Ko me kdo povpraša, kdo je služil kot moj navdih za moje pisanje in ustvarjanje recenzij na naši strani jim navržem nekaj imen, med njimi pa vedno ime najde tudi ustvarjalec Yahtzee Croshaw, ki je leta 2007 započel serijo komičnih video recenzij Zero Punctuation, to pa smo takrat Slovenci gledali za nekakšno alternativno video verzijo Jokerja.
Žlobudravi Britanec je od takrat spočel kar 800 epizod te serije in vsaka od njih je izšla tedensko in samo redko se je zgodilo, da je Yahtzee zamudil kakšen rok za oddajo nove recenzije. Spočetka je zabavne animacije risal sam in čeprav so bile te preproste, so v sebi skrivale ogromno skrivnosti, tako da si moral praktično vsako epizodo pogledati dvakrat – enkrat si se osredotočil na njegove hitre besede, drugič pa si užival v zabavnih animacijah.
Kar je najboljše pri Zero Punctuation je dejstvo, da je zadeva dejansko smešna in se včasih nasmeješ od srca. Komedija je v igrah bolj redko reprezentirana – vsaj takšna za bolj odrasle – in zato tisti biseri toliko bolj izstopajo. Vendar pa se ni vse vrtelo samo okoli straniščnega humorja, saj je bil Zero Punctuation primarno resda namenjen zabavi, a med vrsticami se je dalo izluščiti tudi dobre kritike. Da Yahtzee ni samo zabavljač je kasneje pokazal v ločeni YouTube seriji Extra Punctuation, ki se loti raznih igričarskih tem na bolj resen način in stvar je preprosto genialna, zaradi česar bi osebno Yahtzeeja označil za najboljšega recenzista igričarske vsebine.
Today, I formally resigned from The Escapist and Gamurs. I don't have the rights to Zero Punctuation, but whatever happens you'll be hearing my voice again soon, in a new place. Join this discord for updates in the coming days: https://t.co/Kdmb5biPDN
Žal pa se je njegova pot produciranja Zero in Extra Punctuation zaključila, saj je tip dal včeraj odpoved, skupaj z večino osebja spletne strani The Escapist. Razlog je bilo vodstvo te spletne strani, ki je odpustilo Nicka Calandro, ki je od leta 2019 pri njej deloval kot glavni urednik in je bil med sodelavci izjemno spoštovan. Nicka so iz pisarne brcnili, ker naj ne bi dosegel začrtanih ciljev, ki so bili po Nickovih besedah nerealistični, ponosno pa je odklonil odpravnino in pogodbo o nerazkrivanju podatkov. Odpuščeni so bili tudi nekateri drugi delavci, medtem ko so drugi podali odpoved v namen solidarnosti – ravno to je storil Yahtzee Croshaw, ki je vest podelil preko X-a in zraven pripisal, da si ne lasti licence za Zero Punctuation, a da bomo zanj še slišali.
I was let go for "not achieving goals" that were never properly set out for us, and lack of understanding of our audience and the team that built that audience.
I've watched many colleagues let go for the same reasons, and today was my day!
Odpoved je dala tudi celotna ekipa, ki je skrbela za video produkcijo in očitno bodo zdaj vsi sledili Nicku, ki se bo lotil nekakšnega samostojnega projekta. Podpore iz strani oboževalcev jim zagotovo ne bo težko dobiti – Yahtzee je na X-u podelil vabilo do Discord kanala Escaped the escapist, kjer bo ekipa najavila svoje nadaljnje načrte, ta pa že zdaj vsebuje skoraj 10k članov.
Vseeno pa je to žalosten dan za privržence serije Zero Punctuation, saj smo nekateri črno-rumene podobice spremljali več kot desetletje in bomo stvar enostavno pogrešali. The Escapist lahko seveda še vedno proizvaja nove epizode, a brez izvirnega avtorja zadeve ne bo gledal nihče.
Kakor kaže zna Baldur’s Gate 3 letos izmakniti lovoriko naslova najboljše igre leta 2023 in ta laskavi naslov si upravičeno zasluži. Razvijalec Larian Studios je dokazal, da ga zdaj lahko prištevamo med razvijalce najvišjega kova in pri marsikakšnem navdušencu nad RPG-ji je ta studio zdaj zamenjal utrujeni BioWare, ki je nekdaj izdajal same uspešnice, zdaj pa je bleda senca samega sebe.
Larian se še ni čisto izjasnil ali namerava za Baldur’s Gate 3 izdati tudi kakšen obsežnejši dodatek, čeprav tega ta igra niti ne potrebuje, saj vam že osnovna kampanja lahko prinese več kot 100 ur zabave, nakar vas čaka še ponovno preigravanje, saj vse vsebine preprosto ne boste ugledali samo skozi eno igranje. Nov igranja se lahko lotite na višji težavnost, zna pa biti, da bo kmalu poskrbljeno tudi za mazohiste, ki se radi lotijo najvišjega možnega izziva.
Nek uporabnik Reddita je namreč opazil, da je se je pri GOG verziji igre pojavil nov dosežek Foehammer, tega pa lahko dobimo samo takrat, ko celotno kampanjo preigramo na težavnosti Honour. Dosežek za zdaj še ni omogočen, a je lep pokazatelj, da Larian očitno o njem razmišlja oziroma da je ta tik pred tem, da ga implementirajo.
Igralni način Honour je igralcem prejšnjih Larianovih iger, v tem primeru Divinity: Original Sin 1 in 2, že znan, saj je tam dodatno otežil že tako visoko težavnost Tactician. Honour v bistvu ni zvišal same težavnosti, saj je ta ostala enako brutalna kot na Tactician, a je v kampanjo dodal dve dodatni komplikaciji: igralci so bili omejeni na samo en položaj shranjevanja in ob smrti glavnega junaka se je ta shranjen položaj samodejno izbrisal, tako da si moral kampanjo začeti od začetka.
Ti dve stvari sta že pri Divinity: Original Sin igranje naredili primerno samo za tiste največje mojstre, pri Baldur’s Gate 3 pa je stvar še težja, saj je kampanja daljša. Samo predstavljajte si, da igrate 90 ur, nakar sredi boja naredite usodno napako, ki je lahko tudi posledica nesrečnega klika in že se lahko poslovite od vseh teh ur garanja in finomehaničnega nadzorovanja druščine. Ni treba dvakrat poudarjati, da je ta igralni način namenjen samo tistim, ki so osnovno kampanja preigrali do obisti in so odkrili vse njene skrivnosti, saj ni brutalna samo težavnost, ampak vam ena shranjevala točka tudi močno zreducira možnosti eksperimentiranja v dialogih.
Kdaj bo igralna možnost Honour prispela v igro še ni znano, saj Larian zadeve še ni uradno priznal, a razvijalec še vedno pridno izdaja posodobitve, tako da se to zna zgoditi še ta mesec – ravno prejšnji teden smo prejeli četrti večji popravek, ki je morda pripravil teren tudi za Honour preigravanje.
Po seriji turnirjev POP-UP, ki smo jih izpeljali znotraj trgovine Mimovrste, smo se pretekli vikend odpravili še v Citypark Ljubljana, kjer smo priredili nov, zdaj že skorajda tradicionalni večji dogodek znotraj tega nakupovalnega centra, le da smo se letos preselili pred trgovino Humanic, kjer smo dobili še malce več prostora za postavitev vseh zanimivih tehnoloških igračk, ki so bile za preizkus povsem brezplačne.
Beat Saber je zopet poskrbel za cel kup plesne zabave, letos pa smo ga prvič poganjali tudi na očalih Meta Quest 3.
In tudi letos raznovrstne zabave res ni zmanjkalo. Za začetek smo razširili svoj nabor VR izdelkov, ki so vedno popularni in to je pač ena stvar, ki jo moraš preprosto preizkusiti preden lahko zares rečeš, če ti je stvar všeč ali ne. Ena postaja je vsebovala zdaj že nekam ostareli Index VR, ki pa ga imamo radi kljub njegovi starosti, saj stvar resda zahteva kar nekaj nastavljanja in priklapljanja kablov, a nato deluje brez kakršnihkoli zapletov. Index je obiskovalce zabaval v plesni igri Beat Saber, enako nalogo pa je na drugi strani opravljal najnovejši Meta Quest 3, ki je obiskovalcem poleg iger predstavil vse čare AR dimenzije in popolne brezžičnosti. Če ste se našli med preizkuševalci ali pa vas je od vedno zanimala VR zabava, vendar se vam je zdela zadeva predraga, potem lahko te stvari vedno najamete in jih dodobra preizkusite v zavetju svojega doma.
Praktično ni bilo minute, da ne bi bilo zasedenih vseh 9 postaj Lenovo Legion računalnikov.
Glavnino pozornosti in uporabe so poželi naši Lenovo Legion računalniki, ki so posedovali nameščene kopije iger Fortnite, Counter-Strike 2, League of Legends in Valorant. Te postaje so nam čez noč povzročile kar nekaj sivih las, saj sta si Epic Games in Valve izbrala ravno naša dva dneva za spočetje ogromnih posodobitev. Fortnite tako nekaj ur ni deloval, saj so strežniki Epic Gamesa preprosto prenehali obratovati, posodobitev za Counter-Strike 2 pa je bila sicer manjša, a tistih nekaj gigabajtov postane problem, ko jih moraš namestiti na 9 ločenih PC-jev. Hvala bogu za zunanji prenosni disk, ki nas je rešil večjih preglavic in kljub težavam je bilo na koncu vseeno zanimivo videti igralce, ki so se z izjemno popularno sezono OG srečali ravno na našem dogodku.
Logitechova oprema nam je popestrila igri Gran Turismo 7 in Farming Simulator 22.
Fortnite navijači so bili še toliko bolj veseli sobote, ko se je na lokaciji pojavil tudi izjemno popularni slovenski YouTuber Wortex. Ta je poklepetal s svojimi oboževalci, se z njimi slikal in podelil kakšen avtogram, podelil pa je nekaj mnenj glede nove sezone, ki mu je samo dan pred tem močno zvišala oglede na YouTubu.
Tu je bila nato še trojica postaj PlayStation 5. Na dveh so se lahko igralci družno zabavali med poganjanjem najnovejše nogometne simulacije FC 24, na tretjo pa so posadili dirkalno simulacijo Gran Turismo 7, igralce posadili za Logitechov volan G923 in znotraj dirkalnega simulatorja UVI Racing PRO v2, za namenček pa smo vsakemu oboževalcu dirkanja čez glavo poveznili še VR očala PSVR 2, tako da so resnično doživeli verodostojno izkušnjo lovljenja ovinkov. To ni bilo edino volaniziranje, saj je je podjetje UVI na prizorišče pripeljalo še svoja napredna simulatorja dirkanja UVI Racing PRO in UVI Racing PRO Extreme, ki sta skupaj s pošastno tresočima volanoma podjetja Fanatec preko igre Assetto Corsa Competizione zabavala tiste, ki največ polagajo na simulacije in učinke vibracij, ki te pretresejo do kosti.
Brez naših prisrčnih partnerjev takšni dogodki preprosto ne bi bili mogoči.
Izjemno veliko uporabnikov je nase presenetljivo privlekel tudi Farming Simulator 22, ki smo ga letos prvič držali kot sestavni del dogodka, nanj pa smo priključili volan in pedalke Logitech G Farm Simulator Heavy Equipment Bundle. Očitno imamo v Sloveniji kar nekaj kmetovalcev, ki so pridno sukali volan in pritiskali na gumbe in najbolj zabavno je bilo videti starše, ki so pomladek poučevali o vseh pritiklinah sodobne kmetijske opreme.
Na letošnjem dogodku sta se nam pridružila tudi partnerja paysafecard in Valu, ki sta delila balone in bombončke, na voljo pa je bila tudi ekskluzivna ponudba, ki je vsakemu novemu uporabniku na račun brezplačno naložila za 11 € bonusa. Kaj naj rečemo: naši dogodki ne prinašajo samo brezplačne zabave, ampak ste za udeležbo tudi nagrajeni!
Kot vedno se je treba na koncu zahvaliti partnerjem, brez katerih ti dogodki preprosto ne bi obstajali. Omenili smo že paysafecard in Valu, k njima pa je treba dodati še slovensko podjetje UVI, Lenovo in Logitech, saj je vsak od njih dodal kakšen svoj kos opreme, ki so za izvedbo nepogrešljivi.
Za letos z dogodki še nismo zaključili, saj že pridno delamo na načrtih za POP-UP turnir iz igre Counter-Strike 2! Slike iz dogodka si lahko medtem ogledate na naši uradni Facebook strani.
Leto 2023 bi moralo biti prvo, ko se na pašnikih ne bi smela pojaviti povsem svež vnos znotraj dolgoletne serije Call of Duty. To so bile sprva samo dobro podprte govorice in glavo damo stran, da so bili to tudi prvotni načrti Activisiona, ki pa si je nato v zadnjem trenutku premislil in razvijalcu Sledgehammer Games zabičal, da mora narediti vse v svoji moči, da tudi letos splavi novi COD, ki je v tem primeru postal Modern Warfare 3.
Sestavni del vsakega novega Call of Dutyja (razen ene izjeme) je tudi frišna enoigralska kampanja in Activision je v zadnjih letih prišel na idejo, da bi lahko prednaročniki dražjih edicij igre lahko dobili dostop do igranja te nekaj dni pred izidom polnega paketa, ki vsebuje tudi večigralstvo. In glede na vse znake in nekaj mojih osebnih izkušenj iz preigravanja zadeva na konzoli PlayStation 5 je letošnja kampanja najslabša do sedaj.
Nekaj mora iti hudo narobe, če ti spletna stran IGN podeli nizko oceno. Vsaj tako pravi stari rek, čeprav je IGN v nekaj zadnjih naslovih upravičeno podelil nižje ocene in njihova sodba, ki je enoigralski kampanji v Modern Warfare 3 prisodila nizko oceno 4/10, je tudi tokrat pravilna.
Novi Call of Duty je bil več kot očitno spočet karseda hitro in kvaliteta je bila obstranskega pomena. Tako kritiki kot igralci se pritožujejo nad kriminalno kratkostjo izkušnje, saj se da vse skupaj preigrati v dobrih treh urah, tisti, ki pa bodo preiskali vsak kotiček mape in preizkusili vsa orožja, pa lahko iz skozihoda potegnejo dodatno uro zabave.
Uživači COD kampanj sicer že veste kaj pričakovati, vendar pa Modern Warfare 3 poskuša vsaj malce spremeniti igralne elemente. Sledgehammer Games se je namreč odločil spočeti bolj odprte stopnje, ki omogočajo malce več raziskovanja in poti do cilja, kar je hvalevredna poteza, saj se je linearnost COD kampanj v zadnjih iteracijah zožila do te mere, da so ti pomagači cel govorili točno kdaj in v koga moraš ustreliti.
Vendar pa odprtost nivojev ne pomeni veliko, če se naloge odvijajo na stopnjah, ki so v bistvu samo večigralske mape iz ločene brezplačne igre Warzone in na splošno se čuti, kot da je igra samo kup map, ki so med sabo povezane z vmesnimi sekvencami, vmes pa boste ponavljali nekako tri naloge, ki hitro postanejo dolgočasne. Poleg tega je tu izginil še en dolgoletni znak te franšize: kompanjoni, ki vas spremljajo na misijah. Ti so v Modern Warfare 3 skoraj povsem izginili, saj z njimi komunicirate samo preko radia (delanje animacij je drag in zamuden posel), medtem ko boste opravljali samotarske naloge, kjer se je treba skrivoma nekam pretihotapiti brez streljanja, teh misij pa je čisto preveč.
Modern Warfare 3 je zaradi teh težav hitro postal predmet norčevanj preko interneta in več kot očitno je stvar bila sprva zamišljena kot DLC za prejšnjo igro, ki jo je nato Activision zapakiral v samostojno poglavje, za katerega lahko zdaj zaračunavajo polno ceno. To ni samo teorija: na PC-ju so zdaj Modern Warfare igre zapakirane v zaganjalnik Call of Duty HQ, tako da v bistvu najprej zaženeš Modern Warfare 2 preden lahko znotraj zaganjalnika zaženeš tretji del, ki pa je povsem ločena izvršna datoteka.
Seveda večina ljudi kupi novi Call of Duty zaradi večigralstva, vendar tudi na tem področju ob izidu ne pričakujte vsebine, ki vas bo odpihnila stran. Modern Warfare 3 bo namreč ob izidu, ki se bo zgodil 10. novembra, vseboval samo mape iz Modern Warfare 2 (2009), ki so sicer resda legendarne, a za to ceno bi človek vseeno pričakoval nekaj originalne vsebine, ki bo v tem primeru prispela naknadno. To je samo še en dokaz, da je bil Modern Warfare 3 skupaj spravljen po sili razmer in res upamo, da zdaj, ko je Microsoft postal novi lastnik Activisionovih franšiz, Call of Duty ne bo več delan samo po želji čim večjega zaslužka, ampak da bodo legitimni kupci za svoj težko prigarani denar tudi prejeli zasluženo igralno vsebino.
Fortnite se je leta 2017 rodil v povsem drugačni obliki kot pa ga poznamo danes. Zadeva je originalno nosila naslov Fortnite: Save the World in je bila plačljiva, nakar je Epic Games opazil enormno popularnost igre PlayerUnknown’s Battlegrounds, ki je širokim množicam predstavil koncept igranja battle royala, nakar je Epic Games to idejo uporabil tudi za svojo igro. Fortnite so najprej nameravali prodajati ločeno, a so se nato odločili stvar ponuditi brezplačno in znotraj zapeči cel kup mikrotransakcij, kar se je izkazalo za genialno potezo.
Fortnite je od takrat postal globalni fenomen, ki že zdavnaj ni več samo battle royale streljačina, saj vsebuje cel kup igralnih načinov, stvar pa je tudi izjemno priročna kot marketinško orodje za prihajajoče filme in serije. Kljub temu se je zdelo, da je tudi slava Fornita počasi začela ugašati, nakar je nakazalo tudi dejstvo, da je Epic Games podražil nakup igrine interne valute V-Bucks, hkrati pa odpustil cel kup delavcev.
Vendar pa so bile novice o prerani smrti te igre neutemeljene. Epic Games je namreč v petek zagnal povsem frišno sezono, imenovano OG.
OG je okrajšava za “Original” in v tem primeru je preko nje Epic Games nazaj pripeljal tisti izvirni otok, ki so ga igralci tako vzljubili ob igrinem rojstvu, zraven pa je bila dodana igralna formula, ki jo je razvijalec skozi leta finomehanično dograjeval. Rezultat je izjemno zabavna sezona, ki v svoje naročje kliče nove in stare igralce, stvar pa je po popularnosti naravnost eksplodirala.
Way to start things off with a big bang 💥
We're blown away by the response to #FortniteOG. Yesterday was the biggest day in Fortnite’s history with over 44.7 MILLION players jumping in and 102 MILLION hours of play.
Prva dva dni je bil naval na strežnike tako ogromen, da je moral Epic Games vpeljati čakalne vrste in igralci so tako morali čakati tudi po 20 minut, preden so sploh dobili priložnost za igranje, veliko pa jih je pri tem odštevalniku na koncu pričakala napaka, zaradi katere so se bili prisiljeni znova prijaviti v igro in se postaviti v novo čakalno vrsto.
Vendar pa tudi igranje ni igralcev odvrnilo od napadanja strežnikov, kar je na X-u ponosno delil tudi sam razvijalec. Včeraj se je tako zgodil največji dan v igrini zgodovini, saj se je v igro prijavilo kar 44,7 milijona igralcev, ki so skupaj prigarali 102 milijona igralnih ur. To je naravnost neverjeten rezultat in dober pokazatelj, da ima Fortnite v sebi še ogromno zdrave baterije.
Fortnite play averaged 195 minutes per player on Xbox that day, while PlayStation players averaged 204 minutes. PHEW.
Za primerjavo: najbolj igrana igra na Steamu je trenutno Counter-Strike 2, ki redno dnevno nabira preko milijon istočasnih igralcev, a po drugi strani je tudi res, da pri tem gledamo samo številke na PC-ju, medtem ko je Fortnite prisoten povsod – tudi na telefonih. Kako ogromna je bila ta igra v preteklih dneh pove raziskovalna firma Circana, saj naj bi po njihovih podatkih novo sezono igralo kar 38% vseh uporabnikov konzol Xbox, medtem ko je tudi PlayStation pokazal impresivno igralno bazo, ki je štela 33 % vseh uporabnikov.
Nova sezona naj bi trajala samo 1 mesec, a glede na ta titanski uspeh OG-ja ne bi bili presenečeni, če se ti načrti zdaj niso spremenili in bo OG postal nekakšen stalni igralni način, ki mu bodo sčasoma samo dodajali manjše kozmetične popravke.
Blizzard je na svojem sejmu BlizzCon veliko pozornosti namenil svojemu MMO-ju World of Warcraft, ki že dolgo ne krasi najvišjih mest najbolj igranih naslovov, vendar pa je stvar še vedno dovolj dobičkonosna, da namerava razvijalec za njo spočeti trojico novih dodatkov, pozabljena pa ne bo niti klasična različica igre, ki bo prav tako deležna nove vsebine.
Ta prihaja v obliki predelave razširitev Cataclysm, ki je izšla leta 2010 in to je bil tudi prvi dodatek, ki med igralci ni požel univerzalne slave. Blizzard se je namreč pri splavitvi tega dodatka odločil, da po celem svetu Azerotha spočne kataklizmo, zaradi česar so bile nekatere stare lokacije in naloge predrugačene, to pa je pogrelo dolgoletne oboževalce tega sveta, ki so želeli ohraniti stari izgled, a so bili zdaj prisiljeni v preigravanje novih lokacij.
Takšno spreminjanje map je dandanes nekaj povsem vsakdanjega – sploh več ne štejemo, kolikokrat je do sedaj Epic Games predrugačil mapo znotraj Fortnita, a takrat so bile te spremembe hudo kontroverzne, vendar pa so bili igralci jezni tudi zaradi drugih stvari.
Po mnenju mnogih je namreč Cataclysm vnesel spremembe, zaradi katerih je izginila potreba igralcev po pogovarjanju in druženju. Pred to razširitvijo so se namreč igralci lahko združili v skupine samo tako, da so se med sabo kontaktirali preko pogovora ali pa skočili v cehe, ki so prirejale redne spuste v najgloblje temnice. Catacylsm pa je prinesel orodje, kjer si samo označil, kaj ti gre najbolje od rok, nakar te je igra sama postavila v skupino z drugimi igralci, ki so si prav tako zaželeli plenjenja grobnic.
Cataclysm je tako postal dodatek, zaradi katerega je večina igralcev sploh prišla do ideje, da bi lahko Blizzard spočel strežnike, ki bi zopet prinesli klasično izkušnjo igranja in da je zdaj ravno ta dodatek prišel spet na te svetove se zdi kot neka slaba šala. Vendar pa ima Blizzard očitno zamišljene neke načrte in ti vključujejo tudi ta dodatek, ki bo s sabo prinesel možnost hitrejšega stopnjevanja igralnega lika, rasi Worgen in Goblin, najvišjo izkustveno stopnjo 85 ter samodejno iskanje skupin za temnice, ki se tu imenuje Dungeon Group Finder.
Cataclysm Classic naj bi izšel v prvi polovici naslednjega leta, ob tem pa se zastavlja vprašanje, kje točno se bo Blizzard ustavil pri predelavi dodatkov oziroma če se sploh kdaj namerava ustaviti.
Igra Diablo 4 je ob svojem izidu in po njem prejela mešane kritike. Opisovalci in igralci, ki so od četrtega poglavja o vedno čuječih demonskih silah pričakovali samo zanimivo zgodbo in dovolj akcije, ki bi pričarala nekaj desetih ur brez možganskega klanja, so bili s prejetim zadovoljni, zataknilo pa se je pri tistih, ki hitro dosežejo maksimalno stopnjo in se nato spravijo v preganjanje najbolj bleščečih kosov oklepov ter orožij.
V sami svoji srži tole ni slab naslov, zato bodo tisti, ki so se v igranju zabavali, veseli sveže najave iz strani razvijalca Blizzarda, ki je na svojem tradicionalnem sejmu BlizzCon za pričujočo igro najavil prvi dodatek, imenovan Vessel of Hatred.
Razširitev bo zaigrala na naše nostalgične note, saj bomo v njej odpotovali v regijo Torojan, kjer se nahaja mesto Kurast. Slednjega smo srečali znotraj igre Diablo 2 in sicer v njenem tretjem poglavju, džungelske stopnje pa sem ob svojem prvem preigravanju naravnost sovražil. Leta nazaj sem kot smrkavec za preigravanje izbral barbara in v Kurastu so mi fino življenje grenili hitro izmikajoči sovragi, ki so mi zadali ogromno škode, za povrh pa so me velikokrat s pihalniki streljali tudi izza majhnih potočkov, zaradi česar so ostali izven zamaha moje sekire, takrat pa mi ni na pamet padlo, da se zna barbar naučiti tudi veščine skoka.
Poleg starega mesta se bomo srečali tudi z Mephistom, ki bo zopet začel povzročati težave, tako da se bo spet treba vrniti in mu primazati par vzgojnih. Kaj več Blizzard v kratkem napovedniku ni želel izdati, kar niti ni presenetljivo, saj ima Vessel of Hatred izid napovedan v “pozno 2024”, prvi pravi igralni posnetki in informacije glede dodatne vsebine pa bodo prišle enkrat poleti.
Je pa Blizzard napovedal popolnoma nov igralni razred in to takšnega, ki ga v Diablo igrah do sedaj še nismo videli. Kaj točno zna ta biti se nam ne sanja, a zna to biti nekakšna različica Witch Doctorja, ki smo ga lahko igrali v Diablo 3, saj ta igralni razred izvira ravno iz pragozda Torojana, zaradi česar bi bilo tako logično, da bi v razširitvi igrali nekakšno verzijo Kurastovega domorodca.
Umetna inteligenca je tu in ne bo šla stran. Takoj ko sta orodji ChatGPT in DALL-E pokazali, da lahko spočneta ogromno pisnega in risarskega dela v samo nekaj sekundah so se raznim delodajalcem pocedile sline, saj so prišli do spoznanja, da lahko odpustijo cel kup ljudi, njihove naloga pa bo prevzela umetna pamet, ki za delo ne potrebuje plačila, počitka, bolniške in nadomestila za porodniško odsotnost.
S tem se je v igričarski industriji začel tudi val odpuščanj, ki je bil podkrepljen tudi z dejstvom, da so založniki med koronavirusom na veliko zaposlovali, zdaj ko pa je zahteva po njihovih izdelkih malce usahnila, so na plačilnih listah ostali ljudje, ki so jim postali odveč.
Ubisoft literally conducting layoffs this year and last month, and they're posting AI art. Unbelievable.
Odpuščanja so prizadela tudi največjega francoskega založnika Ubisoft, ki je v zadnjem letu odpustil nekje 1.000 ljudi, čeprav je podjetje še vedno dovolj veliko, da zaposluje preko 19k ljudi. Nikomur od teh pa očitno ni bila zaupana naloga ustvarjanja grafičnih dizajnov, saj je bil Ubisoft na družbenih omrežjih zasačen pri deljenju slik, ki jih je več kot očitno ustvarila umetna inteligenca.
Najprej je na X-u račun Ubisoft Latam, ki je namenjen latinski Ameriki, delil sliko Ezia Auditoreja, ki pa ni niti približno podoben tistemu, ki smo ga spoznali v trilogiji drugega dela serije Assassin’s Creed. V bistvu je videti kot nekaj, kar bi srečali znotraj igre Fortnite, a poleg glavnega lika je še bolj smešen tisti v ozadju, ki v sliko peri nož kot da bi v roki držal pištolo. Ubisoft se je kmalu po objavi spametoval in sliko izbrisal iz spleta.
A to ni bil edini uradni račun, ki je delil slike s pomočjo umetne inteligence. Nizozemska veja je pokazala svojo verzijo morilca iz Assassin’s Creeda, le da ima ta ob sebi izrezljane buče, saj smo konec prejšnjega meseca praznovali Noč čarovnic. Tudi tule gledamo v sliko, ki jo je generirala umetna inteligenca, nizozemski račun pa slike, kljub negativnim odzivom, še vedno ni pobrisal iz omrežja. Kdo ve, morda tudi račun nadzoruje umetna pamet, saj je Ubisoft svojo vejo na Nizozemskem povsem zaprl in tej je za kritike občinstva povsem vseeno.
Igra Lies of P nas je navdušila že s svojim prvim napovednikom, ki je zapostavil premiso, da bomo gledali v nekakšno “soulslike” izpeljanko zgodbe iz Ostržka, poleg naprednega boja pa se bomo lahko veselili velikih impozantnih šefov ter estetike, ki malce spominja na Bloodborne. To so bile sprva samo velike obljube, ki smo jih slišali že večkrat, a razvijalec Neowiz se nam ni izneveril in je dostavil najboljšo soulslike izkušnjo doslej.
Kvaliteto smo opazili tako opisovalci kot tudi sami igralci in med temi se je hitro o igri razpasala dobra beseda, kar je seveda tudi pomagalo pri prodaji. Pred kratkim se je preko posebnega videa oglasil igrin režiser Ji Won Choi, ta pa je ponosno povedal, da je Lies of P do sedaj prodal milijon kopij, kar ni razveselilo samo delavcev, ampak tudi tistih, ki imajo pisarne na najvišjih nadstropjih. Ti so namreč prišli do spoznanja, da so ustvarili novo franšizo in da bi bilo to pametno čim prej izkoristiti.
Da bo Lies of P dobil dodatke niti ni takšno blazno presenečenje. Navsezadnje se je že Neowiz sam izdal, ko je na svojem portalu za zaposlitev iskal nekoga, ki bi delal na DLC-ju za Lies of P. Zdaj pa je Ji Won Choi tudi uradno potrdil, zraven pa še dodal, da ekipa že dela na čisto pravem nadaljevanju.
Lies of P 2 bo tako postal realnost, a razumljivo je stvar še leta stran, vmes pa nam ne bo dolgčas. Še ta mesec bo namreč Lies of P prejel večjo posodobitev, ki bo največ naredila na uravnoteženosti: zgodnji del igre bo po novem postal lažji, medtem ko bo Neowiz malce predrugačil moč nekaterih orožij. Poleg tega bomo v novembru prejeli nekaj brezplačnih kostumov, med njimi tudi tistega, ki ga nosi Alidoro, tako da si bomo končno lahko nadeli masko nemškega ovčarja, po novem pa si bomo lahko ločeno natikali klobuke in očala.
Od konkretnih zadev smo lahko videli tudi dve konceptni risbi DLC-ja in na eni od njiju vidimo našega Ostržka na krovu neke ladje, tako da nas očitno čakajo neke morske avanture? Kdo bi vedel, treba bo biti potrpežljiv, saj tako DLC kot posodobitev zaenkrat nimata točnega datuma izida.
Originalni Alan Wake iz leta 2013 ni bil neka blazna prodajna uspešnica in to ne zaradi tega, ker bi mu manjkala kakšna močna marketinška kampanja. Preprosto igra ni bila res neka zadeva, ki bi se zapisala v anale igričarske zgodovine, saj je sicer ponujala dokaj unikatno zgodbo, vendar pa so bili igralni elementi nekam nerodni: večino časa smo preživeli med tekanjem po gozdu in mestih, medtem ko nas je zasledovala tema, naši nasprotniki pa so bile v temo odete človeške figure, ki smo jim najprej preko svetilke odstranili sence, nakar smo jih s pokalicami poslali v onostranstvo.
Navkljub temu pa sem original in njegove dodatke preigral do sedaj trikrat, čeprav za to nimam nekega posebnega razloga. Preprosto mi je bilo nekaj hudo privlačnega pri mestecu Bright Falls, ki ga obsede neka zla sila, nakar se grozota postopoma stopnjuje, dokler ne zaobjame vsega pred sabo. Kot oboževalec knjig Stephena Kinga in serije Twin Peaks sem se tako v njegovem objemu počutil kot doma in sem gojil kar nekaj pričakovanj za njegovega naslednika.
Po skoraj desetih letih čakanja je zdaj 2. poglavje končno prispelo v moje roke in moram priznati, da je razvijalec Remedy ohranil svoj talent kovanja unikatnih igralnih izkušenj, čeprav se je vmes malce zapletel z nekaterimi igralnimi vložki, ponagajala pa mu je tudi optimizacija.
Razvojna ekipa: Remedy Entertainment Založnik: Epic Games Platforme: PS5, PC, XSX Nakup: Epic Games, PS5 Datum izida: 27. oktober 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Takoj na začetku je treba povedati, da je tole direktno nadaljevanje originalne zgodbe in čeprav vam tehnično ni treba poznati preteklih dogodkov, vsebuje zgodba toliko referenc na preteklost, da vas ob nepoznavanju teh čaka bolj plitva izkušnja. Tako je dobro vedeti, kaj je Alan Wake počel vsa ta leta nazaj, ko se je enkrat zadrl na ženo, zaradi česar si je nakopal večno trpljenje znotraj nepredirne teme, ki mu je praktično uničila um. Pametno je preigrati tudi ločen dodatek American Nightmare in se podučiti o tem, kdo presneto je Mr. Scratch in zakaj je ta videti kot kopija Alana.
A domača naloga se tu ne konča, saj je Remedy v preteklosti obljubil, da bo zdaj vse svoje igre postavil v isto vesolje in s tem se ni hecal. Veliko vlogo v drugem delu igrajo tudi dogodki iz njihove ločene igre Control. S tem ne mislim, da boste vsake toliko naleteli na kakšno skrito referenco – v igri lahko denimo srečamo znanega hišnika Ahtija, ki tudi tule nas vleče s svojimi bizarnimi, finsko obarvanimi iztočnicami, organizacija FBC pa se v nekem trenutku kar pojavi v igri in prevzame nadzor nad preiskavo dogajanja znotraj bizarnega mesteca in za povrh v roke vzame našega priljubljenega pisatelja. Mislim, da je Remedy tule že kar malce pretiraval, saj sem zaradi vsega tega včasih dobil občutek, da igram nek dodatek za Control in ne nadaljevanja skoraj deset let starega izvirnika.
Grafična podoba igre je na čase naravnost neverjetna.
Pretiravali so tudi na drugih področjih. Ker je Remedy finski razvijalec je bilo v njihovih preteklih naslovih zabavno odkriti kakšno referenco na finsko kulturo in Ahti je ravno zaradi tega izpadel tako bizarno, unikatno in zaradi tega privlačno. Alan Wake 2 to zdaj navije do maksimuma in čeprav naj bi se igra dogajala na območju Severne Amerike, se zdi, kot da smo zatavali v neko finsko komuno. Praktično vsak prebivalec nosi nordijsko ime, tu so reference na nordijske bogove in ko prvič pridemo v neko naselje nas prebivalci najprej povabijo na uživanje znotraj savne. Ubogi Ahti se tako nekako izgubi v vsej tej poplavi referenc na nordijske dežele, zaradi česar malce utrpi tudi atmosferičnost.
Za razliko od prvega dela Alan Wake 2 omogoči preigravanje skozi oči dveh junakov, med katerima lahko nato prosto menjamo, čeprav za to niti nimamo nekega posebnega razloga. Novinka Sage je agentka FBI-ja in z njo igro tudi začnemo, spremlja pa jo njen detektivski kolega Casey, ki ga je odigral kar šef Remedyja Sam Lake, medtem ko mu je glas posodil nihče drug kot James McCaffrey – tip, ki je 20 let nazaj nastopil v vlogi Max Payna in da, tudi na to igro boste notri našli cel kup referenc.
Spet drugič naletimo na bizarne grafične napake, kot so denimo ti kozarci, ki se zlijejo s šankom.
Saga je prišla s partnerjem preiskati umor in preiskave okolice, kjer je bilo najdeno truplo, to nato odpeljejo v lokalno mrtvašnico, nakar to oživi in enega policista ubije in nato pobegne ven, s tem pa se sproži dogajanje, ki v resničnost potegne še Alana Waka, ki končno zadiha nekaj svežega zraka, a se nočnih mor niti približno ni rešil. Težave ne povzroča samo vedno zasledujoča tema, ampak tudi kult, ki to časti in je v svoje naročje priklical lep delež prebivalcev, ki se spet obnašajo kot da je vse v najlepšem redu, čeprav je jasno, da za lepimi besedami nekaj skrivajo.
Uvod v vso to dogajanje je presneto dolg, saj boste na začetku kar nekaj časa pokurili med tekanjem iz ene lokacije na drugo, svet pa je zdaj malo večji kot prej in omogoča nekaj stranskega raziskovanja. Sicer stranske poti postrežejo zgolj s surovinami in kakšnim dodatnim dialogom, tako da pri pretikanju kotičkov ne boste ven odnesli kakšne pametne nadgradnje, a če vas res zanima zgodovina sveta Alana Waka potem boste zadovoljni tudi z zbiranjem časopisnih izrezkov.
Ker tokrat nastopamo tudi v vlogi policistke se je Remedy odločil v igro vnesti tudi nekaj detektivskega raziskovanja. Saga se lahko kadarkoli hoče preseli v svoj um, ki je videti kot malce večja soba, nakar na steni med sabo povezuje sledi, dokler ne pride do določenih zaključkov. Če ste mislili, da se boste ob tem počutili kot nek detektiv, potem vas moram razočarati, saj v bistvu samo lepite listke ob fotografije, dokler jih ne nalepite dovolj, da Saga ne pride do neke sledi. Včasih nam sledi zmanjka, zato Saga začne uporabljati svojo posebno sposobnost videnja skozi oči drugih, tako da lahko določene zaključke potegne kar iz riti, s tem pa se izgubi še tisto malo občutka, da smo res nekakšen detektiv.
Zbiranje dokazov in povezovanje sledi sčasoma postane utrujajoče.
Poleg tega je tega povezovanja sledi in profiliranja ljudi odločno preveč. Praktično ob vsakem pobranem predmetu ali fotografiji se je treba ustaviti, stvar povezati v umu in nato spet nadaljevati do naslednje točke. Ob tem se hitro razblini tempo in suspenz, kar bi morala biti gonilo tega naslova.
Ko končno nehamo čvekati in gledati vmesne sekvence se lahko tudi malce streljamo. Akcija ni nič posebnega in se igra podobno kot prejšnji naslovi, le da je Alan Wake 2 začel kopirati igre Resident Evil, zato smo s surovinami omejeni in streliva ni na pretek. Tako kot prej moramo sovraga najprej obsijati z lučko, nakar ga parkrat ustrelimo in to je to. Akcije je veliko manj kot prej, saj redkokdaj naletimo na več kot dva sovražnika naenkrat, tem pa boleče spet manjka raznovrstnost: pač pokamo figure, ki so odete v temo in te vam skoraj nikoli ne ponujajo kakšnega resnega izziva.
Med igranjem je pametno občasno preklopiti med glavnima junakoma, saj kampanja tako postane bolj razgibana.
Prej omenjeno preklapljanje likov ni nujno, a vsake toliko je pametno zamenjati glavnega junaka. Vsak od njiju namreč vsebuje svojo zgodbo in stil igranja, zato lahko pri vztrajanju na enem liku tam doživite finale, nakar že mislite da je vsega konec, a vas čaka še drugi del zgodbe v vlogi drugega junaka. Preigravanje skozi Alanove oči je povsem drugačno kot pa tista zgodba, ki jo izkusimo preko Sage, saj je Alan ujet v temi in tu je dogajanje povsem odbito in mestoma res unikatno: namesto da bi čas zgubljali pred neko tablo, lahko preko tipkanja spreminjamo scene in okolico, kar mestoma izvrže res bizarna dogajanja, ta pa okrona odlična pevska točka, obarvana s plesom in finskim rock n’ rollom.
Odlično je tudi mešanje vmesnih sekvenc resničnih igralcev in tistih, ki so bile spočete znotraj pogona, saj je grafika teh tako napredna, da včasih preklopa sploh ne opazite.
Remedy je precej opeval grafično podobo igre, ki bi jo sam označil za dobro, a spet ni to nekaj takšnega, zaradi česar bi človek mrzlično kupoval RTX 4090. Stvar sem preigraval na konzoli PlayStation 5, kjer sta na voljo dva grafična načina: en ponuja višjo ločljivost, a nižje sličice na sekundo, drugi pa nudi ravno obratno. Pri obeh je problem, da več kot očitno v ozadju dela neka tehnika preračunavanja slike, ta pa včasih izdavi naravnost odurne rezultate, včasih pa je tako dobra, da ob zamorjeni podobi res dobiš občutek, da sodeluješ v epizodi serije True Detective. Igra se mi sicer ni rušila, a sem naletel na dva primera hrošča, ki nista želela sprožiti dialoga, nakar je pomagalo samo ponovno nalaganje shranjenega položaja, kar zna biti tečno, saj shranjevalne točke niso ravno pogoste.
Alan Wake 2 je v redu zadeva, ki pa me v prvi polovici igranja ni zares navdušila. Predvsem zgodba novinke Sage me ni preveč vlekla v dogajanje, odzivi oseb pa se tam čutijo nerealistično: “Oh, je pravkar nekdo oživel in umoril nekoga pred mojimi očmi in nadnaravne stvari dejansko niso izmišljotine? Kul, kam gremo na kavo?”. Prav tako so mi najedali tako imenovani “jump scare-i”, kjer vam nenadoma pred ekran nekaj skoči in zraven zavrešči, kar je res poceni trik ustvarjalcev grozljivk. Preigravanje skozi oči Alana Waka mi je po drugi bolj prijalo, saj je Remedy dostavil res unikatne stopnje in suspenz je bil na račun več igranja in manj stanja pred tablo boljši, čeprav sta bila streljanje in raznovrstnost nasprotnikov še vedno podpovprečna.
Celokupno gledano je Alan Wake 2 dostojno nadaljevanje kultnega originala, ki se ponaša tudi s pošteno dolžino 20 ur. Lep posladek za Noč čarovnic je tole in upamo, da nam na potencialni tretji del ne bo spet treba čakati skoraj celo desetletje.
Igričarska industrija se je med koronavirus krizo dodobra nabreknila in hkrati služila velike denarce, a ti časi so zdaj za nami in marsikakšen večji studio se je zdaj znašel v položaju, kjer na vse dodatne delavce gledajo kot na odvečno dodatno težo.
Dobički so padli, čemur so sledila množična odpuščanja in delavci niso bili varni nikjer: ne v manjših, indie hišah, niti v tistih največjih pisarnah razvijalcev tipa Naughty Dog, kjer so delavci lahko počeli praktično vse kar jim je prišlo na misel. Naslednji na seznamu diet se je zdaj znašel razvijalec Bungie, ki je njega dni delal na franšizi Halo, tisti zaresni evri pa so začeli pritekati, ko so zagnali večigralsko serijo Destiny.
Spletna stran Bloomberg pravi, da je kar nekaj delavcev v ponedeljek zjutraj na svojem urniku zagledalo nov 15-minutni sestanek, ki se je na koncu izkazal kot povod za njihovo odpustitev. Odpuščeno je bilo 100 ljudi, večina njih pa prihaja iz podpornih oddelkov, ki se tičejo stika z javnostjo in skupnostmi igralcev. Vsak od njih bo dobil 3 mesece podpore: poleg plače bo v tem času poskrbljeno tudi za njihovo zdravstveno zavarovanje. Teh 100 odpuščenih predstavlja nekje 8 % delovne sile, saj razvijalec zaposluje kar okoli 1.200 ljudi.
Bloomberg obenem poroča, da naj bi bil krivec za odpuščanje nenadni padec popularnosti igre Destiny 2. Vodilni so o tem delavce opozarjali že dva tedna nazaj, saj so bile projekcije zaslužkov povsem zgrešene in so bile celo 45 % pod pričakovanji. Zadnja razširitev za igro Lightfall je bila popljuvana praktično povsod in igralci so očitno zaradi nje množično začeli zapuščati igro.
Odzivi na naslednji dodatek The Final Shape iz strani testnega občinstva naj bi bil samo dober, namesto odličen, zaradi česar se je Bungie odločil razširitev zamakniti v junij 2024, njihov povsem novi naslov Marathon, ki je v bistvu predelava, pa je po novem zakoličen za 2025.
Ko smo se leta nazaj čudili in se muzali dejstvu, da nam poskuša Instagram zvezdnica Belle Delphine prodati kozarec vode iz svoje kopeli in to po ceni 30 $ na kozarček, nismo nikoli pričakovali, da se bo s tem sprožil trend prodaje naravnost bizarnih izdelkov, ki so jih nato začele prodajati tudi druge slavne internetne dekle. Namreč Belle je svojo robo hitro razprodala, zato so dobiček zavohale tudi druge, med njimi pa je trenutno najbolj podjetna streamerka Amouranth.
Zdaj 29-letna streamerka želi zaslužiti karseda veliko iz svojega telesa, preden se na njem ne pojavijo gubice, zato je spočela že več proizvodnih linij. Najprej so tu kozarčki iz njene kopeli, ki se prodajajo po ceni 50 $ na kos, a so zaloge že razprodane, tisti z malce globljimi denarnicami pa so lahko za 400 $ kupili kozarček, ki je vseboval nekaj njenih las, vse skupaj pa je bilo zavito v slastno aromo njenega prdca. Govorimo v pretekliku, saj je tudi ta kombinacija izdelkov že razprodana. Dodajmo k temu še njeno OnlyfFans naročnino, ki ji mesečno nanese 1,5 milijona dolarjev in imamo na kupu dovolj stvari, da ženski ne bi bilo v svojem celem življenju delati niti enega dneva več.
Vendar pa ima podjetna Amouranth druge načrte in to bolj komercialne nravi. V navezi s poljsko pivovarno The Order of Yoni bo spočela svojo linijo piv, ta pa bodo v sebi vsebovala delček slavne streamerke in sicer iz njenih najbolj intimnih predelov.
Amouranth se je o svoji novi posebni ponudbi razgovorila s spletno stranjo Dexerto, čar nove linije piv pa so bakterije, ki bodo vzete iz njene vagine in bodo nato namenjene fermentaciji piva.
Kako stvar poteka ima pivovarna razloženo na svoji uradni strani. Ginekolog izbrani partnerki, ki jo Yoni imenuje “boginja”, najprej odvzame vaginalni bris. Te brise odnesejo v laboratorij, kjer bakterije izolirajo, očistijo, nato analizirajo in razmnožijo. Na koncu postopka se bakterije uporabijo za proizvodnjo čiste mlečne kisline, ki gre v pivo Yoni.
Amouranth je v intervjuju povedala, da je cela stvar smešna in da je prepričana, da bodo ljudje vseeno kupili vaginalno obarvano pivo, a da ni prepričana da ga bodo res pili. K temu je po premisleku dodala, da ga bodo najbrž pili, saj če nekdo kupi prdec za 400 $ ga zagotovo ne bo samo držal na polici, ampak bo stvar tudi odprl.
Preden se je pojavil internet je bil svet povsem drugačen, saj se ljudje niso bili zmožni preko samo enega klika dokopati do najbolj aktualni informacij iz celega sveta. To luknjo so zato lahko plodno izkoristili razni ustvarjalci znotraj zabavne industrije, saj je bilo zlahka vzpostaviti nekakšne verzije viralnih kampanj za katere pa je bilo težje preveriti njihovo verodostojnost. Ena zadnjih takšnih odmevnih kampanj se je pojavila ob filmu Čarovnica iz Blaira, saj so želeli ustvarjalci te grozljivke gledalce na vse načine prepričati, da so bili prikazani dogodki resnični. Takrat so celo ustvarili lažno internetno stran, kjer je bilo zapisano, da skupine avanturistov, ki so se odpravili v gozd raziskovati lokalno bajko, niso nikoli našli in ker je bil internet takrat še v povojih in do njega niso imeli dostopa kar vsi, jim je marsikdo verjel zaradi česar je bil film še toliko bolj srhljiv.
Veliko večji preplah pa se je na današnji dan, 30. oktobra, zgodil točno 85 let nazaj. Leta 1938 je takrat 23-letni Orson Welles ob večernih urah spočel radijski prenos drame, ki je bila osnovana okoli knjige The War of the Worlds, ki jo je predtem spisal pisatelj HG Wells. Orson je vzel dogodke iz knjige in jih malce predelal, saj se je dogajanje iz Anglije preselilo v New Jersey, tema drame pa se je vrtela okoli invazije zlobnih vesoljcev, ki so napadli Zemljo.
Kako je bila stvar slišati takrat lahko vidite preko zgornjega YouTube posnetka in navkljub temu, da je danes ta radijski prenos star 85 let, je še vedno presneto impresiven. Orson je sicer pred začetkom predvajanja gledalcem sporočil, da je vse skupaj fikcija, nakar je poskušal invazijo predstaviti za čim bolj realistično. K temu so največ pripomogli razni poročevalci iz terena, ki so najprej govorili o čudnih vesoljskih ladjah, ki so se nenadoma pojavile v večjih ameriških mestih, nakar je Orson sam poročal o smrtih pogumnih ameriških vojakov, kjer se je četa 7.000 mož spravila na samo en stroj iz Marsa, a jih je na koncu preživelo samo 120.
Ta radijski dogodek se je takrat zapisal v zgodovino, čeprav tega Orson tega takrat ni pričakoval. Marsikak poslušalec se je namreč v prenos radijskega prenosa v živo vključil naknadno, zaradi česar ni slišal zgodnjega opozorila, da je vse skupaj samo izmišljotina. Nekateri pa so zaradi realističnega poročanja preprosto pozabili na začetno opozorilo, zaradi česar je po ZDA zavladala kar velika panika.
Kako velika je bila ta je dandanes težko preveriti, saj se mnenja o tem krešejo. Nekateri pravijo, da je po ulicah vladal vsesplošni kaos, spet drugi so mnenja, da je bilo vse skupaj zapretiravano. Dejstvo ostaja, da so telefonske linije policije bile preobremenjene, saj so nekateri panično klicali lokalne miličnike in jih spraševali po najnovejših informacijah, medtem ko so tisti bolj pogumni začeli pihati prah iz svojega orožja in so se bili pripravljeni zapostaviti zlobnim Marsovcem.
Kot rečeno, Orsonu se ni sanjalo, kaj vse se dogaja zunaj, saj se je radijska drama dogajala v živo, tako da ni imel časa, da bi sam prisluhnil vtisom gledalcev. Da nekaj ne štima se mu je posvetilo šele takrat, ko je v studio CBS-a vdrla policija in ta je želela na vsak način prekiniti oddajanje v živo.
Kratka šala, ki se je leta 1939 pojavila v časopisu The Toronto Star in dobro nakaže na nervozo, ki je po svetu vladala zaradi vzpona nacističnega gibanja znotraj Nemčije.
Paniko poslušalcev je nato pomiril Walter Winchell, ki je delal na konkurenčni radijski postaji in ta je, potem ko je policija vendarle ukinila CBS-ov prenos v živo, na svoji pogovorni oddaji v mikrofon spregovoril besede: “Gospod in gospa Amerika, ni razloga za preplah. Amerika ni padla. Ponavljam, Amerika ni padla.”
Radijska drama je Orsona katapultirala med zvezdniška imena in leta 1941 je dobil priložnost režirati in igrati v filmu Državljan Kane, ki ga marsikdo še danes označuje za najboljši film vseh časov. Istega leta pa je Orson čutil posledice svoje radijske drame še nekje drugje: bil je ravno sredi radijskega prenosa v živo, ko je nekdo uletel v studio in sporočil, da so Japonci napadli Pearl Harbor. Ko je Orson to nato sporočil v mikrofon je naletel na presenetljive reakcije, saj mu zaradi prejšnje radijske drame zdaj nihče ni želel verjeti.
Priljubljena risana serija South Park se je v svoji bogati zgodovini že večkrat dotaknila videoiger in iz tega smo dobili kar nekaj legendarnih epizod. Verjetno najbolj slavna je epizoda, naslovljena Make Love, Not Wacraft, kjer se Kyle, Cartman, Stan in Kenny zoperstavijo najedajočemu igralcu, ki jim je grenil življenje znotraj MMO-ja World of Warcraft, a enako zabavna je epizoda Guitar Queer-O, kjer se ustvarjalci ponorčujejo iz odvisnosti do iger in franšize Guitar Hero.
Ti epizodi sta bili spočeti takrat, ko sta bili omenjeni igri na vrhuncu popularnosti, kar pomeni, da če si omenjen v South Parku, potem je tvoj izdelek postal nekakšen kulturni fenomen, ki je tako velik, da se splača iz njega delati parodijo. In v najnovejši posebni epizodi, ki je dolga kot celovečerec, saj jih ustvarjalca Matt Stone in Trey Parker delata za pretočni servis Paramount+, je na listo prišla igra Baldur’s Gate 3.
Slednja igra je s svojo prodajo in popularnostjo presenetila marsikoga – tudi samega razvijalca Larian Studios. In ta sloves si igra definitivno zasluži, saj je kvalitetna, ponuja globoke igralne mehanike in je hkrati hudo dolga ter za povrh igralca ne preplavi z nepotrebnimi mikrotransakcijami.
Ravno dolžine se je dotaknila posebna epizoda, imenovana South Park: Joining the Panderverse. Epizoda se v bistvu vrti okoli dejstva, da mora dandanes vsak Hollywoodski izdelek nujno vsebovati zasedbo igralcev iz več etičnih ras. Cartman tako dobi nočno moro, kjer so vsi pomembni liki znotraj mesteca South Park zamenjani z ženskimi različicami, ki se nato pritožujejo nad patriarhijo, Cartman pa je nato teleportiran v ravno takšen svet.
Pustimo ob strani zgodbo epizode, saj si je to vredno ogledati v celoti, saj so za ta članek bolj pomembne omembe igre Baldur’s Gate 3. In ta v epizodi ni omenjena samo enkrat, saj je ženska različica Cartmana povsem očarana nad igro. Za igranje želi preskočiti šolo, nakar še z grozo spozna, da se shranjeni položaji igre ne znajo prenesti med dvema dimenzijama, kar je velika škoda, saj je Cartman v igranje vložil že 50 ur.
Stan mu/ji nato omeni, da Baldur’s Gate 3 ne zna prenašati shranjenih položajev med konzolo PlayStation 5 in PC-jem, kaj šele da bi bilo to možno za dve različni dimenziji. Zaradi tega se je oglasil uradni X račun razvijalca Larian Studios, ki je zapisal, da shranjeni položaji res ne znajo potovati med dimenzijami, a da je to povsem mogoče za platformi PlayStation 5 in PC – vse kar potrebujete je ustvariti Larian račun na uradni spletni strani razvijalca.
Grafične kartice so se od vedno štele za pomemben del vsakega PC-ja, ki je želel občasno zagnati tudi kakšno igro, a te dni so postale tako ključne, da nas pri minimalnih zahtevah novih iger najprej zanima, kakšno grafično kartico bo zahteval posamezni naslov. To je logično, saj so ravno grafične kartice tiste, ki pri delovanju posameznega naslova naredijo največ razlike in če k vsemu temu prištejemo še izbiro vklopa ray tracing osvetljevanja dobimo sistemske zahteve, ki jih je treba razdeliti na dve ločeni tabeli.
Prav tako so novejše grafične kartice postale tako gromozanske, da se je že marsikakšnemu uporabniku porodila ideja, da bi se preprosto znebili matičnih plošč in bi vse dodatke za PC preprosto priklapljali na grafično kartico, saj je to že tako ali tako glavni kos opreme. Kaj takšnega seveda trenutno še ni izvedljivo, a očitno je ASUS prišel na podobno idejo, zato so se v nekaterih evropskih trgovinah pojavile različice grafičnih kartic RTX 4060 Ti, ki na zgornji strani ponujajo še možnost priklopa M.2 SSD diska.
To mutantsko parjenje dveh komponent zna biti komu bizarno, a zna priti tudi prav. M.2 SSD diske je na sodobnih PC-jih zamudno vgraditi, saj je marsikdaj treba vijačiti težko dostopne predele, kamor nato preko zamudnega upravljanja s kabli disk končno lahko priklopimo in nato elegantno skrijemo v notranjost računalnika, medtem ko bo inštalacija na RTX 4060 bolj preprosta, saj ga bomo enostavno vtaknili za zgornji del grafične kartice. Prav tako je namestitev na zgornjem delu grafike ravno prav umeščena za izkoristek hlajenja, ki ga nudijo ventilatorji na spodnji strani. To je boljše od nekaterih matičnih plošč, ki utore za SSD diske nudijo izpod grafične kartice, saj se ravno tam naredi največ izpuha vročega zraka, vročina pa za komponente ni nikoli dobra stvar.
Prototip je tako zanimiv, vendar pa se zatakne ob ceni. Grafične kartice RTX 4060 Ti že tako niso ravno priporočljive za nakup, saj za svojo ceno ponujajo premalo v primerjavi s prejšnjo generacijo grafičnih kartic – je pa NVIDIA tudi na njih ponudila možnost “Frame Generation”, ki preko preračunavanja slike DLSS ponudi močan dvig sličic na sekundo.
Finska spletna stran Multitronic ponuja navadno grafično kartico RTX 4060 Ti za 469 €, medtem ko verzija z SSD razširitvijo pride 559 €. Kar poštena razlika, pri kateri je treba še upoštevati, da je M.2 SSD disk treba dokupiti ločeno.
Noč čarovnic je zdaj že tik pred vrati in čeprav pri nas tega praznika ne praznujemo tako kot čez Lužo, kjer se malčki preoblečejo v razne grozljive kreature in se nato sprehajajo od vrat do vrat v gonji za sladkarijami, ga vseeno poznamo in marsikdo bo 31. oktobra poprijel za kakšno strašljivo knjigo, se stisnil pod odejo in si ogledal grozljiv film, nekateri pa bomo šli celo dlje in bomo zagnali kakšno srhljivo igro.
Da bo poskrbljeno za ultimativno strašenje smo se odločili izdelati lestvico 7 grozljivih iger, le da bo naštevanje iger letos malce drugačno. Vrh glave imamo namreč naštevanja grozljivk, ki so resda kvalitetne, a so nekatere od njih na pleča dobila že vrsto let. Alien: Isolation, Resident Evil 7, Silent Hill 2 so resda hudo strašljive, vendar smo jih priporočili že tolikokrat, da smo siti enega in istega ponavljanja.
Zato si raje oglejmo nekaj naslovov, ki so izšli od leta 2020 dalje in so tako še sveži, nekaj od njih pa spada v indie vode in bo morda kdo za njih tule prvič slišal, a manjšega proračuna za izdelavo nikakor ne gre enačiti z manjšo dozo strašljivosti.
Igra Madison spada v tisti žanr grozljivk, kjer igramo nemočnega protagonista, ki ga ves čas nekaj zasleduje, mi pa lahko v glavnem trepetamo, vsake toliko poskušamo pobegniti, a večino časa se bomo zadrževali v nekem kotu, kjer bomo preko vžigalnika komaj kaj videli, kar je v bistvu sreča, saj našega zasledovalca, v tem primeru demona, niti ne želimo videti.
Madison igralno formulo popestri z razreševanjem raznih ugank, ki so ob vsakem preigravanju drugačne, tako da vas čaka kar nekaj iskanja predmetov in tuhtanja, kako te uporabiti za odklep poti naprej. Družbo nam bo delal tudi fotoaparat, ki bo lahko instantno stiskal fotografije in včasih boste v objektiv ujeli nekaj povsem nepričakovanega.
Igra Madison je ob izidu prejela dobre kritike, razvijalec pa dela tudi na VR predelavi, ki pa še nima datuma izida.
Po skoraj desetih letih čakanja smo vendarle dobili nadaljevanje igre Alan Wake, ki pa ni tipično nadaljevanje. Razvijalec Remedy Entertainment je sicer resda ustvaril nekakšno direktno nadaljevanje originala, a je vanj primešal tudi zgodbo ločene igre Control, igranje pa je močno upočasnil, saj je to njihov prvi poskus ustvarjanja preživetvene grozljivke.
Rezultat je bolj počasna igra, kjer se boste sicer še vedno bojevali, a bo to bolj potisnjeno vstran, saj vas čaka tudi veliko raziskovanja, gledanja dolgih vmesnih sekvenc in reševanja ugank. Ta sprememba tempa zna komu ugajati, medtem ko znajo biti drugi spet razočarani, a dejstvo ostaja, da je Alan Wake 2 v vsakem primeru presneto grozljiva igra, ki se ji splača ponuditi možnost preigravanja.
Na pričujoči lestvici grozljivk je Dredge morda edina igra, ki je videti najbolj nedolžno in nestrašljivo. Ta naslov namreč nosi prisrčno grafično podobo in igralna zanka se v bistvu vrti okoli vožnje majhne ladjice, ki je namenjena ribolovu, naša naloga pa je nabiranja raznoraznega morskega plena, ki ga nato poskušamo naložiti v majhen inventorij in nato vse skupaj čim prej spraviti do bližnjega pomola v roke lačnih kuharjev.
Vendar pa Dredge svojo grozljivost skriva pod površjem in začne srhljive stvari kazati najprej subtilno, nakar stvari postajajo čedalje bolj bizarne. Začetki so resda povsem nedolžni, nakar boste nekega dne na krov potegnili ribo, ki po zakonih fizike ne bi smela obstajati, kasneje pa boste med plovbo pod vodo videli nekaj, kar ima sila veliko zob in dolgih lovk.
Dredge še vedno dobiva novo vsebino – v sredini novembra bo igra prejela večji DLC The Pale Reach.
Bolj starošolski kot nedavno izdana grozljivka World of Horror preprosto ne moreš biti. Ta unikatno črno-bela zadeva je v razvoju preživela kar nekaj časa, saj je v bistvu produkt enega samega razvijalca, a tip očitno ve, kaj dela, saj je World of Horror presneto strašljiva zadeva, ki kljub preprosto podobi vsebuje ogromno mehanik.
Stvar je sicer videti kot vizualna novela, a je v bistvu veliko več od tega. Med igranjem boste sprejemali razne pomembne odločitve, razvijali RPG mehanike in celo sodelovali v boju, vse to pa bo spremljala slastna 1-bitna podoba, ki vsebuje goro podrobnosti in pošasti, ki so se lahko rodile samo znotraj nočnih mor.
World of Horror veliko svojega navdiha dolguje pisatelju H.P. Lovecraftu, a še bolj je viden vpliv japonskega mojstra mang, ki sliši na ime Junji Ito. Po dolgem razvoju je zdaj verzija za PC končno nared, za izid na konzolah pa bo treba še malce potrpeti.
Še ena igra s starošolsko grafiko sliši na ime SIGNALIS, ki te v dogajanje potegne že v uvodnih minutah. Iz dolgega spanca se boste zbudili v vlogi dekle Elster, ki pa je v bistvu samo robotska kopija človeka, ki pa je, skupaj z drugimi člani posadke, izginil neznanokam. A hodniki vesoljske postaje, ki je najdete kmalu po pobegu iz vesoljske ladjice, niso prazni, saj po njih strašijo stvari, ki jim izredno tekne človeško ali pa robotsko meso, nakar se začne klasičen boj za preživetje.
SIGNALIS je marsikak igralec opisal za mešanico znanstvene fantastike in Silent Hilla. Akcijo nadzorujete iz zgoraj gledanega pogleda, čaka vas veliko zaklenjenih sob in iskanja kartic, ki te nato odklenejo, včasih pa se je treba tudi malce streljati in to previdno, saj municije ni veliko.
The Mortuary Assistant – DarkStone Digital (Steam)
Grozljivk, ki so bile ustvarjene znotraj pogona Unity, je na Steamu kot slame, vendar pa The Mortuary Assistant vseeno izstopa iz te poplave naslovov, razlog za to pa je preprost: kvaliteta. Ideja je namreč preprost: nastopamo v vlogi nekoga, ki si je za poklic izbral vlogo pogrebnika, ta pa ima veliko odgovornosti in ni samo tam, da vam ponudi čim dražjo krsto.
Kaj te odgovornosti so dodobra predstavi HBO-jeva serija Pod rušo in tudi tule vas čaka veliko predpriprav, preden bo truplo pripravljeno na dokončno slovo. Glavna naloga bo balzamiranje trupla, vendar pa naš delovnik ne bo naporen samo zaradi nagnusnega brskanja po črevih umrlih, ampak tudi zaradi dejstva, da nas bodo znotraj mrtvašnice preganjali demoni, pred njimi pa ne bo moč pobegniti, vse dokler ne opravimo zadanih nalog.
The Mortuary Assistant se ponaša z dejstvom, da bo vsako preigravanje lahko drugačno in vsak poražen demon je v bistvu samo del sestavljanke, ki tvori celotno zgodbo.
Zaključimo z igro, ki je tehnično izšla že leta 2017, a je nato v 2021 prejela predelavo za VR sistem Meta Quest 2, tako da jo vseeno lahko uvrstimo na to lestvico. In to mesto si vsekakor zasluži, saj je to edina igra, ki me je res tako prestrašila, da sem sredi igranja dejansko kriknil od strahu.
The Lost Soul je name tako udarno vplival zaradi dveh razlogov. Originalni film Paranormalno, iz katerega se štorijalno napaja tale igra, me je leta 2007 tako znerviral, da je preteklo kar nekaj noči preden sem lahko spet naprej normalno spal. Drugi razlog pa je igranje preko VR očal, saj stvar zna imerzijo teh izkoristiti do konca, zaradi česar sem kar nekajkrat dobil kurjo polt.
The Lost Soul nas namreč postavi v opuščeno hišo, ki je na prvi pogled dokaj dolgočasna, a zlagoma se začnejo dogajati stvari, ki jih lahko sproža samo nekaj nadnaravnega. Adrenalina vam ne bo po žilah poganjala nobena strašljiva glasba, saj se boste v bistvu nekaj časa v mrtvi tišini sprehajali po povsem običajnem hodniku, nakar se nenadoma pred vas zruši neka omara in s tem pri vas sproži manjši napad panike.
Paranormal Activity: The Lost Soul lahko dandanes igrate tudi brez VR očal, a izkušnja v tem primeru niti približno ne bo tako zapomljiva, zato si za preigravanje vsaj sposodite očala Meta Quest 2 ali pa kakšna starejša VR očala, ki jih nato lahko priklopite na PC.
Morda se kdo sploh ne zaveda, da naša spletna stran poleg dnevnih novic in recenzij iger ter tehnične robe skriva tudi marsikakšno zanimivost, ki jo treba odkriti skozi klikanje po menijih. Teh stvari ne skrivamo, ker bi se jih sramovali, ampak preprosto ne moreš na domačo stran poriniti vsega, da potem vse skupaj ne izpade prenatlačeno, kar bi nato obiskovalca odvrnilo od ponovnega obiska.
Ravno o slednji zadevi bi zdaj radi zapisali nekaj besed. Naša aplikacija SpeedTest je bila nedavno posodobljena, a še vedno ostaja za uporabo brezplačna in tako lahko še vedno s klikom na samo en gumb hitro dobite rezultate vaše hitrosti prenosa in nalaganja podatkov, SpeedTest pa lahko zraven izmeri še Ping oziroma zakasnitev ter Jitter oziroma tresenje. Nakar lahko vse te rezultate delite z drugimi ali pa jih zaradi sramu skrijete v najtemnejši kotiček digitalnih predalov. Nam stvar pride hudo prav – ne samo za osebno rabo ampak tudi za merjenje hitrosti na javnih mestih kot je Citypark, kjer bomo v začetku novembra priredili naš dogodek Gaming POPUP 2023.
Je pa SpeedTest zabeležil eno večjo spremembo, saj po novem zbiramo rezultate uporabnikov. Brez skrbi, naš namen ni vohljanje za vaši osebnimi podatki in spletnimi navadami, saj imamo za njih veliko bolj odkritosrčne cilje. Preko zbiranja podatkov namreč nameravamo potem v začetku leta 2024 narediti primerjavo vseh teh hitrosti, ki vam jih prinašajo slovenski operaterji, nakar bomo vse te hitrosti med sabo primerjali, saj smo firbčni, če obljubljene hitrosti, ki nam jih obljubljajo Telekom Slovenija, Telemach, A1 Slovenija in T-2, zares držijo in če so nemara med njimi kakšne konkretne razlike. Slovenija je sicer glede interneta res dobro tehnično podkovana in za razliko od ubogih Američanov je ponudba optike konkurenčna, zaradi česar so cene nizke in stranke zadovoljne. Če vam zbiranje podatkov kljub temu zbuja skrbi si lahko več o tem preberete na naši strani o zasebnosti.
Zato le skočite na našo aplikacijo, ki je najdete na pričujoči povezavi in podpira vse možne naprave in se zapišite v zgodovino meritev, svoje rezultate pa lahko delite že pod komentarjem ali pa preko vašega najljubšega družabnega omrežja.
Šokantna novica v jutranjih urah prihaja iz Los Angelesa, kjer je v 54 letu starosti umrl priljubljeni igralec Matthew Perry, tega pa se najbolj spomnimo po priljubljeni televizijski seriji Prijatelji. Kot navadno se je prva do te novice dokopala spletna stran TMZ, ki je objavila, da se je igralec utopil in to na svojem domu v soseski Pacific Palisades.
Podrobnosti glede njegove smrti še prihajajo, a TMZ naj bi iz zanesljivih virov izvedel, da naj bi se Matthew vrnil v svoj dom v jutranjih urah, pred tem pa je 2 uri igral Pickleball. Nakar je svojega asistenta poslal po opravkih, ko pa se je ta vrnil je našel igralca neodzivnega znotraj jacuzzija. Brž je poklical rešilce, a žal je bilo zanj že prepozno, smrt pa je očitno prišla kot posledica srčnega zastoja in nato utopitve. TMZ še poroča, da ob njem niso našli nobenih ostankov drog, proti tem in proti alkoholu pa se je igralec boril dober del svojega življenja, a v zadnjih letih je vendarle zapustil pekel opiatov in zaživel zdravo življenje.
Matthew Perry je seveda najbolj znan po Prijateljih, a igralec je imel presneto rodovitno kariero tudi drugod, čeprav je vedno ostal zavezan komediji. V svojih zgodnjih začetkih je nastopal v epizodah serije Charles in Charge, leta 1994 pa je eksplodiral v popularnosti, ko je v seriji Prijatelji učlovečil vlogo ciničnega, a presneto zabavnega Chandlerja Binga.
Nastop v Prijateljih mu je omogočil, da je prevzem vodilno vlogo znotraj nekaterih filmov. Leta 2000 je spočel komedijo Morilec mehkega srca, nakar je skupaj z Brucom Willisom v 2004 nastopil še v nadaljevanju Vrnitev morilca mehkega srca.
V 2021 se je skupaj s soigralci Jennifer Aniston, Courteney Cox, Lisa Kudrow, Matt LeBlanc in David Schwimmerjem vrnil v posebni epizodi serije Prijatelji, ki jo je skupaj spravil HBO Max, kjer lahko danes pogledamo vse pretekle epizode. Kljub vsem tem pretečenim letom od konca te serije je ta še vedno popularna, saj jo imajo rade tudi mlajše generacije, veliko vlogo pri temu pa je odigral Perry, saj je njegov nastop v vlogi Chandlerja preprosto neponovljiv.
Matthew Perry je nekaj dela spočel tudi znotraj igričarske in računalniške industrije. Sredi svoje največje slave je skupaj s soigralko Jennifer Aniston spočel zabavni oglas za operacijski sistem Windows 95. Na pogovorni oddaji Ellen je priznal, da ga je povsem zasvojila igra Fallout 3, nakar ga je razvijalec Obsidian Entertainment povabil, da je sodeloval pri ustvarjanju nadaljevanje Fallout: New Vegas. Igre sicer ni programiral, je pa uglasil glavnega protagonista Bennyja, ki vam na začetku igre preko slavnega dialoga pošlje rafal v glavo, nakar se iz tega izrodi vaša dolga pot maščevanja.
Perry je lani izdal še knjigo Friends, Lovers, and the Big Terrible Thing v kateri je opisal najbolj pomembne trenutke svoje kariere ter nazorno opisal svoj boj z drogami in kako je bil večkrat na pragu smrti. Klic temne strani ga ni nikoli več priklical na svojo stran, čeprav je malce strašljiva njegova zadnja slika na Instagramu.
Na njej ga namreč vidimo sredi namakanja v domačem jacuzziju, zraven pa je pripisal, da se zdaj imenuje Mattman. Humorja ni izgubil do svojih zadnjih dni, tako da se je v svojem slogu od nas poslovil še s svojo zadnjo humoristično opazko.
Poleg Matthewa se je leta 2019 od nas poslovil Rob Leibman, ki je v seriji nastopal v vlogi očeta Rachel, v 2021 pa je v onostranstvo skočil še James Michael Tyler, ki se ga spomnimo kot vedno zabavnega natakarja Guntherja.
Sledilci uradnega Fallout računa na družabnem omrežju X so včeraj dobili manjši napad panike, ko so pri njem naleteli na besede: “Please remain calm”. Od zadnje enoigralske igre Fallout 4 je namreč preteklo že 8 let in obletnico bi praznovali ravno naslednji mesec. Je morda končno nastopil čas za uradno najavo nadaljevanja? Morda pa se je Bethesda spomnila prenoviti kakšno starejšo igro, saj bi nekateri naravnost ubijali za prave predelave prvih dveh iger, boljšo grafiko pa si zaslužita tudi Fallout 3 in New Vegas.
Vse to je šlo po glavi oboževalcev, a ta upanja so bila hitro izgubljena že v naslednjem stavku, kjer je bil označen Prime Video. Vse skupaj ni bilo namreč nič drugega kot pa uradna najava datuma izida televizijske serije, ki bo izšla na pretočnem servisu Amazon Prime Video in o kateri se govori že vse od leta 2020.
Datum izida premiere je zakoličen za 12. april 2024, tako da nas od njega loči samo še pol leta, Amazon in Bethesda pa zaenkrat še vedno nista pokazala kakšnega pravega napovednika ali pa vsaj slik, ki bi malce bolje orisale novo zgodbo, katera bo vsebovala povsem frišno zasedbo junakov.
O sami seriji je v bistvu znanega presenetljivo malo: vemo da bosta v vlogi izvršnih producentov nastopala Jonathan Nolan in Lisa Joy, medtem ko bomo pred kamerami gledali Walton Gogginsa in Ello Purnell. V javnost je izcurljalo nekaj slik iz prizorišča snemanja in en napovednik, ki ga je Todd Howard, ki bo pri seriji prav tako držal vlogo izvršnega producenta, pokazal za zaprtimi vrati in je bolj slabe kvalitete.
Mesto dogajanja bo tokrat Los Angeles, ki je prav tako nastradalo zaradi apokaliptičnih dogodkov, v podzemnih rovih pa bodo preživeli naseljenci zaklonišča Vault 33.
Napoved datuma izida se ni zgodila po naključju, saj smo včeraj, 23. oktobra, praznovali Fallout Day – ta datum namreč igra veliko vlogo znotraj Fallout sveta, saj se je ravno takrat sprožila vojna Great War, ta pa je celotni svet obarvala v nuklearne eksplozije, iz njih pa so se rodili vsi mutiranci in post-apokaliptične pripovedi, ki nas zdaj zabavajo že več kot 20 let.
Prisežem, da se ne želim nalašč norčevati iz POPTV-ja in njegovih umotvorov, a kaj hočem, ko pa mi neprestano dostavljajo nov material. Tema letošnjega smeha je oddaja Slovenija ima talent, ki prekipeva z oglasi do te mere, da ti sestavljajo že skoraj polovico oddaje, vendar pa ima POPTV na sporedu še en resničnostni šov, ki mu je že zdavnaj potekel rok trajanja, a se še kar vrti po televiziji.
Gre za oddajo Kmetija, ki letos nastopa v svoji že 10. sezoni in čeprav nimam dokazov za to, stavim, da je letošnja gledanost najnižja do sedaj in da je naslednje leto ne bomo videli. Kako to vem? Ker moja izvoljenka letos ni pogledala niti ene epizode, čeprav je pogledala prejšnjih 9 sezon. Razloga za neogled nima – preprosto ima dovolj “enega in istega”.
Vendar bolj kot oddaja mi je v oči skočil nedavni članek na 24ur z naslovom “Spletne šale na račun Kmetije osvajajo vrtoglave številke” in ta me je presenetil. Sem se morda zmotil in je Kmetija danes bolj popularna kot pa kadarkoli prej?
No, temu ni povsem tako. Podlaga članka je namreč ločena oddaja Kmetija: Cela štala (tako je, Kmetija ima spinoffe kot The Walking Dead), ki govori o Instagram in TikTok profilu smejmose32, ta pa se ponaša z rekordnimi ogledi in obiski. Profil ima na Instagramu več kot 41k sledilcev in se med drugim norčuje tudi iz oddaje Slovenija ima talent in Kmetija.
Ne bom vam zdaj govoril, da imam jaz osebno tisti najbolj pravilen občutek za humor in da je na meni sodba, kaj je smešno in kaj ni smešno. Vendar pa so šale na smejmose32 nekaj najbolj cringe, kar sem videl v zadnjih nekaj letih interneta in stvar je naravnost boleča za gledanje.
V bistvu ne vem, če so to šale, ampak v bistvu samo stavki, ki jih je nekdo poskušal poustvariti v meme formatu. Poglejmo si denimo zgornji primer z naslovom Jaz jutri zjutraj, ki vsebuje sliko s podnapisom “Danes sem utrujen, kot še nikoli do zdaj”. Kje je tu šala? Je to morda neka družbena kritika na preveč utrujen delovni narod in če je, zakaj je narejena v meme formatu, ki naj bi bil smešen?
Ali pa spodnji posnetek glede poceni sončnih očal za 1 €, zaradi katerih vidiš slabo. Kje torej tukaj tiči humor? Stvar se sliši kot da bi imel en pogovor s prijateljem in bi mu potožil, da nosim očala za 1 € in da čez njih ne vidim slabo, nakar bi od njega pričakoval, da se prepogne in zvrne po tleh, saj ga je smeh ob tem stavku tako prevzel, da sploh ne more več normalno funkcionirati.
In tu pridemo do grobe resnice: profil ni namenjen vsesplošnemu zabavanju sledilcev, ampak je tam zato, da promovira vsebino POPTV-ja. Spet za to nimamo dokazov, ampak dovolj je zgovoren že sam intervju, kjer ustvarjalca smejmose32 želita ostati anonimna in na vprašanje od kje črpata navdih odgovorita z:
“Kmetija nama je vedno bila eden najboljših šovov zaradi ogromno smeha in drame ter različnih tipov tekmovalcev, kar ti da material za objavo videa ali slike. Vedno komaj čakava novi del na VOYO, da dobiva material za novo objavo.”
Zgornje se mi ne sliši kot nek naključni Instagram zabavljač, ki je do svoje slave prišel naključno in po iskreni želji zabavanja sledilcev. Bolj se mi sliši kot ločen profil, ki je v resnici last POPTV-ja in nam na ta način, kot nevtralen profil, poskuša predstaviti vsebino tega kanala in se obenem obupano trudi tekmovalce Kmetije predstaviti kot meme material.
In to me jezi, saj je meme od vedno pripadal internetu in se je rodil po spletu naključij. Izvor teh smešnih podobic in videov mora biti nek naključnež, ki je na nek forum ali družabno omrežje prilepil cringe sliko, nakar se je viralno razširil preko interneta. Ali pa intervju, ki poda nenačrtovane odgovore v stilu: “Rad imam želve”. Ne pa da se ga poskuša ustvariti umetno, kot v laboratoriju in to samo z namenom nekega komercialnega produkta.
POPTV pri temu ni sam. Spomnim se, ko je nedolgo nazaj poskušal A1 Slovenija ravno tako ustvariti svoj meme preko lastnega generatorja smešnih sličic, ta pa je v glavni vlogi držal Staneta in to v različnih pozah. Kdo je Stane in zakaj bi kdo iz njega delal zabavne sličice in jih naknadno delil preko interneta ni bilo pomembno, saj se je šlo samo za poskus ustvaritve neke zabavne ikone oziroma maskote, ki bi jo bilo nato lažje tržiti. Vendar pa je poskus propadel, Stane je izginil in enako bi morala oziroma kmalu bo enaka usoda doletela tudi Kmetijo.
