Ko razmišljamo o tistih največjih ikona Marvela, nam misli praktično takoj nanesejo na legendarnega ustvarjalca Stana Leeja. Govorimo o človeku, ki je zaslužen za soustvarjanje stripovskih ikon kot so Ant-Man, Iron Man, Spider-Man, Black Panther, podpiše pa se lahko tudi pod četico junakov X-Men in The Fantastic Four.
Stan Lee, čigar pravo ime je bilo Stanley Martin Lieber, se je rodil leta 1922 in je imel dokaj burno življenje. Govorimo o človeku, ki je šel trudi skozi obdobje 2. svetovne vojne in dejaven je bil vse do svoje smrti, ko se je v 95. letu dokončno poslovil od nas. Navdušenci nad Marvelom se ga zagotovo spomnite iz filmov, saj je vsak večji film vseboval vsaj eno njegovo skrito vlogo, to pa lepo nakaže tudi prvi dražilnik za njegov prihajajoči dokumentarec, imenovan preprosto Stan Lee.
Zanimivo bo bilo videti, kako globoko se bodo producenti spravili v raziskovanje in razlaganje njegove zgodovine. Stan je šel v svojem življenju tudi skozi več kontroverziji: obsežen članek na spletni strani Esquire se je ob njegovi smrti leta 2018 dotaknil marsikakšnega vidika njegove zgodovine, v kateri so ga nekateri obtoževali kraje idej, ki jih je nato predstavil kot svoje, kot pa je v navadi pri slavnih, pa so se tudi tule pojavile obtožbe glede seksualnega nadlegovanja. Direktor doma za ostarele je namreč leta 2018 trdil, da je Stan seksualno nadlegoval čisto vse sestre, ki so bile poslane k njemu na dom, Stan pa je te obtožbe kategorično zanikal.
No, dvomimo, da bo novi dokumentarec raziskal čisto vse podrobnosti njegovega življenja, saj na njej dela Disney, ki želi ohraniti družinsko podobo, prav tako pa so pred kratkim licencirali Stanov obraz za prodajo zabaviščnih parkov in druge robe
Stan Lee prihaja na Disney+ enkrat v 2023, takrat pa bi legendarni ustvarjalec praznoval svoj 100. rojstni dan.
Nikoli se ni pametno prenagliti, še posebej to velja za videoigre, a glede na novi napovednik, ki nam ga je včeraj dostavil razvijalec GSC Game World bi bila precej sigurna stava označiti igro STALKER 2: Heart of Chornobyl za najbolj obetajoč grafični izdelek, ki nam ga je do sedaj dostavila igričarska industrija.
Govoriti v absolutizmih je morda resda nepremišljeno, ampak tole je res videti kot superiorna grafična izkušnja. Kot velik oboževalec franšize STALKER se še danes rad poigram v originalu in njegovih dveh nadaljevanjih in spomnim se, kako sem leta nazaj debelo gledal v superiorno podobo prvega dela, dvojka pa bo očitno zopet rušila grafične zidove in zna postaviti nove standarde.
Odlično je videti vse: od okolice do vseh tistih likov, ki jih bomo srečali med našo potjo. GSC Game World je zadel tisto odlično vizualno noto, ki je napajala že original in že po napovednikih lahko sklepamo, da bo stopnja imerzije na najvišji stopnji. Ne morem sicer pokazati prsta na točno tisto stvar, ki me je res impresionirala, a to zna biti natančno poustvarjena slovanska arhitektura, ki me je navdušila tudi v tisti začetni vasici igre Resident Evil Village.
Strelski spopadi so videti hudo napeti, raziskovanje temnih predelov opuščenih stopenj, ki se bodo, tako kot v izvirniku, odvijale v post-apokaliptični okolici Černobila, pa bo zopet streglo z nevarnostmi na vsakem koraku. Spet bo treba pred vsakim premikom okolico pregledati z vijaki, tisti bolj pogumni pa boste za raziskovanje nagrajeni s posebnimi artefakti, ki nam bodo zvišali statistike.
Edino, kar me je pri napovedniku potegnilo iz dogajanja, je glasovno podajanje. Nekatere osebe sploh nimajo naglasov in govorijo s čisto angleščino, tako da upamo, da bo razvijalec omogočil izbiro govorjenega ukrajinskega jezika, ki nam bo zagotovo pričaral bolj verno igralno izkušnjo.
Volodymyr gave us so many games, so many Universes… The players will always remember him.
Thank you, Volodymyr. Our condolences to the family. Ukraine has lost another hero.
STALKER 2: Heart of Chornobyl bi moral že iziti, a je ukrajinski studio, čigar člani se aktivno borijo v trenutnem spopadu med Rusijo in Ukrajino, zadevo prestavil v naslednje leto, bolj točnega izida pa zaenkrat nimamo. To je tudi eden od redkih naslovov, ki bo izšel samo na PC-ju in konzolah Xbox Series X, medtem ko verzija za PlayStation 5 zaenkrat še ni bila napovedana.
Prazniki so sprožili cel kup brezplačnih obdarovanj iger, hkrati pa so tri največje platforme Steam, GOG in Epic Games zagnale svoje zimske razprodaje, ki so znižale cene stotinam, če ne tisočim igram.
Trgovina GOG se je odločila malce zaigrati na našo nostalgične note zato lahko vse do jutri, 30. decembra, povsem brezplačno prevzamete igro Worms Revolution Gold Edition.
Franšiza Worms danes ni tako popularna kot njega dni, a otroci devetdesetih se zadeve še kako spomnimo. Včasih preprosto internet ni bil prisoten povsod, zato si se za omrežno zabavo moral usesti s soigralcem za en računalnik, Wormsi pa so omogočali ravno takšno zabavo, saj si se v od strani gledani akciji zabaval dolge ure, tvoj cilj pa je bil preko smešnih orožij premeteno uničiti svojega črvastega nasprotnika.
Worms Revolution ponuja točno takšno zabavo, le da je razvijalec Team17 leta 2012 igro preoblekel v bolj sodobno grafično preobleko, ki pa je tudi danes že malce zastarala, saj je od izdaje preteklo že 10 let. Kljub temu pa je zabava ostala enaka, saj vas čaka cel kup različnih stopenj, štirje različni igralni razredi, dobra fizika in celo urejevalnik stopenj. Glede na to, da je to Gold Edition različica igre boste brezplačno pokasirali tudi kopico DLC-jev, ki zabavo samo še dopolnijo. Vaša brezplačna kopija vas čaka tule, prevzamete pa jo lahko seveda tudi preko zaganjalnika GOG Galaxy.
Tudi Epic Games nadaljuje svoje brezplačno 15-dnevno obdarovanje, a se zdaj to približuje h koncu. Predzadnja brezplačnica se imenuje Mortal Shell, to pa je več kot očitno igra, ki se močno zgleduje po franšizi Dark Souls. Čaka vas temačna okolica in dokaj napreden boj, le ne pričakujte takšne izpopolnjenosti in bogatih stopenj, ki jih zna skupaj spraviti razvijalec FromSoftware. Razvijalec Cold Symetry preprosto še ni dovolj izkušen, a v Mortal Shell je vseeno dostavil nekaj zanimivih idej, kot je denimo igranje z lupinami, ki omogočajo hitro preklapljanje med igralnimi razredi, to pa pomembno vpliva tudi na igralno formulo. Mortal Shell lahko prevzamete tukaj, ponudba pa se izteče danes ob 17.00.
Epic Games bo ob tej isti uri podelil še svoj zadnji naslov, glede na sličico prihajajoče igre pa bo to postal Dishonored, ni pa še znano, če bo to prvi ali drugi del, morda pa celo dobimo samostojni dodatek Death of the Outsider.
Harry Potterja pozna praktično vsak. Ta knjižna franšiza, ki se v glavnem vrti okoli mladega čarovnika, ki se nato odpravi na učno pot v magični svet Bradavičarke je svoj zadnji del dobila leta 2007, a je danes vseeno skoraj enako popularna, kot v svojih zlatih letih. Te knjige so namreč nekaj unikatnega, saj je bil prvi del bolj kot ne otroška knjiga, avtorica J.K. Rowling pa je nato vsak del spisala za bolj zrelo publiko, tako da so nekateri ob Harry Potterju dobesedno odrasli.
Knjige in filmi so tako zanimivi odraslim ljudem, ki jih napaja še nostalgija in mlajšim, saj je so teme znotraj filmov in knjig večne. Da ne omenimo sploh, da so filmi postali že nekako tradicionalni ogled ob božičnih časih, zato se vse, kar se tiče Harryja Potterja, še vedno noro prodaja.
Ampak ste vedeli, da so te otroške in najstniške knjige v zadnjih letih postale tudi močno politizirane? Veliko vlogo pri temu igra avtorica J.K. Rowling, ki je leta po izdaji knjig začela ven metati trapaste izjave, za katerimi ni nihče spraševal. Rowlingova je denimo razložila, da na Bradavičarki včasih niso imeli stranišč, tako da so se čarovniki olajšali pač tam kjer so stali in da so preprosto odčarali posledice stran.
Te izjave so bile sicer trapaste, a dokaj nedolžne, veliko bolj pa je avtorica opozorila nase, ko je začela pridigati glede LGBTQ skupnosti. Slednjo je razjezila zaradi večih izjav – ena bolj slavnih je tista, ki pravi, da ne moreš biti ženska, če nimaš menstruacije. To je prililo dovolj bencina na ogenj, da so označili za osebo TERF oziroma Trans-Exclusionary Radical Feminism, kar je v bistvu transfob. Zaradi tega so se od avtorice začeli oddaljevati vsi, J.K. Rowling pa je bilo bolj kot ne vseeno. Na svojih stališčih vztraja, to pa si lahko privošči, saj je od Harryja Potterja zaslužila dovolj, da je pokrita za več življenj, od licence pa še danes služi silne denarce.
If sex isn’t real, there’s no same-sex attraction. If sex isn’t real, the lived reality of women globally is erased. I know and love trans people, but erasing the concept of sex removes the ability of many to meaningfully discuss their lives. It isn’t hate to speak the truth.
Internet pa je seveda še vedno jezen in nekateri so se spravili prečesavati njena že izdana dela, če kje morda smrdi še po čem, kot pa samo po transfobiji. In ven so tako prišle stvari, na katere kakšni bralci sprva sploh niso pomislili. Od rasizma glede azijskih igralcev, kjer imajo vsi neka smešna imena, a le Harryjeva azijska simpatija nosi ime Cho Chang, do tega, da so goblini in hišni sužnji palčkov v bistvu samo inačica Židov iz resničnega življenja.
I love how cho Chang is trending. Gotta get that one off my chest. Jk Rowling gave the one chinese character the name equivalent of ching Chong. Then that character ended up being a snitching ass square. And did literally nothing in the series but date people.
Jeza se v nekaj letih še ni pomirila in je zdaj nova vzbrstela zaradi prihajajoče igre Hogwarts Legacy, odprtosvetne igre, kjer bomo ustvarili svojega čarovnika na Bradavičarki. Da igra ne bo izšla ravno potiho je pokazala veja Reddita Gamingcirclejerk, ki v glavnem služi norčevanju iz iger, vsake toliko pa se pojavi tudi kakšna bolj resna tema. Moderator je objavil temo, kjer je slika igre Hogwarts Legacy in avtorice J.K. Rowling, zraven pa je pripisal, da kdorkoli bo kupil tole igro priznava, da je tudi sam transfob.
Sigh, yes, I canceled my Hogwarts Legacy purchase. Got too caught up in the hype and then Rowling reminded me again why I just need to stop close the book on Harry Potter for good. pic.twitter.com/4OqhXWBmBP
Zadeva je seveda eksplodirala in v kratkem času je v temo nakapljalo tisoče komentarjev, moderator pa je kasneje zapisal, da je zaradi teme prejel več groženj s smrtjo in da je moral odstraniti cel kup uporabnikov. A vztraja pri svoji izjavi, kateri je dodal tudi to, da je nakup igre tudi politična izjava, pa če ti je to všeč ali ne in če moraš delati mentalno gimnastiko, da opravičuješ dajanje denarju transfobu, potem si tudi sam transfob.
people need to stop behaving like buying hogwarts legacy and being anti-trans rights are synonymous with one another. i just want to relive my beloved childhood memories and not everything has to be a huge political or moral statement
Seveda se s tem vsi ne strinjajo. Nekateri želijo samo podoživeti svoje otroške spomine iz Harryja Potterja in to v čudoviti rekreaciji Bradavičarke in v ustvarjanju svojega lastnega čarodeja, brez da bi to morala biti neka politična ali moralna izjava.
Ne spomnim se kdaj točno je bil nazadnje trenutek, ko sem lahko zapisal: “Točno zdaj je pravi čas, da kupite novo grafično kartico.” Industrija čipov pade iz ene težave v drugo: najprej je bilo čutiti vsesplošno pomanjkanje zaradi rudarjev kriptovalute, nato je usekal virus Covid-19, zdaj pa celemu svetu preti recesija, zaradi česar so cene vseh dobrin skočile visoko navzgor.
Kar se tiče grafičnih kartic, smo nad njimi in njihovimi cenami bentili že v tretji generaciji RTX izdelkov, ki nam jih je dostavila Nvidia. Veliko se jih je takrat pametno odločilo, da bodo tretjo generacijo enostavno preskočili in si raje privoščili četrto. Potrpežljivost se enkrat mora izplačati, kajne?
No, četrta generacija je zdaj deloma zunaj, cene pa so še bolj absurdne kot prej. Nvidia je najprej v svet poslal grafično kartico RTX 4090, ki jo pri nas prodajamo po ceni 2.349 €, malce kasneje pa jo je nasledila še RTX 4080, ki stane kar 1.827 €. To je precej nad tisto maloprodajno ceno, s katerimi se Nvidia hvali v prvih predstavitvah grafičnih kartic: RTX 4080 naj bi na ameriških tleh veljal 1.199 $, RTX 4090 pa 1.599 $. Postala je tako navada, da pri najavljenih ameriških cenah v Evropi pribijemo nekje jurja evrov davka.
Tudi RTX 4070 Ti slike ne bo bistveno spremenil. Nvidia teh grafičnih kartic sploh še ni uradno najavila, a Kitajci so že začeli sprejemati prednaročila, spletna stran Videocardz pa je prišla do informacij glede cen.
Najcenejša grafična kartica bo Inno3D RTX 4070 Ti X3, ta pa se bo prodajala po ceni 7.199 kitajskih juanov, kar nanese nekje 970 €, najdražja pa naj bi bila Inno3D RTX 4070 Ti iChill, ki v evrih nanese 1.132 €. Seveda te cene ne moremo zapisati v kamen, a so dober indikator, da bo RTX 4070 Ti sledil trendom ostalih dveh grafičnih kartic, tako da jo bomo v Sloveniji verjetno tržili pri nekje 1.500 €.
RTX 4070 Ti naj bi izšla 5. januarja 2023, Nvidia pa naj bi uradno predstavitev izvedla na letošnjem sejmu CES.
Naslednje poglavje franšize Final Fantasy je še kar daleč stran, vendar pa to založnika Square Enix ni upočasnilo pri izdajanju novih napovednikov. In treba je reči, da je igra z vsakim novim videom videti bolje, ta sodba pa se trenutno tiče grafične podobe, saj pač o igralni formuli ne moremo govoriti, dokler zadeve sami ne preizkusimo.
Igre iz te franšize so se sicer vedno hvalile z izjemno podobo – tule bi izvzel morda Stranger of Paradise: Final Fantasy Origin, a na njem je delal ločen razvijalec Team Ninja, ki ni bil nikoli znan po delanju impresivnih grafičnih izdelkov. Na Final Fantasy 16 pa dela glavna ekipa znotraj Square Enixa, poveljuje pa ji veteran Naoki Yoshida oziroma Yoshi-P, ki je znan predvsem po svoji vodilni vlogi znotraj MMO-ja Final Fantasy XIV, zdaj pa bo svoje izkušnje preselil tudi v Final Fantasy 16.
In Yoshi-P je nad delom svoje ekipe naravnost navdušen. To je priznal tudi v zadnjem prenosu v živo, kjer si je pred kamerami ogledal napovednik in zraven povsem prevzet govoril o moči konzole PlayStation 5. Navdušen ni bil samo nad grafično podobo, ampak tudi nad dejstvom, da pri igranju ne bomo gledali nobenih nalagalnih zaslonov, ampak se bo vse dogajalo v realnem času. Final Fantasy 16 bo tako tista prava stvar, ki bo po Yoshijevih besedah pokazala resnično moč konzole PlayStation 5.
V ogromni temi na forumu Resetera se je razvila tudi živa razprava glede grafičnega stila igre, saj je v novih posnetkih zadeva videti precej temneje in resneje, tako da zna Final Fantasy 16 dostaviti zgodbo, ki bo bolj odrasla od prejšnjih delov. In hej, če bo igra šla v to smer, lahko to odločitev samo pozdravim, saj nam bolj odraslih zgodb v žanru japonskih RPG izkušenj boleče primanjkuje.
Kaj vse bo dostavil Final Fantasy 16 bomo izvedeli šele 22. junija naslednje leto, takrat pa bo zadeva igralna le in samo na konzoli PlayStation 5.
Ko nekje zasledim izraz “sex lutka” mi naprej v misli skoči tista napihljiva zadeva, ki vedno nosi presenečen obraz in ima samo bežno humanoidno obliko. Vendar pa je industrija sex lutk v zadnjih letih napredovala z bliskovito hitrostjo in nedavna tema na igričarskem forumu Resetera je razkrila, da sodobne zadeve niso več videti samo kot napihljivi baloni, ampak kot skoraj življenjski modeli, ki bi jih lahko postavili ob bok lutkam Madame Tussauds.
YouTuber Whang Uncut si je nedavno v enem videu ogledal to hudo zanimivo industrijo, največ časa pa je namenil spletni strani Game Lady Dolls, ki je specializirana trgovina za igričarsko obarvane sex lutke. Ukvarjajo se samo s proizvodnjo ženskih modelov, med najbolj popularnimi izdelki pa so Ciri iz Witcherja, Quiet iz Metal Gear Solida in seveda Lara Croft iz Tomb Raiderja. Naletimo na tudi bolj nenavadne izdelke, kot je denimo Tifa iz igre Final Fantasy 7, v zbirki pa celo najdemo Ellie iz The Last of Us.
Treba je reči, da so ustvarjalci res dobro zadeli obrazne mimike, zadeve pa postanejo bizarne, ko si izbereš opcijo ustvarjanja lutke po meri, saj lahko prilagajaš čuda stvari in izbiraš dodatke, kot so realistični nohti na rokah in nogah, obliko stopal in oči, vgradnjo obrvi, spraviš pa se celo v takšne malenkosti kot je denimo dodajanje peg za 160 $ in vgradnja himena za ekstra stotaka. Opis izdelka pravi, da lutke vsebujejo napreden skelet, kar pomeni, da jim lahko realistično premikaš dele telesa, samo poznavalci te industrije pa bodo znali povedati, kaj pomeni postavka “izboljšana ramena”.
Vsakemu je jasno, kaj bo kupec počel s takšno lutko, a zadeve bi dejansko lahko izpadle kot impresiven zbirateljski artefakt. Za mastne denarce lahko dokupiš preobleke in ni malo igričarskih navdušencev, ki bi jih razveselila Jill Valentine iz Resident Evila, ki v rokah drži dve pištoli.
Zanimivo je, da Game Lady Dolls ne izvira iz Kitajske, ampak je tole nemška firma, ki pošilja zadeve povsod po svetu. Lutke niso poceni in za eno samo, brez DLC-jev, boste odšteli nekje 3.000 €, seveda pa morate nato še moliti, da se zadeva ne zatakne kje na carini.
Poskušam se držati nauka, da ne sodim knjige po platnici, ampak včasih, samo občasno, ti je vse jasno že takoj ko si za neko stvar ogledaš prvi napovednik in ko si v sojenju iger in filmov že malce iztreniran, se ta slab občutek po napovedniku velikokrat izkaže za pravilnega.
To se je izkazalo za pravilno tezo pri zadnji seriji Resident Evil, ki je bila zaradi poraznih rezultatov na Netflixu preklicana že takoj po 1. sezoni, podobna usoda pa zna zdaj čakati tudi frišno serijo The Witcher: Blood Origin.
Da je s serijo nekaj narobe sicer ni jasno kar na prvi pogled. V Sloveniji je tole trenutno tretje najbolj gledan izdelek, medtem ko se je pri Američanih celo zavihtel na 1. mesto glede gledanosti. Vendar pa visoka gledanost ni enako kot kvaliteta in to takoj postane jasno, ko si skočimo ogledati ocene kritikov in gledalcev na straneh RottenTomatoes in IMDb.
Na RottenTomatoes drži serija trenutno naravnost katastrofalne ocene. Kritiki so ji podelili 33 %, občinstvo pa vsega 10 %. Za primerjavo lahko vzamemo prej omenjeno serijo Resident Evil, ki je ob izidu podrla rekord najslabše ocenjene Netflixove serije iz strani občinstva. Ta serija zdaj drži oceno 26 % in The Witcher: Blood Origin je tako postal absolutni rekorder glede spodnjega dela lestvice.
Tudi na IMDb-ju zadevi ne gre preveč dobro, saj je po 14k podeljenih ocenah številka ustavljena na ubornih 4.0/10.
I read 30 one-star reviews of The Witcher: Blood Origin and skimmed more on IMDB. This screen below is of one of them. They're mostly copy-paste of the same. So basically, racists and misogynists didn't like it. More reasons to watch it. Was it perfect? No. Was it fun?Fuck yeah! pic.twitter.com/i67d5uVUb7
Kritiki in gledalci se pritožujejo nad marsičem. Nekateri grajajo slabo zgodbo, spet drugim niso všeč kostumi, tretji se pritožujejo nad slabim igranjem. Seveda se je pri gledalcih našlo tudi nekaj tistih, ki serijo obtožujejo, da je preveč “woke” in nekateri preprosto ne morejo požreti dejstva, da so vilinci lahko temnopolti in da znajo ženske zavihteti kakšno večjo sekiro.
Netflix se je glede Witcherja zdaj znašel v precepu. V to franšizo so namreč položili ogromno upanja in veliko, veliko denarja, vendar pa jim zadeve počasi polzijo skozi prste. Jezo so si najprej nakopali pisci originalne serije, ki so javno priznali, da jim ni bila preveč všeč originalna zgodba izpod rok poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega. Nato je serijo zapustil vodilni mož Henry Cavill, ki je očitno slutil bližajoče temne oblake, mnogi pa so serijo gledali ravno zaradi njega. Zdaj se morajo spopadati še s slabimi ocenami za Blood Origin in kdo ve, koliko časa bodo sploh še vztrajali pri tej licenci.
NieR:Automata je takšna prav posebna igra. Na to namiguje že sam naslov, saj kot vidite pri za dvopičjem ne obstaja presledek, ta bizarnost pa se nato preseli tudi v igralno formulo, ki spremlja androidne junake 2B, 9S in A2 v pretepanje skozi čuden svet, poln robotskih nasprotnikov in šefov. Kljub svoji čudnosti je tole zagotovo najbolj slaven naslov razvijalca PlatinumGames, saj je igra izšla leta 2017 in takrat urno postala viralna, zadeva pa je še danes tako popularna, da je nedavno namigovanje na nov del pri igralcih zbudilo pravo evforijo – slednje se je na koncu izkazalo samo za premeteno promocijo modifikacije.
Ti oboževalci pa niso bili predolgo žalostni, saj jih je navdušila novica glede prihajajočega animeja. Ta se bo imenoval Nier Automata Ver1.1a, zanj pa smo pred kratkim dobili prvi napovednik, ki je povsem v japonščini, vključno s podnapisi, vendar pa je tudi iz tega jasno, da bo zgodba približno sledila tisti iz originalne igre. No, vsekakor nas bo vmes čakalo nekaj čudnosti, saj tudi originalna kampanja ob kompletiranju ni pokazala vsega in igro si moral preigrati večkrat, če si želel izkusiti zgodbo iz različnih štorijalnih poti.
Nier Automata sledi tako zgledu iger kot so League of Legends in Cyberpunk 2077 – vsaka od teh je spočela svoj lastni anime, ki je nato zbudil tudi ponovno zanimanje za originalno igro. Takšnemu zgledu je želel slediti tudi BioWare s svojo serijo Dragon Age, žal pa se je Absolution odrezal bolj klavrno.
Nier Automata Ver1.1a izide že 7. januarja 2023 in ga bomo pri nas gledali preko pretočnega servisa Disney+.
Naslednje leto zna biti na trgu monitorjev hudo zanimivo. Končno je očitno napočil čas, da računalničarji presedlamo iz LCD ekranov in se spustimo v čudoviti svet OLED zaslonov, ki nas že dolgo navdušujejo na televizorjih. Večji proizvajalci tipa LG so najavili serijo novih monitorjev, ki bodo kazali sliko ravno preko OLED-a, a čisto vsi ne bodo sledili njihovim stopinjam.
Lenovo namerava iti po svoji poti in namesto, da bi vsaj svoja jajca polagali v OLED-ovo košaro, prihodnost svojih izdelkov vidijo v tehnologiji Mini LED. Tudi ta tehnologija ponuja bogat kontrast barv, njihova prednost pa je v temu, da se uporabniku ni treba obremenjevati glede možnost zapečene slike, fenomenu, ki mu s tujko rečemo “burn in”, ta pa se na OLED ekranih pojavi takrat, ko na njih dlje časa živi statična slika.
Lenovo je za 2023 najavil dva nova monitorja, ki slišita na ime ThinkVision P27pz-30 in P32pz-30, med sabo se razlikujeta samo po velikosti: 27 palcev proti 31,5 palca. Oba bosta vsebovala IPS panela, ki bosta lahko pričarala svetilnost vse do 1.200 nitov, monitorja pa bosta verificirana za VESA DisplayHDR 1000 in podpirata formata HDR10 in HLG.
Oba zaslona bosta zmožna prikazati maksimalno ločljivost 4K, tu pa se pojavi tudi glavna težava teh izdelkov. Maksimalno osveževanje zaslona bo namreč samo 60 Hz, kar je za monitorje v 2023 absolutno premalo.
Zanimivo je tudi napajanje, saj bomo lahko monitorju elektriko dovajali preko vhoda USB4, ta pa lahko pogoltne do 140 W elektrike. Na stranici ekrana bomo našli še priklope za dva HDMI 2.1, DisplayPort 1.4 in štiri USB-A vhode.
Lenovo je najbolj ponosen na znižano ceno. Edini takšen njihov primerljivi monitor do sedaj je bil ThinkVision Creator Extreme, ki se je pri Američanih prodajal za 2.399 $, medtem ko naj bi P32pz-30 stal vsega 1.599 €, za 27-inčno varianto pa bomo v Evropi odšteli 1.699 €.
V začetku tega leta smo pisali o dveh pogumnih modderskih podvigih, ki sta želela v moderno preobleko predelati tisti čisto prvi Resident Evil, hkrati pa bi v novejši grafiki lahko gledali tudi igro Code Veronica. Oba projekta sta za sabo imela že kar nekaj predelane kode v pogonu Unity, modderji pa so želeli obe igre preobraziti v tretjeosebne igralne mehanike, s katerimi se ponašata uradni predelavi drugega in tretjega dela.
— Biohazard Declassified 👁 TTV ROENetwork (@BioDeclassified) December 24, 2022
Žal od vsega tega ne bo nič, saj sta bila oba projekta preklicana, razvijalec pa je s spleta umaknil vse do sedaj izdane igralne posnetke, ukinil uradno spletno stran in na svojem Discord kanalu zapisal, da je poteza sicer žalostna, a da je založnik Capcom zagrozil z odvetniki in da je bila to edina preostala poteza, če se ne bi želeli zateči k pravdanju po sodiščih.
Modderji sicer niso želeli točno opredeliti, kaj je botrovalo ukinitvi projekta. Na Discordu so dokaj samovšečno zapisali, da jim je Capcom sprva poslal prijazno pismo glede avtorskih pravic, a naj bi bilo ekipi za kršenje tega vseeno. Nato je prispelo še drugo, malce bolj kruto pismo, ki je zahtevalo ukinitev obeh projektov in izbris spletne strani.
Capcom sicer ni takšen, da bi redno grozil modderjem, saj so denimo dovolili izdajo dolgoletne modifikacije Resident Evil 4 HD, leta nazaj pa so resda ukinili projekt, ki je nameraval predelati Resident Evil 2, a to samo zato, ker so sami delali na svoji predelavi, modderje pa so takrat povabili na ogled svojih pisarn in se z njimi celo posvetovali glede uradne predelave.
Tu pa je slika malce drugačna in to bržkone na račun tega, da so razvijalci pri teh dveh projektih za svoje delo pobirali donacije iz strani skupnosti. Ko se enkrat začne na račun tuje licence služiti denar, pričakovano zapojejo odvetniki in čeprav modderji pravijo, da to ni botrovalo ukinitvi projekta, jim glede na njihovo obnašanje preko Discorda malce bolj težko verjamemo na besedo.
Modderji so na koncu še dostavili, da zahteve iz strani Capcoma še ne pomenijo, da založnik sam dela na uradnih predelavah teh iger, zase pa so zapisali, da že delajo na svojih originalnih naslovih, saj so iz dela na teh dveh projektih ven potegnili kar nekaj pomembnih učnih lekcij.
Digitalna platforma Steam je letos dobila novost z imenom Replay. Ta nam na eleganten način predstavi vse naše igričarske navade v letu 2022 in preko lepo razporejenih kategorij in statistik vas zna presenetiti število ur, ki ste jih zapravili v svojih najbolj igranih naslovih.
Če ste v brskalniku prijavljeni v svoj račun, potem preprosto skočite na sledečo povezavo in že si lahko ogledate vse svoje letošnje dosežke. Alternativno lahko v svojem nameščenem zaganjalniku Replay najdete pod zavihkom New & Noteworthy, funkcija pa je na voljo tudi preko mobilne aplikacije.
Statistike nakažejo katere igre ste največ igrali in te podatke izvrže v procentih. Naš osebni račun HOPsi je denimo razdeljen med več člani ekipe, tako da so naše statistike nekam hecne. Večino časa smo denimo namenili preigravanju Elden Ringa, kar niti ni tako čudno, saj je bil to praktično najbolj vsebinsko obsežen naslov leta 2022. Nek član ekipe pa račun izkorišča za igranje prvega Call of Dutyja, tista slikica, ki pa ni bila izrisana, pripada igri Call of Duty: United Offensive. Res smo stari prdci.
Moja osebna statistika je nekoliko drugačna. Steam namreč pravi, da sem največ časa letos namenil modu The Chronicles Of Myrtana: Archolos, na drugo mesto pa se je presenetljivo zavihtela igra Dark Souls 2: Scholar of the First Sin, ki me je vsake toliko pripeljala do živčnega zloma, vendar pa z igranjem preprosto nisem mogel odnehati. Kot vidite je moj najljubši žanr Soulslike, zaradi nekega razloga pa mi je Steam v ospredje porinil igro Outriders in to samo demo, namesto polno izdanega naslova.
Malce je sicer čudno, da Reščay nikjer ne zapiše, koliko ur smo skupno preživeli med igranjem iger, ampak v zameno za to izrazi številke samo v procentih. Morda je to celo dobro, saj bi koga kje zadel infarkt, ko bi videl koliko časa je zapravil v PUBG-ju ali pa kakšni drugi “live-service” igri.
Steam Replay zna igrane naslove razvrstiti po platformah, tako da lahko dobite vpogled v najbolj igrane VR izkušnje, hkrati pa je zmožen prikazati igranje na Steam Decku. Čisto spodaj vam je omogočeno tudi enostavno deljenje vašega igralnega časa z drugimi na Steamu, snamete pa si lahko tudi slike, ki jih lahko nato lažje pošljete prijateljem ali pa jih objavite na svojih družabnih omrežjih.
Trgovina Epic Games je včeraj dodobra razburkala igričarske vode, saj je na svoj jedilnik brezplačnih iger uvrstila Death Stranding, naval igralcev na brezplačne dobrote pa je bil tako velik, da so strežniki za nekaj časa podlegli pritisku. Situacija se je čez dan normalizirala, včeraj ob petih popoldne pa smo dobili novo brezplačnico, ki se tokrat imenuje F.I.S.T.: Forged In Shadow Torch.
Gre za naslov, ki ga sam nisem še igral in se kar malce čudim, da je zadeva ušla mojemu radarju sveže izdanih naslovov. F.I.S.T. je izšel že lani in od takrat sem o njem slišal samo bežne omembe, čeprav zadeva v napovedniku niti ni videti švoh. Na Metacriticu in Steamu nosi dokaj visoke ocene in morda je za slabo prepoznavnost krivo slabo oglaševanje, saj kakšnih res slabih kritik nisem zasledil.
Forged In Shadow Torch govori zgodbo mesta Torch City, ki ga sprva naseljujejo živali, miroljubno sosesko pa nato napade in kolonizira zlobna armija Machine Legion. Igralec prevzame vlogo zajca Raytona, ki je bil včasih vojak v odporniškem gibanju, zdaj pa mora spet natakniti svojo ogromno mehanično rokavico in se odpravi v reševanje svojega po krivem aretiranega prijatelja.
F.I.S.T.: Forged In Shadow Torch igramo iz strani gledanega pogleda, a igra se vseeno ponaša s polnimi 3D modeli. Med igranjem se bomo veliko pretepali, izogibali sovražnim izstrelkom, naša posebna rokavica pa nam omogoča sila naprednih potez. Igranje spada v žanr Metroidvania, kar pomeni, da nas čaka veliko sprehajanja med stopnjami, ki bodo velikokrat vsebovala kakšna zaklenjena vrata, za katere bo kje najprej treba poiskati primeren ključ. Grafično je zadeva videti čudovito, saj je bila igra zgrajena v pogonu Unreal Engine 4, zanimive pa so tudi lepo režirane vmesne sekvence s spodobnim glasovnim podajanjem.
Tako kot vse dni prej, bo tudi F.I.S.T.: Forged In Shadow Torch na voljo samo še danes, 27. decembra do 17.00, nakar bo ponudbo zamenjal nov naslov – ta naj bi bil glede na govorice Soulslike igra Mortal Shell.
Emulatorji raznoraznih konzol zadnja leta napredujejo bliskovito hitro. Najbolj impresivna sta zagotovo projekta Yuzu in Ryujinx, ki znata na PC-ju uspešno poganjati celo najnovejše igre konzole Nintendo Switch, slabo pa ne gre tudi emulatorjem konzol Xbox 360 in PlayStation 3.
Za slednjo konzolo glavnino napredka dela emulator RPCS3, ki je bil leta nazaj dokaj ubožen in je znal zagnati samo preproste, 2D igre, zdaj pa lahko na njem od začetka do konca preigramo tudi tiste največje ekskluzive, ki so nas njega dni zabavale na konzoli PlayStation 3.
We are delighted to announce that as of today, the RPCS3 Loadable compatibility category has reached 0 GAMES!
This means there are no PS3 games left that boot to a black screen on the emulator – every PS3 game at the very least boots and shows image output.
Razvojni ekipi je pred kratkim uspel nov velik dosežek, saj je RPCS3 napredoval do te mere, da lahko uspešno zažene čisto vsak naslov, ki je bil kdaj izdan na tej konzoli. RPCS3 ima zbirko iger razdeljene na različne kategorije, saj nekatere delajo popolno, druge so komajda igralne, nekaj pa jih je bilo samo toliko, da si jih lahko sicer zagnal, ampak si dobil samo črno sliko. Ta slednja kategorija je bila zdaj odpravljena, tako čisto vse igre pokažejo vsaj neko sliko, pa čeprav niso tehnično igralne.
To je za emulator pomemben dosežek, saj se zdaj lahko razvijalec osredotoči samo še na optimizacijo kode, ki bo v naslednjih mesecih in letih postajala samo še bolj izpopolnjena. RPCS3 denimo že zdaj omogoča preigravanje težkokategornih naslovov tipa Metal Gear Solid 4 in Uncharted 2 in 3.
Pred razvijalcem je sicer še kar nekaj trdega dela. Igre kot so Red Dead Redemption, God of War 3 in The Last of Us lahko igramo, a se je treba ukvarjati s padci sličic na sekundo, še vedno pa boste kje naleteli na kakšen grafični artefakt, poleg tega bo treba v PC-ju držati napredne komponente, med katerimi je najbolj pomemben procesor. Vendar pa je vseeno lepo videti ves ta napredek, emulatorji pa igrajo tudi pomembno vlogo pri ohranjanju in arhiviranju iger, ki bodo enkrat iz uradnih strežnikov preprosto izginile.
Digitalna trgovina Epic Games je tudi letos zagnala svoje, zdaj že tradicionalno obdarovanje, ki nam vsak dan prinese novo brezplačno igro. Podeljeni naslovi se razlikujejo po kvaliteti in vsake toliko Epic Games useka z res privlačno ponudbo, zaradi katere preprosto moraš zagnati njihov zaganjalnik in klikniti na gumb za prevzem igre.
To se je zgodilo tudi včeraj, saj je na vrsto za brezplačno vstopnico prišla igra Death Stranding, Epic Games pa je celo podeljeval nagrajeno različico Director’s Cut, ki je na PC prispela letos marca. Norija je bila popolna in igralci so masovno začeli skakati na Epicove strežnike, trgovina pa na ves ta nenadni obisk preprosto ni bila pripravljena, tako da se je vse skupaj za nekaj časa zrušilo.
Zdaj, ko je zadeva začela z normalnim obratovanjem, pa so igralci ugotovili, da Epic Games podeljuje samo navadni Death Stranding, ki ga lahko prevzamete tukaj in ne verzijo Director’s Cut, ki v igranje prinese lep kupček dodatne vsebine in hkrati malce izboljša nekatere igralne mehanike. No, tudi original se splača igrati, žal pa se bo treba pri tej verziji zadovoljiti z manjšimi mimosunki, kot so denimo tiste na silo vrinjene pločevinke Monsterja, ki so bile notri samo zaradi sponzorskega denarja in so bile v Director’s Cut nato odstranjene. Če boste prevzeli brezplačno igro in si boste zaželeli nadgradnje na Director’s Cut, potem skočite semkaj, za ta privilegij pa boste odšteli 5,99 €. Ponudba za brezplačni prevzem se izteče danes, 26. decembra ob 17.00.
Death Stranding je zadnja igra izpod rok slavnega japonskega ustvarjalca, ki sliši na ime Hideo Kojima. V špilu nastopamo v vlogi dostavljavca Sama Porterja, ki preko prenašanja ogromnih paketov poskuša zopet povezati okostje post-apokaliptične Amerike. Večino časa boste tako preživeli med načrtovanjem poti od ene baze do druge, vmes pa vas čaka tudi kar nekaj nevarnosti, ki so včasih preprosto neogibne in vas lahko bodisi pokopljejo ali pa vam uničijo vse dragocene pakete.
Hideo ima za Death Stranding velike načrte. Nedavno je bil napovedan drugi del, licenca pa se bo preselila tudi v filmske vode, a po besedah Kojime bo tole drugačna Hollywoodska predelava igre, kot pa smo jih bili do sedaj vajeni.
Podelitev nagrad The Game Awards 2022 je pokazala marsikaj zanimivega in je dejansko bila malce krajša kot prejšnja leta, saj je vse skupaj trajala dobre tri ure. Se je pa deljenje pokalov začelo malce nepričakovano, saj je takoj na začetku na oder stopil legendaren igralec Al Pacino, ki z videoigrami nima neke posebne veze, a je to vseeno dovolj veliko ime, da ni navdušilo samo tiste prisotne v dvorani, ampak tudi vse nas, ki smo podelitev spremljali pred televizorji.
Leave it to Kratos to set a world record.
The longest awards show acceptance speech in history WAS actress Greer Garson at the 1942 Oscars.
She spoke for 5 minutes 30 seconds.
Christopher Judge’s speech at #thegameawards was 7 minutes 59 seconds.
Al je na oder stopil v zameno za lep kupček denarja, 82-letni igralec pa bi od organizatorja zagotovo zahteval še kakšen evro več ali pa bi gor zvlekel vsaj en stol, če bi vedel kaj vse ga čaka nadaljnjih deset minut. Pacino je bil namreč tam zato, da je razglasil nominirance v kategoriji za najboljše glasovno podajanje v 2022, nagrado pa je pričakovano pobasal igralec Christopher Judge, ki je v igri God of War Ragnarok prepričljivo odigral Kratosa.
Judge je sicer že dolgo prisoten v Hollywoodu, a kakšnih pretiranih nagrad za svoje igranje ni prejel, zato se je odločil tule dati duška. Tip je tako stal na odru kar 7 minut in 59 sekund in se zahvaljeval vsem po spisku, malce tudi govoril o sebi, medtem pa so se za njim ubogemu Pacinu šibila kolena. Ta njegov govor je tako postal tudi rekord v dolgih zahvalnih govorih – najdaljšega do takrat je posedovala Greer Garson, ki je leta 1942 med podelitvijo Oskarjev na odru čebljala 5 minut in 30 sekund.
Judge bi se znal tako zapisati v Guinnessovo knjigo rekordov, če bodo sodniki ta dosežek tudi uradno potrdili. Igralec se je iz vsega skupaj pohecal in na Twitterju namignil, da bi lahko imel še en zahvalni govor, ki bi počastil njegov zahvalni govor. Mnenja glede zahvalnega govora so sicer deljena – nekateri proti njemu nimajo nič proti, drugim se je Judgevo govoričenje zdelo povsem zgrešeno in predolgo, mestoma celo preveč samovšečno. Če nič drugega je igralec s svojim govorom poskrbel za sedem brezplačno podeljenih Steam Deckov, ki jih je Valve delil za vsako minuto celotne ceremonije.
Nisem kdo ve kako velik pristaš žanra japonskih RPG-jev, saj mi večinoma ni blizu njihova tematika, prav tako pa je večina jRPG-jev naravnost titanskih in ti mimogrede pogoltnejo stotino ur, večino tega časa pa bo padlo na opravljanje ponavljajočih nalog – mehanika, ki ji igričarski domačini rečemo “grind”.
Vsake toliko pa naredim izjemo in ena od posebnosti, ki je prebila moj lastni zid cenzure je bila igra Final Fantasy VII Remake. Ta naslov sem preprosto moral preigrati, saj sem zamudil zlato priložnost, ko je igra izšla davnega leta 1997, igralci širom interneta pa vse od takrat kokodakajo o sila zanimivi zgodbi in likih, ki jim še danes ni bilo para.
Nisem pa se zavedal, da je Final Fantasy 7 davno nazaj vseboval tudi ločen odvrtek, ki je izšel samo na prenosni konzoli PSP in se je imenoval Crisis Core. Založnik Square Enix se zaenkrat še vedno obotavlja pri drugem delu predelave sedmega Final Fantasyja, zato so nam vmes postregli še s predelavo Crisis Cora, ki je nedavno izšel za nove konzole, sam pa sem ga preigral na PC-ju.
Če bi prej vedel za obstoj Crisis Cora, potem bi mi bilo razumevanje zgodbe Final Fantasyja 7 nekoliko lažje. Morda si tudi ti, dragi čitalec tega spisa, bil pri igranju na trenutke enako zmeden in si pri iztočnici zgodbe nekam bebavo gledal v temnolasega tipa, ki se je kar naenkrat pojavil v igri, brez kakšne posebne razlage, kdo to je.
Kar se tiče raziskovanja, so stopnje tokrat nekoliko manjše kot pa v Final Fantasy 7.
No, Crisis Core – Final Fantasy VII – Reunion se vrzi ravno okoli tega tipa, čigar ime je Zack Fair, vojaka, ki ima zanimivo osebnost in mu je največji zgled zlikovec Sephiroth, ki pa v Crisis Coru še ni tak zlobnež, kot to postane kasneje. Crisis Core je namreč preddel tiste zgodbe, ki smo jo nato v koži Clouda podoživeli v Final Fantasy VII in štorija vas bo pripeljala ravno do uvodne scene nadaljevanja. Crisis Core bi lahko tako označili kot za sestavni del celotne zgodbe Final Fantasyja 7 in če vam je bil slednja zanimiva in vas zanimajo nekatere dodatne podrobnosti ozadnih dogodkov, potem je Crisis Core že samo zaradi tega priporočljiv nakup. Zgodba se sicer tokrat resda vrti okoli Zacka, a bodite brez skrbi, saj boste poleg novih likov ugledali tudi nekaj starih obrazov, ki v tej igri razkrijejo nekatere svoje motivacije, ki so jih pripeljali do štorijalnega stanja sedmice.
Kar se tiče same predelave, je ta znatna, a Square Enix po predelavi grafike ni šel tako daleč kot v primeru Final Fantasyja 7. To napove že uvodna sekvenca, kjer je začetni video več kot očitno samo razpotegnjen v večjo sliko, medtem ko ločljivost ostaja enaka kot v izvirniku. Ta predelava je tako imela znatno manjši proračun, kar je jasno tudi med igranjem, saj se v nekaterih vmesnih sekvencah začno animacije ponavljati, nekatere na novo posneti zvočni govorci pa mestoma ne prepričajo – vsaj v angleščini ne.
Srečali boste nekaj starih obrazov.
Je pa vizualno Crisis Core vseeno veliko pridobil in teksture so zdaj močno bolj podrobne, Square Enix pa je poskrbel tudi za vizualno predelavo uporabniškega vmesnika, ki je zdaj skladen s tisto iz predelave Final Fantasyja 7.
Če ste že preigrali sedmi del, potem se boste v Crisis Core počutili povsem domačno. Bojevanje je večinoma isto in Zack lahko zamahuje z mečem, se izmika in blokira, pretepanje pa poteka v realnočasovni maniri, kjer lahko vsake toliko sprožimo kakšen ofenzivni ali pa defenzivni urok. Tudi ti so znani, saj se napajajo iz “materie”, to pa so nekakšne energetske magične okrogline, ki ponujajo čuda različnih urokov. Proti sovragom lahko sprožamo ognjene, električne ali vodne čirulečarule in te prihajajo v različnih stopnjah, uporabiti pa jih je treba pametno, saj so nekateri sovražniki občutljivi na določene elemente.
Največja sprememba glede bojevanja je sistem DMW, ki v preko igralnih avtomatov na srečo pripelje dostavi nekaj bonusov, ti pa lahko povsem spremenijo tok bitke.
Novost pri bojevanju je sistem DMV oziroma Digital Mind Wave. Ta me je na začetku malce zmedel, saj zasede velik del uporabniškega vmesnika, deluje pa na sistem igralnih avtomatov na srečo. Med bojem se začnejo vrteti podobice s številkami in če se slikice ustavijo v parih, bo Zack prejel posebni bonus, ki pomaga pri obračunu. Zadeva je nekam zmedeno razložena in v njen sistem se ni treba res spuščati globoko, saj to spet ni tako težka igra, da bi jo moral upoštevati. Dovolj je že osnovno razumevanje in sicer če vam da bonus naenkrat neomejeno zalogo MP-ja, ki je v igri mana, potem se lahko osredotočite na pokanje ofenzivnih urokov, če pa dobite denimo neranljivost, potem je pametno Zacka odpeljati na bolj fizični boj od blizu. DMV deluje presenetljivo v redu in pri njegovi uporabi ni nekega nepotrebnega zaustavljanja akcije.
Zack je podoben Cloudu, a je osebnostno dovolj samosvoj, da se ne čuti kot kopija.
Na splošno je Crisis Core veliko hitrejša igra v primerjavi s Final Fantasy 7 Remake. Celotna izkušnja vam bo pobrala dobrih 16 ur igranja, tempo podajanja dogodkov pa si ne daje opravka s kakšnimi res preveč obilnimi vmesnimi sekvencami ali pa kakšnim grindanjem. Zgodba lepo teče naprej, vsake toliko pa dobite dostop do stranskih opravil, ki pa bi jih bolj težko označil za kakšne posebne stranske naloge, saj so to večinoma samo kratke bitke, ki imajo zgodbo povzeto v kratkem tekstu pri izbiri naloge. Kljub temu jih je pametno opraviti, saj izkušenj ni nikoli dovolj, kar je pač standard jRPG izkušenj.
Crisis Core – Final Fantasy VII – Reunion dostavi ravno tisto, kar od njega tudi pričakujemo in to je znatna grafična in mehanska obnova starejše klasike, ki je zdaj bolj dostopna novim igralcem in je kot taka obvezna izkušnja za vse tiste, ki si preprosto želite več vsebine iz sveta Final Fantasy 7. Grafično se sicer ne more povsem kosati s predelavo sedmice, a po drugi strani je to končno spet eden od PC naslovov, ki nima kilometrskih težav z optimizacijo in odlično deluje na povprečnih konfiguracijah.
Igra Duke Nukem Forever je za igranje na voljo že več kot 10 let, vendar pa vam zna veliko igričarskih poznavalcev povedati, da smo leta 2011 dobili zombificirano verzijo originalne ideje, ki jo razvijalec 3D Realms prvič napovedal leta 1997, a se je nato projekt zapletel v razvojni pekel in je izšel šele takrat, ko je pravice do licence odkupil Gearbox in v 2011 izdal verzijo igre, ki pa je imela bolj malo skupnih točk s tisto originalno vizijo 3D Realmsa, ki nam jo je ta razvijalec tudi predstavil preko vzdušnega napovednika.
Licenca Duke Nukem je danes mrtva, saj nihče za njo ne razvija kakšnega novega projekta, a poleti je vseeno oživela modderska skupnost. Nekdo je namreč na 4Chanu izdal igralno verzijo Duke Nukema iz leta 2001 in oboževalci so ponoreli. Ta verzija je vsebovala namreč ravno tiste elemente, ki so jim bili obljubljeni 20 let nazaj, vendar pa se je veselje hitro spremenilo v žalost, saj izdana verzija igre ni bila dokončana.
Ni pa trajalo dolgo, da so zadevo poprijeli modderji in skupina navdušencev, združena pod imenom Mighty Foot Productions se je lotila težkega izziva dokončanja originalne vizije razvijalca 3D Realms. Dela so se lotili premišljeno in za začetek so se osredotočili na obdelavo prvega poglavja High Stakes, Lady Killer. Uvodni segment se odvije v Las Vegasu, kamor bi moral prispeti tudi predsednik ZDA, a nekaj se je zalomilo in namesto praznovanja se mora Duke spraviti v ponovno reševanje sveta pred zlimi vesoljci.
Grdavži naj bi ugrabili predsednika, pokorili pa so tudi vojsko EDF oziroma Earth Defense Force. Duke vzame strojnico v roke in se spravi v pobijanje mutiranih vojakov in v klatenje vesoljskih plovil, pri vsemu temu pa mu bo pomagal bogat nabor orožij, ki jih bo tukaj kar 12. Igralni napovednik je vsekakor spektakularen, videti pa je, da se bomo usedli celo za balanco motorja in se spravili v radostno destrukcijo tudi na kolesih.
DNF2001 Restoration Project je zdaj že na voljo za igranje, a kot rečeno, je tole šele prvo poglavje igre, modderji pa nameravajo na ta način predelati celo igro in jo celo preseliti na posodobljeno grafično knjižico DirectX 9. Za igranje skočite semkaj, tam pa najdete tudi povezava do uradnega kanala na Discordu.
Počasi se nam dozdeva, da nam je razvijalec Blizzard malce lagal, ko je leta 2018 najavil predelavo legendarne strategije Warcraft 3, za njo pa nam je takrat sveto obljubil, da bo igro obravnaval z zasluženim spoštovanjem in da igralci lahko pričakujemo močno nadgrajeno grafiko, prenovljene mape in čisto prave vmesne sekvence, ki nam bodo dale občutek, da res gledamo v polnopravno predelavo. Ko je Warcraft 3: Reforged leta 2020 res izšel, je dostavil bolj malo od obljubljenega, tisto, kar pa smo že dobili, pa se je kopalo v poplavi hroščev.
Sicer je Blizzard nato izjavil, da bo igra še naprej dobivala naknadne posodobitve in res smo prejeli nekaj popravkov, a kar se tiče enoigralske kampanje, je razvijalec bolj ali manj enostavno dvignil roke. No, če je že originalni kreator pozabil na svojo stvaritev, pa to za modderja InsaneMonster, s pravim imenom Luca Pasqualini, ni bilo tako enostavno.
Luca je bil namreč leta 2018 med tistimi, ki jih je napoved predelave povsem očarala in nato dve leti kasneje pošteno razočarala. Je bil pa Luca eden redkih, ki je v predelavi videl ogromno neizkoriščenega potenciala, zato se je sam lotil obnove Blizzardove vizije.
Dela se je lotil premeteno in strateško. Igro namreč obnavlja po poglavjih, tako da je najprej poskrbel za uvodno orkovsko kampanjo in se nato lotil še predelave zgodbe, ki podajanje dogodkov obnovi še iz človeške strani. Modifikacija Re-Reforged zdaj omogoča preigravanje uvodne orkovske in človeške kampanje, a delo je še daleč od dokončanega, saj mora Luca dodelati še kampanjo nemrtvih, orkov in nočnih vilincev, da razširitve Frozen Throne sploh ne omenjamo.
Dobra novica pa je, da to, kar je narejeno, spominja na nek profesionalni izdelek. Modder je uvedel čisto prave vmesne sekvence, spremenil določene mape, predelal težavnosti in dodal celo nekaj skrivnosti. Uvodno sekvenco Exodus of the Horde lahko prenesete tule, medtem ko vas človeška kampanja The Scourge of Lordaeron čaka na naslednji povezavi.
Mešanje obstoječih zvrsti iger zna biti čudovita stvar. Ni nujno, da bo kombinacija delovala, ampak, ko pa se to zgodi, sledi čarovnija in včasih se rodijo povsem nove stvari. Marvel’s Midnight Suns, nova taktična potezna strategija izpod rok studia, odgovornega za XCOM franšizo, je absurdna mešanica strategije, igranja vlog in narativne avanture.
Ko sem najprej slišal o Marvel’s Midnight Suns, nisem vedel, kaj pričakovati. Od napovednikov do uradnega materiala je vse izgledalo kot nekakšna bleda kopija XCOM-a brez vrlin, ki so tega naredile tako uspešnega. Namesto skrivanja v kritju in riskantnega izmenjavanja strelov se poslužuje uporabljanju kart za izvedbo sposobnosti, vse pa je skrito za včasih mukotrpno količino zgodbe in dialogov, ki skupno z raziskovanjem vzame velik del igralnega časa, kar nekako ne soupada z XCOM formulo. Aja, pa sem omenil mikrotransakcije v enoigralski igri? Skratka, začetni obeti niso bili ravno najbolj obetavni.
Razvojna ekipa: Firaxis Games Založnik: 2K Platforme: PC, PS4, PS5, XBox One, Series X/S, Switch Steam:Povezava Datum izida: 2. december 2022 Cena: 59,99 €
Po hitrem pogledu bi ti bilo oproščeno, če bi mislil, da gre za zastonjsko večigralsko igro s poudarkom na mikrotransakcijah. Sploh glede na to, koliko valut je v igri. Na desetine zbirateljskih virov, kot so esense za sposobnosti, t.i. “loot box-i” s kartami sposobnosti, razne oblike denarja za goro različnih stvari, “skini” in obleke za oblico raznovrstnih superherojev, ključi, ki odklepajo škatle različnih kakovosti s plenom, posejane po štabu in njegovi okolici. Skratka, ozadje izgleda kot popolno za molzenje denarnic. A kot se izkaže ni vse zlato, kar se sveti.
Morda je bil to načrt na neki točki razvojne zgodovine in vse te valute in zbirateljski predmeti so ostanki tega. Mogoče. Vendar ne. Za plehkim površjem se skriva igra, ki sicer mikrotransakcije ima, ampak uporabljajo se le, če hočeš kakšen ekstra hud izgled za katerega od superjunakov. Vse ostalo se pridobi ekskluzivno preko igranja.
Kmalu po narativno bogatem začetku te igra spozna z raznovrstnimi osrednjimi sistemi. Pravzaprav tudi po dobrih 5 urah igranja še vedno pridno predstavlja nove in nove sisteme. Končni rezultat je čudna kombinacija in definitivno ne to, kar sem pričakoval. Povsod kritiki lajnajo o podobnosti z XCOM franšizo ampak sam sem opazil le bežne podobnosti. Sam akcijski del je bolj kot to podoben temu v Slay the Spire. Zdi se spretno zasnovano, da se igralec počuti pametnega med igranjem raznih kombinacij kart, vendar na prvi pogled izgleda precej manj taktično.
XCOM bi te kaznoval za najmanjše spodrsljaje, vendar Midnight Suns ne želi, da razmišljaš o človeški ceni vojne. Želi, da se počutiš kot eden izmed Maščevalcev med hiperkoreografirano bojno sekvenco v istoimenskem filmu. Ta neverjeten balet akrobatskih podvigov in timskega dela, kjer vsak član ekipe uporablja svoj prepoznavni talent, ki v pravi izbiri omogoči instinktivno rabo kombinacij. Iron Man se zanaša na oklep, Captain Marvel nase jemlje srd nasprotnikov, Dr. Strange ima razne mistične spodobnosti, ki omogočajo vlečenje kart in tako dalje.
Ni sistema kritja, o katerem bi lahko govorili, bojne arene pa so majhni, tesni prostori in ne obsežne, razprostranjene planjave. Ne gre za to, da bi počasi raziskoval površino in iskal nasprotnike in se nato zagriženo bojeval iz kritja, gre za to, da vsako potezo izrabiš kajseda efektivno. Je instantno, taktično in osebno.
Superjunaški podvigi
V scenariju tako lahko izbereš tri superjunake (iz seznama trinajstih), ki bodo obiskali območje, posejano z agenti Hydre z dozo superjunaškega seruma. Vsako toliko časa se znajdeš tudi v boju proti kakšnemu velikemu barabinu v napetem pretepu, kjer ljudje in predmeti frčijo naokoli.
Za razliko od XCOM, je naključnost bolj kot ne odsotna. Največji element naključne možnosti je v tem, katere karte so izvlečene na začetku vsake poteze: to bo določilo razpoložljiv nabor za to rundo. Vsak junak ima svojo selekcijo kart, ki se na začetku bitke združijo v en velik kup. Karte so lahko napadi, podporne sposobnosti, obramba ali razne kombinacije tega. Nekatere povečajo tudi meter heroizma, druge, močnejše spodobnosti pa potrebujejo te točke, preden jih sploh lahko igraš.
Heroizem lahko porabiš tudi za uporabo okolja, kar pomeni, da lahko pogosto še vedno kaj storiš, ko porabiš količino dovoljenih igranih kart, kar lepo doda k taktičnemu in premišljenemu igranju. Gre za zabavno in nagrajujočo bojno sredico, ki je strokovno uglašena za zagotavljanje tresočih trenutkov, kjer je vse odvisno od pridobitve dovolj junaških točk za igranje dragega skupnega napada in odkrižanja nadvse trdovratnega nasprotnika, ki ti že par potez žere živce.
Vsekakor gre za dobro upodobljen sistem. Isto velja tudi za igralsko zasedbo in čas, ki ga preživiš zunaj igranja. Morda je najbolj osupljiva stvar pri Midnight Suns njegov poudarek na tem, kaj se dogaja med spopadi. To je igra treh polovic: bojne priprave, misij in časa izven misij, ki so vsi enako pomembni. Čas, ki ga porabiš za raziskovanje opatije, vzpostavljanje odnosov s svojimi kolegi, pomoči pri raznih majhnih projektih in velikih težavah. Vse to je pomemben del igre.
Vsak dan se začne z tvojim prilagodljivim likom, Lovecem (ubijalec demonov, izvirni lik, izumljen za to igro), ki se prebudi v svoji popolnoma prilagodljivi spalnici in nadaljuje z različnimi vsakodnevnimi opravili, ki lahko zasedejo več časa kot samo bojevanje. Jutranja rutina je v celoti odvisna od tebe: lahko treniraš, pregledaš plen prejšnjega dne, združuješ karte, da postanejo močnejše, preveriš, ali obstajajo kakšne obveščevalne misije, na katere lahko pošljiš člana ekipe ali sodeluješ v različnih dramah, ki se vedno odvijajo.
Dodatna narativa je predstavljena tudi preko aplikacije za klepet podjetja Stark Industries, ki je dokaj podobna tej v novi igri Spiderman. Nico želi Magiki prirediti rojstnodnevno zabavo presenečenja, a Blade misli da to ni dobra ideja, ker Magik ne mara presenečenj. Peter Parker medtem skrbi, ali se bo vklopil v skupino, in tako naprej. Koliko boš v tem užival je sicer odvisno od tega, koliko igro igraš zaradi taktičnega bojevanja in koliko za samo igranje vlog in širši vpogled v svet Marvel superjunakov.
Raziskovanje opatije
Ko opraviš vse obveznosti v opatiji, je čas, da greš in izbereš misijo z vojne mize, v slogu Dragon Age: Inquisition. Ko jo končaš, se zvečer vrneš v štab, kjer Midnight Suns pokaže osvežujočo predanost zdravemu ravnovesju med delom in zasebnim življenjem: po času doma ni več mogoče početi nobenih stvari, povezanih z delom. Pregled plena mora počakati do naslednjega dne. Zdaj je čas, da se družiš z ekipo in raziščeš ogromno zemljišče opatije, ki je popolnoma drugačna, presenetljivo izpopolnjena stvar, ki bi lahko bila igra zase.
Tako lahko svoje večere preživiš ob odkrivanju stoletja stare skrivnosti o čarovnicah iz Salema. Lahko greš na ribolov s Stotnikom Ameriko. Ali pa nabiraš gobe z Jezdecem duhov. S kapitanko Marvel se lahko sprostiš ob bazenu in se pogovoriš o svojih občutkih. Vzpostavljanje teh odnosov daje nagrade v obliki bojnih bonusov in povečanih statistik, ki imajo opazen učinek na del igre, ki se nanaša na bojne misije, vendar imajo verjetno veliko globlji učinek nate, igralca, saj ti daje občutek povezanosti z osebami v igri.
Ti izjemni ljudje, s katerimi si nekako preživel v veliki srhljivi cerkvi, lahko izvajajo izjemne podvige supermočnega junaštva, nato pa ti nekaj ur kasneje zaupajo svoj boj z alkoholizmom. In to je res največja prednost igre. Zagotovo je to tisto, kar jo dvigne nad druge Firaxisove (odlične) strateške igre, dokler je to to, kar iščeš.
Midnight Suns je tista redka vrsta igre, ki ima resnično za vsakogar nekaj. Oboževalci iger Firaxis bodo tukaj našli dovolj XCOM-ove DNK, da se jim bo splačalo prebiti skozi obširni preostanek. Zagovorniki igralcev s kartami (da, vključno z Marvel Snap, s katerim se bo ta igra neizogibno primerjala, a po pravici povedano ji ni preveč podobna) bodo vzljubili njeno opojno ravnovesje ustvarjanja priložnosti in kombnacij. In tisti, ki obožujejo igranje vlog in zgodbo s posledicami bodo uživali v mirnejših trenutkih, kjer bodo lahko izpolnili otroško fantazijo o tem, da so dejansko Spider-Manov sostanovalec.
Tudi iz vizualne in zvočne perspektive je Midnight Suns dober: njegovo misijonsko igranje krasijo razkošne animacije gibov, kjer svetloba valovi in drsi po oklepih vsakega junaka na način, ki ustreza sodobnim mitom, kakršni pač že so. Učinki delcev švigajo po zaslonu, kot bi stripi oživeli. Opatija in njena posest sta čudovito osvetljena: kamni, poraščeni z mahom, se lesketajo v mehki mesečini, kovačnica izžareva intenziven sij ujetega ognjenega demona.
Problemi se najdejo le v obraznih animacijah, ki so precej plehke. Tudi tisti, ki so mahnjeni na Marvel filme bodo pogrešali “uradne” podobe nekaterih superjunakov ampak tudi ti liki imajo obilico svoje osebnosti. Tudi iz zvočne plati je igra odlična. Zvočno podajanje je zelo dobro in edin pravi problem se najde v Hydra podanikih, ki po peti misiji začnejo drdrati že večkrat slišane in zlajnane fraze.
Razsodba
(+) Dobra sestava različnih delov (+) Bogata taktična strategija (+) Tematika, ki bo marsikomu zelo zanimiva (+) Dober narativni del (+/-) Različni aspekti igre znajo odvrniti različne ljudi (-) Občasne vizualne pomankljivosti (-) Celota je res odlična, a posamezni deli se znajo vleči v nedogled
