So res že minila tri leta, odkar nam je Microsoft na sejmu E3 prvič pokazal kratki napovednik za ponovno obuditev franšize Fable? Čas res hitro mineva in razvijalec Playground Games, ki je znan po svoji seriji dirkačin Forza, med tem obdobjem o igri ni podal prav nobenih novih informacij. Zaradi tega so se začele pojavljati govorice, da je projekt padel v težave, Playground pa je skrbi vsaj malce pomiril s prvim igralnim napovednikom.
Komična nota teh iger očitno ostaja, saj je prenovljeni Fable videti kot tretjeosebna akcijska igra, ki se jemlje samo na pol resno, a res ne rabimo, da čisto vsak RPG pred nas pripelje odraslo štorijo. Da se bo vse vrtelo okoli dobrega humorja napove že uvodni obraz, ki pripada igralcu Richardu Ayoadeju, tega pa se spomnimo predvsem iz komične serije The IT Crowd. Richard tule igra nekega velikana, ki ga neznana junakinja obišče ko spleza na vrh fižolove bilke, nakar se začne divja akcija, ki se za našo junakinjo konča bolj klavrno.
Grafično je novi Fable videti spektakularno, saj lahko vidimo res visoko stopnjo podrobnosti izrisanih mečev in okvirjev, animacije med sabljanjem in šviganjem ognjenih urokov pa so videti nekaj, kar resnično pripada naslednji, no zdaj že trenutni generaciji konzol. Sumimo sicer, da bomo glavnemu junaku sami izbrali spol in obraz, saj je nastopajoča junakinja v napovedniku videti kot nekaj, kar je bilo narejeno znotraj ustvarjalnika likov in ne kot nekaj, kar bi bilo obraz te franšize.
Novi Fable nam je dolžan še kar nekaj odgovorov, na katere pa bo treba še počakati. Tako kot Clockwork Revolution izpod razvijalca inXile Entertainmenta tudi Fable nima prav nobene omembe datuma izida, tako da ga letos verjetno še ne bomo igrali.
Ko nam je Bethesda leto nazaj pokazala prvi igralni posnetek igre Starfield, na kateri na takšen ali drugačen način delajo že dve desetletji, so bila med igralci mnenja deljena. Po eno strani je obljuba o tisoč različnih planetih, ki jih lahko prosto raziskujemo hudo privlačna za vse navdušence znanstvene fantastike, po drugi strani pa je bilo videti, da je treba na igri narediti še veliko dela, saj je bilo streljanje videti hudo povprečno, sličice na sekundo pa nikakor niso bile videti stabilne.
Od takrat je preteklo eno leto in Bethesda je zopet stopila pod žaromete, tokrat pa je za nas pripravila skoraj uro dolg igralni posnetek, ki je od prejšnjega prikaza močno bolj impresiven.
Bethesda se je res spustila v podrobno predstavitev igralnih sistemov in čez čas smo se začeli spraševati, če ni morda vse skupaj že malce predobro, da bi bilo res. No, skoraj prepričani smo, da tista hvala o 1000 različnih planetih res drži, a skoraj prepričani smo, da bo na večini njih možno samo pristati, pobrati kakšne surovine in se nato odpeljati na enega od peščico planetov, ki bodo dejansko držali štorijalne elemente.
Začetek igralnega posnetka ni ne vem kako navdušujoč, saj sem ob skeniranju planetov in laserskemu vrtanju za surovinami dobil asociacijo na No Man’s Sky, ki je ravno tako veliko obljubljal, na koncu pa dostavil samo veliko plehke vsebine.
A bolj ko se je Bethesda začela spuščati v globine igralne formule, bolj so se moje oči širile od navdušenja. Tu so ogromni planeti, ki ponujajo cel kup okoli hodečih NPC-jev, ki nam bodo nudili glavne in stranske misije. Pri raziskovanju bomo lahko naleteli na skrite naselbine, ki bodo skrivale svoje dodatne naloge in zaklade. Potem je tu boj, ki je videti veliko bolje od prej. Različni planeti bodo ponujali svojo gravitacijo, kar bomo lahko izkoristili za boj, saj bomo preko raketnega nahrbtnika lahko frčali naokoli ali pa za raziskovanje težko dosegljivih predelov. Razvijalec je šel celo tako daleč, da nas bo sunek orožij v breztežnosti odrinil nazaj, poskrbljeno pa bo tudi za tiste, ki bi radi zavrgli akcijski pristop za nekaj bolj skrivalniškega.
A s tem smo se dotaknili samo stvari, ki se dogajajo na tleh. Moč bo tudi opremljati svojo vesoljsko ladjico in tudi z njo bomo lahko raziskovali bližnje vesoljske postaje, se po njih prosto sprehajali in trgovali, pretikali pa bomo lahko tudi kabine lastnega plovila, se pogovarjali s svojimi kompanjoni in pletli prijateljske vezi in celo romance. Ladjico bo moč tudi nadgraditi in ji pripasati bolj napredne sisteme, kot je denimo močnejši pogon, preko katerega bomo dosegli bolj oddaljene predele, nagrajevanje orožij pa nam bo pomagalo nasprotnika hitro spremeniti v vesoljski prah. A tudi tu bomo imeli izbiro, saj nam nasprotujočih ladij ne bo treba vedno uničiti, saj jih lahko raje spravimo v svojo lastno zbirko flote, nakar jih lahko shranimo ali pa prodamo za mastne denarce.
Igrali bomo lahko dobričino ali pa vesoljskega gusarja, oboje pa bo prineslo svoje prednosti in slabosti. Skladno s tem bo treba skrbeti za razvoj svojega astronavta, izbira naše zgodovine pa nam bo pomagala pri raznih dialogih in razpletih nalog.
Starfield je videti hudo impresivno in če je bila včasih Halo tista franšiza, ki je prodajala konzole Xboxe, je v trenutnem svetu to nalogo nedvomno prevzel Starfield. Microsoft ima končno pod roko neko ekskluzivo, ki bo pristašem Sonyjevih konzol sprožila lepo merico ljubosumja, Xboxaši pa so toliko bolj lahko veseli, saj bodo igro preko naročnine Game Pass poganjali že od prvega dneva izida. Vse niso samo pozitivne novice, saj bo tole še en naslov, ki bo na konzoli Xbox Series X dosegel maksimalno 30 sličic na sekundo. Dodatni minus so obrazne mimike, ki včasih niso dorasle sicer impresivni grafični podobi, a to bo morda razvijalec do izida še nekoliko izboljšal.
Ta je zdaj res hudo blizu, saj se bo pripetil že 6. septembra, poleg konzol Xbox Series S in X pa bo ta dan igra izšla tudi na PC-ju.
Skoraj tri leta po izidu igre Cyberpunk 2077 se razvijalec CD Projekt RED pridno pripravlja za lansiranje prve in edine razširitve, ki se bo imenovala Phantom Liberty. Ta dodatek bo nosil pomembno nalogo, saj bo želel poljski studio zopet prikupiti igralcem, ki so se jim z izidom originalne igre hudo zamerili.
CDPR zaradi tega ni ničesar prepustil naključju in namesto da bi na hitro skupaj sčarali nek DLC ter se nato spravili v delanje naslednjega poglavja, so zadnja tri leta v kovanje tega dodatka vložili vse moči. Zdaj se počasi pripravljajo na žetev vsega truda in če gre verjeti novemu napovedniku za Phantom Liberty znamo jeseni končno dobiti takšen Cyberpunk 2077, ki so nam ga obljubljali že na začetku.
Razširitev nam bo predstavila povsem novo zgodbo, ki se bo odvijala sredi nikoli prej obiskane četrti Dogtown, tja pa je zaradi nekega razloga strmoglavilo letalo predsednika države New United States. Našega junaka oziroma junakinjo V kontaktira skrivnostna oseba, znana samo kot Songbird, ta pa nam obljubi zdravilo za tisti okvarjeni biočip, ki ga nosimo v glavi, a v zameno moramo rešiti predsednika. Tako je vse pripravljeno za novo avanturo, ki jo CDPR opisuje kot vohunski triler, v njem pa bomo srečali cel kup novih in starih oseb. Med starimi znani je tu seveda Johnny Silverhand, ki ga bo zopet odigral Keanu Reeves, med novimi obrazi pa bo izstopal speči agent Solomon Reed, ki mu bo glas posodil Idris Elba.
Poleg nove zgodbe je razvijalec CD Projekt RED poskrbel za predelavo praktično vseh igralnih mehanizmov, ki so napajali originalno igro. Ti bodo uveljavljeni tudi v izvirni kampanji, tako da se lahko veselite povsem predelanega sistema veščin, oklepov in celo avtomobilov, ki bodo zdaj na sebi nosila orožja. Prihaja tudi dolgo obljubljeni predelani sistem policije, ki se bo zdaj zgledoval po igrah Grand Theft Auto, tako da bomo nabirali nekakšne zvezdice in bolj ko bomo poredni, bolj močni miličniki nam bodo za petami. Na najvišji stopnji se bo za nami zapodila specialna enota MaxTac, ob našem delanju kriminala pa znamo vsake toliko naleteti tudi na kakšnega močnejšega šefa.
Phantom Liberty tako ne bo samo dodatek, ampak v bistvu popoln preporod igre. Izid je načrtovan za 26. september, ni pa še jasno, ali bodo na isti dan izšle tudi posodobitve kot je predelan sistem policije ali pa bodo ti brezplačni popravki izšli skladno z dodatkom. V vsakem primeru bo igranje dodatne vsebine na voljo samo na PC-ju ter trenutni generaciji konzol, medtem ko je bila podpora za PlayStation 4 in Xbox One opuščena.
Razvijalca InXile Entertainment poznamo po igrah The Bard Tale in trojici naslovov Wasteland, zdaj pa se bo studio prvič spravil delati naslov, ki ga bomo igrali iz prvoosebnega pogleda in bo zgrajen znotraj pogona Unreal Engine 5.
Ta frišni projekt nosi naslov Clockwork Revolution in vsebuje dokaj unikatno premiso. Zgodba se odvija znotraj mesteca Avalon, ki je ostalo ujeto znotraj alternativne viktorijanske dobe, kjer za življenja prebivalcev skrbijo pridni roboti, ki so videti kot da jih napaja para. Prvi napovednik malce spomni na franšizo iger Syberia, le da tole ne bo avantura, ampak RPG, ki bo vseboval akcijski boj, ta pa se ne bo bal pričarati spektakularnih eksplozij, pri katerih bo kolesje ubogih avtomatonov letelo v vse smeri.
Nastopali bomo v vlogi neznane ženske, ki ima dovolj zatiranja revnih prebivalcev iz strani bogatega sloja, te pa nadzoruje zlobna Lady Ironwood. Zlobnico pa ne bo enostavno odstraniti, saj je enostavno preveč zaščitena, zato bomo preko posebne naprave lahko skočili v preteklost, nakar bomo spreminjali ključne trenutke in tako oblikovali novo prihodnost. Naša dejanja v preteklosti bodo močno vplivala na potek dogodkov, zaradi česar bomo lahko naleteli na več verzij prihodnosti, to pa bo predstavilo nove nasprotnike in celo spreminjalo okolico.
Clockwork Revolution je videti hudo zakomplicirana igra in razvijalec inXile bo imel polne roke dela že s tem, da bodo vse te niti, ki jih bomo spočeli preko našega igranja, smiselno prepletene in dovolj je že ena spodletela vrstica kode, da se ujamemo v neko časovno past, čigar posledice nam onemogočijo uspešen zaključek zgodbe. Prištejte k temu še njihovo neizkušenost z novim pogonom in akcijskim bojem iz prvoosebnega pogleda in dobite projekt, ki je za ta studio zagotovo največji izziv doslej.
Morda je ravno zaradi tega datum izida zaenkrat popolna neznanka in na Microsoftovi predstavitvi je bil to praktično edini naslov, ki ne vsebuje letnice izida. Vodja studia Brian Fargo je kasneje na blogu obrazložil, da je prikazano bilo vzeto iz pred-alfa različice igre, zaradi česar tega naslova verjetno ni za pričakovati vsaj do leta 2025.
Japonski razvijalec Ryu Ga Gotoku Studio je Microsofotovo konferenco Xbox Games Showcase izkoristil za uradno napoved že osmega poglavja serije Like a Dragon, ki se je včasih imenovala Yakuza, a se je nato s sedmim delom preimenovala, saj je želel studio zapeljati še v kakšno drugo smer kot pa samo v vode japonske mafije.
Osmi del se bo tako imenoval Like a Dragon: Inifinite Wealth in bo s sabo prinesel kar nekaj sprememb. Založnik SEGA je sicer že z izidom prejšnjega dela napovedal pošteno spremembo poteka bitk, ki se naj bi v franšizi Like a Dragon odvijala v poteznem načinu, medtem ko bo serije Judgment še vedno ohranila akcijski realnočasovni boj. Od takrat so se stvari malce zakomplicirale in trenutno niti ni jasno, ali bo Judgment še dobival nove dele in če ta obljuba glede poteznega boja velja tudi za Infinite Wealth.
Je pa prvi napovednik za aktualno poglavje razkril nekaj drugega: v glavno vlogo se bo vrnil junak Ichiban, ki ga je zaradi nekega razloga naplavilo na neznano obalo povsem nagega, tam pa s svojim mednožnim pitonom povsem zmede obiskovalce plaže, ki govorijo z ameriškimi glasovi. Glede na to, da Ichiban v napovedniku govori japonsko lahko sklepamo, da se bo serija Like a Dragon prvič preselila iz japonskih ulic v neko ameriško mesto, kar je morda največja sprememba v zgodovini te serije.
Kasuga Ichiban pa ne bo edini junak te igre, saj mu bo družbo delal tudi Kazuma Kiryu, ki smo ga dodobra spoznali v prvih šestih poglavjih serije Yakuza. Kiryu bo sicer še letos prejel čisto svojo lastno igro Like a Dragon Gaiden: The Man Who Erased His Name, ta pa nam bo povedala njegovo zgodbo, ki se je odvila med šestim in sedmim delom.
Infinite Wealth izide šele enkrat v 2024, igrali pa ga bomo na PC-ju ter tudi konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X.
Prihodnost francoskega založnika Ubisofta sicer tiči v franšizi Assassin’s Creed, a vsake toliko razvijejo tudi kakšen originalen naslov. Francozi bodo tako preko igre Star Wars Outlaws prvič skočili v štorijalno vesolje Vojne zvezd, to partnerstvo pa bo spočelo tudi prvi Star Wars naslov, ki se bo dogajal v resnično odprtem in nelinearnem svetu.
Ubisoft je za Microsofotvo konferenco pripravil zgolj kinematografični napovednik, a ta je bil dovolj zgovoren, saj nam predstavi glavno junakinjo Kay Vess in njenega majhnega a hudo srčkanega živalskega spremljevalca Nixa, parček pa se spravi opraviti enega večjih ropov galaksije. Kay bo za te namene uporabila svojo ladjo, ki bo očitno vsebovala tudi nekatere druge kompanjone, med katerimi se bo znašel vsaj en robot na dveh nogah.
Čaka nas veliko akcije, ki jo bomo spremljali peš ali pa sredi vesoljskih bitk. Grafično in animacijsko je tole vsekakor videti kot AAA naslov, ki je podprt tudi z dobro uglašenimi glasovnimi igralci in res bo zanimivo videti, če lahko dobimo kvalitetno Vojnozvezdno avanturo, kjer bomo lahko opravljali glavne in stranske naloge ter tako zaživeli v odprtem svetu, ki bo omogočal cel kup raziskovanja.
Za razvoj skrbi razvijalec Massive Entertainment, ki ima vsekakor izkušnje pripeljati tak naslov do uspešnega zaključka, saj je v preteklosti razvil igre kot so Far Cry 3 ter dvojec večigralskih streljačin The Division 1 in 2. Da se le ne bodo ujeli v preveliko ponavljanje, kar je navadno večja rana Ubisoftovih iger.
Založnik je obljubil, da bo pokazal tudi nekaj igranja, a le na svoji konferenci Ubisoft Forward, ki se bo odvila danes, 12. junija.
Francoski založnik Ubisoft v sebi še dejansko premore nekaj originalnosti in po letih izdaj iger, ki niso kopirale samo sebe, ampak so se elementi franšiz Assassin’s Creed, Far Cry in Watch Dogs začeli kopirati med sabo, smo včeraj pri njih končno zabeležili nekaj svežine, saj smo dobili prvi napovednik za igro Prince of Persia The Lost Crown.
Gre za povsem svež naslov znotraj te franšize, ki je že dolgo na počitku, Ubisoft pa zdaj želi za njo zopet vzbuditi vsaj nekaj zanimanja. A The Lost Crown ne bo polnopravno nadaljevanje franšize kot so bile to igre The Sands of Time in The Warrior Within, ampak ločen naslov, ki bo v glavno vlogo postavil povsem novega, zabritega junaka, ki pa je enako gibčen kot originalni perzijski princ. Prav tako igranja ne bomo izvajali iz tretjeosebnega pogleda, saj bo tole 2.5 D platformščina, tako da bomo akcijo gledali iz stranskega pogleda, medtem ko bodo vmesne sekvence pričarale 3D dogajanje.
Igranje je videti presneto zabavno. Tekali bomo po stenah, se izogibali rezilom, skakali čez prepade, vmes pa bo treba narediti tudi nekaj pretepanja. Čakajo nas manjši in večji nasprotniki, pri šefih pa bo treba veliko vložiti v ples pravočasnega izmikanja in napadanja.
Igra The Lost Crown je več kot dobrodošlo poglavje franšize Prince of Persia – še posebej zato, ker je predelava prvega dela padla v večje težave in je po treh letih razvoj morala pričeti povsem na novo. Tega odvrtka pa letos še ne bomo igrali, saj je izid trenutno zakoličen za 18. januar 2024.
Na včerajšnji konferenci Summer Game Fest sem sedel pod isto streho kot igralec Nicholas Cage, kar je za večino gledalcev znotraj dvorane YouTube Theatre predstavljalo pravo čast, saj se ne zgodi velikokrat, da v živo gledaš Hollywoodskega igralca. A osebno sem bil veliko bolj navdušen, ko je na oder stopil Sam Lake, veliko manj znan Finec, ki pa je pri meni vtetoviran v spomin, saj je tole možakar, ki je svoj obraz posodil za igro Max Payne 1, kot vodja studia Remedy Entertainment pa zdaj dela na drugem delu interesantne grozljivke Alan Wake 2.
Remedy je včerajšnji dogodek izkoristil za prikaz prvega večja igralnega posnetka, dolgega več kot tri minute in iz prikazanega je jasno, da so se Finci močno zgledovali po nedavnih predelavah iger Resident Evil 2 in 3.
Kar niti ni tako čudno, saj je Remedy sam priznal, da je tole njihova prva preživetvena igra. V to zvrst bi morda lahko prišteli tudi prvi del, a tam nam ni bilo treba se preveč ukvarjati z razporejanjem surovin, saj so v glavnem pobirali strelivo in baterije za svetilke, kakšnega kombiniranja predmetov pa ni bilo.
Alan Wake 2 bo v tem pogledu malce drugačen, kar gre bržkone na račun nove junakinje Sage Anderson, ki je pod okriljem agencije FBI prišla raziskovati čudne dogodke znotraj mesteca Bright Falls. Igranje skozi njene oči je videti bolj počasno in metodično, atmosfera grozljivega mesta, ki ga naseljujejo prebivalci, ki jih je obsedla skrivnostna entiteta The Darkness pa pošilja srh po telesu. Vidimo lahko tudi nekaj akcijskega streljanja in zdi se, da se bo tokrat igra malce manj zanašala na našo svetilko in bo bolj pomembno natančno streljanje v glavo tistega stvora, ki nas trenutno napada.
Grafično je tole naravnost čudovit naslov in moram reči, da še nisem videl bolj realističnega upogibanja dreves med močnejšim vetrom. Vse to je podrto še z odlično zvočno podobo, ki jo bo veselje poslušati na kvalitetnih slušalkah.
Alan Wake 2 izide 17. oktobra, na PC-ju pa ga bomo igrali samo preko platforme Epic Games, saj je ta odštela denarce za njegov razvoj.
Včerajšnja konferenca Summer Game Fest, na kateri smo bili prisotni tudi mi, se je začela presneto udarno. In krvavo. Namreč nismo se še dobro namestili v svoje sedeže znotraj dvorane YouTube Theatre, že je na oder stopil Ed Boon, ki ga poznamo kot idejnega očeta pretepaške franšize Mortal Kombat, nakar smo na treh ogromnih zaslonih uzrli prvi igralni napovednik za najnovejši del Mortal Kombat 1.
Ta bo služil kot nekakšen preporod serije, saj se bo pretepanje med različnimi liki vrnilo na malce bolj realna tla, tako da se ne bomo kar že od začetka mikastili z bogovi. Gre za nekakšno alternativno dimenzijo, ki jo še vedno naseljujejo znani liki tipa Subzero, Scorpion in Raiden, le da so zdaj vsi po vrsti mlajši, se med sabo ne sovražijo in se v bistvu šele učijo svojih pravih sposobnosti.
Zaradi te alternativne zgodovine se je zgodba zasukala v smeri, ki je v teh igrah do sedaj še nismo videli. Smrtna sovražnika Subzero in Scorpion sta zdaj zaprisežena brata, Raiden pa ni niti približno tako močan in vseveden kot v prejšnjih delih in se v bistvu šele zdaj bližje spoznava z močjo elektrike.
Mortal Kombat 1 se bo od predhodnikov razlikoval tudi na račun novega igralnega sistema, imenovanega Kameos. Pri izbiri borca, ki ga boste tekom igre nadzorovali, boste zdaj lahko izbrali še sekundarnega nastopača, ki ga boste lahko tekom bitke vpoklicali za kakšno posebno in zanj značilno borilno potezo. Borca iz Kameos sistema sicer ne boste nadzorovali neposredno, a vseeno zna to biti lepa popestritev igralne formule, ki bo tule zopet krvava do obisti.
Fatalityji se seveda ne poslavljajo in igralni napovednik podrobno predstavi nekaj sila brutalnih in, treba je priznati, presneto originalnih usmrtitev, zaradi kateri je veliko gledalcev v publiki ostalo vidno očaranih. Grafična podoba je najboljša doslej, to pa pomeni, da lahko ob usmrtitvi vidite pokanje vsakega vretenca posebej.
Mortal Kombat 1 izide 19. septembra, na voljo pa bo za PC, PlayStation 5, Xbox Series X in Nintendo Switch.
Predelava igre Final Fantasy 7 je tako velika, da je bila razdeljena na različne sklope, ki bodo izšli leta narazen. Prvi del predelave je tako izšel leta 2020, drugi del, imenovan Rebirth, pa je šele včeraj dobil svoj tisti prvi igralni napovednik in bo tako za svojo izdelavo potreboval kar štiri leta – to je čas, ki je navadno namenjen produkciji kompletne AAA igre.
Rebirth bo bolj ali manj sledil stopinjam predhodnika, kar je lepo nakazal tudi včerajšnji napovednik. Naša druščina junakov, ki ji bo še vedno poveljeval Cloud, bo tokrat prvič stopila izza zidov Midgarja in se šla poditi skozi malce bolj odprte stopnje, ki bodo po obilnosti tudi večje. Ravno zaradi tega se bomo lahko usedli na živali chocobos, med raziskovanjem okolice pa bodo naši spremljevalci čebljali in se ukvarjali z uganko glede tega, kje je Cloud sploh bil zadnjih pet let.
Štorija igre Final Fantasy 7 je obsežna, podrobna in dolga, zato bo Rebirth šele drugi del celotne predelave, ki jo bo nato nasledil še tretji del. Ob tem je treba upoštevati tudi ločene naslove, ki sledijo zgodbam nekaterih drugih oseb: tu je denimo Crisis Core: Final Fantasy 7, ki je že dobil svojo lastno predelavo, začela pa se je tudi beta za mobilno igro Final Fantasy 7 Ever Crisis, ki jo bomo igrali na iOS in Android operacijskih sistemih.
Final Fantasy 7 Rebirth je bil sprva načrtovan za letos, a založnik Square Enix je včeraj najavil, da bo igra izšla v začetku 2024. Na voljo bo samo za konzolo PlayStation 5 in bo naravnost titanska, saj bo zasedla kar dva Blu Ray ploščka, kar pomeni, da bo na disku odgriznila med 100 in 200 GB prostora.
Franšize Expendables ne spremljam nekje od prvega dela dalje, zato sem bil kar pošteno presenečen, ko sem pri gledanju napovednika za film Expend4bles prišel do spoznanja, da je Sylvester Stallone do sedaj spočel že trojico teh filmov in se zdaj vrača še s četrtim delom.
Expend4bles se vrača po skoraj 10-letnem dopustu, saj smo tretji del, ki zaradi nekega razloga ni bil imenovan 3xpendables, gledali leta 2014. Stallone je bil že takrat star, danes pa jih šteje že 76, vendar pa ga to ne bo preprečilo pri pljuvanju frajerskih enovrstičnic in uprizarjanju dobro koordiniranih pretepov.
O zgodbi ni vredno preveč zgubljati besed, saj je tole franšiza, ki sloni na akcijskih prizorih in obujanju spominov na filmske igralce, ki so nas s svojimi akcijskimi filmi zabavali sredi devetdesetih in še prej. Zasedba plačancev se bo tako v novem filmu ukvarjala z zlobneži, ki želijo sprožiti jedrsko orožje, Stallone in kompanija pa jim bo to poskušala preprečiti.
Tokratna vrsta herojev je malce bolj ubožna kot prej, saj v napovedniku ne vidimo Willisa, Schwarzeneggerja in Norrisa, a nekateri stari znani obrazi se vračajo v podobi Stathama in Lundgrena. Prisotna pa bosta tudi dva novinca, saj bosta pred kamere stopila raper Curtis “50 Cent” Jackson in vedno prelestna Megan Fox. Slednja nam v uvodnih kadrih pokaže svojo gibčnost in videti je, da bo tule nekakšna različica femme fatale, ki bo ostalim članom ekipe kravžljala živce, a brez nje naloge ne bo moč opraviti.
Expend4bles nas bo v kinih zabaval od 22. septembra dalje.
Disney za nas pospešeno pripravlja novo serijo, ki bo vsaj malce zapolnila praznino znotraj franšize Vojne zvezd. Ta trenutno živi samo zaradi televizijskih izdelkov, saj na filmskem področju Disney nikakor ne more skupaj spraviti ekipe oziroma na mesto režiserja posaditi nekoga, ki bi imel dejansko vizijo popeljati Star Wars nekam, kjer nam ne bi bilo treba zopet gledati Skywalkerja in ostarelih herojev.
Star Wars: Ahsoka je nova serija, na kateri trenutno dela Dave Filoni, datum premiere prve epizode pa se hitro približuje, zato je napočil čas za novi dražilnik, ki obljublja veliko akcije, streljanja z laserji in mečevanje z žaromeči.
Dogajanje se bo vrtelo okoli glavne junakinje Ahsoke, ki jo bo tule zopet odigrala Rosario Dawson, ki je to vlogo že ekranizirala v seriji The Mandalorian. A Ahsoka ni rojstva doživela tam, ampak v risani seriji Rebels, kjer ji je družbo delala pisana zasedba prijateljev, večina teh pa se bo vrnila tudi v tem novem poglavju. Med njimi se bo znašel tudi igralec Lars Mikkelsen, ki je v risanki zvočno upodobil Thrawna in je eden od redkih igralcev, ki bo svojo risano vlogo preselil tudi v resnični svet.
Pričakujete lahko veliko povezav s serijama Rebels in Manalorianom, kar je nekako logično, saj Disney želi tudi v okolico Star Wars preseliti prepletanje zgodb iz vesolja Marvel. Vendar pa bo Ahsoka vseeno malce drugačna od Mandaloriana, saj bomo tule dejansko videli malce več pretepanja med Jediji in Sithi, tako da se lahko veselimo plesa živobarvnih sabelj.
Star Wars: Ahsoka bo premiero doživela 23. avgusta, seveda pa jo bomo lahko gledali samo preko pretočnega servisa Disney+.
Razvijalec Frictional je stari maček igričarskih grozljivk in izpod njihovih rok je zagotovo najbolj znana serija srhljivk, ki jih druži skupno ime Amnesia. Najnovejši del The Bunker je izšel pred kratkim, trgovina GOG pa nam zaradi tega te dni brezplačno podarja drugi del te franšize, ki se je leta 2013 tržil pod imenom A Machine for Pigs.
Gre za kontroverzen naslov znotraj te serije, saj je to edina igra v zbirki zdaj že štirih naslovov, ki ga ni razvil razvijalec Frictional, ampak je za njegovo spočetje odgovoren studio The Chinese Room. Ta se je pri izdelavi odločil za nekoliko drugačen pristop saj nas za razliko od prvenca The Dark Descent tule ne preganjajo nobene pošasti in v bistvu ne moremo umreti. Vse skupaj se je zato igralo kot simulator sprehajanja znotraj hiše strahov, kjer se okoli nas dogajajo grozljive reči, a prav nikoli nismo v bistvu v neki resni nevarnosti.
Ta pristop pri razvoju dotične igre niti ni tako presenetljiv, saj je The Chinese Room do takrat razvil zgolj igro Dear Esther, ki je ravno tako vseboval veliko sprehajanja, pomanjkanje “akcije” pa je veliko privržencev franšize Amnesia razjezilo, zaradi česar je igra ob izidu požela mešane odzive kritikov in igralcev.
Vendar pa po drugi strani nekateri sovražijo ravno zasledujoče sovrage, ki preprečujejo prosto raziskovanje, zaradi česar so nekatere Amnesia igre prejele mode, ki odstranijo to nevarnost in ravno takšnim igralcem zna biti A Machine for Pigs prava poslastica. Če se najdete med njimi lahko skočite na naslednjo povezavo in si izmaknete svojo kopijo igre, ponudba pa neha veljati že 9. junija, zato se splača pri njej pohiteti.
Po govoricah, ki zdaj že trajajo nekaj let, je Apple končno le napovedal svoj vstop v VR zabave ter svojemu izdelku nadel uradno ime, navrgel zanj nekaj specifikacij ter seveda spočel daljši video, ki na privlačen način pokaže vse novitete njihovega pionirskega VR izdelka, ki je vsekakor ambiciozen, vendar pa je več kot očitno namenjen samo tistim največjim zaljubljencem VR tehnologije in Applovih produktov.
VR očala Vision Pro namreč stanejo kar 3.500 $, zaradi česar tudi tista najdražja ponudba od konkurenčnega podjetja Meta izpadejo smešno poceni. Sicer so zdaj že navajeni, da je treba za Applove izume izplačati premijsko ceno, ampak tole je res presneto drago in to v času raznih recesij, kjer dobički padajo vsem in tudi tehnološki svet beleži masovna odpuščanja.
Če pa zanemarimo ceno je tole presneto zanimiv izdelek. Za razliko od klasičnih VR očal Apple tule cilja na mešanico med VR in AR svetom, tako da jim igranje iger ne predstavlja tisti glavni cilj. Namesto tega želijo v nakup prepričati vse tiste, ki bi radi v kristalno čisto sliko resničnega sveta zraven dodali še plavajoče aplikacije, gledali slike in uživali v gledanju filmov, vse to pa bo izjemoma preprosto ter naravno.
Apple je vsekakor znan po prilagajanju zakompliciranih konceptov tehnologije in prilagajanje te za mase. Očala si bomo preprosto poveznili preko glave in že smo pripravljeni za interakcijo z mešanjem resničnega in AR sveta.
Vso to interakcijo bomo izvajali povsem brez namenskih kontrolerjev, saj bomo dejanja izvajali preko gest s prsti, zvočnimi komandami in preko sledenja oči. Plavajočo aplikacijo bomo samo pogledali, s prsti razpotegnili sliko ali video, vse to pa bomo lahko plodno izrabili za zabavo ali pa tudi delo. Vision Pro bo imel namreč tudi zanimivo funkcijo, preko katere bomo lahko samo pogledali v ekran MacBooka, nakar bomo to sliko preselili izven okvirjev zaslona, jo raztegnili, ob priklopu Bluetooth tipkovnice ali miške pa se lahko nato spravimo v tipkanje člankov ali urejanje videa.
Vision Pro so povsem samostojna VR očala, ki vsebujejo OLED leči, vsaka od teh pa je možna izvreči svojo 4K sliko. Naprava vsebuje cel kup zunanjih in notranjih kamer, zanimiva pa je tui oblika in dizajn, saj lahko znotraj očal dejansko vidimo oči tistega, ki napravo nosi. To niso uporabnikove resnične oči, ampak se znotraj očal nahaja dodaten OLED zaslon, ta pa nato digitalno izriše oči uporabnika. To je sicer malce bizarno, a Apple želi na ta način omogočiti lažjo interakcijo s tistim, ki ima očala trenutno poveznjena preko glave. Če bo ta uporabnik denimo preklopil v AR način in se želi pogovarjati z nami, potem bodo njegove oči vidne. Če pa bo preko namenskega gumba preklopil v čisto VR okolico, potem skozi očala njegovih oči ne bomo videli, kar nam bo dalo vedeti, da nas trenutno ne vidi ali pa da noče, da ga trenutno motimo.
Sila zanimiva je tale zadeva, ki pa vsebuje večjo pomanjkljivost. Po poročanju tistih redkih izbrancev, ki so Vision Pro že lahko preizkusili, naprava ni lahka, zato je Apple baterijo preselil na kabel, baterijo pa si nato lahko preselimo v žep. To je nerodno, saj se lahko tako hitro v nekaj zataknemo ali zapletemo, vzdržljivost akumulatorja pa znaša samo 2 uri, kar je manj od obsega nekaterih daljših filmov.
Apple Vision Pro ima red sabo še nekaj kilometrine, saj izide šele zgodaj naslednje leto, vi pa imate med tem časom priložnost za iskanje novega ugodnega kredita, preko katerega boste lahko ta izdelek poplačali.
Brez sramu lahko priznam, da žanr pretepačin preprosto ni zame, ampak to ni krivda igre, ampak zgolj moje lastne motorične sposobnosti. Za tosortne igre je priročno imeti še dober spomin, saj se je treba na pamet naučiti cel kup kombinacij udarcev, ki jih izvajamo preko pritiska zaporedja tipk, nakar ima še vsak borec svoje unikatne napade, kar pomeni še več učenja, vse to pa moraš nato med borbo uporabiti v pravilnem trenutku.
Zato sem pretepačine spremljal bolj od daleč, če pa sem že stopil na kontroler pa sem se zanašal na strategijo slepega pritiskanja na tipke, dokler moj izbranec ni po naključju sprožil neke specialke. Založnik Capcom je očitno uvidel, da nisem nek posebnež, ampak da ima ogromno igralcev enake težave kot jaz, zato se je odločil spočeti dokaj revolucionarno potezo.
Igri Street Fighter 6 je namreč vnesel bolj poenostavljen način igranja, ki pa ga lahko še vedno spremenimo v klasično arkado z memoriziranjem vzorcev napadov, nakar je vse skupaj postavil še odprt svet, zaradi teh dveh potez pa je to dolgoletno pretepačino instantno naredil bolj privlačno vsem bolj nedeljskim igričarjem.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Capcom Založnik: Capcom Platforme: PS5, XSX, PC Nakup:Steam; PlayStation 5 Datum izida: 2. junij 2023 Igrano na: PS5
Novo poglavje serije je razdeljeno na tri različne igralne načine, a najprej boste zagotovo skočili v World Tour. To je v bistvu enoigralska kampanja, kjer najprej ustvarite svojega lastnega borca, mu oblikujete telo, frizuro in obraz, nakar skočite v raziskovanje zgodbe. Že ustvarjanje lika lahko pomembno vpliva na vašo pretepaško kariero, saj večji borci niso tako vzdržljivi kot tisti nižje rasti, veliko pa pomeni tudi razpon rok, saj lahko z večjimi okončinami tarčo udarite bolj od daleč.
Ko je ustvarjanje avatarja za vami je čas da skočite v zgodbo, ta pa se začne v telovadnici, kjer vas pričaka vaš prvi učitelj Luke, z njim pa boste opravili nekaj trenažnih misij, pri katerih se boste navadili na osnovne kontrole. Veterani se boste tule počutili kot doma in vam znajo biti te uvajalne zadeve kar malce dolgočasne, a opraviti jih je treba, saj drugače ne morete napredovati v zgodbi.
Osnovna formula splošnih pretepačin tule ostaja nespremenjena: na eni strani ste vi, na drugi vaš nasprotnik, zgoraj stojijo življenjske črte in poanta je zbiti zdravje nasprotnika na ničlo, kar lahko storite v eni ali pa včasih dveh rundah. Za pretepanje imate na voljo lahek, srednje težak in težak udarec, vsak od teh pa je različno hiter in se razlikuje glede na prizadejano škodo. Na voljo je še blokiranje in grabljenje nasprotnika, ki ga nato lahko zabrišete v tla ter seveda skok, ki vam pomaga uiti iz kakšne nevarne situacije.
Ustvarjalec likov je hudo podroben, tako da lahko ustvarite tudi takšne mutirance.
Nato so tule kombinacije udarcev in tule naletimo na večjo spremembo v primerjavi s prejšnjimi deli. Street Fighter 6 namreč zdaj ponuja moderno in klasično nadzorno shemo, razlika pri teh pa je predvsem v preprostosti izvajanja kombinacij. Klasična shema še vedno od vas zahteva več zaporedij vnosov, medtem ko pri moderni to zakomplicirano opravilo opravite preprosto tako, da stisnete dve tipki hkrati. Ni dvoma, da vam klasični nadzor še vedno prepušča več nadzora nad vašim likom, a moderna shema je po drugi strani kot naročena zame. Kar naenkrat namreč lahko tudi jaz začnem spuščati napredne kombinacije in uničujoče napade, ki so vizualni spektakli, pri igranju pa moram biti še vedno previden in se ob pravem času izmikati in izbirati tisti pravi trenutek za napad. Tako mi tudi ni treba na slepo pritiskati gumbov, saj imam stvari zdaj bolj pod nadzorom, kljub temu pa ne morem neprestano izkoriščati specialk, saj te lahko sprožamo samo takrat, ko imam nabrane dovolj vzdržljivosti, vsak poseben napad pa odgrizne svoj delček modre črte, ki se prav tako nahaja na vrhu ekrana.
Uvod nam lepo predstavi vse pomembnejše aspekte merjenja moči, a hkrati smo s tem samo popraskali površino. Street Fighter 6 nas namreč prvič v tej franšizi postavi v odprto mesto, ki ga je treba podrobno raziskati, za povrh pa je treba opravljati glavne in stranske misije, ki nam prinašajo denarce, preko RPG razvoja lika pa si tudi izboljšujemo različne sposobnosti: od močnejših zamahov z rokami in nogami, večje vzdržljivosti in zdravja do količine posebnih udarcev, ki jih lahko naenkrat nosimo na sebi.
Luke je namreč samo tista prva oseba, ki nas nauči svoje posebne poteze, a še zdaleč ni edina. Skozi sprehajanje po mestu in z napredovanjem zgodbe boste naleteli tudi na nekatere druge like iz bogate zgodovine Street Fighterja. Ena prvih večjih pretepačic je Chun-Li, ki ima za vas pripravljeno svojo serijo nalog, nauči pa vas lahko svojega stila pretepanja. Njene posebne poteze lahko nato zmešate s tistimi, ki jih ponuja Luke in tako ustvarite resnično svojega pretepača, ki je unikaten in predstavlja resno nevarnost za vse nasprotnike.
V odprtem svetu boste našli celo vrsto originalnih borcev franšize Street Fighter, ki tule služijo kot podajalci nalog.
Mesto je dokaj majhno, a deluje dokaj živo in je napolnjeno z različnimi aktivnostmi. Okoli vas čakajo skrite skrinje z zakladi, ki vam prinesejo cekine ali pa kakšen predmet, ki ga nato lahko izrabite sredi aktivne bitke in si tako denimo hitro povrnete izgubljeno zdravje. Po mestu vas čaka tudi cel kup različnih oseb in praktično vsako od njih lahko vpokličete v naključni spopad. Okolica je naseljena tudi s celo zalego smešnih banditov, ki imajo čez glave poveznjene škatli, ti grdavži pa vam radi postavijo zasede in vas nato skupinsko napadejo. Igra takrat preklopi v stil borbe Streets of Rage, tako da bo treba včasih posekati več valov nasprotnikov, ki se delijo na različne stopnje in znajo biti v preveliki stopenjski razliki kar trd oreh. Ti banditi znajo mestoma postati že kar tečni, saj ob primernem ujemanju stopenj ne predstavljajo nekega resnega izziva, naletel pa sem na situacije, ko sem opravil z eno tolpo, naredil dva koraka naprej in že me je napadla nova zalega. Takrat me je igra malce spomnila na serijo Yakuza, saj so tudi tam ti naključni boji sčasoma začeli presedati, a tam si vse skupaj pretrpel zaradi dobre zgodbe, medtem ko je štorija tule bolj izgovor za skakanje iz enega predela mesta na drug.
Splošno gledano je Capcom formulo igranja lepo preselil v odprti svet, ki je lep in barvit, se ne zatika in deluje pri stabilnih sličicah na sekundo, kar je za novodobne igre že bolj izjema kot pa pravilo.
Ni pa World Tour edini igralni način. Na voljo je še Fighting Ground, ki deluje bolj kot klasični Street Fighter, v katerem lahko pod palce vzamete bogat nabor legendarnih pretepačev, največ časa pa boste zagotovo preživeli v večigralskem načinu Battle Hub.
Več kot očitno je, da je Capcom igro zapostavil kot naslednjo stopnjo ešportnega pretepanja.
Gre v bistvu za neke vrste čakalnico, ki pa jo lahko prosto raziskujete z drugimi igralci. Sprehajali se boste v koži tistega avatarja, ki ste ga ustvarili znotraj enoigralskega načina, v čakalnici pa lahko obiščete razne trgovine, si izberete klane ali pa se preprosto sprehajate naokoli in si ogledujete druge igralce ali pa se usedete in spremljate večigralske pretepe na velikem platnu. Ko ste pripravljeni za pretep lahko skočite za igralni avtomat in nato počakate, da se nekdo usede nasproti vas, nato pa skočite v večigralski pretep, v katerem boste nadzorovali odklenjene borce iz franšize Street Fighter. Pretepe lahko tudi samo opazujete in se čudite naprednim potezam bolj izurjenih igralcev, Battle Hub pa je na splošno videti kot način za druženje igralcev, ki bodo ob dnevu izida zagotovo napolnili čakalnice – upamo samo, da bodo strežniki zdržali ves ta pritisk.
Street Fighter 6 je zagotovo najbolj dostopen naslov te franšize, ki bo všeč veteranom in novincem. Enoigralska kampanja bi bila lahko sicer boljša, zato morda samo zaradi nje igre ni pametno kupovati po polni ceni, saj boste več kot očitno največ potegnili iz večigralskih bitk. Igra v tem pogledu vsekakor poseduje dovolj zdrave kosti, da se bo iz nje rodila bogata pretepaška e-športna scena, za polne strežnike pa bo poskrbela tudi možnost deljenja istih strežnikov med PC in konzolnimi igralci.
Režiser Quentin Tarantino je letos stopil v svoje 60. leto in če gre verjeti njegovim besedam se počasi približuje tudi konec njegove izjemno uspešne režiserske kariere. Quentin je že dolgo nazaj napovedal, da bo v svoji karieri režiral samo 10 filmov, nakar se bo od vedno poslovil od tega poklica. Tehnično gledano je do sedaj že spočel 10 izdelkov, a Quentin pravi, da na dvojico filmov Ubila bom Billa gleda kot na en sam film, tako da bo dostavil vsaj še en izdelek.
Od njegovega zadnjega projekta Bilo je nekoč… V Hollywoodu so zdaj minila že štiri leta in o zadnjem filmu so že predčasno izcurljale informacije, nakar jih je Quentin tudi uradno potrdil. Njegov zadnji režiserski izdelek bo nosil preprosto ime The Movie Critic, za njim pa stoji presneto zanimiva in originalna premisa.
EXCLUSIVE: Quentin Tarantino reveals 1977's 'Rolling Thunder' as his surprise Directors' Fortnight screening here at #Cannes. The writer-director dedicated a chapter to the film in his last book Cinema Speculation. pic.twitter.com/mm9mWiDbds
Navdih za film je Quentin potegnil iz svojega zgodnjega življenja, ko je bil Hollywood zanj samo stvar sanj. Takrat si je kot najstnik služil kruh s polnjenjem avtomatov, ki so ponujali pornografske revije, ena od teh revij pa je poleg nagih žensk vsebovala tudi kolumno v kateri je en kritik pisal obsežne recenzije filmov. Ravno življenje tega resničnega možakarja bo ekraniziral film The Movie Critic, identiteta pisca pa zaenkrat ostaja nerazkrita.
Najprej se je sicer ugibalo, da bo film sledil življenju novinarke Pauline Kael, ki se je v sedemdesetih bavila z recenzijami filmov za časopis New Yorker, a temu ne bo tako. Quentin je za spletno stran Deadline povedal, da je bil ta kritik skorajda povsem neznan in so ga v bistvu poznali samo tisti, ki so brali to specifično porno revijo, ki ji prav tako ne želi razkriti identitete iz resničnega življenja, se bo pa v filmu imenovala The Popstar Pages.
Ta kritik filmov je bil v svojem pisanju izredno ciničen in tudi občasno rasističen, a Quentin pravi, da je bil izjemno dober in predvsem zabaven kritik, ki je vrstice pisal kot 55-letnik, a je bil v bistvu star malce več kot 30. Pri raziskovanju njegovega življenja je odkril tudi to, da je kritik umrl še preden je dopolnil svoje 40. leto, razlog pa naj bi bilo prekomerno pitje alkohola.
Ravno zaradi tega bo moral Quentin v glavno vlogo pripeljati nekoga, s katerim še ni delal. Priznal je, da sta Brad Pitt in Leonardo DiCaprio za to vlogo zdaj že prestara in da cilja na nekoga, ki je star okoli 35 let. V glavi ima igralca že skorajda izbranega a v njega še ni povsem prepričan.
Filma tako ni pričakovati letos, saj se bo pred-pred produkcijo začela šele ta mesec, snemanje pa bo potekalo v Los Angelesu.
Če česa res ne maram pri razvijalcu je njegovo pomanjkanje poguma in neodločnost, kar bi pripisal kot glavna krivca nedavne predelave igre System Shock, ki je v razvoju preživela vrsto let, vmes zamenjala pogon in obenem popolnoma zamenjala smer razvoja, nakar smo ven dobili nekaj, kar bi moralo vzeti nekje polovico razvojnega časa.
Predelava System Shocka je namreč izjemno bizarna, saj želi ustreči dvema taboroma igralcev: starošolskim igralcem, ki igro vpisujejo med klasike in novincem, ki bi si želeli boljše grafike in prenovljenih igralnih mehanik. Končni rezultat je nekakšen izdelek, ki bo sicer prijal veteranom, a ga je zaradi zastaranih mehanik resnična muka igrati.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Nightdive Studios Založnik: Prime Matter Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO Nakup:39,99 € Datum izida: 30. maj 2023 Igrano na: PC
Zvrst: Immersive sim
Moja ljubezen do žanra iger immersive sim se je v bistvu začela ravno s franšizo System Shock, ki sem jo sprva spoznal preko drugega dela in se vanj instantno zaljubil. Tragično preminuli razvijalec Looking Glass je v drugem delu skupaj spravil eno najbolj atmosferičnih izkušenj dotlej in System Shock 2 se je hitro vpisal med legende iz katerih so razvijalci še leta črpali ideje in stavimo lahko, da brez te podlage nikoli ne bi dobili iger kot so BioShock ali pa Dead Space – no, vsaj ne v takšnih oblikah kot jih poznamo danes.
Originalni System Shock je bil celo za takšnega dinozavra kot sem jaz preprosto prestar za preigravanje, saj so manjkale preproste opcije. kot je denimo prosto sukanje pogleda po 3D prostoru, te manjše popravke, imenovane s tujko “Quality of Life” pa smo kasneje dobili preko modov, Nightdive pa je nato igro predelal v nadgrajeno verzijo Enhanced Edition.
Streljanja in pretepanja je veliko, a nič od tega ni preveč zabavno.
In tu so se po mojem stvari zapletle in kjer bi, vsaj po mojem, Nightdive moral slediti drugi viziji. Namesto da bi polnopravno predelavo System Shock zasukali v smer visokoproračunskih predelav tipa Resident Evil 2, 3 in 4, so se na koncu spravili v nekakšno polovično nadgradnjo originala, zaradi česar so ohranili igralne mehanike – verjetno v strahu, da s tem ne bi razburili oboževalcev originala. A ravno to so že naredili preko Enhanced Edition, zdaj pa bi bil res čas za dostavo bolj prečiščene originalne formule, ki se v kisu namaka že 30 let.
Začetek zgodbe se odvije zelo hitro in nihče vam ne bi zameril, če po uri igranja ne bi imeli pojma, ne kaj počnete, ne zakaj ste se nenadoma znašli sredi neke čudne vesoljske postaje. Jasno je zgolj to, da igrate hekerja, ki ga nato ugrabijo in mu zapovedo, da mora preko svojih hekerskih sposobnosti osvoboditi umetno inteligenco SHODAN etičnih načel. Nakar padete v komo, se zbudite sredi postaje Citadel Station, SHODAN pa je seveda prevzela nadzor nad vsem in na vas je, da jo zopet pokorite.
Vse je tako nared za akcijo, ki vas bo izgubila po nekje petih minutah. Starošolske igre so se namreč ponašale s tem, da so pričarale velike stopnje, a ker takrat ni bilo ravno velike strojne moči se je oblikovanje teh močno razlikovalo od dandanašnjih prijemov. Kjer vam lahko danes Assassin’s Creed izriše naravnost gigantsko karto, ki vsebuje živ svet, so igre v devetdesetih vsebino najraje tlačile v labirintaste hodnike, ki so za razreševanje svojih skrivnostih mnogokrat zahtevali fizično beležnico.
Hekerske mini igre niso pogoste, a so dovolj nadležne, da vam prekinejo tempo igranja.
Nekaj takšnega srečate tudi v predelavi in čeprav imate na voljo mapo, ki vam vsaj nakaže česa še niste raziskali, je zadeva daleč od tega da bi bila resnično koristna. Orientacija je otežena tudi zaradi ponavljanja, saj je en hodnik praktično identičen drugemu in kmalu se boste začeli vrteti v krogih, se ukvarjali z nepreglednim številom vrat, vsake toliko pa bo treba poiskati še kakšno kartico, ki vam omogoči dostop do določene sobane.
Sprehajanje po vesoljski postaji je resnično recept za glavobol, ki bi bil morda malce manj oster, če se pri raziskovanju ne bi bilo treba cel čas zapletati v spopade z bivšimi člani posadke, ki jih zdaj SHODAN želi spremeniti v bitja pod svojo komando. Ne samo da je streljanja in pretepanja veliko ampak te kreature, ki jih premagate, izginejo samo za kratek čas in če boste prej preiskane sobe zopet obiskali, boste največkrat odkrili novo zalego tečnjakov, ki jih bo spet treba odpraviti.
Ko bi bilo vsaj pretepanje in streljanje uživantsko, a žal se ni obrezal niti ta vidik igre. Na voljo imamo pretepanje s hladnimi orožji in res nisem že dolgo naletel na sistem, ki bi bil tako zanič. Letos sem se že poigral s takšnim sistemom in sicer v igri Dead Island 2, ta pa je kilometre nad tem, kar srečamo tule. Hladna orožja nimajo prav nobenega dosega, animacije na sovragu praktično ne puščajo posledic in v takšno zamahovanje se največkrat sploh ne splača spustiti, saj jih boste velikokrat dobili po kepi. Streljanje se obnese malce bolje, a tudi to v bistvu samo služi svojemu namenu, orožja pa so dokaj dolgočasna. Pištola sicer vsebuje možnost preklapljanja streliva, a nikjer na zaslonu ni pokazatelja, kakšen tip je trenutno v šaržerju, tako da v bistvu streljaš na slepo in upaš na najboljše.
Morda največji minus te igre je ponavljajoča okolica in labirintaste stopnje.
Moram se potožiti tudi nad samo estetiko. Jasno je, da se igra zgleduje po znanstveni fantastiki osemdesetih, kjer so v takih filmih prevladovale žive barve, nalik starošolskim božičnim lučkam. Vendar pa v praksi gledate v pravi vizualni kaos, kjer se stvari krešejo med sabo in preprosto ne pašejo skupaj. Orožje v rokah je denimo visoke ločljivosti, ko pa kakšne stvari pogledate od blizu vidite pikslaste podobe. Morda se na papirju stvar ne sliši slabo, vendar pa se na stopnjah konstanto nekaj sveti in včasih ti preprosto ni jasno, ali je kakšna stvar interaktabilna ali pa samo utripa kot del sestave stopnje. Ti vizualni elementi plezajo drug čez drugega in zgodilo se mi je, da sprva nisem pobral pištole, saj te preprosto nisem razločil, pa čeprav je ležala sredi tal.
Tudi podoba nasprotnikov je zmedena. V glavnem se boste spopadali z nekakšno kopijo Borgov iz Zvezdnih stez, ki vam lahko od daleč zabijejo kar nekaj škode, najbolj smešni pa so mutiranci, ki so videti kot nekakšni pajaci in jih človek preprosto ne more jemati resno. Pohvale vredno je raztelešenje grdavžev in igra se na splošnem ne boji pokazati krvi, vendar pa zaradi vizualnega kaosa nič ne pristane tako kot bi moralo zato gre velikokrat v nič tudi grajenje kakšne prepričljive grozljive atmosfere – naloga, ki jo drugi del, kljub svoji starosti opravi veliko bolje od te novodobne predelave.
Vizualni elementi podobe se tepejo med sabo, zaradi česar se pri igranju počutiš še bolj izgubljenega.
Igranje sicer ne sloni samo na borbi, saj boste med raziskovanje tudi pobirali predmete, polnili svoj inventar in se v njemu igrali Tetris razporejanja. Veliko pobranega je samo smetja in najbolj prav pride le strelivo in zaloge za obnavljanje zdravja, vsake toliko pa naletite tudi na avdio zapiske, ki so dokaj dobro odigrani. Na splošno je zvok v redu, čeprav bi si želel več zbadanja iz strani umetne inteligence SHODAN. Tu so še uganke, kjer je treba v pravilnem zaporedju sestaviti vezje in te uganke so sestavljene naključno. Prisegel bi, da sem ob enem trenutku dobil pokvarjeno uganko, saj sem ob njej preždel pol ure in je preprosto ni bilo možno rešiti. Zato sem stopil v drugo sobo, se nato vrnil k njej in pričakala me je drugačno oblikovana zagonetka, ki sem jo rešil v nekako desetih sekundah.
Občasno se boste spustili v hekersko mini igro, kjer letate po zraku in sestreljujete geometrične like. Tako kot vse do sedaj je tudi ta aspekt igre zastaran, se čisto preveč vleče, med letanjem pa hitro izgubite orientacijo in v bistvu vsakič samo čakate, da čim prej pridete do konca.
Če se boste igranja lotili na PC-ju potem ne priporočam igranja z igralnim ploščkom. Nightdive namreč za te namene ni prilagajal uporabniškega vmesnika in čeprav pri streljanju in sprehajanju še nekako gre, se vse zalomi, ko se je treba ukvarjati z inventarjem in preko bližnjic menjavati orožja ali pa dostopati do zdravilnih zeli.
System Shock preprosto ne morem označiti za drugo kot pa eno veliko razočaranje. Vse skupaj se mi preprosto zdi ujeto v preteklosti in čeprav si takšne igričarske klasike zagotovo zaslužijo naše spoštovanje, je vseeno treba enkrat priznati, da mehanike zastarajo in da jih je za namene takšne predelave nujno posodobiti. V nasprotnem primeru dobiš v roke zadevo, ki ni ne tič, ne miš in bojim se, da bo zaradi teh nad igranjem hitro obupalo veliko igralcev, prodaja bo slaba in žanr immersive sim bo po Redfallu zabeležil še en podpovprečen naslov, zaradi česar tudi System Shock nikoli ne bo doživel tistega tretjega dela, na katerega čakamo že celo večnost.
Teden nazaj smo na konferenci PlayStation Showcase pričakovali veliko napovedi, skoraj prepričani pa smo bili, da bomo videli vsaj dva naslova: Spider-Man 2 in večigralsko verzijo igre The Last of Us, ki je nosila neuradno ime Factions 2.
Spider-Man 2 je pokazal več kot 10 minut igranja, medtem ko o novem projektu razvijalca Naughty Dog ni bilo slišati ničesar. O Factions 2, ki bi bil naslednik večigralske verzije iz prvega The Last of Us, se je govoričilo vse od izida igre The Last of Us Part 2, Naughty Dog pa je nato projekt uradno potrdil junija lani in obljubil, da zadeva lepo napreduje in je celo prerasla začetno vizijo, zato bomo več informacij dobili v 2023.
Vsi so zato pričakovali, da bo razvijalec zadevo pokazal na predstavitvi PlayStation Showcase, a temu ni bilo tako. A Naughty Dog se je naposled vendarle oglasil s posodobitvijo, ki pa ni takšna, ki so jo oboževalci pričakovali.
Studio pravi, da se zaveda pričakovanja igralcev, a da igra preprosto še ni dovolj napredovala, da bi jo lahko pokazali javnosti. Delo se nadaljuje tako na tej igri, kot na povsem novi enoigralski izkušnji, ki pa prav tako še nima imena. Poleg zahval je to v bistvu to in to sporočila namigne, da o Factions 2 še dolgo ne bomo videli ničesar konkretnega.
NEW: Naughty Dog has significantly scaled down the team on its Last of Us multiplayer project, sources say, as it reassesses the game. Following Bloomberg's requests for comment, the company put out a Twitter statement today saying the game was delayed. https://t.co/mHluHOez5O
Čeprav Naughty Dog pravi, da ni razloga za paniko, se naj bi v zakulisju dogajale skrb vzbujajoče stvari. Novinar Jason Schreier se je dokopal do informacij, da naj Sony zmanjšal trenutno ekipo, ki dela na Factions 2 in del osebja razporedil na druge projekte. Povod za to je bil razvijalec Bungie, ki ga je Sony kupil oziroma z njim razvil partnerstvo, ki sloni na razvoju novih “live service” iger, ki jih bo v bodoče izdal Sony. Bungie je mojster tega žanra, zaradi česar mu je Sony ponudil vpogled v svoje večigralske projekte in Bungie naj bi izrazil dvome glede dolgoživosti projekta Factions 2.
Ko pomislimo na dirkačine, ki bi jih bilo zabavno preigravati preko volana, nam misli uidejo na velike franšize tipa Gran Turismo, Forza Motorsport in bolj realistične simulacije kot je denimo Assetto Corsa Competizione.
Vendar pa nihče ne pravi, da sukanje volana ne bi prav prišlo za kakšno manj resno igro in ravno to praznino namerava zapolniti podjetje HORI, ki je 3 leta nazaj splovilo živobarven volan Mario Kart Racing Wheel Pro Mini, ki je namenjen ekskluzivno konzoli Nintendo Switch.
Preigravanju katere igre je volan namenjen je jasno že iz samega imena. Morda ste do sedaj mislili, da je najbolje prodajan naslov konzole Nintendo Switch kakšen del franšize Pokemon. Čeprav se ti naslovi resda prodajo v milijonskih nakladah, je še vedno na vrhu lestvice igra Mario Kart 8 Deluxe, ki je sama v bistvu predelava igre iz leta 2014, ki je izšla najprej na konzoli WiiU, Nintendo pa jo je kasneje nadgradil in v šestih letih od izida prodal skoraj 54 milijonov izvodov igre.
To je ogromen bazen potencialnih igralcev, ki lahko zabavo zdaj izkusijo preko namenskega volana Mario Kart Racing Wheel Pro Mini. Ta je odet v prepoznavne rdeče modre barvne kombinacije, ki jih poznamo iz Mario iger in na sebi nosi cel kup gumbov ter po dve ročici, ki v pravih dirkačinah služijo prestavljanju prestav, tule pa jih lahko izrabimo za lučanje izstrelkov ali pa delanje frajerskih ovinkov preko driftanja.
Volan omogoča sukanje za 180 stopinj in za uporabo ne zahteva namenskega dirkalnega simulatorja, saj ga lahko preko nogic, ki se prisesajo na površino, enostavno namestimo na mizo, ga preko USB kabla vklopimo v konzolo in že se lahko spustimo v dirkanje. Da je občutek vožnje še bolj veren in zabaven je HORI v paket pridodal še dve stopalki: eno za pospeševanje in eno za zaviranje.
Že iz oblike je jasno, da je volan namenjen mlajšim igralcem, ki bi se na ekranu samo radi zabavali ob pisani vožnji, brez da bi morali postati nek resen dirkač. Ravno zaradi tega nameravamo ta volan plodno izrabiti tudi za naše dogodke, saj ponavadi mlajši igralci bolj težko dosežejo pedalke in jim realistične zadeve kot so Assetto Corsa ne dišijo preveč.
A seveda se lahko ob tem volanu pozabava tudi kakšen starejši dirkač, ki v sebi še nosi nekaj radožive otroške navdušenosti nad arkadnimi formulicami. Ti bodo denimo navdušeno pozdravili velik M, ki ga najdemo na sredini volana, saj tega lahko dejansko pritisnemo in z njim pošljemo kakšen izstrelek proti nič hudega slutečega nasprotniku.
Volan Mario Kart Racing Wheel Pro Mini lahko izrabimo tudi za kakšne druge dirkalne naslove kot pa samo za Mario Kart. Tu je denimo še Crash Team Racing: Nitro-Fueled, ki se igra na podoben način, a ima malce drugačno konfiguracijo gumbov, kakšen Rocket League pa je prav tako igralen, a glede na to, da je pri igranju tega naslova treba veliko sukati kamero, ta volan pa ne vsebuje gobice za obračanje pogleda, izkušnja morda ne bo tako dobra kot na navadnem igralnem ploščku.
Ni mi uspelo izbrskati informacij glede priklopa na PC, a če ne drugega se da zadevo zagotovo povezati s kakšnim emulatorjem Nintendo Switcha, ki so te dni po naprednosti funkcij prerasli tudi originalno konzolo.
Volan na Amazonu stane dobrih 50 €, privoščite pa si lahko tudi bolj napredno izvedenko Deluxe, ki omogoča bolj profesionalno rabo, a stane tudi malce več.
Serijo Black Mirror prištevam med tiste genialne izdelke, ki držijo tako dobro zamišljene epizode, da jih štejem za obvezen ogled vsakega gledalca televizije. Ustvarjalec serije Charlie Booker je bil leta nazaj resnični vrelec unikatnih idej, ki rade orišejo temačno prihodnost in čeprav bi serijo lahko prišteli v zvrst znanstvene fantastike, imajo vse epizode ravno dovolj povezave z obstoječim resničnim življenjem, da se srhljivo približajo našim vsakdanjim življenjem.
Serija se je upehala samo v svoji 5. sezoni, ki je vsebovala nekaj epizod vprašljive kvalitete in čeprav tudi ta ni bila zanič, se je videlo, da Charlie potrebuje nekaj počitka za obnovo svojega navdiha. In tega je zdaj očitno dobil, saj se serija po štirih letih premora vrača s svojo 6. sezono, ta pa bo vsebovala pet unikatnih epizod.
Tako kot prej bo vsaka od teh držala svojo zgodbo in jo lahko v bistvu tretiramo kot nekakšen krajši film. Epizode med sabo navadno niso povezane in tudi sezone ne nadaljujejo zgodb, a se dogajajo v skupnem vesolju, Charlie pa rad vsake toliko v kadre skrije kakšen velikonočen jajček, ki ga bodo pozdravili vsi veteranski gledalci serije.
Nova sezona bo vsebovala morda najbolj kvalitetno igralsko zasedbo do sedaj, saj lahko v kadrih vidimo igralce kot so Aaron Paul (Kriva pota), Annie Muphy (Dobrodošli v Schitt’s Creek), Himesh Patel (Postaja Enajst) in Kate Mara (Hiša iz kart), v eni od epizod pa bo nastopila tudi legendarna igralka Salma Hayek.
Epizode bodo mešale koncepte distopične prihodnosti z malce bolj izrazitimi znanstvenofantastičnimi prijemi, saj se bo igralec Aaron Paul preselil na neko neznano vesoljsko postajo, kjer bomo očitno dobili klavstrofobično situacijo, ki zna spomniti na film Tisto.
Black Mirror bo vseh 5 epizod istočasno predstavil 15. junija, tako kot vse dele do sedaj pa bomo tudi te gledali na Netflixu.
:no_upscale():format(webp)/cdn.vox-cdn.com/uploads/chorus_asset/file/24718113/starfieldworlds.gif)
