Space Runners je nova platforma za NFTje, ki temelji na Solana blockchainu (SOL). Ustvarjajo digitalne superge, s katerimi lahko obujemo svoje avatarje v igrah, metaverzih in v AR (spremenjeni resničnosti) preko brskalnikov. Ob prvi seriji bo mogoče zbirati superge tako, da jih kupimo ali pa da jih med seboj zamenjamo. Ob vsaki menjavi nas platforma za zvestobo nagradi z deležem provizije v kriptovaluti SOL, v prihodnosti pa napovedujejo vzpostavitev večverižne tržnice – torej bo mogoče z njimi trgovati tudi na drugih blockchain protokolih.
Prva serija NFT obutve poimenovana Broken Shoe je narejena v sodelovanju z igralcem lige NBA Zionom Williamsonom. Po vsej verjetnosti ime namiguje na nesrečen dogodek iz leta 2019, ko si je Zion ob padcu na igrišču uničil superge. Po spletu so hitro zaokrožili posnetki, ki prikazujejo kako si je, kot so dogodek kasneje poimenovali ”zlomil čevelj”. S tem dogodkom so te uničene superge dobile zgodovinsko vrednost in kasneje so zbiratelji ocenjevali, da bi se lahko prodale za več kot 250.000 dolarjev.
Pred kratkim pa so Space Runners napovedali sodelovanje še z enim zvezdnikom iz lige NBA Kyleom Kuzmo.
Vendar je to šele začetek. Podjetje v prihodnosti načrtuje sodelovanje z umetniki in modnimi oblikovalci, znanimi osebnostmi in modnimi hišami. Vloga zvezdnikov je ključnega pomena za razvoj tega prostora, saj bodo pripomogli k vzpostavitvi digitalne mode, ki jo sprejemajo množice.
Prav tako si obetajo sodelovanja z večjimi proizvajalci oblačil, ki bi lahko pred izdajo svoje nove kolekcije obutve, uporabili Space Runners za izdajo NFTjev. S tem bi lahko v digitalnem svetu preverili priljubljenost svojih izdelkov še preden bodo na voljo v resničnem svetu in temu prilagodijo proizvodnjo. Nekatere svetovno znane modne hiše kot so Dolce & Gabbana, Burberry in Louis Vuitton so pred tem že uspešno lansirale svoje NFT kolekcije.
Končni cilj podjetja je ustvariti Wear2earn ekosistem in postati prvi DAO (decentralizirana avtonomna organizacija) za digitalno skupnost mode. To nameravajo storiti z izdajo lastnega žetona RUN. Za ta žeton vzpostavljajo lasten sistem decentraliziranih financ, ki med drugim omogoča obrestno varčevanje in možnost glasovanja pri upravljanju platforme.
Activision se še vedno trudno bori proti napadu hekerjev in goljufov, ki vsak dan pridno napadajo strežnike njihovih popularnih Call of Duty naslovov. Najbolj je pri tem izpostavljen popularni Warzone, ki je brezplačen in tako nase privleče vse sorte igralcev, a izjema niso tudi plačljivi naslovi kot je denimo najnovejši Vanguard.
Založnik je v namene boljše zaščitenosti že najavil povsem novo zaščito Ricochet, ki bo na PC-je igralcev naložila gonilnik, ki bo deloval na “kernel” ravni in to mu bo dalo veliko večji nadzor nad vsemi programi, ki lahko vplivajo na trenutno zagnano igro. Ta poteza je med igralci sprožila razlog za skrb, saj takšni posegi navadno niso zaželeni in Activision danes vsekakor ni vreden zaupanja, a očitno je to cena igranja brez goljufov.
Ricochet zaščita bo prispela naslednji mesec, a najprej samo v igro Warzone, to pa se bo zgodilo skladno z vsebinsko posodobitvijo Pacific, zaščita pa bo kasneje prišla tudi v Vanguard.
Da Activision misli resno je razjasnil tudi nov blog prispevek, ki je bolj podrobno razložil posledice, ki jih bodo utrpeli vsi kršitelji pravil. Ti zdaj ne bodo samo za vedno odstranjeni iz igre, v kateri so goljufali, ampak bodo dobili prepoved igranja vseh Call of Duty iger, ki jih že imajo na računu in vseh tistih, ki sploh še niso izšle. To je vsekakor pogumna poteza in zanimivo bo videti, kako se bo na njo odzvala vsa igričarska skupnost.
Windows Media Player je vgrajeni medijski predvajalnik, ki nas ob novi namestitvi Oken vedno opomni, da še nismo namestili VLC-ja in zamenjali privzetega predvajalnika video datotek. Program je dolgoletni spremljevalec operacijskih sistemov in čeprav ni nekaj katastrofalnega, je po drugi strani tudi povsem osnoven, njegov zmeden uporabniški vmesnik pa bodisi ni omogočal naprednih funkcij ali pa so bile te preveč skrite za enostavno uporabo.
O programu govorim v pretekliku, saj ga bo Microsoft v Windows 11 kmalu poslal v pokoj. Nadomestil ga bo namreč prenovljeni predvajalnik s preprostim imenom Media Player, ta pa bo s sabo prinesel tudi povsem nov vizualni izgleda.
Uporabniški vmesnik bo zdaj bolj preprost in čist, omogočal pa naj bi bolj prijetno predvajanje zvočnih in video datotek. Če vas morda novi izgled spominja na Applov iTunes, potem niste edini, saj se Microsoft več kot očitno malce zgleduje po njegovi estetiki, kar je jasno že pri vizualnem izgledu Windows 11.
Media Player ima trenutno še nekaj manjših hroščev in je zato za zdaj na voljo samo vsem preskuševalcem operacijskega sistema Windows 11. Ni še znano, kdaj bo prenovljeni medijski predvajalnik prišel v roke vseh uporabnikov, a verjetno na to ne bomo predolgo čakali.
V opisovanje dirkalnih iger se nerad spuščam, saj običajno takšni izdelki zahtevajo močno poznavanje tematike, ki ga lahko pridobiš samo s stotinami urami preigravanja. Vendar pa to ne velja za serijo dirkaških iger Forza Horizon, ki bi jih na kratko opisal dirkaški dopust v eksotičnih deželah, kjer šteje samo tiščanje plina in gledanje čudovite okolice, vse drugo pa je potisnjeno ob stran.
To velja tudi za peti del, ki nas tokrat preseli raznoliko okolico Mehike in takšen dopust je v teh časih, ko dopustov praktično ni, zelo dobrodošel in je namenjen praktično vsakemu. Forzi Horizon je namreč vseeno, če se razumeš v različne tipe gum in kakšen oprijem potrebuješ za določeno stezo. Glavno je samo to, da se rad zabavaš in da znaš vsaj za nekaj časa odklopiti možgane ter se pozabavati v izmišljenem svetu.
Razvojna ekipa: Playground Games Založnik: Microsoft Platforme: PC, XSX, XO Nakup:Steam Datum izida: 9. november 2021 Cena: 59,99 €
Zvrst: dirkačina
VIDEO RECENZIJA
Peti del serije nas kot že rečeno preseli v Mehiko, kar je dobrodošla sprememba v primerjavi s predhodnikom, ko smo morali raziskovati deževno Združeno kraljestvo. Mehika je namreč močno bolj raznolika, saj se nekaj časa prevažamo po zelenih gozdovih, ki jih ločijo blatne potke in reke, nato skočimo skozi revne vasice in puščavski pesek ali pa se začnemo preganjati po pepelnati okolici ugaslega vulkana. Med tiščanjem plina sem se zopet počutil, kot da sem stopil v neko povsem tujo deželo na dopust, ki ga bo enkrat neizogibno konec, a si ga bom vseeno zapomnil za celo življenje.
Ravno sprememba okolice je največja sprememba v primerjavi s predhodnikom, saj so vsi elementi ostali nekako identični, kamor lahko prištejem tudi sam uporabniški vmesnik. Res je, da uspešne formule ni treba bistveno spreminjati, a vseeno sem pričakoval vsaj malce evolucije igralnih prijemov. Škoda ni prevelika, saj je igranje še vedno sila zabavno, a če vam ni bila všeč štirica, potem vas tudi peti del ne bo prepričal v igranje.
Igra vsebuje tudi cikel dneva in noči, posebne omembe pa so vredni puščavski viharji, ki znižajo vidljivost na minimum.
Podobnost se nadaljuje tudi pri zgodi. Tudi tokrat imamo neko trapasto štorijo, ki se ne jemlje preresno in zopet je vaša naloga zmagovanje, sodelovanje v smešnih izzivih in grajenje festivala. Ob strani vam bodo stali razni pomočniki, ki vam bodo pomagali pri podajanju nalog, te nasvete pa vam bodo najraje podelili kar med dirkanjem. Brbljanja je včasih že kar malce preveč, humor pa včasih zadane pravo noto, včasih spet ne. Spet odvisno od vsakega igralca, a če ste dolgoletni oboževalec Forze, potem že veste kaj vas čaka. Morda bi res prav prišla kakšna za odtenek bolj odrasla zgodba, ki bi vas dejansko vlekla naprej: morda bi lahko dobili kakšnega resnega nasprotnika s katerim bi razvili rivalstvo, a žal je štorija ostala na isti ravni kot prej in je samo izgovor za dirkanje.
To je enako uživantsko kot prej. Kot rečeno, Forza Horizon 5 si ne da preveč opravka s kakšnimi nastavitvami avtomobilov in dovolj je že to, da se med prevažanjem po odprtem svetu pripeljete do točke izziva in se podate v posamezno dirko. Tu ni nobenih kvalifikacij ali pa česa podobnega, saj vedno začnete iz predzadnjega mesta, glavni cilj pa je vedno le in samo zmaga.
Dirko boste vedno začeli na repu kolone, zato največ šteje prvi ovinek.
In s tem ni nič narobe. Pritisneš plin in pelješ po odlično zastavljenih progah ter se poskušaš preveč ne raztreščiti. Za tiste manj izkušene so na voljo razni pomagalniki kot je denimo izrisana črta, ki vam lepo nakaže, kdaj pospešiti in kdaj zavirati. Priporočam, da čez čas vklopite možnost prikazovanja dirkalne črte samo ob trenutkih zaviranja, saj drugačne vseskozi gledate v živobarvne odsevnike, ki malce skazijo podobo okolice. Nastavitev je ogromno in nikoli ni strahu, da ste izgubili čas, saj lahko tudi ob večjih nesrečah prevrtite čas nazaj in se izognete katastrofi. S tem je resda vzet tudi tisti občutek adrenalina ob zadnjem krogu, ko moliš, da se slučajno kam ne zaletiš, vendar je to pač cena takšne dirkalne izkušnje.
Igra redno skrbi za razgibanje dogodkov, tako da vam res nikoli ni dolgčas. Lahko se preprosto vozite po odprtem svetu z drugimi živimi vozniki in te povabite na dirkaške izzive. Skočite lahko v razne dirke, ki so sestavljene iz šprinta ali pa vožnje določene količine krogov. Se zapodite po cesti in poskušate na radarju doseči čim višjo hitrost. Na karti sveta ob koncu dogodka samo označite nov objektiv in se zapeljete do njega, ikon pa res nikoli ne zmanjka.
Mapa, tako kot vedno, ponuja cel kup aktivnosti.
Mapa je zdaj razdeljena na določene cone in vsaka ponuja svoje izzive za grajenje festivala in na vas je, da se odločite, kam se boste podali in kaj vam trenutno bolj ugaja. Sam sem se na začetku odločil za reli potke skozi gozd in starodavne templje, saj mi takšno dirkanje bolj ustreza, a čisto lahko bi se podal na dirkanje po bolj odprtih poteh, ki jih ponujajo druge cone.
Dirkanje je zabavno in umetna pamet vam ponuja lep izziv in igra vas bo po večkratnih zmagah vprašala, če morda želite zvišati težavnost. In tu se malce zatakne, saj umetna pamet ni ravno najboljša. To se še posebej pozna na višjih težavnostih, ko nasprotniki dirkajo povsem neživljenjsko in speljejo ovinke, ki bi vas pri takšni hitrosti odnesli daleč v prepad. Umetna pamet tudi redko dirka sama s sabo, tako da so vsi nasprotni avti neorganski in so tam samo zato, da vam preprečijo zmago. Te težave smo našli že v predhodniku in škoda, da razvijalec ni na tem področju naredil več.
Morda se sliši smešno a pri dirkah bi si tudi želel malce manj svobode pri izbiri avtomobilov, saj lahko praktično vse etape opravimo z enim in istim avtom. Dobro bi bilo, da bi nas igra sama prisilila v izbiro določene sorte vozil, saj bi se morali tako iztrenirati tudi še v kakšnih drugih avtih kot pa da neprestano vozim Mitsubishi Lancerja.
Vsake toliko igra dostavi prav posebno dirkaško izkušnjo kot je denimo merjenje moči z vodnimi skuterji.
Pa še nekaj: bi lahko že končno dobivali verno upogibanje pločevine pri nesrečah? Vem, da to preprečujejo sami proizvajalci avtomobilov, a ni vrag da nima Microsoft dovolj denarja, da ne bi mogel na tem narediti vsaj nekaj sprememb, saj je smešno, da treščenje ob polni hitrosti v opečnat zid s sabo odnesem samo nekaj prask.
Grafična podoba je nadgradnja predhodnika, a spet ne riše grafike resnične naslednje generacije. To je vseeno ena lepših dirkačin, vendar pa jo na tem področju nazaj držijo konzole Xbox One in Playground Games se je zaradi zagotovo moral malce držati nazaj. Je pa zaradi tega optimizacija naravnost vrhunska: z grafično kartico RTX 3070 sem zlahka dosegal 60 sličic na sekundo pri ločljivosti 4k in to pri Ultra grafičnih nastavitvah. Pri tehničnem vidiku je napredek dosegel tudi zvok, saj je rohnenje motorjev tokrat še bolj izrazito kot prej, med dirkanjem pa vas bodo zabavali vzdušni tehno komadi in izvajalci tipa Duo Lipa.
Forza Horizon 5 je na koncu dirkalna izkušnja, ki jo bodo radi zagnali tudi tisti, ki običajno ne marajo digitalnega lovljenja ovinkov. Igra vam ponuja lep igričarski dopust, ki te dni pride hudo prav, igralna izkušnja pa je dovolj raznovrstna, da vam nikoli ne bo zares dolgčas. Ni perfekta, a je dovolj dobra, da si zasluži nakup po polni ceni.
Modra žaba Crazy Frog nam je kravžljala živce davnega leta 2005, ko se je rodila najprej v obliki zvonenja za mobilne telefone, kasneje pa smo dobili še video spot in polno skladbo, ki je za nekaj časa vladala vrhu glasbenih lestvic.
“Pesem” je v bistvu samo ponavljanje dveh medmetov na ritem komada Axel F, ki je do svoje prepoznavnosti prišel v filmih Policaj iz Beverly Hillsa. Otročad je takrat pesem pridno nabijala po cele dneve, kar je že dovolj velik razlog, da se marsikateremu odraslemu še danes ob pogledu na modro žabo obrne želodec. A še bolj zoprno je to, da gre pesem hitro v ušesa in ne gre iz glave, zato vas zasleduje kot nek glasbeni demon, za katerega preprosto ni zdravila.
In zdaj se ta pošast vrača, saj je uradni Instagram račun napovedal obuditev modre žabe. Pripravlja se namreč nova pesem in video, ki naj bi izkoristila TikTok generacijo, za katero bi bil Crazy Frog idealen. Vsaj tako je povedal Wolfgang Boss, ki vodi Sony Music, ta pa si tudi lasti pravice do Crazy Froga. Wolfgang je povedal, da je k obuditvi prispeval tudi nov porast ogleda uradnega YouTube posnetka, ki je do danes nabral že več kot 3 milijarde ogledov.
Novo pesem, ki jo bo sproduciral originalni ustvarjalec Reinhard “Voodoo” Raith, bo na YouTube pridrvela 10. decembra.
Singapursko kripto podjetje Crypto.com je včeraj najavilo pomemben prehod kriptovalut v svet športa. Podjetje je namreč odkupilo pravico do poimenovanja legendarnega NBA stadiona Staples Center, ki že dolga leta gosti ekipo Los Angeles Lakers. Ime Staples Center bo zdaj izginilo, nadomestilo pa ga bo Crypto.com Arena.
Koliko je pametno v ime stadiona vložiti cel URL mi ni znano, a zdaj vsaj vemo, koliko je takšna poteza vredna. Staples je za pravico poimenovanja leta 1999 plačal 100 milijonov dolarjev, kupčija pa je veljala za 10 let. Cene so zdaj seveda neprimerno višje, Crypto.com pa je moral za svoj logotip ob vhodu stadiona odšteti kar 700 milijonov dolarjev, tega pa bodo obiskovalci morali gledati dolgih 20 let.
Direktor podjetja Crypto.com Kris Marszalek je nad nakupom navdušen in je po njegovem znak, da se svetu napove, da bo naslednjih 10 let pripadalo kripto valutam.
Paul George on ‘https://t.co/bh4T4JaqrB Arena’: “I grew up with … Staples Center being the place to play & the place to be. It will definitely be weird. It’s the same location, but it‘s kind of stripping the history here… Good thing we won’t be here too long.”
Vsi nad spremembo pa niso navdušeni. Eden od njih je NBA igralec Paul George, ki si trenutno kruh služi pri ekipi Los Angeles Clippers, ta pa začasno igra v Staples Centru, dokler se ne bo leta 2024 preselila v nov stadion Intuit Dome. Paul je povedal, da je ukinitev Staples imena uničila nekaj zgodovine in da je vesel, da mu dolgo ne bo treba igrati v tej areni.
Novo ime stadiona bo razkrito na božični dan, ko se bo odvila tekma med ekipa Los Angeles Lakers in Brooklyn Nets, Staples ime bo nato do junija naslednje leto povsem izginilo iz vseh marketinških kampanj.
Konec novembra bo zabaven, saj bomo po dolgem času dobili nekaj nove South Park vsebine. Ta bo produkt obsežne pogodbe, ki sta ga ustvarjalca Trey Parker in Matt Stone spisala s pretočnim servisom Paramount+, ki ju je v zameno za milijardo dolarjev zavel k ustvaritvi 14 South Park filmov in prvi od teh je praktično pred vrati.
Prvi od teh bo nosil ime South Park: Post Covid in zanj smo dobili kratki dražilnik, ki si ga lahko ogledate zgoraj. V videu lahko vidimo starejšega Kyla, ki pokliče svojega prijatelja Stana, oba pa sta zdaj bradata možakarja srednjih let. Kyle je očitno v nekih težavah in ulice mest so prepredene s paničnimi ljudmi, ki ne vedo več kaj bi sami s sabo.
Post Covid nam bo pokazal življenje po koronavirus pandemiji, ko se bo civilizacija poskušala vrniti nazaj v normalno življenje. Dražilnik očitno namiguje, da bomo za vrnitev v normalnost potrebovali cela desetletja, zaradi česar sta Kyle in Stan tudi tako stara. V videu lahko vidimo za trenutek tudi Stanovega očeta Randyja, ki je zdaj star dedek, ki je iz brezglutenskega preklopil na svoje staro pivo.
South Park: Post Covid prihaja na pretočni servis Paramount+ 26. novembra, samo mesec kasneje v decembru pa naj bi dobili še drugi South Park film.
Popularna komična serija Pisarna se je po mesecih odsotnosti zopet vrnila na Netflix in se v Sloveniji takoj zavihtela na sam vrh gledanosti. Trenutno zaostaja samo za filmom Red Notice, kar je nekako logično, saj gre za nov film z zvezdniško zasedbo, a zagotovo ga bo Pisarna slej kot prej prehitelja.
Ta serija je namreč večna in čeprav je od zadnje epizode preteklo že dolgih 8 let, oboževalci še vedno dnevno vrtijo stare epizode in so vedno v lovu za kakšno izgubljeno sceno, ki se je izgubila med produkcijo.
Nekaj dni nazaj je izšla tudi nova knjiga Welcome to Dunder Mifflin: The Ultimate Oral History of The Office, ki je v sodelovanje povabila producente in igralce, ti pa so za knjigo obujali spomine in zapisali nekaj najbolj zapomljivih dogodkov, ki so se zgodili med snemanjem.
Enega od teh je doletel igralca Johna Krasinskija, ki je v seriji igral lik Jima, ta pa je začetne sezone redno preživel za pultom simpatične receptorke Pam, s katero sta si kasneje dahnila tudi usodni “da”.
Parček je skozi celo serijo služil kot neko sidro normalnosti, ki je pri miru držalo ladjo norosti vseh drugih. A tudi Jim in Pam sta imela proti koncu nekaj svojih težav, ki bi ušle povsem izpod nadzora, če po mizi ne bi udaril igralec John Krasinski.
V osmi sezoni so producenti v serijo vpeljali lik mikavne Cathy, ki ji je bil Jim še kako všeč. Par se je nato v epizodi After Hours znašel sam v hotelski sobi in Cathy želi Jima več kot očitno položiti v posteljo, ta pa v zadnjem hipu na pomoč pokliče Dwighta, na koncu pa Cathy vrže iz svoje hotelske sobe.
Vendar pa je bil originalen scenarij drugačen. V originalni ideji bi se moral Jim vdati čarom in se začeti poljubljati s Cathy, s tem pa bi prevaral Pam. Krasinski je v knjigi zapisal, da je bil to edini trenutek v njegovi karieri, ko so njegova usta zapustile besede: “Ne, tega ne bom naredil.”
Krasinski pravi, da je določena meja, do kjer lahko porineš občinstvo in če jih porineš predaleč, se nikoli več ne bodo vrnili. Svojo pritožbo je odnesel do ušes izvršnega producenta Grega Danielsa, ta pa se je na koncu odločil, da kontroverzne scene ne bo posnel.
Tako bosta Jim in Pam pri gledalcih za vedno zapisana v lepem spominu, a zanimivo je videti, kako bi lahko samo ena odločitev pomembno vplivala ne samo na razplet, ampak tudi na celo zapuščino serije.
Založnik Activision Blizzard je zaradi nedavnega obsežnega poročila glede izkoriščevalskih odnosov znotraj njihovih pisarn še vedno v vročih vodah in njihov oddelek za odnose z javnostjo te dni dela s polno paro. A vseh požarov ne morejo pogasiti in zaradi nelaskavega poročila sta o nadaljnjem sodelovanju globoko začela razmišljati tudi Microsoft in Sony, ki si lastita platformi Xbox in PlayStation.
Prvi je glas dvignil Sony in Jim Ryan, šef PlayStation veje, ki je zaposlenim poslal e-poštno sporočilo in v njem zapisal zaskrbljenost nad situacijo v Activision Blizzardu. Jim naj bi takoj po poročilu Wall Street Journala poslal založniku sporočilo in zanimalo jih je, na kakšen način se namerava Activision odzvati. Ta je poročilo označil za netočno, člani odbora pa so še zapisali, da trdno stojijo za direktorjem Bobbyjem Kotickom, ki je bil v poročilu glavni del obravnave. Jim Ryan je v svojem e-poštnem pismu zaposlenim zapisal, da po njihovem izjave Activision Blizzarda niso pravilno naslovile trenutno situacijo.
Oglasil se je tudi Microsoft in šef Xbox veje Phil Spencer. Ta je svojim zaposlenim prav tako poslal zasebno e-poštno sporočilo, to pa je prav tako ušlo v javnost. Microsoft je nato svoje besede potrdil v izjavi za IGN, v pismu pa je bilo zapisano, da je Microsoft pošteno zaskrbljen nad dogodki in da trenutno razmišljajo o nadaljnjem sodelovanju z založnikom – tako na PC-ju kot tudi na Xboxu.
Na IGNu se je nato oglasil tudi Activision in v izjavi povedal, da cenijo mnenja partnerjev in da so v zadnjih tednih vpeljali cel kup sprememb, ki bo njihovo delovno kulturo povsem spremenil in jo naredil varno za vse delavce.
Več kot očitno pa sami zaposleni ne verjamejo besedam vodilnih. V torek je pisarne protestno zapustilo okoli 150 delavcev, na spletu pa je bila tudi objavljena peticija, ki jo je podpisalo že več kot 1.300 zaposlenih, vsi pa zahtevajo odstop Bobbyja Koticka.
Delnice v vrednosti padajo, a očitno ne dovolj, da bi si direktor zaslužil odpustitev. Odbor verjetno z odločitvijo odlaša, saj ima Bobby prav posebno klavzulo, zaradi katere bi mu ob odstranitvi morali izplačati več kot 260 milijonov dolarjev odpravnine, a po drugi strani zna biti na koncu to še edina možna rešitev cele situacije.
Danes je pomemben dan za vse navdušence nad fantazijskimi pripovedmi, ki so čakali svoj nov obrok vse odkar se je zaključila prva sezona The Witcherja. Amazon je namreč na svoj pretočni servis Prime pripeljal svojo novo serijo The Wheel of Time, ki je imela za sabo titanski proračun in nam bo predstavila povsem novo zgodbo, ki jo je v 14 knjigah popisal pisatelj Robert Jordan.
Amazon je v zadnjem mesecu začel pospešeno promocijo, nekaj dni nazaj pa je v nekaterih največjih mestih po svetu kot so Tokio, New York in London zagnal prav posebno vizualno poslastico v obliki 3D video panoja.
V zgornjem posnetku lahko vidite zadevo postavljeno v Piccadilly Circusu v Londonu in predstavitev je vsekakor spektakularna. Kratki video pokaže borbo čarovnice Moiraine Damodred, ki je predstavnica ceha Aes Sedai, ta pa je zaklenjen v večen boj s temno stranjo. 3D iluzija je sicer kratka, a vseeno hudo impresivna, saj liki in roke dobesedno izstopajo iz stavbe in ni vrag, da ko vidiš nekaj takega, ne boš doma tudi kliknil na predvajanje serije.
Video je na vsaki lokaciji malce drugačen in igralka Rosamund Pike je morala večkrat posneti svoje kriljenje z rokami. Razlog za to je izbira specifičnih lokacij, saj vsaka od njih vsebuje svojo posebno osvetlitev in višino, zato je bilo treba posnetek prilagoditi njihovim zahtevam.
The Wheel of Time je danes tudi debitiral na pretočnem servisu Prime in trenutno so za ogled na voljo 3 epizode. Vsak teden bomo dobili novo epizodo, teh pa se bo do 24. decembra nabralo 8, potrjena pa je že tudi 2. sezona serije.
BioWarova MMO igra Star Wars: The Old Republic danes šteje že 10 let in bolj malo je igralcev, ki so dejansko pričakovali, da se bo ta naslov toliko časa obdržal med živimi. SWToR je bil namreč sprva zamišljen kot World of Warcraft ubijalec in založnik EA je v projekt zlil nepredstavljive količine denarja. Na žalost igra WoWa ni izbila iz prestola, a prehod na Free2Play model je naredil čudeže in tako je The Old Republic še danes živ in bo naslednji mesec prejel celo novo razširitev.
Ta se bo imenovala Legacy of the Sith in nas bo odpeljala na vodeni planet Manaana. Tega smo že srečali v igri Knights of the Old Republic in je v bistvo ogromno mesto, ki plove na oceanu, po njem pa se sprehajajo čudna vodna bitja, ki se imenujejo Selkath. Zdaj se bomo zopet vrnili med te naseljence z izjemno unikatnim tipom govorjene besede, saj se je predtem na površino spustil zlobni sith Darth Malgus, ki ima očitno nekaj zopet bregom.
To bo torej glavna štorijalna nit, poleg Malgusa pa bomo tudi srečali kup drugih oseb, ki smo jih srečali že prej. Dodan bo tudi še en snežni planetu Elom, kjer nas čaka tudi nova operacija R-4 Anomaly, ta pa nas bo postavila za pete čudaškega sithovskega kulta, veselite pa se lahko tudi nove “flashpoint” temnice.
Razširitev bo zaključila pomembna posodobitev, ki bo predrugačila napredovanje likov in bo igralnim razredom že od 1. stopnje omogoča uporabo veščin drugih razredov.
Legacy of the Sith prihaja 14. decembra, BioWare pa je za proslavitev 10. rojstnega dneva obnovil pet originalnih napovednikov, ki si jih zdaj lahko ogledate v ločljivosti 4K.
Fenomen Netflixove serije Squid Game je bilo prejšnji mesec čutiti povsod in praktično vsak vplivnež je poskušal z referencami pridobiti večje število všečkov. Med njimi se je znašel tudi popularen YouTuber MrBeast, ki pa se je odločil lignjeve igre vzeti malce bolj resno.
Svojim sledilcem je postavil izziv: če njegov TikTok video doseže 10 milijonov všečkov, bo v resničnem življenju poustvaril vse Squid Game igre in v sodelovanje povabil 456 tekmovalcev, ki se bodo potegovali za denarno nagrado. Cilj je bil dosežen in MrBeast se je hitro spravil k delu.
In to je zdaj očitno zaključeno, saj se je YouTuber na Twitterju pohvalil, da je poustvaril vseh šest iger, ki smo jih videli v seriji: rdeča in zelena luč, vlečenje vrvi, igra s frnikulami, skakanje po steklu, lizanje mednih piškotov in samo zaključno Squid Game igro.
Kratki video pokaže impresivne končne rezultate in takoj je jasno, da tole ni bila poceni zadeva. MrBeast je v projekt gradnje zlil 2 milijona dolarjev, tekmovalcem pa bo izplačal nagrade v vrednosti 1,5 milijona dolarjev.
Nekateri pa nad njegovim projektom niso navdušeni. Serija je namreč poskušala prikazati razcep med bogatim in revnim slojem Južne Koreje, kjer so dolgovi in revščina stvar zabave za tisti najbogatejši sloj. Zato je poustvaritev teh iger za nekatere dokaj neokusna in v nasprotju s sporočim same serije.
The fact that Mr. Beast is trying recreate squid game irl is so weird like… how did u miss the plot this hard
A po drugi strani je MrBeast popolno nasprotje zlobnih zamaskirancev, ki smo jih videli v seriji. Gre za izrednega humanitarca, ki je priredil že več dobrodelnih akcij, preko katerih je zbiral hrano za brezdomce, odmevna pa je tudi njegova akcija sajenja dreves TeamTrees, ki je zasadila 20 milijonov sadik. Tudi to ni bilo dovolj, saj je možakar spočel novo akcijo TeamSeas, ki si prizadeva iz morja odstraniti 30 milijonov ton plastike do 1. januarja 2022, do sedaj pa je bilo odstranjenih že 16 ton.
Zato tudi njegovo Squid Game igro lahko samo pozdravimo, saj bo zagotovo tudi s to potezo pomagal ljudem, ki so trenutno v stiski. Seveda tekmovalci na koncu ne bodo pobiti, ampak bodo morali samo zapustiti tekmovanje, zagotovo pa bodo igre popestrene s kakšnimi zanimivostmi: pri vleki vrvi denimo pričakujem, da bodo tekmovalci padli v kakšen ogromen mrzel bazen.
Ni še jasno, kdaj bo MrBeast uradno zagnal svoje igre, zato za posodobitve spremljajte njegov Twitter račun.
Sam Fisher je ime, ki je igričarjem že dolgo znano, a že vse od leta 2013 ni prejelo samostojne igre. Sam je namreč junak franšize Splinter Cell, ki nas je nazadnje obiskala preko igre Blacklist, zaradi slabe prodaje tega naslova pa je založnik Ubisoft celo franšizo za dolga leta postavil na hladno.
Govorice sicer vseskozi namigujejo, da je nov del Splinter Cella za naslednjim ovinkom in trenutni neuradni viri pravijo, da bomo naslednje leto dobili napoved novega poglavja. Do takrat vam ne preostane drugega, kot pa da se poigrate s starejšimi naslovi serije, kjer Chaos Theory na splošno velja za najboljšega.
In ravno tega Ubisoft trenutno podarja brezplačno vsakemu, ki obišče naslednjo povezavo in klikne gumb “Get it for free”. Seveda se boste za prevzem nagrade morali najprej prijaviti na stran, igro pa lahko na še bolj enostaven način pridobite preko nameščenega Ubisoft zaganjalnika, saj vas bo na vrhu pričakala ogromna reklamna pasica.
Chaos Theory je prava poslastica za vse tiste, ki imate radi dobro sestavo stopenj in veliko prikritega smukanja med sovražniki. Sam Fisher se ne zanaša samo na izogibanje svetlobi, ampak mu na pomoč priskočijo tudi razne tehnološke igračke.
Ponudba je na voljo do 25. novembra, zato le pohitite s prevzemom.
Razvijalec Piranha Bytes je začel končno kazati malce več posnetkov iz svoje igre ELEX II, ki je zdaj v izdelavi že štiri leta in razvoj se je začel zaključevati. Zadnji igralni napovednik nas sicer ni ravno navdušil, a pustimo to ob strani in se osredotočimo na nov video, ki se osredotoči na prikazovanje petih različnih taborov, ki se jim bo naš junak Jax zopet lahko poljubno pridružil.
Skoraj vse frakcije poznamo že iz originalne igre. Berserkerji se radi pretepajo od blizu in zavračajo tehnologijo, saj jim je najbolj pomembno celjenje narave. Clericsi so po drugi strani njihovo čisto nasprotje, saj prihodnost vidijo v tehnologiji in svoje znanje inženirstva usmerjajo v grajenje ogromnih bojnih robotov. Outlawsi so kriminalci, ki so bili po dogodkih prvega dela zdesetkani in so se zato preselili v krater, kjer zopet izvajajo svoja nečedna dejanja. Tudi Albse poznamo iz prvega dela, a tokrat se jim bomo lahko dejansko pridružili, v prenovljeni obliki pa so manj odvisni od Elexa. Novost je peta frakcija: Morkons. Teh ljudi v prvem delu nismo videli, saj so bili skriti pod zemljo, a zdaj so začeli počasi zopet prihajati na površino in za prebivalce Magalana imajo vest o povsem novi veri.
Napovednik pokaže tudi nekaj letanja z raketnim nahrbtnikom in vmesnih sekvenc. Zvočno podajanje je zdaj celo boljše kot prej, a obrazne animacije so nekako slabše in na splošno bi si teksture zaslužile še en poteg čopiča.
7 let stara grozljivka Alien: Isolation je ena bolj tragičnih zgodb igričarske industrije. Gre za eno najboljših grozljivk vseh časov in upal bi si trditi, da je to dejansko edini izdelek franšize Osmi potnik, ki se lahko po kvaliteti postavi ob bok originalnemu filmu in njegovemu nadaljevanju.
Žal pa se Isolation, kljub svoji neizmerni kvaliteti, ni dobro prodal in zdaj lahko tudi praktično potrdimo, da SEGA ne bo nikoli odobrila delo na nadaljevanju. No, vsaj ne na takšnem, ki smo ga hoteli, saj smo leta 2019 dobili drugi del Alien: Blackout, a ta je bil povsem drugačen od atmosferičnega originala in smo ga lahko igrali samo na iOS in Android telefonih in tablicah.
A založniku je bil očitno prehod na novo igralno platformo dovolj všeč, da so včeraj napovedali tudi predelavo originala, ki ga bo spočel Feral Interactive, ta pa je pred tem že predelal Isolation za Nintendo Switch. Dobili smo napovednik, ki kaže presenetljivo dobro grafiko za telefone in zadeva res pokaže, da je mobilna platforma v grafičnem smislu napredovala že zelo daleč.
Kontrole bodo seveda predelane in prirejene zaslonu na dotik, igra pa bo v sebi držala vseh sedem DLC-jev.
Predelava prihaja 16. decembra – na iOSu lahko zadevo prednaročite po ceni 14,99 €.
Ponovni zagon serije iger Saints Row se bo zgodil kasneje, kot pa je bilo prvič zastavljeno. Razvijalec Volition je projekt sprva napovedal avgusta in z napovednikom pri igralcih naletel na mešane odzive. Nekateri so pozdravljali vrnitev serije k bolj realnim koreninam, drugi pa so grdo gledali v grafično podobo, ki je po mnenjih nekaterih igralcev s svojo barvitostjo spominjala na Fortnite.
Koliko teh kritik je razvijalec vzel v zakup ni znano, a zdaj vemo, da igre ne bomo igrali februarja 2022, ki je bil originalno zamišljen izid igre. Založniška hiša Embracer Group je v včerajšnjem finančnem poročilu povedala, da je zamaknila cel kup izidov iger in med njimi se je znašel tudi Saints Row.
Kdo za vraga je Embracer Group, se morda zdaj sprašujete? Gre za ogromno založniško hišo, ki ima pod sabo kup drugih založnikov in razvijalcev. Lastijo si denimo založnika Koch Media, ki ima pod sabo vejo Deep Silver, ta pa je na koncu tudi lastnik razvijalca Volition. Embracer Group je nedavno si pripojil tudi Gearbox, v razvoju pa ima trenutno več kot 100 iger, 25 od teh je AAA kvalitete.
V finančnem poročilu je bil izid igre Saints Row zastavljen bolj na široko, Volition pa je kasneje začrtal izid za 23. avgusta 2022. Razlog prestavitve je podcenjevanje koronavirusa in njegovega učinka na hitrost razvoja in za delo preprosto potrebujejo več časa, saj bo to najbolj ambiciozen Saints Row do sedaj.
Activision Blizzard ima te dni cel kup problemov in zamiki njihovih iger so trenutno njihova najmanjša težava. Proti založniku in razvijalcu je bila poleti vložena obsežna tožba iz strani Kalifornije, saj naj bi založnik gojil kulturo, ki je podpirala seksualno nadlegovanje in izkoriščanje žensk in vsake toliko na površje priplavajo nove umazane podrobnosti.
V tožbi se je zdelo, da so se največje težave dogajale v Blizzardu, a novo poročilo iz Wall Street Journala razkriva, da niso bili gnili samo delavci, ampak celotno podjetje, skupaj z direktorjem Bobbyjem Kotickom.
Novo poročilo pravi, da naj bi Kotick vedel za seksualno nadlegovanje in naj bi tega podpiral. Tudi proti Bobbyju naj bi bilo več pritožb zaradi neprimernega obnašanja, a vse te zadeve je pometel pod preprogo povsem tiho in zelo verjetno z velikimi podkupninami. Najbolj sporen dogodek iz njegove zgodovine sega v leto 2006, ko je Bobby eni od asistentk, ki se je pritožila zaradi njegovega obnašanja, na telefonu pustil zvočno sporočilo, ki je vsebovalo grožnjo s smrtjo. Asistentka se je zopet pritožila in Bobby je zadevo poravnal izven sodišča.
If you thought Bobby Kotick's 2020 income of $155 million was big, you should see what he'd make if Activision replaced him. (see highlight) pic.twitter.com/CWixrPr8TA
Poročilo tudi pravi, da je Kotick igral pomembno vlogo pri obravnavanju Dana Buntinga – vodje razvijalca Treyarcha, ki ga je leta 2017 ena od zaposlenih obtožila seksualnega nadlegovanja. Leta 2019 je bila sprožena notranja preiskava, ki je priporočila odpustitev Dana, a Bobby se je osebno vmešal in preprečil njegovo izgubo službe. Bunting je na koncu zaradi preiskave Wall Street Journala vseeno zapustil Activision.
Pri tej celotni zadevi je zelo pomembno, kaj je Bobby vedel in kaj je nato sporočil članom upravnega odbora. Ti so na začetku preiskave povedali, da jih je Bobby redno obveščal o vsem dogajanju znotraj pisarn, poročilo pa pravi, da jih je povsem presenetilo poročilo o delavki, ki je naredila samomor, potem ko so po pisarnah zaokrožile slike njene vagine.
Since CA filed suit against Activision Blizzard in July, the company has received more than 500 internal reports of sexual harassment, assault and other issues. It's been facing an EEOC investigation and a new SEC investigation, as we reported https://t.co/4Eje4F0ffx
Dobili smo tudi nekaj informacij glede slavnega e-mail sporočila, ki ga je kmalu po vloženi tožbi vsem delavcem razposlala ena od vodij Frances Townsend. Ta je zapisala, da so vse obtožbe skoraj popolna laž in da nimajo nobene veze z realnostjo, saj sama ni zaznala takšne sovražne delavne klime. To elektronsko sporočilo je nabralo kup kritik iz strani njenih sodelavk in tudi Bobby ga je takrat označil za brezčutnega. Frances je kasneje podala svojo odpoved, poročilo pa pravi, da ji je pismo narekoval prav Bobby in ji nato ukazal, da tega razpošlje naprej, le da se pod njega podpiše Frances.
Activision Blizzard executive Fran Townsend, who was the Homeland Security Advisor to George W. Bush from 2004-2007 and joined Activision in March, sent out a very different kind of email that has some Blizzard employees fuming. pic.twitter.com/BxGeMTuRYF
Poročilo je tudi razkrilo zanimivo pogodbo, ki jo ima Kotick sklenjeno z Activisionom. Bobby letno zasluži 155 milijonov dolarjev plače, a če ga Activision Blizzard odpusti zaradi nekega utemeljenega razloga, potem bo za odpravnino prejel več kot 260 milijonov dolarjev “nagrade”.
As Activision Blizzard stock plummets this morning, the company is on the defensive. In a statement to Bloomberg, a spokesperson says the WSJ "presents an inaccurate and misleading view" of the company and Kotick and "ignores important changes." pic.twitter.com/i37g1U26pv
Activision Blizzard se je na Wall Street članek že odzval. Upravni odbor naj bi v popolnosti stal za Kotickom, ta pa je zaposlenim tudi poslal video, ki je vsem povedal, da je članek netočen in da si je od vedno prizadeval za udobno delovno klimo, kjer ne obstaja nobena toleranca do izkoriščanja delavcev.
Vendar pa so to očitno samo prazne besede. Vse od vložene tožbe naj bi kadrovski oddelek v Activisionu prejel kar 500 novih obtožb, ki se tičejo seksualnega nadlegovanja, izkoriščanja in neenakopravne plače žensk v primerjavi z moškimi.
Poročilo nariše tudi novo sliko glede menjave vodij znotraj Blizzarda. V začetku avgusta se je iz mesta predsednika poslovil J. Allen Brack, zamenjala pa sta ga Jen Oneal in Mike Ybarra. Jen je na tem položaju vztrajala samo nekaj mesecev, saj je v začetku novembra najavila, da zapušča podjetje in se podaja novim izzivom naproti. Zdaj se je pokazal resničen razlog za njen odhod, saj je septembra poslala Activision odvetniku e-poštno sporočilo in v njem najavila, da zapušča podjetje, saj je jasno, da se Activision Blizzard ne bo nikoli spremenil in da je bila tudi sama seksualno nadlegovana in da je imela pri svoji vodstveni poziciji manjšo plačo kot pa Mike Ybarra.
More than 100 people are at the walkout at Blizzard's campus in Irvine, California to demand Bobby Kotick's resignation, attendees tell Bloomberg — an impressive number considering it was called two hours ago (and most employees are working from home)
Zanimivo bo videti razplet te cele odisejade in skoraj zagotovo se Bobby ne bo mogel več obdržati na svojem položaju. Vsi Activision Blizzard zaposleni so za danes napovedali zapuščanje pisarn v namen masovnega protesta, ki bo zahteval odstranitev Bobbyja iz čela podjetja.
Igričarski Oskarji The Game Awards se vračajo tudi letos in čeprav smo v letu 2021 dobili cel kup prestavitev naslovov v 2022, ki bo očitno naravnost ubijalsko, smo tudi letos prejeli kar nekaj zanimivih igričarskih dobrot, ki so vredne medalje.
Letos je največ nominacij prejel Deathloop, ki se za nagrado najboljšega poteguje kar v devetih kategorijah, na drugem mestu pa malce zaostaja Ratchet and Clank: Rift Apart, ki je prejel šest nominacij. Psychonauts 2 in It Takes Two si delita tretje mesto s petimi nominacijami, vse te naštete pa se borijo tudi v glavni kategoriji igre leta. Tu notri najdemo še Resident Evil Village in Metroid Dread, zanimivo pa je, da nikjer ni Forze Horizon 5, ki je na Metacriticu ena najbolje ocenjenih iger letošnjika.
Zanimivi sta tudi dve nominaciji kontroverznega Cyberpunka 2077, ki ga najdemo v oddelku za najboljšo glasbeno podlago in za najboljši RPG. Nominaciji sta malce presenetljivi a ne preveč, saj je imel Cyberpunk 2077 veliko problemov, a glasba to zagotovo ni bila. Prav tako na RPG področju ni imel preveč konkurence, tako da zna na koncu celo zmagati.
Tako kot vedno lahko tudi letos svoje glasove za kar 30 različnih kategorij oddate na uradni strani, prireditev pa bomo lahko v živo gledali 9. decembra, kjer bomo dobili tudi končnega zmagovalca ter kup novih napovednikov za prihajajoče naslove.
League of Legends uradno ni več samo MOBA igra, ki očitno ne bo nikoli umrla, saj je razvijalec Riot igrino izročilo uspešno preselil tudi na druga področja. Na Netflixu vsak teden dobivamo nove dele animirane serije Arcane, ki je dejansko namenjena tudi gledalcem, ki LoL-a ne poznajo.
Včeraj pa je razvijalec najavil tudi nove projekte izpod njihove založniške znamke Riot Forge, ki bo v svetu League of Legendsa spočela unikatne naslove. Za enega od teh, Ruined King: A League of Legends Story, smo vedeli že nekaj časa, a niti sanjalo se nam ni, da bo Riot igro izdal že kar včeraj in je zdaj že na voljo za nakup.
Ruined King je njihova prva enoigralska igra, v njej pa raziskujemo temnice Runeterre ter sodelujemo v poteznem boju. Gledali bomo v nekatere znane obraze, ki smo jih srečali v osnovni igri, grafični risankasti slog pa spominja na Diablo 3.
Zadeva s sabo prinaša tudi še eno novost, ki je v Riotovih naslovih še nismo videli: dejansko ceno. Ruined King namreč zase zahteva 29,99 €, zadevo pa lahko celo kupite na Steamu, GOGu in Epic Games trgovini.
A to ni edini naslov, ki je včeraj izšel, saj smo dobili tudi ritmično igro Hextech Mayhem: A League of Legends Story. Tudi ta je na voljo na Steamu po nižji ceni 8,99 €, gre pa za od strani gledano platformščino, kjer nadzorujemo Ziggsa. Tako Ruined King kot Hextech Mayhem sta na voljo tudi za konzole PlayStation 4 in 5, Xbox One in Xbox Series X ter Nintendo Switch.
Riot je to priložnost izkoristil še za najavo nove enoigralske igre Song of Nunu, ki bo spremljala Nunu in njenega prijatelja Willumpa, dobili pa smo tudi nekaj podrobnosti glede prihajajoče 2D platformščine Convergence, ki izide enkrat v 2022.
Ta koronavirus kriza je pokazala, da nekateri naši priljubljeni razvijalci niso vse tisto, kar smo mislili. V zadnjih dveh letih sta nas gromko razočarala Blizzard in CD Projekt RED, ki sta padala iz ene težave v drugo. Zdelo se je, da bomo 2021 zaključili brez novih razočaranj, a pojavil se je nov izzivalec. Na isti dan je Bethesda izdala ponovno izdajo Skyrima, ki praktično ne doda ničesar res novega, razen to, da uniči kompatibilnost z modifikacijami in da razvijalcu izgovor, da to 10 let staro igro zdaj prodaja po ceni 50 €.
A Bethesda ima srečo, da je na isti dan Rockstar paket predelav iger Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition, ki je prava katastrofa in je ogenj negativnih kritik iz Skyrima preusmeril povsem nase. In jeza igralcev je vsekakor upravičena, saj je Rockstar vzel resnično legendarne igre, na katere marsikateri igralec goji lepe spomine in jih v tej predelavi obravnaval kot nekakšno cipo za hiter zaslužek, kar je naravnost nagnusno.
Razvojna ekipa: Rockstar Založnik: Take Two Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, PC, NS Nakup:Rockstar Games Datum izida: 11. november 2021 Cena: 59,99 €
Zvrst: tretjeosebna akcijska
VIDEO RECENZIJA
Igre v tem paketu so bile del moje mladosti. GTA 3 je originalno izšel leta 2001 in takrat sem v sebi držal cel kup nebrzdanih hormonov, ki jih s seboj prinaša puberteta. Ni potem treba dvakrat poudarjati, da sem ob gledanju svobode, ki je igralcu omogočala vožnjo avta v živečem 3D svetu, kjer si lahko nato pobral prostitutko, jo odpeljal na samo in gledal nerodno sceno seksa, pri meni spustila čeljust do tal.
Vendar pa je bil GTA 3 revolucionaren tudi na drugih področjih. Igralcem je omogočal spremljanje mafijske zgodbe skozi oči nemega protagonista, ki se je moral iz praznih žepov skozi pridno opravljanje misij prebiti na vrh mesta Liberty City. Razvijalec Rockstar je sicer že prej užival nekaj slave na račun prvih dveh GTA naslovov, a ravno trojka jih je zapisala za superzvezdnike igričarske industrije. Lahko smo se sprehajali po ulicah, napadali naključne mimoidoče in jim pobirali denar, ukradli avto in uživali ob odlični glasbeni spremljavi in naravnost fantastičnih pogovornih oddajah ter spremljali impresivne vmesne sekvence, ki so vsebovale profesionalne zvočne govorce.
Vsega tega prej v igričarskih svetovih nismo dobili in razvijalec Rockstar je izgruntal zmagovito formulo, ki jo je na koncu dovršil v Grand Theft Auto 5. Na GTA 3 gojim prelepe spomine, a nostalgija je smešna stvar in pri ponovni vrnitvi v Definitive Edition sem se najprej nasmihal ob obujanju spominov, čez nekaj ur pa sem spoznal, da je tretji del resnično stara igra.
GTA 3 vsebuje svoj šarm, a vidi se, da je tule Rockstar še preizkušal igralne koncepte.
V dveh desetletjih so odprtosvetne igre napredovale zelo daleč in GTA 3 zna igralca, ki ga na ta naslov ne vežejo spomini, negativno presenetiti. Za začetek je mesto Liberty Citiyja ekstremno majhno in ga dobesedno lahko prevozimo v nekako treh minutah iz enega konca na drugega. Tudi sama okolica je zelo enolična, saj se mestoma zdi, da je prav vse zavito v sive barve. Dodajte k temu tudi preprosto arhitekturo mesta, saj so praktično vse stavbe pravokotne in kvadratne, manjkajo pa tudi kakšne res zanimive lokacije, ki bi nam ostale v spominu. Imaš prodajalno orožja, delavnico za barvanja ukradenega avtomobila in stanovanje z garažo za shranjevanje vozil in to je nekako to.
Tudi misije so po strukturi ostale pozabljene v preteklosti. Navadno moramo sesti v avto, se odpeljati do lokacije ter nekoga ubiti in misija je opravljena. Sama zgodba nima kakšne res dobre strukture in notri najdemo cel kup prežvečenih klišejskih zapletov, ki so bili izmaknjeni iz filmov tipa Dobri fantje. Ni kakšnega večjega cilja, ki bi nas vlekel naprej in naloge, ki nam jih narekujejo mestoma že kar smešni liki, se običajno držijo ideje: “ta nasprotna tolpa je naš sovražnik, pobij jih vse, ker zakaj pa ne.”
Trojka vsebuje preveč moreče sivine.
GTA 3 nam vseeno omogoča nekaj trapaste zabave, saj je gaženje nedolžnih pešcev še vedno zabavno. Vendar pa je več kot očitno, da je bil tole nekako “mušter”, ki si ga je zastavil Rockstar Games in je podlaga za vse nadaljnje naslove. Od vseh treh iger v Definitive Edition se mi je ravno GTA 3 zdel preveč zastaran in zanj bi bilo treba narediti večjo predelavo, ki si jo navsezadnje tudi zasluži.
K sreči so bili občutki pri Vice Cityju veliko boljši. Res je zanimivo videti, kako se je Rockstar naučil vseh napak predhodnika in igralno zasnovo izboljšal v praktično vseh pogledih. Zgodba nas vrne v osemdeseta leta v izmišljeno mesto Vice Cityja, ki je fantazijska različica Miamija. Živobarvni svet je povsem nekaj drugega kot pa turobni Liberty City in igra s samo svojo podobo poživi dogajanje in igralce povleče v dogajanje.
Vice City je tonsko popolnoma v nasprotju s predhodnikom in ga je zato bolj zabavno igrati.
Boljša je tudi zgodba, saj tukaj spremljamo dogodivščine Tommyja Vercettija, ki ima tokrat celo glas in neko osebnost. Zvočno ga je vrhunsko upodobil Ray Liotta in samo dodatek dejanskega protagonista, ki ima neke cilje in svojo osebnost, ogromno pridoda k uživanju igralne izkušnje, ki je tokrat močno razširjena. Temelji so sicer isti, saj se še vedno prevažamo v odprtem svetu, ki je zdaj za malenkost večji, a zdaj lahko skočimo na motor ali pa se usedemo za krmilnik helikopterja ter se dvignemo v nebo.
Misije so v primerjavi s trojko kot noč in dan. Zdaj med sprehajanjem po svetu s sabo nosimo telefon in vsake toliko dobimo klic kakšnega novega šefa, ki ima za nas nov kup zanimivih misij. Osebe, ki jih srečamo, so tokrat bolj zanimive, a mestoma še vedno klišejske in če smo v GTA 3 gledali izročilo Dobrih fantov, tule gledamo igralno verzijo Brazgotica. Glavna štorijalna nit sicer še vedno ni preveč dobro izražena in misije iz različnih lokov so med sabo premalo povezane, da bi bile vpete neki dober okvir, ki bi na konce vse niti združil v eno sliko.
Ena od pomembnih novosti je kolesce, ki omogoča enostavno izbiro orožij.
Vendar na to pozabiš, ko se zabavaš v opravljanju zabavnih in raznovrstnih nalog. V enem trenutku moraš odstranjevati tarče, nato tekmuješ s hitrimi čolni, upravljaš helikopterček z bombami in razstreljuješ tarče ter se spraviš v godljo, ko ti spodleti umor tarče in temu nato sledi divji pregon golf vozički. Ob vsem tem te zopet spremlja vrhunska glasbena podlaga v obliki radijskih postaj in ko enkrat ugledaš sanjavi sončni zahod, medtem ko ti lase mrši veter ob spremljavi komada “I Wanna Rock”, nisi nikoli več isti. Vice City omogoča igralcu še nakup stavb, ki nato skozi čas prinašajo dodaten priliv denarja ter doda boljšo fiziko vozil, saj zdaj lahko avtomobilom preluknjamo gume ter prebijemo vetrobranska stekla za instantno usmrtitev tarče.
Paket Definitive Edition zaključi San Andreas. Težko je verjeti, da je Rockstar med letoma 2001 in 2004 izdal kar tri vrhunske naslove, s tem da je vsak od njih prinesel cel kup igralnih ur, ki jih ni motila niti ena mikrotransakcija, a takšna je bila včasih realnost.
San Andreas se po samem igranju ne razlikuje preveč od predhodnika, saj se je razvijalec tukaj malce umiril in samo dodelal igralno formulo. Svet je pošteno razširil in tokrat se iz ulic preselimo tudi na podeželje in v puščavo, za raziskovanje pa vas čakata kar dve impresivni mesti.
San Andreas je samo še dogradil že vzpostavljene igralne elemente.
Zgodba je tule dosegla svoj vrhunec. Postavljeni smo v razhojene superge CJ-ja, ki se je vrnil v svojo staro geto sosesko, ta pa je po novem povsem drugačna od njegove mladosti. Srečamo svoje stare prijatelje, ki se niso nikdar ločili od svojega gangsterskega življenja in so od vedno ostali zavezani svojim ulicam, te pa so pripravljeni braniti s svojim življenjem. Vendar pa so sovražne tolpe začele vdirati na njihova domača dvorišča in ravno CJ je tisti element, ki poveže stare igralce v eno celoto, ta pa nato udari proti napadalcem. Vendar pa ima CJ večje ambicije kot samo kajenje zvitkov marihuane na verandi in njegova zgodba nas kmalu odpelje izven okovov domačih ulic – ta poteza pa ne bo všeč njegovim sovražnikom in tudi prijateljem, ki niso vse tisto kar se morda zdi na prvi pogled.
Boljša ni samo zgodba, ampak tudi liki, ki jih srečamo med raziskovanjem sveta, saj ti končno niso samo neke klišejske izpeljanke filmskih oseb, ampak so dejansko nekaj originalnega. Tudi sistem nalog je tokrat bolj raznovrsten, nadgrajena pa so bile tudi igralne mehanike. Zdaj lahko recimo vdremo v vojaško bazo in izmaknemo raketni nahrbtnik, ki nam omogoča dobesedno lebdenje nad tlemi. S terencem se lahko zapeljemo na vrh gore in med padanjem odpremo padalo, ki nas odpelje daleč stran. V nekaterih misijah si lahko nataknemo očala za gledanje v temi. Zapeljemo se v kasino in zakockamo celo premoženje. Rockstar je v San Andreas zapekel cel kup stranskih opravil, ki lepo popestrijo raziskovanje sveta in podaljšajo igralno izkušnjo, kar tudi da svetu bolj veren občutek in zanimivo je, da se 17 let kasneje v San Andreasu še vedno zgubim tako zlahka, kot sem se v svoji mladosti.
Morda se zdi komu opisovanje igralnih osnov teh treh iger potrata časa, a treba je razumeti, da je od njihovega izida do te predelave preteklo ogromno časa in vmes je odrasla že povsem nova generacija igralcev, ki ni nikoli slišala za kaj drugega kot pa GTA 5.
Avtomobili imajo zdaj celo odseve, kar je dobrodošla vizualna popestritev.
Zdaj pa se spustimo v samo predelavo Definitive Edition in če ste zadnjih nekaj dni pregledovali internet, potem ste zagotovo opazili že cel kup slik in primerjav, ki kažejo naravnost katastrofalne rezultate, tako da lahko zdaj upravičeno pričakujete tudi nekaj negativnih besed.
Ja, Definitive Edition je vsekakor slaba predelava, vendar pa se mi zdi, da internet vseeno malce pretirava. Če bi gledal samo vtise igralcev bi na koncu pričakoval zadevo, ki ne samo da ne deluje, ampak ti tudi zažge konzolo in ti ukrade osebne podatke, te pa nato prodaja za mastne denarce nigerijskim princem.
Rockstar nam je poslal verzijo za PlayStation 5 in ta je glede na tehnični vidik delovala dokaj neproblematično. Vsake toliko sem ob gostih scenah zaznal kratek padec sličic na sekundo, vendar pa se je to nato hitro vrnilo na mejo 60. To sicer ni opravičljivo, saj bi tako stara zadeva morala delati kot urica, a k sreči pa mi je bilo prihranjeno vsaj rušenje igre v začetni meni. Kot rečeno, igral sem na PlayStationu 5, tako da vtisov drugih verzij ne morem podati, a bil bi previden vsaj pri Nintendu Switchu, saj naj bi tam sličice na sekundo padale na številko 20, kar je pri dvajset let starih igrah prava katastrofa.
Najbolj pomembna stvar vseh treh predelav so prenovljene teksture. Te so zdaj višje ločljivosti in na splošno prikažejo lepšo sliko, a ne povsod. Rockstar je namreč razvoj zaupal zunanjemu izvajalcu Groove Street Games, ki je poprej poskrbel tudi za predelavo iger za mobilne naprave. Ekipa očitno pri teh projektih ni imela preveč proračuna, zato se zdi, da so teksture bile izboljšane preko algoritmov umetne inteligence, saj za poustvarjanje vseh tekstur bodisi ni bilo časa ali pa dovolj financ. Takšno višanje ločljivosti je resda hitro, a umetna inteligenca ni popolna, saj je treba te zadeve nato tudi ročno pregledati in popraviti. Tega očitno ni naredil nihče in na koncu smo dobili cel kup tekstur, ki vsebujejo pravopisne napake ali pa obraze likov, ki so videti kot iz neke grozljivke. Očitno so razvijalci največ pozornosti namenili samo glavnim likom, ki jih nato spremljamo preko vmesnih sekvenc, a tudi tam dobimo nekaj čudnih rezultat, saj igre ves čas mešajo risano in realistično grafiko in na koncu dobimo mešano juho, ki pusti pri vseh grenak priokus.
Razvijalci so zdaj odstranili meglo, a to je odstranilo meje sveta in tako zdaj lahko naenkrat vidimo celo mapo.
Prenovljena osvetlitev je po drugi strani hudo dobrodošla in lepo poživi vse tri igre. A tudi tukaj se zdi, da je bilo največ pozornosti namenjeno San Andreasu, medtem ko je GTA 3 nekako ostal ob strani. V tretjem delu so denimo preprosto izrezali okoli leteče liste časopisov, ki so nekdaj dni lepo pridodali občutku pokvarjenega mesta. San Andreas po drugi strani vsebuje igralne dele, kjer se vse skupaj združi v zadovoljivo celoto in ko gledaš nadgrajene teksture, ki so lepo osvetljene in ko na avtih vidiš dejanske odseve, potem dobiš občutek, da je bilo igram celo posvečeno nekaj pozornosti.
Vendar pri vsakem koraku naprej dobimo cel kup večjih in manjših minusov, ki izkušnjo na koncu močno zagrenijo. Tu ne govorimo samo pri napakah na teksturah, ampak tudi hroščih, ki jih je v Definitive Edition cel kup. Včasih avtomobili podivjajo ali pa se pri misijah podvojijo začrtani objektivi. Zvočni posnetki govorcev so včasih dobri, včasih pa povsem stisnjeni in zdi se, kot da je bil nekdo posnet na 10 € vreden mikrofon. Dež pada kot v nekem vzorcu in se nahaja samo okoli igralca in lahko pada tudi čez streho.
Potem so tu razne trapaste spremembe. Razvijalec je odstranil meglo in zdaj lahko iz zraka vidiš celotno mapo, kar popolnoma uniči občutek, da se nahajaš v pravem mestu. Preoblačenje lika traja celo večnost, saj moraš za vsako spremembo čakati, da lik skoči iz omare in nazaj iz nje. Streljanje je še vedno smešno zanič in to navkljub obljubam, da bo Definitive Edition te mehanike približal tistim iz petega dela.
Razvijalec je očitno za nekatere teksture uporabil umetno pamet, ki je umetno zvišala ločljivosti, a nihče ni šel potem pregledati pravopisne napake.
Včasih je težko ločiti ocenjevanje same igre od drugih dejavnikov, ki z izdelkom sicer nimajo veze. A tu je res težko spregledati podle poteze razvijalca, ki je pred izidom Definitive Edition na PC-ju onemogočil nakup starih verzij, tako da lahko novo kupiš samo preko Rockstar uradne strani. In še tega ne moreš narediti, saj se je zaganjalnik zrušil tako da sploh nisi mogel zagnati teh iger, saj moraš po novem narediti internetno verifikacijo. Da sploh ne omenjam, da Rockstar novinarjem ni priskrbel kopij za recenzije in smo te dobili šele na dan izida, saj so se zavedali, da prodajajo bedarije, a so najprej poskušali od naivnih igralcev pobrati čim več denarja.
GTA: The Trilogy – Definitive Edition na koncu ne morem označiti drugega kot slabo predelavo, ki je poskušala na lahek način zaslužiti čim več denarja in svojih 60 € nikakor ni vredna. Nakup bi bil morda smiseln čez nekaj mesecev, ko bo razvijalec popravil tiste največje bedarije, takrat pa bo tudi cena primerno nižja. Do takrat se izdelka vsekakor izogibajte, saj si boste samo pokvarili svoje čudovite nostalgične spomine, ki so, v nasprotju s to predelavo, neprecenljivi.
