🔥 UVI.GG

Domov Blog Stran 102

Asus ROG Ally – impresivno prenosno igranje, ki pa potrebuje še nekaj dodelave

Uradno smo stopili v novo dobo PC-jev, saj si ljudje očitno na vse načine želijo igričarsko zabavo vzeti tudi na pot. To je jasno postalo že s konzolo Nintendo Switch in njenim neverjetnim uspehom, nakar so temu zgledu začeli slediti prvi poskusi selitve PC-jev v miniaturne prenosne oblike. Steam Deck pri tem ni bil pionirski sistem, a je bil hkrati tisti, ki je dokazal, da v takšni tehnologiji obstaja prihodnost.

Ni trajalo dolgo, da so se v dirko za rezanje tega dela pogače spustila tudi druga večja podjetja. Prvi je svoj izdelek na trg dostavil Asus, ki je nedolgo nazaj predstavil svojo lastno verzijo prenosnega sistema ROG Ally. S tem smo se poigrali zdaj tudi mi in ga med testiranjem ves čas seveda primerjali s Steam Deckom, saj so takšne primerjave pri opisovanju tega izdelka neizogibne.

Po tednih testiranja smo ugotovili, da je Asus dobro opravil nalogo in ROG Ally je tako legitimna konkurenca Steam Decka, saj ni samo neka njegova bleda kopija, ampak prinese tudi svoje prednosti, zaradi česar bi znal na svojo stran privleči tudi tiste, ki Decka že imate doma.


SPECIFIKACIJE

  • Ime naprave: ASUS ROG Ally
  • Procesor: AMD Ryzen Z1 Extreme
  • Zaslon: 7-palčni 1920 x 1080 v razmerju 16:9
  • Osveževanje zaslona: 120 Hz
  • Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
  • Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
  • Cena: 879 €
  • Nakup: Cyberpiggy

VIDEO OPIS


ROG Ally pride zapečaten v dokaj elegantni, belo sivi škatli, ki glede na pakiranja spomni na nekaj, kar bi v sebi vsebovalo nekam večji telefon. Vendar pa se za razliko od Steam Decka zadeva ne nahaja v kakšnem priročni prenosni torbici, zato bo treba to dokupiti za nekaj dodatnih desetakov, kar vam v bistvu priporočam, saj pač ta škatla ni namenjena prenašanju naokoli.

Znotraj paketa najdemo samo konzolo, nakar se pod to nahaja polnilec z USB-C priklopom ter nekaj navodil. Od dodatkov je to v bistvu to, kar je manjše razočaranje, saj sem pričakoval vsaj še kakšno krpico za čiščenje ekrana ali pa nemara poceni žične slušalke. Na zgornjem pokrovu se sicer nahaja kartonasti ROG znak, a z njim si vsakdanjež ne bo imel veliko za pomagati.

Oglejmo si zato raje konzolo. Gre za pošten kos igričarske opreme, za katerega sem pričakoval, da bo zaradi boljšega zaslona in močnejših strojnih specifikacij večji od svojega konkurenta Decka, a temu ni tako. ROG Ally je v bistvu celo malce tanjši in krajši, medtem ko si oba delita nekako isto težo. Ergonomsko bo vsak od izdelkov našel svojo ciljno publiko, saj bodo Allyja raje imeli tisti z malce manjšimi rokami, a po drugi strani ima Deck bolj zaobljeno obliko, medtem ko ASUSov izdelek vsebuje malce bolj ostre robove.

rog ally
Zraven naprave dobimo tudi plastično stojalo, ki se skriva pod pokrovom škatle in ga lahko uporabimo kot priročno naslonjalo za gledanje filmov.

Ally vsebuje standardno razporeditev gumbov in ostalih pritiklin nadzorne sheme. Na vsaki strani se nahaja po ena kontrolna paličica, ki je za premikanje malce manj toga kot tista, ki jo najdemo na Decku. Na desni strani najdemo štiri gumba ABXY, medtem ko sta ob zaslon na vsaki strani postavljena dva dodatna gumba, ki se morda nahajajo malce preblizu skupaj. Leva stran se ponaša še s križnimi gumbi in od pritiskal na sprednji strani je to nekako to. Ally ne vsebuje sledilne ploščice, ki jo najdemo na Decku, kar bodo pogrešili tisti, ki ste se takšnega nadzora navadili in ga uporabljate na naslovih, ki ne podpirajo kontrolerjev kot so kakšne starejše igre ali pa strategije.

Zadnja stran vsebuje dva dodatna gumba, medtem ko Steam Deck po tej strani ponudi štiri. Če se preselimo na zgornjo stran naprave tam najdemo gumb za prižig in izklop naprave, ki hkrati v sebi skriva čitalec prstnih odtisov. Potem je tu standarden nabor štirih sprožilnikov, vhod za polnjenje USB-C, čitalec microSD kartic in dva gumba, ki nadzirata glasnost.

Potem je tu zaslon in na tem mestu se začnejo kazati večje razlike med obema napravama. Oba zaslona v premer merita 7 palcev, a Allyjev prikazovalnik je zmožen prikazati bolj svetlo in z barvami zasičeno sliko in to pri ločljivosti 1920 x 1080. Poleg tega Ally podpira osveževanje zaslona pri 120 Hz, razmerje njegovih stranic pa znaša 16:9.

ally2
Kot igralna naprava je to odlična in močna zadeva, ki zna poganjati tudi emulatorje, tako da lahko iz nje naredimo doma narejen Nintendo Switch.

Tudi drobovje naprave je impresivno, saj sistem poganja novi AMD-jev procesor Ryzen Z1 Extreme, ki mu družbo dela še 512 GB velik M.2 SSD disk ter 16 GB LPDDR5 pomnilnika.

A morda največja razlika med obema napravama sta operacijska sistema. Medtem ko se je Valve pri Steam Decku odločil razviti svojo verzijo Linuxa, se je Asus raje zaobljubil operacijskemu sistemu Windows 11. To je konkretna razlika med obema napravama in zna biti tisti najbolj pomembni faktor pri vseh tistih, ki se te dni odločajo med tema dvema napravama.

Po eni strani namreč Steam Deck ponuja vrsto prednosti. Valve je lahko svoj digitalni servis Steam natančno prilagodil Decku, tako da že ko prižgeš napravo si takoj porinjen v Steamov meni in že lahko začneš izbirati igre in jih nato zaganjati. Poleg tega ima Valve dolgo roko, tako da redno pregleduje vse igre na svojem servisu in če so te povsem združljive z Deckom, takoj dobijo posebno značko, zaradi česar lahko uporabnik na enostaven način pregleduje vse naslove, ki bodo optimalno delovali na tej prenosni napravi.

Po drugi strani pa Ally zaradi združljivosti z Windows 11 ponuja funkcionalnost Steama, hkrati pa lahko na napravo brez težav enostavno namestimo druge programe in zagnjalnike kot so Battle.net, Epic Games Store in GOG ter se hkrati na enostaven način pozabavamo v ponudbi servisa Game Pass. Te stvari sicer ponuja tudi Steam Deck, a se je pri tem treba kar namučiti in znati vsaj malce skakati po nedrjih Linuxa, medtem ko je pri Allyju namestitev vseh teh eksternih zadev preprosta kot klikanje po Windowsu. A Ally na tem področju vseeno vsebuje svoje minuse, saj Windows 11 ni povsem prilagojen njegovemu sistemu, zaradi česar zna biti navigacija po njem bolj zamudna kot pa pri konkurenci.

rog ally
V primerjavi s Steam Deckom manjka sledilna ploščica, a se Ally odkupi na drugih področjih.

Asus je sicer poskušal nekaj težav z uporabniškim vmesnikom rešiti preko svojega lastnega programa Armory Crate, ki ga sam že dolgo časa ne mara. Preprosto je premalo pregleden in nosi tisti zoprni “gaming” izgled, ki se zdi ujet v preteklosti. Zato sem potreboval celo večnost, da sem ugasnil RGB razsvetljavo, ki je privzeto omogočena in sveti okoli kontrolnih paličic, to pa me je samo motilo med igranjem in naravnost živciralo takrat, ko je bila naprava priključena na polnjenje.

Nekaj teh zamer ostane pozabljenih ko si vse nastavimo in se končno spravimo v igranje. Mišice naprave takrat pridejo do polnega sijaja, višja ločljivost pa sicer ni solzeče visoka nadgradnja napram Decku, a se jo vseeno opazi, še bolj do izraza pa pride podpora za preigravanje na višjih sličicah na sekundo.

ROG Ally in jaz sva se najprej pozabavala v nekaj starejših igrah in GTA 4 je tekel pri praktično zaklenjenih 60 sličicah na sekundo, predelani Sam and Max pa mi je povrnil ljubezen do preigravanja teh ostarelih pustolovščin. Nakar sem se spravil v preigravanje novejših zadev in tudi tu sem naletel na presenetljivo dobre rezultate. Edine večje težave mi je povzročal Hogwarts Legacy, ki se je pri gonji skozi odprti svet vsake toliko kar pošteno zataknil, medtem ko so zadeve tipa Baldur’s Gate 3 in Remnant 2 pričarale zadovoljivo igralno izkušnjo. Tudi Starfield je bil igralen pri prijetnih 30 sličicah na sekundo, seveda pa sem moral pri vseh teh zadevah znižati grafične nastavitve, včasih tudi na najnižje.

rog ally
Naprava je zmožna poganjati tudi najnovejše naslove tipa Starfield – seveda pa bo treba nastavitve znižati na primerno raven.

Prenosna igričarska zabava zahteva svojo ceno, ki še dolgo ne bo rešena in je potrebna privajanja. Najprej je tu sistem hlajenja, ki sicer ni pretirano glasen, a izpuh vročega zraka na zgornji strani boste zagotovo začutili. To je pač stalnica takšnih naprav in dokler nekdo ne izgrunta poceni vodnega hlajenja, bomo morali ob prenosnem igranju trpeti nekaj hrupa.

Drugi minus teh naprav pa je baterija. ROG Ally v tem pogledu malce zaostaja za Deckom, saj vsebuje močnejše komponente, te pa preprosto požrejo več električnega soka. Sicer lahko preko Armory Crata prilagajamo voltažo in ob 15 W bo stvar precej tišja in varčna, zaradi česar bo tudi baterija trajala dlje. A v zameno za to boste morali trpeti nižje sličice na sekundo, tako da lahko nižje vate uporabite samo pri kakšnih bolj preprostih indie naslovih, medtem ko bo za modernejše AAA naslove treba vklopiti Turbo način pri 25 vatih, kar pošteno izboljša optimizacijo, a nato se baterija hitro začne prazniti. V tem načinu jo boste izpraznili v nekje uri in pol igranja, kar mine hitreje kot bi mislil, še posebej če malce igrate, zadevo odložite in se odpravite po prigrizek in se nato spet vrnete nazaj. V bistvu je še najbolj priporočljivo zadevo priklopiti na napajanje, saj se boste ob tem znebili skrbi glede prazne baterije, igre pa bodo takrat tekle še bolj gladko, saj naprava takrat kuri 30 vatov. A potem se nekako izgubi smisel prenosljive naprave in je potem že bolje poprijeti za PC.

Asus ROG Ally je celokupno zelo zanimiv izdelek, ki vsebuje svoje pluse in minuse, zaradi konkurenčnosti iz strani Steam Decka pa se mora vsak zase odločiti, kakšen uporabnik je in kaj pri njegovi uporabniški izkušnji največ šteje in če vam prija enostaven dostop do iger iz večih različnih platform, visoka frekvenca osveževanja zaslona in igranje najnovejših iger pri višji ločljivosti potem zna biti ROG Ally ravno tista zadeva, ki jo iščete. Vendar pa tudi vse te mišice ne rešijo večnih težav takšnih naprav, ki se začnejo pri glasnem hlajenju in bateriji, ki vam na noben način ne bo ponujala ure nemotene zabave.

Ob vse to prištejte še ceno, saj ROG Ally stane 879 €, kar je precej več od najdražjega Steam Decka, ki je pri Američanih za 100 $ cenejši, v Evropi pa cen zaenkrat še nimamo.

Šušlja se o ponovni oživitvi serije Pisarna

0

Legendarna serija The Office, pri nas oklicana kot Pisarna, je svojo finalno epizodo prejela leta 2013. Dandanes Pisarna velja za eno najboljših komičnih serij vseh časov, zato niti ni nič čudnega, da se vse od njene ukinitve šušlja o nekakšni oživitvi oziroma ponovnem zagonu serije.

Pri tem je najbolj vztrajen NBC Universal, ki mu je leta nazaj padla sekira v med, zato si lasti pravice do serije, ki jo je na moč oglaševal pri zagonu svoje lastne pretočne storitve Peacock. Pri Američanih je to tako edina storitev, ki omogoča legalno gledanje vseh epizod, za nekatere sezone pa je ponovno vpoklical stvaritelja Grega Danielsa, ki se je vrnil v arhive in v epizode dodal nekaj izbrisanih scen, zaradi česar se prenovljeni deli imenujejo Superfan epizode.

Ravno Danielsa naj bi NBC Universal zopet zvabil na svojo stran in z njim začrtal temelje ponovne obuditve serije The Office.

Govorice o zagonu Pisarne so se pojavile že leta 2019, a jih je nato Greg Daniels hitro zatrl v kali. Vendar pa očitno ideji ni rekel dokončen ne. Novinar Matt Belloni je prejšnji mesec na spletni strani Puck News namignil, da se je Greg vendarle ogrel za zamisel in da naj bi bil zdaj že v globokih pogovorih z NBC-jem glede oživitve serije.

V novi objavi je Matt pojasnil, da pogodba ni še sklenjena, a da je Greg že zelo blizu, da na papirje spravi svoj podpis. V bistvu je bila pogodba že tik pred tem, da bi bila podpisana, a se je nato zgodila stavka znotraj Hollywooda, tako da so bili načrti malce preloženi. Zdaj ko so te stvari razrešene naj bi stvar praktično dogovorjena, vendar pa Matt opozarja, da smo še daleč stran od tiste prve epizode, ki bi jo lahko gledali na naših televizorjih.

Pri oboževalcih so mnenja o ponovni obuditvi razdeljena. Nekateri si seveda želijo novih epizod, a le v primeru, da se vrne originalna zasedba igralcev, za kar pa je bolj malo možnosti. Steve Carell, ki je v seriji odlično odigral glavno vlogo nerodnega Michaela Scotta je leta 2018 v intervjuju za spletno stran Collider izjavil, da se ne vidi ponovno v tej vlogi, saj je zdaj zadeva veliko bolj gledana kot pa je bila ob svojih dejanskih aktualnih sezonah in da ponoven zagon preprosto ne bi bil isti, zato je najboljše stvar pustiti pri miru.

Mindy Kaling, ki je v seriji odigrala vlogo Kelly in je spisala tudi scenarije nekaterih najbolj smešnih epizod, je v intervjuju za Good Morning America povedala, da je v rednem stiku z nekaterimi pisci iz Pisarne in da se ob pogovorih velikokrat vprašajo, koliko tem iz te serije bi bilo danes družbeno sprejemljivih. Mindy je dodala, da bi bilo danes veliko ljudi užaljenih, zaradi česar bi se moral spremeniti tudi tip humorja.

Greg Daniels je sicer enkrat že poskušal ponoviti magijo svojega najbolj znanega izdelka. Leta 2020 je podpisal pogodbo za Netflix in za snovanje serije Space Force v sodelovanje privabil celo Carella, a stvar preprosto ni bila smešna, zaradi česar je bila preklicana po samo dveh sezonah.

Assassin’s Creed Mirage – vrnitev na začetek bi bila lahko bolj pogumna

Franšiza iger Assassin’s Creed se v zadnjih letih muči s krizo identitete. Začetki serije so se rodili leta 2007 in takrat je imel Ubisoft za njo neko vizijo: spočeti naslov, ki bi veliko polagal na realizem, zraven pa bi ustvaril še štorijo, ki bi nam povedala rojstvo ceha morilcev Assassins. Vse to je originalna igra tudi dostavila in nato formulo še dopolnila s trilogijo nadaljevanj, kjer je v glavni vlogi nastopal Ezio in čeprav so bile to kritiško dobro sprejete igre, se je Assassin’s Creed z vsakim delom bolj oddaljeval od realizma, saj je želel Ubisoft zadevo približati masam.

Novodobni Assassin’s Creed imajo dandanes bolj malo skupnega z originalom, saj so se svetovi začeli širiti, Ubisoft pa je preko dodatkov začel vpeljevati fantazijske elemente, tako da smo v zadnjem delu Valhalla med drugim obiskali vikinška nebesa in nastopali v vlogi bogov. Stvar je postala že malce smešna, zato je založnik pritisnil na zavoro in obljubil novo igro, ki naj bi se vrnila na začetke serije in dostavila bolj intimno izkušnjo, ki bi nas spomnila, zakaj smo Assassin’s Creede sploh vzljubili.


Razvojna ekipa: Ubisoft Bordeaux
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakupuradna stran
Datum izida: 5. oktober 2023
Igrano na: PS5


VIDEO RECENZIJA


Rodil se je tako Mirage, ki nas štorijalno resda vrne na začetek serije, vendar pa je Ubisoftu zmanjkalo poguma, da bi dostavil res svežo izkušnjo, saj je zraven primešal nekatere lastnosti modernih poglavij, tako da Mirage na koncu ne doseže vsega obljubljenega potenciala.

V glavni vlogi tokrat nastopa Basim, ki se ga morda spomnite iz Valhalle, Mirage pa nam predstavi njegovo zgodovino, ki se je začela na ulicah Bagdada, naš junak pa je zlatnike sprva služil kot lopov, ki se mu je šlo samo za hiter zaslužek. Nakar nekega dne naleti na večji izziv, ko mora iz kleti palače izmakniti skrivnostni artefakt, a ta s sabo prinaša veliko večjo nevarnost kot pa bi si sprva mislil. Basimu uspe zbežati, nakar se zateče v trdnjavo morilcev imenovano Alamut, kjer se podvrže testiranju, meditaciji in vsemu, kar bo iz njega naredilo Jedija. Na koncu mu odrežejo še prst in že je pripravljen za odhod v Bagdad, kjer bo moral pokvariti načrte zlobnemu cehu, ki je znan pod imenom The Order, zraven pa bo moral rešiti še tegobe meščanov, ki se brez njega niso zmožni premakniti iz enega konca ulice na drug.

Vse to se sliši tipično za Assassin’s Creed naslov in priznati moram, da imam že vrh glave nekih skrivnostnih entitet, ki se skrivajo za železnimi maskami. Zgodba sicer nikoli ni bila neko močno vodilo Assassin’s Creed iger in tudi tokrat ob dogodkih ne boste ravno sedeli na robu sedeža, saj glavni in stranski liki niso nek fenomen, naš Basim pa vsebuje osebnost mokre krpe in tip mi je šel na živce že v Valhalli, tule pa je še toliko bolj tečen, saj je neprestano pred kamero.

Mirage 
Pred večjimi misijami lahko izbiramo svoj pristop infiltracije.

Pretirano ne navduši niti lokacija. Bagdad se pač nahaja sredi puščave, kjer mora vsak ob jutranjem vstajanju najprej iz ušes in nosa spihati kilograme peska, zato tudi okolica nosi zamorjeno barvno paleto, kjer prevladujejo rjavi odtenki. Morda so me razvadile lokacije kot je sončna Grčija ali pa še vedno peščeni a vseeno precej bolj barviti Egipt, vendar pa je tam dogajanje naprej vlekla tudi bolj prevzetna mitologija, saj smo se na vsakem koraku srečevali s kipi, templji in NPC-ji, ki so častili razna božanstva. Morda bi se moral bolj podučiti o zgodovini Iraka, a dejstvo ostaja, da je na splošno svet znotraj Miraga bolj mrtev in statičen.

Je pa nekaj popestritve dobila igralna formula. Mirage namreč končno da spet malce več poudarka na umore in prikritost, tako da jo bomo najbolje odnesli, če nas pri misiji nihče ne vidi in se na koncu odrešimo samo tarče. Tako je pametno vsako lokacijo najprej pregledati preko drona, pardon ptiča, nakar izberemo svojo izbrano pot ter poskušamo stražarje odstraniti čim bolj potiho in neopazno. Pri nekaterih večjih misijah lahko še dodatno načrtujemo pristop, saj lahko denimo podkupimo bližnjo ekipo upornikov, ki nato zamoti stražarje, mi pa s tem dobimo dostop v trdnjavo.

Mirage 
Stranske naloge prihajajo v obliki najemniških nalog, ki jih najdete na tabli znotraj domačega oporišča.

V praksi se to sliši fajn in na trenutek tudi je, a slej ko prej bo pri tem šunjanju šlo nekaj narobe. Ubisoft namreč ni spremenil same srži igralne formule, zaradi česar smukanje velikokrat izpade nerodno, saj je bil v igro preprosto prenesen igralni model Valhalle, ta pa ni bil narejen za skrivalniško igro. Basim sicer ima za pasom nekaj orodij, ki mu omogočajo odstranjevanja tarč na bolj prikrit način, a velikokrat bo še zmeraj moral čepeti v grmovju in preko žvižganja klicati stražarje proti sebi, nakar jim iz zasede zasadi nož v grlo. V praksi stvari izpade včasih naravnost smešno, saj Basim dobesedno stopi izza grmovja, tarčo ubije in nato zvleče nazaj, sovražni vojak pa medtem gleda naravnost v nas, a ne naredi ničesar. Ko nas že razkrinkajo se ne zgodi nič posebnega: umetna inteligenca je tumpasta in njeno edino pravo orožje so oklepljeni velikani in posebni napadi, ki jih ne moremo blokirati, vse ostalo pa lahko pariramo in nasprotnika nato ubijemo z enim zamahom sablje. Včasih je navala vseeno preveč, zato je treba zbežati, a stražarji Bagdada so očitno bolj slabo plačani, zato obupajo nad zasledovanjem po nekje 10 sekundah.

Mirage 
Bagdad je peščen in zamorjen, kar ne bi bil problem, če ne bi svet na splošno deloval tako mrtvo.

Assassin’s Cred Mirage vsebuje veliko manjšo mapo, saj bomo v bistvu igranje izvajali znotraj enega mesta in njegove okolice, k sreči pa nam tokrat na mapi ni treba gledati v milijon nekih ikonic. Stranske misije sicer še vedno obstajajo, vendar pa jih skoraj nikoli ne najdemo organsko, ampak preko table znotraj domačega oporišča. Te misije niso preveč raznovrstne, saj se delijo na ubij nekoga, pospremi nekoga in ukradi nekaj, vsebujejo pa tudi dodatne cilje kot je denimo opravljanje naloge, brez da bi nas kdo opazil, to pa nam prinaša denarce in posebne medalje, ki jih nato lahko izrabimo za najemanje skupine pomagačev ali pa za odklepanje posebnih skrinj. Po mestu bomo našli tudi razne zaklenjena vrata, ki jih je, tako kot v Valhalli, treba odkleniti preko mini ugank, skrinje znotraj pa vsebujejo surovine za nadgrajevanje orožij in pripomočkov. Nadgradenj orožij sem se sicer izogibal, saj sem redno dobival nova orožja, ki so nosila tudi večje točke zadane škode, tako da sem surovine raje hranil za orodja, ki ob nadgradnjah dejansko dobijo spodobne bonuse.

mirage
Mapa je tokrat manjša in ne vsebuje prekomernega posiljevanja z ikonami.

Kar se grafike tiče sem že omenil zamorjene barve, ostalo pa se kaj preveč v primerjavi z Valhallo ni spremenilo. Že pri Vikingih sem tarnal nad zastarelimi animacijami obrazov, tri leta kasneje pa stvar samo še toliko bolj izstopa. Recimo, da je stvar še vedno nekoliko opravičljiva, saj je tole manjši naslov, ki se prodaja za 50 €.

Mirage sicer stopi v pravo smer, saj sem boleče pogrešal začetke te serije, vendar pa bi Ubisoft kljub temu lahko šel malce bolj v ekstreme. Kazen za misije, kjer vas odkrijejo stražarji, bi lahko bila višja, Basim pa bi moral pri opravljanju misij na razpolago imeti bolj prefinjen sistem smukanja naokoli. Če se vračamo že na začetke bi lahko Ubisoft vključil moj najljubši del trilogije drugega dela: posebne stopnje, ki so bile usmerjene povsem platformsko, za svoj trud pa si na koncu dobil prav lepo nagrado v obliki frajerskega oklepa. Tudi stranske misije bi bile lahko bolj globoke, saj v bistvu samo pomagaš brezimnim NPC-jem, ki jih pozabiš skoraj takoj ko si z njimi zaključil svojo pot.

Assassin’s Creed Mirage bi tako lahko na koncu bil veliko več kot pa samo polovični poskus obujanja preteklosti, a upam, da bo Ubisoft vztrajal v tej smeri in nam v prihodnosti dostavil naslov, ki bo idejo bolj intimne igralne izkušnje popeljal na naslednjo stopnjo.

3D Realms pokazal predelavo igre Kingpin, ki je praktično identična originalu

Igro Kingpin: Life of Crime je leta 1999 spočel studio Xatrix Entertainment, ki se je kasneje preimenoval v Gray Matter Studios, ta pa je bil kasneje združen z razvijalcem Treyarch. Kingpin se v zgodovino ni zapisal zaradi kakšnih res revolucionarnih idej, a je vseeno izstopal iz poplave prvoosebnih streljank, ki so tisti čas lezle iz vsake špranje.

Kingpin je namreč vseboval ogromno preklinjanja, ki ga v igrah takrat in v bistvu tudi od takrat naprej v igričarski industriji preprosto nismo bili vajeni. Kletvice so se vrstile na vsakem našem koraku, tako da je sčasoma stvar že postala nekam komična in to je v bistvu tudi vse, kar se od tega naslova spomnim, ko sem davno nazaj ga celo enkrat vzel pod roke.

Razvijalec 3D Realms se je odločil, da si Kingpin zasluži še eno priložnost in leta 2020 je bila najavljena predelava Kingpin: Reloaded, ki je v prvih primerjavah dejansko izpadla kot neka konkretna nadgradnja. Nato razvijalec 3 leta o igri ni povedal ničesar, nakar so nedavno izdali nov napovednik, ki je zopet prikazal nekaj primerjave z originalom, zraven pa smo dobili še datum izida.

Problem je, da razlik med starejšo in novejšo verzijo praktično ni. Res se mi zdi, da je nekdo naredil napako in je naložil posnetke iz iste, Reloaded verzije igre, nakar je ta dva primerjal med sabo. To je edina pojasnitev dejstva, da v primerjavi ne vidim nobene razlike v grafiki oziroma osvetlitvi scen, prav tako se ne spomnim, da bi original kdaj vseboval ogromne svetle znake za dolar, ki tu izpadejo naravnost bizarno.

Kaj točno je ves ta čas delal 3D Realms bomo izvedeli 5. decembra, ko igra izide za PC in konzole trenutne ter prejšnje generacije.

Dejansko delajo povsem novo Commandos igro

2

Serija taktičnih strategij Commandos nas je zabavala v začetku drugega tisočletja in je bila izjemno popularna tudi v Sloveniji. Igralci so takrat dobili že sicer celo poplavo iger, ki so se dogajale v obdobju 2. svetovne vojne, a Commandos je vseeno odstopal od konkurence in to predvsem po svoji težavnosti. Igra nam je namreč v roke ponudila skupino izurjenih specialcev, vsak od njih pa je imel svoje talente, nakar smo se morali spraviti v smukanje skozi vrste nemških vojakov, vsaka napaka pa je pripeljala do alarma, čemur je hitro sledila naša smrt.

Ta zvrst iger je v zadnjem desetletju praktično izumrla, a jo je nato obudil razvijalec Mimimi Games in to preko iger Shadow Tactics in Desperados 3. Ravno ko se je zdelo, da zna ta žanr dobiti nekakšen manjši preporod je Mimimi Games naznanil, da ima dovolj igričarske industrije in da bo kmalu zaprl svoja vrata.

Oboževalci taktičnih strategij so zopet ostali brez vsebine, a ne za dolgo. Založnik Kalypso Media je namreč leta 2018 odkupil pravice za ime Commandos in nato je spočel predelavi drugega in tretjega dela, zdaj pa je najavil povsem frišen naslov, imenovan Commandos Origins.

Že glede na ime vam je lahko jasno, da bomo tokrat gledali v nekakšen preddel in tako bomo ugledali začetke junakov, ki smo jih spoznali skozi preigravanje prvih delov ti pa so Jack O’Hara (The Green Beret), Francis T. Woolridge (The Sniper), James Blackwood (The Marine), Samuel Brooklyn (The Driver), Thomas Hancock (The Sapper), Rene Duchamp (The Spy) in Paul Toledo (The Thief). V napovedniku ni nikjer videti zapeljivke Natashe Nikochevski in psa Whiskeyja, a morda razvijalec ni želel vsega razkriti takoj.

Zgodba nas bo popeljala skozi vse tiste največje teatre 2. svetovne vojne, tako da bomo podrobno raziskali Evropo, skočili pa bomo tudi v Afriko in se tam zoperstavili Rommelu. Napovednik sicer ne predstavi igralnih segmentov, a seveda lahko že zdaj pričakujemo visoko težavnost in taktično usmerjenost igre, saj drugače njena izdelava, ki je več kot očitno namenjena privržencem te serije in žanra, ne bi imela smisla. Potrjeno je bilo tudi sodelovalno igranje med dvema igralcema, kar za takšno zvrst iger dejansko ima nek smisel.

Na Commandos: Origins dela razvijalec Claymore Game Studios, saj je originalni studio Pyro Studios propadel leta 2017. Igra izide enkrat v 2024 in sicer za PC ter konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X, preko servisa Game Pass pa jo bo moč igrati že na dan izida.

Redfall ima te dni na PC-ju tako malo igralcev, da z njimi ne moreš zapolniti ekip

0

Redfall je igra za katero se je veliko ljudi pred njenim izidom spraševalo, kaj točno sploh je. Kljub zmedenim predhodnim napovednikom igralci niso pričakovali katastrofe, saj je za razvojem stal studio Arkane, ta pa nam je v preteklosti dostavil uspešnice tipa Dishonored in Prey.

A Redfall je imel pred sabo pomembno nalogo, saj je bil to opevan kot prvi naslov, ki bi bil ekskluziven konzoli Xbox Series X in PC-ju in ne bi bil več kompatibilen s konzolo Xbox One. To je v svetu konzol velik preskok, a žal Redfall ni dostavil neke res dobre igralne izkušnje, saj mu je manjkalo neke zapomljive vsebine, igra pa je imela tudi kar nekaj hroščev in težav z optimizacijo.

Že pred izidom so bili nekateri razočarani nad dejstvom, da bo igra na konzoli Xbox Series X podpirala samo 30 sličic na sekundo. Microsoft in Bethesda sta nato hitro začela miriti strahove in po izidu sta zagotovila, da bo Redfall še naprej prejemal posodobitve in da bo tudi na konzoli Xbox Series X tekel pri 60 sličicah na sekundo. To je samo prejšnji mesec zatrdil Pete Hines, šef Bethesde, ki je za spletno stran GamesIndustry.biz priznal, da izid igre ni šel po načrtih, a da tudi The Elder Scrolls Online in Fallout 76 nista imela uspešnega rojstva, a je založnik vztrajal pri obeh naslovih in nič drugače ne bo niti pri Redfallu, ki bo dobil svojih obljubljenih 60 sličic na sekundo.

Mi smo zadevi prisodili povprečno oceno, a v naši recenziji je jasno, da ima igra še kakšne druge probleme kot pa samo optimizacijo. Manjka tista slastna vsebina, ki jo je Arkane tako dobro dostavil v svojih prejšnjih naslovih, tu pa smo dobili sicer zanimivo zasnovano mesto, ki pa nima ravno neke raznovrstnih nalog, okolica na splošno pa se zdi povsem mrtva, kar gre sicer na račun vampirjev, vendar pa to spet ne sme biti izgovor, da je sprehajanje po ulicah na moč dolgočasno.

redfall

Skladno s tem pada tudi baza igralcev. Redfall je na višku popularnosti preigravalo 6.124 igralcev, od takrat pa so številke strmo lezle navzdol. Igra je izšla 2. maja, a že 9 dni kasneje je ta cifra padla na 550 istočasnih igralcev, v zadnjih mesecih pa igra nabere maksimalno nekje 40 igralcev, vendar te številke včasih globoko padejo. Med tipkanjem tega članka se denimo v igri zadržuje vsega 5 igralcev, zato ni težko verjeti poročilom igralcev, da je igralna baza včasih tako nizka, da ne morejo zapolniti štiričlanske ekipe za sodelovalno igranje.

Kar je problem, saj Redfall največ ponudi ravno takrat, ko se lahko v zabavo spustiš z drugimi in nenazadnje je bila igra tudi zasnovana okoli takšnega načina igranja. K sreči igra omogoča tudi povezovanje z igralci na drugih platformah kot so Epic Games in Microsoftova lastna trgovina, v zabavo pa lahko zvabite tudi igralce na Xbox Series X – pri zagonu se je treba samo prijaviti v Bethesda račun.

Redfall na Steamu nosi dokaj drago nalepko 70 €, vendar pa je igra dostopna tudi preko Microsoftovega servisa Game Pass.

Tudi Gothic 2 prihaja na Nintendo Switch

0

Založnik THQ Nordic se je spravil v postopno obnavljanje legendarnih RPG-jev, ki jih je leta nazaj ustvaril razvijalec Piranha Bytes. Žal v te predelave ne nameravajo vložiti preveč denarcev, zato so bili njihovi dosedanji poskusi obnov bolj kot ne podpovprečni.

Najprej je nekaj dela bilo postorjenega na igri Risen, ki sem jo dejansko malce testiral na konzoli PlayStation 5 in se čudil zanič prenosu nadzorne sheme na kontroler, igra pa se je celo nekajkrat zrušila. Nato so spočeli predelavo igre Gothic iz leta 2001, ki je izšla prejšnji mesec za konzolo Nintendo Switch, a tudi tu ni šlo brez zapletov, saj je igra vsebovala kar nekaj hroščev, napovedniki pa so bili narejeni na modu, ki je preko knjižice DirectX 11 na PC-ju znal pričarati veliko boljšo osvetljavo in sence, a teh stvari v finalni verziji nato sploh ni bilo na spregled zato je bila igra videti grše.

Zato najava o predelavi drugega dela ni ravno odpihnila igralcev. Napovednik namreč zopet napredno osvetljavo, ki ni bila prisotna v originalni igri in je bila izboljšana samo preko moda, zato so se takoj pojavili sumi, da gre morda spet za neko sorto lažnega oglaševanja. To tezo podpira dejstvo, da so slike, ki jih najdemo na uradni strani, kjer lahko fizično verzijo igre prednaročimo za 29,99 €, veliko grše kot pa podobe, ki jih vidimo v napovedniku.

Gothic 2 sicer velja za legendaren naslov, ki na PC-ju še danes prejema večje mode s povsem novimi zgodbami. Mod desetletja The Chronicles Of Myrtana: Archolos se napaja ravno iz tega naslova in ga mnogi tretirajo kot resnični zaključek trilogije Gothic – Piranha Bytes je sicer leta kasneje izdal tretji del, a je ta odstopil od začrtanega igralne formule prvih dveh delov, za povrh pa je vseboval celo leglo hroščev.

Pohvalno je sicer, da želi založnik te igre predstaviti novi generaciji igralcev, a za takšne obnove bi moral primakniti malce več proračuna. Držimo fige, da je tista prava predelava prvega dela v dobrih rokah in da bo na koncu dostavila vse obljubljeno.

Predelava drugega dela, uradno imenovana Gothic 2 Complete Classic, izide 29. novembra.

Razvijalec Telltale naj bi odpustil večino ekipe

Razvijalec Telltale Games je znano ime igričarske industrije, saj je v njej prisotno že dolgo in je med svojim obstojem zabeležilo visoke vzpone in grde padce. Razvijalec se je proslavil na račun svojih avantur, njihov najbolj popularen izdelek pa je bila serija iger The Walking Dead, ki je igralce s svojo 1. sezono naravnost odpihnila, uspeh pa je šel razvijalcu v glavo zato so začeli najemati drage licence in po njih ustvarjati avanture, prodaja pa je šla zaradi nasičenosti trga čedalje bolj navzdol, dokler Telltale ni čez noč razglasil bankrota in zaprl svoja vrata.

In jih nato spet odprl leta 2019 pod istim imenom in se spravil delati dve novi igri. Prva od teh je bila narejena po knjižni in televizijski seriji The Expanse, nakar so vse moči usmerili v kovanje igre The Wolf Among Us 2, ki jo nekateri pričakujemo vse od izida odličnega prvenca iz leta 2013. A kdo ve, če bomo stvar res kdaj ugledali, saj so se včeraj pojavile novice, da se pri razvijalcu ukvarjajo z velikimi finančnimi problemi.

Da nekaj tam ne štima je prvi včeraj najavil Jonah Huang, ki je eden od tiste Telltalove stare garde in je preživel zapiranje in ponovno odpiranje tega studia. Jonah je zapisal, da je razvijalec že prejšnji mesec razpustil večino ekipe, ki je bila že tako majhna in da je status projektov kot je The Wolf Among Us morda ogrožen, a več ni smel zapisati zaradi pogodbe o nerazkrivanju zaupnih podatkov.

Z razvijalcem je nato v kontakt stopil Eurogamer in Telltale je potrdil, da so podjetje res prizadela odpuščanja in da je bila odločitev težka ter da poskušajo vsakemu prizadetemu delavcu preko finančnih bonusov olajšati prehod na trg brezposelnosti. K temu so dodali, da so vsi projekti še vedno v izdelavi in da ni bil noben od njih preklican, a da več informacij trenutno ne morejo deliti.

Telltale Games je samo dva meseca nazaj nabavil ločenega razvijalca Flavourworks in morda to ni bila ravno pametno odločitev za nobenega od njiju. Wolf Among Us 2 je bil sprva začrtan za letos, vendar pa ga je razvijalec že marca zamaknil v 2024, saj ni želel preobremeniti vseh svojih delavcev.

Forza Motorsport – zadovoljivo dirkanje, ki mu manjka raznovrstnosti

Kako inovirati v svetu igričarskih dirkačin? To ni lahko vprašanje in je odvisno od žanra dirkačin, v katerega usmerjaš svoj bodoči naslov. Microsoft je formulo arkadnih dirkačin izgruntal, ko je spočel serijo iger Forza Horizon, saj nas te odpeljejo na virtualni dopust, med gasiranjem pa se malce diviš eksotičnim lokacijam in se sliniš ob neverjetni hitrosti, s katero drviš preko 300 km/h po napačni strani ceste.

Medtem, ko Horizon žanje slavo pa je druga veja serije Forza, s podnaslovom Motorsport, začela stagnirati. Sedmi del sicer ni bil slab, a se po popularnosti niti približno ne more primerjati s Horizonom, kar je nekako logično, saj je to od vedno bila bolj resna dirkačina, ki te namesto na Karibe pošlje vohati zažgan asfalt resničnih prog, igralno pa je zato zadeva bolj primerljiva s Sonyjevo serijo Gran Turismo.

Microsoft se je zato letos odločil serijo Forza Motorsport zagnati ponovno, zato tudi prvič v njeni zgodovini nismo dobili zaporedne številke. Vendar pa igra kakšne resne revolucije ne prinaša in v srži je to čisto v redu dirkačina, ki se dobro vozi, a ji manjka raznovrstnosti glede samega dirkanja.


Razvojna ekipa: Turn 10
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
NakupSteam
Datum izida: 5. oktober 2023
Igrano na: PC


VIDEO RECENZIJA


Preden se spustimo globlje v igralne sisteme se moram najprej spotakniti ob težave glede optimizacije. Microsoftove dirkačine so vedno slovele po dobrem delovanju na PC-ju, letošnji Motorsport pa je prva iz te serije, ki je bila delana izključno za najnovejšo konzolo Xbox Series S in X ter PC, tako da podpore za prejšnjo generacijo konzol ni več.

Ne vem sicer točno kaj se je pri tem zgodilo in kako stvar deluje na konzoli, a moja verzija za PC je imela ogromno težav. Resda moja škatla, ki vsebuje procesor Ryzen 7 5800X3D, 49 GB DDR4 pomnilnika in grafično kartico RTX 3070 ni med najnovejšimi, ampak je visoko nad uradnimi minimalnimi in priporočenimi zahtevami, vendar pa je v praksi zadeva tekla obupno.

Forza Motorsport
Grda igra to ni, a optimizacija je na PC-ju nočna mora iskanja pravih nastavitev.

Optimizacija je naravnost bizarna: ko sem prvič zagnal igro sem sicer v začetnem testiranju dosegel 60 sličic na sekundo, a če sem spremenil samo eno nastavitev, je zadeva padla na 30 ali 40 sličic na sekundo. Pri temu ni pomagalo nič: ne spreminjanje vseh nastavitev, ne prilagajanje DLSS-a. Slednji se mi zdi, da sploh ni deloval, saj je naredil samo sliko zanič, pridobil pa sem morda 2 sličici na sekundo. Stvar je resnično čudna in sumim, da v njej tiči nek hrošč, ki mora biti hitro razrešen, saj bo Microsoft drugače na grbo dobil veliko jeznih strank.

Optimizacija je bila takšna težava, da sem jo preprosto moral kot prvo izpostaviti, saj zatikanje slike človeka dejansko odvrne od igranja, štekanje pa je tako razširjeno, da se zatikajo celo vmesne sekvence, ko gledaš predstavitev proge ali pa ponosno gledaš vzpon svojega dirkača na stopničke. Na koncu sem se sprijaznil, da če že moram trpeti ob manj kot 60 sličicah na sekundo, bom vsaj gledal lepo sliko, zaradi česar sem DLSS popolnoma izklopil. Splošno gledano Forza Motorsport ni grda igra in je na trenutke celo čudovita, razvijalec pa je svojo zaljubljenost do štirikolesnikov pokazal z natančno oblikovano karoserijo vsakega dirkalnika, detajlno pa je predelal tudi notranjost avtomobilov. Razvijalec Turn 10 se je sicer zaradi nekega razloga odločil, da čez sliko razpotegne nek bel svetel filter, kar me je zmotilo, saj bi raje užival v bolj živih barvah in izrazitih sencah.

Forza Motorsport
Umetna inteligenca zna biti presneto agresivna, a se vede po predvidljivo obnaša.

No, pustimo tehnične stvari ob strani in si poglejmo raje, kako se stvar vozi in kaj v njej lahko sploh počnemo. Kar se tiče raznovrstnosti stvar tule malce trpi, saj igra resda ponuja veliko število avtomobilov in kar nekaj različnih prog, a vse to lahko izkusimo samo preko igranja kariere.

Kariera vsebuje turnirje, ki so razvrščeni glede na tip avtomobilov, ta prvenstva pa bodo tvorila večino vaše izkušnje. Tempo bi bil tule lahko boljši, saj moramo prvenstva uspešno opraviti enega za drugim, preden se odklene naslednja stopnja. In stvar sčasoma postane že kar malce dolgočasna, saj si stvari sledijo v enem in istem zaporedju: najprej odpelji tri kvalifikacijske kroge in poskušaj premagati zastavljeni čas, ki se razlikuje glede na izbrano težavnost, nakar se začne prava dirka, vmes pa lahko malce povijačimo po avtu.

Te kvalifikacije se začnejo vleči kot ponedeljek saj posamezni krog zahteva kaki dve minuti in tudi če v prvem krogu uspešno opraviš zastavljeni izziv, moraš nato še vedno odpeljati dva naslednja kroga. V bistvu sploh ne vem, kaj je poanta kvalifikacij, saj ti je takoj po njih ponujena izbira štartnega mesta in bolj ko začneš zadaj, več točk na koncu dobiš, ki jih nato lahko porabiš za odklepanje novih delov, ki jih lahko nato natakneš na svoj dirkalnik. Gran Turismo 7 kvalifikacij denimo ni ponujal, kar so nekateri vzeli za minus, a sam sem raje takoj porinjen v akcijo, namesto da se zamujam s kvalifikacijskimi krogi, ki na koncu niti nimajo nekega smisla.

Forza Motorsport
Avte lahko nadgrajujemo in se ubadamo z vsakim delom posebej ali pa to preko enega gumba prepustimo računalniku.

Dirkanje kot samo je čisto v redu. Na začetku je sicer treba izklopiti vse pomagalnike, saj bo drugače igra sama nadzirala zaviranje in držanje prave linije, a ko se teh stvari znebiš postane vožnja udobna, težavnosti pa se lepo prilagodijo vašemu znanju volaniziranja. Je pa umetna pamet nekam čudna, saj se vse prerada zabija v vas in bolj redko boste koga lahko prehiteli, brez da ne bi vsaj malo opraskali avto. Igra sicer budno motri vašo vožnjo in če se boste nalašč zabijali ali pa sekali ovinke vas bo hitro doletela kazen v obliki pribitka dodatnih sekund, če pa gre kaj res po zlu lahko vedno prevrtite čas nazaj. Umetnopametni nasprotniki se vozijo malce preveč predvidljivo: še posebej je to opazno, če začnete dirko bolj zadaj, saj preden napredujete do prvih treh mest se bo vodilni vedno odlepil od kolone in bo vmes nabral toliko prednosti, da ga preprosto ne boste zmožni več ujeti.

Tu je še večigralstvo, ki sem ga lahko med testiranjem malce preizkusil in stvar je delovala zadovoljivo: zatikanja nisem opazil in bitka z drugimi je bila dokaj napeta skozi celotno dirko.

In to je… V bistvu to? Forza Motorsport namreč ne ponuja nobenih drugih dirkaških preizkušenj razen kariere, dirkanja proti duhcu, večigralstva in proste vožnje, kjer si sami nastavite pravila določene proge. Nobenih izzivov, kjer bi moral premagati določen del proge in bi ti inštruktorji ponujali nasvete kako uloviti še tiste zadnje stotinke prednosti kot to ponuja Gran Turismo, niti ne moremo skakati po svetu in si bolj prosto ter pregledno izbirati proge ter posebne izzive. Še sama kariera bi lahko bila bolj vzpodbudna, saj boste na začetku prebili dolgo časa ob vožnji avtov, ki komajda dosežejo 200 km/h, šele kasneje pa se vam odklenejo tisti pravi superšportniki.

forza motorsport
Proge so licenčne in verno prenesene v digitalni svet.

Forza Motorsport se mi zdi kot naslov, ki je bil zamišljen kot veliko večji kot pa smo ga na koncu dobili. Ne morem spregledati tudi ogromnih težav z optimizacijo, zaradi česar se mi zdi, da je bila PC verzija med razvojem nekam zanemarjena in vsem neučakanim dirkačem bi pred nakupom svetoval, da stvar najprej preverijo preko Game Passa ali pa počakajo na kakšen popravek. Splošno gledano je v redu dirkačina, a lagal bi, če ne bi priznal, da sem od zadeve pričakoval malce več, saj je razvijalec Turn 10 vsekakor sposoben dostaviti boljšo vsesplošno izkušnjo.

Diablo 4 še ta mesec prihaja na Steam

Blizzardova nova taktika na PC-ju je igre najprej izdati na svojem servisu Battle.net, a za razliko od preteklosti bodo zdaj njihovi naslovi na voljo tudi drugod. Tako se je Overwatch 2 kmalu po izidu preselil tudi na Steam, enako pa bo zdaj obveljalo za njihov najnovejši naslov Diablo 4, ki je na svet privekal v začetku junija, zdaj pa se že načrtuje njegova selitev na Steam.

Tam si ga lahko že dodate v košarico želja, izid pa je načrtovan za 16. oktober, ko izide igrina 2. sezona Season of Blood. Ta bo imela pred sabo težko nalogo, saj bo nasledila vso vsebino in z njo tudi vse kritike igralcev, ki jih je s sabo prinesla prva sezona Season of the Malignant. Ta je bila na račun svojih slabih odločitev glede pridobljenih zakladov in uravnoteženja igralnih razredov ter nasprotnikov tako slabo sprejeta, da se je moral Blizzard sredi prenosa v živo praktično opravičiti in takrat je priznal, da spremembe niso bile zabavne in da razvijalec nikoli več ne bo spočel takšnega popravka.

Skok na Steam bo s sabo prinesel Steamove dosežke in integracijo s seznamom prijateljev, ki jih držite na tej platformi. Z njimi se boste lahko zabavali pa čeprav si lastijo igro na Battle.netu, saj bodo strežniki deljeni, v ekipo pa boste lahko tudi povabili tudi igralce iz konzol PlayStation 4 in 5 ter Xbox Series X in Xbox One.

Tisti novinarji, ki so se predčasno dokopali do nove sezone, so vse spremembe označili za pozitivne. PCGamer je šel celo tako daleč, da je novo sezono označil za Diablo 4 2.0, spremembe igralne formule pa naj bi bile tako znatne, da naj bi popravile vse zamere, ki so v igri tičale še od njenega originalnega izida. Med drugim je stopnjevanje do stopnje 100 zdaj veliko hitrejše, upravljanje z inventarjem bolj preprosto, ječe in temnice pa naj po novem ne bi po nepotrebnem zapravljale igralčev čas.

Ta predhodna jeza iz prejšnje sezone pa se bo definitivno preselila tudi na igrin izid znotraj Steama. Nekaj takšnega se je primerilo tudi ob selitvi igre Overwatch 2, ki trenutno nosi najnižjo oceno “Overwhelmingly Negative”.

Hitman: Blood Money dobiva nadgradnjo in predelavo za telefone ter Nintendo Switch

0

Medtem, ko so novejši igralci avanture Agenta 47 izkusili samo preko sodobne trilogije Hitman iger, ki so se nedavno združile pod oznako World of Assassination, se starejši igralci z radostjo spomnimo starejših naslovov, ki smo jih igrali skoraj 20 let nazaj.

Hitman: Blood Money je izšel daljnega leta 2006 in pri mnogih še vedno velja za najboljši naslov znotraj te franšize in s to tezo se tudi sam strinjam. Novejša trilogija Hitman iger se igra čisto v redu, vendar pa osebno nisem privrženec ogromnih peskovnikov, ki se vrtijo bolj okoli tega, na kakšen raznovrsten način boš tokrat odstranil tarčo, zato moraš stopnje ponoviti večkrat.

Blood Money pa je bil malce bolj linearen. Stopnje so bile manjše in so ponujale manj dostopov, a zaradi tega je izkušnja postala bolj intimna in realistična. Igra zaradi tega ni potrebovala nekih pomagalnikov, tako da si se moral zanesti na svoje čute, odstranjevanje stražarjev pa je bilo veliko bolj tvegano početje, saj te ni na vsakem koraku čakala omara ali pa priročno postavljen zamrzovalnik.

Prištejte k temu še brutalne usmrtitve, zanimivo zastavljene tarče, neverjeten konec in vzdušno glasbeno spremljavo Jesperja Kyda in ni težko uvideti, zakaj je Blood Money še danes tako cenjen naslov.

In zdaj ga bo imela priložnost izkusiti tudi povsem nova generacija igralcev, saj je razvijalec Feral Interactive najavil predelavo Hitman: Blood Money – Reprisal, ki bo skočila na konzolo Nintendo Switch, tej pa se bodo pridružili še iOS in Android telefoni.

Feral igre ne bo samo prenesel na nove sisteme, ampak bo originalu dodal še nekaj modernega pridiha. Po novem bomo znotraj igre lahko omogočili mini mapo, dodan pa bo tudi način Instinct, ki preko posebnega pogleda na stopnji obarva vse sovražnike in civiliste, hkrati pa lažje razločimo tiste predmete, ki jih lahko izrabimo v naš prid.

Napovednik sicer pokaže en kader, kjer vidimo nekaj streljanja, v njem pa so sličice na sekundo videti obupne. A Feral Interactive velja za izkušen studio, zato dvomimo, da bo tudi končna verzija trpela zaradi slabe optimizacije.

Kdaj bo ta izšla še ni znano, saj vemo samo to, da bo Hitman: Blood Money – Reprisal izšel enkrat v jeseni.

Red Dead Redemption dobil posodobitev za 60 sličic na sekundo

0

Nedavna predelava kavbojščine Red Dead Redemption je včeraj nenadoma prejela posodobitev, zaradi česar zna končno upravičiti svoj znesek 50 €. Razvijalec Rockstar je namreč končno vnesel podporo za 60 sličic na sekundo, opcijo pa lahko zdaj izberete iz ustreznega menija.

Ena večjih kritik predelave je bilo namreč ravno vztrajanje na 30 sličicah na sekundo, ki pri nadgradnji 13 let stare igre nimajo več smisla. Zdaj je ta kritika odpravljena, a ne na vseh konzolah. Igro je pri teh sličicah na sekundo moč poganjati samo na konzolah PlayStation 4 Pro in PlayStation 5, medtem ko bosta običajni PlayStation 4 in Nintendo Switch morala ostati pri prej začrtani meji, ki je sicer resda nizka, a vsaj ne beleži padcev pod mejo 30.

Popravek 1.03 popravi tudi nekaj hroščev, novi igralci pa bodo veseli opcije, da že takoj na začetku omogočijo podnapise. Red Dead Redemption se namreč začne z dolgo vmesno sekvenco, še preden pridete do priložnosti za nastavljanje podnapisov, tako da je veliko igralcev moralo gledati začetno sekvenco brez podnapisov, to pa je težava za tiste, ki te stvari radi spremljajo s spremljajočim tekstom ali pa tiste, ki imajo težave s sluhom.

Ironično pa Red Dead Redemption 2 na konzolah še vedno potrebuje dodelavo, saj ne podpira nobenih od funkcij, ki jih je s sabo prinesla novejša generacija konzol. Tako morajo igralci na Xbox Series X in PlayStation 5 še vedno trpeti pri 30 sličicah na sekundo in nizki ločljivosti, čeprav imata obe konzoli več kot dovolj mišic, da igro poganjata bolj optimizirano, zraven pa bi bila lahko dodana še podpora za hitrejše nalaganje stopenj in verno tresenje ploščka Dualsense za konzolo PlayStation 5. Rockstar takšne nadgradnje ni najavil, a ne bi bili presenečeni, če bi kmalu najavili posebno izdajo, ki bi te posodobitve prodajala po neki višji ceni.

Zapira se spletna trgovina Extreme Digital

2

Registrirani uporabniki spletne trgovine Extreme Digital so včeraj dobili e-poštna obvestila glede zapiranja tega dokaj popularnega digitalnega marketa širokega nabora izdelkov. Obvestilo je dokaj suhoparno, saj uporabnike zgolj obvešča, da trgovina od 16. oktobra dalje ne bo več omogočala nakupov, vsi tisti, ki pa ste nakupe že opravili, pa boste še vedno lahko pisali na njihovo stran podpore, ta pa bo obratovala vse do 15. novembra.

extreme digital

Novica o ugašanju spletne strani je kar veliko presenečenje za lep del slovenskega trga, saj je bil Extreme Digital pri nas dokaj popularen. Kupci so nanj največkrat naleteli preko strani Ceneje.si, saj je tam Extreme Digital skoraj vedno bil na vrhu ponudb, njegovi izdelki pa so bili redno cenejši kot pa pri vseh drugih konkurenčnih trgovinah.

Trgovina sicer ni slovenska, saj ima madžarske korenine in je bila ravno tam ustanovljena daljnega leta 2001. Z dobro poslovno strategijo so se začele odpirati podružnice tudi drugod: med drugim v Sloveniji, Hrvaški, Slovaški, Češki in Romuniji.

Extreme Digital se ne umika samo iz Slovenije, ampak tudi iz vseh prej naštetih držav in to na isti datum. Kakšen poseben razlog za to drastično potezo trgovina ni navedla, a bržkone odločitve izhajajo iz domače baze na Madžarskem. Tam je trgovina Extreme Digital že leta 2019 naznanila načrte združitve z madžarsko trgovino eMag, ki je pridobila večinski delež nad podjetjem, združitev obeh poslov pa je konec lanskega leta dobila svoj epilog. eMag se je nato verjetno odločil, da bo svojo prodajo usmeril samo na domači trg ter Romunijo, tako da najverjetneje na slovenski trg ne mislijo več vstopati.

Večigralski The Last of Us naj bi bil praktično priklican, odpuščanja prišla tudi do razvijalca Naughty Dog

0

Igra The Last of Us Part II je danes stara že tri leta in igralci ves ta čas čakajo na njen večigralski del, ki je bil obljubljen dolgo nazaj, a razvijalec Naughty Dog kar ni in ni želel stvari izdati na trg. Neuradno se je imenoval Factions 2.0 in sčasoma je zadeva prerasla začetne skromne plane in postala bolj obširna, zaradi česar bi morala iziti ločeno.

Zdelo se je, da bi morali letos končno dobiti stvar v roke ali pa bi se moral izroditi vsaj kakšen napovednik, ki bi pokazal nekaj igranja, a stvari so se nato zaustavile v maju. Sony je namreč poprosil svojega zadnjega partnerja Bungija, ki je zdaj že stari maček večigralskih preizkušenj, saj je preko dvojca iger Destiny pridobil ogromno izkušenj in denarcev, poprosil, da si od bližje ogleda Factions 2.0 in ta nad videnim ni bil navdušen.

Od tu so šle stvari samo še navzdol. Sony naj bi zapovedal zmanjšanje ekipe, ki dela na Factions 2.0 in jih preusmeril na druge projekte, novo poročilo iz strani Kotakuja pa pravi, da sicer projekt ni bil preklican, a je bil zamrznjen, tako da na njem očitno ne dela več nihče. Ko enkrat razvijalec postavi zadevo “na mrzlo” to ne pomeni nič dobrega in čeprav se zna ekipa vrniti v nadaljnje kovanje kode, si v današnjem tempu izdajanja novih iger preprosto ne moreš privoščiti, da bi kar tako nekemu projektu zaustavil razvoj, če ga ne nameravaš preklicati.

Novo poročilo je k temu še dodalo, da je val odpuščanj, ki te dni na vseh straneh tepe igričarsko industrijo, prispel tudi do razvijalca Naughty Dog. Odpuščenih naj bi bilo nekje 25 ljudi, večina njih pa naj bi se ukvarjala z nadzorom kakovosti (QA), oddelek, ki je zabeležil večja odpuščanja tudi pri založniku Team17. Vsi odpuščeni naj bi bili zunanji izvajalci, tako da ni bil nihče odpuščen iz “jedra” ekipe, a vseeno je to lep pokazatelj, da pred odpuščanji niso varna tudi tista največja imena.

the last of us

Prav tako pa očitno ne velja več teza, da si razvijalci lahko privoščijo svoj čas in izbirajo projekte po mili volji. Naughty Dog je eno največjih imen igričarske industrije in njegovi franšizi Uncharted ter The Last of Us sta tako veliki, da sta spočeli dobro gledan film in serijo, ki je na HBO-ju krasila vrh lestvic gledanosti. A tudi oni so se očitno morali odpovedati razvoju projekta, ki je zašel v težave in zdaj zagotovo dela na The Last of Us Part 3 – julija so na splet ušle informacije, ki naj bi razkrile zgodbo tretjega dela, ta naj bi predstavila pet povsem novih junakov, ki poskuša preživeti na obrobju mesta.

Call of Duty Modern Warfare 3 pokazal vzdušni večigralski napovednik

Bliža se tisti čas leta, ko bomo v svoje roke dobili frišen Call of Duty. Za letos se pričakuje zaključek trilogije Modern Warfare, kar pomeni, da bomo gledali napeto enoigralsko kampanjo, ki nas bo letos namesto streljanja civilistov na letališču raje posedla na letalo, ki ga bo treba ugrabiti, nakar bo situacijo moral razrešiti vedno prisotni Captain Price in njegova ekipa.

Tudi večigralstvo bo zabavno in bo letos lepo zabrenkalo po notah nostalgije. Modern Warfare 3 bo namreč vseboval predelane mape iz igre Modern Warfare 2, a ne tiste lanskoletne ampak verzije iz 2009, ki je vsebovala nekaj res legendarnih aren. Predelanih bo kar 16 map tako da se bomo lahko znova streljali po arenah Afghan, Derail, Estate, Favela, Karachi, Highrise, Invasion, Quarry, Rundown, Rust, Scrapyard, Skidrow, Sub Base, Terminal, Underpass in Wasteland.

Čas izida končne verzije se naglo približuje, zato je založnik Activision za nas pripravil nov napovednik, ta pa je namenjen ekskluzivno večigralstvu. Ni kaj, če zna Activision kaj delati so to vzdušni videi, ki ti vzbudijo zanimanje, pa čeprav si si za letos sveto zaprisegel, da se novega CoD-a na noben način ne misliš dotakniti. Frišni napovednik vsebuje veliko streljanja, eksplozij, vožnje z oklepniki in frčanja z nadležnimi droni, vse skupaj pa spremlja vzdušna glasbena spremljava Eminema in njegovega komada ‘Till I Collapse.

Activision namerava bolj podrobno predstavitev večigralstva, ki bo letos vsebovalo tudi Zombie način, zraven pa bomo dobili še vpogled v novo mapo za Warzone 2.0 in v ločen naslov Warzone Mobile. predstaviti 5. oktobra, le dan za tem pa se bo zgodila beta, ki pa bo na voljo samo za konzoli PlayStation 4 in 5 in to samo tistim, ki so igro prednaročili. Temu bo sledila še ena odprta beta za PC ter Xbox One in Xbox Series X, vsi ti igralci pa se bodo lahko med testiranjem zabavali in streljali na istih strežnikih.

Call of Duty Modern Warfare 3 ima poln izid načrtovan za 10. november. Prednaročniki boste dobili zgodnji dostop do kampanje – to bo moč preigrati že od 3. novembra dalje.

EA Sports FC 24 – novo ime, stari obrazi

Nogometni seriji FIFA na naši strani v preteklosti resda nismo posvečali preveč pozornosti, čeprav to ne pomeni, da morda nogometa ne bi marali. FIFA je bila dejansko tista prva igra, ki sem jo pognal na svojem lastnem PC-ju in to je bila verzija nogometa z oznako 98, ta pa je bila za tisti čas tako napredna, da si žogo lahko nabijal znotraj telovadnic in ne samo na zelenih igriščih.

Od svojih skromnih začetkov je FIFA šla skozi več iteracij, založnik EA pa jo je pridno nadgrajeval, nakar je pogruntal, da lahko preko mikrotransakcij zasluži tako enormno količino denarja, da se mu v bistvu sploh ni treba truditi z razvojem kakšnih drugih iger. Stvar je postala celo tako dobičkonosna, da je več držav preprosto prepovedalo igranje FUT-a, s polnim imenom FIFA Ultimate Team, a to EA ni preveč zabolelo, saj je igra še naprej rasla, dokler ni založnik nabral dovolj vez in poznanstev, da se je odločil ločiti od imena FIFA, ki je zase zahtevalo drago plačevanje licenčnine in tako se je rodila nova virtualna simulacija nogometa EA Sports FC 24.


Razvojna ekipa: EA
Založnik: EA
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
NakupSteam, PlayStation
Datum izida: 29. september 2023
Igrano na: PS5


NAPOVEDNIK


Novo ime bi moralo s sabo potegniti tudi povsem svežo igralno formulo, ki bi se znebila ostankov preteklosti in zadihala s polnimi pljuči. Vsaj tako je EA promoviral to preobrazbo, ki je zdaj, zaradi umika vseh prejšnjih FIFA naslovov s trga, poleg eFootballa še edini takšen izdelek, ki ga lahko kupimo virtualno ali fizično.

Ampak temu ni čisto tako. FC 24 je pač FIFA, le da bomo zdaj morali zapisovati z novim imenom, ki gre nekam težje iz jezika.

Začetni vtisi niso ravno dobri. Nisem preigral veliko FIF, a pri vseh sem bil navajen, da me je v glavnem meniju pričakala neka vzdušna glasba, medtem ko je tule vse nekam preveč umirjeno. Še ozadje je skoraj povsem črne barve, kot da se dizajnerji pred izidom niso bili zmožni dogovoriti glede finalne oblike, zato so vse skupaj pač poslali na trg v nedokončani verziji.

EA SPORTS FC 24
Na slikah stvar od daleč morda ni videti impresivno, a stvar se spremeni ko igro vidiš v gibanju na večjem televizorju.

Izbiramo lahko med klasičnim hitrim spopadom dveh moštev, potem je tu Volta, ki se je spomnimo iz prejšnjih poglavij, nakar je tu seveda tudi Ultimate Team in pa grajenje svoje kariere, kjer si lahko ustvarimo svojega nogometaša ali pa raje skočimo v menedžerske posle in pod prste vzamemo vodenje celega kluba. Na izbiro imamo vse tiste najbolj popularne lige, a žal slovenskih klubov ne boste našli, saj je pač Olimpija predraga, da bi prepustila svojo licenco za vaške igre kot je FC 24.

Večina igralcev bo najbrž vse dodatne igralne načine spregledala in se takoj spravila v igranje načina Ultimate Team, ki tudi letos deluje na način prejšnjih let. Sestavimo si lahko sanjsko ekipo nogometašev in to iz različnih obdobij nogometne zgodovine. Tako lahko v ekipi držimo oba Ronalda, ki jima v obrambi priključimo še Roberta Carlosa. To mešanje ekip ni nič novega in sestavljanje takšnih ekip so sanje za marsikakšnega privrženca nogometa, ki nato lahko svojo izbrano vrsto popelje tudi v večigralske obračune.

Trik Ultimate Teama je dejstvo, da ti legendarni nogometaši niso kar sami od sebe odklenjeni, ampak jih morate pridobiti preko kart, te pa si lahko zaslužite preko igranja tekem, a to traja zelo dolgo, zato EA ponuja odklepanje preko plačila resničnega denarja in to je tisti glavni razlog, da nekateri v teh igrah zapravijo stotine, če ne celo tisoče evrov, saj pri plačilu ni garantirano, da boš odklenil zaželenega nogometaša, zato so nekateri to prakso označili za hazardiranje.

EA SPORTS FC 24
Razvijalec je veliko časa vložil v verno predstavitev proslavljanja zadetkov.

No, mikrotransakcije so tudi tokrat prisotne, Ultimate Team pa letos vsebuje dve novosti. Preko opravljanja posebnih zastavljenih objektivov lahko karte in s tem igralce izboljšujete, EA pa je letos v Ultimate Team prvič vključil tudi ženske igralke. Ta odločitev bo nekatere zagotovo pogrela, saj EA pri statistikah ni delal razlik med ženskimi in moškimi igralci tako da se igralka Alexia Putellas iz Barcelone brez skrbi lahko postavi ob bok Kylianu Mbappeju, ki nosi isto splošno oceno. Koliko je to realistično je stvar druge debate, a dejstvo ostaja, da je EA tu storil veliko potezo glede enakopravnosti obeh spolov v virtualni simulaciji nogometa.

Igralna formula ostaja enako slastna kot prej. EA je letos še bolj nadgradil sistem animacij, ki se tokrat imenuje HyperMotionV Volumetric Technology, kar služi bolj vernemu posnemovanju potez igralcev iz resničnega življenja. Vsak od zvezdnikov vsebuje svoje prednosti in posebne sposobnosti, tu imenovane PlayStyles. Mbappe denimo poseduje oznako Rapid, kar pomeni, da lahko v napadu naravnost eksplodira v hitrosti, zato je bolje za vas da imate na nasprotni strani branilca, ki bo kos tej nalogi. Nadzor nad žogo letos vsebuje resnično veliko fines, čeprav animacije še vedno niso povsem takšne kot bi jih gledali v televizijskih prenosih. Pri vodenju žoge se vidi tista desetinka sekunde, ko se animacije preklapljajo med sabo in še posebej je to opazno, ko zabijemo gol in mora animacija preklopiti na način proslavljanja.

EA SPORTS FC 24
Ženske si v Ultimate Teamu zdaj delijo igrišče z moškimi, kar bo zagotovo pogrelo kar nekaj ljudi.

FC 24 sem igral na konzoli PlayStation 5 in kakšnih težav, zatikanja ali pa nepravilnih animacij nisem opazil. Lepo je izrabljen tudi igralni plošček DualSense, ki da vodenju žoge še tisto češnjico na vrh torte, čeprav sem moral izklopiti mali zvočnik na kontrolerju, saj mi je sčasoma sodnikovo piskanje šlo na živce.

EA Sports FC 24 je tako na koncu samo nova nadgradnje prejšnjih iteracij franšize FIFA, kar bo oboževalcem prijalo, tisti, ki pa ste od novega imena pričakovali tudi kaj več kot je denimo kakšen nov zanimiv igralni način ali pa morda zmanjšanje mikrotransakcij pa boste od končnega izdelka bržkone razočarani. Veterani se boste v novi simulaciji nogometa počutili kot doma, novinci pa se pred resnim igranjem najprej spravite v preigravanje uvajalnega dela, ki je presenetljivo zahteven, a njegove lekcije so nujne za kakršnekoli resne obračune.

20 let po izidu igralci še vedno odkrivajo nove skrivnosti znotraj igre Silent Hill 3

0

Maja letos smo praznovali 20. rojstni dan ene najboljših atmosferičnih grozljivk Silent Hill 3. Tretji del te popularne franšize je v analih zgodovine bil večkrat spregledan, saj sta veliko bolj popularna prvi del, ki je to serijo započel in igralcem prvič predstavil preživetveno grozljivko, ki se ne vrti samo okoli zombijev in drugi del, ki nam je pričaral res tragično in globoko povest protagonista Jamesa Sunderlanda.

Sam sem veliko oboževalec vseh štirih delov, ki jih je na začetku drugega tisočletja spočel zdaj pokojni razvijalec Team Silent in tudi za tretji del gojim veliko ljubezni. Še danes se spomnim enega dela iz igre, ki se zgodi na začetku, v njem pa vidimo junakinjo Heather, ki se vozi v avtu z detektivom Douglasom in leta 2003 sem bil odpihnjen nad vizualno prezentacijo, ki je še danes videti impresivna in si jo lahko ogledate v zgornjem video oknu.

Igra je, tako kot je bilo to v primeru drugega dela, vsebovala cel kup skrivnosti in podrobnosti, ki so jih igralci nato odkrivali še leta. Ena od teh je bila razkrita nedavno, saj je nek uporabnik X-a odklenil kamero in se na ta način sprehodil skozi stopnjo na način, ki ga igralec ne more izvesti, pri tem pa je naletel na sila zanimivo podrobnost.

Preiskana stopnja se nahaja na lokaciji Hilltop Center, to pa Heather obišče na začetku, v eni sobi pa naleti na banjo, ki ji odpre pipo, ta pa nato banjo napolni s krvjo, s tem pa Heather sproži tudi prehod v alternativno dimenzijo Otherworld, ki s sabo prinese kreature iz najhujših nočnih mor.

Ta banja je hudo zanimiva, saj če odklenemo kamero lahko vidimo, da je iz nje napeljana cev, ta pa vodi vse do trupla, ki ga najdemo ob vstopu v sobo. Iz ubogega mrtvaka vodi še ena cev, ki je napeljana do tuša, a žal tega pri igranju ne moremo sprožiti – se nam pa dobro svita, kaj bi iz njega priteklo, če bi zavrteli pipo.

Odkritje je na X-u pohvalil tudi nihče drug kot Masahiro Ito, ki je pri razvoju iger Silent Hill priskrbel dizajn in ideje, ki se lahko izrodijo iz najbolj pokvarjenih kotičkov človeškega uma. Ito je tisti, ki je zasnoval slavnega Pyramid Heada iz Silent Hill 2, pri primeru te banje pa se je pohvalil, da je sam zasnoval to sobo in da je končno nekdo našel to skrivnost, ki je bila očitno nerazkrita dolgih 20 let.

Morda se komu ne zdi ta stvar sploh vredna omembe, a po drugi strani kaže na ljubezen in zagnanost, ki jo je takrat razvijalec Team Silent gojil do te franšize. Kljub temu, da brez moddanja nihče ne bi odkril teh cevi, se je nekdo potrudil in za njih ustvaril 3D model ter tako še poglobil igralno izkušnjo in svet, ki že tako prekipeva s podrobnostmi.

Pravi kriminal je torej dejstvo, da Silent Hill 3 lahko dandanes igramo samo preko ostarelih konzol ali pa se poslužimo emulatorjev. Igra namreč ni na voljo na digitalnih servisih in čeprav je založnik Konami na GOG porinil četrti del, predhodniki te sreče niso imeli.

Franšiza Silent Hill se te dni sicer zopet prebuja. Konami je napovedal cel kup novih projektov in med njimi bo obnovo dobil tudi drugi del. A te originalne igre bi si definitivno zaslužile več spoštovanja, saj gre za resnično legendarne izdelke, ki bi ob digitalnih izdajah zagotovo našle nove navdušene igralce.

Fallout 76 bo decembra prejel povsem nov dodatek

Čez nekje tri tedne bo igra Fallout 76 praznovala že svoj 5. rojstni dan, kar je hvalevreden dosežek za to večigralsko igro, ki je imela pri izidu ogromne težave. Razvijalec Bethesda Game Studios pa se slabim kritikam navkljub ni predal in je v igro vztrajno vpeljeval nove posodobitve, dodajal brezplačno vsebino in tako se je Fallout 76 sčasoma priljubil igralcem. Stvar je dandanes tako priljubljena, da ima na Steamu več pozitivnih vtisov kot pa nedavno izdani Starfield, čeprav ima seveda sveži Starfield trenutno veliko več istočasnih igralcev, preko novih posodobitev pa bo njegova ocena zagotovo še zlezla navzgor.

Skratka, Fallout 76 danes ni več tisti naslov, ki bi se mu vsi posmehovali, zanj pa še vedno razvijajo novo vsebino. Igra je prejela nekaj večjih dodatkov – nazadnje je med njimi zaživel The Pitt, ki nas je poslal v raziskovanje zaprašenega in s smogom nafilanega mesta Pittsburgh.

Nova razširitev pa nas bo poslala v lučkasto mesto Atlantic City, ki bo, tako kot The Pitt, novo poglavje igralnega načina Expeditions.

Razširitev nam bo predstavila mesto, ki jo je kljub apokaliptičnim dogodkom znotraj sveta Fallout odneslo presenetljivo dobro. Atlantic City prebivalcem ponuja tekočo vodo in elektriko in bi ga lahko za postapokaliptični svet označili za skoraj modernega. A ta uspešnost zahteva svojo ceno, saj se za prevlado mesta borijo tri različne frakcije: Munis, ki je nekakšen približek zakona in skrbi za funkcioniranje mesta; The Showmen, ki skrbijo za atrakcije in zabavo in The Family, ki vam da že po imenu vedeti, da se bavi z mafijskimi posli.

Vse te frakcije v mestu povzročajo napetosti in konflikte, nevarnost pa preži tudi od zunaj, saj gozdovi New Jersey Pine Barrensa rojevajo mutantske gnusobe, ki jih prebivalci mesta niso še nikoli srečali in jim zato predstavljajo veliko nevarnost.

Razširitev vsekakor obeta in bo izšla v dveh delih. Prvi se bo imenoval Boardwalk Paradise, ki bo na testne strežnike prišel že danes, 3. oktobra, polni izid za vse pa je načrtovan za 5. december. Temu bo sledilo drugo poglavje America’s Playground, a zanj zaenkrat datuma izida še nimamo.

Založnika, ki stoji za igrami Worms in Blasphemous, prizadela odpuščanja

Igričarska industrija je v tem letu, še posebej v septembru in aktualnem oktobru, izdala rekordno število iger, vendar pa to ne pomeni, da se založniki kopajo v denarju in da si programerji kupujejo luksuzna večsobna stanovanja sredi Kalifornije. Dogaja se v bistvu ravno nasprotno, saj smo bili v zadnjih nekaj mesecih priča množičnim odpuščanjem.

Industrija se je sredi koronavirus obdobja zaradi vsega povpraševanja po igrah boleče napihnila, zdaj pa, ko je kriza mimo, so upadli tudi dobički, zaradi česar so nekateri delavci postali odvečni. S preveč obsežno delovno silo se v zadnjem letu bori tudi založnik Team17, ki ima svojo bazo postavljeno znotraj Združenega kraljestva. Team17, ki stoji za tako slavnimi franšizami kot so Worms, Blasphemous in Overcooked, že dlje časa dela nepravilne poteze na šahovnici.

Na začetku lanskega leta je želelo podjetje franšizo Worms poriniti v NFT vode, a so naleteli na tako negativni odziv svojih sledilcev, da so idejo zavrgli še v istem dnevu najave. Lani so se nato tudi pojavile obtožbe, da delavci niso dovolj plačani in da delajo preveliko število tedenskih ur, direktor Michael Pattison pa je takrat izjavil, da bodo vse te zadeve preiskali in pri njih ukrepali.

In ukrepali so, saj je Team17 marca 2022 odpustil kar nekaj ljudi, ki so delali kot grafični oblikovalci, takrat pa so zatrdili, da novih odpuščanj ne bo. Morali bi se ugrizniti v jezik, saj je samo včeraj najprej spletna stran Eurogamer poročala, da je založnika prizadel nov val odpuščanj, nakar je založnik novico potrdil za spletno stran VG247. Službo je izgubilo okoli 50 ljudi, večina njih iz oddelja za ugotavljanje kakovosti (QA).

Z njimi se je poslovil tudi prej omenjeni direktor Michael Pattison, ki je na čelu podjetja stal samo dve leti, razhod s podjetjem pa naj bi bil sporazumen.

Team17 je samo eden od založnikov, ki je moral te dni sprejeti težke odločitve. Z ogromnimi težavami se bori tudi založnik Embracer Group, ki je moral po desetletjih obstoja zapreti studio Volition, odpuščanja pa so se zgodila tudi pri razvijalcu BioWare, medtem ko je SEGA preklicala razvoj igre Hyenas, zaradi česar so službo izgubili nekateri člani studia Creative Assembly.

Tudi indie razvijalci so padli na težke čase. Studio Acid Wizard je preprosto preklical razvoj svojega naslednjega projekta, saj je bil ta preveč naporen, razvijalec Mimimi pa je po izdaji frišnega naslova Shadow Gambit skoraj takoj napovedal, da bo izdal še nekaj popravkov in nato za vedno zaprl vrata.

Oktobra nas čaka resnična poplava večjih iger

Po relativni suši izidov večjih iger, ki nas je zaradi koronavirusa prizadela lani, so se v zadnjih dveh mesecih očitno vsi odločili, da je ravno zdaj prišel pravi čas, da nas razvijalci iz vseh strani zasujejo z igrami. Sam že kar sopiham, saj sem v zadnjem mesecu popisal več naslovov kot pa verjetno v pol leta za nazaj in ne samo, da moram skupaj spravljati recenzije za večje naslove – vmes so se vrinili še dodatki, kot je Seperate Ways za Resident Evil 4 in Phantom Liberty za Cyberpunk 2077.

Oktober pa bo še bolj naporen in stavim, da ni težko samo nam opisovalcem ampak tudi igralcem. Nekateri se še zdaj ukvarjajo s preigravanjem Baldur’s Gate 3, nakar je prišel Starfield, zdaj pa jih čakajo še drugi naslovi in noben od teh ni ravno kratek, saj zahteva kar nekaj desetin ur igranja, da sploh ne omenimo lunje v denarnici, ki z vsakim izdanim naslovom postaja večja.

Vendar pa si je treba narediti tudi zalogo za vnparej, saj kdo ve, kdaj nas spet lahko prizadane igričarska suša. Zato si oglejmo nekaj največjih naslovov, ki nas bodo zabavali tekom tega meseca.

The Lamplighter’s League – 3. oktober

Razvijalec Harebrained Schemes je najbolj znan po svoji seriji Shadowrun iger, zdaj pa se vračajo z novim naslovom The Lamplighter’s League, ki do sedaj nosi največji proračun, spremljali pa bomo skupino junakov, ki se v alternativni zgodovini iz leta 1930 spravijo iskati zaklade v stilu Indiane Jonesa, proti zlobnemu kultu Banished Court pa se bomo borili v poteznem načinu.

Assassin’s Creed Mirage – 5. oktober

Serija Assassin’s Creed se bo preko igre Mirage vrnila k svojim začetkom. Tako bomo spremljali zgodbo mladega Basima, ta pa se bo tokrat sprehajal po veliko manjšem mestu in svetu kot pa v sodobnih Assassin’s Creedih, končno pa bo poudarek spet na skrivanju in prikritemu odstranjevanju tarč, kar smo pri tej franšizi že nekaj časa pogrešali.

Forza Motorsport – 10. oktober

Naslednja nova ekskluziva iz strani Microsofta je nov del serije Forza Motorsport, ki letos ne bo nosila zaporedne številke. Čaka nas veliko dirkanja, Motorsport pa za razliko od sestrske serije Horizon, prinaša bolj realistično dirkanje, tako da bodo nadgradnje avtomobila bolj pomembne, ovinke pa bomo lovili po licenčnih progah, tako da se tokrat ne bomo prevažali po obalah in ugaslih vulkanih.

Total War: Pharaoh – 11. oktober

Razvijalec Creative Assembly za nas pripravlja novo izdajo historičnih strategij Total War, ta pa nas bo tokrat odpeljala v bitke starodavnega Egipta. Glede na napovedi lahko pričakujete vse tisto, kar smo od te serije strategij zdaj že navajeni, igro pa bodo pozdravili predvsem tisti, ki Total War radi preigravajo, a ne marajo fantazije, zato so morali dolgo trpeti, preden je razvijalec zaključil z izdajo vsebine za Warhammer 3.

Lords of the Fallen – 13. oktober

Ta mesec zna biti res dober za vse tiste, ki ste zavezani k žanru iger Soulslike. V bistvu se ti igralci zabavajo že od julija, saj je takrat izšel Remnant 2, septembra pa se je rodil tudi odlični Lies of P, za katerega res upamo, da se bo dobro prodal in bo dobil še kak dodatek. Zdaj na sceno prihaja še igra Lords of the Fallen, ki je nekakšen ponoven zagon te franšize, čeprav prvi del ni bil ravno kritiško dobro sprejet. Vendar pa pozabimo na preteklost, saj je prenovljeni Lords of the Fallen v igralnih posnetkih do sedaj bil videti presneto impresivno, tako da upamo, da končni izdelek dostavi vse ponujene obljube.

Marvel’s Spider-Man 2 – 20. oktober

Proti koncu meseca bomo dobili tudi nadaljevanje priznane igre Spider-Man in razvijalec Insomniac Games je v njen uspeh tako prepričan, da nam je že dva dni nazaj poslal kopijo za recenzijo. Drugi del izjemno uspešnega prvenca namerava ohraniti vse tisto, kar je iz originala naredilo eno najbolj uspešnih iger konzol PlayStation 4 in 5, največja sprememba pa bo tokrat dejstvo, da bomo lahko nadzorovali dva Pajkomoža: Petra Parkerja in Milesa Moralesa, med njima pa bo moč prosto preklapljati.

Super Mario Bros. Wonder – 20. oktober

Novi Mario je videti naravnost nor vrelec idej in kreativnosti, ki jih je Nintendo nekako uspel združiti pod en naslov, ki ga bomo sicer nadzorovali iz strani gledanega pogleda, a vmes se nam bo zgodilo toliko stvari, da znamo občasno celo zamenjati perspektivo. Tole je zelo verjetno še zadnji Mario naslov, ki ni predelava in ga bomo gledali na konzoli Nintendo Switch, naslednika Odysseya pa Nintendo zagotovo hrani za lansiranje konzole Switch 2.

Metal Gear Solid Master Collection Vol. 1 – 24. oktober

Zbirka iger Metal Gear Solid v bistvu ni neka resna predelava, saj je Konami v bistvu poskrbel samo za boljšo optimizacijo pri višjih sličicah na sekundo in boljši ločljivosti. A ta kolekcija, ki bo v sebi držala prve tri dele je vseeno pomembna, saj bo prvič pripeljala te igre tudi na PC, kjer smo jih prej lahko poganjali samo preko emulatorjev.

Alan Wake 2 – 27. oktober

Naporni oktober zaključuje še Alan Wake 2, nadaljevanje kultne grozljivke, ki se je prvič rodila leta 2010. Nesrečni pisatelj Alan Wake je še vedno ujet v breznih nočnomorne teme iz katere bo spet poskušal splezati ven, tokrat pa mu bo družbo delala še FBI agentka Saga Anderson, drugi del pa se bo tudi igral drugače od originala, saj bo razvijalec Remedy prvič poskušal ustvariti preživetveno grozljivko v stilu iger Resident Evil.