo dogajala po celi galaksiji, avantura pa se bo tikala starodavne moči, ki je bila namerno prikrita cela stoletja.
4. sezona se ravno zaključuje in glede na ocene je ta najslabša do sedaj, saj niti eni epizodi ni uspelo prebiti ocene 6/10. Še letos se bo od nas poslovila serija Star Trek: Picard, ki bo s svojo 3. sezono zaključila pripoved o ostarelem kapitanu Picardu, vendar pa vse niso samo žalostne novice. Še letos namreč pričakujemo 2. sezono serije Star Trek: Strange New Worlds, ki je med vsemi naštetimi bila še najbolje sprejeta, družbo pa ji bo delala animirana serija Lower Decks, ki se prav tako ponaša z visokimi ocenami in načrtuje že svojo 4. sezono.
V naši recenziji igre Hogwarts Legacy smo zapisali, da je tole presneto verna in simulacija obiskovanja Bradavičarke, privržencem vesolja Harry Potter pa so se po vseh teh letih vendarle izpolnile želje ustvarjanja svojega lastnega čarodeja, ki lahko po mili volji raziskuje šolo in njeno okolico. Hogwarts Legacy veliko poudarka daje na ustvarjanje pristne atmosfere, nov mod VoiceSpells pa ponudi naslednjo stopnjo imerzije.
Modifikacija naredi točno tisto, kar pravi njeno ime: ponudi možnost čaranja preko zvočnih ukazov igralca. Mod se poveže s programom za prepoznavanje govora znotraj Windowsov, za uporabo pa potrebujete angleško verzijo Oken ter seveda tudi mikrofon. Nato si nastavimo bližnjice za različne uroke in že se lahko spustimo v igranje, med bojem vzklikamo Incendio ter Avarda Kedavra, med raziskovanjem pa nam bo najbolj prav prišel Revelio.
Mod bo sicer malce škripal pri boju, saj je pri čaranju kakšna sekunda zamika, Hogwarts Legacy pa vsebuje dokaj hektično spopadanje, kjer vas takšna zamuda lahko stane glave. Vseeno pa se da tudi na kaj takšnega privaditi, lahko pa pride prav za raziskovanje in reševanje ugank. Če bi nekomu uspelo narediti neko navezo s tistim nastajajočim modom za VR in zraven še zmanjšati zamik, bi tole lahko postala ultimativna VR izkušnja znotraj sveta Harryja Potterja.
Mod je na voljo na spletni strani NexusMods, a so jo moderatorji tam označili za nevarno, saj modifikacija prihaja v obliki .exe datoteke. Alternativna povezava se nahaja tule, zaenkrat pa glede na komentarje ni videti, da bi mod vseboval kakšno zlonamerno kodo.
Igra Dead Island 2 me z vsakim novim napovednikom bolj navduši, kar je presenetljivo, saj navadno naslovi, ki so tako dolgo ujeti v razvojnem peklu in so vmes zamenjali več razvijalcev, navadno na koncu izpadejo podpovprečno.
Vendar pa ekipa Dambuster Studios očitno ve, kako narediti pravo zombijaško avanturo in to so potrdili s prejšnjimi napovedniki, tokratni video, ki je dolg več kot 14 minut, pa pokaže sila zabaven sprehod skozi opustošeno okolico Los Angelesa, ki se v igrinem svetu imenuje HELL-A.
Za igranje bomo izbirali med šestimi različnimi heroji oziroma “slayerji”, igralni posnetek pa nas postavi v vlogo Dani, ki je izjemno gibčna, za povrh vsega pa je še Irka, tako da ima ob vihtenju orožij marsikaj za pripomniti. Vsak od junakov vsebuje svoje statistike, a mu te lahko spremenimo preko sistema kart, ki nam bo omogočal, da lik razvijemo po svojih željah.
Igralni sprehod nas sprehodi skozi elitno sosesko Bel-Aira, nakar se spustimo tudi na ulice in celo kalifornijsko obala. Zombiji nam družbo delajo na vsakem koraku, odpravili pa jih bomo lahko s hladnimi orožji od blizu ali pa se jih znebili strelsko. Pretepanje je videti naravnost slastno, kar gre verjetno na račun realističnih poškodb, saj nemrtvemu pri dobro merjenem udarcu v glavo iz glave skoči oko, nakar ga lahko brutalno usmrtimo. Streljanje je sicer videti malce manj izpopolnjeno, a če nas kanalje stisnejo v kot, bo včasih treba poprijeti tudi za kakšno puško.
Kar me je najbolj navdušilo pri predstavitvi so ravno zombiji. So izjemno detajlni in v enem momentu se igralec spopade z vrsto napadalcev, vsi med njimi pa so različni: bodisi so debeli ali suhi, prav vsak pa nosi svoje unikatno obarvane kopalke.
Dead Island 2 zna biti resen kandidat za igro leto. Kako je Dambuster Studios razvoj pripeljal do konca in če se mu je res posrečilo ustvariti nov mejnik prvoosebnih zombie naslovov bomo videli 21. aprila, ko igra izide za PC ter za trenutno in prejšnjo generacijo konzol.
Company of Heroes je bila ena najpomembnejših realno-časovnih strategij moderne ere. V 2006 so popolnoma na novo opredelili, kako lahko sistemi kritja in ekipnega delovanja predstavljajo odlično taktično sredico. Pričakovano je po dobrih sedmih letih sledila Company of Heroes 2, ki je kljub napredku naredila nekaj resnih napak v smislu spreminjanja igralne zasnove, velikosti zemljevida in splošnega tona in nekako ni doživela istega uspeha kot original.
Zdaj, 10 let po izidu drugega dela je končno prispelo tudi nadaljevanje, ki nadaljuje poslanstvo prvenca. In po dobrih dvajsetih urah igranja moram priznati – Company of Heroes 3 je ena najbolj taktično zadovoljivih in izpiljenih realno-časovnih strategij zadnjega desetletja. Če si preizkusil Iron Harvest, boš dokaj vedel, kaj pričakovati od te novodobne obuditve formule iz časov druge svetovne vojne. Le, da tu velike hodeče robote zamenjujejo kupi dizla, železja in svojevrstnega šarma.
Razvojna ekipa: Relic Entertainment Založnik: SEGA Platforme: PC Steam:Povezava Datum izida: 23. februar 2023 Cena: 59,99 €
Zvrst: Realno-časovna strategija
NAPOVEDNIK
Vojno igrišče
Company of Heroes 3 spremeni okolje na sredozemsko fronto in je postavljeno na območje Italije in Afrike. V primerjavi z običajno evropsko in pacifiško fronto nudi svež predah, in čeprav Company of Heroes 3 nima nobenih resnično revolucionarnih mehanskih sprememb, je to strateško igranje najbolj ekspanzivno in kaotično, kar jih je kadarkoli bilo. Bujne mediteranske italijanske pokrajine ustvarjajo veliko drugačno atmosfero od tipičnih blatnih rjavih in sivih bojišč, ki jih najdemo v običajnih igrah druge svetovne vojne, ki v glavnem pokrivajo dogajanje v zgornji polovici Evrope.
Pri igranju za opis sem se osredotočil predvsem na kampanjski del, saj tega smatram za kritični del vsake strategije tega žmoha. Company of Heroes 3 ponuja osupljivo količino vsebine, s kopico zemljevidov, več nacij z raznimi frakcijami in par večigralskih načinov. Seveda se tu da še marsikaj postoriti, saj so odsotne nekatere pričakovane velesile, ki sicer nimajo kaj za delati na mediteranski fronti. A bi bila vključitev novih in starih nacij, kot so Sovjetska zveza, Japonska in Jugoslavija kljub temu dobrodošla, če ne drugje pa v večigralskih in enoigralskih spopadih.
Glavni del igre predstavlja ogromna kampanja, ki pokriva izkrcanje zaveznikov na območju Italije. To je popolna noviteta v franšizi, saj taktično premikanje opravljaš na ogromnem zemljevidu sveta, kjer premikaš razne vojne skupine pod budnim očesom treh svetovalcev, ki ti glede na izvedeno dodajajo ali odvzemajo vojno podporo.
Za koga, ki se mu lušta bolj tipične kampanje, je tu Afriška kampanja, veliko bolj enostavna zadeva, ki te popelje skozi vrsto vodenih misij. Na splošno te misije dobro opravijo svojo nalogo, saj se vsaka počuti drugače in na nek način izzove tipično strategijo. Ena misija na primer zahteva, da vzpostaviš stik z izvidniškimi vozili in nato zaščitiš njihov umik ob prihodu glavne sovražnikove sile, v drugi moraš zavzeti določeno ozemlje in ga nato braniti pred novimi vdori, pri tretji pa moraš postaviti zasedo sovražni sili in jo popolnoma uničiti.
Čudna plat vojne
Kar pa je pri tej kampanji begajoče, je, kako se njena pripoved odvija. Igraš kot nacistična Afrikakorp pod vodstvom puščavniškega lisičjaka (aka Erwin Rommel), toda med misijami je narativa pripovedovana iz perspektive judovskih Berberov iz odporniškega gibanja. To ustvari nenavadno tonsko disonanco, ki poskuša osvetliti vojne grozote… par minut kasneje pa si jih primoran tudi sam izvajati.
Jasno je, da so se razvijalci želeli premišljeno lotiti dandanes zelo kontroverzne tematike, vendar rezultat preprosto ne pristane najbolje. Ne dvomim, da vsakdo, ki je kdaj koli bral ali poslušal vojne pripovedi, ve, kakšne grozote sta izvajali obe strani. Ampak v kampanji, kjer igram kot določena velesila, si resnično ne želim poslušati o tem, kako so moji podaniki v par-minutni odsotnosti zbombardirali naselje nedolžnih prebivalcev in povzročili nepredstavljiv strah in obup. Mislim, saj ne rečem, da ga niso, ampak ostanimo raje pri samem igranju.
Italijanska kampanja je v obratni smeri veliko bolj grandiozna in junaška. Omogoči ti, da prevzameš nadzor nad zavezniškimi silami, ki se počasi prebijajo po Italiji, da bi ponovno zavzele Rim. Odvija se na velikem zemljevidu sveta, ki spominja na Total War franšizo, s tremi svetovalci, ki vodijo narativno pripoved v obliki dialoga ter navodil. Na splošno pa je to način, ki je veliko bolj osredotočen na samo strateško igranje kot pa na pripoved, in opravi presenetljivo grozno delo pri razlagi, kako različne mehanike delujejo.
Svetovni zemljevid italijanske kampanje se zdi kot naknaden dodatek, ki je preprosto tam, da poveže posamezne bitke. V bistvu poveljuješ bojnim skupinam, ki imajo ločene tehnološke nadgradnje in na vsako potezo omejeno količino premikov, z njimi pa hodiš iz mesta v mesto, sproti premaguješ sovražne skupine in zasedaš taktične pozicije. Vsake toliko časa naletiš na posebno zgodbeno misijo, ki prebije precejšno monotonost klasičnih naključnih bojnih scenarijev. Zraven je vključeno še zbiranje resursov, taktična podpora, globalna vojna podpora… skratka, vse, razen samega boja je solidno, a prav nič posebnega.
Zasnova misij je tisto, kjer stvari resnično sijejo, s fenomenalno zasnovanimi cilji, ki resnično spodbujajo metodično načrtovanje in strategijo. Tu začne prehod na sredozemsko vojno gledališče resnično delovati, saj so italijanski zemljevidi polni zgradb, opornih točk in priložnosti za obkrožanje. Zaradi tesnih mestnih ulic je postavitev enot življenjskega pomena, zlasti, ko se sovražniki zabarikadirajo v zgradbe in te obstreljujejo medtem, ko se trudiš obkoliti strojniško gnezdo.
Zelo zanimivi so tudi nekateri edinstveno zahtevni cilji. Ena izmed mojih najljubših misij je bila, ko sem se prebijal skozi sovražne vrste, da bi rešil skupino italijanskih borcev za svobodo, ujetih v bolnišnici, nato pa se bil primoran obrniti in vzpostaviti obrambo za protinapad. Kritje in pametna postavitev enot se zdita bolj pomembna kot kdaj koli prej, zlasti z bolj dinamičnim sistemom uničevanja.
S škornji na tleh
Čeprav je celotna kampanja počasna in naporna in samo delovanje globalnega zemljevida kampanje sedmo čudo v kolikor nisi seznanjen s klasikami žanra, si nisem mogel kaj, da ne bi bil navdušen nad realno-časovnimi bitkami. Medtem, ko se splošna struktura bitk precej ponavlja, ni zanikati, da so nekateri prikazani načrti misij sijajni, še posebej, če upoštevaš, kako tvoja obramba in strukture na zemljevidu vplivajo na stvari.
Na prvi pogled je igranje Company of Heroes 3 skoraj povsem enako preteklim vnosom. V vsaki bitki moraš zgraditi domačo bazo in zavzeti različne točke, da pridobiš vire, ki jih nato uporabiš za sestavo svoje vojske, le to pa lahko opremiš tudi z dodatnim orožjem in opremo. Malo me sicer moti, kako monotona in preprosta je sama izgradnja in nadgrajevanje baze, saj je vrstni red zgradb in nadgradenj dokaj preprost in samoumeven. Če še nikoli nisi igral Company of Heroes, se boš moral navaditi na nekaj posebnosti, na primer zelene in rumene ikone, ki prikazujejo obseg kritja, ampak načeloma je vse dokaj samoumevno.
Company of Heroes 3 ima robustnejši sistem uničevanja od prejšnjih iger, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da skrbno razmisliš o možnostih kritja za enote in pogosto sproti preklapljaš na nova kritja, ko starega obišče dobro vržena granata ali tankovski izstrelek.
Tehnična dovršenost
Kar se tiče večigralstva Company of Heroes 3 vsebuje 14 zemljevidov, z mešanico klasik iz preteklih iger in novih bojišč. Medtem, ko te kampanje pomerijo z vnaprej zastavljenimi cilji, je poudarek strateškega igranja Company of Heroes 3 v celoti prikazan v živahnih dvobojih in spopadih večigralstva, saj umetna inteligenca kljub zadovoljivem taktičnem igranju včasih izvaja nepredvidene bedarije.
V večigralstvu pa si nasproti drugim razmišljujočim bitjem in tukaj se sproži skoraj šahovska bitka, ko se več igralcev bori za ozemlje in tekmuje za zajem dragocenih ciljev, ki pomenijo dostop do več virov. Vsaka večigralska bitka, ki sem jo odigral, se je hitro sprevrgla v popoln kaos na najboljši možni način. Ali boš poslal vse svoje enote naprej in se osredotočil na zgornjo fronto in doseči preboj ter hitro končati bitko? Ali pa boš porazdelil svoje sile in poskusil okrepiti zaveznika, ki se je znašel pod pritiskom?
Naenkrat se pojavi veliko taktičnih odločitev, vendar ti Company of Heroes 3 ponuja toliko strateških možnosti, da se vedno počutiš, kot da boja ni konec, kljub temu, da si ravnokar dosegel velik poraz in izgubo glavnine bojne sile. Ves kaos le še poveča svež nanos barve, ki je bil nanesen na vizualno in zvočno zasnovo igre.
Po zaslugi odlične grafične in zvočne podlage bitke resnično izgledajo in se počutijo kot bitke iz druge svetovne vojne, igra pa odlično poveča kamero ravno toliko, da ohrani intenzivnost, hkrati pa ohrani dovolj širok pogled, ki ga potrebuješ za strategijo. Resda bi cenil malo večjo fleksibilnost pri oddaljenosti, a iz tehnične plati nisem naletel na nobeno večjo težavo in tudi konstantne naključne pripombe vojščakov med brzenjem po zemljevidu so dobrodošla noviteta.
Razsodba
(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del (+) Popolnoma nova fronta (+) Uravnovešenost in tehnična dovršenost (+) Nova globalna kampanja… (+/-) … Ki pa bi potrebovala še par ur v pečici (-) (Trenutno) precej suhoparna izbira frakcij (-) Uvodni del spopadov je izjemno suhoparen
Družabno omrežje TikTok je silovito priljubljeno, njegovo demografijo pa v glavnem sestavljajo tisti, ki si v lokalni gostilni še ne morejo naročiti svojega piva. Med starši se tako že dolgo pojavljajo skrbi glede časa, ki ga mladoletnim zapravijo za gledanje vsebine na TikToku, iz tega pa so nekateri začeli tudi upravičeno sklepati, da mladina ne zna več ničemur nameniti pozornosti, kar traja več kot 10 sekund.
Kitajsko podjetje ByteDance se je odločilo malce ublažiti te skrbi, zato bodo začeli omejevati čas, ki ga mladoletni preživijo na njihovi platformi. Od zdaj naprej bodo vsi tisti računi, ki vsebujejo mladoletnega uporabnika, privzeto držali mejo 60 minut, ki ga lahko takšen uporabnik dnevno preživi znotraj nedrja TikToka.
Seveda ta meja ni zakoličena in vsak uporabnik jo lahko zlahka zaobide v nastavitvah, kjer jo lahko povsem izključi ali pa ta razpon podaljša na več ur. Če bo najstnik poskušal izklopiti to mejo, bo moral najprej vnesti posebno geslo, kljub izklopu pa ga bo TikTok samodejno opozoril na zmanjšanje uporabe, če je preteklo že več kot 100 minut neprestanega gledanja posnetkov.
TikTok bo omogočil tudi posebno funkcijo Family Pairing, preko te pa bodo starši lahko pomladku sami nastavljali meje uporabe, zraven pa bodo na posebnem zaslonu lahko spremljali ob katerem delu dneva največ uporablja TikTok in kolikokrat na dan zažene to aplikacijo. Poleg tega lahko nastavijo, kdaj otrok prejema obvestila in kakšna vsebina naj se mu prikazuje na razdelku “For You”.
TikTok sicer že dlje časa povzroča skrbi tudi glede zasebnosti. Američani so čedalje bližje temu, da zaradi kitajskih korenin aplikacijo preprosto prepovejo, evropski parlament pa bo s 28. marcem prepovedal nameščanje aplikacije na vse vladne naprave ter zraven izdal priporočilo, da vsi člani pobrišejo TikTok tudi iz svojih zasebnih telefonov.
32-letni turški streamer Ben Gürkan je v svojem 25. letu začel kazati znake nevrološke bolezni ALS oziroma amiotrofične lateralne skleroze, ki povzroča usihanje skeletnih mišic. Za zadevo ni zdravila in bolnik sčasoma izgubi nadzor nad rokami in nogami, zaradi česar je zavezan k postelji in potrebuje ves čas zdravniško oskrbo.
Kaj takšnega bi marsikoga poslalo v brezno brezupja, vendar je Ben narejen iz drugačnega testa. Je namreč pameten možakar, ki se v prostem času ukvarja z razvojem in igranjem iger, zaradi svoje bolezni pa se ni želel odpovedati nobeni od teh bolezni.
Twitch streamer @YvMHawking can’t use his limbs due to ALS, so he uses an eye tracker to play and develop games, alongside editing videos pic.twitter.com/8dYlGKpPmH
Še več: svojo borbo in zabavo v igrah je dokaj uspešno prenesel v kariero na Twitchu, kjer si je zaenkrat nabral več kot 10k sledilcev. Vprašanja seveda ostaja, kako Ben, ki na Twitchu nosi ime YvMHawking, sploh lahko igra igre, a omenili smo, da je Ben pameten, zato je spočel tudi povsem svoj sistem nadzora nad igrami.
Igranje se namreč zanaša na sledenje njegovih oči. Pod računalniški monitor je namestil napravo, ki preko infrardečih žarkov spremlja njegove oči, na operacijskem sistemu pa si je nastavil sistem bližnjic, preko katerih nato v igrah sproža razne komande, to pa mu prav pride tudi za druga dela, kot je denimo urejanje videov.
Ben se lahko tudi pogovarja s svojimi sledilci, pri čemur mu spet pomagajo bližnjice in tehnologija pretvorbe govora v tekst. Zanimivo je tudi to, da se Ben najbolj zabava ob preigravanju prastare MMO igre Knight Online, namesto da bi slavo in nove sledilce iskal pri novejših naslovih.
Looks like i need to start making english subtitles from now on 😅 Thanks for the shoutout 🥰
Kljub temu je pridobil kar lepo število sledilcev, ki zna še narasti, saj je o njem prvo poročilo spisala spletna stran Dexterto, Ben pa se ji je na Twitterju zahvalil ter še zapisal, da bo očitno sedaj pri prenosih v živo moral začeti uporabljati podnapise za vse angleško govoreče podpornike.
Podjetje Meta nas že dolgo draži s tretjo generacijo VR očal Meta Quest in čeprav smo vmes dobili napravo Quest Pro, ta zaradi svoje visoke cene ni bil ravno namenjen navadnemu uporabniku, ampak bolj podjetjem, ki jim takšne cenovne postavke ne predstavljajo problema.
Quest 3 naj bi izšel še enkrat letos, a razen tega, da obstaja, o njem še nismo izvedeli ničesar. Se je pa do informacij dokopala spletna stran The Verge, ki pravi, da je podpredsednik Meta VR-ja Mark Rabkin zaposlenim v torek predstavil njihove načrte glede prihodnosti virtualne resničnosti in veliko je bilo povedanega ravno na račun očal Meta Quest 3.
Ta naj bi bila še enkrat močnejša od predhodnika, hkrati pa tudi dvakrat tanjša, kar bo šlo na račun tanjših, “pancake” leč. Rabkin ni povedal ničesar glede strojnih karakteristik, je pa navrgel, da bodo očala malce dražja od Questa 2. Ta se pri Američanih prodajajo po ceni 400 $, pri nas pa cena znaša 549 €, tako da zna končna cena na koncu sovpadati nekje z nedavno izdanimi očali PS VR 2.
Meta Quest 3 bo veliko polagal na mešanje AR in VR pritiklin, kar bodo znale izrabljati tudi nekatere igre in aplikacije – ob izidu te naprave naj bi Meta ponudila 41 novih izkušenj. Quest 3 bo očitno vseboval polno prepustnost barv, zaradi česar se bomo lahko mirno sprehajali po stanovanju, brez da bi bilo za to treba odstraniti očala, pri navigaciji pa naj bi pomagal tudi nov sistem Guardiana.
Čeprav je Quest 2 trenutno najbolj popularen na trgu VR očal, Rabkin priznava, da ima podjetje težave z rastjo uporabnikov. Ti sicer pridejo, a nad igranjem in uporabo očal hitro obupajo. Rabkin upa, da bo mešanje AR in VR prijemov pomagalo pri ohranjanju uporabnikov, ki jih morda ne zanimajo toliko samo igre, a bi preko AR interakcij radi popestrili svoj vsakdan.
Razvijalec Mainframe Industries se je odločil spraviti v delanje novega MMO-ja, ta pa bo dokaj drugačen od konkurenčne ponudbe tipa World of Warcraft in The Elder Scrolls Online. Pax Dei namreč vsebuje masiven svet, kjer pa je vsa vsebina odvisna samo od igralcev, medtem ko NPC-jev oziroma računalniško vodenih oseb ne bo na spregled.
To je zanimiv poskus ustvarjanja resnično živega sveta, na čelu razvoja te avanture pa je Reynir Hardarson, ki je pri vesoljskem MMO-ju Eve Online igral od od vodilnih vlog. Tudi Eve Online se je zanašal predvsem na vsebino, ki so jo skupaj sčarali igralci, vendar pa smo tam igranje gledali v vesoljski črnini, medtem ko je srednjeveški svet znotraj Pax Deija veliko bolj oseben in vprašanje ostaja, kako bo izostanek NPC-jev vplival na voljo igralcev do raziskovanja sveta.
Nazadnje se je nekaj takšnega spravila delati Bethesda z igro Fallout 76, a se je po izidu brž premislila in preko posodobitve vnesla računalniško vodene like, ki so omogočali bolj globoko interakcijo z igralcem. Tu se pojavi še en problem, saj brez NPC-jev zgodbe praktično ni in čeprav je ta v MMO-jih navadno bolj šibka, je vseeno neko vodilo, ki nas pelje naprej. Pax Dei bo zaradi tega igralcem puščal veliko več svobode, saj ne boste našli trgovcev, manjkala pa bodo tudi mesta, zato bodo igralci morali izmenjavati surovine med sabo in sami zakoličiti temelje prve vasice.
Spletna stran Eurogamer je bila prisotna pri gledanju igralnega posnetka, ki je bil pokazan izza zaprtih vrat in nad videnim so bili dokaj navdušeni. Pax Dei bo vseboval boje proti pošastim in med igralci, a manjkali bodo tipični igralni razredi, saj se bomo določene veščine naučili preprosto tako, da se bomo v njej urili. Prisoten bo tudi sistem magije, tako da tole ne bo povsem realistična izkušnja, vendar čaranje ni bilo še prikazano.
Pax Dei se sliši kot res obetaven projekt in Mainframe Industries veliko polaga tudi na oblačno igranje, kjer so si za zgled vzeli Genshin Impact, tako da boste igranje lahko izvajali tudi preko navadnega telefona. Žal kakšnega datuma izida še nimamo, a baje se je že opravilo prvo zaprto alfa testiranje, tako da se očitno projekt po triletnem razvoju počasi bliža h koncu.
