Fallout 4 je bil ob izidu iz strani igralcev deležen mešanih vtisov, skozi čas pa se je tudi pri veteranih te serije oblikovalo mnenje, da zadeva morda niti ni tako slaba kot pa so mislili nekdaj. Veliko je pri tej spremembi mnenja prispevalo dejstvo, da novega dela franšize ne bomo videli še kar nekaj dolgih let, Fallout 76 pa je sicer boljši kot pa ob izidu, a dandanes dobiva bolj malo vsebine, zaradi svoje večigralske nravi pa je omejen tudi glede modov.
Tako se igralci vedno znova vračajo v Fallout 4, ki je zaradi tega deležen tudi pozornosti iz strani modderjev. Atonix35 je pred kratkim spočel zanimivo modifikacijo, ki bo ponovno preigravanje naredila močno bolj privlačno, saj se spravi popraviti eno od večjih pomanjkljivosti igre, ki še danes pesti vse PC igralce.
Gre za tisti čas, ki ga igra porabi ob nalaganju novih stopenj, saj so ti ekstremno dolgi, pa čeprav imamo igro naloženo na SSD disk. To je velik problem, saj Fallout 4 vsebuje dokaj veliko mapo, za opravljanje raznih nalog pa moramo ves čas skakati med točkami teleportacije, kar vedno s sabo potegne tudi novo nalaganje stopenj. V času konzol PlayStation 5 in Xbox Series X smo se nekateri enostavno razvadili, saj so ti nalagalni časi marsikje skoraj popolnoma izginili, zato je gledanje vmesnih zaslonov znotraj Fallouta 4 krut opomnik, da je igra danes stara že 8 let.
Novi mod sicer nalaganja povsem ne odpravi, a ga drastično skrajša. Najdaljše je sicer tisto prvo nalaganje v igro, ki traja nekje 8 sekund, a vse ostalo nato ne preseže štirih sekund. Še posebej navduši selitev v razne hiše preko vrata, kjer včasih nalaganje traja manj kot sekundo in se tako praktično zdi instantno.
Mod z imenom Long Loading Times Fix si lahko prenesete na naslednji povezavi. Igralci na konzolah boste zaenkrat morali trpeti ob daljšem nalaganju, a stvari se znajo kmalu spremeniti tudi za vas. Bethesda je ob obletnici franšize Fallout napovedala večjo nadgradnjo tudi za Fallout 4 in ta bo zagotovo optimizirala nalaganje stopenj na novejših konzolah. Nadgradnja naj bi prišla enkrat letos, vse od originalne najave v oktobru pa Bethesda ni razjasnila bolj točnega datuma izida.
Ena letošnjih najbolj popularnih iger sliši na ime Dark and Darker, stvarca pa se je tako hitro pojavila na trgu kot je iz njega tudi izginila. Gre za sodelovalno večigralsko pustolovščino, v kateri se igralci družno odpravijo raziskovati temnice, zaradi svoje relativne preprostosti in nalezljive igralne formule pa je igra hitro nabrala širok krog igralcev.
Vendar pa je Dark and Darker v ozadju skrival veliko večje težave kot pa jih je bil pripravljen priznati. Razvijalec Ironmace je bil namreč sestavljen iz članov, ki so poprej delali na projektu P3 izpod založnika Nexon. Ta je P3 preklical, nakar so člani razvojne ekipe zapustili založnika, ustanovili studio Ironmace in začeli delo na Dark and Darker, Nexon pa se je nato na njih spravil s tožbo, češ da je ekipa ukradla kodo iz P3-ja in jo uporabila za razvoj igre Dark and Darker. Čeprav je bil P3 preklican je vsebina njega še vedno intelektualna lastnina Nexona, razvijalec Ironmace pa se zagovarja, da ni ukradel ničesar in da Dark and Darker vsebuje povsem sveže razvito vsebino.
Legalne težave so pripeljale do tega, da je Valve igro umaknil iz Steama pa čeprav je ta bila na voljo samo v obliki testa. Tožba med sprtima stranema še vedno ni razrešena, zato je Ironmace začel iskati druge trgovine in našel rešitev znotraj digitalne trgovine Chaf Games.
Igra je zdaj tam na voljo za nakup, a treba se je zavedati, da to ni poln naslov, saj spada pod oznako Early Access. Dark and Darker je tako še vedno v razvoju, vendar pa zdaj vsaj ni omejen samo na začasno testiranje, ampak bodo igralci lahko dostopali do vsebine kadarkoli se jim poželi, pa čeprav bodo včasih strežniki padli dol in bo igralna formula vsebovala tono hroščev. Na voljo sta dve različici igre: standardna za 32 € in Founder’s Edition: Hold the Line, ki stane 45 € in vam omogoči zgodnje testiranje nekaterih temnic.
Ironmace je pri izidu na Chaf Games dodal, da si ne morejo privoščiti, da igra ne bi izšla na Steamu in da se še vedno trudijo, da bi prišli nazaj v to trgovino, a dokler tožba ne bo razrešena je za to bolj malo možnosti.
Steam Deck je tako impresivna naprava, ki zna marsikomu povsem spremeniti njegove igričarske navade. PC, ki ga lahko s sabo vzamete v posteljo ali na dolge straniščne seanse so bile dolgo neizpolnjene sanje marsikakšnega igralca in Valve je preko Steam Deck ustvaril skorajda povsem nov žanr igričarske periferije, ki sedaj dobiva posnemovalce iz strani strani večjih podjetij.
Steam Deck v sebi drži impresivne specifikacije in je dostopen po ugodni ceni, čeprav zna ta biti za nekatere še vedno nekoliko previsoka. Valve se je zdaj odločil, da bolj trdno prime za vajeti trga rabljenih izdelkov, ki so med uporabniki do sedaj izmenjavali Bolhi, razvijalec pa je kar nekaj te robe spravil v skladišča, saj nekaterim zadeva preprosto ni bila všeč in so zahtevali denar nazaj, ti rabljeni Steam Decki pa so do sedaj samo nabirali prah.
Temu je zdaj konec, saj po novem lahko kupimo tudi rabljene “refurbished” Steam Decke in to seveda po nekoliko nižji ceni od tistih, ki na sebi še nosijo vonj novega izdelka. Razlike v ceni niso enormne, a so vseeno vredne upoštevanja:
Steam Deck 64 GB – nov: 419 €; rabljen: 339 €
Steam Deck 256 GB – nov: 549 €; rabljen: 439 €
Steam Deck 512 GB – nov: 679 €; rabljen 539 €
Valve je za rabljene izdelke postavil prav posebno stran in zaenkrat na njej lahko najdemo samo Steam Decke, ne pa tudi dodatkov. Valve pravi, da je vsa ta roba šla čez njihova obsežna notranja testiranja in da so izdelki povsem enakovredni novim, a da znajo nekateri od njih vsebovati kakšne manjše kozmetične poškodbe. Sem notri prištevajo manjše praske, ki nastanejo med uporabo, a te so prisotne samo na ohišju in ne na zaslonu.
Valve med testiranjem preveri funkcionalnost kontrolerja, zvočnike, zaslon in baterijo, tako da v škatli dobite izdelek, ki bi moral delovati kot povsem nova naprava, vsi rabljeni Steam Decki pa nosijo 1 leto garancije. Podjetje opozarja, da morda zaloge ne bodo vedno na voljo in se znajo skozi čas spreminjati.
Film Gran Turismo so nekateri kritiki že prejeli v roke in iz ogleda, ki traja 135 minut, spisali obsežne recenzije. Žal so se naši občutki glede povprečnosti filma izkazali za pravilne, saj film na spletni strani RottenTomatoes nosi oceno 57 %, na IMDb-ju pa 6,9/10.
Zgodba sledi dirkaču Jannu Mardenboroughu in njegovi štoriji, ki je bazirana na resničnem življenju. Jann je namreč leta 2011 zmagal na tekmovanju virtualnih dirkačev GT Academy, zaradi tega pa se je nato spravil v resnično cestno dirkanje in v tem nanizal kar nekaj uspehov. To so sanje vsakega dirkača, ki volan na progah suka samo v zavetju domače sobe preko dirkalnega simulatorja in zgodba je dovolj zanimiva, da si je prislužila ekranizacijo na velikem platnu.
So pa kritiki opazili, da čeprav film sledi dogodkom iz resničnega življenja, en del zgodbe ni čisto tak, kot pa se je zgodil v resnici. Govora je Jannovi grozoviti nesreči iz dirke v Nürburgringu, kjer je njegov dirkalnik v enem odseku dobesedno odneslo v zrak, na ta način pa je praktično s polno hitrostjo priletel v zaščitno ograjo, to prebil in s tem tudi ubil enega od gledalcev. Vidno pretreseni Jann ni doživel hujših poškodb, poleg ene smrti pa je še nekaj gledalcev moralo obiskati bližnjo bolnišnico.
Jann je od producentov zahteval, da ta incident vključijo v film, saj je ta tragičen dogodek del njegovega življenja, zahteval pa je, da ga pokažejo, tako kot se je res zgodil, zato je tudi sodeloval pri ustvarjanju podrobnosti filmske rekreacije.
Kritik iz spletne strani Evening Standard sicer pravi, da je rekreacija verna, a da je vseeno narejena nekam neokusno. Film namreč ta dogodek izkoristi za nekakšno motivacijo, ki Janna prebudi, trenerja mu podata spodbudne govore in Jann se nato na dirki Le Mans 24 Hours končno reši krivde in zasede tretje mesto, to pa nato služi kot za pozitiven konec filma.
V resničnem življenju je Jann resda na Le Mansu zasedel tretje mesto, a se je to zgodilo leta 2013 – dve leti pred tragično nesrečo v Nürburgringu. Kritiki zatorej pravijo, da je Sony izkoristil smrt nekoga iz resničnega življenja samo za nek poceni zasuk v zgodbi, kar je neokusno in nespoštljivo ne samo do žrtve, ampak tudi do njene družine, ki je te dogodke morala podoživeti samo 8 let nazaj.
Film Gran Turismo bo v slovenskih kinih zaživel 24. avgusta.
Igralci znotraj PlayStation ekosistemov se lahko sicer že dolgo časa zabavajo v pretočnem igranju iger, ki omogoča preigravanje nekaterih naslovov, brez da bi se morali muditi z zamudnim pretakanjem podatkov in namestitvijo iger. Sony je na začetku takšno igranje ponujal preko servisa PlayStation Now, nakar je tega združil s svojim servisom PlayStation Plus Premium in zadevo omogočil na trgih, ki do prenovljenega servisa PlayStation Plus še niso bili podprti – med njimi se je znašla tudi naša Slovenija.
Storitev deluje povsem sprejemljivo, a v pretočnem igranju najdemo samo naslove iz konzol PlayStation 3 in 4, medtem ko zadev, ki jih najdemo na najnovejši konzoli PlayStation 5, na njej manjkajo. Sony je v tem pogledu pošteno zaostajal za Microsoftom, ki takšno igranje ponuja preko servisa Game Pass Ultimate, ta pa je na voljo na PC-jih, konzolah in celo telefonih, omogočeno pa je tudi igranje naslovov iz kataloga konzole Xbox Series X.
Pretočno igranje na PlayStationu pa bo kmalu dobilo večjo nadgradnjo. Nekateri povabljeni srečneži so namreč dobili vabila za preizkusno pretočno igranje PlayStation 5 iger, poročila o teh izkušnjah pa so se pojavila na Redditu in forumu ResetEra. Gre za omejeno, beta testiranje storitve, ki za takšno preigravanje ponuja peščico naslovov: Fortnite, Fall Guys, Demon’s Souls, Sackboy A Big Adventure, Destruction All Stars, Destiny 2, Death Stranding, Horizon Forbidden West, Returnal in God of War Ragnarok. Testiranci so v razdelku PlayStation Plus naleteli na nov zavihek, ki je namenjen specifično igranju PlayStation 5 naslovov.
Beta testiranje igralcu ponudi tudi možnost izbire ločljivosti, ki je seveda odvisna od njegove internetne povezave. Opcije segajo od pretočnega igranja v 720p pa vse do 4K – slednja možnost denimo manjka na Microsoftovem pretočnem servisu znotraj paketa Game Pass Ultimate, ki ponuja maksimalno ločljivost 1080p.
Kdaj bo nova pretočna storitev prešla v splošno rabo ni znano, vemo pa, da bo na voljo samo naročnikom servisa PlayStation Plus Premium. Pretočno igranje PlayStation 5 iger bi se lepo sparilo s Sonyjevo prenosno napravo Project Q, ki ima zaenkrat napovedano samo pretočno igranje preko domače konzole PlayStation 5, a če bi zadevo lahko vzeli s sabo na pot in do iger dostopali do oblaka, bi nakup takšne naprave dobil veliko več smisla.
E-bralniki so zdaj stari že nekaj let in čeprav smo v tem času dobili kar nekaj iteracij tistih najbolj popularnih serij bralnikov kot so razni Kindli, Koboti in podobno so vse te zadeve pokazale bore malo inovacij. Res je, da smo dobili bolj odzivne bralnike, ki so sčasoma dobili ozadno osvetlitev, možnost spreminjanja tipa pisave, izbiro med črnim in belim ozadjem ter večje zaslone, vendar pa je kmalu postalo jasno, da tehnologija, ki temelji na e-ink prikazovanju ima svoje meje, ki se jih ne da premagati.
Na podobno oviro so naleteli tudi proizvajalci telefonov, ki so nekaj novega vseeno morali dostaviti zato so začeli uvajati, vsaj zame osebno, trapaste inovacije. Samsung še zmeraj poskuša upogljive telefone predstaviti kot nekaj revolucionarnega, na trgu bralnikov pa so začeli pojavljati takšni izdelki, na katerih lahko pridno beremo knjige, po novem lahko pa na njih tudi pišemo in rišemo. V to smer je skočilo tudi podjetje Lenovo, ki je na začetku tega leta izdalo svoj takšen pionirski izdelek Lenovo Smart Paper, z njim pa smo se dodobra poigrali v tokratni recenziji.
Lenovo sicer ni prvi, ki se je domislil združevanja lastnosti bralnika in risalne tablice, saj sta ga na tem področju prehiteli podjetji ReMarkable in tudi Amazon, ki je za te namene spočel izdelek Kindle Scribe. Moje roke pred tem niso preizkusile nobenega od prej omenjenih izdelkov, zato vam že zdaj lahko povem, da ta recenzija z njima ne bo vsebovala primerjav. Lahko pa Smart Paper postavim ob bok mojemu bralniku Kindle Paperwhitu in že od začetka je jasno, da je Lenovo izdelek proti navadnemu čitalniku pravi gigant.
Vsebuje zaslon premera 10,3 palca, ločljivosti 1872×1404, znotraj bralnika pa najdemo še 4 GB notranjega pomnilnika ter 64 GB prostora za shranjevanje, kar je dovolj za celo kopico knjig in risb, ki jih nameravate spočeti na napravi. Napravo lahko sicer razbremenite s shranjevanjem zadev na oblak, na žalost pa ni podprto širjenje prostora s priklopom SD kartic, tako da se bo treba zadovoljiti s tem, kar je že na voljo v napravi.
Zamik pri pisanju je praktično neobstoječ, groba tekstura zaslona pa da občutek pisanja po resničnem papirju.
In tole je konkreten izdelek. Tehta 408 gramov, kar je nekako še enkrat več od Kindla, je pa v to težo dodan še priročen ovitek, ki ga pripnemo na tablico preko magneta in je narejen iz gume, tako da na sebi ne pušča prstnih odtisov.
Sama naprava je elegantna. Sprednjo stran krasi ekran, ki ima na levi strani dokaj konkreten črn rob, ob tem pa se nahaja pero, ki se prav tako preko magneta namesti na priročno posteljico. Kakor se tole sliši privlačno pa nam je ravno ta namagnetenost na začetku povzročila obilno mero težav. Pero se namreč magnetno pričvrsti tudi takrat, ko se nahaja izven posteljice, kar očitno ni bilo jasno nekomu, ki nam je pred tem poslal testno enoto. Ta nesrečnež je nato tablico zaprl, ko je bilo pero malce izven posteljice, s tem pa je zlomil konico peresa in celotna naprava je bila zaradi tega praktično neuporabna. Na novo pero smo tako čakali kar nekaj časa, dokler se Lenovo ni odločil, da nam raje pošlje kar komplet novo napravo. Skratka pri peresu je treba biti izjemno previden, tako da pred zapiranjem vsakič namenite kakšno sekundo temu, da preverite, če se je zadeva res usedla na svoje pravo mesto.
Kakšnih drugih posebnosti na Smart Paperju ne boste opazili. Na levi strani najdemo vhod za USB-C preko katerega napravo polnimo, na zgornji in spodnji strani pa se nahajata dve luknjici za mikrofon. Edine omembe vredna stvar se nahaja še na zgornji desni strani, kjer najdemo gumb za prižig in izklop bralnika, medtem ko je zadnja stran čista in elegantna.
Spočnemo lahko tudi prave risalne umetnine – a če nimate talenta za risanje potem čudežev ne pričakujte.
Kaj nam je torej početi s to napravo? No, primarno jo boste zagotovo uporabljali za pisanje in risanje. Preko enostavne beležnice odpremo novo stran in se lahko že takoj spravimo v akcijo. Pero je že vnaprej povezano s sistemom, tako da se ni treba muditi ob kakšnem parjenju ampak lahko že takoj spočnete prve čačke.
Ko sem na Lenovo Smart Paper spisal prve pisane črke so me takoj presenetile dve stvari. Prva je bila ugotovitev, da sem po znanju ročnega pisanja nazadoval izza učencev prvega razreda, saj po vseh teh letih tipkanja preprosto pozabiš kako se sploh piše pisane črke. K sreči je pisanje kot vožnja kolesa in traja sicer nekaj minut, da spet prideš nazaj v formo, a ko se enkrat povrne mišični spomin besede kar letijo po digitalnem papirju.
Druga stvar pa je bila presenečenost nad tem, kako daleč je napredovala tehnologija risalnih tablic. Pri pisanju sem namreč pričakoval zamik, a tega v bistvu niti ni bilo in po nekaj minutah se ti res zdi, kot da rišeš in pišeš po pravem papirju. K temu pripomore tudi povratni učinek zaslona, ki je rahlo grob, tako da pri peresu čutiš nekaj odpora, zaradi česar je občutek še bolj avtentičen. Pero upošteva tudi pritisk in nagnjenost pisala, kar pride prav še posebej pri risanju bolj naprednih slik. Končna slika bo seveda na koncu še vedno črna bela, a vseeno lahko pri skiciranju ustvarite čuda stvari, pri tem pa vam v beležnici pomagajo različni tipi pisav, saj lahko uporabite slog nalivnega peresa, svinčnika, flomastra, čopiča, za tiste bolj umetniške pisave pa prav pride kaligrafsko pero. Ob daljšem pritisku na vsako orodje se nam izrišejo še dodatne možnosti kot sta debelina črte in barva, z radirko pa lahko izbrišemo delček slike ali pa izbrišemo celo stran naenkrat.
Pisalo je magnetno in se pritrdi na posteljico.
Ta preprosta beležnica nam ponudi še dve sila zanimivi opciji. Prva nam omogoča snemanje zvoka preko mikrofona, kar nam zna priti prav med kakšnim predavanjem. Žal tablica ne vsebuje vgrajenih zvočnikov, zato boste za poslušanje posnetkov morali najprej na tablico povezati Bluetooth slušalke, kar je manjši minus, saj bi prav prišel vsaj nek osnoven zvočnik, ki bi nam prav prišel v primerih, ko slušalk enostavno nimamo pri roki. Druga zanimivost pa je možnost pretvorbe pisane besede v računalniški tekst, ki ga nato lahko nadaljnje urejamo preko orodij tipa Microsoft Word. Zadeva deluje presenetljivo v redu in podpira slovenščino in razen če res pišete z doktorsko pisavo bo vgrajena pretvorba postregla z odličnimi rezultati.
Ni pa tole zgolj tablica za risanje, saj napravo poganja operacijski sistem Android 11, ki omogoča namestitev dodatnih aplikacij. Žal Lenovo ni vgradil podpore za Googlovo lastno trgovino, tako da boste aplikacije iskali preko programa Aptoid, ta pa nima tako velike vsebine kot Googlovi pašniki. K sreči lahko še vedno nameščate APK-je, ki si jih prenesete od drugod, to pa lahko najbolj enostavno naredite tako, da jih delite preko oblačne storitve Google Drive, ki ima tule svoj poseben zavihek in včasih enostavno ne deluje, dokler ne zaženete ponovno celega sistema. Preko tega mi je uspelo namestiti slovensko knjižnico Biblos, tako da sem lahko na enostaven način bral naše lastne knjige, seveda pa lahko čitate vsako stvar, ki vsebuje zapis EPUB ali MOBI.
Omogočeno je tudi brskanje po spletu in nameščanje drugih aplikacij.
Podprto je tudi nameščanje drugih aplikacij, a sam osebno v njih ne vidim smisla. Tehnologija elektronskega črnila je namreč odlična za branje in pisanje, za kakšne druge stvari pa zaradi počasnega osveževanja enostavno ni primerna. Že brskanje preko Firefoxa je naporno, kakšne igre pa bo na tej napravi poganjal samo največji norec. Pogojno zna biti koristen kalkulator, preko e-mail klienta pa lahko pošljemo kakšno elektronsko sporočilo, ki mu pripnemo ustvarjeno sliko ali pa besedilo za nadaljnjo obdelavo. Tu so še PDF datoteke, ki jih prav tako lahko urejamo in preko risanja lahko končno ustvarimo resnične elektronske podpise.
Tudi baterija ni slaba. Res je, da ta ni vzdržljiva tako kot pri manjšem Kindle bralniku, a to je na račun večje funkcionalnosti, ki jo ponuja ta naprava. Če jo boste zmerno uporabljali in se morda še največ zanašali samo na branje in občasne zapiske, potem vam bo eno polnjenje zadostovalo za teden uporabe preden jo bo treba zopet priklopiti na električno vtičnico.
Lenovo Smart Paper je moje prvo srečanje z bralnikom, ki ponuja še opcijo pisanja in risanje in moram povedati, da me je zadeva pozitivno presenetila. Občutek kracljanja risb in delanje zapiskov je dovolj avtentičen, da kmalu pozabiš, da se pod tabo nahaja elektronska naprava, ki ji ne moreš kar iztrgati lista papirja. Kakšnih resnih minusov, razen morda malce nerodne postavitve peresa, na njej nisem našel, cena te naprave pa znaša 500 €, kar zna biti za ene veliko, a a tudi za konkurenčne izdelke kot sta remarkable 2 in Kindle Scribe boste na koncu, ko pri njima prištejete vse dodatke, ki jih Lenovo Smart Paper že vsebuje, odšteli nekje isto ceno.
Leto 2023 bi moralo biti za serijo iger Call of Duty prelomno. Prvič v zgodovini te serije naj bi se namreč zgodilo leto, ko na trg ne bi pršel nov del franšize, razlog pa naj bi bil razvijalec Treyarch, ki naj bi zamaknil izid nov del veje Black Ops, zaradi česar bi igralci morali eno celo leto potrpeti brez sveže enoigralske kampanje ali pa vsaj novega poglavja v večigralstvu.
Sicer takšen izostanek založnika Activisiona ne bi preveč bolel, saj služijo mastne denarce od mikrotransakcij znotraj Warzona, vendar pa je tradicija vsakoletnih Call of Duty-jev zdaj že nekaj stara in njena prekinitev bi znala delničarjem vzbuditi strahove, da morda vodstvo ne deluje tako kot bi moralo.
Activision pa si je očitno vendarle premislil in programerji so naredili dovolj nadur, da bomo tudi letos deležni svežega Call of Dutyja. Ta je bil včeraj najavljen preko kratkega dražilnika in tako se bomo že letos lahko pozabavali v igri Modern Warfare 3.
Napoved tretjega dela serije Modern Warfare je kljub temu nekoliko nenavadna. Dražilnik sicer ni preveč zgovoren, saj slišimo samo glas kapitana Cene, ki preko besed “nikoli ne zakoplji sovražnika živega” morda namiguje na ruskega zlobneža Vladimirja Makarova, ki smo ga srečali v originalni igri Modern Warfare 3 iz leta 2011. Bolj je namreč bizarno dejstvo, da je glavno vlogo pri razvoju prevzel studio Sledgehammer Games, saj so igre Modern Warfare vedno spadale pod okrilje izvirnega CoD studia Infinity Ward.
Activision naj bi večje razkritje igre pripravil kmalu in sicer sočasno z nekim dogodkom znotraj igre Warzone. Modern Warfare 3 izide 10. novembra na PC-ju in konzolah trenutne ter prejšnje generacije, na računalnikih pa bomo zadevo zaganjali na malce drugačen način. Activision bo namreč vse tri Modern Warfare združil po samo en vnos znotraj Steama, ki se bo imenoval preprosto Call of Duty. Te spremembe so se že zgodile, saj je bil originalni Call of Duty preimenovan v Call of Duty (2003), prenovljeni vnos pa bo v bistvu nekakšen ločen zaganjalnik, v katerem boste nato lahko izbrali poglavje Modern Warfara, zraven pa še zagnali večigralski Warzone.
Google nas želi postopoma navaditi na dejstvo, da bo za uživanje videov na YouTubu počasi treba odpreti denarnico. Letos se je začelo zgodnje testiranje nekaterih funkcij, ki še niso prešle v splošno rabo, ta testiranja pa gredo zdaj počasi proti koncu.
Nekateri uporabniki so tako aprila opazili, da se je pri gledanju posnetkov ter izbiri ločljivosti pojavila nova možnost “1080p Premium”, ki pa je zahtevala naročnino YouTube Premium. Zadeva je bila na voljo samo za omejene izbrance in to samo na napravah, ki jih je poganjal Applov operacijski sistem iOS. Zdaj pa je predstavnik YouTuba, Paul Pennington, za spletno stran The Verge potrdil, da je nova ločljivost postala na voljo tudi za uporabnike na PC-jih in prenosnikih in to ne kot samo del testa, ampak kot splošni del funkcionalnosti YouTuba.
Nova ločljivost ni na voljo kar povsod, ampak samo za posnetke, ki vsebujejo maksimalno ločljivost 1080p, ne bo pa se pojavila pri tistih, ki ponujajo možnosti ogleda v 4k ali pa pri tistih, ki so omejeni na maksimalno ločljivost 720p. Eden od primerov videov z novo ločljivostjo je denimo zgornji napovednik za VR očala Meta Quest 3, Premium ločljivost pa lahko vklopite tudi v 11 let stari glasbeni uspešnici Gangam Style.
Zaenkrat ste lahko brez skrbi, saj boste lahko še vedno izbrali standardno opcijo 1080p, brez da bi zaradi tega morali plačati naročnino. Čar opcije 1080p Premium je bolj ostra slika, ki zaživi predvsem v tistih posnetkih, ki vsebujejo veliko gibanja.
Kljub temu, da je ločljivost opcijska pa vprašanje ostaja, koliko časa bomo še lahko zastonj uživali v brezplačni vsebini z visoko ločljivostjo. Jasno je, da se tudi YouTube spreminja in glede na nedavno testiranje funkcije, ki bi preprečevala vtičnike za blokiranje oglasov, znamo kmalu dobiti povsem drugačno platformo za katero bo treba, hočeš nočeš, mesečno plačevati naročnino.
YouTube Premium pri nas stane 7,19 €, omogočen pa je tudi enomesečni brezplačni test storitve.
Igra, o kateri te dni govorijo na vsakem koncu interneta, je Baldur’s Gate 3, to nepričakovano slavo pa si ta naslov vsekakor zasluži. Belgijski razvijalec Larian Studios je v razvoj tega projekta izlil leta napora in to se vidi pri praktično vsakem centimetru igrine mape. Mi smo trenutno še sredi preigravanja, zato bo treba na recenzijo počakati še nekaj časa, a igralci so zaenkrat hudo zadovoljni, pohvalne besede pa so pripeljale do tega, da je igro nedavno preigravalo več kot 800k istočasnih igralcev.
Takšne številke navadno pripadajo večigralskim naslovom in čeprav Baldur’s Gate 3 ponuja tudi možnost sodelovalnega igranja med večimi igralci, je osnovna kampanja v svoji srži namenjena tistim, ki imajo radi enoigralske kampanje. Zatorej lahko že slab teden po izidu igro označimo za uspešnico, vse te pozitivne kritike pa so pripeljale tudi do tega, da je Baldur’s Gate 3 postala najbolj prednaročena igra na konzoli PlayStation 5 – tam se bo izid zvrstil 6. septembra.
Zaradi vzpodbudnih prodajnih številk so se igralci seveda začeli spraševati, kaj vse to pomeni za pridnost franšize Baldur’s Gate, pri kateri je bilo za nadaljevanje treba čakati kar dve desetletji in kakšna je splošna prihodnost studia Larian. Šef Swen Vincke je sicer navdušen nad trenutnim odzivom in trdi, da je ekipa trenutno fokusirana na popravljanje hroščev in na delu različice igre za PlayStation 5. Je pa tudi Swen začel razmišljati o prihodnosti in v intervjujih je že izjavil, da bi Larian rad delal na več projektih hkrati in da bo morda njegova naslednja igra malce manj obsežna. K temu je dodal, da bi se ekipa rada vrnila tudi v njihov lastno ustvarjeni svet Divinity-ja, zaradi česar pri oboževalcih še vedno gori upanje za Divinity: Original Sin 3.
Swen se je v nedavnem intervjuju za spletno stran PCGamer razgovoril tudi glede nadaljnjega dela v vesolju Baldur’s Gata. Beseda je nanesla na potencialen dodatek za igro, saj sta obe prejšnji poglavji prejeli tudi ločena dodatka, ta pa sta v igranje dodala desetine ur nove vsebine. Swen je priznal, da Larian še ni začel dela na takšni dodatni vsebini, a ne izključuje možnosti, da se to ne bo zgodilo v prihodnosti.
Vprašanje pa ostaja, kako se lotiti takšne ekspanzije. Osnovna kampanja je zaklenjena na najvišjo stopnjo 12 in v svetu Dungeons & Dragonsa liki nad to stopnjo dobijo že božje sposobnosti. Swen pravi, da bi bilo zaradi tega dodobra premisliti nadaljnji razvoj vseh likov in s kakšnimi nasprotniki bi se ti spopadali. To zahteva veliko razvojnega časa, še posebej če upoštevamo tudi raznorazne konce osnovne kampanje, ki bi se nato morala organsko povezati z zgodbo dodatka.
Kljub temu ekipa že ve kaj bi rada vzela za svoj naslednji projekt in se počasi premika proti njemu, a Swen pravi, da se je naučil napak iz preteklosti, ko je zadeve napovedal prezgodaj, saj nikoli ne veš, kako se bodo zasukale te zgodnje ideje projektov. Larian namreč vedno želi delati na neki sveži in zanimivi vsebini, glavni greh pa bi jim bil prodati igralcem nekaj, kar bi bilo dolgočasno in potrata njihovega časa.
Po letih ugibanj je razvijalec Rockstar Games končno naredil nekaj glede igre Red Dead Redemption, ki je vse od leta 2010 ostala ujeta znotraj okovov ostarelih konzol PlayStation 3 in Xbox 360. Govorice o morebitni predelavi so v zadnjem mesecu postale še posebej glasne, saj je korejska komisija za starostno ocenjevanje iger označila nov vnos za igro Red Dead Redemption, to pa je bil najbolj jasen znak do sedaj, da se pripravlja nekaj večjega.
Igralci in novinarji smo ugibali, kaj točno je za nas pripravil Rockstar. Nas morda čaka večja predelava, ki bi kampanjo prenesla v sodobni pogon igre Red Dead Redemption 2? Bo morda Rockstar pri selitvi igre priskrbel tudi nekaj nove vsebine, ki bi bolje povezala zgodbi protagonistov Arthurja Morgana in Johna Marstona? Morda pa bomo dobili nekaj manjšega, kot je dvig ločljivosti, izboljšanje tekstur in selitev igre na moderne konzole in PC?
No, Rockstar Games je včeraj uradno naznanil projekt, ki ga ne moremo označiti za drugo kot pa en moker prdec. Razvijalec je šel namreč po poti najmanjšega odpora in napovedal predelavo igre za konzoli PlayStation 4 in Nintendo Switch, PC-jašem pa pokazal en lep in debel sredinec.
Red Dead Redemption tako resda dobiva predelavo, a ta je prava komedija. Tole v bistvu ne bi niti označili za predelavo, ampak zgolj za selitev na malce bolj moderne konzole in še pri teh je izvzeta konzola PlayStation 5, medtem ko Xbox sploh omenjen ni. Slednje se je verjetno zgodilo z razlogom: Microsoft je na lastno roko preko združljivosti za nazaj poskrbel za predelavo igre, ki na konzolah Xbox One in Series X teče pri ločljivosti 4K, a žal pri samo 30 sličicah na sekundo.
Nova verzija igre bo sicer vsebovala tudi dodatek Undead Nightmare, a ji bo manjkala večigralska komponenta, za ta “paket” pa bo treba odšteti 49,99 €. Ta cena velja za digitalni verziji igre, ki izideta že 17. avgusta, na voljo pa bosta tudi fizični različici, ki pa bosta police trgovin zagledali šele 13. oktobra.
Red Dead Redemption and Undead Nightmare arrive on PS4 (and PS5 via backward compatibility) August 17. pic.twitter.com/cg7cClfAjm
Prenovljeni Red Dead Redemption bomo lahko zagnali tudi na konzolah PlayStation 5, a zdi se, da bomo pri tem deležni samo malce hitrejšega nalaganja stopenj. Izostanek omembe novejše konzole najbrž nakazuje na dejstvo, da ne bomo dobili podpore za 60 sličic na sekundo, o kakšnem naprednem tresenju kontrolerja DualSense in HDR podpori pa lahko najbrž samo sanjamo.
Zagotovo pa najbolj boli izostanek PC verzije, čigar igralci po več kot 10. letih zopet ostajajo praznih rok. Dobra novica je vsaj to, da bo verzija za Nintendo Switch skoraj zagotovo dobro tekla na emulatorjih, ki so bolj izpopolnjenih od tistih za konzoli PlayStation 3 in Xbox 360, a to je bolj slaba tolažba za tiste, ki so želeli igro preprosto kupiti na Steamu in končno ugledati zaključek zgodbe kavboja Johna Marstona.
Včasih se je fino vrniti v preteklost nekaterih naslovov in pogledati, kako so nekatere franšize skozi leta ali pa desetletja napredovale in če nemara niso vmes izgubile nekaj tiste magičnosti, ki je krasila original. Takšen unikaten pogled nam lahko ponudi serija iger Tomb Raider, ki je leta 1996 širnemu svetu predstavila mično plenilko grobnic Laro Croft, ta pa je postala tako popularna, da smo naknadno dobili cel kup nadaljevanj, zadeva pa se je nato preselila tudi v filmski svet.
In čeprav se je serija skozi igre močno razvila bi lahko ravno Tomb Raider označil za eno tistih iger, kjer se je skozi nadaljevanja nekaj preprosto izgubilo. Laro smo nazadnje srečali v sveži trilogiji iger Tomb Raider, Rise of the Tomb Raider in Shadow of the Tomb Raider, vse te igre pa so vsebovale odlično grafično podobo, glavne in stranske misije ter čudovite vmesne sekvence, ki so praktično filmske.
Vendar pa manjka tisto preprosto igranje prek platformskih izzivov, ki ga je prinesel original. YouTuber Dominus Aurate je originalno igro oziroma njeno predelavo OpenLara spravil skozi Nvidijino orodje RTX Remix, to pa je v igranje prineslo čudovito in verno osvetljavo preko tehnologije path tracing. Igra svetlobe in senc je naravnost čudovita, a teksture in animacije ostajajo enake kot v originalu in čeprav je stvar danes stara skoraj 30 let, je še vedno videti izjemno zanimivo.
Ostarele, pikslaste teksture igri dajo nek šarm in prav zlahka bi v tako podobo zavil kakšno indie naslov, ki bi se med razvojem načrtno odločil za takšen dizajn. Vendar pa še bolj kot grafična preobleka me je pri zgornjem posnetku očaralo igranje. Lara skače naokoli, vsebuje verne animacije, ko se povzpne na kakšno polico, strelja in rešuje preproste uganke, kjer je treba kdaj pretakniti kakšno ročico, ki nato odpre skrito steno. Nobenih nepotrebnih razvlečenih vmesnih sekvenc, obstranskih opravkov in nepotrebnega kovačenja. Samo čisto in preprosto igranje, ki vključuje premagovanje ovir in občasno streljanje – zadeva na zaslonu nima niti pokazatelja, kam je treba sploh oditi, zato se je pri igranju treba zanašati na svojo intuicijo in sledi, ki so nam jih na stopnjah pustili razvijalci.
Žal ni še jasno, ali bo kreator moda RTX Raider tega naredil dostopnega za vse igralce, GitHub projekta pa najdete tule. Lara Croft sicer tudi uradno ni še rekla zadnje besede, saj je Amazon odkupil pravice za razvoj nove igre, na kateri trenutno dela razvijalec Crystal Dynamics, ta pa bo povezana s filmi in serijami, ki se bodo vsi dogajali v istem svetu.
V 83-letu starosti se je od nas poslovil igralec Mark Margolis, ki je za sabo pustil bogat katalog filmskih in televizijskih projektov pri katerih je sodeloval, a ni nosil glavne vloge.
Osebno se Marka najbolj spomnim iz HBO-jeve zaporniške drame OZ v kateri je igral mafijskega šefa Nappo, saj je tip nosil tako zloben obraz, da se mi je instantno vtisnil v moj najstniški spomin. Zaradi te vloge se je Marka največkrat postavljalo v vlogo slabih fantov, čeprav je prepričljivo odigral tudi bolj nevtralne vloge. Mark je v preteklih nastopih zastopal tiste vloge, ki so obstranske, vendar pa so kljub temu hudo pomembne. V filmu Rekvijem za sanje je denimo igral vlogo tistega zastavljavca, ki je nesrečni Sari vedno nazaj prodal televizor, ki ga je zastavil njen zadrogirani sin. V filmu The Wrestler je igral najemodajalca rokoborcu Randyju, ki je bil vedno brez prebite pare, v filmu Pi pa je odigral starajočega učitelja matematike.
A tista njegova najbolj pomembna vloga se je zgodila znotraj serije Kriva pota v kateri je briljantno upodobil šefa kartela Tio Salamanco. V tej vlogi se je prvič pojavil v drugi epizodi druge sezone in čeprav ni spregovoril nobene besede, saj je Tio bil paraliziran in je lahko premikal samo prst, preko katerega je pritiskal na svoj značilni zvonček, je Tio preko obraznih grimas in ostrega pogleda vsakemu, ki ga je srečal, instantno nagnal strah v kosti. Tio Salamanca je v seriji vztrajal še dve sezoni do svojega spektakularnega maščevanja, Mark pa se je pri svoji vlogi tako dobro obnesel, da ga je ustvarjalec serije Vince Giligan nato izrabil tudi za serijo Better Call Saul, ki je predstavil zgodovino tega lika in mu v njegovih mlajših letih celo posodil nekaj govorjenih vrstic.
Vest o njegovi smrti je bila nenadna in nepričakovana. Mark se je namreč zasebno boril z boleznijo in to razmeroma kratek čas preden ga ta ni premagala. Po njegovi smrti se je oglasilo kar nekaj večjih imen Hollywooda, vsi po vrsti pa so zatrjevali, da je bil dober človek, ki je na vsakem snemanju komandiral prizorišče snemanja samo preko svoje močne osebnosti in zaljubljenosti do dela.
Mark je za sabo pustil ženo Heide in sina Morgana, ki je očetovim stopnjam sledil v svet nastopanja pred kamerami.
Pretekli konec tedna je bil v New Yorku dokaj pester, saj se je 4. avgusta Twitch zvezdnik Kai Cenat odločil gostiti srečanje s svojimi oboževalci, v planiranje tega dogodka pa se je spravil povsem nenačrtovano. Že samo meet & greet bi bil ogromen dogodek, saj je Kai Cenat nedavno postal streamer, ki si na Twitchu lasti rekordno število naročnikov, a 21-letnež se je odločil priliti še malce bencina na ogenj.
Na srečanju je namreč obljubil tudi podeljevanje darilnih kartic v vrednosti 100 $, nekaj srečnežev pa bi prejelo tudi brezplačne konzole PlayStation 5. Vse to je bil recept za popolno nevihto, saj je tako na dogodek zvabil tudi tiste, ki bi radi dobili zastonj robo, za te namene pa so uporabljeni uporabiti tudi svoje pesti.
Kai Cenat and Fanum caused a riot in NYC's Union Square after promising to distribute free PS5s, PCs, gift cards, etc.
Hundreds of youngsters gathered, leading to fights.
The NYPD was on scene to disperse the crowd and warned of mass transit disruptions and traffic delays. pic.twitter.com/qZhbM2MpOE
Kai je sicer malce pred dogodkom dobil zle slutnje in v kratkem prenosu v živo gledalcem povedal, da se je na trgu Union Square zbralo veliko ljudi in da naj vsak poskrbi zase. Kai ni naročil nobenega dodatnega varovanja, niti ni njegov shod prejel ustreznega dovoljenja, tako da se je na trgu kmalu odvil Divji zahod, kjer pravila ne veljajo.
In tako je tudi bilo, saj se je na prizorišču zbralo okoli 2.000 ljudi, ker pa nad to rajo ni imel nihče nadzora so se med udeleženci kmalu začeli pretepi, vse skupaj pa se je hitro spremenilo v vsesplošni kaos. Kai je sicer nekaj časa poskušal miriti množico, a gneča je bila nepopisna, zaradi česar se je skril v svoje terensko vozilo, to pa je po hitrem postopku poskušalo zapustiti Union Square.
Vendar tudi ta naloga ni bila lahka, saj so se ljudje dobesedno obesili na avto in na njem viseli, tudi ko se je začelo pospeševanje. Osupljiv posnetek kaže ljudi, ki se držijo zadnjega dela avta, nekdo pa je med pospeševanjem celo padel dol in se tako zagotovo močno poškodoval.
Nemiri so prerasli do te stopnje, da je policija morala aktivirati skoraj 1.000 miličnikov, ki so nato poskušali situacijo spraviti v normalno stanje. Aretiranih je bilo več kot 60 ljudi, ki so jih nato strpali na avtobus in odpeljali v bližnje zaporniške celice. Šef policije Jeffrey Maddrey je kasneje spregovoril z mediji in na novinarski konferenci potrdil, da je bil pridržan tudi Kai Cenat, ki se iz te situacije ne bo kar tako zmazal. Televizijska mreža ABC poroča, da Twitch zvezdnika čakata vsaj dve obtožbi spodbujanja nemirov, prav tako pa bo obtožen nezakonitega zbiranja, k vsemu temu pa bo zagotovo primaknjena še kakšna druga manjša obtožnica.
Watch live as NYPD executives brief the media on an ongoing incident in Manhattan. https://t.co/IZfhsMwPiC
A Kaija verjetno bolj skrbi odziv Twitcha, ki mu takšna zloglasnost njegovega trenutno najbolj popularnega streamerja zagotovo ni všeč. Cenata morda najbolj rešuje dejstvo, da ga mediji označujejo za “YouTuberja”, a vseeno se zna zgoditi, da ga zaradi tega doleti kakšen ban na platformi ali pa da bo izgubil kakšnega od svojih številnih partnerjev.
Počasi a vztrajno so VR izkušnje začele zaobjemati vsa naša čutila, tako da so interakcije znotraj VR okoliša čedalje bolj globoke in realistične. Najprej je bilo dovolj že to, da se je navidezna resničnost dinamično prilagajala našemu sukanju glave, nakar smo se začeli po prostorih premikati ter preko kontrolerjev začeli s svetom upravljati na način, ki nas resnično lahko preseli v dogajanje.
Vse to nam ponujajo komercialni produkti, če pa skočimo v svet prototipov pa lahko naletimo na cel nabor hudo zanimivih izdelkov. Na voljo so denimo večje platforme, ki nam omogočijo interaktivno hojo, razne rokavice pa nam lahko omogočijo zaznavanje upora virtualnih objektov. Skupina podjetnih študentov univerze v Čikagu je zdaj iznašla napredni nahrbtnik, ki da lahko uporabniku bolj realističen občutek skakanja, zadeva pa se imenuje JumpMod Haptic Backpack.
Kako stvar deluje si lahko preberete v obsežnem PDF dokumentu, za razumevanje tehnologije pa ti ni treba biti nek VR genij. Uporabnik si na hrbet namesti napravo, ki spominja na odprt nahrbtnik z večjo utežjo, ta pa nato zazna skok in se premakne navzgor, kar da uporabniku občutek, da je skočil višje, čeprav je realno dosegel isto višino kot prej.
V zgornjem videu lahko vidite nekaj primerov, kako bi takšno iznajdbo lahko uporabili znotraj iger. Sprva srečamo preprosto platformščino v kateri pobiramo piškotke in preskakujemo krave, nakar se dogajanje preseli v bolj interaktivno okolico, kjer igralec poskuša najprej doseči ključ iz lestenca, a je njegov skok prekratek. Nato si iz stene sposodi trampolin in ko skoči nanj se aktivira utež, v igri pa nas odbije bolj visoko v zrak, zaradi česar lahko dosežemo ključ, ki nam nato odpre vrata do dvigala. Preprost demo, a ni vrag, da česa takšnega ne bi znala dobro izkoristiti kakšna igra tipa Resident Evil VR.
Raziskovalna ekipa študentov pravi, da bi JumpMod lahko še bolj optimizirali. Trenutno namreč utež tehta 2 kilograma, zaradi česar zna biti za koga malce preveč težka, teoretično pa bi se to težo dalo zmanjšati na 100 ali 200 gramov. Utež je sicer dobro zasnovana, saj služi tudi kot baterija, tako da ni potrebe, da bi gor montirali še kakšen dodaten del opreme, ki bi napravo na koncu še dodatno obtežil.
Kot rečeno, zadeva je samo prototip, tako da ostaja vprašanje, če bo zadeva kdaj sploh zagledala splošni trg. V obzir je treba vzeti tudi varnost, saj delovanje JumpModa kar kliče po razbitem nosu, saj so uporabniki VR-ja nerodni že takrat, ko stojijo povsem pri miru, pri takšnem skakanju pa bi hitro izgubili ravnotežje, čemur bi sledile lahko tudi hujše poškodbe.
Vseeno pa je zanimivo videti, kaj vse bi lahko že počeli v VR-ju, če bi le te naprave postale bolj razširjene in bi zaradi tega tudi razvijalci bili pripravljeni v razvoj projektov vložiti več časa in denarja.
Žanr RTS (realno-časovnih strategij) je tekom let doživel tiho preobrazbo. Nekdaj je veljal za enega najpopularnejših, a v zadnjih desetletjih je bil potisnjen na stranski tir, slavo pa je prevzel potezni polbrat. A ni še odpel zadnje note. Namesto predaje v usodo je izkoristil ta čas, se razvil, preoblikoval in postal nekaj novega, še ne izkušenega. Le kaj bi to lahko bilo?
Po popularnosti izraza “preživetje” v igričarskih krogih ni nobeno čudo, da so se tudi strategije vdale v usodo. Med realno-časovnimi strategijami so najpopularnejša podzvrst trenutno tako preživetvene strategije. Tu izstopajo predvsem neodvisni naslovi, kot sta They Are Billions in The Riftbreaker. Na seznamu pa se jima je predlani pridružil tudi Age of Darkness: Final Stand, o katerem bomo malo več spregovorili prav danes.
Razvojna ekipa: PlaySide Studios Založnik: Team17 Platforme: PC Steam:Povezava Datum izida: 7. oktober 2021 (Zgodnji dostop) Cena: 21,99 €
Zvrst: Realno-časovna preživetvena strategija
Nevarnosti preživetja: Zgodba o dnevu in noči
Age of Darkness: Final Stand je zares privlačna in intenzivna realno-časovna preživetvena strategija, ki igralca potopi v svet, ovit v temo in obup. Razvita z natančno pozornostjo do podrobnosti, postavi te pred ultimativen preizkus vztrajnosti in strateškega znanja, kjer lahko ena samcata napaka stane par ur napredka. Z edinstvenimi mehanikami igranja, vpleteno zgodbo in osupljivo grafiko je Age of Darkness: Final Stand pravi dragulj za ljubitelje in oboževalce temnih fantazijskih naslovov in strategij, kljub temu, da niti še ni doživel polnega izida.
V osrčju je zahtevno preživetveno igranje, kjer se soočaš z neusmiljenimi valovi nočnih mor, ki so najbolj dejavne tekom noči. V temnem fantazijskem svetu je tvoj cilj voditi zadnje branike človeštva proti smrtonosni megli, ki po zatonu sonca prične biti bitko proti vsemu s srčnim utripom.
A pot do preživetja se začne podnevi, ko imaš priložnost graditi, širiti Luč, zbirati vire in uriti vojsko pod vodstvom močnih in edinstvenih junakov, kot pri Warcraft III. Ti junaki imajo posebne sposobnosti, ki lahko vplivajo na potek bitke z dodatno plastjo strategije. Čeprav lahko, kot kateri koli drug grešnik, tudi junak umre, se kot določen odrešenik krščanske vere po par obratih peščene ure prerodi in znova nemilostno vodi človeštvo v upu, da bi se še kakšen dan izognili neogibni pogubi.
Raziskovanje megle
Običajna pravila žanra so prisotna, na primer potrebe po gradbi, zbiranju virov in izgradnji obrambnih struktur za zaščito, vendar pa lahko v igri najdemo tudi nekaj prilagoditev formule, ki delujejo nekoliko drugače kot pri klasičnih pripadnikih. Za začetek, čeprav za delo potrebuješ naseljence, je vse navidezno in nikoli dejansko ne čakaš, da bi prispeli na gradbišče ali drugo lokacijo in pričeli z delom.
Prav tako to pomeni, da za zbiranje določenih virov, kot sta les in železo, zgolj zgradiš ustrezno stavbo ob sami lokaciji vira, in merilnik ti tu da vedeti, kako učinkovito bo obratovala glede na dano mesto. To je zanimiv preobrat, ki spremeni stvari, zdi se dobro vpeljan in ne odvečen, različnih virov pa je ravno dovolj, da njihovo iskanje ne postane naporno (denar, les, kamen, železo in krvni kristali).
Ko sonce zaide in dežela zapade v objem teme, si se primoran soočiti s plimo nočnih mor, saj tehnologija “SwarmTech” hkrati lahko prikaže več kot 70.000 sovražnih enot. To sicer ni nič novega, saj je tudi They Are Billions posedovala podobno funkcijo, a po mojem mnenju to še zmerom jemlje sapo; intenzivira igranje in te ohranja na trnih, ko se spopadaš z nočnimi izzivi in resnično se počutiš, kot da se boriš proti neizbežni usodi.
Megla v Age of Darkness: Final Stand namreč ni le preprosta zavesa, ki skriva sovražnike; je dinamična živa meglica smrti, ki te postavlja pred velik izziv. Ne samo, da izčrpava življenje, temveč pretvarja zgradbe v gnezda za razmnoževanje nočnih mor. Strateško raziskovanje je ključno in ena izmed tvojih najpomembnejših nalog je razkrivanje proceduralno generirane karte, da ponovno osvojiš sovražno ozemlje in premagaš skrite grožnje ter tako pridobiš dostop do novih virov za zagotovitev širjenja in preživetja tvojega oporišča.
Neskončna globina strategiranja
Ena najbolj vznemirljivih vidikov Age of Darkness: Final Stand je dodatek kampanje “Plameni maščevanja”. Tako se lahko podaš na epsko in dolgo pričakovano potovanje po deželah Erodarja, ki razkriva temno in krvavo preteklost, ki je vodila do katastrofalnega prodora teme v deželo živih. S prologom in sedmimi zanimivimi misijami kampanja zaenkrat ponuja bogato pripoved, ki raziskuje intrigantno ozadje junakov, njihove medsebojne odnose in ozadje vsake izmed (trenutno) treh frakcij, do samega zaključka pa bo sicer potrebno še počakati, saj vsake toliko časa izide nov skupek stopenj, kampanja pa je tako še v delu.
Gre za zgodbo o pogumu in odrešenju, kjer se srečuješ ne le z grozotami, ki prežijo v temi, ampak tudi z drugo tipično nevarnostjo. To so ljudje, ki so se oddaljili od Luči. Ta privlačna zgodba dodaja globino ozadju Age of Darkness: Final Stand in te potopi v usodo sveta in misli osebkov, ki ga naseljujejo.
Igra tako ponuja izjemno igralno izkušnjo za ljubitelje realnočasnih strategij in temnih fantazijskih žanrov. Igralna globina je v vrhuncu z zahtevnimi mehanikami preživetja, kjer vsaka odločitev šteje. Tako moraš skrbno upravljati z viri, izboljševati obrambo in strategično razporejati enote, da preživijo še en neusmiljeni naval nočnih mor.
Poleg tega je neponovljivost skoraj brezmejna. Vsak nov poizkus preživetja predstavlja nove izzive in priložnosti, zagotavljajoč, da nobeni dve izkušnji nista enaki. Dinamična živa megla, proceduralno generirane karte in velikost nočnih mor naredijo iz vsakega podajanja v svet novo, svežo in razburljivo pustolovščino.
Vizualni vtisi in vabljiva zvočna kulisa
Razvijalci Age of Darkness: Final Stand niso varčevali z naporom pri ustvarjanju vizualno osupljivega in vabljivega igralnega sveta. Temni fantazijski svet oživijo s podrobnimi umetniškimi deli, ki ustvarjajo zlovešče vzdušje, ki popolnoma ustreza tematiki igre.
Poleg tega oblikovanje zvoka dodaja še eno plast vživetosti, s srhljivo in atmosfersko glasbo, ki povečuje občutek nevarnosti in kaosa med nočnimi bitkami. Kombinacija vizualnih vtisov in zvočnega ozadja zagotavlja, da so igralci popolnoma potopljeni v temen in nevaren svet.
Glede kritik bi glavna letela na taktičen nadzor, saj v moderni industriji pričakujem določene standarde. Tako pa ob nadzoru večje skupine enot bode občutna odsotnost kakršnih koli formacij ali dodatnih opcij nadzora, kot sta patruljiranje in straženje območij, umetna inteligenca pa je zelo preprosta. Lokostrelci bodo včasih enostavno stekli neposredno v ukrivljene čekane nočnih mor in podlegli pod neusmiljenimi udarci, preden boš zmogel izustiti “prekleti cepci, katero tele jih je učilo taktiziranja”.
Razsodba
(+) Konstanten tok novih vsebin (+) Fantazijski svet, poln zanimivosti (+) Dobra vizualna in zvočna podlaga (+) Zanimivo večkratno preigravanje (+/-) Kampanja zaenkrat še ni dokončana (-) Določene pomanjkljivosti glede nadziranja enot
Age of Darkness: Final Stand izstopa med podobnimi igrami, saj ponuja neprekosljivo doživetje realnočasovne strategije in temnega fantazijskega preživetja. S svojimi zahtevnimi igralnimi mehanikami, privlačno zgodbo in osupljivo grafiko zagotavlja neskončne ure strateškega užitka. Ne glede na to, ali si izkušen igralec RTS ali oboževalec temnih fantazijskih žanrov, gre za nepogrešljiva izkušnjo. Age of Darkness: Final Stand bo preizkusil tvojo taktično preudarnost, vzdržljivost in vodstvene sposobnosti kot nikoli doslej.
Od vseh napovedi, ki smo jih letos pričakovali od podjetja Apple, je največ pozornosti zagotovo pritegnil Vision Pro – njihova pionirska VR očala, ki pa s predstavitvijo niso preveč navdušila in skupaj z astronomsko ceno je to hitro postal izdelek, o katerem redko kdo sploh izdavi kakšno besedo.
Vendar pa se Apple tudi letos lahko še vedno nasloni na novo generacijo telefonov iPhone, ki bodo letos izšli v že svoji 15. generaciji. Spletna stran Bloomberg se je dokopala do nekaj novih informacij, ki predstavljajo lepo evolucijo te telefonske linije in novosti je dovolj, da zna po nakupu seči roka tudi tistega, ki si doma že lasti prejšnjo ali predprejšnjo generacijo telefonov iPhone.
Bloomberg poroča, da se bodo spremembe zgodile v celotni liniji telefonov – od tistih najcenejših do tistih najdražjih modelov. Običajni iPhone 15 in 15 Plus se bosta poslovila od klasične zareze na vrhu telefona in bosta namesto tega dobila zarezo Dynamic Island, ki sicer še vedno prekine zaslon, a je interaktivna in je bila prej na voljo samo na dražjih modelih. Oba modela naj bi dobila nadgradnje na področju kamer in naj bi ju poganjal procesor A16, ki je do sedaj poganjal iPhone 14 Pro.
Inačici telefona iPhone Pro in Pro Max bosta zahvaljujoč tehnologiji LIPO, ki izvira iz Applovih ur, dobila tanjše stranice, ki naj bi se iz 2,2 mm zmanjšala na vsega 1,5 mm. Obe verziji dražjih telefonov naj bi dobili tudi robove iz titana, ki bo nadomestil nerjaveče jeklo in bo tako bolj vzdržljiv.
Morda najbolj pomembna nadgradnja bo prišla v obliki kabla za polnjenje. Serija telefonov iPhone 15 naj bi bila prva, ki bo zavrgla priklapljanje preko vhoda Lightning in bo prešla na standardiziran priklop USB-C. To sicer ni izgruntavščina Appla, ampak Evropske unije, ki je sprejela zakon, da morajo od leta 2024 vse nove naprave nujno vsebovati priklop USB-C, s čimer naj bi se izognili odvečnemu elektronskemu odpadu.
Tehnično gledano zna tudi letošnja generacija telefonov iPhone še vedno vztrajati na Lightning priklopih, saj naj bi Apple tudi letos nove telefone v prodajo porinil septembra, Bloomberg pa je ob tem še navedel, da lahko pričakujemo za njih nekoliko višjo ceno.
Da bo umetna inteligenca igrala veliko vlogo pri ustvarjanju modov smo napovedali že takrat, ko se je na spletu prvič pojavil pogovorni bot ChatGPT. Smo še v zgodnjih dnevih implementacije, a nekateri modderji so zadevo že implementirali v svoje izdelke, med njimi pa se je zdaj znašel tudi modder Bloc, ki je za igro GTA 5 ustvaril prav posebno mini kampanjo.
Mod se imenuje Inworld Sentient Streets, gre pa za kratko zgodbo, v kateri nastopate v vlogi navadnega policista. Na voljo imate tri ločene spremljevalce, vsak od teh pa ima svojo osebnost in z njimi se lahko nato odpravite v opravljanje tipičnih policijskih misij. Na papirju se tole sliši kot nekaj, o čemur sploh ne bi bilo vredno pisati, a temu ni tako.
Mod namreč na veliko izrablja umetno inteligenco. V tem primeru gre tu za navezo dveh takšnih umetnih pameti: Inworld AI Character Engine in ElevenLabs, ki vsem likom poda dokaj realistično glasovno igranje. Inworld Sentient Streets vsebuje več kot 30 takšnih oseb, ki jih najdete znotraj sveta, z vsakim od njih pa lahko imate dolge pogovore, saj se umetna inteligenca zaveda, da se nahaja v igri in se dinamično odziva na dogodke.
Vse to lahko vidite v zgornjem igralnem posnetku. Mod sicer ima pomanjkljivosti: ElevenLabs je trenutno še daleč od tega, da bi kruh odžiral profesionalnim glasovnim igralcem in nekam smešno je, da v pogovoru vsak od policijskih partnerjev najprej omeni svoj vzdevek. A na splošno je zadeva impresivna, saj se lahko z NPC-ji pogovarjamo preko mikrofona, ti pa se nato dinamično odzivajo na dogodke okoli sebe.
Inworld Sentient Streets si lahko prenesete iz sledeče povezave, a namestitev ni tako enostavna, zato si podrobno preberite navodila inštalacije. Tudi če vse naredite prav boste znotraj igre mod morali aktivirati preko vnašanja komand v konzolo, vendar pa boste na koncu dobili zanimivo igralno izkušnjo, ki je tudi okno v vse prihajajoče mode.
Starošolski pristaši žanra fantazijskih iger so včeraj vriskali od veselja. Po več kot 20 letih so namreč vendarle dočakali tretji del sage Baldur’s Gate, ki jo je k življenju obudil belgijski razvijalec Larian, prej znan po svoji franšizi iger Divinity.
Baldur’s Gate 3 je bil sicer dolga leta na voljo v sistemu Early Access, a ta je ponujal samo preigravanje prvega poglavja, medtem ko se je včeraj odklenila polna igra, ki naj bi za posamezno preigravanje vzela okoli 170 ur. Gre torej za ogromen naslov, ki prav tako odgrizne velik del diska, saj stvar tehta 122 GB, razvijalec Larian pa igralcem ni omogočil, da bi predčasno prenesli datoteke, ki bi jih na dan izida potem samo še odklenili.
Ko se je torej igra odprla za prenos včeraj ob 17.00 se je zgodil nepopisen naval na uboge Steamove strežnike. Poraba mreže je znašala 146 Tbps, kar je skoraj trikrat več kot pa ko je svoje rojstvo doživel Cyberpunk 2077, kar vam da vedeti, da so igralci res slinasto pričakovali novo RPG izkušnjo, ki nam jo je pričaral Larian Studios.
Nekateri uporabniki so zaradi tega navala začutili, da se je Steam začel malce zatikati, a na splošno so strežniki vzdržali naval, tako da so lahko igralci lahko veselo nadaljevali sesanje podatkov iz mreže.
In končna številka je bila presneto impresivna, saj je po podatkih spletne strani SteamDB na višku popularnosti v igri naenkrat zabavalo 472.136 igralcev. To je za povsem enoigralsko izkušnjo hudo dober dosežek in čeprav ni bilo dosežena magična številka pol milijona istočasnih igralcev, bo ta meja zagotovo kmalu dosežena. Upoštevati je namreč treba, da je igra izšla sredi tedna in da vsi nimajo tako hitrega interneta, da bi v nekaj urah prenesli več kot 100 GB podatkov. Smo tik pred vikendom zato pričakujemo, da bo v naslednjih dneh ta številka kmalu presežena.
Kakor pa je cifra impresivna se po število istočasnih igralcev svežega naslova leta 2023 uvršča šele na drugo mesto. Na prvem mestu ostaja naravnost masiven izid igre Hogwarts Legacy in številke si v bistvu niso niti blizu, saj je slednji med 12. in 13. februarjem zabeležil 879.308 istočasnih igralcev.
Recenzije, vsaj tiste, ki nekaj štejejo, trenutno še niso na voljo. Razvijalec je kode za opis poslal šele v nedeljo, štirje dnevi igranja pa preprosto niso dovolj, da bi kdo spočel globoko recenzijo za tako obširen naslov. A tisti prvi vtisi so hudo pozitivni, zato upamo, da je Larian enako kvaliteto ohranil skozi celotno igralno izkušnjo.
Kultna RPG izkušnja Gothic se po vseh teh letih ponovno prebuja od mrtvih. Originalno igro je leta 2002 začrtal nemški razvijalec Piranha Bytes, ki je nato ustvaril še dve poglavji in se nato odpravil ustvarjati druge franšize, ki so sicer držale druga imena, a so igralno še vedno lovila tisto igralno magijo Gothic iger.
Založnik THQ Nordic je ugotovil, da ima po vsem tem zatišju licenca še vedno gorečo oboževalsko skupnost, ki je najbolj močna v Evropi – še posebej so nanjo nori Nemci in Poljaki, ki še zdaj za prvi dve igri izdelujejo obsežne mode, Gothic pa je izjemno popularno ime tudi znotraj Rusije. Zato je bilo že nekaj let nazaj odobreno delo na predelavi prvega dela, založnik pa nas je včeraj ujel nepripravljene z najavo prenosa originalne igre na konzolo Nintendo Switch.
Za Gothic je to kar pomemben dosežek, saj se nobena od treh iger ni pojavila nikjer drugje kot pa samo na PC-ju. Tako bo konzolni svet prvič spoznal ime Gothic, žal pa je zaenkrat ta mini predelava najavljena samo za konzolo Nintendo Switch.
Gre za povsem originalno izkušnjo, ki pa bo vseeno dobila nekaj nadgradenj. THQ Nordic je namreč popravil nekaj hroščev, ki nikoli niso bili uradno odpravljeni, napovednik pa obljublja tudi izboljšano grafično podobo, karkoli že to pomeni. Predelava, uradno imenovana Gothic Classsic, bo s prenosom na konzole tudi prvič pridobila podporo za igralne ploščke, čeprav v napovedniku ne vidimo uporabniškega vmesnika, tako da še ni jasno, kako je THQ Nordic PC-jaške kontrole prilagodil za kontroler. Morda se bodo zgledovali po odličnem modu na PC-ju, ki dodobra spremeni uporabniški vmesnik in pri igranju za izbiro orožij in urokov ponudi plavajoči meni.
Gothic Classic bo v prodajo stopil 28. septembra, medtem pa z zadržanim dihom čakamo na 11. avgust, ko bo založnik THQ Nordic pripravil lastno konferenco iger, med katerimi se bo zagotovo pojavila tudi tista večja predelava originala.
O Assassin’s Creed Jade smo enkrat že pisali in sicer na podoben način kot tale članek. Gre namreč za naslov, ki ga bomo lahko igrali izključno preko telefonov in tablic, nekdo pa se je udeležil zgodnjega testiranja in nato na spletu objavil nekaj zgodnjega igranja. In zdaj se je to zgodilo ponovno, le da tokrat igralni posnetek v dolžino meri kar uro in pol.
Igra Codename Jade bo izpolnila želje vseh tistih igralcev, ki si že dolgo želijo ugledati 3D Assasin’s Creed znotraj obdobja antične Kitajske. Čaka nas široka pokrajina, ki bo vključevala mesto Xianyang, v enem segmentu pa se bomo sprehajali po Kitajskem zidu in se na njem celo branili pred napadalci. Čeprav je tole povsem mobilna igra, ki jo bomo igrali na iOS in Android operacijskih sistemih je grafično zadeva videti presneto impresivna, Ubisoft pa se je za namene ustvarjanja povezal s kitajskim založnikom Tencentom in njihovim razvijalcem Level Infinite.
Zaradi tega partnerstva bo igra Codename Jade malce drugačna od drugih naslovov. Tokrat bomo denimo ustvarili povsem svoj lik in ne bomo okoli vodili nekega morilca, ki že ima vzpostavljeno zgodovino. Prav tako bo Codename Jade povsem brezplačen naslov, tako da lahko v njem pričakujete celo goro mikrotransakcij, a upanje ostaja, da bomo lahko vsaj štorijo v celoti odigrali, brez da bi nam bile na pot postavljene umetne ovire, ki bi jih lahko odklenili samo preko kreditne kartice.
Nov igralni posnetek pokaže marsikaj zanimivega in v enem delu se nam na avanturi pridruži tudi stara znanka Kassandra, ki smo jo videli v igri Assassin’s Creed Odyssey, kasneje pa je skočila tudi v Valhallo. Grafično in igralno se Codename Jade ne razlikuje preveč od Odysseyja, kar je za nekatere zagotovo razočaranje, a po drugi strani je impresivno, da telefoni in tablice sploh lahko pričarajo takšno grafično podobo.
Assassin’s Creed Codename Jade je eden od mnogih Assassin’s Creedov na katerih trenutno dela Ubisoft, a tako kot večina napovedanih projektov še vedno nima datuma izida. Še najbližje je Mirage, ki ga bomo igrali od 12. oktobra dalje, to pa bo precej manjši naslov od tistih glavnih poglavij, ki nam dostavijo stotine ur vsebine.
