Z razvijalcem Team Ninja imava čudno razmerje, saj so mi njegove igre načeloma všeč, a jih vedno prikrajša nekakšna pomanjkljivost, ki začne skozi igranje narasti v tako velik balon, da te na koncu odvrne od igranja. Do sedaj sem preizkusil trojico njihovih iger in sicer dvojec naslovov Nioh ter nato ločeno avanturo Wo Long: Fallen Dynasty in praktično pri vseh njih so bile hvale iste: napreden bojevalni sistem in cel kup možnosti za razvoj lika in nabrane opreme.

A hkrati so se iz igre v igro selile graje: blede, labirintaste stopnje, poplava opreme, ki sposobnosti zvišajo zgolj za kakšen procent in slaba optimizacija igre, ki so jih pestile še malce zastarane grafične podobe. Team Ninja se je odločil zdaj odpraviti vsaj nekaj starih zamer, zato so preko Rise of the Ronin prvič skočili v ustvarjanje odprtega sveta, vendar pa je navada železna srajca, zato so za sabo nehote potegnili tudi nekaj bivših problemov, ki pa so tokrat vsaj malce manj očitni.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Sony
Založnik: Team Ninja
Platforme: PS5
Nakup: Big Bang
Datum izida: 22. marec 2024
Igrano na: PS5

To je letos zame že tretji japonski naslov, ki se odvija v odprtem svetu in moram priznati, da sem po Like a Dragon: Infinite Wealth, Final Fantasy 7 Rebirth in zdaj Rise of the Ronin že malce utrujen od nenehnega odklepanja razglednih stolpov, pobiranja surovin za kovačenje in stranskih nalog, ki v vsaki od teh iger obvezno vsebujejo vsaj eno, ki nas pošlje v neko fotografiranje.

Rise of the Ronin mi je prizanesel vsaj na dolžini, saj je od prej omenjenih naslovov najkrajši: eno preigravanje vam bo vzelo nekje 30 ur, kar je za dobo odprtosvetnih iger, ki vam zlahka vzamejo sto ur in več, slišati kot malo. A osebno imam raje takšne manjše, bolj fokusirane naslove, saj raje doživim konec zgodbe, kot pa da neko razvlečeno zadevo preigravam 50 ur, nakar obupam in si preostanek štorije ogledam na YouTubu.

Kar se tiče zgodbe je tale v Rise of the Ronin manj zmedena od tiste v Wo Longu, kjer sem ob poplavi vseh različnih oseb samo križem gledal. Dogajanje je postavljeno v leto 1863, ko se na obali Japonske izrišejo črne ladje zahodnih zavojevalcev, ti pa s svojim smodnikom želijo popoln nadzor nad otokom, kar seveda rezultira v celem kupu vojn, požiganj naselbin in sovražnih taborov, ki so se razprostrli po deželi in jih moramo osvoboditi. Naše potovanje se prične na krovu ladje in že takoj na začetku sem bil presenečen, saj mi Team Ninja v predhodnih najavah ni omenil, da bom lahko nadzoroval dva lika istočasno.

Naš napad na črno ladjo se prične v spremstvu našega Blade Twina, ki je z nami odraščal in ga prav tako lahko do potankosti oblikujemo: v mojem primeru sem se odločil ustvariti sestro, z njo pa se nato sprehodimo skozi uvajalni del, ki veterane žanra soulslike ne bo naučil česa res novega. Na koncu se spopademo s šefom, nekaj gre narobe in naša sestra je odtujena, kar je dober izgovor da nabrusimo naše japanke in se odpravimo po njeni sledi, naprej pa nas bo gnala neusahljiva želja po maščevanju.

Začetek standardne pripovedi torej in čeprav ta skozi kampanjo ni takšna, da bi vas res vseskozi zanimalo kaj se bo zgodilo za naslednjim ovinkom, je Team Ninja v tokratno narativo vložil veliko več truda kot pa pri svojih prejšnjih igrah. Ne traja dolgo, da srečamo svojega prvega kompanjona s katerim potem družno opravimo misijo, nakar se z njim usedemo v domačo bazo, zvrnemo kozarček sakeja, igra pa nas takrat opozori, da lahko s temi spremljevalci razvijamo prijateljske vezi in jim poklanjamo darila. Skozi kampanjo se nam na poti pridruži še kopica drugih ljudi in tudi tem lahko zaupamo svoje najbolj globoke skrivnosti in si tako pridobimo njihovo naklonjenost.

Problem pri tem socialnem aspektu je samo en: za vse ljudi mi je bilo skoraj popolnoma vseeno, saj nimajo neke resne globine. Prvi možakar, ki ga srečamo mi je bil še nekako najbolj pri srcu, a že ta je samo po eni misiji z nami takoj postal BFF in se celo zavezal, da nam bo pomagal pri vsaki nadaljnji misiji. Ostali sodelavci so še bolj bledi, k vtisu pa ne pripomore niti angleško glasovno podajanje, ki mestoma izpade amatersko in se ne ujema z animacijami ustnic. Ta aspekt druženja sem zato opustil, čeprav zna biti koristen, saj lahkot te kompanjone kasneje vpokličemo v spremstvo glavnih misij in bolj kot nas imajo radi, bolj bodo učinkoviti v špikanju grdavžev.

Takoj ko sem dobil priložnost sem se raje spravil v preganjanje stranskih opravkov odprtega sveta, ki jih je na začetku bolj malo, a sčasoma pridobijo na množini. Zaradi sovražnih razmer se je po deželi Japonske naselilo cel kup kampov, ki samo čakajo na našo sposobnost deratizacije, poleg tega pa se lahko pomudimo tudi ob nabiranju surovin, odklepanju svetišč in stolpov, igranje pa popestri tudi lov na mačke, ki jih lahko malce pobožamo, nakar nam te hitro pobegnejo stran. Mapa ni tako obsežna kot v kakšnem Assassin’s Creedu, a je dovolj velika, da jo lahko prečkamo tudi na konju, s skokom iz višine pa se aktivira jadralni zmaj, tako da vam nikoli ni treba trpeti ob počasnem plezanju iz kakšne visoke pečine. Te stvari lahko izkoristite tudi za sodelovanje v mini igrah, kot je streljanje z lokom iz konjskega hrbta, jadranje z zmajem skozi nadzorne točke in igranje kock, kjer se odločate med liha in soda seštevkom. Avtorji so si iz Sekira sposodili še možnost izstreljevalnika vrvi, tako da po naselbinah na splošno šibamo kot nek starodavni Spider-Man, skok na odročne strehe in previse pa lahko uporabimo tudi za taktični pobeg pred nasprotnikom.

Nič od tega ni kaj takšnega, kar ne bi videli v drugih odprtosvetnih igrah, a za igre tega razvijalca je tole velik preskok, s tem pa so rešili tudi problem revnih stopenj.

A morda največja prednost igre Rise of the Ronin je pristop do stranskih in glavnih misij. Objektivov tipa osvobajanje kampa se zdaj lahko lotimo prikrito ali pa na juriš, ta formula pa je bila sunjena iz igre Ghost of Tsushima. Tako kot tam se lahko odločimo za mešanico pristopov, torej da najprej nekaj sovražnikom odstranimo iz zasede in se šele nato lotimo tistih težjih grdavžev, tudi ti stranski kampi pa ponujajo mini šefe, ki nam nato dodajo dodatne nagrade.

Najlažji je prikriti pristop, saj je umetna inteligenca nasprotnikov tumpasta in če vas že opazijo, lahko pobegnete samo nekaj metrov stran in že pozabijo na vas, zato je možno pospraviti cel tabor, brez da bi sploh zares potegnili ven katano. Ko pa vas enkrat le dokončno razkrinkajo se spustite v boj, ki se marsikaj deli z igro Sekiro: Shadows Die Twice.

Pri pretepanju največ šteje izbor trenutnega orožja in na katero od njih je trenutno odporen vaš nasprotnik. Cilj je zbiti mu vzdržljivost na ničlo, nakar mu lahko zabijete uničujoč udarec, to pa ponavljate, dokler mu ne iztrebite življenjske črte. A tudi nasprotnik je presneto agresiven in vas ne bo tam samo čakal, da mu pritisnete zaušnico. Treba se bo braniti, kar lahko naredite preko pravočasnega izmikanja, a še bolj pametno je udarce parirati, s čimer mu zbijate vzdržljivost in ga pripeljete do točke za tisti močnejši udarec. Med bojem lahko nato tudi mešamo pristope, saj so nekateri sovražniki manj odporni na določen slog napadov in orožij, vmes lahko primešamo še streljanje s puškami in revolverji, v grdavža pa lahko preko izstreljevalnika vrvi zalučamo kakšen goreči sod.

Boj je sicer zahteven, a splošno lažji od predhodnih iger tega razvijalca, kar je tudi posledica tega, da lahko prvič tudi prilagajamo težavnost. Sam sem igral na “Normal”, kar je bilo še vedno zahtevno, a je dopuščalo možnost napak, tisti večji mojstri pa lahko že takoj od začetka posežete po višji težavnosti.

Uspešno opravljene misije vam prinesejo kakšen kos nove opreme, ki jo je tudi tukaj čisto preveč, prav pa pridejo tudi točke izkušenj, ki jih lahko vlagate v nadgradnje naših sposobnosti. A to ni edini iztržek glavnih in stranskih misij, saj lahko med temi spremljamo razne odločitve, ki dejansko vplivajo na nadaljnji potek dogodkov. V eni od prvih stranskih misij sem šefa banditov pustil živeti, nakar sem v eni od naslednjih misij zopet naletel na tega vagabunda, ki se je vrnil na pot kriminala, zdaj pa mi je bila ponujena njegova dokončna smrt ali pa partnerstvo. Pustil sem ga živeti in postal je moj novi spremljevalec, ki sem ga nato lahko izrabil v naslednji misiji glavne zgodbe.

Tehnična plat tudi v igri Rise of the Ronin šepa. Grafično tole ni noben biser, a to mu ne prepreči, da sličice na sekundo vseeno ne bi padale. Največje težave so se pojavile v večjih mestih, kjer je bilo zatikanje opazno, v vsaj treh primerih pa se je v igranje vrinil nek hrošč, zaradi česar je slika kar preskakovala in je pomagal šele ponoven zagon igre. Na enem mestu je bila stvar celo tako kritična, da sem moral fizično restirati konzolo.

Rise of the Ronin me je vsekakor pustil kar malce presenečenega in bolj kot sem ga igral, bolj sem pri njemu užival. Nisem sicer prepričan, če bi igro postavil pred dvojec naslovov Nioh, saj bi si želel pri nasprotnikih malce več raznovrstnosti in tudi težave z optimizacijo so mi povzročale kar nekaj puljenja las, vendar pa se Team Ninja zagotovo premika v pravo smer in zdi se mi, da so samo še korak od tega, da nam dostavijo resnično mojstrovino.

Igro lahko kupite v fizični obliki v trgovini Big Bang.