Konvencija Na meji nevidnega je imela bolj skromne začetke, a kakor je pri teh stvareh v navadi, pridne roke in tradicionalno ter kvalitetno izvajanje dogodka bo slej ali prej pripeljalo do večjega obiska, dokler nisi prišel do točke, ko veš, da ti je zares uspelo. V primeru Slovenije se ta uspeh meri z rezervacijo Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, ki ni poceni in ga za svoj dogodek izbereš samo takrat, ko si prepričan, da boš imel visoko obiskanost, ki bo preko kart pokrila stroške najema in vseh drugih storitev.

Ekipi izza festivala Na meji nevidnega se za obisk enodnevnega festivala ni bilo treba preveč obremenjevati, saj so bile vse karte razprodane dneve preden je dogodek odprl svoja vrata, kar je hvalevreden dosežek – še posebej na račun tega, ker stvar v bistvu niti ni vsebovala kakšnega resnega oglaševanja. Novica o dogodku se je razširila preko kramljanja med bodočimi obiskovalci, letos pa sem prvič obiskal zadevo tudi sam in tako že drugič v slabih dveh mesecih me je sredi Gospodarskega razstavišča zabaval igričarsko obarvan dogodek.

In ta je vseboval precej večjo gnečo kot pa sem jo sprva pričakoval. Seveda sem za razprodan dogodek slišal, še preden sem stopil skozi vhodna vrata, a tako veliki dogodki so običajno razpotegnjeni na vsaj dva dneva, zaradi česar se tudi obisk malce razprši. Tule pa je bila zgodba drugačna, zato sem ob vsemu obisku dobil občutek, da se prerivam skozi množico, ki spominja na prvi dan nemškega sejma Gamescom.

Ljudi je bilo torej veliko, a k sreči je tole dogodek, ki iz vseh strani privleče ljubitelje fantazije in znanstvene fantastike, zato je znotraj vseh dvoran vlada ljubezniva in domača atmosfera. To je en dan v letu, kjer se lahko oboževalci raznoraznih franšiz filmskih, igričarskih in animejevskih franšiz združijo pod eno streho, tisti bolj pogumni pa priložnost izkoristijo za prikaz svojih cosplay kostumov, ki so jim vzeli mesece življenja (in lep kupček denarja za material), nakar ti heroji še oživijo na odru v sklopu tekmovanja, ki je vsebovalo tako široko publiko, da skoraj nisi videl do glavnega odra.

Mislim, da je ravno to druženje glavna poanta takšnega sejma in je tudi razlog tega enormnega obiska, saj gikovska kultura kaplja izza vsakega ovinka in nihče te ne bo čudno gledal, če stopiš do nekega neznanca, mu prijaviš referenco iz neke obskurne mange, nakar se bosta oba samo nasmejala in si izmenjala kontaktne podatke.

S tem pa tudi ne mislim, da na tem sejmu nimaš kaj početi, saj je okoli razpostavljenih ogromno stojnic, delavnic in kotičkov, kjer lahko ročno preizkusiš kakšno igričarsko zabavo. V spodnji dvorani je bilo denimo cel kup štantov z namiznimi igrami in to takimi, kjer je treba vsako detajlno figurico ročno obarvati, za igranje pa naštudirati učbenik pravil, ki je tiskarno stal pravo premoženje. Potem so tu mize, kjer te stvari lahko ročno preizkusiš ali pa se samo usedeš z drugimi in študiraš pravila neke bodoče igre.

Spodaj je svoje dobrote razpostavilo tudi podjetje UVI, ki je ponujalo praktični preizkus stolov UVI Chair, miz UVI Desk in periferije UVI Gear, ob njih pa se je postavilo društvo SLOVR, ki je obiskovalce zabavalo preko VR igre Beat Saber, radovedneži pa so lahko preizkusili namizne računalnike Lenovo Legion in v roke prijeli prenosno napravo Legion Go. Potem so bili tu racing simulatorji in svoj kotiček si je priboril tudi Računalniški muzej, ki je v preizkus ponudil serijo retro konzol – navadno so te vsebovale po dva kontrolerja, tako da sta se v zabavo lahko vrgla dva igralca hkrati.

Zgornji del Gospodarskega razstavišča je bil rezerviran za druge manjše ali večje razstavljavce, ki so ponujali res unikatno robo. Iščete ročno izdelan meč ali sekiro? Potem obiščite Na meji nevidnega, ki je v zgornjem delu rezerviral tudi serijo predavalnic s predavatelji, ki vedo o čem govorijo. Seveda Na meji nevidnega tudi letos ni pozabil na svoje korenine, zato je glavnina časa na glavnem odru bila rezervirana cosplay tekmovanju in to preko profesionalne predstavitve tekmovalcev, ki so pogumno zakorakali po odru, na ogromen LED zaslonu izza njih pa se je izrisal tisti lik, ki ga poskušajo posnemati. Ob teh nastopih je bila glavna dvorana praktično polna, zato je bil tudi vsak tekmovalec – in teh ni bilo malo – pospremljen z bučnim aplavzom.

Moj prvi obisk tega festivala je bil torej pozitiven in bil bi presenečen, če organizatorji po dveh razprodanih prireditvah te dni aktivno ne razmišljajo o razširitvi programa, ki bi znal naslednje leto prinesti dva dni takšne zabave. Letošnji dogodek mi je dal vedeti, da je Na meji nevidnega postal legitimen festival, ki je šele začel svojo življenjsko pot in je slovensko gik kulturo pripeljal na novo raven. Kdo ve – morda stvar kaj kmalu postane zanimiva tudi izven mej naše države in bomo prav pri nas dobili premierne najave novega Dragon Balla. Zaenkrat so to sanje, a tudi začetki festivala Na meji nevidnega so bili plod gorečih želja, ki pa so na koncu pripeljali do enega najbolj obiskanih dogodkov v Sloveniji.

Več slik iz dogodka najdete na naši Facebook strani in strani Na meji nevidnega.