Franšiza post-apokalpitičnih RPG-jev Fallout ta mesec praznuje svojo 25. obletnico in rajanje se je med drugim preselilo tudi v trgovino Epic Games. Slavje se je ravno prav poklopilo z njihovo, zdaj že tradicionalno, vsakotedensko podelitvijo brezplačnih iger in čas je prišel tudi za igro Fallout 3.
Gre za 14 let staro igro, ki je ob svojem izidu požela kar nekaj pozitivnih in negativnih kritik. Prva dva dela serije sta namreč izšla pod založnikom Interplay, a ta je zaradi nespametnega poslovanja propadel, licenco pa je nato odkupila Bethesda. Sledila je močna sprememba igralne formule, saj se je dogajanje preselilo v prvoosebno perspektivo, tako da smo se poslovili od izometričnega pogleda in poteznega boja. Razvoj igralne formule pa je bil nekaterim všeč, saj je zatopljenost v svet skočila na naslednjo stopnjo, Bethesda pa je ustvarila res podroben svet, ki je za vsakim ovinkom in zapuščeni kolibi skrival nekaj novega.
Dobro, morda po vseh teh letih gledam na igro z malce rožnato obarvanimi nostalgičnimi očali, a za svoj čas je bil Fallout 3 res nekaj posebnega. Vtis so nato dodatno dopolnile naknadno izdane razširitve, podpora za ustvarjanje modifikacij pa še danes v igro prinaša novo in impresivno vsebino.
Epic Games brezplačno podarja polno verzijo igre Fallout 3 Game of the Year Edition, ki poleg osnovne igre vsebuje še 5 dodatkov: The Pitt, Operation: Anchorage, Point Lookout, Mothership Zeta in Broken Steel. Res veliko vsebine in vsa ta je vaša na naslednji povezavi. Poleg te brezplačne igre Epic Games ponuja znižanja tudi za originalni Fallout, nadaljevanje Fallout 2 in ločeno avanturo Fallout Tactics: Brotherhood of Steel, vsak od teh naslovov pa stane 2,50 €.
Poleg Fallouta vas na naslednji povezavi čaka tudi igra Evoland Legendary Edition. Gre v bistvu za paket dveh naslovov: Evoland: A Short Story of Adventure Video Games Evolution in Evoland II: A Slight Case of Spacetime Continuum Disorder, igri pa ponujata zanimiv koncept sprehoda skozi zgodovino RPG-jev, kjer skozi čas ne odklepate samo novih igralnih mehanik, ampak tudi nadgrajeno grafično podobo.
Ponudba brezplačnih iger se bo zamenjala 27. oktobra, takrat pa boste svojo Epic Games knjižnico lahko dodatno obogatili z igrama Saturnalia in Warhammer 40,000: Mechanicus.
Cartoon Network velja v svetu televizije za eno od legend, ki je svoje življenje začela davnega leta 1992. Originalna ideja je bila zagnati televizijski kanal, ki bo po cele dneve predvajal najbolj popularne risanke tujih in lastnih produkcij. To je spočelo manjšo revolucijo na področju risanih serij, saj so risanke do takrat bile namenjene bolj mlajših gledalcem in čeprav sta Vili Kojot in Tom & Jerry zanimiva za gledanje, kakšne globlje vsebine ne ponujata.
To pa se je spremenilo, ko so na televizijske ekrane uletele zadeve, kot so Johnny Bravo, Dexter’s Laboratory, ter Cow and Chicken. Čeprav so tudi te risanke zabavne za gledanje otrokom, vsebujejo nekaj šal, ki jih razumejo samo starejši in zaradi tega je Cartoon Network pred svojimi ekrani zadržal tudi gledalce, ki so že dolgo nazaj opustili rumene rutke in so že zakorakali v študentske vode.
Skratka, Cartoon Network ima res bogato zgodovino in nedavno se je zagnalo nekaj panike glede njegove obstoja. Licenco si namreč lasti Warner Bros., ta pa je letos nakazal združevanje z Discoveryjem, zaradi česar se je začelo sekanje kataloga vsebine in odpuščanja. Warner Bros. je nedavno napovedal še dodatni val odpuščanj, zaradi česar naj bi izgubilo službo 82 ljudi, sekanje zaposlenih pa se je zgodilo na področju animacije. Zaradi tega je veliko ljudi predvidevalo, da je Cartoon Network šel pod rušo in po družbenih omrežjih se razširilo ogromno objav s pripisom “RIP CN”.
Očitno pa je bilo to žalovanje nekoliko prerano in je presenetilo tudi sam Cartoon Network. Ta je na Twitterju objavil smešno objavo, da so očitno vsi vedeli za njegovo smrt, razen njega samega. Risani kanal se očitno ne poslavlja. Ravno nasprotno – Cartoon Network je pred kratkim dopolnil svojo 30. obletnico in začela so se proslavljanja, ki so se preselila tudi na YouTube.
Na uradnem kanalu, ki ga lahko vidite v zgornjem oknu, je bil dneva nazaj zagnan maraton risank, ki se vrti na YouTubu neprekinjeno in vsebuje nekaj največjih uspešnih tega kanala. Zadevo lahko gledate povsem brezplačno, a žal je ponudba predvajanega bolj skromna. Na voljo je namreč le nekje 6 ur vsebine, ki se nato neprestano vrti od začetka, a za malce obujanja spominov na legendarne risanke kot so Dexter’s Lab in Ed Edd n Eddy je zadeva več kot priročna.
Celotna vsebina Cartoon Networka si lahko ogledate izključno na pretočnem servisu HBO Max.
Glede na zadnji napovednik zna Final Fantasy 16 vsebovati najbolj globoko zgodbo doslej ali pa vsaj najbolj zanimivo politično dogajanje. Square Enix bo v svet, imenovan Valisthea, vpeljal 5 različnih kraljestev: Kindgom of Waloed, Dhalmekian Republic, Grand Duchy of Rosaria, Holy Empire of Sanbreque in Iron Kingdom.
Seveda se te regije med sabo ne bodo preveč marale in njihov bolj podroben popis lahko najdete na uradnem blogu. Vsaka od teh dežel se ne ponaša samo s svojo vojsko in zastavami, ampak tudi s svojim unikatnim bojevnikom, ki se imenuje Dominant. Ti so resnično unikatni, saj so edini, ki lahko prikličejo posebne orjaške beštije Eikone, te pa se nato spustijo v spektakularne bitke med sabo, kjer na koncu lahko prevlada samo en.
Vse to nam je pokazal novi napovednik, z imenom Ambition, v njem pa lahko vidimo dva Dominanta: Diona Lesagea, ki pod roko drži Bahamuta in Barnabasa Tharmrja, ki zastopa Odina.
Dežele se bodo med sabo borile za posest posebnih kristalov, ki jih je v Valistheu čedalje manj in so seveda zato zelo zaželena surovina. Napovednik je v glavnem sestavljen iz vmesnih sekvenc, zato nekega igranja ni za videti, a glede na stil igre, nas čaka dokaj temačna pripoved, ki se ne ustrašila pokazati tudi nekaj krvi. Treba bo sicer videti, koliko bo naprej vlekla zgodba, a glede na to, da za njo stoji Naoki Yoshida, ki že več let uspešno vodi MMO igro Final Fantasy XIV, se nam za zanimivo podajanje dogodkov najbrž ni treba bati.
Yoshida je na Twitterju naknadno zapisal, da je razvoj igre zdaj stopil v zaključno fazo in da se koščki sestavljanke zdaj združujejo v en res čudovit naslov. Razvojno ekipo čaka še kar nekaj dela in se sedaj osredotoča na optimizacijo in poliranje kode. To bo vzelo svoj čas, saj bo Final Fantasy 16 izšel šele enkrat poleti 2023 in to samo za konzolo PlayStation 5.
Preživetvene grozljivke so nazaj in osebno svojega kluba od veselja ne bi mogel zalučati višje. Napoved revolucije na tem področju so začele igre Resident Evil, trendu pa se je nato pridružila igra Dead Space, ki bo v začetku naslednjega leta dobila predelavo, še pred tem pa se bomo decembra pozabavali v igri Callisto Protocol.
A najbolj sem bil včerajšnjih novic, saj je japonski založnik Konami, za katerega se je mislilo, da je praktično že popolnoma izstopil iz igričarske industrije, napovedal svojo vrnitev v velikem slogu. S tem je oživela tudi legendarna serija iger Silent Hill, ki bi jo kak nepoznavalec označil za klon Resident Evila, a je veliko več od tega. Silent Hill naslovi sicer resda spadajo v žanr grozljivk, a namesto da bi se za strašenje igralca zanašali samo na potoke krvi in ogromne pošasti, se znajo poigrati tudi s psihološkimi vidiki, ki so bili v preteklih naslovih tako dobro udejanjeni, da bi lahko iz referenc samo ene igre spisal celo diplomsko nalogo. Ne verjamete? Samo poglejte si tega mamuta od vodiča, ki se spusti skozi zgodbo vseh iger in se dotakne čisto vsake podrobnosti.
Konami je torej nazaj in v izdelavi ima trenutno kar štiri različne projekte, ki se bodo ponašali z naslovom Silent Hill.
Prvi ni ne vem kakšno presenečenje, saj so ga govorice razkrile že nekaj časa nazaj. Gre za predelavo igre Silent Hill 2, ki ga mnogi smatrajo za najboljši del serije. Dobili smo kratki napovednik, ki pokaže fantastično grafično podobo, dvome dviga samo obraz glavnega junaka Jamesa, ki bo zahteval nekaj prilagajanja.
Predelavo je v roke vzel studio Bloober Team, ki je nazadnje izdelal povprečno grozljivko The Medium, pri novem projektu pa so v svoje vrste dobili Masahira Itoja, ki je eden od originalnih ustvarjalcev igrinih pošasti, družbo pa mu bo delal tudi Akira Yamaoka, ki je za Silent Hill spočel odlično glasbeno spremljavo. Predelava bo ustvarjena znotraj pogona Unreal Engine 5, žal pa nismo dobili nobenih informacij glede datuma izida, bo pa tole ekskluziva za konzolo PlayStation 5 in PC.
Naslednji predstavljeni projekt je bil Silent Hill: Townfall. Na njem skupaj delata razvijalec Annapurna, ki se je nazadnje podpisal pod odlični mačji Stray in bolj neznani studio No Code. Za Townfall smo dobili kratki dražilnik, a zaenkrat nimamo pojma, kaj ta igra je, razvijalec pa je namignil, da bomo več informacij dobili naslednje leto.
Tretji naslov sliši na ime Silent Hill: Ascension in na njem delajo kar trije razvijalci: Genvid, Bad Robot, čigar šef je znani režiser JJ Abrams in Behaviour Interactive, ki je izdelal igro Dead By Daylight. O Ascension je bilo povedanih veliko besed, a zelo malo konkretnih informacij. Šlo naj bi za neko interaktivno izkušnjo, ki jo bomo lahko igrali z drugimi in vsaka poteza bo vplivala na razvoj dogodkov, očitno pa bo tu prisotna tudi mehanika pošiljanja sporočil.
Za konec pa smo dobili še napoved igre Silent Hill f. To bi lahko označili za naslednji del glavne franšize, ki smo ga nazadnje dobili leta 2012, ko je izšel Downpour. f bo za razliko od vseh prejšnjih delov serije postavljen na Japonsko, dogajanje pa se bo odvijalo leta 1960. Očitno se bo veliko dogajanja vrtelo okoli združevanja rastlin in človeških telesc, razne luknjice bo bodo prestrašile vse tiste, ki jih muči fobija Tryfobia. Projekt nastaja pod vodstvom manj izkušenega razvijalca NeoBards Entertainment, zgodbo pa bo spisal Ryukishi07, ki je znan po strašljivih vizualnih novelah When They Cry.
Prihodnost serije Silent Hill je očitno svetla, še posebej zato, ker bomo končno dobili tudi nov film. Žal se zdijo vsi ti projekti še precej daleč stran od izida, tako da bo treba ostati potrpežljiv še vsaj leto ali dve.
Operacijski sistem Windows 11 vsake toliko prejme kakšno večjo posodobitev, ki nam poenostavi tok dela in optimizira delovanje. Včeraj je tako izšla večja posodobitev 22H2 in ta je prinesla eno največjih sprememb, ki zna nekaterim uporabnikom povsem spremeniti tok dela.
Predelavo je namreč doživel Raziskovalec, orodje, ki je na Oknih prisotno že od pamtiveka, a je med svojim obstojem doživelo bore malo sprememb. Raziskovalec je zdaj naredil pošten korak naprej, saj je Microsoft notri končno vključil funkcijo zavihkov, brez katerih je skakanje po spletnih straneh dandanes praktično nemogoče.
Zavihki v Raziskovalcu delujejo podobno kot tisti v brskalniku. Na vrhu lahko kliknemo majhen plusek in preko njega odpremo novo okno, če pa na kakšno datoteko kliknemo s kolescem miške, se nam bo samodejno pri tem odprl nov zavihek, s to odprto datoteko.
Stvar je izjemno uporabna, še posebej če ste še vedno navajeni na delo s samo enim monitorjem in vam prav pride vsak košček namizja. Odprtih imate lahko več različnih oken Raziskovalca, a na žalost zavihkov med njimi ne morete prenašati.
Posodobitev 2H22 je prinesla še nekatere druge spremembe. Orodna vrstica Windows Game Bar, ki jo lahko kadarkoli prikličete s kombinacijo tipk Win + G zdaj omogoča hiter zagon tistih najbolj igranih iger, tako da vam za njih ni treba skakati na namizje. Aplikacija Fotografije je tudi dobila nekaj prenove in znotraj zdaj lahko najdemo podporo za Applov oblačni sistem iCloud.
V zgornjem napovedniku lahko vidimo tudi kader, ki kaže prenovljen orodje za zajemanje slik. To bo po novem omogočalo tudi kratko snemanje videoposnetkov, ki jih bomo nato lahko podelili z ostalimi, a ob mojem testiranju ta funkcija trenutno še ni omogočena.
Novo posodobitev lahko prenesete že zdaj in to s preprostim klikom na Nastavitve, kjer nato izberete možnost Windows Update. Prenos datotek ni ravno majhen, zahtevan pa bo tudi ponovni zagon operacijskega sistema.
Verjeli ali ne, franšiza Call of Duty vsebuje celo igralce, ki izjemno radi preigramo enoigralske kampanje, medtem ko se večigralstva bolj redko dotaknemo. Te igralne izkušnje so sicer skoraj vedno povsem linearne, a včasih prav pride uživanje v streljanju in gledanje ogromnih eksplozij, ki so sparjene s čudovito grafično podobo, brez da bi se vmes morali ukvarjati s kakšnim razvojem lika ali pa skakanjem po odprtem svetu.
Naslednje poglavje serije CoD je zdaj praktično že pred vrati, Activision pa je za vse prednaročnike pripravil eno lepo presenečenje. Namreč vsi tisti, ki ste že plačali sicer izjemno drage kopije igre, ki tudi na PC-ju zase hočejo 70 €, boste lahko s preigravanjem enoigralske kampanje začeli že danes, 20. oktobra in sicer se vrata odklenejo ob 19.00.
Kot rečeno, predčasni odklep je na voljo samo prednaročnikom in to samo tistim, ki so na konzolah, Battle.netu ali Steamu prednaročili digitalno kopijo igre. Če ste si predčasno privoščili fizično kopijo igre, potem boste morali, tako kot vsi drugi, počakati na polni izid, ki se bo zgodil 28. oktobra ob 6.00 zjutraj.
Zgodba je direktno nadaljevanje kampanje iz leta 2019 in tudi v igrinem svetu so od dogodka originala pretekla tri leta. Kapitan John Price je oblikoval novo protiteroristično enoto Task Force 141, ki je pravkar dobila novo nalogo. Američani so namreč sprožili raketo, ki je ubila tujega generala, Task Force 141 pa se bo moral odpraviti umiriti situacijo, ki bo vključevala teroristično organizacijo al-Qatala in mehiški kartel Las Almas.
Activision je razkril tudi sistemske zahteve, ki jih je razdelil na štiri kategorije. Igra ne bo preveč zahtevna, saj boste minimalno potrebovali leta staro grafično kartico GTX 960, a za kakšno igranje v ločljivosti 4K pri najvišjih grafičnih nastavitvah bo treba posedovati vsaj grafično kartico RTX 3080.
Konami je včeraj na široko odprl vrata svoje franšize Silent Hill, ki je do danes počivala kar nekaj let. Razkrili so kar nekaj novih igričarskih projektov, založnik Konami pa bo ponovno skočil tudi v filmske vode in rezultat sodelovanja z režiserjem Christopherjem Gansom je povsem nov film Return to Silent Hill.
Gans je bil tisti pogumnež, ki je leta 2006 ustvaril prvi film po tej franšizi, ta pa je naletel na mešan odziv gledalcev. Šlo je za nekakšno ohlapno predelavo prve igre, le da je scenarij v zgodbi naredil en kup sprememb, tako da si na koncu film z igro ni ravno delil veliko skupnih karakteristik. V včerajšnjem intervjuju se zdi, da je Gans drugega mnenja kot pa njegovi kritiki, saj je prvi del označil za veliko uspešnico, ki so jo oboževali čisto vsi – ocena 6,5 na IMDb-ju se z njim ne bi ravno strinjala.
Francoski režiser bo v drugo poskušal predelati zgodbo igre Silent Hill 2. Ta na splošno velja za eno najboljši igričarskih štorij in Gans se očitno zaveda, da je pred njim veliko dela in do igre nosi ogromno spoštovanja. Glede na prve konceptne risbe bodo dogodki zvesto sledili tistim iz igre. V mestece Silent Hill prispe glavni junak James Sunderland, saj je dobil pismo od svoje žene, ki pa je že davno tega izgubila življenje. Vendar pa James vseeno upa na nek čudež, v mestu pa ne bo našel svoje odrešitve ampak pravi pekel.
Veselimo se lahko povratka vseh klasičnih pošasti, ki smo jih videli v drugem delu in so skozi čas dobila pravi kultni status. Med njimi izstopa tudi veleznani Pyramid Head, ki smo ga gledali že v prvem filmu, čeprav takrat za njegov obstoj ni bilo ravno veliko smisla, a tista njegova scena s trganjem kože je vseeno še danes legendarna.
Pri predstavitvi se je oglasil tudi producent Rui Naito, ki je povedal, da je ravno ideja o novem filmu dala zagon tudi novim igričarskim projektom. Rui je še dodal, da je film trenutno še v fazi iskanja igralcev in da se snemanje še ni začelo, tako da je od končnih kinodvoran še daleč stran.
Sony je na sejmu Gamescom uradno najavil napredni igralni plošček DualSense Edge, ki je namenjen predvsem tistim, ki bi radi v svojih rokah držali bolj vzdržljiv kontroler, ki omogoča tudi dodatne stopnje prilagajanja. Navadni DualSense je sicer povsem zadovoljiv in po dveh letih zmerne rabe moj osebni igralni plošček ne kaže pretiranih znakov obrabe, čeprav mi gre čedalje bolj na živce nekam šibka baterija.
DualSense Edge bo sicer ponujal enako število igralnih ur ob enem polnjenju, a se bo ponašal z bogatim seznamom dodatnih funkcij, ki bodo všeč zlasti tistim, ki za konzolo PlayStation 5 igrate večigralske naslove in to na tekmovalni stopnji.
Sony je včeraj za nas pripravil nove podrobnosti, ki so bile podkrepljene tudi z novim videom. DualSense Edge bo ponujal programiranje gumbov za različne funkcije, na zadnjo stran pa bomo lahko navesili še dve dodatni lopatici, ki bosta razširili možnosti nadzora. Poleg tega bomo lahko nastavljali tudi hod prožilnikov na zadnji strani, kar prav pride v akcijskih naslovih tipa Returnal, ko je treba čimprej iz puške pošiljati smrtonosne izstrelke.
Veliko je bilo storjeno tudi na področju gobic. Te so pri kontrolerjih prve žrtve obrabe in Edge bo zato ponujal možnost menjave celih modulov, hkrati pa bomo lahko pri gobicah menjali višje in nižje kapice, z različnimi profili. Ponudbo zaokroži še pleten USB kabel, ki ga bomo lahko zaklenili, tako da se ne bo ob kakšni divji igralni seansi slučajno snel, zaradi česar bi zgubili tisto sekundo zamika, ki zna biti v spletnih obračunih tudi usodna.
V novem videu pa smo prvič videli tudi torbico, ki nam bo omogočala prenašanje kontrolerja in vse njegove krame. Ne samo da je torbica priročna, služila bo tudi kot polnilna postaja, tako da bomo ob prihodu na novo lokacijo igranje vedno začeli s polno baterijo.
Celoten vtis pa na koncu žal pokvari cena. Ta je resnično brutalna, saj Sony za DualSense Edge v Evropi zahteva kar 240 €. Za primerjavo: Microsoftov kontroler Xbox Elite Series 2 na nemškem Amazonu stane 180 €, trenutno pa je znižan na 147 €, ponuja pa podobno stopnjo prilagajanja in funkcij.
DualSense Edge bo moč prednaročiti na uradni Sonyjevi domači strani in sicer od 25. oktobra dalje, na seznamu podprtih držav pa Slovenije žal ni. Prednaročniki bodo zadevo nato v roke prejeli 26. januarja 2023, v splošno prodajo pa bo kontroler stopil 23. februarja 2023.
Zasoljena cena je tole in že so se pojavile skrbi, da bo PSVR 2 stal celo premoženje.
Dobro, vem, da se zgornji naslov bere kot nekaj iz najhujšega možnega tabloida, a če smo zgodbo o popularni streamerki Amouranth začeli, se nam zdi prav popisati tudi nekakšen epilog.
Ta je prišel včeraj in v manj kot 48 urah je streamerka stopila pred kamero, videti pa je bila povsem spremenjena. Oblečena v navaden pulover se je zahvalila vsem glasovom podpore in veselo je priznala, da je zdaj situacija veliko boljša.
Vir celotne drame je bil njen mož, saj je Amouranth sredi prenosa v živo vklopila mikrofon, takrat pa so gledalci lahko slišali njenega moža, ki je preko telefona grozil z uničenjem njene celotne kariere. Med drugim je zagrozil njenim psom, hkrati pa ji je povedal, da bo začel na njenih družabnih omrežjih širiti kontroverzne izjave, zaradi česar bi lahko izgubila vse svoje sledilce. Amouranth je v svojem prenosu v živo pokazala še nekatere druge nečednosti, kot so denimo bizarna sporočila njenega moža, v objektiv kamere pa smo dobili tudi polomljena vrata, ki naj bi jih razbil ravno njen mož ob enem še posebej močnem napadu jeze.
Amouranth je v novem videu povedala, da je dobila nazaj dostop do vseh svojih družabnih omrežij, hkrati pa je zdaj sama lastnica bančnih računov. Glede svojega moža je povedala, da se je v bistvu zdaj prvič slišal, kakšen nasilnež je in da ga je to močno šokiralo. Poiskati si je šel pomoč in zdi se, da je par še vedno skupaj.
Streamerka je bila v novem videu tudi vesela dejstva, da se lahko obleče kot normalen človek in da ji ni treba nositi razgaljenih oblačil, hkrati pa se veseli nadaljnjega normalnega življenja, ki vključuje gledanje televizije, druženje s prijatelji in spanje po več kot 4 ure na dan. Amouranth je na koncu še povedala, da se bo vrnila v streamanje, a si bo najprej vzela nekaj časa zase, nato pa sledi čas za novo poglavje v njeni karieri.
Vse skupaj se zdi kot malce preveč pravljični razplet v slogu Hollywooda. Internetna publika je mnenja, da se je njen mož nekoliko ustrašil odziva in da se je samo malce potuhnil, a se bo slej kot prej vrnil na stara pota psihičnega nasilja. Spet drugi pravijo, da je celotna situacija zlagana, ki jo je Amouranth izkoristila samo za nabiranje novih sledilcev.
Zadnjih nekaj dni se v igričarski industriji nenormalno veliko omenja igro Bayonetta 3. Ta je od izida ločena samo še pičlih 9 dni, a spletni članki tokrat ne govorijo o kakšnih vzdušnih napovednikih, ampak o glasovni igralki Hellena Taylor, ki je 15. oktobra udarila po mizi in na Twitterju zahtevala bojkotiranje igre.
Hellena je v prejšnjih dveh igrah zvočno upodobila glavni lik Bayonette, v tretjem delu pa je ne bomo slišali. Razvijalec Platinum Games je že prej najavil, da bomo v trojki slišali drugo glasovno igralko in sicer bo to postala priznana Jennifer Hale, veteranka industrije, ki je zagotovo najbolj znana po svojem odličnem nastopu v franšizi Mass Effect, tam pa je odigrala žensko verzijo Sheparda.
Razvijalec razlogov za zamenjavo sicer ni navrgel, je pa zato poskrbela Hellena. Prekršila je svojo NDA pogodbo in javno povedala, da ji je razvijalec za njeno delo ponudil pičlih 4.000 $ in to šele nato, ko se je zaradi predhodnih še nižji ponudb pritožila režiserju igre Hidekiju Kamiyu.
To se ji je zdelo naravnost nespoštljivo in čeprav proti svoji zamenjavi nima nič, ji vseeno ni prav, da je nekdo zamenjal njeno delo. Lik Bayonette si je vzela za svojo lastnino, saj je ta franšiza postala tako popularna ravno zavoljo njenega talenta in za to bi si zaslužila veliko višjo plačo. Zraven je še navrgla, da je franšiza Bayonetta zaslužila 450 milijonov dolarjev in da ni izgovorov, da so ji za tretji del ponudili tako skromen znesek.
Internet je seveda ponorel in vsi so se začeli zgražati na pogoltnostjo razvijalca Platinum Games in založnika Nintenda. Oba sicer zadeve nista javno komentirala, a se je oglasil Hideki, ki je vse skupaj označil za nagnusne laži. Nekateri pa so začeli dvomiti v Hellenine izjave, saj te v bistvu niso imele preveč smisla. Zakaj bi razvijalec njej ponudil tako majhno plačo in se nato odločil za Jennifer Hale, ki stane veliko več? In od kje Hellen številka 450 milijonov dolarjev, saj Bayonetta nikoli ni polnila blagajne – še posebej drugi del se je prodal zelo slabo.
Sad and deplorable about the attitude of untruth. That's what all I can tell now.
V raziskovanje se je nato spustil novinar Jason Schreier, ki je slaven po svojih dobrih vezah znotraj industrije in velja za verodostojen vir informacij. Schreier je za spletno stran Bloomberg podal poročilo, da Hellena pri svojem govoru ni ravno govorila čiste resnice. Dobil je vpogled v pogodbo in Platinum Games naj bi želel sodelovati s Helleno, ponudili pa naj bi ji med 3.000 do 4.000 dolarjev za štiri ure dela, za snemanje pa bi porabili nekje štiri take ločene termine. Za 20 ur dela bi tako dobila med 15.000 in 20.000 dolarjev, kar spet ni neka blazna številka, a je veliko več, kot je poročala Hellen, prav tako pa ona ni ne vem kakšen priznani talent, saj je Bayonetta njena daleč največja vloga znotraj igričarske industrije, saj drugače raje nastopa na odru.
A Hellen ta ponudba ni bila všeč. Zahtevala naj bi minimalno kar 100.000 $, zraven pa je hotela dobiti še procente od prodaje igre. Platinum Games se je na tej točki odločil, da pogajanja nimajo smisla, zato je najel Jennifer Hale, vseeno pa je Helleni ponudil štiri tisočake, če bi se v igri pojavila v obliki kratkega presenečenja.
To je v bistvu celotna zgodba, ki očitno drži nekaj vode. Schreier je namreč Helleno prosil za komentar, ta pa mu je v e-mailu navrgla, da je vse skupaj laž in da želi na zadevo čim prej pozabiti in se vrniti na oder. Nekam sumljivo obnašanje, saj je sama začela situacijo obešati na veliki zvon, zdaj pa je po teh novih informacijah kar nenadoma potihnila in ne želi o zadevi več razpravljati.
Včeraj je bil za dolgoletno franšizo The Sims zelo pomemben dan. Zadnji del The Sims 4 je namreč postal popolnoma brezplačen in če ste vse do sedaj uspešno upirali njegovim mamljivim igralnim mehanikam, ki vas postavijo za Boga majhnih virtualnih ljudi, potem se lahko že zdaj podate na Steam in si privoščite svojo brezplačno kopijo, igra pa lahko brez vložka evrov prenesete tudi na konzolah.
Založnik EA je za to svečano priložnost pripravil poseben prenos v živo, z naslovom Behind The Sims Summit, v njem pa je razvijalec Maxis obujal spomine na to franšizo, ki je bila zelo dobičkonosna, saj se je vsak del prodal zelo dobro, tisti pravi zaslužek pa je nato prišel iz cele poplave manjših DLC-jev in večjih dodatkov, ki jih je zdaj že toliko, da morate na Steamu za njihov pregled dodobra zavrteti kolesce miške.
Poleg nostalgije pa je prenos v živo prinesel tudi prvo uradno potrditev razvoja naslednjega dela. Pred kamere je stopila Lyndsay Pearson, ta pa je pokazala zelo rane posnetke igre The Sims 5. To sicer ni uradni naslov igre, saj ji je EA zaenkrat nataknil kodno ime Project Rene, video pa se je osredotočil na nov nivo svobode, ki jo bodo igralci imeli ob opremljanju svojih domov.
Pri dekoraciji bomo imeli zdaj veliko več nadzora, saj bomo lahko očitno za vsak košček pohištva lahko izbrali njegovo barvo in razne vzorce, stopnja podrobnosti pa bo šla celo tako globoko, da bomo lahko blazinice na kavču obračali v vse možne osi. Predstavitev je prav tako navrgla možnost sinhronizacije preko različnih naprav, tako da bo The Sims 5 očitno vseboval določeno večigralsko noto in če bomo opremljali pohištvo neke sobe na računalniku, se bo to v realnem času preslikalo v igralno izkušnjo igralca na tablici.
Dodatnih podrobnosti še nismo dobili in Lyndsay priznava, da je izid še leta stran, a da bodo od zdaj naprej redno delili posodobitve glede razvoja, vmes pa bo za izbrano skupino ljudi omogočeno predčasno testiranje prototipa.
Razvijalec Asobo Studio nas je tri leta nazaj presneto dobro presenetil s svojo igro A Plague Tale: Innocence. Nihče ni namreč takrat pričakoval, da bo ta francoski razvijalec, ki je pred tem izdajal bolj kot ne same traparije, dostavil čustveno pripoved sredi srednjega veka, ki bo vsebovala tudi zanimive igralne mehanike in dober tempo podajanja dogodkov.
Uspeh je prepričal tudi založnika Focus Entertainment in ta je svojemu varovancu hitro naložil nalogo razvoja nadaljevaja. Tri leta kasneje pred nami stoji igra A Plague Tale: Requiem, Francozi pa so z njo vsem dvomljivcem zaprli usta in jasno dokazali, da uspeh prve igre ni bil naključje. Requiem vsebuje vse tisto, kar je odlikovalo že prvenec, vidi pa se, da je bil višji proračun za izdelavo drugega dela plodno izkoriščen.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Asobo Studio Založnik: Focus Entertainment Platforme: PS5, XSX, PC Nakup:Steam Datum izida: 18. oktober 2022 Cena: 49,99 €
Zvrst: Tretjeosebna avantura
Zgodba je neposredno nadaljevanje Innocenca. V glavnih vlogah zopet nastopata pogumna junakinja Amicia in njen mali bratec Hugo, ki po dogodkih iz prvenca poskušata zaživeti normalno življenje. Skupaj z njuno mamo in iznajdljivim alkimistom Lucasom pripotujejo v večje mesto, kjer naj bi jim pomagal skrivnosten duhovnik društva The Order. Začetek je vzpodbuden, saj se zdi, da bo morda mali Hugo končno le rešen prekletstva, ki ga obtežuje že celo življenje.
Žal družinska idila ne traja dolgo in v življenje naših junakov se zopet vrne črna, vedno prisotna nevarnost. Ta bo tudi tokrat prišla v obliki tisoče in tisoče podgan, ki jih je toliko, da prihajajo dobesedno v valovih. Situacija je tokrat še celo bolj nevarna, saj Hugo čedalje bolj pada pod vpliv skrivnostne entitete The Macula, zaradi česar podgane postajajo bolj in bolj nevarne. Če so v prvem delu zgolj podrle kakšno manjšo kolibo, jih je zdaj toliko, da lahko dobesedno zrušijo gradove in pod njihovimi lačnimi usteci umirajo cele naselbine ljudi.
Igra vsebuje hektolitre krvi in na pol razpadajočih trupel.
Amicia pa se ne preda in njena ljubezen do mlajšega bratca je preprosto neverjetna. Kjer bi navaden človek že stokrat obupal in se vrgel v najbližje gnezdo podgan, se ona vedno pobere na noge in išče pot naprej. Je prava zaščitnica in bojevnica, ki preko gole trme premaga vse postavljene izzive in čeprav med svojo potjo utrpi udarce, padce in celo zareze preko mečev, njena ljubezen do svojega varovanca nikoli ne izgubi zagona.
Zgodba se sicer večinoma vrti okoli Huga, naš glavni cilj potovanja pa je preprosto neka varna točka, kjer bi se lahko malček zabaval brez skrbi in preprosto užival življenje, a kamorkoli pridejo, mu začnejo slej ali prej streči po življenju. Ko se Hugo prestraši, se rodijo podgane in te nato pokopljejo vse pod sabo. Temu sledi selitev drugam, a preteklost jih znova dohiti, kar zopet pripelje do smrti in uničenja. Vse to se ponavlja do nekje 15 ur oddaljenega in močno emotivnega konca, ki zgodbo nekako zaključi, a hkrati pusti odprta vrata za potencialno nadaljevanje.
Igralne mehanike se od prvega dela niso bistveno spremenile. Requiem je izjemno linearna izkušnja, kjer se bomo prebijali iz ene lokacije do druge, dogajanje pa je vmes dovolj dinamično, da se nikoli ne ujamemo v pretirano ponavljanje. Amicia je sicer žilava, a ni ravno kos srednjeveškim vitezom, zato je njeno glavno orožje tiho premikanje in prekrito smukanje skozi podrast. Sovražnike lahko zamoti z metanjem kamnov ali keramičnih posodic, je pa Requiem precej bolj nasilen od svojega predhodnika in včasih se je preprosto treba zateči k nasilju.
Čez stopnje se lahko premikamo kot ninja, a včasih je lažje razrešiti situacijo s kamni in priročno fračo.
Naša glavna junakinja že od začetka s sabo nosi priročno fračo, v katero lahko položi kamen in z njo lahko v enem šusu ubije nasprotnika, ki na sebi ne nosi čelade. Če jo, potem naloga postane veliko težja, saj se je treba zateči k drugim orožjem, ki pa ne vsebujejo neskončnega streliva. V grdavža lahko denimo zapičimo nož, ga ustrelimo s samostrelom ali pa ga preko kombiniranja kemijskih elementov zažgemo.
Med igranjem bomo namreč sproti odklepali različne elemente, ki jih bomo nato lahko kombinirali s fračami ali pa keramičnimi posodicami. V slednjo lahko denimo natočimo smolo in to odvržemo na zaščitenega stražarja, nato pa kamen zažgemo in ga preko frače sprožimo v našo zdaj precej bolj občutljivo tarčo. Takšnega kombiniranja je ogromno in čeprav nam stopnje skoraj vedno ponujajo možnost prikritega smukanja, brez da bi se spustili v pretepanje, je včasih preprosto lažje posekati vse pred sabo.
Vsake toliko pa se spustimo v akcijsko sekvenco, kjer je boj preprosto nuja in takrat postane igranje nenavadno zahtevno. Večkrat se boste ujeli v zaprte prostore, kjer se bo na vas spravilo več valov nasprotnikov in takrat je treba pametno in preudarno izbirati orožja, saj je teh omejena zaloga. Preklapljanje med vsemi različnimi elementi frač, keramičnimi posodicami in samostrelom zna včasih postati zmedeno in malce tečno, k sreči pa se takrat akcija upočasni, tako da lahko dobite vsak nekaj sekund za premislek.
Podgan ne manjka in tokrat jih je še več, a za to malce trpi optimizacija.
Ubadanje s sovražniki pa je samo en del izkušnje, saj so tu tudi podgane. Hugo skozi čas dobi omejeno sposobnost njihovega upravljanja, s čimer dobimo še eno orožje proti človeškim nasprotnikom, a v glavnem se jim bo treba izogibati in pot skozi njih bomo dobili samo ob pomoči ognja, ki je hkrati edina zadeva, ki se je podgane bojijo. Podganja nevarnost je v bistvu bolj serija ugank, saj boste morali premeteno izkoristiti okolico, če boste želeli prečkati gore podganjih telesc. Vseeno pa se mi zdi, da je takšnih ugank malce manj kot v predhodniku, razvijalec pa je podganjo nevarnost dodatno okrasil z raznimi pregoni, kjer nam ne preostane drugega kot pa divji beg.
Vizualna podoba je bila že v Innocence odlična, tule gre pa zadeva še korak dlje. Requiem se ne boji šparati s krvjo in raztelešenimi trupli, zadeva pa je včasih že enostavno nagnusna, a vse gre v spregi s to temačno, gotsko pripovedjo, ki nam jo želi pričarati ta naslov. Ko bi le še malce popravili animacijo ust, ki mestoma izpadejo malce togo in leseno, vendar pri temu zadevo že primerjam z AAA igrami, ki so precej dražje od Requiema, ki zase na Steamu zahteva 50 €. Odlično je tudi glasovno podajanje, pri tem pa izstopa predvsem Amicia. Sicer se nihče pri govorjenju ne odreže slabo, a zdi se, da je igralka Anna Demetriou svojo vlogo vzela še posebej zares in ob njenem boju in obupu si ne moreš kaj, da ne bi ostal impresioniran.
Zgodba se vrti okoli Huga in igra me je ob čuvanju manjšega protagonista malce spomnila na The Last of Us 1.
A Plague Tale: Requiem si žal ne zasluži čisto popolne ocene. Ena od zamer je denimo optimizacija, ki je mestoma prava katastrofa. Igral sem na konzoli PlayStation 5 in zdelo se mi je, da je zadeva ob vdoru podgan padla nekje na 20 sličic na sekundo, naletel pa sem tudi na dva hrošča. Druga pripomba leti na občasen slab tempo igranja. Deveto poglavje igre denimo ni praktično nič drugega kot pa hoja iz ene lokacije na drugo, vmes pa lahko samo poslušamo dialoge, zadeva pa se vleče skoraj eno uro.
Tretji minus pa se tiče razvoja igralne formule. Requiem nam namreč ponuja nadgrajevanje opreme, za to pa je treba stopnje malce bolje raziskati in poiskati določene sestavine, a te nadgradnje so bolj kot ne brezvezne in vse skupaj je bolj izgovor, da imamo na stopnjah početi še kaj drugega, kot pa samo iskati pot naprej.
Kljub tem manjšim minusom pa je A Plague Tale: Requiem več kot vreden preigravanja in ga je najbolje izkusiti v navezi z odličnim prvim delom. Asobo Studio ima ogromno talenta in čeprav se mi zdi, da se bodo po tej igri za nekaj časa poslovili od franšize A Plague Tale, resnično komaj čakam na njihov naslednji projekt, za katerega si zaslužijo še višji proračun.
Razvijalec Atlus in založnik SEGA sta 6 let nazaj v svet poslala peti del franšize Persona ter z njim očarala vse kritike in igralce. Zadeva je praktično povsod dosegala visoke ocene in ta zmes simulacije srednješolskega življenja na Japonskem in preganjanja po temnicah s poteznim bojem je postala priljubljena destinacija vseh navdušencev nad žanrom jRPG.
Zadeva je vsekakor kvalitetna in ponuja res ogromno igralnih ur. En skozihod vam bo zlahka požrl nekje 80 ur igranja, tisti bolj podjetni pa bodo v eno obračanje kampanje vložili tudi po 120 ur in se nato brez protestiranja takoj spustili v ponovno preigravanje preko opcije New Game+.
Založniku je hitro postalo jasno, da ima pod prsti pravo uspešnico, ki pa grafično ni ravno ponujala kakšnega izjemnega videza. Persona 5 je originalno celo izšla na konzoli PlayStation 3 ter bila nato predelana za sistem PlayStation 4. Tu so se nadgradnje in predelave šele dobro začele, saj je temu sledila nadgradnja Persona 5 Royal, ta pa je v kampanjo dodala kar nekaj vsebine, ki je že tako ali tako ni zares manjkalo.
Hec pri vseh teh predelavah je dejstvo, da je SEGA za vsako od njih zahtevala polno ceno in o kakšnih popustih so obstoječi lastniki igre lahko samo sanjali. Kmalu bo Persona 5 Royal izšla tudi na PC-ju, konzolah Xbox in Nintendo Switch, lastniki PlayStationov 5 pa bodo dobili še eno nadgradnjo, namenjeno specifično trenutni generaciji konzol.
In SEGA tudi za to zahteva polno ceno, pa čeprav so nadgradnje komaj opazne. Nova verzija vsebuje sicer vse prej izdane DLC-je, odklenjena pa je možnost igranja pri 60 sličicah na sekundo v ločljivosti 4K. To ločljivost je ponujala že prejšnja verzija, tako da predelava za PS5 praktično omogoči samo višje število sličic na sekundo, to pa bi lahko manj požrešen založnik naredil preko preprostega popravka, ki ne stane 60 €.
Še bolj bizarna je odločitev, da shranjenih položajev iz PlayStation 4 ne morete prenesi v novo verzijo, pa čeprav sta to praktično identični igri. To je za naslov, ki zase zahteva 100 ur igranja, preprosto nedopustno in že samo zaradi tega si igra zasluži kakšen minus pri končni iceni.
Persona 5 Royal izide na novih sistemih 21. oktobra in glede na vse videno obstoječim lastnikom na konzolah PlayStation 4 vsekakor ne svetujemo nadgradnje na PlayStation 5.
Tule je ena zanimivost iz mojega življenja: film Twister iz leta 1996 je bil moj čisto prvi film, ki sem ga izkusil na velikem platnu. Takrat sem bil smrkavec, ki je mislil, da je najbolje sedeti v prvih vrstah in Twister me je takrat prestrašil do kosti. Še leta kasneje sem namreč sumničavo gledal v vsak nevihtni oblak, če se morda iz njega nekje ne pojavi ubijalski vrtinec, da o nočnih morah sploh ne govorim.
Originala nato nisem nikoli še enkrat pogledal in čeprav mi je zaradi vseh travm ogleda v kinodvorani žal, vseeno priznavam, da je bil Twister prava tehnološka uspešnica. Posebni učinki so bili za tiste čase naravnost neverjetni in zgodba, čeprav trapasta, se mi je vtisnila v spomin.
26 let po izidu originala je založnik Universal Pictures začel razmišljati o nadaljevanju. To je sicer malce presenetljivo, saj je bil Twister globalna uspešnica, ki je v blagajne prinesla skoraj 500 milijonov dolarjev, zato bi lahko po njem posneli še vsaj 3 filme, preden ne bi vodnjak dobička presušil. A očitno je založnik licenco spoštoval in pisanje nadaljevanja ni tako lahka reč – original je namreč spisal dobro znani, a preminuli avtor Michael Chricton.
Novice o nadaljevanju se je prva dokopala spletna stran Deadline, ki pravi, da je Twisters spisal Mark L. Smith (The Revenant), film pa naj bi režiral Joseph Kosinski, ki se je nazadnje podpisal pod Top Gun Maverick. Joseph se je nato filmu odpovedal, saj ga je k sebi zvabil Apple in na pretočni platformi Apple TV bo skupaj z Bradom Pittom ustvarjal film po Formuli 1, Twisters pa je trenutno brez režiserja, ki ga Universal še išče, založnik pa upa, da bo s snemanjem lahko začel že v pomladi leta 2023.
Zgodba naj bi se vrtela okoli hčerke, ki sta jo spočela glavna junaka prvenca. Svojo vlogo lovke za tornadi naj bi zopet prevzela Helen Hunt, žal pa v filmu ne bomo gledali Billa Paxtona, saj je ta umrl leta 2017. Njuna hčerka naj bi se nalezla obsesije glede preganjanja tornadov, ki jih bo zopet verjetno lovila preko celotne Amerike. Globalno segrevanje bo zagotovo priročen izgovor za ustvarjanje še večjih in bolj uničujočih vrtincev in stavim, da nam bo film postregel s pošastjo stopnje F6.
Večina razvijalcev iger začne svojo pot z izjemno strastjo. Mnoge je v mladosti tako zelo navdihnila fantastična igra, da so si zastavili prav poseben življenjski cilj. Podpisati se pod naslednjo igro, ki bo šla v zgodovino. Toda ne delajmo si iluzij. Dnevom enostavnega razvoja sledijo dnevi rutinskega dela in premagovanja ovir.
Razvijalec iger ne sme zanemariti strasti, a tudi ne resničnosti. Razvoj atraktivnih zgodb, likov in njihovih moči gotovo kar nekaj časa traja. Razvoj igre je lahko prijetno in ustvarjalno delo. Razvijalcem lahko uspe veliki met, ki jim prinese denar in slavo. Ampak obstaja tudi druga plat. Lahko se znajdejo pod plazom kritik uporabnikov in strokovne javnosti, ki mu očitajo, da je razvoj trajal predolgo. Kot vedno je resnica običajno nekje vmes. V ozadju je pri razvijalcu vedno želja, da bi naredil naslednjo veliko igro, toda večino časa porabi za rutinsko pisanje vrstic programske kode, odpravljanje napak in optimizacijo grafike.
Razvijalci morajo namreč razumeti, da je igra, v razvoj katere so vpleteni, zgolj majhna riba v ribniku s tremi milijoni rib. To je namreč število aplikacij za operacijski sistem Android, ki med seboj tekmujejo za zanimanje uporabnikov. Povprečen uporabnik jih naloži manj kot dvesto in še te ne uporablja redno, kar pomeni, da jih 99,99 odstotka nikdar ne doseže zastavljenih ciljev.
Temna plat komercializacije iger
To neravnovesje poganja vojno za pridobivanje uporabnikov in hkrati povečujejo stroške promocije. Tudi ko jih razvijalci sprejmejo in plačajo, še ne morejo mirno spati. Sledi izziv, kako uporabnike zadržati.
Izzivi razvijalcev ali založnika igre so torej jasni. Kako doseči čim boljšo prepoznavnost na izbrani distribucijski platformi – trgovini z mobilnimi aplikacijami – in kako izboljšati prihodke? Preprostih odgovorov ni, vendar so možnosti, ki se jih splača izkoristiti. Ena takšnih je Huaweieva trgovina AppGallery, ki beleži 480 milijonov mesečno aktivnih uporabnikov, od tega kar 45 milijonov v Evropi. Zunaj Kitajske je na letni ravno zabeležila 3-kratno povečanje plačil v aplikacijah, 20-krat večje zanimanje za priložnostne igre in 3-krat večji obisk, medtem ko so se prihodki iz naslova oglaševanja podvojili.
Kako Huawei to dosega? Preprosto. Povprečni prihodek na uporabnika, ki je pripravljen v trgovini za aplikacijami plačati (ARPPU), v Nemčiji dosega 200 v Združenem kraljestvu 159 in na Poljskem 100 ameriških dolarjev. To pa je potencialni prihodek, ki ga lahko izkoristijo razvijalci.
Naslednji velik izziv pa je, kako igro vključiti v distribucijsko platformo. Nekaterim se bo zdel zahteven proces, zato se je Huawei potrudil in ga poenostavil. Igre so lahko za objavo v trgovini AppGallery pripravljene v nekaj minutah. Da je integracija novih iger in sodelovanje s partnerji brezhibno, Huawei razvijalcem nudi rešitve, pomoč lokalnih ekip in namenska poslovna središča. Na voljo jim je dostop do specializiranih programskih kompletov za razvijalce, ki izboljšajo ter pohitrijo distribucijo in nudijo orodja za trženje. Pogoj je en sam. Igre ne smejo biti ekskluzivno narejene za trgovino Play, kajti kot je znano, Huawei že dve leti ne podpira Googlovih mobilnih storitev (GMS).
Izkoriščanje Huaweievega ekosistema
Huawei še zdaleč ne nudi samo trgovine z mobilnimi aplikacijami oziroma platforme za distribucijo, temveč celovit in močno povezan ekosistem naprav in aplikacij. S promocijskimi oglasnimi pasicami, ki bodo prikazane na napravah Huawei, razvijalci zlahka dosegajo bazo več milijonov uporabnikov ali pa svoje igre promovirajo preko objav v družbenih medijih. Pri tem izpostavljajo celovit nabor funkcij in njihovih prednosti za spodbujanje sodelovanja in izgradnje skupnosti Huawei v imenu partnerskih razvijalcev. Kot da to ne bi bilo dovolj, je Huawei razvil tudi popoln sistem za spremljanje interakcij z igrami. Razvijalcem ta omogoča, da v povprečju v dvanajstih dneh povrnejo in obenem znižajo stroške oglaševanja.
Vredno je zagovarjati racionalnost pri razvoju, toda zakaj bi morali razvijalci zatreti strast zaradi komercialnih zahtev in povrnitve stroškov razvoja, če lahko izkoristijo strokovno znanje in izkušnje Huaweia pri aktivaciji, monetizaciji in zadrževanju uporabnikov. Ali kot je dejal Borut Vovk iz podjetja Outfit 7: »Odlična igra je le kamenček v mozaiku uspeha.« Ostale koščke, povečanje prihodkov, daljše zanimanje uporabnikov in višjo številko namestitev, pa pomaga doseči Huawei.
Okolje, kjer se igre počutijo doma
Poleg pomoči, ki jo Huawei nudi pri plasiranju iger, ima tudi odlične naprave, ki igre vseh vrsto gladko podpirajo. Najnovejši telefoni Huawei Mate 50 Pro, Huawei nova 10 in Huawei nova 10 Pro so namreč s svojimi zmogljivostmi odlični za preizkušanje in igranje iger. Poleg tega pa naštete telefone krasijo tudi fotografske zmožnosti. Mate 50 Pro na primer nudi vrhunsko kamero Ultra Aperture s 50 MP tipalom in 10-stopenjsko zaslonko s ključnim napredkom optičnega sistema, mehanske strukture ter tehnologije zajema in obdelave fotografij. Telefona nova 10 in nova 10 Pro pa stopničko višje poneseta fotografiranje s sprednjo kamero, ki jo med drugim odlikujejo ultra široki 100-stopinjski kot, samodejno ostrenje, podpora ločljivosti 4K in 60 MP tipalo.
Pa še nekaj. Na vseh Huawei telefonih lahko prek trgovine AppGallery namestite tudi neodvisno aplikacijo Gspace, prek katere nato lahko dostopate to Googlovih in drugih aplikacij v trgovini Play. Seveda tudi velikega nabora iger.
Kaitlyn Siragusa, z vzdevkom Amouranth, je najbolj popularno žensko ime Twitcha. Zadnje statistike pravijo, da ima trenutno še enkrat več gledanih ur kot pa najbližja zasledovalka Rivers_gg in to svojo popularnost si je krvavo prislužila. Amouranth namreč ne vlaga samo cele dneve v Twitch vsebino, ampak je hudo popularna tudi na OnlyFansu, podporo pa dobiva tudi preko Patreona. Skupno ji ta vsebina prinese mesečno okoli 1,7 milijona dolarjev, vendar pa ves ta denar očitno ne gre samo na njen račun.
Twitch zvezdnica je namreč v nedavnem prenosu v živo razkrila, da je že nekaj časa poročena. Streamerke te informacije navadno zadržijo zase, saj raje dajejo vtis, da so samske, kar pomaga pri donacijah njihovih prenosov v živo. A Amouranth očitno ni mogla več biti tiho, saj ni samo razkrila zakonskega stana, ampak je zraven še dodala, da je njen mož psihološki nasilnež, ki jo že dlje časa sili v nenormalne delovnike, vse to pa je dosegel z raznimi triki in res nagnusnimi grožnjami.
Vidno vznemirjena streamerka se je pred kamero povsem zlomila. Šokirani gledalci so si lahko v živo ogledali klic med njo in njenim možem, v katerem ga je povprašala, zakaj ji je grozil, da bo ubil njena psa, če ne bo opravila maratonskega prenosa v živo. Njen mož je kar kipel od jeze in med klicem je sicer zanikal grožnje, a ji je nato zapovedal, naj izgine iz hiše in da si lasti dostop do vseh njenih bančnih računov.
He forced her to continue saying she was single and commit to being a hot tub streamer.
Amouranth je nato pokazala še nekaj sporočil in tudi ta njenega moža ne prikažejo ravno v najlepši luči. Vidimo lahko celo poplavo sporočočil, kjer mu Kaitlyn sploh ni odgovarjala, zmerjanje in vnovične grožnje, da ji bo zbrisal vsa družabna omrežja. Amouranth je k temu še dodala, da je že obiskala psihiatra, ta pa je njuno razmerje označil za obliko psihične zlorabe. Sama je želela že večkrat razkriti svoj zakonski stran, a ji je to preprečeval njen mož, ki je v temu videl izgubo dobička.
Streamerka se vse od svojega zloma ni oglasila na nobenih od svojih družbenih omrežjih, identiteta skrivnostnega moža pa do sedaj še ni bila razkrita.
Govoric o ponovni oživitvi franšize Silent Hill se je v zadnjih dveh letih nabralo že toliko, da jih že malce težko popišemo. Razni viri so v preteklosti povedali, da založnik Konami dela na več naslovih, med čakanjem na uradne novice pa smo dobili tudi celo zmešnjavo glede igre Abandoned, čigar razvijalec naj bi bil v resnici ustvarjalec Hideo Kojima in ta naj bi v resnici delal na novi Silent Hill igri, vse skupaj pa se je na koncu izkazalo za en velik nič.
In your restless dreams, do you see that town?
The latest updates for the SILENT HILL series, will be revealed during the #SILENTHILL Transmission on Wednesday, October 19th, at 2:00 PM. PDThttps://t.co/8Knoq9xYsa
Ugibanj pa bo konec že jutri, saj je japonski založnik Konami brez kakšnega predhodnega pompa na svojem Twitter računu napovedal posebno konferenco, ki se bo dotikala prihodnosti franšize Silent Hill. Predstavitev se bo zgodila že čez pičla dva dni, 19. oktobra ob 23.00, ni pa točno jasno, kje bomo lahko spremljali ta prenos v živo. Konami je sicer spočel uradno spletno stran, kjer zaenkrat lahko vidimo samo logotip, tako da se zna ob usodni uri tam prikazati neko video okno, oko pa se splača vreči tudi na uradno Facebook stran.
Kaj bo torej za nas pripravil založnik? Govorice pravijo, da naj bi bilo v izdelavi več različnih naslovov, vsakega od teh pa naj bi v rokah držal drugačen razvijalec. Bloober Team, studio, ki je nazadnje spočel grozljivko The Medium, naj bi delal na predelavi igre Silent Hill 2, medtem ko naj bi Annapourna Interactive, ki se je nazadnje podpisal pod odlični Stray, izdeloval igro, ki naj bi jo dobili po različnih epizodah.
Največ proračuna pa naj bi Konami namenil povsem pravemu nadaljevanju serije. Na njem naj bi delal neznani, a priznani japonski studio, ki naj bi vključeval kar nekaj glav iz bivšega studia Team Silent – razvijalca, ki je izdelal prve štiri Silent Hill igre. Da je morda nekaj na tem priča Masahiro Ito, umetnik, ki je ustvaril kar nekaj prepoznavnih pošasti znotraj te franšize in je tudi odgovoren za prepoznavno obliko Pyramid Heada. Ito je že nekaj časa nazaj najavil, da dela na frišnem naslovu, na Twitterju pa je delil Konamijevo izjavo.
[NEWS] #ChristopheGans réalise le prochain film @SilentHill. Il nous a aussi confirmé qu'il échange régulièrement avec @KONAMIFR et les devs de la Silent Team qui développent au moins un jeu.
Zna se zgoditi, da bomo dobili tudi nov film. Režiser prvenca Christophe Gans je namreč v intervjuju povedal, da naj bi nastajalo več projektov znotraj franšize Silent Hill in da naj bi se zgodila celo ponovna združitev studia Team Silent. Tretjega filma sicer ni potrdil, a morda se to zgodi ravno na Konamijevi predstavitvi.
S prihodom konzol PlayStation 5 in Xbox Series X se je začela nova doba konzol, saj se je nekako uveljavila filozofija igranja pri 60 sličicah na sekundo, razvijalci pa so za takšno igranje navadno žrtvovali nekaj ločljivosti. Tako so novejše igre na izbiro ponudile igranje pri 60 sličicah na sekundo v ločljivosti 1080p ali pa skok v ločljivost 4K pri 30 sličicah na sekundo.
Ta pravila pa ne bodo veljala za prihajajoči Gotham Knights na katerem dela razvijalec Warner Bros. Član razvojne ekipe je namreč na Discordu potrdil, da Gotham Knights ne bo vseboval izbire ločljivosti in da bo igra tako tekla samo in le pri 30 sličicah na sekundo, tako da če si boste zaželeli nečesa bolj dinamičnega in odzivnega, boste morali prste stegniti po PC verziji.
Novica je povzročila kar nekaj valov znotraj igričarske industrije, saj so se igralci na konzolah končno le navadili na 60 sličic na sekundo in za mnoge poti nazaj več ni. Za polovico manj tekoče izkušnja bi še šla čez pri kakšni avanturi, vendar pa je Gotham Knights akcijski naslov v odprtem svetu in če bi kje prišlo prav 60 sličic na sekundo, je to ravno ta igra. Razvijalec je sicer ponudil izgovor, saj se lahko skozi zgodbo podamo v sodelovalnem načinu s še enim igralcem in oba lahko svet raziskujeta povsem ločeno, zaradi česar boljša optimizacija ni samo v nižanju ločljivosti, kot je to naredil marsikakšen sorodni naslov. A mnogi to označujejo za bolj šibek izgovor, saj bi razvijalec lahko vključil možnost popolnoma enoigralskega preigravanja, kjer ne bi bilo težav glede dodatnih optimizacij sodelovalnega igranja.
Stavimo, da bo razvijalec možnost višjih sličic na sekundo izdal naknadno v obliki večje posodobitve. Navsezadnje je že napovedan DLC, ki bo omogočal sodelovalno igranje kar štirih igralcev v areni, tako da ni vrag, da ne bodo zadeve optimizirali tudi za samo dva istočasna igralca.
Gotham Knights izide že 21. oktobra za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X, medtem ko je bila verzija igre za prejšnjo generacijo konzol preklicana.
Dobra dva tedna nazaj me je znotraj Outlooka pričakalo novo sporočilo, ki je tokrat prišlo od samega založnika Valva. Ta mi enkrat za spremembo ni sporočal, da je na mojem računi bila zaznana neka sumljiva aktivnost, ampak me je opomnil, da je moje naročilo njihove prenosne naprave Steam Deck naposled nared.
Ob prebiranju sporočila sta me prevzela dva občutka: presenečenost in malodušje. Presenečen sem bil namreč zaradi tega, ker sem prednaročilo oddal aprila in sem na celotno zadevo praktično že pozabil. Po drugi strani pa mi je bilo po vsem tem čakanju za Steam Deck že vseeno, zaradi česar sem resno razmišljal, da bi naročilo preklical.
A k sreči sem se premislil in to se je izkazalo za pravilno odločitev. Steam Deck mi je namreč ob najinem skupnem bivanju dokazal, da je Valve s to napravo zadel v polno in to je ena od najbolj zanimivih igračk, ki sem jih imel čast opazovati. Steam Deck sicer vsebuje manjše mimosunke, a na splošno je tole resnična evolucija na področju PC igričarstva, ki lahko deluje v sožitju z namiznimi računalniki.
VIDEO RECENZIJA
NAJEM NAPRAVE NA EIGRE.SI:
Ni ravno ne vem kakšna skrivnost, po komu se je pri oblikovanju Decka zgledoval Valve. To je seveda Nintendo Switch, ki je na trgu že nekaj časa in je na področju konzol spočel manjšo revolucijo. Igralci so namreč končno v roke dobili napravo, ki jo lahko priklopijo na televizor, hkrati pa nanjo nataknejo dva kontrolerja in igričarsko zabavo lahko vzamejo na pot.
Valve tega koncepta ni spreminjal in Steam Deck lahko tako obravnavate kot kopijo Nintendo Switcha, le da je naprava namenjena poganjanju PC iger. Ravno v slednjem tiči tista najbolj pomembna razlika, saj je PC odprta arhitektura, vse skupaj pa še poganja Linux sistem, s čimer so se vrata prilagodljivosti odprla na stežaj.
Steam Deck boste dobili v lepo zapakirani torbici, ta pa polega 45 W napajalnika vsebuje bore malo drugih zanimivosti. A kakšnih dodatkov niti ne potrebujemo, saj je za vse dovolj sama naprava, ki je na voljo le in samo v črni barvni izvedbi.
Steam Deck je pravi gigant, ki vam bo ob večurnem igranju napihnil bicepse.
Deck je pravi velikan. Zadeva tehta kar 700 gramov in tudi njegove dimenzije niso ravno skromne, tako da si lahko za njegovo shranjevanje rezervirate lep kos mize. Teža zna koga odvrniti, saj je to navsezadnje naprava, ki jo boste ure držali v rokah, a po drugi strani vam vsi ti grami dajo vedeti, da je Valve sem notri zapakiral konkretno tehnično drobovje, ki zna dobro poganjati igre in zahteva tudi pravo hlajenje.
Tehnične specifikacije pravijo, da se znotraj ohišja nahaja AMD-jev Zen 2 procesor, ki lahko brni pri 3,5 GHz, družbo pa mu dela integrirana grafika RDNA 2. Dodajte k temu še 16 GB LPDDR5 pomnilnika in imate pred sabo prenosni PC, ki zna z določenimi optimizacijami pognati tudi novejše naslove.
Kar se tiče shranjevanja podatkov, Valve ponuja več opcij, te pa segajo od 64 GB pa vse do 512 GB. Ker sem frajer sem si vzel najmočnejšo verzijo, a ne bi trpel niti pri cenejši 256 GB verziji, saj Deck omogoča dodatno razširitev prostora preko microSD kartic, tako da če se vam morda kje valja kakšna terabajtna kartica, se morda splača vzeti srednjo opcijo.
Morda moja edina večja kritika bi letela na sam ekran. Ta je sicer dovolj velik, saj v premer znaša 7 palcev, a nekoliko sem razočaran, da se je Valve odločil za navaden IPS LCD ekran, namesto da bi notri vgradili OLED. Maksimalna ločljivost znaša 1280 x 800, kar se zna komu zdeti smešno nizko, a pri takšnih manjših ekranih česa večjega res ne potrebujete. OLED pa bi po drugi strani prišel prav, saj bi barve izpadle veliko bolj živo, nič pa ne bi imel proti tudi višjemu osveževanju, saj se pri Decku ustavi pri vsega 60Hz.
Na spodnji strani se skriva vhod za microSD kartice, kar bo prišlo prav vsem tistim, ki si boste privoščili cenejše modele naprave.
Kar se tiče gumbov ponuja Steam Deck klasično postavitev, a vse skupaj nadgradi z nekaterimi res priročnimi bonusi. Na desni strani se nahaja četverica gumbov ter gobica, ki jo v igrah navadno uporabljamo za premikanje pogleda, pod vsem tem pa se nahaja še zanimiva sledilna ploščica. Ta naj bi nadomeščala miško in omogoča pritiskanje rahle vibracije ob premikanju. Pod vsem tem se nahaja še dodaten gumb, ki pa sem ga redkokdaj uporabljal.
Leva stran prav tako vsebuje gobico, zraven pa se nahajajo križni gumbi. Tudi tule najdemo pritisljivo ploščico, ki nadomešča levin miškin gumb, spodaj pa najdemo še bližnjico za Steam, ki nam lahko hitro prikliče meni, v kombinaciji z drugimi gumbi pa preko njega lahko izvajamo bližnjice za različne funkcije.
Z gumbi tule še nismo zaključili. Na vrhu se na vsaki strani nahajata po dva sprožilnika, čisto na hrbtu pa najdemo še dva para lopatic, ki jih prav tako lahko plodno izkoristimo v igrah.
Steam Deck ne vsebuje ravno veliko vhodov, a ti ki so tam, bodo plodno izkoriščeni. Spodaj se nahaja vhod za kartice microSD, na vrhnji strani pa najdemo dva gumba za nadzor glasnosti, 3,5 mm vhod za slušalke, USB-C vhod za napajanje in gumb za vklop in izklop naprave.
Dovolj bodi kramljanja o tehničnih specifikacijah, poglejmo si raje, kako zadeva deluje v praksi.
Z eno besedo je izkušnja igranja na Steam Decku fantastična. Vse svoje igranje boste izvajali znotraj Steama in na napravi igrate lahko praktično vse igre, ki se nahajajo v vaši PC knjižnici. Izkušnja se razlikuje od igre do igre, Valve pa je pri vsakemu naslovu dodal priročno kategorijo, ki označuje, kako dobro se ta igra odreže na Steam Decku. Najbolje jo odnesejo nekateri novejši naslovi, pri katerih so razvijalci specifično poskrbeli za združljivost z napravo, a dobro se obnesejo tudi starejše igre. Najbolj pomembno je, da ima igra vgrajeno podporo za igralne ploščke, saj je od tega močno odvisna igralna izkušnja, a igrati se da tudi naslove, ki podpirajo zgolj miško in tipkovnico. Za te namene prav prideta sledilni ploščici, ki emulirata premikanje miške, kar tehnično na Steam Decku omogoča igranje tudi strategij. Koliko boste ob tem uživali je odvisno od vas, a poanta ostaja, da je zadeva mogoča – če se vam gre res za strategije, potem lahko navsezadnje gor povežete brezžično miško in tipkovnico ter se igranja lotite na ta način.
Postavitev gumbov je klasična, a vsebuje razne dodatne zanimivosti. Z držanjem prsta na gobici lahko denimo vklopite merjenje preko vgrajenega žiroskopa.
Pomembna prednost te naprave je njena prilagodljivost. Steam Deck v osnovi podpira samo Steam, tako da igre preko drugih zaganalnikov tipa Epic Games in GOG niso podprte. Vendar je tole PC in preko priročne bližnjice lahko kadarkoli preklopite v namizje Linuxa oziroma Protona in šele tule se vidi ves potencial, ki ga ponuja ta naprava. Preko Linuxove knjižnice lahko denimo dodate program Heroic Launcher, ta pa vam omogoča preprosto namestitev GOG in Epic Games iger, ki jih nato preprosto dodate v Steam knjižnico in se lotite igranja.
Bi radi na Decku pretočno igrali svoje PlayStation igre? Preprosto namestite program Chiaki, se povežite s konzolo in zabava se lahko začne. Kaj pa če vam še porečem, da lahko namestite celo goro emulatorjev in na Decku igrate najnovejše uspešnice iz Nintendo Switcha in to z višjimi sličicami na sekundo?
Možnosti je resnično ogromno in osebno sem preko takšnega brskanja po sistemu samo popraskal površino vsega, kar ponuja Steam Deck. Šel sem celo tako globoko, da sem na napravo namestil kopijo igre Gothic 2 in nanjo namestil še neko obskurno modifikacijo, celotno inštalacijsko mapo pa sem preprosto prekopiral iz PC-ja na Deck. In zadeva je delovala in to brez kakršnegakoli zatikanja in rušenja.
Sledilni ploščici nadomeščata desni in levin miškin gumb ter premikanje kurzorja na namizju Linuxa.
A za zabavo res ni treba biti nek računalniški mojster in povsem dobro se boste imeli, pa če nikoli na napravi ne preklopite na namizje Linuxa. Steamova knjižnica je dovolj bogata, da vam zabave ne bo hitro zmanjkalo, poganjate pa lahko starejše in novejše naslove – a seveda je pri temu treba biti realističen. Deck je zmogljiv, a novejše igre bodo dosegale maksimalno nekje 30 sličic na sekundo in na njem ne boste ravno gledali ray tracing osvetljevanja. Deck mi je bil v bistvu najbolj priročen za poganjanje kakšnih indie naslovov in če ste morda pristaš rogue-lite žanra in 2D platformščin, potem bo tole za vas popolna naprava. A nič ne boste trpeli tudi pristaši dirkačin, tretjeosebnih in izometričnih RPG-jev ter navdušenci nad Souls-like igrami tipa Dark Souls in Elden Ring.
V obzir je treba vzeti tudi baterijo. Ta je sicer zmogljiva, a eno polnjenje zadostuje za nekje 3 ure zabave. Spet je to odvisno od zahtevnosti posameznega naslova, je pa dobra novica to, da je polnjenje res zmogljivo in če vas kabel ne moti preveč, lahko v eni uri Deck napolnite nazaj do 90 %, s tem da se lahko med polnjenjem še vedno zabavate med igranjem iger.
Na zadnji strani najdemo še štiri dodatne gumbe, ki pa bi lahko bili malce lažje pritisljivi.
Od minusov sem že omenil nekam šibek zaslon, zaradi nekega razloga pa mi je težave povzročala tudi brezžična povezava. Ta je občasno preprosto nehala delovati in to brez nekega pravega razloga. Prav tako sem imel probleme pri prenašanju iger, saj če sem vmes napravo spravil v spanje, se je zaustavil tudi prenos. Zagotovo se da te težave odpraviti s kakšnimi nastavitvami, a se v to niti nisem spuščal.
Steam Deck je tako zanimiva naprava, ki ni zamenjava za vaš osebni PC, ampak bolj njegov dodatek. Zadeva pride hudo prav, če se želite za nekaj časa umakniti od mize in stola ter se počiti na kavč, za ozadni šum na TV-ju zagnati The Office in zraven še malce poigrati z igrami, ki se vam jih sklonjeni za mizo preprosto ne bi dalo igrati. Zadeva, ki jo zares vzljubiš šele takrat, ko jo fizično preizkusiš in če vam je morda začetni vložek preko Steam predrag, lahko Deck preko trgovine EIGRE.si najprej najamete in se nato preko vložene prakse odločite za nakup.
Če ste siti vedno enih in istih iger in ste si te dni zaželeli nekaj povsem drugačnega, potem imamo zadevo za vas. Nekaj drugačnega tukaj pomeni nekaj zares, zares drugačnega, saj je poljski razvijalec Asmodev na Steam poslal svoj najnovejši naslov Priest Simulator, ta pa je vse drugo kot pa simulacija mirne maše predanim vernikom.
Zgodba nas postavi v vlogo vampirja Orloka, ki se v Peklu bori za prevlado nad drugimi in po eni še posebej krvoločni zmagi se skupaj s punco Vamelo odpravi v dvigalo, a trapa pritisne napačen gumb, ki ju pošlje v Poljsko. Dvojec pristane izven cerkve, ki jo vodi duhovnik Torpedo, ta pa je zakockal vse premoženje cerkve in se je tako znašel v veliki godlji. Svojo rešitev vidi v Orloku, ki ga reši vampirstva, s tem pa mu ukrade tudi njegove moči. Vse to mu bo povrnil, a samo takrat, ko bo Orlok zanj uspešno opravil nekaj nalog. In avantura se lahko začne.
Priest Simulator je več kot očitno igra, ki se ne jemlje preresno in vse to je jasno tudi iz napovednika. Akcijo bomo izvajali iz prvoosebnega pogleda in z rokami bomo lahko prožili cel kup posebnih izstrelkov, moč pa bo poračunati tudi od blizu in to s pestmi ali pa bomo v roko poprijeli kakšno priročno macolo. Poanta je uničenje vsega kar leze in gre, igranje pa bomo izvajali na odprti mapi, zato vse skupaj malce spomni na igre Postal, le da bo tule očitno malce več poudarka na zgodbi.
Razvijalec je igro opisal kot psevdodokumentarec, tako da bodo liki med vmesnimi sekvencami govorili v kamero, mi pa bomo lahko na nekaterih mestih celo izbirali dialoge in si tako nabirali duhovniške točke. Grafično je zadeva videti res ubogo in zdi se, da je nekdo prebivalcem Poljske odrezal obraze, a vse to odtehta vožnja avta Zastava 126, ki smo mu v Sloveniji nadeli nadimek bolha oziroma pejček.
Priest Simulator je že na voljo za igranje, saj je na Steamu izšel v sistemu Zgodnjega dostopa, Asmodev pa za eno kopijo zahteva 15,99 €.
