Ponovni zagon serije iger Saints Row se bo zgodil kasneje, kot pa je bilo prvič zastavljeno. Razvijalec Volition je projekt sprva napovedal avgusta in z napovednikom pri igralcih naletel na mešane odzive. Nekateri so pozdravljali vrnitev serije k bolj realnim koreninam, drugi pa so grdo gledali v grafično podobo, ki je po mnenjih nekaterih igralcev s svojo barvitostjo spominjala na Fortnite.
Koliko teh kritik je razvijalec vzel v zakup ni znano, a zdaj vemo, da igre ne bomo igrali februarja 2022, ki je bil originalno zamišljen izid igre. Založniška hiša Embracer Group je v včerajšnjem finančnem poročilu povedala, da je zamaknila cel kup izidov iger in med njimi se je znašel tudi Saints Row.
Kdo za vraga je Embracer Group, se morda zdaj sprašujete? Gre za ogromno založniško hišo, ki ima pod sabo kup drugih založnikov in razvijalcev. Lastijo si denimo založnika Koch Media, ki ima pod sabo vejo Deep Silver, ta pa je na koncu tudi lastnik razvijalca Volition. Embracer Group je nedavno si pripojil tudi Gearbox, v razvoju pa ima trenutno več kot 100 iger, 25 od teh je AAA kvalitete.
V finančnem poročilu je bil izid igre Saints Row zastavljen bolj na široko, Volition pa je kasneje začrtal izid za 23. avgusta 2022. Razlog prestavitve je podcenjevanje koronavirusa in njegovega učinka na hitrost razvoja in za delo preprosto potrebujejo več časa, saj bo to najbolj ambiciozen Saints Row do sedaj.
Activision Blizzard ima te dni cel kup problemov in zamiki njihovih iger so trenutno njihova najmanjša težava. Proti založniku in razvijalcu je bila poleti vložena obsežna tožba iz strani Kalifornije, saj naj bi založnik gojil kulturo, ki je podpirala seksualno nadlegovanje in izkoriščanje žensk in vsake toliko na površje priplavajo nove umazane podrobnosti.
V tožbi se je zdelo, da so se največje težave dogajale v Blizzardu, a novo poročilo iz Wall Street Journala razkriva, da niso bili gnili samo delavci, ampak celotno podjetje, skupaj z direktorjem Bobbyjem Kotickom.
Novo poročilo pravi, da naj bi Kotick vedel za seksualno nadlegovanje in naj bi tega podpiral. Tudi proti Bobbyju naj bi bilo več pritožb zaradi neprimernega obnašanja, a vse te zadeve je pometel pod preprogo povsem tiho in zelo verjetno z velikimi podkupninami. Najbolj sporen dogodek iz njegove zgodovine sega v leto 2006, ko je Bobby eni od asistentk, ki se je pritožila zaradi njegovega obnašanja, na telefonu pustil zvočno sporočilo, ki je vsebovalo grožnjo s smrtjo. Asistentka se je zopet pritožila in Bobby je zadevo poravnal izven sodišča.
If you thought Bobby Kotick's 2020 income of $155 million was big, you should see what he'd make if Activision replaced him. (see highlight) pic.twitter.com/CWixrPr8TA
Poročilo tudi pravi, da je Kotick igral pomembno vlogo pri obravnavanju Dana Buntinga – vodje razvijalca Treyarcha, ki ga je leta 2017 ena od zaposlenih obtožila seksualnega nadlegovanja. Leta 2019 je bila sprožena notranja preiskava, ki je priporočila odpustitev Dana, a Bobby se je osebno vmešal in preprečil njegovo izgubo službe. Bunting je na koncu zaradi preiskave Wall Street Journala vseeno zapustil Activision.
Pri tej celotni zadevi je zelo pomembno, kaj je Bobby vedel in kaj je nato sporočil članom upravnega odbora. Ti so na začetku preiskave povedali, da jih je Bobby redno obveščal o vsem dogajanju znotraj pisarn, poročilo pa pravi, da jih je povsem presenetilo poročilo o delavki, ki je naredila samomor, potem ko so po pisarnah zaokrožile slike njene vagine.
Since CA filed suit against Activision Blizzard in July, the company has received more than 500 internal reports of sexual harassment, assault and other issues. It's been facing an EEOC investigation and a new SEC investigation, as we reported https://t.co/4Eje4F0ffx
Dobili smo tudi nekaj informacij glede slavnega e-mail sporočila, ki ga je kmalu po vloženi tožbi vsem delavcem razposlala ena od vodij Frances Townsend. Ta je zapisala, da so vse obtožbe skoraj popolna laž in da nimajo nobene veze z realnostjo, saj sama ni zaznala takšne sovražne delavne klime. To elektronsko sporočilo je nabralo kup kritik iz strani njenih sodelavk in tudi Bobby ga je takrat označil za brezčutnega. Frances je kasneje podala svojo odpoved, poročilo pa pravi, da ji je pismo narekoval prav Bobby in ji nato ukazal, da tega razpošlje naprej, le da se pod njega podpiše Frances.
Activision Blizzard executive Fran Townsend, who was the Homeland Security Advisor to George W. Bush from 2004-2007 and joined Activision in March, sent out a very different kind of email that has some Blizzard employees fuming. pic.twitter.com/BxGeMTuRYF
Poročilo je tudi razkrilo zanimivo pogodbo, ki jo ima Kotick sklenjeno z Activisionom. Bobby letno zasluži 155 milijonov dolarjev plače, a če ga Activision Blizzard odpusti zaradi nekega utemeljenega razloga, potem bo za odpravnino prejel več kot 260 milijonov dolarjev “nagrade”.
As Activision Blizzard stock plummets this morning, the company is on the defensive. In a statement to Bloomberg, a spokesperson says the WSJ "presents an inaccurate and misleading view" of the company and Kotick and "ignores important changes." pic.twitter.com/i37g1U26pv
Activision Blizzard se je na Wall Street članek že odzval. Upravni odbor naj bi v popolnosti stal za Kotickom, ta pa je zaposlenim tudi poslal video, ki je vsem povedal, da je članek netočen in da si je od vedno prizadeval za udobno delovno klimo, kjer ne obstaja nobena toleranca do izkoriščanja delavcev.
Vendar pa so to očitno samo prazne besede. Vse od vložene tožbe naj bi kadrovski oddelek v Activisionu prejel kar 500 novih obtožb, ki se tičejo seksualnega nadlegovanja, izkoriščanja in neenakopravne plače žensk v primerjavi z moškimi.
Poročilo nariše tudi novo sliko glede menjave vodij znotraj Blizzarda. V začetku avgusta se je iz mesta predsednika poslovil J. Allen Brack, zamenjala pa sta ga Jen Oneal in Mike Ybarra. Jen je na tem položaju vztrajala samo nekaj mesecev, saj je v začetku novembra najavila, da zapušča podjetje in se podaja novim izzivom naproti. Zdaj se je pokazal resničen razlog za njen odhod, saj je septembra poslala Activision odvetniku e-poštno sporočilo in v njem najavila, da zapušča podjetje, saj je jasno, da se Activision Blizzard ne bo nikoli spremenil in da je bila tudi sama seksualno nadlegovana in da je imela pri svoji vodstveni poziciji manjšo plačo kot pa Mike Ybarra.
More than 100 people are at the walkout at Blizzard's campus in Irvine, California to demand Bobby Kotick's resignation, attendees tell Bloomberg — an impressive number considering it was called two hours ago (and most employees are working from home)
Zanimivo bo videti razplet te cele odisejade in skoraj zagotovo se Bobby ne bo mogel več obdržati na svojem položaju. Vsi Activision Blizzard zaposleni so za danes napovedali zapuščanje pisarn v namen masovnega protesta, ki bo zahteval odstranitev Bobbyja iz čela podjetja.
Igričarski Oskarji The Game Awards se vračajo tudi letos in čeprav smo v letu 2021 dobili cel kup prestavitev naslovov v 2022, ki bo očitno naravnost ubijalsko, smo tudi letos prejeli kar nekaj zanimivih igričarskih dobrot, ki so vredne medalje.
Letos je največ nominacij prejel Deathloop, ki se za nagrado najboljšega poteguje kar v devetih kategorijah, na drugem mestu pa malce zaostaja Ratchet and Clank: Rift Apart, ki je prejel šest nominacij. Psychonauts 2 in It Takes Two si delita tretje mesto s petimi nominacijami, vse te naštete pa se borijo tudi v glavni kategoriji igre leta. Tu notri najdemo še Resident Evil Village in Metroid Dread, zanimivo pa je, da nikjer ni Forze Horizon 5, ki je na Metacriticu ena najbolje ocenjenih iger letošnjika.
Zanimivi sta tudi dve nominaciji kontroverznega Cyberpunka 2077, ki ga najdemo v oddelku za najboljšo glasbeno podlago in za najboljši RPG. Nominaciji sta malce presenetljivi a ne preveč, saj je imel Cyberpunk 2077 veliko problemov, a glasba to zagotovo ni bila. Prav tako na RPG področju ni imel preveč konkurence, tako da zna na koncu celo zmagati.
Tako kot vedno lahko tudi letos svoje glasove za kar 30 različnih kategorij oddate na uradni strani, prireditev pa bomo lahko v živo gledali 9. decembra, kjer bomo dobili tudi končnega zmagovalca ter kup novih napovednikov za prihajajoče naslove.
League of Legends uradno ni več samo MOBA igra, ki očitno ne bo nikoli umrla, saj je razvijalec Riot igrino izročilo uspešno preselil tudi na druga področja. Na Netflixu vsak teden dobivamo nove dele animirane serije Arcane, ki je dejansko namenjena tudi gledalcem, ki LoL-a ne poznajo.
Včeraj pa je razvijalec najavil tudi nove projekte izpod njihove založniške znamke Riot Forge, ki bo v svetu League of Legendsa spočela unikatne naslove. Za enega od teh, Ruined King: A League of Legends Story, smo vedeli že nekaj časa, a niti sanjalo se nam ni, da bo Riot igro izdal že kar včeraj in je zdaj že na voljo za nakup.
Ruined King je njihova prva enoigralska igra, v njej pa raziskujemo temnice Runeterre ter sodelujemo v poteznem boju. Gledali bomo v nekatere znane obraze, ki smo jih srečali v osnovni igri, grafični risankasti slog pa spominja na Diablo 3.
Zadeva s sabo prinaša tudi še eno novost, ki je v Riotovih naslovih še nismo videli: dejansko ceno. Ruined King namreč zase zahteva 29,99 €, zadevo pa lahko celo kupite na Steamu, GOGu in Epic Games trgovini.
A to ni edini naslov, ki je včeraj izšel, saj smo dobili tudi ritmično igro Hextech Mayhem: A League of Legends Story. Tudi ta je na voljo na Steamu po nižji ceni 8,99 €, gre pa za od strani gledano platformščino, kjer nadzorujemo Ziggsa. Tako Ruined King kot Hextech Mayhem sta na voljo tudi za konzole PlayStation 4 in 5, Xbox One in Xbox Series X ter Nintendo Switch.
Riot je to priložnost izkoristil še za najavo nove enoigralske igre Song of Nunu, ki bo spremljala Nunu in njenega prijatelja Willumpa, dobili pa smo tudi nekaj podrobnosti glede prihajajoče 2D platformščine Convergence, ki izide enkrat v 2022.
Ta koronavirus kriza je pokazala, da nekateri naši priljubljeni razvijalci niso vse tisto, kar smo mislili. V zadnjih dveh letih sta nas gromko razočarala Blizzard in CD Projekt RED, ki sta padala iz ene težave v drugo. Zdelo se je, da bomo 2021 zaključili brez novih razočaranj, a pojavil se je nov izzivalec. Na isti dan je Bethesda izdala ponovno izdajo Skyrima, ki praktično ne doda ničesar res novega, razen to, da uniči kompatibilnost z modifikacijami in da razvijalcu izgovor, da to 10 let staro igro zdaj prodaja po ceni 50 €.
A Bethesda ima srečo, da je na isti dan Rockstar paket predelav iger Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition, ki je prava katastrofa in je ogenj negativnih kritik iz Skyrima preusmeril povsem nase. In jeza igralcev je vsekakor upravičena, saj je Rockstar vzel resnično legendarne igre, na katere marsikateri igralec goji lepe spomine in jih v tej predelavi obravnaval kot nekakšno cipo za hiter zaslužek, kar je naravnost nagnusno.
Razvojna ekipa: Rockstar Založnik: Take Two Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, PC, NS Nakup:Rockstar Games Datum izida: 11. november 2021 Cena: 59,99 €
Zvrst: tretjeosebna akcijska
VIDEO RECENZIJA
Igre v tem paketu so bile del moje mladosti. GTA 3 je originalno izšel leta 2001 in takrat sem v sebi držal cel kup nebrzdanih hormonov, ki jih s seboj prinaša puberteta. Ni potem treba dvakrat poudarjati, da sem ob gledanju svobode, ki je igralcu omogočala vožnjo avta v živečem 3D svetu, kjer si lahko nato pobral prostitutko, jo odpeljal na samo in gledal nerodno sceno seksa, pri meni spustila čeljust do tal.
Vendar pa je bil GTA 3 revolucionaren tudi na drugih področjih. Igralcem je omogočal spremljanje mafijske zgodbe skozi oči nemega protagonista, ki se je moral iz praznih žepov skozi pridno opravljanje misij prebiti na vrh mesta Liberty City. Razvijalec Rockstar je sicer že prej užival nekaj slave na račun prvih dveh GTA naslovov, a ravno trojka jih je zapisala za superzvezdnike igričarske industrije. Lahko smo se sprehajali po ulicah, napadali naključne mimoidoče in jim pobirali denar, ukradli avto in uživali ob odlični glasbeni spremljavi in naravnost fantastičnih pogovornih oddajah ter spremljali impresivne vmesne sekvence, ki so vsebovale profesionalne zvočne govorce.
Vsega tega prej v igričarskih svetovih nismo dobili in razvijalec Rockstar je izgruntal zmagovito formulo, ki jo je na koncu dovršil v Grand Theft Auto 5. Na GTA 3 gojim prelepe spomine, a nostalgija je smešna stvar in pri ponovni vrnitvi v Definitive Edition sem se najprej nasmihal ob obujanju spominov, čez nekaj ur pa sem spoznal, da je tretji del resnično stara igra.
GTA 3 vsebuje svoj šarm, a vidi se, da je tule Rockstar še preizkušal igralne koncepte.
V dveh desetletjih so odprtosvetne igre napredovale zelo daleč in GTA 3 zna igralca, ki ga na ta naslov ne vežejo spomini, negativno presenetiti. Za začetek je mesto Liberty Citiyja ekstremno majhno in ga dobesedno lahko prevozimo v nekako treh minutah iz enega konca na drugega. Tudi sama okolica je zelo enolična, saj se mestoma zdi, da je prav vse zavito v sive barve. Dodajte k temu tudi preprosto arhitekturo mesta, saj so praktično vse stavbe pravokotne in kvadratne, manjkajo pa tudi kakšne res zanimive lokacije, ki bi nam ostale v spominu. Imaš prodajalno orožja, delavnico za barvanja ukradenega avtomobila in stanovanje z garažo za shranjevanje vozil in to je nekako to.
Tudi misije so po strukturi ostale pozabljene v preteklosti. Navadno moramo sesti v avto, se odpeljati do lokacije ter nekoga ubiti in misija je opravljena. Sama zgodba nima kakšne res dobre strukture in notri najdemo cel kup prežvečenih klišejskih zapletov, ki so bili izmaknjeni iz filmov tipa Dobri fantje. Ni kakšnega večjega cilja, ki bi nas vlekel naprej in naloge, ki nam jih narekujejo mestoma že kar smešni liki, se običajno držijo ideje: “ta nasprotna tolpa je naš sovražnik, pobij jih vse, ker zakaj pa ne.”
Trojka vsebuje preveč moreče sivine.
GTA 3 nam vseeno omogoča nekaj trapaste zabave, saj je gaženje nedolžnih pešcev še vedno zabavno. Vendar pa je več kot očitno, da je bil tole nekako “mušter”, ki si ga je zastavil Rockstar Games in je podlaga za vse nadaljnje naslove. Od vseh treh iger v Definitive Edition se mi je ravno GTA 3 zdel preveč zastaran in zanj bi bilo treba narediti večjo predelavo, ki si jo navsezadnje tudi zasluži.
K sreči so bili občutki pri Vice Cityju veliko boljši. Res je zanimivo videti, kako se je Rockstar naučil vseh napak predhodnika in igralno zasnovo izboljšal v praktično vseh pogledih. Zgodba nas vrne v osemdeseta leta v izmišljeno mesto Vice Cityja, ki je fantazijska različica Miamija. Živobarvni svet je povsem nekaj drugega kot pa turobni Liberty City in igra s samo svojo podobo poživi dogajanje in igralce povleče v dogajanje.
Vice City je tonsko popolnoma v nasprotju s predhodnikom in ga je zato bolj zabavno igrati.
Boljša je tudi zgodba, saj tukaj spremljamo dogodivščine Tommyja Vercettija, ki ima tokrat celo glas in neko osebnost. Zvočno ga je vrhunsko upodobil Ray Liotta in samo dodatek dejanskega protagonista, ki ima neke cilje in svojo osebnost, ogromno pridoda k uživanju igralne izkušnje, ki je tokrat močno razširjena. Temelji so sicer isti, saj se še vedno prevažamo v odprtem svetu, ki je zdaj za malenkost večji, a zdaj lahko skočimo na motor ali pa se usedemo za krmilnik helikopterja ter se dvignemo v nebo.
Misije so v primerjavi s trojko kot noč in dan. Zdaj med sprehajanjem po svetu s sabo nosimo telefon in vsake toliko dobimo klic kakšnega novega šefa, ki ima za nas nov kup zanimivih misij. Osebe, ki jih srečamo, so tokrat bolj zanimive, a mestoma še vedno klišejske in če smo v GTA 3 gledali izročilo Dobrih fantov, tule gledamo igralno verzijo Brazgotica. Glavna štorijalna nit sicer še vedno ni preveč dobro izražena in misije iz različnih lokov so med sabo premalo povezane, da bi bile vpete neki dober okvir, ki bi na konce vse niti združil v eno sliko.
Ena od pomembnih novosti je kolesce, ki omogoča enostavno izbiro orožij.
Vendar na to pozabiš, ko se zabavaš v opravljanju zabavnih in raznovrstnih nalog. V enem trenutku moraš odstranjevati tarče, nato tekmuješ s hitrimi čolni, upravljaš helikopterček z bombami in razstreljuješ tarče ter se spraviš v godljo, ko ti spodleti umor tarče in temu nato sledi divji pregon golf vozički. Ob vsem tem te zopet spremlja vrhunska glasbena podlaga v obliki radijskih postaj in ko enkrat ugledaš sanjavi sončni zahod, medtem ko ti lase mrši veter ob spremljavi komada “I Wanna Rock”, nisi nikoli več isti. Vice City omogoča igralcu še nakup stavb, ki nato skozi čas prinašajo dodaten priliv denarja ter doda boljšo fiziko vozil, saj zdaj lahko avtomobilom preluknjamo gume ter prebijemo vetrobranska stekla za instantno usmrtitev tarče.
Paket Definitive Edition zaključi San Andreas. Težko je verjeti, da je Rockstar med letoma 2001 in 2004 izdal kar tri vrhunske naslove, s tem da je vsak od njih prinesel cel kup igralnih ur, ki jih ni motila niti ena mikrotransakcija, a takšna je bila včasih realnost.
San Andreas se po samem igranju ne razlikuje preveč od predhodnika, saj se je razvijalec tukaj malce umiril in samo dodelal igralno formulo. Svet je pošteno razširil in tokrat se iz ulic preselimo tudi na podeželje in v puščavo, za raziskovanje pa vas čakata kar dve impresivni mesti.
San Andreas je samo še dogradil že vzpostavljene igralne elemente.
Zgodba je tule dosegla svoj vrhunec. Postavljeni smo v razhojene superge CJ-ja, ki se je vrnil v svojo staro geto sosesko, ta pa je po novem povsem drugačna od njegove mladosti. Srečamo svoje stare prijatelje, ki se niso nikdar ločili od svojega gangsterskega življenja in so od vedno ostali zavezani svojim ulicam, te pa so pripravljeni braniti s svojim življenjem. Vendar pa so sovražne tolpe začele vdirati na njihova domača dvorišča in ravno CJ je tisti element, ki poveže stare igralce v eno celoto, ta pa nato udari proti napadalcem. Vendar pa ima CJ večje ambicije kot samo kajenje zvitkov marihuane na verandi in njegova zgodba nas kmalu odpelje izven okovov domačih ulic – ta poteza pa ne bo všeč njegovim sovražnikom in tudi prijateljem, ki niso vse tisto kar se morda zdi na prvi pogled.
Boljša ni samo zgodba, ampak tudi liki, ki jih srečamo med raziskovanjem sveta, saj ti končno niso samo neke klišejske izpeljanke filmskih oseb, ampak so dejansko nekaj originalnega. Tudi sistem nalog je tokrat bolj raznovrsten, nadgrajena pa so bile tudi igralne mehanike. Zdaj lahko recimo vdremo v vojaško bazo in izmaknemo raketni nahrbtnik, ki nam omogoča dobesedno lebdenje nad tlemi. S terencem se lahko zapeljemo na vrh gore in med padanjem odpremo padalo, ki nas odpelje daleč stran. V nekaterih misijah si lahko nataknemo očala za gledanje v temi. Zapeljemo se v kasino in zakockamo celo premoženje. Rockstar je v San Andreas zapekel cel kup stranskih opravil, ki lepo popestrijo raziskovanje sveta in podaljšajo igralno izkušnjo, kar tudi da svetu bolj veren občutek in zanimivo je, da se 17 let kasneje v San Andreasu še vedno zgubim tako zlahka, kot sem se v svoji mladosti.
Morda se zdi komu opisovanje igralnih osnov teh treh iger potrata časa, a treba je razumeti, da je od njihovega izida do te predelave preteklo ogromno časa in vmes je odrasla že povsem nova generacija igralcev, ki ni nikoli slišala za kaj drugega kot pa GTA 5.
Avtomobili imajo zdaj celo odseve, kar je dobrodošla vizualna popestritev.
Zdaj pa se spustimo v samo predelavo Definitive Edition in če ste zadnjih nekaj dni pregledovali internet, potem ste zagotovo opazili že cel kup slik in primerjav, ki kažejo naravnost katastrofalne rezultate, tako da lahko zdaj upravičeno pričakujete tudi nekaj negativnih besed.
Ja, Definitive Edition je vsekakor slaba predelava, vendar pa se mi zdi, da internet vseeno malce pretirava. Če bi gledal samo vtise igralcev bi na koncu pričakoval zadevo, ki ne samo da ne deluje, ampak ti tudi zažge konzolo in ti ukrade osebne podatke, te pa nato prodaja za mastne denarce nigerijskim princem.
Rockstar nam je poslal verzijo za PlayStation 5 in ta je glede na tehnični vidik delovala dokaj neproblematično. Vsake toliko sem ob gostih scenah zaznal kratek padec sličic na sekundo, vendar pa se je to nato hitro vrnilo na mejo 60. To sicer ni opravičljivo, saj bi tako stara zadeva morala delati kot urica, a k sreči pa mi je bilo prihranjeno vsaj rušenje igre v začetni meni. Kot rečeno, igral sem na PlayStationu 5, tako da vtisov drugih verzij ne morem podati, a bil bi previden vsaj pri Nintendu Switchu, saj naj bi tam sličice na sekundo padale na številko 20, kar je pri dvajset let starih igrah prava katastrofa.
Najbolj pomembna stvar vseh treh predelav so prenovljene teksture. Te so zdaj višje ločljivosti in na splošno prikažejo lepšo sliko, a ne povsod. Rockstar je namreč razvoj zaupal zunanjemu izvajalcu Groove Street Games, ki je poprej poskrbel tudi za predelavo iger za mobilne naprave. Ekipa očitno pri teh projektih ni imela preveč proračuna, zato se zdi, da so teksture bile izboljšane preko algoritmov umetne inteligence, saj za poustvarjanje vseh tekstur bodisi ni bilo časa ali pa dovolj financ. Takšno višanje ločljivosti je resda hitro, a umetna inteligenca ni popolna, saj je treba te zadeve nato tudi ročno pregledati in popraviti. Tega očitno ni naredil nihče in na koncu smo dobili cel kup tekstur, ki vsebujejo pravopisne napake ali pa obraze likov, ki so videti kot iz neke grozljivke. Očitno so razvijalci največ pozornosti namenili samo glavnim likom, ki jih nato spremljamo preko vmesnih sekvenc, a tudi tam dobimo nekaj čudnih rezultat, saj igre ves čas mešajo risano in realistično grafiko in na koncu dobimo mešano juho, ki pusti pri vseh grenak priokus.
Razvijalci so zdaj odstranili meglo, a to je odstranilo meje sveta in tako zdaj lahko naenkrat vidimo celo mapo.
Prenovljena osvetlitev je po drugi strani hudo dobrodošla in lepo poživi vse tri igre. A tudi tukaj se zdi, da je bilo največ pozornosti namenjeno San Andreasu, medtem ko je GTA 3 nekako ostal ob strani. V tretjem delu so denimo preprosto izrezali okoli leteče liste časopisov, ki so nekdaj dni lepo pridodali občutku pokvarjenega mesta. San Andreas po drugi strani vsebuje igralne dele, kjer se vse skupaj združi v zadovoljivo celoto in ko gledaš nadgrajene teksture, ki so lepo osvetljene in ko na avtih vidiš dejanske odseve, potem dobiš občutek, da je bilo igram celo posvečeno nekaj pozornosti.
Vendar pri vsakem koraku naprej dobimo cel kup večjih in manjših minusov, ki izkušnjo na koncu močno zagrenijo. Tu ne govorimo samo pri napakah na teksturah, ampak tudi hroščih, ki jih je v Definitive Edition cel kup. Včasih avtomobili podivjajo ali pa se pri misijah podvojijo začrtani objektivi. Zvočni posnetki govorcev so včasih dobri, včasih pa povsem stisnjeni in zdi se, kot da je bil nekdo posnet na 10 € vreden mikrofon. Dež pada kot v nekem vzorcu in se nahaja samo okoli igralca in lahko pada tudi čez streho.
Potem so tu razne trapaste spremembe. Razvijalec je odstranil meglo in zdaj lahko iz zraka vidiš celotno mapo, kar popolnoma uniči občutek, da se nahajaš v pravem mestu. Preoblačenje lika traja celo večnost, saj moraš za vsako spremembo čakati, da lik skoči iz omare in nazaj iz nje. Streljanje je še vedno smešno zanič in to navkljub obljubam, da bo Definitive Edition te mehanike približal tistim iz petega dela.
Razvijalec je očitno za nekatere teksture uporabil umetno pamet, ki je umetno zvišala ločljivosti, a nihče ni šel potem pregledati pravopisne napake.
Včasih je težko ločiti ocenjevanje same igre od drugih dejavnikov, ki z izdelkom sicer nimajo veze. A tu je res težko spregledati podle poteze razvijalca, ki je pred izidom Definitive Edition na PC-ju onemogočil nakup starih verzij, tako da lahko novo kupiš samo preko Rockstar uradne strani. In še tega ne moreš narediti, saj se je zaganjalnik zrušil tako da sploh nisi mogel zagnati teh iger, saj moraš po novem narediti internetno verifikacijo. Da sploh ne omenjam, da Rockstar novinarjem ni priskrbel kopij za recenzije in smo te dobili šele na dan izida, saj so se zavedali, da prodajajo bedarije, a so najprej poskušali od naivnih igralcev pobrati čim več denarja.
GTA: The Trilogy – Definitive Edition na koncu ne morem označiti drugega kot slabo predelavo, ki je poskušala na lahek način zaslužiti čim več denarja in svojih 60 € nikakor ni vredna. Nakup bi bil morda smiseln čez nekaj mesecev, ko bo razvijalec popravil tiste največje bedarije, takrat pa bo tudi cena primerno nižja. Do takrat se izdelka vsekakor izogibajte, saj si boste samo pokvarili svoje čudovite nostalgične spomine, ki so, v nasprotju s to predelavo, neprecenljivi.
Naš najljubši človek pajek, preprosto imenovan Spider-Man, bo letos zaključil svojo trilogijo pustolovščin, to pa tudi najverjetneje pomeni, da se bo od vloge poslovil Tom Holland in da se bo v bodočih filmih nekdo drug oblekel v značilne rdeče pajkice.
Njegova zadnja avantura Ni poti domov pa bo očitno najbolj eksplozivna do sedaj – vsaj tako obljublja včerajšnji napovednik, ki je namenjen samo tistim, ki ste si že ogledali pretekla dva filma. V to smer gre tudi nadaljevanje tega članka, saj vas naprej čakajo kvarniki, ki jih pred ogledom prejšnji Spidey filmov ni pametno brati.
Zgodba bo direktno nadaljevanje drugega dela, ko je bila Peter Parkerjeva identiteta razkrita širnemu svetu. Našemu junaku to seveda ni všeč, zato želi spremeniti potek preteklih dogodkov in za te namene je v pomoč vpoklical Doctorja Strangea. A ker je to Marvelov film, seveda nekaj ne gre po načrtih in napaka je celo tako velika, da se porušijo dimenzije.
V sedanji svet tako vpadejo Spider-Mani iz preteklih filmov, zraven pa bodo prisopihali tudi glavni zlobci, med katerimi najdemo Green Goblina, Electra in Doctorja Octopusa, iz katerega se Spider-Man tudi pošteno ponorčuje. Seveda so se pojavila tudi ugibanja, če se bosta v novem filmu pojavila tudi prejšnja nosilca rdečih pajkic: igralca Tobey Maguire in Andrew Garfield. Njuno sodelovanje ni bilo uradno potrjeno in tudi v novem napovedniku ju ne vidimo in morda Sony skriva njuno vpletenost do samega izida filma.
Ali je na tem kaj resnice bomo izvedeli 17. decembra, ko bo Ni poti domov tudi uradno prispel v kina, žal pa ne bo na voljo na nobenem pretočnem servisu.
Očitno je napočil čas za še eno spečo obuditev franšize iz devetdesetih in za sliši na ime Smrtonosno orožje.
Serija filmov je svoje potovanje začela daljnega 1987, v prvem in vseh naslednjih delih pa smo spremljali dogodivščine policijskega para, ki sta ga sestavljala Martin Riggs in Roger Murtaugh. Vlogi sta vrhunsko upodobila Mel Gibson in Danny Glover, ki sta med sabo razvila tudi čudovito kemijo. Filmi so zmes akcijskih in komičnih vložkov in franšiza je nato dobila cel kup posnemovalcev in parodij. Ena najbolj znanih je zagotovo tista iz serije It’s Alway Sunny in Philadelphia, Hulu pa je to epizodo kasneje umaknil iz predvajanja, saj si je eden od igralcev prebarval obraz za igranje temnopoltega Rogerja.
Četrti del franšize smo dobili leta 1998, čisto vsa poglavja pa je režiral Richard Donner. Ta je v zadnjih letih načrtoval tudi peti del, a nikakor ni mogel sestaviti prave ekipe, nato pa se je v 91. letu od nas za vedno poslovil.
A peti del franšize se bo še vedno zgodil in režiral ga bo nihče drug kot Mel Gibson. Ta je v intervjuju razodel, da mu je sam Donner enkrat zaupal, da če umre pred realizacijo petega filma, potem želi, da Gibson prevzame režisersko taktirko. Takrat mu ni odgovoril ničesar, a Donner je nato željo zaupal studiu ter svoji ženi in Gibson je nato končno potrdil sodelovanje na projektu.
Mel Gibson je bolj znan po svojih filmskih vlogah, a možakar se presneto dobro znajde tudi za kamero. Rek Erica Cartmana “Say what you want about Mel Gibson, but the son of a bitch knows story structure” je še kako resničen, saj je Gibson v preteklosti režiral mojstrovini kot sta Apocalypto in Kristusov pasijon, njegov zadnji takšen izdelek pa je bil Greben rešenih.
Žal drugih podatkov glede Smrtonosnega orožja 5 nimamo in res lahko samo upamo, da se bo v glavno vlogo vrnil tudi Danny Glover, saj brez njega ti filmi preprosto ne morejo biti isti.
Govorice so se na koncu izkazale za pravilne in Microsoft je ob včerajšnjem proslavljanju 20. obletnice Xboxa igralce presenetil in najavil, da bo večigralski del Halo Infinita predčasno in z igranjem smo lahko začeli na isti dan.
Halo Infinite je tako zdaj na voljo za igranje in na Steamu lahko že prenesete svojo brezplačen izvod in se podate v 1. sezono, ki nosi ime Heroes of Reach. Sezona se bo uradno začela 23. novembra in bo trajal vse do maja 2022. Nadaljnje sezone bodo krajše in bodo obsegale 3 mesece, a razvijalec 343 Industries je 1. sezono raje razširil, saj želijo vse naučene lekcije prenesti v naslednje poglavja.
Heroes of Reach tako uradno še ni štartal, zato je igra tehnično še vedno v beta stanju, a lahko ste brez skrbi, saj vam ob uradnem zagonu sezone razvijalec ne bo brisal napredka. Če se boste v igro prijavili pred uradnim štartom 1. sezone si boste tudi prislužili nekaj kozmetike, ki bo usmerjena v praznovanje obletnice igre.
Naval na Steam je bil včeraj nepopisen in strežniki so bili včeraj tik pred tem, da se zrušijo. Igralci so presenečeno ugotovili, da je hitrost prenosa padla na okoli 100 KB/s in če si pogledate zgornji graf, je razlog takoj jasen. Steam mreža je namreč zaznala močan poskok v prenosu podatkov, ki je dosegel več kot 24 Tbps in v bistvu je impresivno, da se na koncu ni vse skupaj samo zrušilo.
Zagon je bil več kot uspešen in na višku popularnosti je igro naenkrat preigravalo 272.586 igralcev, zdaj pa je ta številka padla na okoli 100k. To so glede na težave s strežniki in dejstvo, da smo sredi tedna, vseeno hudo impresivne cifre in zanimivo bo videti, če se bodo skozi mesec tudi obdržale.
Halo Infinite enoigralski del še vedno prihaja, a na tega boste morali počakati do 8. decembra.
Razvijalec Cygames je leta 2018 na konferenci Tokio Games Show igralce pošteno presenetil z napovednikom za igro Project Awakening. Video nam je pokazal tretjeosebno RPG izkušnjo, ki je po igranju spominjala na serijo Dark Souls. Videli smo lahko bojevanje z ogromnim kuščarskim nasprotnikom, naš protagonist pa se je urno izmikal napadom, mahal z mečem in bežal skozi čudovito grafiko, ki je bila podkrepljena z odličnimi animacijami.
Žal je od takrat Cygames povsem potihnil in zdelo se je, da je bil projekt na koncu preklican. Vendar razvijalec očitno še ni rekel zadnje in na konferenci Cygames Tech Conference je pokazal nov kratki dražilnik igre, ki je dokazal, da je Project Awakening še vedno živ.
Na žalost še vedno nismo dobili nobenih novih informacij, saj se je predstavitev osredotočala na pogon Cyllista Game Engine in zdi se, da je ravno delo na temu zamaknilo izid igre. So pa tehnikalije pogona impresivne, saj lahko preko njega enostavno ustvarimo bogate in široke pokrajine, ki so kot naročene za RPG v odprtem svetu.
Še vedno nimamo pojma, kdaj bo ta zadeva sploh izšla, je pa razvijalec vsaj potrdil, da bomo Project Awakening igrali tudi na PC-ju. Sprva je bila to ekskluziva za PlayStation 4, a glede na zamik v razvoju, lahko na to konzolo pozabimo, saj bo ta ob izidu za uspešno poganjanje poligonov enostavno prešibka.
Franšiza Halo se bo očitno končno preselila tudi izven okovov igričarske industrije. Ta načrt ima Microsoft že dolgo v izdelavi, a nikoli ni prišel do realizacije. Davnega leta 2006 naj bi celo dobili film, ki bi ga ustvaril Peter Jackson, režiser legendarnih filmov Gospodar prstanov, žal pa od tega na koncu ni bilo nič.
Ideje o filmu so bile kasneje opuščene in začelo se je tuhtati o seriji. Te so v zadnjih letih zaradi pretočniških servisov postale hudo popularne in praktično vsak od njih ima pod sabo vsaj eno igričarsko licenco. V to smer gre tudi Halo, a tudi tu ni šlo brez zapletov. Serija je bila sprva najavljena leta 2018 in za produkcijo naj bi poskrbel Showtime, a Microsoft je na včerajšnjem praznovanju 20. rojstnega dneva Xboxa napovedal spremembo založniške smeri.
Dobili smo kratki dražilnik, ki res ne pove veliko, a če gre soditi po teh kratkih utrinkih, potem se nam za proračun ni bati. Glavno vlogo Master Chiefa bo odigral Pablo Schreiber, slišimo pa lahko tudi glas Cortane, ki jo bo v seriji prevzela igralka Jen Taylor.
Halo serija je zamenjala tudi pretočni servis, saj bo izšla na Paramount Plusu in to enkrat v 2022. Žal ta v Sloveniji še ni na voljo, a bo naslednje leto začel s svojim postopnim predorom v Evropo in če nam bo sreča naklonjena, se bo pojavil tudi v naših koncih.
Igra Outriders je ob izidu mnenja igralcev močno razdelila, saj so nekateri postali odvisni od adiktivne zanke igranja, drugim pa ni bila že všeč sama zasnova tretjeosebne streljanke z dokaj zanimivo zgodbo. Nam so Outridersi hitro prirasli k srcu, saj je razvijalec People Can Fly dokazal, da zna poskrbeti za uživantsko streljanje in da še niso izgubili občutka za delanje dobre igralne izkušnje, kar so leta nazaj dokazali s svojo serijo iger Painkiller.
Igro so na začetku mučile tehnične težave s strežniki, a zdaj so ti problemi popravljeni in čas je za novo vsebino. People Can Fly je tako včeraj najavil prvo večjo vsebinsko posodobitev New Horizon, ki s sabo prinaša štiri nove odprave ter možnost prislužitve dodatne opreme. Poleg tega je bil vpeljan “transmog” sistem, ki nam omogoča vizualno prilagajanje nove opreme, predelana pa je bila tudi sama notranja trgovina.
Tu je seveda še cel kup optimizacij in popravkov, ki bodo uničili še tiste zadnje hrošče, najboljše pri vsemu skupaj pa je to, da bo posodobitev na voljo že danes.
Razvijalec je priložnost izkoristil tudi za napoved prve razširitve Worldslayer. O njej trenutno ni znanega preveč, saj v napovedniku vidimo samo neko skrivnostno žensko, ki bo očitno naš glavni novi nasprotnik. People Can Fly je v preteklosti povedal, da bodo v Outriderse novo vsebino vnašali samo v primeru večjih dodatkov, tako da nas očitno čaka lep kos nove vsebine.
Worldslayer prihaja enkrat v 2022, igra pa je na Steamu trenutno znižana na 19,79 €, preizkusite pa lahko tudi brezplačni demo.
Splavitev prenovljene trilogije iger GTA: The Trilogy – Definitive Edition je šla vse prej kot po načrtih. Razvijalec Rockstar Games je v prenovljen pogon Unreal Engina 4 poslal tri legendarne igre GTA 3, Vice City in San Andreas, žal pa je ta prehod s sabo prinesel cel kup hroščev, sama grafična nadgradnja pa tudi ni ravno najboljša.
Vtis je dodatno zagodla težavna PC verzija, ki je s sabo prinesla datoteke, ki pa niso bile namenjene javnosti. Igralci so med kopanjem po datotekah naleteli na glasbo, ki je bila zaradi manjka licence odrezana iz končnega izdelka. Te težave so razvijalca prisilile, da je preprosto izključil strežnike za verifikacijo, kar je onemogočilo nakup igre na PC-ju, a nedelujoči strežniki so hkrati onemogočili verifikacijo tistim, ki so igro že kupili. Strežniki zdaj spet delujejo, a to je slaba tolažba, saj nekateri kar 3 dni niso mogli zagnati svojega legitimno kupljenega izdelka.
Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition is again available through the Rockstar Games Launcher for play and purchase. We sincerely apologize for the inconvenience, and are working to improve and update overall performance as we move forward: https://t.co/hAfEKqYS3o
Igralci so zato svoj bes začeli zlivati na spletni strani Metacritic in ocena igre je začela strmo drseti navzdol, dokler ni dosegla skoraj samega dna. GTA: The Trilogy zdaj drži oceno 0.5/10 in je tako prevzela nelaskavi naslov najslabše igre vseh časov od Warcrafta 3: Reforged, ki trenutno drži oceno 0.6/10.
Ocen na Metacriticu ni priporočljivo jemati preveč resno, saj lahko oceno podeli vsak – tudi tisti, ki igre ni nikoli zagnal in se je samo pridružil veselju zbijanje ocene s podeljevanjem ničel. Vseeno pa je to jasen znak, da ga je Rockstar polomil na celi črti. Ta je nazadnje na Twitterju zapisal, da pridno delajo na popravkih za igro, a glede na vse hrošče, jim bo ta naloga vzela res veliko časa.
Nekdaj slavljeni razvijalec Rockstar je v zadnjih dnevih utrpel kar nekaj legitimnih kritik, te pa so letele na račun nedavne predelave iger GTA Trilogy – Definitive Edition, ki je bila takšna katastrofa, da jo je razvijalec za tri dni umaknil iz prodaje, nekaj časa pa zaradi nedelujočega Rockstar Games zaganjalnika, igre niso mogli zagnati niti tisti srečneži, ki so igro kupili pred njenim umikom.
Rockstar želi na vsak način igralce preusmeriti na svojo trgovino in svoj zaganjalnik iger, ki pa zahteva internetno povezljivost za vse igre – tudi tiste, ki so povsem enoigralske. A takšna ni samo trojica naslovov iz nedavnih GTA predelav, saj je Rockstar začel to grdobijo vsiljevati tudi v naslove, ki so stari celo desetletje.
Eden takšnih je denimo L.A. Noire. Ta tretjeosebna detektivka v pol-odprtem svetu je izšla leta 2011 in smo jo do sedaj igrali brezskrbno preko Steama. Vendar pa je igra aprila dobila manjšo posodobitev, ki ni naredila nič drugega kot pa dodala novo obliko zaščite. Pri zagonu igre boste tako primorani v dodatno verifikacijo preko Rockstar zaganjalnika in če morda pri roki takrat nimate interneta, potem zadeve preprosto ne boste mogli igrati.
Takšno bedarijo je Rockstar vrinil tudi v Max Payna 3, a k sreči so nato modderji spočeli posodobitev, ki je igro povrnila v prejšnje stanje, ki ni zahtevalo Rockstar zaganjalnika, žal pa za L.A. Noire takšna rešitev trenutno še ne obstaja.
Ste se kdaj vprašali, kako se igranja iger lotijo tisti največji bogataši, ki ne morejo niti zakašljati, brez da jim ne bi iz žepov zletelo nekaj stotakov evrov? Vpogled v takšno življenje sta nam zdaj ponudila Microsoft in Gucci, ki sta skupaj spočela prav posebno verzijo Xboxa Series X, za katerega pa bo treba odšteti nič manj kot 10.000 dolarjev.
Gre za ekstremno omejeno izdajo konzole, saj bo proizvodne trakove zapustilo vsega 100 izvodov. Ti bodo na sebi nosili verigo vgraviranih GG črk. Te v svetu igričarstva predstavljajo besedi “Good Game”, v svetu mode pa te stojijo za imenom Guccija Gucci – ustanovitelja Gucci modne znamke.
Kupci bodo prejeli mikaven kovček, ki je odet v prepoznavne barve Guccija, na sebi pa nosi tudi Xboxov logotip. Znotraj se nahajata še dva brezžična Xbox Series X igralna ploščka, ki prav tako vsebujeta modro-rdeči črti ter minimalen Gucci logotip. Notranjost kovčka je odeta v privlačno zeleno usnje ter nekaj dokumentacije – med njo boste našli tudi kodo za naročniški servis Game Pass Ultimate.
To posebno konzolo bodo bogataši lahko kupili samo v Gucci trgovinah, ki se nahajajo praktično po celem svetu. Če imate res preveč drobiža lahko skočite v Milan ali pa Berlin v Gucci Circolo štacuno in igrate Halo Infinite v pravem slogu.
Partnerstvo med tema dvema znamkama je morda malce nenavadno, a ima svoj smisel. Microsoft namreč danes praznuje 20. obletnico konzole Xbox, Gucci pa bo v kratkem dobil film House of Gucci, kjer bo glavno vlogo prevzela Lady GaGa.
15. november je za Microsoft zelo pomemben. Takrat se je namreč za ameriški gigant odločil vstopiti na konzolni trg in se po robu postaviti Nintendo in Sonyju. Tako se je rodil prvi Xbox, ki je bila res velika škatla s še bolj velikim kontrolnim ploščkom, ki so ga v rokah lahko držali samo največje šape.
Od rojstva originalne konzole je minilo že dolgih 20. let in Microsoft bo seveda ta dogodek obeležil s posebnim prenosom v živo, ki nas bo spomnil na nekatere najlepše trenutke iz Microsoftove zgodovine. Microsoft ostaja sicer skrivnosten in vsebine prenosa v živo ni natančno obrazložil, tako da nas morda čaka kakšno presenečenje.
Ena od bolj glasnih govoric pravi, da naj bi danes presenetljivo izšla večigralska komponenta igre Halo Infinite, ki bo za igranje povsem brezplačna. Govorico je potrdilo več virov, a nekateri zdaj pravijo, da si je Microsoft premislil tik pred zdajci in naj bi bil izid zamaknjen za kasneje v novembru, kar bi bila škoda, saj tudi Halo danes praznuje svoje 20. rojstni dan.
Microsoft je že potrdil, da ni za pričakovati novih najav iger, a morda vseeno dobimo nove vpoglede v tiste, ki smo jih že videli. Založnik ima po nakupu Bethesede vsekakor dovolj za pokazati, morda pa vidimo tudi kakšen nov utrinek iz igre Fable ali pa Senua’s Saga: Hellblade 2.
Prenos v živo lahko gledate preko zgornjega okna, zabava pa se začne nocoj ob 19.00.
Že skoraj desetletje stara igralna uspešnica na iOS in Android okoljih je začela nov osvajalski pohod, tokrat na blockchainu.
Kot večina resnejših blockchain gaming projektov v zadnjih dveh letih, se tudi Sandbox ponaša s svojim lastnim Metaversom. Če poenostavimo: celoten projekt je zgrajen iz obsežne ponudbe manjših projektov, ki pa se med seboj prepletajo. Od digitalnih parcel in nepremičnin, igralnih likov in svetov, do iger samih in nenazadnje tudi lastne ekonomije.
Sandbox ekipa ustvarja edinstven virtualni svet, kjer lahko igralci gradijo, posedujejo in monetizirajo svoje igralne izkušnje z uporabo SAND, glavnega uporabnega žetona platforme. Tisti, ki si bodo imeli SAND bodo lahko sodelovali tudi pri upravljanju platforme prek decentralizirane avtonomne organizacije (DAO), kjer lahko uveljavljajo glasovalne pravice o ključnih odločitvah celotnega projekta.
Kot igralec lahko ustvarite digitalna sredstva (NFT) v aplikaciji imenovani VoxEdit. Ta vam omogoča izdelovanje predmetov, prevoznih sredstev, likov, okrasnih elementov, skratka vse kar vam pade na pamet. Kot NFTje jih naložite na Sandboxovo tržnico, kjer jih lahko prodate skupnosti ali zbirateljem.
Prav tako vam Sandboxov Metaverse omogoča ustvarjanje igralne izkušnje s programom The Sandbox Game Maker. Brez kakršnegakoli znanja o kodiranju, lahko s tem enostavnim za uporabo programom ustvarite in igrate čisto svoje scenarije in igre.
Sandbox se lahko pohvali tudi z velikim številom sklenjenih partnerstev, med katerimi najdemo tudi velika imena, kot so Atari, Binance, Snoop Dogg, Deadmau5, The Smurfs, The Walking Dead, Shaun the Sheep, Crypto Kitties. Vsi ti si lastijo digitalno zemljišče v Sandboxu, kar jim omogoča izdajanje lastnih NFT projektov znotraj te mreže.
8/ Over 165 partners, including Snoop Dogg, The Walking Dead, Smurfs, Deadmau5, Care Bears, etc. also own LAND in The Sandbox and will contribute to creating a diverse, multi-cultural place that will make you want to come back into and further explore. pic.twitter.com/jyEum4uNqq
2. novembra je The Sandbox objavil, da je projekt uspešno zaključil krog financiranja serije B v vrednosti 93 milijonov dolarjev, ki ga je vodil SoftBank Vision Fund 2. Po besedah ekipe, ki stoji za The Sandbox, bodo sredstva porabljena za pomoč pri povečanju strategije rasti ekosistema, operacij in pridobivanja igralcev. Ti načrti vključujejo dodajanje novih iger, nastopov v živo in družabnih izkušenj, ki spodbujajo sodelovanje skupnosti in ustvarjajo zaslužku prijazno okolje za ustvarjalce, blagovne znamke in intelektualne lastnine.
Po vsej verjetnosti sta to glavna razloga zakaj je v zadnjih dveh tednih vrednost žetona SAND poskočila za kar 393 %.
Kot je razvidno iz grafa na TradingView, je žeton dosegel najvišjo vrednost do sedaj na 3.novembra. Tisti dan je 24 urni obseg trgovanja znašal 9 milijard dolarjev.
Sandbox želi prinesti blockchain v mainstream igranje iger, ki privablja tako kripto kot ne-kripto gaming navdušence s ponudbo resničnega lastništva, digitalne umetnosti, možnosti monetizacije in interoperabilnosti.
HDR kratico poznajo vsi lastniki konzol, saj je ta razpon barvne slike že stalni spremljevalec televizijskih sprejemnikov. Ta funkcija bolj bogate slike se vključi samodejno in ne zahteva kakšnega posebnega prilagajanja nastavitev in tudi konzole zadevo omogočijo brez posega uporabnika.
Čeprav HDR obstaja že dolgo na PC-ju, je bila njegova uporaba dokaj zamudna. Uporabnik je moral za vsako igro HDR omogočiti posebej preko nastavitve zaslona, pa še potem so se pojavljali problemi, ko igra kar ni želela zaznati, da sprejemnik podpira HDR funkcijo.
Z Windows 11 so se zadeve spremenile na boljše in morda se veliko uporabnikov sploh ne zaveda, da lahko po novem HDR vklopijo in izklopijo na precej preprost način.
Ena od možnosti je še vedno ročni vklop, ki pa ga zdaj lahko opravite preko stiska tipk Win + Alt + B. Slika se takrat preklopi v HDR način in če še enkrat stisnete isto bližnjico, boste HDR izklopili. To je sicer dobrodošla bližnjica, a tudi ta zna biti nerodna, če denimo igranje izvajate na fotelju z igralnim ploščkom in nimate ravno ob sebi tipkovnice.
K sreči obstaja še en bolj enostaven način, ki sliši na ime samodejni vklop. Tega najdemo pod Xbox vmesnika, ki ga lahko sprožimo s kombinacijo tipk Win + G, nato pa skočimo pod zavihek “Funkcije za igre” in obkljukamo možnost samodejnega vklopa HDR osvetljevanja za vse podprte igre. Ta funkcija ima še dodaten priboljšek, da HDR osvetlitev prinese tudi na vse tiste igre, ki tega uradno ne podpirajo, a jim je to funkcijo kasneje dodal sam Microsoft – najprej preko konzole Xbox Series X in zdaj tudi na PC-ju.
Priznam, da do nedavnega nisem bil ogromen ljubitelj grozljivk. V kolikor je le bilo možno, sem se tekom izognil njihovem ogledu. Torej te ne sme presenetiti, da je Spirala Bolečine: Nova zapuščina igre žaga prvi film iz franšize Saw, ki sem ga pogledal od začetka do kraja, a to ne pomeni, da ne poznam njene zgodovine.
Kje se je ugankarska zloba pričela? Zgodovina ene izmed najbolj znanih grozljivih franšiz sega več kot desetletje nazaj. Luč malih zaslonov je v zadnjem kvartalu leta 2004 ugledal izvirnik, imenovan enostavno Saw oziroma Žaga po naše. Šlo je za grozljivkarski debut kitajskega direktorja Jamesa Wana. Sam film je slonel na presenetljivo svežem konceptu ugank, kjer so izbranci prisiljeni žrtvovati del sebe za rešitev iz pasti, v katero jih je pahnil zloglasni mojstrski um Ugankarja z nemalo psihološkimi problemi.
Kritično občinstvo, željno akcijskih psiholoških grozljivk, je izvirnik sprejelo izjemno dobro, odlično pa se je obnesel tudi iz finančnega vidika. Tako ni bilo nobeno presenečenje, da smo bili nadaljnjih šest let deležni vsakoletnih naslovov. A žal so ti kmalu utrpeli za boleznijo, dobro znano vsakemu ljubitelju vsakoletnih igričarskih in filmskih nadaljevanj.
Tako je leto za letom sledilo skupno sedem nadaljevanj raznih direktorjev, v katerih so sprotno razvijali fikcijski lik Ugankarja Johna Kramerja in osebkov, ki so se hote ali nehote znašli v njegovem življenju. Uspeh pa je zaradi podobne formule tekom let postal vse manj in manj oprijemljiv. Pred dobrimi desetimi leti je bila franšiza tako začasno upokojena. Ob najnovejši letošnji zapuščini smo sicer v 2017 lahko ugledali Jigsaw, a ta je bil pozabljiv in neimpresiven.
Založnik: Lionsgate
Režiser: Darren Lynn Bousman
Glavni igralci: Chris Rock, Samuel L. Jackson, Max Minghella
Dolžina: 93 minut
Režiser Darren Lynn Bousman bo gledalcem Žage znano ime. Nenazadnje gre za možakarja, ki je režiral že 2. in 3. del. A žal te morem že takoj razočarati. Žaga Spirala Bolečine trpi za isto dedno boleznijo kot predhodniki. Glavna kritika koncepta je enostavna. Morilec, ki svojo žrtev postavi v smrtonosno past, kjer dobi nesrečnež preko zaslona težavno možnost preživetja uganke, gledalci pa polni napetosti spremljajo, če mu bo uspelo, enostavno ne premore več svežine.
Kako to, da se pristop ni izpel že prej? Vseeno so filmi vedno znova uspeli pritegniti tudi bolj dvomljive gledalce, saj je bilo še vedno nekaj mikavnega v tej formuli. A žal so večkrat predvidljiva in vedno manj presenetljiva razkritja vse bolj puščala dvom v vrnitev v sijajne pričetke iz prejšnjega desetletja.
Tokrat se posnemovalec serijskega morilca spravi na korumpirane može v modrem. Glede na trenutno stanje v ZDA bi le težko spregledal podobnosti mišljenja premnogih glede sil zakona. Zake Benks (Chris Rock) je detektiv, na katerega preostali sodelavci gledajo kot na glodača iz najbolj zasvinjanih delov kanalizacije. Špicljev namreč nihče ne mara, Zake pa je v času viška korupcije prelomil sveto pravilo o molčečnosti in partnerja obsodil na zaporno kazen.
Chris Rock je znano ime predvsem iz filmov komične narave in tako ga v resnejši vlogi enostavno ne morem vzeti resno. Vlogo Zacka je odigral neprepričljivo in ne bi me presenetilo, če se ne bo več lotil igranja v resnejših vlogah.
Nenadejano se znajde v središču serije umorov, kjer so tarče najhujši izmečki v modrih silah. Zaradi povezanosti z žrtvami in namigovanjem tokratnega Ugankarja primer vzame v svoje roke. Kar tipično. Moški, poln frustracij zaradi razočaranega očeta, želi svetu dokazati, da ni osrednji luzer v mestu. Samuel L. Jackson v vlogi očeta Marcusa Banksa svojo vlogo odigra prepričljivo, a mu je namenjenega malce premalo časa na platnu, da bi se vživel v svojo vlogo in prav tako ne premore svojega tipičnega “jebe se mi za vse” odnosa.
Tudi druge igralske kvalitete ne manjka, se pa zato luknje najdejo drugje. Zgodba je plehka, uganke neprepričljive, obnašanje likov na platnu na čase idiotsko in scenarij predvidljiv. Nisem se mogel znebiti občutka, da je bilo vse skupaj narejeno zgolj na pol, čeprav je več kot očitno, da nameravajo zgodbo nadaljevati.
Upanje po nečem novem umre že po prvem hladnem prizoru. Daje izjemno cenen občutek ob obilici slabe igre in scenarija. Ozadje je naravnost bizarno, saj ne kaže nobenega poznavanje delovanja policije in detektivskega dela, ki je groteskno poenostavljeno in površno. Tako ni nič čudnega, ko se znajdeš med nesposobnimi varuhi zakona in liki, ki ne zmorejo prikazati prepričljivih morilskih scen in detektivsko delo opravljajo na osnovnošolski ravni. Namesto detektivske drame na koncu vse sloni na pretakanju krvi, ki je zgolj prelivajoča se satira, kjer ti pikica razuma že takoj razkrije usodo vsake žrtve.
Površno pisanje skripte je poenostavljeno do bizarnosti. ZDA se zadnji dve leti po mnenju mnogih ubadajo s pretirano uporabo sile in zlorab v policijskih vrstah in Nova zapuščina igre žaga želi pustiti pečat na psihi gledalcev ali jih enostavno spraviti v kino, ker želijo gledati umor za umorom policajev. A na podlagi ignorance in otroške neumnosti ji to skoraj v celoti spodleti. Želi prikazati moralno izprijenost in pokvarjenost, ampak to stori na pretirano poenostavljen in grotesken način, da ideja nikoli zares ne zaživi in izpade nerealno.
Edina svetla plat filma je šele v zadnjem delu, ko se tempo pohitri in daje bolj zrelo noto, ampak finale ponovno v vsej meri razočara. Preobrat je očiten in še največje presenečenje je bilo, da resničnega preobrata ni bilo na vidiku.
Zanimivosti:
Po besedah režiserja Darrena Lynna Bousmana je bilo treba iz filma izrezati past, v kateri je nekdo izgubil cel obraz, da bi lahko prejeli oceno R s strani MPAA.
Chris Rock je oboževalec franšize “Saw” in je idejo o novem filmu predstavil Lionsgateu. Posledično so ga postavili za enega od glavnih igralcev, koscenarista in izvršnega producenta.
Gre za prvi film v seriji, ki ni izšel oktobra.
Chris Rock je po svojem čustvenem izbruhu na policijski postaji pogledal v kamero in rekel: “Da kdo ne pozabi, bil sem v Pootie Tangu, zato imam doseg.”
Prva linija dialoga Samuela L. Jacksona na njegov prvi produkcijski dan je bila “Motherfucker”.
Gledanje televizije skupaj z vašim hišnim ljubljenčkom je ena od stvari, ki smo jih med koronavirus krizo počeli vse bolj pogosto. Svet pa se bo morda naslednje leto počasi vrnil na stare tirnice, kar pomeni, da se bodo ljudje zopet odpravili v pisarne in naši živalski prijatelji bodo morali ostati za nekaj ur sami doma.
Ta ločitev ne bo težka samo lastnikom, ampak tudi samim hišnim ljubljenčkom. Mačkam je sicer bolj kot ne vseeno kje smo, saj je pomemben samo dnevni doliv hrane, a psi so povsem druga stvar, saj nas hitro začnejo pogrešati in zaradi ločitve lahko celo postanejo depresivni.
Ravno tu lahko v pomoč vskoči pretočni servis DOGTV, ki je prva platforma s programom, ki je namenjen posebej za pse. Ta vsebina naj bi vašim domačim prijateljem pomagala pri izoliranosti in popestrila njihovo čakanje na vaše ponovno vrnitev domov.
Vsebina za DOGTV je produkt raziskave več kot 60 znanstvenih študij. Tako so vsi posnetki posebej prirejeni za vidna in slušna dojemanja psov, ki so seveda drugačna od naših. Vaši živalski spremljevalci bodo tako uživali v vsebini, kjer se na zaslonu pojavljajo drugi psi, vse skupaj pa spremlja umirjena glasbena spremljava. DOGTV vsebuje različne vsebinske sklope, ki jih prinašajo oddaje z zanimivimi naslovi tipa Road Dogs, Things We Woof About in The Dog Chef.
DOGTV je na voljo za vse Android in iOS sisteme, zanj pa je treba plačevati mesečno naročnino 8,19 €. Na voljo je tudi 7-dnevni brezplačni preizkus, a boste tudi zanj potrebovali kreditno kartico.
Razvijalec SuperPAC je pred kratkim najavil zanimivo projekt z naslovom This Is the President in čeprav najava ni pokazala prav nobenega igralnega videa, je zadeva vseeno hitro nase pritegnila oko javnosti.
V This Is the President namreč igramo pokvarjenega poslovneža, ki leta 2020 po spletu naključij postane novi predsednik ZDA. Skupaj s svojo ženo se nato preseli v Belo hišo, a njegova preteklost mu ne da miru. Do svojega položaja se je namreč prebil na umazan način in zdaj bo treba poravnati zapadle račune, ali pa se bo naš predsedniški stolček hitro zamajal in kmalu bomo primorani v vzpostavljanje prav svojega družabnega omrežja.
Naše predsedovanje bo precej mafijsko. This Is the President spada sicer v žanr manadžerskih iger, a za razliko od teh, tokrat ne bomo delali na vzpostavitvi našega imperija, ampak bomo morali tega obdržati na nogah. To bomo naredili preko celega kupa novih nelegalnih aktivnosti, petami pa nam bodo vedno konkurenčne politične stranke in mediji. Teh se ne bomo zlahka znebili in zato bomo morali veliko podkupovati in za tiste najtrše orehe celo najeti hekerje in čisto prave morilce.
Razvijalec SuperPAC je znan po temu, da rad v svojih igrah poustvari vroče aktualne teme. Njihov prejšnji naslov This Is the Police si je od bližje ogledal ameriško policijo, zdaj pa bodo pod drobnogled vzeli samega vrhovnega poveljnika ameriške oblasti.
This Is the President izide že 6. decembra, na Steamu pa si lahko ogledate nekaj slik iz igre.
