Ubisoftova Watch Dogs serija mi je zanimiva že od začetka, pa čeprav do sedaj nisem do konca preigral še nobenega njenega dela. Do sedaj smo dobili dva dela in nobenega od njiju ne bi označil za res slabo igro – nasprotno, celo cenim pogum založnika, ki je želel s to serijo v odprti GTA-jevski svet vnesti nekaj svežine. V enki smo tako videli potovanje Aidena Pierca, ki je v navezi s svojimi mobilnim telefonom pridno hekal semaforje in izmikal denarce iz okoli stoječih bankomatov, poleg tega pa je lahko pregledal osebno zgodovino čisto vsakega karakterja na katerega smo naleteli v digitalni rekreaciji Chicaga. Drugi del je formulo nadgradil, vpeljal manj resen ton in celo četo zabavnih karakterjev ter odprti svet naredil še bolj živ.

Pričakovanja so bila tako za tretji del, ki ga je Ubisoft poimenoval Legion, izjemno visoka. Razvijalec se je že pred izidom na veliko hvalil, kako je v trojko vpeljal revolucionarni sistem rekrutiranja NPC-jev, ki v praksi pomeni to, da lahko prevzamemo nadzor nad vsakim prebivalcem mesta in z njim nadaljujemo igranje zgodbe. Tu je moje navdušenje nad Legionom splahnelo, saj preprosto nisem verjel, da bo Ubisoft vložil dovolj denarja, da bi takšen koncept speljal tako, kot se spodobi. Po preigravanju se je izkazalo, da sem imel prav, a zadeva ni izpadla tako slabo, kot sem sprva pričakoval.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, Xbox One, PS5, Xbox Series X/S
Datum izida: 29.10.2020
Cena: 60.48 € (Eigre.si)

VIDEO RECENZIJA

Tretji del se preseli v deževni London, in če ste mislili, da zlobne korporacije, zaslužne hekanja, kraljujejo samo v ZDA, potem se presneto motite. Dvig avtomatizacije in vohunjenje za prebivalci je v Združenem kraljestvu v močnem porastu, kar je znano hekersko organizacijo DedSec prisililo, da tudi v Londonu razvije svojo vejo, njihov cilj pa je, da zajezijo nadzor in vsaj malce pristrižejo krila vladi.

Vse je potekalo kot po maslu, dokler enega dne DedSec ne odkrije velike zarote. Med vohunjenjem po parlamentu naletijo na ogromne sode eksplozive in samo naša hitra iznajdljivost prepreči tisto najhujše. A glej ga zlomka, za podtaknjenim eksplozivom se je skrivala še ena hekerska organizacija Zero Day in ta sproži eksplozivna telesa po celem Londonu. Mesto je zavito v objem terorja in za vse težave obsodijo DedSec, medtem ko vlada v dejanju obupa celotno oblast nad mestom preda vojaški organizaciji Albion. Ta nato še bolj zategne uzde nadzora in cel London ima kamero nameščeno na praktično vsakem koraku, po ulicah se sprehajajo Albion vojaki, po zraku letajo droni, da bi bil pa žur še večji, je v mestu ogromno moči pridobila tolpa z imenom, in tu se ne hecam, The Kelley Family. Naša naloga je, da odkrijemo kdo stoji za Zero Dayem in da zopet povrnemo nekdanji sloves organizacije DedSec.

V takšno situacijo nas spusti Legion in skoraj takoj po uvodu nam je tudi predstavljena prej opevana funkcija novačenja novih rekrutov, s katerimi se nato podamo v nadaljnje preigravanje. To je največja privlačnost in minus tega naslova, zato si ta mehanika na tem mestu zasluži bolj podroben ogled.

Kot rečeno, zgodba pravi, da je ugled DedSec organizacije na nuli in zaradi nepravičnih obtožb je izgubila ogromno novih članov. Naša glavna naloga je zato rekrutiranje novih potencialnih kandidatov, ki bodo preko svojih talentov zanetili požar uporništva pri celotnem prebivalstvu. Legion zato za razliko od prejšnjih Watch Dogs iger nima enega osrednjega junaka, kot sta bila Aiden Pierce in Marcus Holloway, ampak to vlogo protagonista zaseda več oseb. Med sprehajanjem po ulicah lahko pristopimo do naključnega prebivalca in z enim pritiskom tipke ga lahko povabimo v svojo ekipo. Igra nam sama priporoči osebe, ki bi jih bilo najbolj pametno rekrutirati, a odločitev je povsem naša in k sebi lahko povabimo, kogarkoli hočemo. Preden se nam bo potencialni rekrut pridružil, moramo zanj izpolniti posebno nalogo in te so k sreči dovolj raznovrstne, da ne postanejo prehitro enolične. Ko je naloga izpolnjena, novega rekruta izberemo iz menija in že se preselimo v njegovo kožo in tako imamo pred sabo novega potencialnega rešitelja Londona.

Funkcija selitve v drug karakter ni tu samo zaradi lepšega, saj vsak od njih nosi posebne lastnosti ali pa tehnološke igračke, ki pridejo prav pri različnih situacijah, v katere se lahko zapletemo med opravljanjem nalog. Gradbinec lahko recimo prikliče ogromnega tovornega drona, na katerega lahko skočimo in se dvignemo na strehe stolpnic. Potem je tu bolj običajni heker, ki lahko vrže skozi špranjo pajkastega drona in tako odklene kakšna vrata ali pa izključi varnostni sistem. Potem je tu lokalni pretepač, ki se bolj izkaže v boju od blizu, s sabo pa nosi tudi utišano strojnico za prikrito reševanje nalog.

Tako lahko za vsako nalogo izberete bolj primernega kandidata, vendar pa to preklapljanje med osebami ni preveč strogo zapovedano. Praktično vsako nalogo lahko opravite s katerimkoli karakterjem, saj objektivi velikokrat ne zahtevajo nekih res specializiranih taktik. Največkrat boste naleteli na zaprto območje, kjer vam vstop preprečuje laserski varnostni sistem. Zato boste najprej prevzeli nadzor nad kamero in preko njen deaktivirali zaščitni sistem. Nato si nadenete masko in se spravite čistit bazo nasprotnikov. Če ste bolj prikrite sorte, lahko za svoje namene uporabite drona ali majhnega robotka in misije, še posebej obstranske, so sestavljene iz izmika podatkov na strežniku, nakar morate še pobegniti iz prizorišča. Sicer tiste misije iz glavne štorije zahtevajo bolj raznovrstne pristope in so načeloma bolj zanimive, vendar pa je tista temeljna osnova vstopa na misijo povsod isti. Isti je tudi končni cilj, saj moramo navadno izmakniti kakšne podatke iz strežnika, pred tem pa bomo morali rešiti kakšno uganko, ki je navadno sestavljena iz obračanja vezij po stenah. Ta mehanika vlamljanja je znana že iz predhodnika in če vam je že tam načenjala živce, potem imamo za vas slabe novice, saj je tosortnega hekanja v Legion še več.

Vedno sem bil mnenja, da bil Watch Dogs serija morala opustiti streljanje in se zanašati samo na skrivanje in hekanje. Navsezadnje smo neki dobri fantje, ki bi morali rešiti prebivalstvo pred zlobnimi korporacijami in košenje najetih vojakov nekako ni v izročilu s podajanjem zgodbe. Čeprav je v Legion večji poudarek na skrivanju in hekanju, lahko še vedno kadarkoli poprimete za orožje in naredite krvavi pokol. Žal je igra na področju spopadanja z nasprotniki komaj kaj napredovala, tako da ni zares uživantski ne eden, ne drug način. Pri tihem opravljanju naloge se skrivamo pred nasprotniki, jih napadamo iz zasede in jih vabimo v naokoli razpostavljene pasti. Še vedno ne moremo označiti nasprotnikov, tako da bi naredili bolj natančno taktiko sprehoda skozi stopnjo in tako velikokrat samo preprosto tvegamo, in če nas že zasačijo, potegnemo ven orožje in se problema lotimo bolj konkretno. Pokanje je precej osnovno in je sestavljeno iz proženja orožij in repetiranja, brez kakšnih res naprednih mehanik. Priporočljivo je, da pred streljanjem najprej poskušamo s pretepom, saj tako ne bomo sprožili alarma in dodatnih okrepitev. Boj na blizu celo vsebuje nekaj mehanik in je sestavljen iz normalnega in težkega napada ter izmika. Tu je treba malce kombinirati, saj bo ob golemu pritiskanju enega in istega gumba nasprotnik vse naše udarce blokiral. Vendar kake res velike naprednosti tu ni in zadeva hitro postane dolgočasna in odvečna. Za tiho odpravljanje grdob bi res prišlo rpav še kakšno dodatno orodje in kakšen je to električni paralizator, če se žrtev naj praktično sploh ne odzove?

Nasprotniki so precej zabiti in računajo na golo premoč. Ko vas naenkrat napade par vojakov, poleg tega pa po vas udarjajo še leteči droni, potem ne ostane drugega kot pobeg. Ta je relativno enostaven in nasprotnik hitro obupa nad zasledovanjem, če pa vas slučajno ujamejo, potem boste šli za nekaj časa v zapor ali pa boste staknili poškodbo. V praksi to pomeni, da boste morali preklopiti na drug karakter, ujet karakter pa bo za kakšne pol ure deaktiviran.

Watch Dogs ne bi bila Ubisoftova igra v odprtem svetu, če ne bi ponujala stranskih dejavnosti. A tu me je založnik prijetno presenetil, saj je svet Legiona sorazmerno dovolj majhen, da te ob ugledu mape dejansko ne napade panika, poleg tega pa je stranskih nalog precej manj kot v drugi sorodnih Ubisoftovih igrah. Sicer so še vedno tu in med drugim boste lahko dostavljali pakete, sodelovali v britanski različici Kluba golih pesti, onesposabljali vozila, ubijali VIP tarče in spreminjali transparente in table. Vse to vam bo prineslo različne valute, ki jih boste lahko vlagali v nakup novih oblek in mask ter v izboljšanje svojih tehnoloških igračk. Slednje je precej pomembno, saj boste tako dobili možnosti za ugrabljanje sovražnih dronov in samostoječih strojnic, kar je pri igranju hudo koristno. Poleg tega bo opravljanje teh nalog pomagalo pri osvoboditvi različnih predelov Londona, kar prinese tudi unikatne naloge in lažje rekrutiranje oseb na teh conah.

London je čudovito poustvarjen in med raziskovanjem boste naleteli na vse večje znamenitosti, kot je denimo Londonsko oko, Big Bena in Buckinghamsko palačo. Potrebno je kar malce privajanja, saj so ulice bolj ozke kot v kakšni GTA odpravi, poleg tega pa je treba računati tudi na to, da Angleži vozijo po napačni strani ceste. To na igranje vpliva veliko bolj, kot pa se nemara sliši in je lepa popestritev žanra odprtih svetov. Grafično igra v primerjavi s predhodnikom ni naredila večjega preskoka, malce pa me je mučila tudi optimizacija. Še posebej je bilo to opazno pri potovanju z dronom in sredi reke Temze, kjer je meja izrisovanja veliko večja.

Watch Dogs Legion je na koncu povsem v redu igra, ki pa je svojo mehaniko igranja s komerkoli preveč napihovala. Sicer da to več raznovrstnosti, a hkrati smo s tem izgubili glavnega junaka, ki je imel svoje značilnosti, zaradi katerih se nam je priljubil. Zgodba bi lahko bila prav tako boljša in če ste mislili, da boste dobili kakšno globoko povest o nadzorovanju ljudi in o svobodi, potem to ne bo za vas. Legion se še vedno jemlje samo na pol resno, je pa zgodba veliko bolj odrasla kot pa v dvojki. Mimogrede, ne morem mimo dejstva, da skoraj vse pomembne vloge v igri zasedejo ženske. Za te stvari mi je navadno vseeno, a ko skoraj vsako višjo funkcijo zaseda ženska – od pomembnih voditeljev na strani dobrih fantov do zlobnih grdavžev – potem to človek opazi. Dober primer tega je pretepaška nelegalna liga, kjer je 3/4 nasprotnikov ženskega spola.

Večigralstva preprosto ni in pride šele decembra, kar je velika škoda, saj je Watch Dogs od vedno ponujal zanimivo mehaniko vdiranja v svet drugega igralca. Sicer ne dvomim, da bo decembra večigralstvo lepo nadgrajeno v primerjavi s predhodnikom, a zadevo ocenjujem v trenutnem stanju, kjer manjka velik del izkušnje.

Legion me ni povsem razočaral, a tudi ni pretirano navdušil. Napredek v primerjavi s predhodnikom je minimalen in na mizi ostaja ogromno neizkoriščenega potenciala. Upam, da Ubisoft s serijo nadaljuje, a v naslednjem delu bi res želel bolj korenitih sprememb, ki bi popolnoma odpravile pomanjkljivosti prejšnjih iger, ne pa da jih poskušajo nadomestiti z napol vpeljanimi mehanikami.