Dolgo smo čakali na novo generacijo VR naprav. No, morda bi lahko kdo označil HTC Vive Pro kot naslednjo stopnjo VR izkušnje, a tega si lahko privoščijo samo tisti, ki si nos brišejo z 20 evrskimi bankovci.
Za tiste z bolj plitvimi žepi pa sta včeraj izšla dva povsem nova izdelka, nosita pa ime Oculus Quest ter Oculus Rift S.
Slednji se ima za pravega naslednika Rifta, saj ga lahko priklopimo v naš PC, za svoje delovanje pa zahteva precej manj komplikacij.
Prisoten je namreč samo en kabel, ki potuje iz očal v vaš DP in USB vhod, poleg tega pa ima senzorje vgrajene že v očala. Ločljivost je bila napram predhodniku malce nadgrajena in sedaj bomo čez vsako oko gledali resolucijo 1280×1440 (prej 1200×1080), bo pa osveževalna frekvenca manjša, ki je po novem 80Hz (prej 90Hz). Prav tako bomo na novejši napravi v virtualnost dostopali preko LCD zaslona.
Oculus Rift S si lahko privoščite na Amazonu in sicer za ceno 449 €.
Drugi izdelek iz njihovih vrst se imenuje Oculus Quest in gre za povsem brezžično izkušnjo. To pomeni, da za igranje ni potrebno imeti PC-ja, niti vam ni treba postavljati senzorjev. Preprosto si natakneš očala, primeš kontrolerje ter igraš!
Naprava je zasnovana na Android sistemu, poganja pa jo procesor Qualcomm Snapdragon 835. Kljub temu, da Quest ni tako močan kot njegov bratec S, ima višjo ločljivost ter OLED zaslon. Ta meri 1440×1660 pri vsakemu očesu, je pa osveževalna frekvenca še nižja, saj teče pri samo 72Hz.
Oculus Quest si prav tako lahko privoščite na nemškem Amazonu in to v dveh različicah. 64GB inačica vas bo oštela za 449 €, za 128GB pa boste odšteli 549 €.
Zanimivo bo videti, kako se bo glede na konkurenco obnesel Valve. Njihova nova VR naprava Index, ki bo zase zahtevala še enkrat višjo ceno, a obljublja 144Hz zaslone ter bolj napredne kontrolerje. Videli bomo naslednji mesec.
Sem velik pristaš Tarantinovih izdelkov zato sem toliko bolj na trnih v pričakovanju njegovega naslednjega filma.
Ta bo nosil naslov Once Upon a Time in Hollywood, o zgodbi pa zaenkrat še ne vemo preveč.
Film se bo odvijal v šestdesetih, torej v zlati dobi Hollywooda, sledili pa bomo zgodbi bivšega TV zvezdnika, ki sliši na ime Rick Dalton. Njegova slava je že davno zašla in trudi se zopet postaviti pod filmske žaromete. Družbo mu bo delal Cliff Booth, ki v Hollywoodu dela kot kaskader, a tudi njegova zvezda je počasi v zatonu.
Pomembno vlogo v filmu bo nosil tudi neslavni serijski morilec Charles Manson in v napovedniku lahko Spahn Movie Ranch, ki je bil takrat dom njegovega kulta, preden so se njegovi člani spravili na klavski pohod.
Once Upon a Time in Hollywood bo imel pravo zvezdniško zasedbo. Glavni vlogi sta si razdelila Leonardo DiCaprio ter Brad Pitt, družbo pa jima bodo delali še Al Pacino, Dakota Fanning, Kurt Russel, Lena Dunham, Margot Robie ter nedavno preminuli Luke Perry.
Film je premiero že doživel na Cannes festivalu, v kinih pa ga bomo gledali 26. julija.
Dobra novica za vse pristaše dirkalne izkušnje, saj je Codemasters napovedal povsem nov del te serije, preigravali pa jo bomo jeseni, bolj specifično se bo to zgodilo 13. septembra 2019.
Moč bo preizkusiti celo vrsto različnih dirkalnikov. Na našem cestnem jedilniku se bodo znašli GT, Muscle, Super-Modified, Stoc ter Touring avtomobili, seveda pa bo prisotna tudi cela paleta različnih prog, kjer bomo dirkanje preselili tudi na mestne ulice.
Poškodbe vozil bodo prisotne in te bodo močno vplivale na nadaljnje obnašanje naših dirkalnikov. Zanimivo je še dejstvo, da je pri igri plodno sodeloval Fernando Alonso in igralci se bomo z njegovo ekipo morali spopasti v večih izzivih, glavni šefovski spopad pa bo Alonso in njegova Formula Renault R26.
Špil se bo preprosto imenoval Grid in bo namenjen tako zagretim oboževalcem kurjenja gum, ki veliko stavijo na realizem kot tudi tistim, ki imajo radi bolj arkadno izkušnjo in se jim po žilah ravno ne pretaka bencin.
Ne vem za vas, ampak osebno mi je bila fizika las v igrah vedno tak moteč dejavnik. Tudi recimo v naslovih, kjer nam oči boža prelestna podoba kot je to denimo v The Witcher 3, sem vedno malce čudno pomežiknil, ko sem zagledal lase.
Frizure so bodisi statične ali pa preveč frfotajo po zraku, kjer vsak piš vetra naredi pravo smešno zmešnjavo.
Morda se bo to spremenilo v naslednji generaciji konzol in založnik Electronic Arts ter razvijalec DICE sta prikazala, kako se bo njihov pogon Frosbite v prihodnosti odrezal na fiziki las.
Treba je reči, da je zadeva presneto impresivna. V posnetkih vidimo lahko res naravno gibanje frizure, še posebej pa navduši tekoča sprememba barve.
Glede na videno, bo Frostbite poleg lepe grafike poskrbel tudi za lep napredek fizike in velikokrat v igrah štejejo ravne takšne majhne podrobnosti kot je denimo obnašanje pričeske.
Pa smo ga dočakali! Vsi oboževalci serije in knjig se lahko potrepljate po ramenu in si nalijete kozarec dobrega vina, kajti uspelo vam je! Po osmih letih serije ste vendarle ugledali zaključek epske sage, ki vas je skorajda desetletje držala prikovane pred malimi zasloni in definitivno bodo ta ponedeljek in vsi sledeči ostali čudno prazni, saj nas ne bo nikoli več pričakala nova epizoda Igre prestolov.
Kot vedno, sledeči članek vsebuje kvarnike oz. spoilerje za zadnjo epizodo Igre prestolov. Če si je še niste ogledali, veljajo na temu mestu modre besede vseh punc, ki sem jih kdaj osvajal: “Pojdi stran.”
Svoje recenzije epizod Igre prestolov namenoma pišem ob torkih in sicer za to obstajata dva razloga. Prvi je, da sem malce prestar, da bi bedel v ponedeljek do treh zjutraj in si med prvimi ogledal frišno epizodo. Veke se mi zapirajo že ob enih in preprosto ne bi bil ob taki uri skoncentriran, da bi lahko z neoporečno pozornostjo gledal takšen pomemben del televizijske zgodovine. Drugi pa je, da je pametno zadevo pogledati, jo prespati in šele nato, ko se misli malce bolje oblikujejo, podati svoje mnenje.
Kakovost scenarija gor ali dol, igralci so svoje delo izpeljali vrhunsko!
Do sedaj že veste, da zadnja epizoda The Iron Throne, ni ravno požela gromkega odobravanja publike. Nasprotno, epizoda trenutno na IMDb-ju kaže oceno 4.4, kar je naravnost ponižujoče. Je pa tudi dokaz, da se na te splošne ocene človek ne more zanašati, saj je realnost precej drugačna. Vsak si mora zadevo pogledati sam in oblikovati svoje mnenje in nikjer ni to bolj očitno kot pri tej finalni epizodi.
Moje iskreno mnenje? Ni bilo spet tako zanič in čeprav svojega razočaranja ne morem ravno skriti, zadeva spet ni bila tako grozna, da bi jo rangiral nižje od zadnje epizode Dexterja. To bi bilo naravnost trapasto.
Dany kljub vsej svoji borbi ni na Žlezni prestol sedla niti enkrat…
Kot sem že pisal v prejšnjih recenzijah, glavni problem serije Igra prestolov je to, da je za vse preprosto zmanjkalo časa. Luknje v scenariju se da delno pripisati temu, da bi si zadeva zaslužila vsaj še eno sezono, če ne že dveh. HBO je ustvarjalcema originalno ponudil 10 sezon, vendar sta pogumneža bila prepričana, da štorijo lahko zlahka zaključita v osmih. No, zmotila sta se. Presneto zmotila.
Vedno je pri serijah prisoten tisti strah, da se bo zadeva ogabno razvlekla in postala utrujajoča in nezanimiva. Dober primer tega so zame postali Živi mrtveci, a Igra prestolov je povsem druga liga. Svet je tako bogat, vsebuje toliko skrivnosti, zanimivosti, interesantnih likov in političnih spletk ter posledic, da si vsaka ta postavka zasluži večjo pozornost in boljši zaključek štorijalnega loka. Jamie, Cersei, Varys ter tragična Dany bi si zaslužili veliko, veliko več časa pred kamerami in ravno tu tiči največji problem serije. Hitenje in zaporedno nizanje dogodkov, brez da bi se ustavili in dali gledalcu čas, da malce predahne in predela emotivne udarce.
Preprosto odlično spisan karakter, ki je za svoj razvoj in slovo imel dovolj časa.
Ko Jon naposled zabode Dany, je njena smrt odpisana v par kadrih. Njen spust v norost in tiranijo ni razvit dovolj in njena smrt ne izpade upravičeno. Prav tako je premalo časa bilo posvečeno njenemu odnosu z Jonom. Morda najbolj pomemben lik je odslovljen v parih minutah in če bi bilo več časa, bi se tu epizoda zaključila in gledalec bi en teden čakal do naslednjega dela, jo vmes objokoval ter tuhtal o usodi Jona. Ker pa je treba hiteti, je naslednji kader že sestanek vseh vodij Zahodnjega o izbiri novega kralja. Kako Sivi Črv ni instantno prebodel Jona in ga je raje tedne držal za ujetnika, mi ne bo nikoli jasno.
In seveda ima pri izbiri kralja glavno besedo Tyrion, ki je v bistvu zapornik in praktično izdajalec, a očitno največji modrež v celi deželi, čigar beseda je zakon. In kdo je končno posedel svojo rit na železni prestol? Prekleti Bran.
Da smo si na jasnem, tega malega sovražim že od prve knjige, saj je bil povsem brezkoristen lik že tam, v seriji pa je glavni krivec za kronične migrene. Njegova glavna vloga je biti statist in dodajati pikre pripombe, tipa “jaz vse vem, vi navadni smrtniki sploh ne veste, kako sem jaz moder.” Arogantnež je koristen toliko kot evnuh v kurbišču in najbolj smešno je dejstvo, da je v preteklosti izjavil, da ne more vladati, saj je prešel na naslednjo stopnjo zavedanja. In potem, ko mu Tyrion ponudi prestol izjavi: “lol, zakaj pa misliš da sem prišel sem?”
Resno Tyrion, Bran ima najbolj zanimivo zgodbo?!
Ne, nisem še končal, ker če malo pomislim, je tip ogromna zevajoča ritna luknja, saj vidi v prihodnost in je pustil, da požgejo Kraljevi pristanek, kar je povzročilo ogromno nedolžnih smrti. Poleg tega je pustil Jonu, da ubije Dany in ga s tem poslal na sever, kar mu je omogočilo prost dostop do prestola. Je slabo spisan karakter, ki si svoje usode ne zasluži in isto bi bilo, če bi na prestol posedel kos opeke.
Tokrat so igralci kavo zamenjali s steklenicami vode.
In mimogrede, v zadnji sceni bi stisnil šamar še Tyrionu, saj je njegov predlog za izbor Brana zasnovan na temu, da “ima Bran najboljšo zgodbo”. Pustimo ob strani dejstvo, da tipa praktično nismo videli celo osmo sezono, saj je imel pametnejše delo gledanja skozi oči lokalnih kobilic, njegova celotna zgodba je bila “sedi na stolu in pametuj”. Na drugi strani imamo Jona. Človek, ki je postal kralj onkraj Zidu. Ubranil svet pred vojsko nemrtvih. Se ljubil z divjakinjo. Vstal od mrtvih. Ubil kraljico in je zakoniti prestolonaslednik. Aja, to ni pomembno, ker pač Bran ima zdaj kolesa na stolu.
Živce parajoče je tudi dejstvo, da je Sansa kar tako razglasila Zimišče kot neodvisno kraljestvo in se sama okronala za kraljico, čeprav bi to moral postati Bran, saj je zakoniti naslednik. Mimogrede, v svetu vladarjev se pojavijo kar eni, že davno pozabljeni karakterji, kot je denimo novi princ kraljestva Dorne, kateremu se verjetno ne sanja, kaj je sploh trooki vran, a vseeno odda glas podpore, ker je to pač televizija.
Ko si pravkar postal novi princ Dornije in se ti ne sanja, kdo sploh je trooki vran ampak se nekako sliši kul…
Vsi ti minusi začnejo boleče štrleti ven, ko se človek zamisli nad vsem zapravljenim potencialom in napakami scenarija, kjer so plastične steklenice v kadru snemanja še najmanjši problem.
Kaj je bila poanta tega, da je Jon v bistvu Targaryen? Kaj se je zgodilo z Dothrakiji? Kaj je bila poanta Aryinega učenja menjavanja obrazov? Kaj je bil smisel Night Kinga? Zakaj je Caster svoje otroke žrtvoval Night Kingu? Zakaj se Yara ob koncu smeje ideji demokracije, čeprav njeno ljudstvo na ta način zbira svoje vodje? Kje so bile vse ostale večje hiše ob zadnjemu spopadu? Zakaj je Bronn postal novi finančni minister in vodja Highgardena, saj bi se ljudstvo nekemu morilskemu najemniku ob prvi priliki uprlo? Kaj je bila poanta Boga R’hllor? In tako naprej in tako dalje. Vprašanja brez odgovorov in brez časa, da bi kdo na njih zadovoljivo odgovoril.
Eden bolj emotivnih prizorov zadnje epizode.
Kljub vsemu temu pa epizoda ni bila povsem za odmet. Pričakalo nas je nekaj res lepo zrežiranih kadrov. Ko se Jon vzpenja po stopnicah in naleti na Dany ter krila zmaja. Dany in njen govor zbrani publiki je bil prikazan odlično in presneto, če ni ta jezik, sicer povsem izmišljen, vreden občudovanja. Tyrion, ki pod ruševinami odkrije svojega brata ter sestro in ostane tako zadnji preživeli Lannister. Kader, ko se Drogon prebudi iz pepela (je bil pepel? Ali sneg?) kot nekakšna pošast iz Dark Souls serije. Dejansko sem bil nad zmajem še najbolj navdušen in prizor, ko zaradi svoje jeze stopi železni prestol, mi je ob ogledu poslal srh po telesu. Iz rjovenja si prav čutil jezo, pomešano z žalostjo in spomnil sem se, ko je v preteklih Tyrion izjavil, da so zmaji pametnejši od ljudi.
Če ob tej sceni niste dobili rosnih oči, vam žal ni pomoči.
Tako bi rekel, da mi je prva polovica zadnjega dela bila še nekako všeč, po smrti kraljice pa so scenaristi povsem zafrknili zaključke vseh štorijalnih lokov. Sam konec se mi je tudi malce vlekel, saj so bili nekateri kadri razpotegnjeni in so se liki samo sprehajali po zaslonu. Dejansko sem že mislil, da je vsega konec in potem sem pogledal stanje in je bilo še 15 minut do konca. Sem pa v temu času vsaj videl odlično zrežirane prizore mladih Starkov. Eden od njih nadene meč, drugi nož in tretja obleko. Arya odpluje novim skrivnostim naproti (morda dobi prav svojo serijo), Sansa končno postane kraljica, Jon pa odpotuje izza zidu, kjer bo verjetno postal novi kralj. Pa končno je pobožal Duha, kar mi je bilo v neizmerno veselje.
Šibki zadnji sezoni navkljub je bila Igra prestolov prava mojstrovina. Nove gledalce čaka 6 (mogoče celo sedem) sezon odlične zgodbe, bogatega sveta in karakterji, ki so spisani tako dobro, da boste težko našli primerjavo v sorodnih izdelkih. Se spomnite, kako ste sovražili Cersei in Joffreya iz dna duše? To je zato, ker sta lika spisana in odigrana tako odlično, da bosta še dolgo ostala v spominu.
Konec je bil tak kot začetek.
Škoda potem, da je ta epska saga dobila tako žalosten zaključek in da se bodo ljudje v prihodnosti vedno spotikali ravno ob to šibko zadnjo sezono. Ne pustite, da vam hiter in nespameten zaključek pokvari vseh lepih spominov in trenutkov, ki ste jih preživeli ob tej seriji. Cenite jih, in s tem ne cikam samo na momente, ko ste udobno sklenjeni na kavču gledali v TV ampak tudi na pogovore, ki ste jih pri ogledu zadnje epizode izvajali v lokalni gostilni in postavljali teorije ter ugibali, kaj vse se bo zgodilo v naslednji epizodi.
Zlati časi, za katere nihče ne ve, če se bodo še kdaj ponovili.
Nihče ne more zanikati, da se igranje na PC-ju ali pa konzoli precej razlikuje.
Najprej je tu nadzorna shema, saj je naveza miške in tipkovnice povsem nekaj drugega kot igralni plošček. Kontrolerji imajo sicer svoje prednosti, vendar se ne obnesejo tako dobro pri streljačinah, kjer je miška preprosto superiorna pri natančnemu odstranjevanju sovražnih betic.
To se je nedolgo tega pokazalo pri večigralski streljačini The Division 2, katera je na voljo tako na računalnikih, kot tudi na konzolah. Izšel je prvi raid, imenovan Operation Dark Hours in ta zahteva dobro sodelovanje osmih igralcev ter natančno in hitro odstranjevanje nasprotnikov. Raid zahteva hitro sukanje pogleda in natančno merjenje, kar pa je očitno na kontolerjih precej težka naloga.
PC-jaši so raid premagali že takoj prvi dan in sicer so pospravili štiri šefe v nekaj več kot petih urah. Ta številka je šla od takrat drastično navzdol. Drugače pa je bilo na konzolah, kjer je lestvica opravljenega raida dolgo časa ostala prazna.
No, včeraj se je to spremenilo. Dvema ekipama na PS4 je vendarle uspelo premagati izziv. Ena od njih je zato potrebovala 36, druga pa 20 ur. Na Xbox One konzoli je ekipi junakov uspel podvig v 17 urah.
Maratonsko igranje je seveda zahtevalo premore in eden od igralcev je povedal, da je 36 urna ekipa vmes imela 5 urno pavzo. En drug igralec, čigar ekipa je za poraz prve šefetine potrebovala 10 ur, pa je povedal, da je igranje na konzolah precej težje. S kontrolerjem je težko biti dovolj natančen, omejujejo jih pa tudi sličice na sekundo, saj te ponavadi tečejo pri številki 30, včasih pa padejo tudi pod to mejo.
PC igralci pa trenutno naravnost brzijo skozi izziv in nekatere ekipe so ga premagale že v golih 24 minutah.
Nobena skrivnost ni več, da največji streamerji Twitcha finančno niso ravno reveži. Nasprotno, marsikateremu izmed njih se na poti do banke smeje, saj preko sponzorskih dogodkov zaslužijo v eni uri več kot je letna plača navadnega smrtnika.
Na spletni strani Kotaku se je pojavila zanimiva reportaža, kjer so bile razkrite nekatere številke zaslužkov največjih streamerjev.
Direktor podjetja Online Performers Group, ki zastopa nekatere večje streamerje, je tako povedal, da nekateri njihovi streamerji za uro igranja zaslužijo 50.000 €, številke pa segajo celo v milijone, če gre za primer dolgoročnega sodelovanja. Eden od založnikov je njihovi stranki najprej ponudil 60k za uro igranja, a je ta prvotno ponudbo zavrnil. Založnikova naslednja poteza je bila, da je streamerju ponudil prazen ček, kamor bi samo moral napisati svojo vsoto, a je tudi to zavrnil.
Seveda se takšne igre lahko igrajo samo večji založniki tipa Elctronic Arts, Ubisoft ali pa Activision. Že nekaj časa nazaj se je pojavila govorica, da naj bi EA plačal Ninji milijon zelencev samo zato, da je igral in na Twitterju omenil igro Apex Legends.
Takšna je pač realnost in če želiš dobro prodajo svoje igre, boš preprosto moral poskrbeti, da se nahaja na vrhu Twitch lestvice. Še posebej to velja za večigralske naslove, saj so ti še bolj odvisni od dobre besede največjih streamerjev. Na temu področju malce slabo trenutno kaže slovenski igri Mordhau, ki jo trenutno gleda le slabih dva tisoč gledalcev, se pa kljub temu še vedno zelo dobro prodaja na Steamu.
Sicer ne vem, koliko točno je Formula 1 še popularna v Sloveniji, saj se mi zdi, da zdaj veliko raje spremljamo MotoGP, a morda se bo zdela kakšnemu avtomobilskemu navdušencu ta novica zanimiva.
Razvijalec Codemasters namreč dela na novi F1 igri, ta pa je sedaj končno dobila tudi prvi uradni napovednik.
Igra bo zajemala polno licenco, kar pomeni, da nas čakajo vse uradne ekipe ter 21 prog. Letos bomo prvič lahko nastopali v F2 prvenstvu, vendar bo ta vsebina prišla v obliki naknadne, brezplačne posodobitve.
Glede na napovednik, nas čaka osupljiva grafika in počasi bo že kar malce težko ločiti, ali gledamo televizijski prenos ali pa dejansko igro.
Nekaj časa nazaj smo pisali o govorici, da George R.R. Martin, mojster peresa, ki je poskrbel za ogromen svet Igre prestolov, dela na novi igri.
Čeprav je bila to sprva samo govorica in precej zaupljivih virov, je zadeva postala precej bolj legitimna včeraj, ko se je George spravil na svojo stran in potrdil delo na novi igri.
Žal pa se tipček ni ravno razpisal. Blog prispevek je namenjen predvsem temu, da oriše njegovo mnenje o Game of Thrones seriji ter o njegovih bodočih planih. Je pa potrdil, da je pri igri sodeloval z japonskim razvijalcem, kar da govorici veliko večjo težo.
Kot smo zapisali, naj bi George sodeloval z japonskim založnikom Bandai Namcom, bolj specifično pa naj bi za kreiranje naslova poskrbel razvijalec FromSoftware, katerega poznamo predvsem po Dark Souls seriji. Igralci naj lahko osvajali različna kraljestva in tako pridobivali različne bonuse, kar bo pomagalo pri RPG-jevskemu razvoju našega karakterja.
Seveda, dokler ni vse to dokončno potrjeno, vzemite vse skupaj z dobro dozo soli. Vseeno pa je lepo vedeti, da nas bodo Georgeve kreacije kmalu zabavale tudi v obliki iger.
Ste vedeli, da serija Dr. Who traja že 55 let? In da sem si v temu času pogledal samo kakšno epizodo in da sem že pošteno v zaostanku z ogledom?
Kljub več kot pol stoletnemu obstoju, je serija Dr. Who dobila bolj malo igričarskih predelav. No, vsaj takšnih, v katere bi bilo vloženo veliko razvojnega časa in denarja.
Morda se bo to spremenilo z nastopom naslova Doctor Who: The Edge of Time, ki bo povsem nova VR igra.
Spopadli se bomo z Daleki in jokajočimi angeli, naš zvesti Tardis pa bo služil kot priročno prevozno sredstvo do lokacij, ki so nam znane iz televizijske serije.
Doctor Who: The Edge of Time prihaja septembra 2019, igrati pa ga bo moč na virtualnih postajah HTC Vive in Oculus Rift. Spodaj vas čaka prvi napovednik.
Mortal Kombat igre nosijo čudno očarljivost, še posebej če spremljate zgodbo. Ta je do sedaj vedno bila precej predvidljiva in klišejska, celotna štorija pa spominja na neke B filme iz leta devetdeset.
A kljub temu ima svoj šarm in nič čudnega, da je zadeva že nekajkrat prispela tudi v kina. Prvi del še danes velja za kvaliteten izdelek, medtem ko so bila nadaljevanja precej bolj revna.
Nedolgo tega pa je bil napovedan povsem nov del in ta se bo snemal v Avstraliji. Ve se, da bosta pri filmu sodelovala režiser Simon McQuoid ter pisec Greg Russo. Kateri karakterji bodo nastopili pred kamerami še ni znano.
Novi Mortal Kombat naj bi imel največji proračun v zgodovini te filmske serije, kar pomeni, da nas čaka prava trapasta poslastica. Vendar je na mestu potrpljenje, saj je izid napovedan za 5. marec 2021.
Tehnologija Ray tracing je bila predstavljena že nekaj časa nazaj in če imate nekaj odvečnih dinarčkov, lahko ta postane tudi vaša. Ray tracing zaenkrat omogoča samo RTX serija podjetja Nvidia in te grafične kartice niso ravno poceni.
Ray tracing podprtih naslovov je bolj malo, med njimi denimo najdemo Battlefield V, Metro Exodus in zadnji Tomb Raider. So pa pretkani modderji tehnologijo vpeljali tudi v druge naslove, ki učinkov uradno ne podpirajo.
Eden od teh je GTA V, ki letom navkljub, še vedno nosi čudovito grafično podobo. Razvijalec modifikacije, ki je v bistvu predelan ReShade, svoj denarce zbira preko svoje Patreon strani. Zadeva izgleda neverjetno, hkrati pa je optimizirana do te mere, da ob poganjanju vaš PC ne bo storil samomora.
Modifikacija ni brezplačna in če si boste želeli zadevo preizkusiti tudi sami, boste avtorju morali odtegniti 20 €. Patreon stran lahko odkrijete tukaj, spodaj pa si lahko pogledate predelano podobo.
Nvizzio Creations so naznanili prihod njihove igre Eden Rising že kar nekaj časa nazaj. Do sedaj je bila v zgodnjem dostopu in treba jo je bilo kupiti. Od tega trenutka naprej temu več ne bo tako, razen če želite dodatne stvari, ki jih dobite v posebnih izdajah.
Eden Rising je igra, ki ima velikodprt svet, ki ga lahko razikujemo sami ali s prijatelji. Gre za neke vrste “Tower defense” žanr s pridihom raziskovanja, avanture in RPG elementov. Definitivno ni igra za vsakega je pa vredna testiranja na deževno nedeljsko popoldne, ko nimate kaj početi.
Minecraft je fenomen, ki je pred kratkim praznoval že svoj deseti rojstni dan in špil je morda postal najbolje prodajana igra vseh časov, saj ga je v eni dekadi kupilo že kar 176 milijonov igralcev.
Založnik Microsoft ter razvijalec Mojang sta se odločila, da želita to brezčasno graditeljsko igro preseliti na mobilne naprave, tokrat v obliki AR naslova.
To pomeni, da bo Minecraft Earth precej spominjal na Pokemon: GO. Me sprehajanjem po svetu bomo gledali skozi svoj mobilnik in pred nami bodo zaživele kockaste podobe, ki so se nam tako priljubile v izvirni, računalniški inačici.
Nabirali bomo lahko različni material, tega pa lahko nato uporabimo za gradnjo vsega, kar nam srce poželi. Naše kreacije bomo najprej oblikovali v precej manjši in lažje obvladljivi obliki in jo nato postavili v resnični svet.
Poleg grajenja se bomo lahko tudi spopadli z različnimi pošastki, čakajo pa nas tudi tedenski izzivi.
Minecraft Earth bo povsem brezplačen, zaprta beta pa štarta letos poleti.
Pisali smo že o temu, da Huawei zelo rad vohuni za svojimi uporabniki, podatke pa pridno pošilja na kitajske vladne strežnike. Zadeva je narasla do te mere, da so ZDA, s Trumpom na čelu, Huawei preprosto prepovedali. Tako kitajski behemot ne sme več poslovati z ameriškimi podjetji, med katera seveda spada tudi Google.
Slednji je tako prekinil sodelovanje s podjetjem Huawei, kar pomeni, da slednji za svoj operacijski sistem ne smejo več uporabljati Android. No, lahko uporabljajo odprtokodno varianto Androida, poslovijo pa se lahko od popularnih aplikacij tipa PlayStore, Gmail ter YouTube.
Prepoved velja za vse njihove sledeče tehnološke igračke, medtem ko bodo obstoječe, kot so denimo telefoni P20, še vedno pridobivale posodobitve. Bodo pa te prihajale nekoliko kasneje, saj bo za vsak popravek Huawei moral počakati, da ta postane na voljo v odprtokodnem izvedenki. Ni pa še čisto jasno, če bodo bodoče Googlove storitve še lahko delovale na obstoječih napravah.
Prepoved poslovanja z Američani bo Huawei pošteno zabolela. Čeprav na Kitajskem Googlove storitve ponavadi niso na voljo, so sestavni del Android izkušnje povsod drugje po svetu. Si predstavljate današnji telefon brez Facebook in Instagram aplikacij? Zagotovo ne in zanimivo bo videti, kako se bo Huawei poskušal izkopati iz te gromozanske luknje.
Pisali smo že o modifikaciji Skyrim Together, katera poskuša prinesti večigralsko preigravanje igre Skyrim.
Skupina ustvarjalcev za svoj podvig sredstva zbira na strani Patreon in na mesec dobivajo po 18k dolarjev na mesec, kar je seveda gromozanska vsota. Kljub temu je modifikacija nedolgo tega zašla v kar nekaj kontroverznosti.
Najprej so bili zasačeni pri uporabi ukradene kode, ki so si jo brez privolitve sposodili od modifikacije SKSE, nato pa je še en od ustvarjalcev izjavil nespametno izjavo, da oni skupnosti, kljub nabranemu denarju, niso dolžni ničesar.
Razvojna ekipa se je od takrat za izjavo opravičila, pravijo pa, da je bila ta posledica frustracij ter pritiska iz strani oboževalske baze.
Yamashi, avtor nespametne izjave, je še povedal, da so mu nekateri pošiljali grožnje s smrtjo. Te grožnje so prijavili policiji, ekipa pa je še povedala, da nameravajo od sedaj naprej vsak dan izdati posodobljeno verzijo modifikacije, opozarjajo pa, da je ta še vedno zelo hroščata in ni priporočljiva za igranje.
Skyrim Together je zaenkrat v zaprti beti, za odprto verzijo pa še ni datuma.
World of Warcraft je morda še vedno najbolj popularen MMO, a se je od svojega rojstva leta 2004 močno spremenil. Igra je danes veliko bolj prijazna začetnikom, predvsem pa za vse svoje mehanike zahteva manj časovne investicije.
Poleg tega pa je tudi manj poudarka na druženju in pogovarjanju igralcev in vse to je bilo dovolj, da se je razvijalec Blizzard odločil uro zavrteti nazaj in izdati prvotno izkušnjo WoW-a, katera se bo imenovala Classic.
World of Warcraft: Classic bo zasnovana na inačici iz leta 2006, ko je izšla tudi zadnja posodobitev 1.12. Trenutno je ta nova, a v bistvu stara različica igre v zaprtem beta testiranju in igralci razvijalcu pridno poročajo o vseh hroščih, na katere so naleteli med preigravanjem.
Nekaj od njih pa je celo zmedenih, saj prijavljajo hrošče, ki pa to sploh niso. Stari Warcraft je bil pač drugačna izkušnja zato se je Blizzard odločil, da spiše seznam mehanik, ki niso hrošči. Na spisku najdemo okoli 12 stvari, ki jih igralci najbolj pogosto prijavljajo in očitno nekaterim spomin ne dela najbolje ali pa z nostalgičnimi očali gledajo na zlato dobo World of Warcrafta.
V svetu igričarstva vse spletne strani ponavadi polnijo samo večji naslovi, medtem ko so manjši bolj porinjeni v stran. Vsake toliko pa se zgodi, da pod žaromete stopi kakšna zanimiva indie uspešnica, ki kljub skromnemu proračunu ogreje srca igričarjev.
Morda bo ena izmed njih postala simpatična avantura, preprosta imenovana Towers. Razvijalec Dreamlit Towers je pred kratkim pokazal prototipni video in zadeva je na moč zanimiva.
Svet je ogromen, magičen in malce spominja na najnovejšo Zeldo. Očitno bo mogoče tudi sodelovalno igranje večih igralcev, prisotne pa bodo tudi mehanike grajenja naselbin, katere bomo nato lahko nadgrajevali.
Zagotovo najbolj navduši dizajn ogromnih, hodečih “stvari”, ki so nekakšna zmes organskega in neorganskega materiala.
Towers je zaenkrat v še zelo zgodnji fazi razvoja in zaenkrat še nima založnika. Glede na prikazano stavimo, da to ne bo več dolgo problem.
Lords of the Fallen je bila v izvirni inačici precej velika kopija serije Dark Souls. Zadeva je bila tako podobna, da je igralec moral kar dvakrat pogledati, katero igro točno preigrava.
Vizualni podobnosti navkljub, pa sta si špila bila precej različna in Lords of the Fallen nikoli ni mogel doseči višave svojega vzornika.
Na dvojki dela povsem drug razvijalec (originalni je šel nato ustvariti The Surge) in sicer je to CI Games. Nadaljevanje je bilo napovedano že kar nekaj časa nazaj, kljub temu pa so informacije glede projekta ostale precej skope. K igri je na pomoč priskočil še en studio, Defiant Studios, ki naj bi projekt ponovno zagnal in ga postavil na zdrave noge.
Očitno pa od tega ne bo nič, saj je CI Games v izjavi za javnost povedal, da njihova kvaliteta dela ni bila zadovoljiva zato sta prekinila sodelovanje. Defiant naj bi bil trikrat opozorjen glede na kakovost, a tudi to ni zaleglo.
Ustanovitelj Defiant Studia, David Grijn, pravi da so to izmišljotine in da njegovo ekipo sestavlja vrhunski talent, ki je že delal na igrah Just Cause 3, Far Cry 5 in Devil May Cry.
CI Games bo naslov dokončal sam, naše čakanje na izid pa se nadaljuje.
Štekam, Hop.si je gamersko-tehnološki portal, kar je tudi fokus naših novic. Vseeno si občasno privoščimo sprehod v malo drugačne vode, Eurovizija je konec koncev eden izmed bolj prepoznavnih dogodkov v Evropi. Po kar nekaj letih sem si tokrat ponovno ogledal Eurovizijo. In kaj sem ugotovil?
Tekmovanje evropske popevke, katerega začetki segajo vse do leta 1954. Šlo naj bi za spektakel, kjer evropske države v ogenj pošiljajo svojo smetanov pevcev in izvajalcev, da se pomerijo v bitki za glasove raznolike evropske publike.
Žal temu ni tako. Na Euroviziji že lep čas nastopajo zgolj manj znani pevci in udeleženci X-Factorja ter raznih talentov, uveljavljena imena pa so prej izjeme, saj tovrstnega cirkusa najpogosteje ne potrebujejo. Tekmovanju nisem posvečal večje pozornosti in šele na finalnem večeru bom prvič slišal vsako pesem, vključujoč slovenska predstavnika. Tako bo vsaka slišana prvič in ritem še ne bo zvenel v ušesih še pred skladbinim začetkom. Nenazadnje si Eurovizija ponovno zasluži dobre tri ure, skozi katere bom prisostvoval enemu izmed bolj komercialnih glasbenih tekmovanj v Evropi, kjer se Ema lahko skrije pod odejo in le žalostno žlobudrala o prenizkem proračunu. Pa je bilo vredno, da sem vnovično pokukal ves blišč, ki naj bi ga Eurovizija predstavljala?
Očitno RTV Slovenija v tem stoletju ne bo uspela najti zamenjave za Andreja Hoferja. Še več, v tandem so vključili lanskoletno predstavnico Slovenije Leo Sirk. Pa saj nismo na vaški veselici, presneto. Upam, da me demantira, vendar pričakujem neprestane, odvečne in nestrokovne komentarje, ki bodo kot šakali prežali na nič hudega sluteče gledalce.
Šov se je končno pričel, uvodna špica popolnoma na mestu, kot se za tovrsten glamur spodobi. Všeč mi je kopiranje ideje otvoritev olimpijskih iger, kjer tekmovalci uprizorijo mimohod proti “zeleni sobi”. A po drugi strani je tu “briljantna” Lea Sirk, ki je žal že v elementu in upravičuje moje začetne skrbi. Ne vem, vsaj v mojih očeh ne premore karizme, ki bi odtehtala njeno nekompetentnost, pa tudi sami komentarji so na nivoju 5 letnega predšolskega otroka po nekajkratni izvedbi “Ringa-ringa-raja” in ne strokovne so-komentatorke.
Izraelski voditelji izgledajo ok. Ena izmed voditeljic na prvi pogled spominja na Čudežno žensko – Gal Gadot. Všeč mi je, da vse skupaj poteka hitro, brez dolgočasnih vložkov, saj smo tukaj zaradi popevk samih. Pričnimo! Ali pač? Super… preden se vse skupaj začne že najedajo z glasovanjem. Ok, ne moremo glasovati za svojo državo. Štekam, že 28-tič.
Lea ima tremo? Za nabiranje izkušenj so vaške veselice in EMA, nikakor pa ne Eurosong. Vse kaže na velik polom RTV-ja.
Za vse bralce sem za popestritev vključil moje subjektivne ocene samih nastopov. Ocena 1 označuje neposlušljivo skladbo, 5 povprečje in 10 (haha..) odličen komad, ki si ga bom zavrtel vsak dan. Seveda se zavedam, da moje ocene nimajo nobene teže, saj nisem kompetenten in ne premorem strokovnega znanja, niti nimam strogo določenih kriterijev za objektivno ocenjevanje. Ocene naj služijo zgolj popestritvi.
Malta Michela – Chameleon
Zanimivo – 18 letna pevka Michela Pace se je s svojim komadom Chameleon na Evrovizijo uvrstila po zaslugi zmage tamkanjšne inačice X-Faktorja. Sama pesem je tipična evrovizijska štanca, povprečna otvoritev tekmovalnega dela. Ne vem. Jasno mi je, da bi se naj konstantno menjavanje ozadja navezovalo na naslov, a CGI izpade nekako zastarelo. Priznati moram, da refren zleze pod kožo po par ponovitvah. A žal je pri petju trema naredila svoje, brez občasnega udrihanja po napačnih notah ni šlo. 4/10
Albanija Jonida Maliqi – Ktheju Tokës
Druga pride na pladen albanska latino diva, ki bi jo zlahka uvrstil v nov Mortal Kombat. Uvodne predstavitve ji glede na ognjemet in ognjene učinke sploh ne bi rabili spremeniti. Nikakor mi ne dogajajo tetovaže po rokah, ki se tepejo z večerno obleko in ustvarjajo konfuzen kontrast. Počasna balada uide iz spomina že po nekaj minutah, vokalna izvedba ni nič posebnega, uhani pa so tako težki, da jo vleče iz note. Seveda, Lea, Albanka je bila totalno čustvena, kakopak. 3/10
Češka Lake Malawi – Friend of a Friend
Dočakali smo prvi neodvisni fantovski bend. Dejansko tipi izgledajo, kot da bi jih privlekli iz igre We Happy Few, edino malo pudra jim manjka. Glavni pevec se trudi z lažnim londonskim naglasom, bobnar pa je padel v totalni trans in bi kaj kmalu potreboval defibrilator. Pesem ni slaba, tipična štanca z ok refrenom, kjer pa predstavitev zaradi konstantnega nasmeška izpade, kot da na njih iz zaodrja preži Agent 47. Lea pravi, da je “singel” za pozitivne. Tako je bilo, dokler nisem zaslišal njenega glasu. Mogoče bi za pravi denar Hitman lociral novo tarčo… 5/10
Nemčija S!sters – Sister
Skupina sester v glasbeni skupini sestri, ki s pesmijo “Sestri” pojeta o sestrah. Mislim, da opažam ponavljajoči se vzorec in vse bi bilo kul, če bi bile dejansko v sorodu. Tako pa sta se Carlotta Truman in Laurita Kästel spoznali komaj ob pripravah na Eurovizijo. Komad dejansko ni totalno zanič, ampak totalno nezapomljiv in ponovno se bo uvrstil v čakalno vrsto pesmi, na katere bom pozabil že čez eno minuto. Predvidevam uvrstitev med spodnjo peterico. Po par minutah dolgčasa je najbolj energičen del še konec, kje je bila ta energija prej, madonca? 4/10
Rusija Sergey Lazarev – Scream
Razumem, da imaš ok ritne mišice in jih želiš pokazati iz 10 različnih perspektiv. Na kratko možakar kriči na par različic samega sebe, dokler ga nekdo ne zapre v akvarij. Zamisel z ogledali ni slaba in Rus obvlada oder ter prezenco. Ob tem se pesmi nihče ne bo spomnil, predvidevam pa goro materiala za “meme”. A nič ne more premagati dejstva, da Sergey Lazarev vodi restavracijo za hišne ljubljenčke z imenom Puddle Strudel. 6/10
Danska Leonora – Love Is Forever
Na prvi pogled bi rekel, da poje ta Helga za Nemčijo, ker s kostumom vred spominja na Evo Braun. Glede na izkušnje z drsanjem na ledu bi od pevke pričakoval, da prikaže nekaj teh spretnosti tudi tu, definitivno bi popestritev prišla prav. Namesto tega pa dobimo stacionarno predstavitev sedenja na prevelikem stolčku. Ritem sicer ni slab, a naj pohištvo raje prepusti Švedom. Čez Don’t worry, be happy ne gre. 5/10
San Marino Serhat – Say Na Na Na
Poguma San Marincu ne manjka. Na oder so poslali Serhata, katerega glas zveni kot pri petdesetletnem kadilcu s kroničnim vnetjem grla. Sicer se vidi da v soju žarometov uživa, a medtem smo poslušalci prepuščeni parim minutam ušesnega mučenja (vse od dihanja, hropenja do neznosnega fušanja). Brez strička gologlavca bi bila pesem mogoče še zakaj in sicer ga skušajo kar-se-da skriti za podpornimi vokali, a vseeno je rezultat katastrofalen. Na na na 2/10
Severna Makedonija Tamara Todevksa – Proud
Hotel sem pohvaliti sinhronizirane nune v ozadju, a po nekaj sekundah ugotovil, da gre zgolj za vizualni efekt. Velika balkanska balada dejansko izpade ok. Kje pa je preostanek Makedonije (khm, khm ;))? So raje ostali doma? Jim ne zamerim. Vokal je do tega trenutka eden izmed boljših, a izbira pesmi se mi ne zdi najbolj posrečena za Evrovizijo, vleče pa spomine na starejše izvedenke… 6/10
Švedska John Lundvik – Too Late For Love
https://www.youtube.com/watch?v=iEEuG5XML-A
Nekdo je uvažal zunanje sile. Jih pa razumem, ker je glas na mestu. Nisem presečen, ker Švedska velja za enega izmed glavnih favoritov za zmago. Sicer predstavitev ni ravno najboljša, a situacijo naj bi popestrile trebušaste temnopolte MILFE. Ok, črna banda, vse skupaj je poslušljivo, a ne zavidam naslednjim nastopajočim, ki bodo povsod vonjali maslo in švic. 6/10
Slovenija Zala Kralj & Gašper Šantl – Sebi
Tako, pa sta tu naša kultista z obrazno mimiko za kakšno nizkocenovno mehiško dramo. Zuckerberg dvojčkoma gre ves čas na smeh, kar vsaj zame nekoliko ubije želeno melanholično vzdušje. Kljub temu, da več življenja kaže še mariborsko Kužno znamenje, preostanek ni od muh. Očitno je osrednji cilj hipnoza celotne publike v glasovanje zanju. Kljub občasnemu fušanju, je spremljavna glasba relaksira, ena izmed bolj zapomljivih ta večer. 7/10
Lea Sirk ponovno daje briljantne komplimente, saj je Gašperja oklicala za genija. RTV, če že želite voditeljski par naslednjič vsaj poskrbite, da ob “nezamenljivega” Hoferja dodate strokovnega so-komentatorja.
Ciper Tamta – Replay
S slovenskima predstavnikoma nazaj na matični ladji je čas za Cruello de Vill plastične industrije. Če potegne iz žepa plastičnega Dalmatinca in ga odre pred publiko ji dam 10/10. Ne vem sicer, kakšna je povezava z gručo Zorrotov, ampak spot spominja na kakšno mazohistično seks žurko. Ne bi me presenetilo, če bi kakšen sine med gledanjem dobil postranski pogled od mame. Pesem je pozabljiva, Dalmatinec pri življenju… 5/10
Nizozemska Duncan Laurence – Arcade
Vsi vemo, da si ta tip ni sam prinesel klavirja na oder, softič na kvadrat. Vokal je na nivoju in ne čudi me, da ga nekateri smatrajo visoko v boju za zmago. Ob pogledu nanj si ne morem pomagati in pomisliti na Coldplay. 6/10
Grčija Katerina Duska – Better Love
Čebulna pesem, kot jo je poimenovala sogledalka. Če si se ob dosedanjem gledanju spraševal, kje so vsa srednjeveška orožja, no, Grčija jih je pograbila zase. Transvestitna pepelka poje, kot da bi imela na nosu klupco, note pa letijo vse povprek. Njen moški glas je pač prenizek za takšno pesem. Samo čakam na trenutek, ko se kdo spotakne in napiči na sablji. 4/10
Izrael Kobi Marimi – Home
Hah, pravijo, da je postal obseden s tekom na gore in tako izgubil 50kg. Ogledala so že stara muzika, prevečkrat uporabljena za val navdušenja. Glas je povprečen, pesem pa preprosto preveč generična, očitno jim ni v interesu znova gostiti Evrovizijo. Na koncu so se mu orosile oči, upam, da ne zgolj zaradi izgubljenih kalorij in obilice čebule v prvi vrsti. Izraelci so ponosni, moj sluh nekoliko manj, ampak fantu zaradi iskrenosti privoščim dobro uvrstitev. 5/10
Lea še ni dojela, da nikogar ne zanimajo njeni pocukrani komentarji, saj je očitno prvič ogledala jokajočega fanta. Včasih je modro molčati.
Norveška KEiiNO – Spirit In The Sky
Mišičast Neil Patrick Harris in mini-me Vršac. Kakšna kombinacija. Očitno Norveška svoje tekmovalce izbira po principu Iger lakote, kjer spravijo na kup celotno prebivalstvo in jih naključno vlečejo iz klobuka. Mini-me Vršac zganja ritualni Voodoo, vse v upanju na zmago. Če ga zadane strela, bom jutri pri spovedi v prvi vrsti. Saj ne vem, kaj bi si mislil. Pesem sicer hitro pritegne, ampak s sabo ne prinese iskanega presežka. 5/10
Opozorili so me, da je refren nedvomno sumljivo podoben:
Velika Britanija Michael Rice – Bigger Than Us
Bigger than us :). Fantič je zagotovo večji od večine. Iz neznanih vzgibov pričakujem ples iz Fortnite, kjer bo naredil špago. Samo podporni vokal švedskih obdarjenih deklet še manjka za popolno doživetje. A Švedinje so se odločile za Johna, s svojo mašno pesmijo ne bo navdušil nikogar, razen cerkvenih zborov širom sveta. 4/10
Islandija Hatari – Hatrið Mun Sigra
https://www.youtube.com/watch?v=-ELSP8zqhXo
Cobra Kai? Cyberpunk? Ko sem rekel da želim slišati/videti nekaj drugačnega niti približno nisem imel v mislih tega, čeprav bi naj šlo za parodijo trenutnega socialno-ekonomskega svetovnega reda. Morda pa so pesem pomotoma zamenjali s kakšnim starim nacističnim govorom samega Adolfa. Veliko učinkov, malo muzike, tip z macolo je že pripravljen na apokalipso. Imajo šanse za zmago, če bodo s svojim nastopom travmatizirali vse sotekmovalce, nedvomno pa pošten par jajc (sopranist je več kot očitno kastriran), saj so sredi Jezusove dežele uprizorili ples demonov, ortodoksni Judje pa s krvjo že označujejo svoja prebivališča. A Sovraštvo na koncu ne zmaga. 4/10
Estonija Victor Crone – Storm
Estonec je očitno travmatiziran od islandskih BDSM-ašov. Še ena v vrsti povprečnih štanc, kjer se Keano Reeves kurči na odru, namesto bi pograbil za pokalici. Zdaj vemo, kako bi izgledal John Wick ob doživljanju hudih travm. Za prezentacijo žal ne morem reči drugega, kot da je produkcijska ekipa ravnokar odkrila Microsoft PowerPoint. 4/10.
Sirkova metla, definitvno lahko Lea zanjo pograbi ob zamenjavi karierne poti.
Belorusija Zena – Like It
Zanimivost – 16 letna Zena ima zveze z predsednikom Belorusije in glede na špekulacije je ravno zato bila izbrana za zastopanje njihove države. Cenena kopija Britney Spears z dvema karate razbijačema. Dejansko danes skorajda še nisem slišal komada, kjer fušanja ne bi bilo in tu ni nič drugače. Note padajo bolj kot od drog in alkohola na hard punk žuru. 4/10
Azerbedžan Chingiz – Truth
Vsako leto ena država uporabi robotiko in to leto so pogumno odločitev sprejeli Azerbajdžanci. Če bi robota v treh minutah izvedla operacijo na odprtem srcu bi zaradi znanstvenega doprinosa dobila 10/10, ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ne bi me čudilo, če bo Skynet vsak moment na oder poslala Terminatorja in robota odrešil trpljenja. Ker se nič od napisanega ni zgodilo, robotska izvedba ni navdušila. 4/10
Francija Bilal Hassani – Roi
Seveda vsako leto od lani naprej potrebujemo vsaj enega transvestita in letos je aduta unovčila Francija, ampak kakšna 3 leta prepozno. Čeprav 19 letni/a Bilal Hassani izgledal/a kot podhranjena različica Conchite Wurst v vseh elementih še zmeraj ni porazen/a. Ne vem no, šlo naj bi za pozitivno sporočilo, a ušesa vse težje požirajo letošnjo povprečnost. Pesem sloni na sporočilu, ki se žal izgubi v sivi sredini. 4/10
Italija Mahmood – Soldi
Italjanski Don Corleone. Kot vsi gangsterji seveda poje o denarju in ob aplavzu se novci usujejo iz neba. Nekako ne razumem, zakaj ga toliko ljudi smatra kot favorita za zmago. Če se še tako potrudim preprosto odzveni že na polovici nastopa. Natakar, ki ti namesto margarite natoči liter kerozina. Me so salty. 5/10
Srbija Kruna – Serbia
https://www.youtube.com/watch?v=j-5FgSqp2Fg
Ali me bo Srbkinja popeljala do katarze, ki bi upravičila moj petletni evrovizijski post? Definitivno ne. Ne gre za brezupno slabo pesem, a še ena povprečna izvedba, kjer je glavna omembe vredna stvar konstantna izpostavitev ene noge, ker si je drugo očitno pozabila obriti. Zagotovo brcne kot Ronaldo. 4/10
Švica Luca Hänni – She Got Me
Cenena kopija Bruna Marsa z vokalom, ki je naluknjan kot švicarski sir. Več kot očitno ni dojel, da ni na plesnih talentih, ampak na odru presnete Evrovizije, kjer pop povprečnost ne grabi kot desetletje nazaj. 4/10
Avstralija Kate Miller-Heidke – Zero Gravity
Kate je Srbkinji speljala bodice in jih kot Macgyver poustvarila v zvezdno krono. Prva asociacija je Luna Lovegood, ki se znajde na begu pred dvema Morakvarjema. A bodimo pošteni, oder so z natikom na petmetrske palice uspeli spremeniti v nekaj unikatnega, čeprav me pesem ne prepriča popolnoma. Še koga zanima, kje se palice končajo, sploh sodeč po nasmehu? 6/10
Španija Miki – La Venda
Počasi se bližamo koncu. Kaj so nam prihranili? No, definitivno bi radi čimprej končali, pesem se posluša kot da bi predvajali na dvakratni hitrosti. Skupno s konstantnim premikanjem in aerobnimi vajami se vse bolj počuti kot ura telovadbe v osnovni šoli kot pa dejanski šov. Mogoče bo kaj bolje ko se ogrejejo… a ja, je že konec? 4/10
Dočakali smo enega izmed vrhuncev, Conchita Wurst je z zmagovalno pesmijo Hero iz leta 2015 praktično presegel vse nastopajoče v zgolj minuti. Resnično vrhunski vokal, kjer mu gledalci že po nekaj sekundah jedo iz roke. Fantastičen nastop, ki v zadrego postavi večino nastopajočih.
Måns Zelmerlöw je ok, a Conchiti ne seže do gležnjev.
Eleni Foureira veliki plus za izbiro komada in še večji za obleko. Parodičen komad, ki mi je ostal v spominu vse od 2007, ko ga je v Bakuju izvedla Verka Serducka. Eden izmed redkih nastopov, kjer bi si človek zaželel posnetek s 3D kamero.
Verka Serduchka, zna pritegniti pozornost, fura svoj stil in čeravno vokal ni vrhunski to nadoknadi s svojo karizmo, kjer si s pojavo oder podjarmi v trenutku. Odštekano. Gal Atari in Mr. Sweden z preostalimi. Lep moment, ravno dovolj osladen za Eurovizijo.
In končno sem dočakal, Cyber punk Haidi, Madonna, moment, ki sem ga čakal celoten večer. Diva, ob kateri se je voditelj podelal v hlače kot šolar pred prvo ljubeznijo. Karizma in prezenca, kjer je jasno, zakaj je (bila) Madonna ena izmed največjih glasbenih pop ikon vseh časov. Music make people come together, (smoke weed, yeah).
Zanimalo me je, kako se bo Madonna na odru znašla pri svojih 60 letih. Odgovor ni kaj preveč spodbuden. Dejansko se je ob odprtju ust in prvem tonu pričakovanje sesulo kot palača iz kart sredi neurja znotraj Bermudskega trikotnika. Še Judež je v primerjavi z njo izpadel kot odrešenikova desna roka med slaboumno trumo Rimljanov. Madonni to sramotenje ni bilo potrebno. Dejansko je ne bi prepoznal, v kolikor bi poljubno pevko zamenjal z njo. Pričakoval sem kakšno Palestinsko zastavo (in jo tudi dobil), ampak ne med “vrhuncem večera”. Razočaran, a po svoje sem to tudi pričakoval.
Vajo so med glasovanjem ponovili Islandci.
Kaj poreči. Kljub temu, da sem šov v zadnjih letih nekajkrat preskočil, nisem zamudil ničesar. Od 26 tekmovalcev niti eden ni skupaj spravil komada, ki bi me položil na rit in zaradi katerega bi v trenutku skočil na splet ter si ga predvajal znova in znova. Po drugi pa ni bilo veliko bednih komadov, zaradi katerih bi v naglici iskal daljinec, srebrn križ in flaško blagoslovljene vode.
Eurovizijo se ne gleda zaradi zmagovalcev in poražencev temveč zaradi pesmi. Vsaj pri meni je tako. Glasovanje je že od nekdaj kuhinja brez primere. Raje se prepustiš toku pesmi in upaš, da naletiš na komad, ki se bo znašel v tvoji zbirki pesmi.
Preprosto več ni to, kar je bila nekoč. Vse bolj brezsramno v ospredje, namesto pesmi, stopa komercializacija, kjer navadno ne zmaga najboljši pevec in najboljša skladba, temveč država, ki je za zmago pripravljena potrkati na prava vrata.
Gledalci so letos največ glasov namenili Norveški, ki pa so jo strokovne komisije ocenile sila slabo. Z združenimi glasovi je slavila Nizozemska in zmago si je zaslužila. Duncan je prišel, odpel na nivoju in tekmovanje popeljal v Amsterdam, prestolnico koles, “droge” in prostitucije, kamor najbrž tudi sodi.
Prenos na RTV je bil pod vsakim nivojem in od nacionalne televizije upravičeno pričakujem vsaj znosen prenos. Celoten prvi del je najedala Lea Sirk, ki je z nestrokovnimi komentarji vseskozi opominjala na svojo prisotnost. Ne gojim osebnih zamer, ampak ali je resnično prehudo pričakovati, da se ob komentiranju v tandemu vanj vključi znalca, ki bo postregel s kakšnim strokovnejšim komentarjem ali oceno in ne laičnih enovrstičnicah? Ko sem že mislil, da je konec vsega hudega (Lea odide), sem z žalostjo spoznal, da sem iz dežja stopil pod kap. V vsem sijaju je v ospredje stopil Hofer, ki se je (upam, da med prvim delom) v žalosti opil, in naposled izpadel ostudno in otročje. Očitno pričakujem preveč, v Sloveniji so poznanstva še zmeraj korak ali dva pred dejansko sposobnostjo, ker nikakor nisem pripravljen sprejeti argumenta, da si RTV SLO sposobnega kadra ne more privoščiti.
Kakorokli, ogled v družbi je vedno zabaven in porabljenih ur ne obžalujem, vseeno pa nisem dočakal presežka, ki ga iskreno povedano niti nisem pričakoval.
