Originalni Serious Sam: First Encounter je ob izidu leta 2001 hitro osvojil srca svetovne publike, malega hrvaškega razvijalca Croteam pa dvignil med rock zvezdnike gaming industrije. Razvijalec je pridno koval vroče železo in že naslednje leto izdal Serious Sam: The Second Encounter ter zadevo še nadgradil leta 2005, ko je izšel Serious Sam 2.
Žal se je nekje tam Samova zgodba zaključila – vsaj kar se tiče kvalitete. 6 let kasneje je izšel Serious Sam 3: BFE, ki pa je oboževalce serije razočaral. Croteam je od takrat spočel kup predelav in VR različic obstoječih naslovov, ampak vsem je bilo skupno to, da se niso ravno prodajali, razni odvrtki pa so ostali neznanka tudi največjim privržencem.
Vendar se Resni Samo vrača in dve leti nazaj smo dobili kratki dražilnik, ki je napovedal igro Serious Sam 4: Planet Badass. Od takrat nismo dobili ničesar novega, Hrvatje pa so dva dni nazaj začeli namigovati na nekaj novega.
Now, we're not saying some cool news is coming up this week. But we're also not saying it isn't. 💣💥
Vode je dodatno razburkal založnik Devolver Digital, ki je na Twitterju podal pošten namig, da bomo danes dobili nekaj “resnega”. Seveda vsi upajo, da bo ta nekaj novi Serious Sam, najava pa naj bi se zgodila nocoj ob 19.00.
Gonna get Serious tomorrow.
— Devolver Digital (@devolverdigital) May 19, 2020
Zanimivo bo videti, ali je za Sama v današnji industriji še kaj prostora. Igra je svoj navdih črpala iz Duke Nukem franšize, ta pa je z zadnjim delom naredila harakiri. Hrvatje bodo morali dobro prečistiti formulo in za dobro prodajo ponuditi nekaj novega in vznemirljivega.
Današnje internetne poljane so izrodile nov tip gledalcev, ki se jih je v preteklih mesecih oprijel vzdevek “simp”. Žal za zdaj še nimamo pravega slovenskega prevoda (če se ga spomnite, ga brž zapišite pod komentar), a definicija takšnega človeka ni preveč težka.
Gre za moškega (in v 99 % primerov bo to tip), ki redno spremlja prenose v živo raznih deklet in jim donira velike vsote denarja. Čeprav ga njegova junakinja skoraj nikoli ne opazi ali pa se mu vsake toliko le zahvali za donacijo, to simpa ne moti. On je namreč mnenja, da je z žensko navezal nek stik in da igra v njenem življenju neko vlogo, ki je več kot samo digitalna.
Ženske streamerke se zavedajo, da imajo pod palcem lepo število simpov in čeprav večina od njih njihovega obnašanja ne spodbuja, ga niti ne preprečujejo, saj so to pač njihovi največji darežljivci in brez njihovega mesečnega prispevka bi že zdavnaj morale zapreti vrata svojega prenosa v živo in se odpraviti delat kaj drugega. Če potrebujete kakšen primer iz slovenskih tal, si oglejte Injo Zalto, ki je s prošnjo za denar preko Instagrama nase privlekla cel kup takšnih podpornikov, za katere bi si drznil trditi, da jih večina prihaja iz neslavnega simp kluba.
Situacija pri teh navdušencih in podpornikih gre mestoma predaleč in nekateri ljudje svojim internetnim herojem donirajo visoke zneske, pa čeprav potem njim samim ne ostane za najemnino. Takšnih ljudi ni malo in veliko teh revežev je pod svoj vpliv spravila slavna streamerka Pokimane.
Obnašanje “simpov” je par dni nazaj povzel YouTube kanal It’sAGundam, posnetek pa prikaže različne Twitter izjave in komentarje njenih največjih sledilcev in med njimi res najdemo prave bisere patetičnosti. Tipi se dobesedno kregajo, kdo ji bo doniral več in kdo med njimi se bo prebil med lestvico top 10 podpornikov. Nekdo je prestavil dopust z ženo (ja, dejanski odrasel človek), saj je moral najprej donirati Pokimane, en revež pa je zamudil plačilo štirih najemnin ter tako ostal brez strehe nad glavo. Vendar se ne obremenjuje preveč, saj bo spal za Starbucksom in ji preko brezplačnega Wi-Fija podelil ostanek svojega denarja.
Kakor je posnetek zabaven, je tudi več kot očitno, da imajo osebe v posnetku več kot očitno neke psihične težave in potrebujejo nekakšno pomoč. Na tem mestu bi bil morda čas za kakšne spremembe iz strani Twitcha ali pa celo samih streamerjev, a seveda je čakanje na kaj takega utopično razmišljanje.
Kot rečeno, so simpi glavni vir zaslužka takšnih spletnih zabavljačev in ti bodo prekleto delali, da takšnih sledilcev ne izgubijo. Tega se zaveda tudi Pokimane, ki si je nekaj dni nazaj pogledala video in bila nad njim ogorčena.
Video je satiričen, a Pokimane ni bil všeč ne YouTuber, ne njegov sponzor Ridge Wallet. Kot je povedala, se posnetek iz nje dela norca celih 20 minut in komur se zdi biti pametno sponzor takšnemu videu, si ne zasluži biti sponzor pri njej. Ridge Wallet bo tako pri njej blokiran kot oglaševalec, saj s takim podjetjem ne želi sodelovati.
Pokimane in njene izjave so naletele na negativen odziv tudi pri drugih streamerjih. Bowblax, ki je z njo že imel težave, ko je želela umakniti njegov video samo zaradi tega, ker je njegov posnetek vseboval nekaj sekund njenega Tweeta, je izjavil, da če Pokimane ne bi šla prej z njim skozi legalno bitko za video (v kateri je na koncu zmagal), bi poskušala umakniti tudi video It’sAGundam kanala.
Zanimivo je, da je bolj ogorčena nad oglaševalcem kot pa nad samo vsebino, kateri se je elegantno izognila, saj bi prevelika debata o njenih obsedenih sledilcih morda celo privedla do tega, da bi se kakšen simp resno zamislil sam nad sabo, izbrisal svoj Twitch račun in se namesto doniranja streamerki odpravil delat kaj bolj pametnega, kot je denimo pometanje peska sredi kamnoloma.
*Posodobitev: It’sAGundam je izdal nov video, ki služi kot odgovor na Pokimane napad.
7 let nazaj je po televizijskih ekranih strašila serija Hannibal, ki je kljub odlični igralni zasedbi, dobremu scenariju in nadmočni zvočni kulisi nabrala premalo gledalcev. NBC se je tako leta 2015 po samo treh sezonah odločil, da serijo ukine in s tem razburi lep del zvestih gledalcev.
Ustvarjalec serije Bryan Fuller se ni predal in že vse od leta 2015 išče načine, da bi na naše televizijske zaslone pripeljal 4. sezono. Žal mu za zdaj še ni uspelo, a morda nov žarek upanja ponuja pretočni servis Netflix.
Ta bo z junijem začel predvajati vse tri sezone serije in kdo ve – če bo gledanost res visoka, zna kakšen od vodilnih mož odobriti delo na 4. sezoni. Sicer je pet let od zadnjega dela že kar precej dolga doba, a zgodile so se že bolj čudne stvari. Samo poglejte si denimo Twin Peaks, ki je leta 2014 po 23 letih vendarle dobil tretjo sezono.
Tudi če se to ne zgodi, je Hannibal vreden ogleda in pove celotno zgodbo, zato se lahko v gledanje podate brez strahu, da boste na koncu tretje sezone ostali s trdim v roki. Zgodba lepo oriše avanture ljudožerca Hannibala Lecterja, ki ga v seriji odlično upodobi igralec Mads Mikkelsen ter policista Hugh Grahama, ki ga odigra Hugh Dacy, 3. sezona pa pripelje serijo do zadovoljujočega konca, ki pa pusti odprte poti za nadaljevanje.
Bryan Fuller je že povedal, da naj bi 4. sezona sledila knjigi Red Dragon, v peti pa naj bi končno staknili vez z legendarnim filmom oz. knjigo Ko jagenjčki obmolknejo.
Vse pa ni povsem tiho v Hannibal svetu, saj televizijska mreža CBS dela na novi seriji Clarice, ki v glavno vlogo postavi junakinjo filma Ko jagenjčki obmolknejo. Žal pa je že potrjeno, da tam krvoločnega Hannibala ne bomo videli.
Čas za gre nezadržno naprej in tiktakajočo uro najbolj čutimo v sektorju računalniške opreme. Leto 2020 bo namreč zabeležilo konec obdobja 32-bitnih operacijskih sistemov, ki jih je dolga leta nudil Microsoft.
OEMi so te dni začeli dobivati dostop do zgodnje različice Windows 10 sistemov verzije 2004 in pod minimalnimi zahtevami se je znašla nova alineja. Od te inačice dalje bodo vsi OEM proizvajalci morali začeti uporabljati 64-bitne operacijske sisteme, saj Microsoft ne bo več ponujal 32-bitnih različic.
Če imate že naložena 32-bitna Okna, to ne pomeni, da bo vaš operacijski sistem nenadoma prenehal delovati, saj bo Microsoft še vedno ponujal posodobitve in popravke tudi v bodoče. Tako se vaše vsakdanje delo ne bo spremenilo, je pa sedaj že resen čas, da razmislite o nadgradnji. 64-bitna Okna prinašajo veliko prednosti, med drugim podporo za več kot 4 GB sistemskega pomnilnika ter boljšo optimizacijo ter hitrejše delovanje uporabniškega vmesnika.
Navadni uporabniki, ki trenutno berete to novico, imate zagotovo že nameščene 64-bitne Windowse, saj bi se vam drugače sistem zatikal že pri brskanju po spletu. Novo različico Oken 10 verzije 2004 naj bi dobili proti koncu tega meseca.
Založnik 2K Games bo danes povedal nekaj več novic glede prihajajoče obnovljene trilogije Mafia iger. Kot že vemo, bo prvi del prejel popolno grafično prenovo, dvojka pa bo prejela nadgrajeno ločljivost in manjše popravke.
Skrivnost je ostal tretji del Mafia III: Definitive Edition, ki je danes star le 4 leta in je tako še malce premlad za grafično nadgradnjo. Njegov pogon je še vedno močno impresiven in v njem bo po novem bivala tudi napovedana predelava prvega dela.
Kaj naj bi torej pri trojki pomenil podnaslov Definitive Edition? Kakšnih večjih sprememb ni za pričakovati in po vseh verjetnosti bomo dobili osnovno igro, ki bo v sebi držala še paket vseh do sedaj izdanih dodatkov. Razvijalec Hangar 13 je namreč za igro izdal kar nekaj DLC-jev, med katerimi Faster, Baby!, Stones Unturned in Sign of the Times dodajo ogromno nove vsebine na področju zgodbe.
To dodatno potrjuje en uporabnik Reddita, ki je ujel sliko igre v PlayStation trgovini, zase pa bo zahtevala okoli 50 €. In če mu gre verjeti, naj bi že danes dobili prenovljeni igri Mafia 2 in Mafia 3. Žal pa boste morali za popolno predelavo prvega dela še čakati, saj bo ta izšla šele avgusta.
Nekomu je medtem uspelo na PlayStation 4 dobiti že predelano dvojko in spodaj si lahko ogledate 12 minut igranja iz prenovljene verzije.
Kot rečeno, kaj za nas pripravlja založnik 2K bo znano kasneje danes. Osebno upam, da bodo vsaj malce spremenili igralno izkušnjo in ji dodali novo vsebino. Mafia 3 je bila namreč znana po ekstremno ponavljajočem igranju, zaradi katerega je igra pri meni še vedno edino poglavje te serije, ki ga nisem dokončal.
Nekomu se je med tem uspelo dokopati do napovednika za Definitive Edition verzijo igre, ki si ga lahko sedaj ogledate spodaj.
Anthem je morda zmagovalec leta 2019, a žal samo v kategoriji “Igre, ki so nas najbolj razočarale”. Nekaj časa sta si na tem področju izmenjavala udarce z igro Fallout 76, a je slednja z Wastelanders posodobitvijo po kvaliteti splezala za stopničko navzgor in Anthem pustila na žalostnem zadnjem mestu.
Razvijalec Bioware se že dolgo zaveda, da ga je pošteno pokronal, zato je hitro začel delati na dodatni vsebini. Najprej so želeli za igro izdati razna poglavja, a so se nato premislili. Nato so želeli igro rešiti preko sezon, a so tudi to idejo opustili.
Februarja letos je tako prišla najava, da bo Anthem doživel popolno predelavo, ki bo odpravila vse temeljne napake in končno naj bi dobili igro, ki jo lahko od slavnega imena kot je Bioware tudi pričakujemo.
Minil je februar, marec in april, a razvijalec je ostal tiho. Šele par dni nazaj so končno spet nekaj čivknili, žal pa očitno še zdaj ne vedo točno, kaj delajo.
Največji problem pri razvoju Anthema, ki ga odlično oriše ta članek na Kotakuju, je manjek vizije, kaj naj bi Anthem sploh bil. Razvijalec je tako leta skakal med idejami, iz katerih ni bilo nič, tisti pravi razvoj pa se je odvil v samo zadnjem letu. To brezdelje se je očitno preselilo tudi v to delanje popolne predelave, saj se bodo razvijalci šele zdaj resneje vrgli v delo.
Ekipa, ki skrbi za prenovo, šteje samo 30 članov in Christian Dailey, šef studia Bioware Austin je povedal, da je to namerno, saj bodo samo tako lahko bolj okretni pri uresničitvi njihove vizije. Povedal je še, da je sedaj Bioware končno pripravljen delati na vzpostavljenih hipotezah predelave in da želijo biti pri razvoju zelo odprti ter biti v neprestanem stiku s svojimi oboževalci. Povedal je še, da bo to imelo pozitivne in negativne strani, saj bodo igralci lahko plodno sodelovali pri razvoju, a bodo po drugi strani iz prve roke videli, kako se “dela klobasa”.
Prenovljeni Anthem je tako še dolgo stran in vprašanje ostaja, koliko dolgo bo to hecanje z igro podpiral EA. Kakor se zdi, se bo razvoj zavlekel v naslednje leto, takrat pa bomo dobili že nove konzole in s tem tudi nadgrajene igre, ki jim bo Anthem, s to malo številčno ekipo razvijalcev, še težje konkuriral. Naše mnenje: zažgite zadevo in vložite napore v izdelavo novega Mass Effecta ali pa v Dragon Age 4, večigralske zadeve pa prepustite nekomu drugemu.
Založnik Epic Games je s svojim razdajanjem brezplačnih kopij igre GTA 5 sam sebi nabral ogromno pozitivne reklame, a hkrati si je tudi malce škodoval. Njihova radodarnost je namreč zasenčila njihovo veliko razprodajo Epic Mega Sale, ki je bila popolnoma spregledana.
Odkrito povedano, smo razprodajo spregledali tudi mi, kar je velika škoda, saj nudi ogromne popuste tudi za tiste največje igre. Poleg tega dobite za vsak nakup igre, ki stane vsaj 15 €, dodaten bon za 10 €, ki ga lahko porabite pri naslednjem nakupu. Prvi bon dobite vsi, ki se prijavite na njihovo stran, tako da lahko praktično vsakemu popustu odbijete dodatnih 10 €.
V praksi to pomeni, da je denimo Borderlands 3 znižan za 50 % na 29,99 €, temu dodate še 10 € svojega popusta in dobite ceno 19,99 €. Ko je nakup mimo, dobite nov bon za 10 € in nakupovalna mrzlica se lahko nadaljuje.
Poglejmo si nekaj najbolj zanimivih iger, ki si ob teh cenah vsekakor zaslužijo vašo pozornost:
Razprodaja bo trajala vse do 11. junija, poln seznam popustov pa si lahko ogledate preko sledeče povezave. Mimogrede, za zdaj ne kupujte iger Civilization 6, Ark: Survival Evolved in Borderlands: The Handsome Collection, saj naj bi te igre v naslednjih tednih dobili brezplačno.
Zdelo se je, da za igro System Shock 3 ni več nobenega upanja. Pisali smo že o tem, da je razvijalec OtherSide Entertainment praktično odpustil vse delavce in da je projekt praktično preklican in da se čaka samo še na uradno najavo.
Edina rešilna bitka bi bil nov založnik, saj se je stari Starbreeze lani komaj rešil stečajain ni mogel več podpirati razvoja igre. Oče serije Warren Spector je leto nazaj izjavil, da ima sicer razvijalec dovolj denarja, da projekt dokonča sam, a da so vseeno odprti za založnika. Očitno se je pri tem uštel, saj OtherSide že dolgo ne kaže znakov življenja in veliko bi štela vsaj kakšna objava na socialnih omrežjih, a tudi ti kanali so že dolgo tiho.
Vendar morda ni vse tako slabo, saj spletna stran VGC poroča, da sta spletni strani SystemShock3.com in SystemShock4.com v lasti kitajskega giganta Tencenta. Čeprav strani trenutno ne kažejo vsebine, lahko v registru vidimo, da je bil prepis domene narejen mesec nazaj. To je dober pokazatelj na to, da je Tencent očitno postal uradni založnik novih System Shock iger.
Uradno ni še nič potrjenega, a vseeno se zdi, da se je OtherSide za las izognil smrti in morda vendarle dobimo nadaljevanje te precej zaklete System Shock serije. Drugi del je bil namreč odličen, a je zaradi slabe prodaje bil vzrok za smrt razvijalca Looking Glass, člani originalne ekipe pa so nato ustanovili nov studio Irrational Games, ki je prav tako propadel. Na nadaljevanje zdaj čakamo že več kot dve desetletji in držimo fige, da ga tudi dobimo.
Naša spletna stran si že od začetka prizadeva delati na samo eni stvari: pojem igričarstva približati vsem prebivalcem te naše ljube dežele in jih spoznati s tem, da je igranje videoiger hobi, ki ni namenjen samo otročadi.
Za uresničitev tega cilja dnevno poročamo o novih novicah, delamo na recenzijah ter vsake toliko priredimo kakšen večji dogodek v nakupovalnih center, saj tako lahko gaming približamo vsakemu naključnemu “civilistu”, ki se sprehodi mimo štanta. Za širitev te naše vizije so takšni javni prostori veliko bolj priročni, kot pa da se skrivamo v kakšnih odročnih zaprtih prostorih, v katere povprečni Janez nikoli ne bi prostovoljno odkorakal.
Bomo v Sloveniji enkrat napolnili Stožice z e-šport turnirjem?
Zato podpiramo vsak takšen projekt, ki bi si prizadeval razgibati slovensko sceno in e-šport dvigniti na naslednjo raven. V veliko veselje nam je torej najaviti novo e-športno zvezo Slovenije EŠZS, ki si deli naša prizadevanja in ima hkrati tudi svoje ideje in unikatne cilje.
EŠZS si prizadeva doseči predvsem to, da bi v Sloveniji e-šport končno začeli obravnavati kot povsem legitimen šport. To bodo dosegli preko vzpostavljenega dialogom s pristojnimi uradnimi organi ter organizacijo raznih turnirjev in večjih tekmovanj.
Prizadevajo si tudi nuditi podporo klubom, organizatorjem manjših tekmovanj in potencialnim e-športnikom, ki so svojo pot šele začeli in ne vedo, kako in kam naprej. K temu sodi tudi izobraževanje sodnikov in uveljavljanje enega skupnega jezika, ki bo imel do potankosti razdelano te dni nekoliko zmedeno terminologijo.
Vse zainteresirane vabijo na svojo uradno stran, kjer se lahko tudi zapišete v njihovo bazo uporabnikov. Če želimo vladi prikazati, da je e-šport resna zadeva, potem potrebujemo dejanske igralce in številke, ki to tudi lahko dokažejo!
Z novo športno zvezo ne stojijo neki amaterji, ampak izurjeno osebje, s posluhom za igralce in za njihovo želje. O tem lahko pričamo tudi mi, saj smo z njimi sodelovali pri izpeljavi nedavnih Lockdown turnirjev, ki so dosegli rekordne številke glede obiskanosti in stavimo, da se bo stanje pri naslednjih dogodkih samo še izboljšalo.
Pomemben partner organizacije je tudi edini slovenski gaming bar StageOne, ki danes ponovno odpira svoja vrata in v svoj prenovljeni objem vabi vse igričarske navdušence. Najdete jih na Poljanski cesti 19a v Ljubljani, za več informacij pa obiščite njihovo uradno spletno stran.
Slovenija se je tako danes zbudila v nov dan e-športa in pravo veselje bo videti, kako se bo ta športna niša razvila čez naslednja leta. Če želite biti del prihodnosti, obiščite uradno spletno strani E-športne zveze Slovenije, ali pa se pridružite na njihov Discord strežnik oz. obiščite njihovo Facebook stran.
Zdaj, ko imate že vsi nameščene svoje brezplačne kopije igre GTA 5, je morda čas, da si ogledate tudi razne modifikacije. Igra je namreč stara že 7 let in čeprav še danes njena podoba ni za odmet, je skupnost v vseh teh letih že naredila nekaj poštenih grafičnih nadgradenj.
Ena od teh se imenuje NaturalVision Evolved in gre za pošteno in profesionalno nadgradnjo izvirne podobe, ki v igro zapeče cel kup novih grafičnih učinkov. Modifikacija med drugim izboljša vremenske učinke, prenovi sistem osvetljevanja in nadgradi teksture.
Modder Razed je v igro vpeljal tudi ray tracing učinke, ki jih trenutno podpirajo samo NVIDIA RTX grafične kartice, dodal pa je tudi močno izboljšane odseve. Ogromne steklene stolpnice v tej modifikaciji postanejo dih jemajoče, opazno pa so izboljšani tudi odsevi na avtomobilih.
NaturalVision Evolved je pred kratkim izšel v načinu Zgodnjega dostopa in ni brezplačna modifikacija, saj morate avtorju za dostop nameniti denarce na njegovem Patreonu. Modifikacija mesečno nabere skoraj 20.000 dolarjev, kar je naravnost ogromna številka za neko modifikacijo. Za primerjavo: eden najbolj popularnih emulatorjev Cemu mesečno nabere komaj 5 tisočakov, pa je projekt veliko obsežnejši.
Ob taki vsoti keša niti ni čudno, da je razvijalec spočel zgornji profesionalni napovednik, ki bi lahko služil za zgled tudi večjim razvijalcem
NaturalVision Evolved je za zdaj še v razvoju, tako da se priporoča, da še malo počakate na finalno različico in si prihranite glavobole zaradi slabe optimizacije in hroščev.
DOOM Eternal ni slaba igra in to mnenje smo dolgo delili z igričarsko publiko, ki je priznala, da je naslov precej drugačen od prejšnjega dela iz leta 2016, a še vedno kvaliteten in hudo zabaven.
Založnik Bethesda pa se je skozi vikend odločil, da se na mnenje svojih oboževalcev požvižga, zato je DOOM Eternal nenadoma pridobil kontroverzno zaščito Denuvo Anti-Cheat.
To ni tisti običajni Denuvo, ki že dolgo sive lase povzroča sive lase raznim piratskim skupinam, ampak nova zaščita istega ponudnika, ki naj bi ščitila večigralsko goljufanje. Posebnost te Anti-Cheat tehnologije je to, da na vaš sistem namesti sistemski gonilnik, ki nadzoruje zagnana orodja in preprečuje zaganjanje programov za goljufanje. Tako precej spominja na zloglasni Vanguard, ki zadnje čase dviga prah okoli igre Valorant in Bethesda se je očitno odločila, da je vsaka reklama dobra reklama, pa čeprav je ta izjemno negativna.
Zakaj bi DOOM Eternal potreboval tako vsiljivo večigralsko zaščito, če pa gre za primarno enoigralski naslov? No, razvijalec id Software je preko vikenda izdal prvo posodobitev, ki prinese marsikaj zanimivega, med drugim pa želijo v bodoče omogočiti tudi “invazije”. DOOM Eternal bo v slogu Dark Souls iger pridobil novost, ko bodo igralci lahko napadli enoigralske kampanje drugih, kar bo morda spočelo novo PvP sceno. Bethesda očitno želi zavarovati igralno polje, da bo to fer do vsakega, žal pa so se v to podali precej nepremišljeno.
Na Redditu se veliko igralcev pritožuje, da je nova zaščita kvarno vplivala na optimizacijo. Nekateri so pred posodobitvijo dosegali stabilnih 60 sličic na sekundo, po novem pa se igra precej zatika. Na Steamu je igra začela nabirati masovne negativne kritike iz strani jeznih igralcev, ki so poleg tega še razburjeni, da ne morejo več igre vrniti nazaj in dobiti vračila denarja, saj je na Steamu meja za to 2 igralni uri.
Razvijalec Irdeto, ki stoji za Denuvo zaščito, se je odzvalo in v objavi so zapisali, da njihova nova zaščita ne pobira podatke o uporabniku in da ustreza vsem GDPR zahtevam.
Le redki igralci še niso slišali za Terrario, igro, ki smo jo spočetka dojemali kot 2D klon Mincrafta, a jo pozneje vzljubili. Svojčas je šlo za eno izmed najbolj priljubljenih peskovniških iger namiznih računalnikov in Terraria: Journey’s End bo njena poslednja posodobitev.
Po pričakovanjih se bodo pri Re-Logic lotili novih projektov, Terraria pa vseeno ne bo popolnoma zapuščena. Še zmeraj bomo lahko sneli občasne popravke hroščev, novih vsebin po uradnih kanalih več ne gre pričakovati. Nova vsebina bo tako izključno v domeni moderske skupnosti.
Za nami je presneto dolgo obdobje, kjer so nekateri posamezniki razvijalce poznali bolje od lastnih sosedov in nemalo igralcev preseglo 1000h igranja. Kot se za zadnjo nadgraditev spodobi ta s sabo prinaša ogromno novosti, med njimi tudi Journey način, kjer gre za neko obliko kreativnega načina, kjer je možno parametre prilagoditi lastnim željam. Pozabili niso niti na dolgoletne igralce, ki bodo lahko dosedanje znanje preizkusili na težavnosti Master Mode.
Nekaj bistvenih sprememb (vse spremembe najdeš na 2. strani – pod člankom):
Svet se še zdaj ni dobro pomiril od eksplozije, ki jo je sprožil založnik Epic Games, ko je ponudil huronsko popularno igro GTA 5 popolnoma brezplačno vsem igralcem, ki se jim ljubi klikniti sledečo povezavo.
Epic je preko tega dobil ogromno novih uporabnikov in tudi, enkrat za spremembo, pozitivne reklame. Založnik zato namerava kovati železo dokler je še vroče in zadnje govorice kažejo, da bomo čez maj dobili še tri hudo impresivne naslove.
Zadeva je za zdaj neuradna, saj prihaja iz strani oglasa, ki naj ne bi bil za javnost, a je videti precej legitimen. Sicer so najprej krožile govorice, da naj bi Epic naslednji teden ponudil brezplačno igro The Witcher 3, vendar novi dokazi kažejo nasprotno.
V četrtek ob 17.00 naj bi tako brezplačno dobili odlično potezno strategijo Civilization VI, to pa bomo lahko zastonj aktivirali do 28. maja. Takrat nas bo pričakala nova poslastica Borderlands: The Handsome Collection. To je v bistvu paket iger, ki vsebuje v sebi naslova Borderlands 2 ter Borderlands The Pre-Sequel. Ta skupek bomo lahko prevzeli do 4. junija, takrat pa bomo brezplačno lahko aktivirali še preživetveni Ark: Survival Evolved.
Koliko te govorice držijo bomo videli že čez tri dni in če se izza skrivnostnih vrat res odklene Civilization VI, potem je velika verjetnost, da vas s to novico nismo zavedli.
Nov teden, nova brezplačna igra. Le da ta tokrat ne prihaja iz strani Epic Games platforme, ampak iz Steama.
Razvijalec TT Games in založnik Warner Bros sta se namreč odločila ponuditi svojo igro LEGO NINJAGO Movie Video Game ponuditi popolnoma brezplačno vsakemu, ki si lasti Steam račun. Ponudba bo na voljo do 22. maja in ko igro enkrat aktivirate bo vaša ostala za vedno. Za svojo kopijo se preprosto odpravite na sledečo povezavo in jo prenesite na svoj račun.
V LEGO NINJAGO igramo ninje, ki morajo ubraniti svoj svet Ninjago pred zlobnim napadalcem, ki sliši na ime Lord Garmadon. Igra je povzeta po risanem filmu, ki ga lahko gledamo na Netflixu, med igranjem pa se bomo sprehodili skozi 8 različnih lokacij iz filma, vsako od teh pa vsebuje svoj Challenge Dojo. Poleg tega vsebuje igra tudi Battle mape, v katerih se lahko preizkusimo v večigralskem obračunu, ta pa podpira 4 igralce naenkrat.
Ko je založnik Activision napovedal predelavo sedaj že legendarnih skejterščin Tony Hawk’s 1 in 2, verjetno od igričarske množice ni pričakoval tako pozitivnega in navdušujočega odziva. Nenazadnje je bil peti del bolj ali manj velika katastrofa in zdelo se je, da današnja mladež ni več tako navezana na virtualno upogibanje desk s kolesci.
Pošteno so se ušteli, saj je bil odziv ogromen in večinoma samo pozitiven. Activision se verjetno tepe po glavi, da predelave ni spočel že leta nazaj.
Sedaj počasi na plano prihajajo novi detajli in pred kratkim smo dobili povsem nov igralni napovednik, ki je naravnost fantastičen. Moram reči, da me je v igranje prepričalo samo to, da sem slišal stare zvoke deske, tisti zvočni učinki, ko uspešno izpelješ kakšen trik, pa so mi ostali ožigosani v spomin.
Med gledanjem posnetka pa boste opazili še eno zanimivost. Založnik je že potrdil, da se bo vrnila vsa stara zasedba deskarjev, a v videu lahko vidite, da ti izgledajo malce hecno. To je zato, ker je razvijalec znova skeniral vse obraze in v predelavi bomo tako igrali realistično postarane skejterje. Od originala je minilo že 21 let in ob izidu prvega dela je bil znani Tony Hawk star 31 let, danes pa jih šteje že 52. A to ne pomeni, da je svojo desko postavil na klin, saj zna tudi pri svojih 50-ih pokazati kakšen trik mlajši generaciji.
Vsekakor bo malce čudno gledati postarane heroje kot so Tony Hawk, Andrew Reynolds, Geoff Rowley, Elissa Steamer, Chad Muska in Steva Caballero v povsem novi igri in nekako imamo občutek, da bo zadeva izbirna ter da bomo lahko izbirali med mlajšimi in starejšimi verzijami.
Tony Hawk’s Pro Skater 1+2 predelavi bomo lahko igrali od 4. septembra dalje, na PC-ju samo na Epic Games trgovini.
V času pred razvojem sodobnega spleta, ko dostop do informacij še ni bil samoumeven, je veljal preprost princip – težji kot je napajalnik, kvalitetnejši je. Zaradi visoke stopnje učinkovitosti, današnji napajalniki več ne ustvarjajo toliko izgub (oddanih kot toplote), zato tudi ne potrebujejo množice hladilnih elementov.
Posledično zanašanje na težkanje ni pretirano zanesljivo, a se z njegovo pomočjo še vedno lahko hitro otreseš cenenih in peresno lahkih požarnih groženj.
Večji napajalniki so načeloma sposobni proizvesti več moči in prav tako vključujejo naprednejše funkcije (Corsair AX1500i v dolžino meri 200mm, EVGA SuperNova 1600W T2 pa kar 220mm). V zadnjih letih so na trg zašli namenski “minerski” napajalni (v bistvu cenejše alternative 1000W+ uveljavljenih znamk), ki so daljši zgolj zaradi lažjega hlajenja, ob tem pa pogosto šepa tudi kvaliteta.
Mimogrede, za priporočamo branje prvega dela vodiča o napajalnikih, ki ga najdete tule.
Velikost je pomembna 🙂
Velika večina uporabnikov v sistemih uporablja t.i ATX napajalnik – standard večine ohišij. Le ti so večji od formatov SFX in TFX tipov, ki sta namenjena kompaktnim ITX sistemov. Čeravno sta slednja po velikosti manjša, zaradi prilagojene sestave in višje pričakovanje temperature delovanja praviloma dosegata višje ceno za enako moč.
Standardni ATX napajalniki so najbolj priljubljeni, med zgoraj naštetimi, in jih lahko srečamo v veliki večini računalnikov. Zaradi tega so tudi najbolj razširjeni in najcenejši. Med seboj se razlikujejo predvsem po dolžini, vanje pa vgrajujejo 120mm in 140mm ventilatorje. Nekateri izmed kakovostnejših omogočajo pasivno hlajenje.
ATX napajalniki namenjeni kriptokopanju so za domače sisteme najmanj priporočljivi, kljub temu, da jim cena vztrajno pada. Le ti imajo mnogokrat že v osnovi nastavljen izjemno agresiven profil ventilatorjev (kar lahko poznavalec reši z namestitvijo upora ali zamenjavo), s čimer zlahka dosežejo tudi več kot 70 dB. Presneto glasno kajne?
Razlika v velikosti je očitna…
TFX napajalniki so ozki in dolgi, zaradi česar v sebi skrivajo sorazmerno majhen ventilator. Zagotavljanje dovoljšnjega pretoka zraka jih naredi nekoliko glasnejše, ob tem pa dosegajo tudi nižjo nazivno moč – do 400W.
Še od spredaj…
Po dolžini so najmanj obdarjeni SFX napajalniki, ki so namenjeni ohišjem manjših in ožjih dimenzij (ITX). V njih najdemo 80mm ventilatorje, zaradi pomanjkanja prostora pa smo običajno omejeni na do 700W.
SFX napajalnike je z adapterji mogoče namestiti v mesta namenjena ATX sovrstnikom.
Na trgu se pojavlja nov SFX-L format, ki je nekoliko daljši od običajnih SFX izdelkov. Na račun tega lahko proizvajalci 80mm vetrnico zamenjajo z 92mm. Več prostora omogoča doseganje višje moči (do 1000W).
Dejstvo: Mnogi proizvajalci so skozi leta poizkušali z lastnimi formati napajalnikov. Med drugimi je Antec poizkusil vpeljati CPX format, ki se kot mnogi drugi ni prijel.
Žal Anteku ni uspelo doseči splošne uveljavitve standarda, zaradi česar je CPX izginil.
Burja po elektronsko
V zadnjem desetletju postajajo vse popularnejši napajalniki z odloženim vklopom ventilatorja. Le ta se vklopi šele, ko napajalnik doseže določeno stopnjo obremenitve (ali temperaturo). Princip definitivno prinaša svoje prednosti in podaljša življenjsko dobo ventilatorja, a po drugi strani zaradi kopičenja toplote, to vsaj nekoliko vpliva na življenjsko dobo preostale elektronike v notranjosti (semi-pasivno delovanje najpogosteje najdemo pri gold, platinum in titanium napajalnikih). Ne pozabi, višja temperatura znižuje življenjsko dobo elektronike v notranjosti.
Kakovostnejši na tem področju omogočajo zakasnitev vklopa do 40% ali celo 60% obremenitve, med tem, ko se pri manj petičnih vklopi že pri 140-150W (neaktiven zgolj na namizju).
Tukaj na plano stopi več filozofij. Pri BeQuiet na primer trdijo, da je semi-pasivni način nepotreben. Ob uporabi kvalitetnega tihega ventilatorja (v njihovem primeru BeQuiet Silent Wings 3) trditev deloma drži, saj kvalitetnega ventilatorja ob nižjih obremenitvah praktično ne slišiš, kljub temu pa pri zgolj 200 vrtljajih aktivno hladi notranjost.
Corsair je na drugi strani semi-pasiven način vpeljav v praktično vse napajalnike srednjega in višjega cenovnega razreda. Žal lastno konfiguracijo hlajenja preko Corsair linka podpirajo zgolj najdražji AXi, RMi in HXi primerki – ti omogočajo kopico dodatnih funkcionalnosti. Tako lahko izbiraš med eno in večimi 12V linijami, hitrostjo vrtenja ventilatorja (ki jo zaobide termalni senzor v kolikor se notranjost preveč segreje).
EVGA se za nadzor na nekaterih semi-pasivnih izdelkih poslužuje lažje dostopnega stikala, ki omogoča izklop hibridnega delovanja ventilatorja.
Semi-pasivni ventilator je na prvi pogled priročna funkcija, a po drugi strani morda sam ne sodiš med uporabnike, ki so pripravljeni zanj odšteti dodatne kovance. Ob poplavi RGB vetrnic, je jasno, da semi-pasivno hlajenje v mnogo primerih ne doprinese ničesar, saj je ventilator napajalnika mnogokrat zadnja stvar, ki jo bo tvoj sluh zaznal. Preglasijo ga namreč preostali, velikokrat ceneni, ventilatorji. Le kdo je za posamičnega pripravljen odšteti 20€ ali več?
Osebno me je zmotila odsotnost možnosti izklopa funkcije na mojem Corsair RM750W, ki v notranjosti skriva ventilator z drsnim ležajem. Očitno semi-pasivni napajalniki omogočajo tudi prihranek, saj lahko vanje proizvajalci vgrajujejo ventilatorje nižje kakovosti. Zgoraj omenjeni desetletje (toliko je garancije) rednega delovanja zagotovo ne bi preživel.
Kljub odsotnosti mehanskega premikajočega dela (ventilator), s semi-pasivnim pristopom, popolne tihosti vseeno ne dosežemo, saj je nemogoče zadušiti zvok elektronike – opazi se jih kot rahle piskajoče zvoke (uporablja se tudi izraz Coil Whine).
Popolnoma pasivni napajalniki so nekoliko redkejši, saj so jih v kot odrinile semi-pasivne rešitve. Le ti so svoj čas bili namenjeni petičnežem in prav nesramno dragi, saj so ob nadpovprečno visoki učinkovitosti velikokrat imeli ohišje naluknjano bolj od švicarskega sira. Jah, vem, tudi sam poleti najbrž po plaži ne skačeš v puloverju…
Zaščita je pomembna
Ob neuporabi zaščite se lahko zgodi marsikaj. Seveda je govora o napajalnikih in vonj žgoče elektronike nikoli ni pokazatelj česarkoli dobrega. Morda si že opazil napise, kot so OCP, OVP, SCP, OPP…, ampak jim do sedaj nisi posvečal pretirane pozornost? Gre za okrajšave nekaterih bistvenih zaščit, ki v primeru težav zaščitijo preostale dele računalnika, seveda ob predpogoju, da delujejo in so ustrezno nastavljene. Poglejva kaj pomenijo:
OCP (Over-Current Protection) – nadtokovna zaščita za +12V, +3.3V in +5V
Najdeš praktično v vsakem napajalniku z več 12V liniji, kjer se prvenstveno uporablja. Ob tem jem stalnica tudi na sekundarnih linijah. OCP se aktivira, ko tok na posamezni liniji preseže določen limit. ATX 2.2 specifikacije so določale aktivacijo OCP ob linijskem presegu 240VA. Vendar je bila omejitev nekoliko spremenjena v ATX 2.31. Da bi aktivacijo ob napetostnih sunkih odložili, se proizvajalci poslužujejo večih navideznih 12V linij, kjer je vsaka ocenjena na 240VA. Vendarle je v večini primerov aktivacija OCP sprožena veliko kasneje. Do sprožitve zaščite pride pri 130% – 150% prekoračitvi.
OVP/UVP (Over Voltage/Under Voltage Protection) – nadnapetostna/podnapetostna zaščita
Prekine delovanje napajalnika ali zaustavi izhodni tok, ko voltaža preseže varno vrednost. Običajno do tega prihaja pri 110% do 130% preobremenitvi posamične linije – niha od napajalnika do napajalnika
OPP/OLP (Over Power Protection) – zaščita pred preobremenitvijo
Prepreči poškodbe zaradi prekomerne izhodne moči.
SCP (Short Circuit Protection) – zaščita v primeru kratkega stika
Preprečuje smrdeči vonj elektronike zaradi visokih temperatur – sproži se ob kratkem stiku.
OPP/OLP (Over Power Protection) – zaščita pred preobremenitvijo
Se sproži v primeru kratkega stika ali preobremenitve, ko sistem od napajalnika želi več moči od predvidene. Vsak kakovosten napajalnik omogoča vsaj kratkotrajno prekoračitev deklariranih vrednosti. Pri Cooler Master V850 se le ta sproži šele pri 1347W, kar je kar 158% od moči, odtisnjene na etiketi. Manj kakovostni napajalniki mnogokrat ne dosežejo niti deklariranih vrednosti.
OTP (Over Temperature Protection) – zaščita pred pregretjem
Izključi napajalnik, ko senzorji zaznajo prekoračitev maksimalne varne temperature.
Surge Protection – prenapetostna zaščita
Ščiti računalnik pred napetostmi sunki.
Kablovje in priključki
Si kdaj pomislil, da lahko kakovost napajalnika deloma razbereš že iz samega kablovja? Običajno več pozornosti namenimo samemu številu priključkov, nenazadnje jih potrebuješ dovolj, za priklop diskov in grafičnih kartic.
Ampak zaključiva pri samih kablih. Modularni napajalniki nedvomno že na videz delujejo bolj premijsko od navadnih. Zaradi višje cene, k temu mnogokrat sovpadajo debelejši, s tkanino ali plastiko zaščiteni kabli.
Najosnovnejše sestavlja zgolj gruča oblečenih žic. Zaradi ločeno speljanih kablov je urejanja kablovja oteženo, še dodatno zaradi živih barv.
Stopničko višje so s sintetično preobleko prevlečene žice bolj enakomernih barv – običajno rumeno-črna barvna kombinacija (rumena je 12V). Sintetična prevleka, črne barve, lepotičenje ohišja nekoliko olajša, vendar zgolj v kolikor je na zadnji strani dovolj prostora. Nekateri izmed kablov na izhodni strani skrivajo kondenzator.
Zgolj malce bolj premijska izvedenka zgornjega kabla, kjer so vsi sestavni deli oblečeni v črno.
Kot je bilo že zgoraj omenjeno, so tukaj kabli obdani s plastično maso in odtisnjeni skupaj. Zaradi razpredenosti po širini so priročni za manj prostorna ohišja, jih je mogoče lepo speljati tudi po omejenem prostoru.
Kabli, kjer so žičke ločeno oblečene v tekstil, ponavadi pritečejo zgolj visoko-cenovnim napajalnikom, saj so najdražji za izdelavo (kar nekaj uporabnikov jih kasneje dokupi). Ponavadi ob nakupu prejmeš še plastične zareze za spajanje, v nasprotnem primeru bi bilo njihovo vlečenje po ohišju nočna mora.
Navadnež najbrž ne bo niti pomislil na samo debelino kabla, kjer se za enoto uporablja AWG, za manjše število kot gre, debelejši je kabel. Kabel z AWG 10 bo tako mnogo debelejši od tistega z oznako AWG 16 in tudi tukaj velja, debelejše je boljše. Masivnejše žice imajo nižje izgube in se zaradi nižje upornosti manj grejejo. V večini najdeš kable z vrednostjo AWG med 18 in 22, odvisno od varčevanja. Zgolj na najzmogljivejših napajalnikih, namenjenim navijanju, lahko najdeš AWG 16.
Enako velja za dolžino. V kolikor si si kadarkoli že lastil tower format ohišij še predobro veš, da je dobro imeti nekoliko daljše kablovje, ki pa lahko pri ITX sestavi ravno tako povzroča sive lase. V nasprotnem primeru si prisiljen v kompromise, ali še huje, kabli niti ne dosežejo želene lokacije. Seveda lahko vse skupaj sega v drugo skrajnost,kjer so kabli predolgi. Ena izmed rešitev so podaljški, ampak več priključkov kot uporabiš, večja je možnost težav.
Če se v detajle poglobiva še malce bolj. Svet ni idealen in enako velja tudi za kablovje. Čeravno je najbolje imeti ločen kabel za vsak priključek (nižja obremenitev), se proizvajalci pogosto poslužujejo dupliranja, kar vodi v večanja upornosti in nepotrebnega gretja.
Ne-optimalno, snop kablov je nekoliko ožji, a obremenitev povečana.
Iz tehničnega vidika spodnji kabel velja za boljšega, a težava se lahko pojavi, v kolikor v ohišju nimaš dovolj prostora za dodatno debelino.
Vsak priključek ima lasten kabel. Dobra praksa, a urejanje je zaradi debeline nekoliko oteženo.
To biti slabo…Mojster Miha pravi dobro…
Modularen ali ne?
Modularni napajalniki so si v zadnjih letih utrli svojo pot na množični trg, saj nad 60€ že stežka najdeš kakšnega brez te funkcionalnosti. Že res, da izgledajo bolj premijsko in je njihovo kablovje mnogo lažje “preobleči”. V realnosti do izraza pridejo predvsem močnejše enote, kjer bi bilo sicer kablovja preprosto preveč. Pri 400W napajalnikih kakšne večje razlike nedvomno ne bo, lahko pa v zameno prejmeš krajši in cenejši izdelek. Priključki za modularne napajalnike namreč napajalnik podaljšajo, kar je v manj prostornih ohišjih lahko ključnega pomena.
Opozorilo: Pri modularnih kablih skupen standard ne obstaja. To pomeni, da ima vsak proizvajalec nekoliko drugačno vezavo in ob mešanju modularnih kablov, se vonju zažgane elektronike ni moč izogniti. Venomer pazi, da jih med seboj ne mešaš (tudi pri izdelkih identičnega proizvajalca).
Na trgu lahko opaziš tudi semi-modularne napajalnike. Običajno na njih najdeš vgrajen kabel za osnovno ploščo in občasno procesor (nekateri tudi za grafično kartico).
Primer delno modularnega napajalnika.
Priključki na napajalni strani se pogosto razlikujejo. Popolnoma modularni napajalniki se od delno modularnih razlikujejo le po tem, da je potrebno vsak potreben kabel priklopiti. Ena izmed prednosti je lažja zamenjava ob uničenem kablu in možnost preoblačenja.
Zaradi najnižje cene za najpriljubljenejše veljajo navadni napajalniki z fiksnimi kabli. Na nižjih nazivnih močeh so popolnoma primerna alternativa, saj kablovja običajno tukaj še ni preveč.
Za nama je še 2. svetovalnik, ki ti bo olajšal delo, ob nakupu naslednjega napajalnika. Rek:”Kdor kupuje poceni, kupuje večkrat.” Tukaj še kako presneto drži.
Če spremljate kaj našo stran oz. industrijo videoiger nasploh, potem se zagotovo že zavedate, da ga je nekdaj priznani razvijalec iger Blizzard v zadnjih letih kar nekajkrat pošteno pokronal.
Zdi se, kot da bi padal iz ene katastrofe v drugo in nesreča jim je sledila v vsak projekt. Morda eden največjih neuspehov se je zgodil pri predelavi 18 let stare legendarne strategije Warcraft 3. Predelava te igre je bila namreč garantiran uspeh in analogija bi bila, da postaviš Ronalda pred prazen gol, najbližji branilec pa je 50 m stran.
Minimalna količina truda torej, vendar je Ronaldo kljub temu z žogo zadel satelit in Blizzard je na enak način razhudil še tiste svoje zadnje pristaše. Warcraft 3 Reforged si je tako na Metacriticu prislužil najnižjo oceno vseh časov.
Kakšna je igra sedaj, ko je preteklo par mesecev in se je prah malce polegel? Je Warcraft 3 Reforged res tak kupček govna ali pa so oboževalci pretiravali?
Resnica je, kot vedno, nekje vmes.
Razvojna ekipa: Activision Blizzard Založnik: Activision Blizzard Platforme: PC Link: LINK Datum izida: 28.1.2020 Cena: 29.99 €
Žanr: Strategija
Jezo vseh oboževalcev vsekakor razumem in zgodovinsko nizka ocena me niti ne preseneča tako zelo. Morda novejši igralci sploh ne veste, kako veliko vlogo je Warcraft 3 nosil v zgodovini in kako pomembno je vplival na razvoj vse sorte žanrov.
Warcraft 3 je leta 2002 navdušil vse kritike in pokazal je, da lahko privrženci fantazije svoj dnevni odmerek iščejo še kje drugje, kot pa ob vedno vnovičnem gledanju trilogije Gospodarja prstanov. Ostali razvijalci so hitro začeli kopirati njegovo formulo in rodila se je zlata doba strategij.
Originalna DOTA danes izgleda malce zastarelo, a si vseeno zasluži spoštovanje.
Igra je vsebovala tudi odličen urejevalnik stopenj in trije tipi z imeni Eul, Steve Feak ter IceFrog so iznašli zanimivo mini igro z imenom Defense of the Ancients oz. krajše DOTA. Ta modifikacija je postala huronsko uspešna in nekaj časa se je zdelo, da vsi preigravajo samo ta mod in nihče sploh ne povoha navadnega večigralstva. Valve je leta 2009 odkupil pravice do imena in začel delati na projektu DOTA 2, neki drug razvijalec Riot pa je razvil svoj projekt League of Legends.
Kot vidite si Warcraft 3 brez sramu zasluži naziv legendarne igre, ki bi jo bilo treba obravnavati s spoštovanjem. Zato je treba vsako takšno dotikanje narediti pazljivo, saj kot razvijalec hodiš na tanki črti med starimi in novimi oboževalci, zato je zate bolje, da si vzameš čas in narediš predelavo, kot si zasluži.
Blizzardu v bistvu ne bi bilo potrebno veliko narediti in nihče ni od njih zahteval celovite spremembe formule. Ta strategija ima namreč vgrajene tako močne mehanike, da jo je zabavno igrati tudi danes. Le nadgraditi bi bilo treba grafično preobleko, popraviti animacije in morda malce dodati na zgodbi. To je v bistvu to, zadevo zapakiraš in pošlješ na prodajne police ter samo gledaš, kako se ti v blagajno stekajo kupčki denarja.
Žal je šel Blizzard v drugo smer.
Najprej moram povedati, da so oboževalci z ocenami na Metacriticu vsekakor pretiravali. Zadeva je namreč daleč od tega, da bi veljala za najslabšo videoigro vseh časov, saj morate za kaj takega samo obiskati Steam in pobrskati po vseh smeteh, ki jih ta trgovina dnevno prejme.
Samo slepec bi izjavil, da grafika ni bila nadgrajena.
Osnova igranja se dveh desetletjih ni spremenila. V kampanji še vedno spremljamo štiri sprte strani, ki ji zastopajo Nočni vilinci, Nemrtvi, Orki ter ljudje. Zgodba pravi, da se Azerothu približuje Legija, ki je v bistvu združenje starodavnih demonov, ki jim je glavno samo to, da zavladajo svetu. Skozi kampanjo spremljate zgodbo posameznih ljudstev in na koncu vam je jasno, da boste za poraz tega sovražnika morali združiti sprte strani vseh taborov in zlobce za vedno poslati nazaj tja, od koder so tudi prišli.
To je jasno vsakemu, ki je kadarkoli prej igral Warcraft 3, a presenečen sem bil, kako sem po vseh teh letih znova padel nazaj v igranje, ki je sestavljeno iz tipičnih strategijskih prvin: grajenja baze, nabiranje surovin (tu sta ti les in zlato), nabiranje vojske ter nadgrajevanje njihovega orožja in oklepa.
Kampanja je praktično ista in razen manjši dodatnih misij, kakšne razširitve štorije ne pričakujte.
Kar Warcraft 3 loči od sorodnih strategij so razni heroji. Ti so ključni dejavniki pri podajanju zgodbe in vsaka od strani vsebuje svoje junake, ki skozi kampanjo nabirajo izkušnje, stopnje in nove sposobnosti. Igra nam vsake toliko malce premeša karte in ponudi misije, kjer nimamo baze ampak moramo preživeti s samo obstoječimi enotami.
Kampanjo in njeno zgodbo je skozi vsa ta leta malce načel zob časa. Kakšne situacije v štoriji znajo danes izpasti malce komične in klišejske, pa čeprav se junaki držijo smrtno resno. Kljub temu izkušnja ni slaba in če zgodbe Warcrafta 3 niste nikoli izkusili, potem vas vsekakor čaka kar nekaj presenečenj in lepo bi bilo videti, če bi kakšnemu mladeniču po vseh teh letih zopet steno okrasil kakšen plakat Arthasa ali pa Illidana.
Seveda ne boste vseskozi gledali vmesnih sekvenc, ampak se boste ukvarjali z glavnim delom te strategije: strategiranjem. Ja, to je beseda.
Zdi se mi, da je Blizzard nekaj delal na težavnosti. Nekatere misije so povsem lahke, zadnja naloga kampanja pa je skoraj nemogoča.
Kar je iz Warcrafta 3 naredilo takšno uspešnico so unikatne sprte strani, saj ima vsaka od njih svoje zgradbe ter enote in igralec mora pristopiti do vsakega igranja na drugačen način. Spremembe so denimo že pri mehaniki grajenja: ljudje pokličejo delavca, ki začne graditi hišo, a lahko vpokličete dodatne delavce in tako hitreje zgradite hišo. Vilinci za svoje grajenje uporabljajo majhne gozdne duhove, ki bajto izrastejo iz tal in na hitrost rasti ne morete vplivati. Spet Orki gradijo s svojim delavcem posamezno in jim ne morete pomagati z dodatnimi delavci, Nemrtvi pa začarajo zgradbo s pomočjo duhovnika in ta raste sama, duhovnik pa lahko vmes zgradi dodatne stavbe.
To je samo en majhen primer raznovrstnosti in ni treba biti genij da uvidiš, da je uravnoteženje vsega tega prava nočna mora. Blizzardu je uspelo skozi leta od izida originala zadevo nekako zbalancirati, da je igranje fer za vse strani, Reforged pa nekih blaznih sprememb na tem področju ne vsebuje. Ne popravljaj, če ni pokvarjeno torej.
Misije v Frozen Throne dodatku so veliko bolj raznovrstne kot pa v originalni kampanji.
Ko je enkrat grajenja konec, se boste spustili v bojevanje in spet ima vsaka stran cel kup različnih enot, vsaka od njih pa ima svoje slabosti in prednosti. Enote držijo različne oklepe in napade, vse skupaj pa gre po sistemu kamen, papir, škarje. Orkovski jahači volkov denimo so zelo dobri pri podiranju stavb in nosijo mreže, s katerimi lahko sklatijo leteče enote, a so pri pretepanju drugih enot praktično neuporabni. Človeški duhovniki lahko zdravijo in ob nadgradnji dodajo enotam posebni oklep, a so ekstremno šibki in jih je pametno držati v ozadju. Ogromne hodeče Nemrtve enote Abominationi imajo ogromno zdravja in močno udarijo, a magični napadi jih hitro zmeljejo v prah, prav tako ne morejo napasti zračnih enot.
Tako je igranje lep ples mešanja pravih enot, strateškega napadanja in umikanja, razporejanja vojske ter pošiljanje izvidnice. To ni izbirno, ampak od igralca zahtevano na vsaki težavnosti nad Easy. Če boste producirali neprimerne enote in z njimi napadali, znate hitro pokuriti zaloge zlata in lesa, tako da se znate znajti pred bankrotom in ne bo vam ostalo drugega kot pa ponovni zagon misije. Zdi se mi, da je igra v predelani verziji na Normal težavnosti precej lažja, ali pa so morda samo narasle moje veščine, odkar sem igro nazadnje igral kot paglavec. Eno misijo sem poskusil preigrati na Hard, a preskok težavnosti je bil naravnost brutalen – če sem prej misijo opravil v pol ure, sem na težji stopnji potreboval debelo uro.
Tako, opisali smo osnovno vsebino in igranje igre za vse novince, sedaj pa se odpravimo raziskat, kaj Reforged prinaša novega.
Ena bolj smešnih stvari so tornadi, ki jih sprožijo čarodeji, saj zaradi hrošča karakterji preprosto obstanejo v zraku. Ta hrošče je po mesecih od izida še vedno prisoten.
Grafično je igra brez dvomov dobila znatno nadgradnjo. Veterani bodo morda preferirali staro podobo in s tem ni nič narobe. A samo slepec bi trdil, da Reforged grafike ni nadgradil, je pa res, da tega ni naredil povsod. To je še posebej očitno pri talnih teksturah, drevesih in vodi, ki nekako ostajajo iste kot prej. Lahko pa sedaj uživate v veliko bolj podrobnih herojih in zgradbah ter boljših 3D sličicah v orodni vrsticah. Osebno mi je nadgradnja všeč, in čeprav se zdi morda malo risankasta, je treba vedeti, da je tudi originalni Warcraft 3 vizualno izgledal precej otroško. In da, tudi takrat so se nekateri nad tem močno pritoževali.
Žal Blizzard ni nadgradil vmesnih sekvenc, ki so ustvarjene s pomočjo pogona. Kljub temu da smo v napovednikih videli veliko bolje odigrane sekvence, se je razvijalec odločil, da zadeva ni vredna truda. Karakterji med interakcijami tako samo stojijo kot voščene lutke in kažejo nekaj animacije, a to je daleč od tistega polnega potenciala, ki ga je imel Blizzard na robu roke. Velikokrat se pri kakšni potezi razvijalca sprašuješ, zakaj niso naredili tega in tega, a Blizzard je prvi, ki je dejansko že pokazal napredne vmesne sekvence in potem tega ni izpolnil. Grdo, res grdo in glede na to, da imajo na uradni strani napovednik, ki kaže te boljše animacije, bi lahko to kdo označil kot poskus lažnega oglaševanja.
Dodane je bilo tudi nekaj dodatne vsebine, vendar ta pretirano ne razširi zgodbe ali pa česa podobnega. Med nekaterimi misijami boste samo opazili nove opcijske naloge, ki pa so v glavnem namenjene zavlačevanju igralnega časa. Tisti, ki ste kampanjo preigrali že neštetokrat, boste morda nove vsebine veseli, pa čeprav je ta v bistvu samo nabiranje različnih predmetov po mapi ali pa pobijanje dodatnih čarodejev.
In… To je v bistvu to od nove vsebine? Žal Blizzard nečesa novega ni dodajal in razen grafične nadgradnje, ki ni narejena v popolnosti in parih ekstra misij, starejši igralci ne boste dobili ničesar novega. Dobra novica je, da so vsaj vključili vso vsebino in v paket je vključena tudi razširitev The Frozen Throne. Ta lepo nadaljuje zgodbo in je tudi precej težja od osnovne igre, Blizzard pa je tudi poskrbel za precej bolj razgibane naloge kot je denimo upravljanje treh različnih baz hkrati, s tem da ima vsaka od njih svoje enote in zgradbe.
Boste pa zagotovo jokali nad kriminalno razdrtim večigralstvom. Blizzard je namreč odstranil delanje turnirjev in čakalnice, kjer so igralci lahko spregovorili kakšno besedo. Manjkajo tudi lestvice in delanje klanov, kar je bila velika privlačnost originala in je slaba napoved za morebitno ešport sceno. Nad tem sem hudo razočaran, saj je Warcraft 3 dejansko edina igra, v kateri sem se rad preizkušal v večigralstvu in v letu 2020 bi pošteno pasal kakšen večji turnir iz te igre. Žal glede na to, da Blizzard tudi po mesecih od izida še vedno zadeve ni popravil, iz te moke očitno ne bo nekega hlebca.
Največ škode je utrpelo večigralstvo.
Težave se tu ne nehajo, saj je želel Blizzard omogočiti igranje med lastniki originalne igre in Reforged različice. Kakor je namera hvalevredna, je za sabo potegnila kopico dodatnih problemov. Večigralstvo je namreč uničeno tudi v starejši verziji, saj so tudi tam bile umaknjene možnosti ustvarjanja klanov in lestvice. To pomeni, da čeprav nisi kupil Reforged verzije, si moral pred igranjem sneti večjo posodobitev, ki je v bistvu naredila samo to, da je degredirala izkušnjo. Blizzardu je tako celo uspelo kaznovati tiste, ki sploh niso kupili nadgrajene različice!
Warcraft 3 Reforged morda ni največja katastrofa na svetu, a vseeno gre za precej slabo igro. Če ste si zaželeli striktno samo preigravanja kampanje, potem se boste zabavali, saj je grafična nadgradnja lepa in štorija bo lepo udarila na vaše nostalgične strune. Vendar tudi če ste si zaželeli samo tega, boste nategnjeni, saj bi se morala igra prodajati za pol manj. Optimistično gledano je Warcraft 3 Reforged vreden nekje 15 €, Blizzard pa zahteva še enkrat toliko.
Vse ni povsem zanič, a med igranjem imaš občutek, kot da je razvoj bil nenadoma samo presekan in je zmanjkalo denarja. Tako je veliko stvari izpeljanih samo na pol.
Uničeno večigralstvo in kaznovanje lastnikov starejših kopij igre je naravnost neverjetno in žalostno. Mislim, da je Warcraft 3 Reforged prva predelava, ki namesto nadgradnje dejansko vzame vsebino in to tudi tistim, ki pri predelavi niso imeli ničesar.
Ampak kar najbolj zamerim tej predelavi je samo ta velika nesramnost razvijalca, ki do te legendarne igre ni vložil trohice spoštovanja. Kot da bi se jim šlo za samo hiter zaslužek in to pri obravnavanju izdelka, zaradi katerega je Blizzard sploh prišel do svojega trenutnega statusa. Sedaj, ko opisujem Reforged se šele zavedam, v kakšen prepad je padel ta razvijalec, ki sem ga nekoč koval v zvezde, on pa je imel mene za cenjenega člana svoje družine. Od takrat je minilo mnogo let in Frosmourne je napadel tudi Blizzard in jih spremenil v žalostno senco samega sebe, ki sedaj igralce vidi samo kot vreče denarja, ki jim je treba čim bolj učinkovito izsesati zlatnike iz denarnice.
Ne sprašujte me, za čim sem točno brskal po Redditu, ko sem naletel na temo te novice, saj se preprosto ne spomnim. Očitno sem bil preveč šokiran ob odkritju spodnje scene, da bi možgani lahko uspešno izvajali operacije in shranili podrobnosti tega šokantnega odkritja.
Če ste si morda leta 2015 ogledali film Pan, ki služi kot preddel Peter Pan dogodivščinam, potem ste zagotovo ob eni sceni gledali malce čudno in zbegano. Mogoče to ne velja za mlajše gledalce, a starejši ste zagotovo ob prvem nastopu kapitana Blackbearda, ki ga igra Hugh Jackman, bruhnili v smeh, ko ste slišali njegovo glasbeno spremljavo.
Scena se začne, ko se Peter na zračni ladji prvič pripelje v Neverland. Začudeno gleda okoli in spodaj vidi tisoče sužnjev in piratov, ki kopljejo v rudnikih za prahom vil. Peter izjavi neumno vprašanje: “Ali je to Kanada?”, medtem pa slišite bučno recitiranje ene hudo znane pesmi.
Gre za komad Smells Like Teen Spirit, grunge skupine Nirvana, ki je v devetdesetih kraljevala glasbenim lestvicam. Pevec skupine Kurt Cobain je leta 1994 pod vplivom drog naredil samomor, zato se te skupine in njene glasbe upravičeno drži precej resen sloves.
Zato praktično nikomur ne bi na konec pameti padlo, da bi njihov najbolj znan komad Smells Like Teen Spirit (ki ga je, mimogrede, Kurt sovražil iz dna duša) vključil v družinsko komedijo. Ne samo, da ga pojejo vsi pirati, na koncu ga odpoje še Blackbeard, ki želi s tem kadrom pokazati svojo slaboritnost, ampak vse skupaj izpade tako zelo nerodno in cringe, da mi še zdaj ni jasno, kako je ta zadeva prišla v finalno verzijo filma.
Režiser Joe Wright je po izidu filma pojasnil skrivnostne okoliščine te scene. Pesem prvotno ni bila v scenariju, saj bi moral samo Blackbeard vkorakati na ladjo in podati govor. A med snemanjem je snemalna ekipa priredila tabor sproščanja, kjer so se igralci malce podružili, Hugh pa je tako lahko spoznal druge pirate. Med tem druženjem se je enkrat na zvočnikih pojavila ta pesem, vsi so jo začeli prepevati in Hugh Jackmanu se je potem zdelo pametno to pesem vključiti v finalni produkt.
Na nek način sem prav vesel, da je bila zadeva izpeljana tako, kot je bila, saj je ta scena lep dokaz, zakaj je včasih dobro, da igralci preprosto igrajo, scenarij pa prepustijo bolj talentiranim osebam. Nič čudnega potem, da film drži na IMDbju katastrofalno nizko oceno 5,7.
Človek bi si mislil, da če se odpraviš na najvišjo goro na svetu, potem se boš moral za nekaj časa posloviti od interneta in sodobne tehnologije.
Vendar je resnica drugačna, saj je vzpon na Mount Everest presneto drago opravilo, ki si zasluži tudi nekaj razvajanja. Ne razumite me napak: najvišja gora na svetu še vedno letno pobije lepo število preveč pogumnih planincev. A sedaj boste vsaj umrli v stilu in med zmrzovanjem v snegu boste lahko svetu prikazali še zadnji sebek.
Kakor se morda sliši smešno, ima sedaj Mount Everest 5G omrežje. Za ta neverjeten podvig sta se združila China Mobile Hong Kong in Huawei, ki sta na višini 6500 metrov postavila najvišji 5G oddajnik na svetu. Oziroma oddajnik sploh.
Podvig vsekakor ni bil mačji kašelj. Pri gradnji je sodelovalo več kot 150 delavcev, ti pa so položili 25 kilometrov optičnega kabla. Velik problem je predstavljal transport, saj materiala za gradnjo ne moreš na takšno lokacijo prevažati s tovornjaki. Zato so jim prav prišli domači jaki, ki so na svojih plečih prenesli ves potreben material za gradnjo oddajnika.
Na baznem taboru Everesta (5300 m in 5800 m) so najprej postavili 3 oddajne 5G antene, nato pa so na višini 6500 m postavili še dve. 5G tehnologijo naj bi uporabili za namene povezovanja planincev, preko nje pa želijo ugotoviti tudi pravo višini gore Mount Everest, ki je trenutno ocenjena na 8848 metrov.
Telefona OnePlus 8 in 8 Pro v sebi vsebujeta res impresivno strojno opremo, vse skupaj pa poganja dolgoživa baterija, ki novi iPhone SE prekaša za več kot polovico daljšo življenjsko dobo pri enem polnjenju.
Gre za trenutni vrh ponudbe podjetja OnePlus, ki pa ima tudi visoko ceno. Zaradi nje nekatere kupce težko prepričaš v nakup, pa čeprav ima tvoja naprava močan procesor in 120 Hz osveževanja zaslona.
Takšne stranke pa bi mogoče znala prepričati kamera, ki uporabniku omogoča gledanje skozi nekatere plastike. Zadeva se morda sliši kot neka tehnologija prihodnosti, a v bistvu za njen izkoristek ne potrebujete nobene dodatne opreme, ampak morate v rokah držati samo napravo OnePlus 8.
Whoa – OnePlus 8 Pro's "color filter" camera can see through some plastics that don't have IR shielding. Thanks to @BenGeskin for the idea! 👀 pic.twitter.com/w6DQHd9eNS
Ta ima namreč na zadnji strani vgrajene štiri kamere, ena od njih pa je 5 MP leča, ki služi kot filter barv. To so do sedaj uporabljali za razne traparije, ki so v bistvu samo igranje s slikami. A vse se spremeni, če med slikanjem vklopimo Photochrom filter.
Ta 5 MP leča namreč vsebuje tudi poseben makro senzor za zaznavanje globine, ki v kombinaciji s Photochrom filtrom omogoča gledanje skozi nekatere plastike. Gledamo lahko samo skozi naprave, čigar plastika ne vsebuje infrardeče zaščite. To so razni daljinci, kontrolerji ter TV sprejemniki, zanimivo pa je, da lahko vidimo tudi čez temnejše tekočine kot sta denimo Coca-Cola ali pa vino. Punce pozor, moč je celo videti čez nekatera oblačila.
Zadeva je vsekakor impresivna in če imate OnePlus 8 telefon, potem imate novo zadevo, s katero se lahko hvalite pred prijatelji.
