Podjetje z izjemno domišljavim nazivom The Pokémon Company je včeraj ob praznovanju Pokémon dneva, ki se odvije vsako leto 27. februarja, najavilo naslednje poglavje igričarske franšize, ki se bo imenovalo Z-A. Dobili smo kratki dražilnik, ki je v bistvu samo zbirka konceptnih risbic, na kakšen igralni posnetek pa bo treba počakati še nekaj mesecev.
Pokémon: Z-A se bo vrnil v regijo Luminose City, ki smo jo nazadnje obiskali v igri X and Y na prenosni konzoli 3DS. Čaka nas nova avantura znotraj urbane okolice mesta, v katerem ljudje in Pokémoni poskušajo živeti skupaj, seveda pa bodo ljudje male živalice še vedno izrabljali za raznorazne bitke, saj drugače ustvarjanje igre ne bi imelo preveč smisla.
Dražilnik česa drugega ne navrže, a svojo zgodbo govori datum izida, ki se bo pripetil v 2025. To pomeni, da je igra bila načrtovana za prihajajoči Nintendo Switch 2, ki naj bi bil načrtovan za letos, a je bil nato prestavljen v prvo polovico 2025, saj naj bi Nintendo želel čim bolj razširiti katalog naslovov, ki bodo na voljo skladno z izidom nove konzole. Bržkone bo Z-A hkrati na voljo za aktualni Nintendo Switch, kjer pa bo igra utrpela slabšo ločljivost in nižje sličice na sekundo.
Nintendo je na isti konferenci najavil še en Pokémon naslov, ki bo prijal predvsem telefonskim igričarjem. Pokémon Trading Card Game Pocket je namreč zbirateljska igra s kartami, ki jo boste lahko igrali preko Android in iOS sistemov, poleg zbiranja kart pa boste lahko skočili tudi v bitke, pomemben vidik izkušnje pa bo tudi opazovanje novih kart znotraj “imerzivnega pogleda”. Stvar bo za igranje brezplačna, a seveda bo Nintendo pridno služil s prodajo skupkov kart, katerih odpiranje je že v napovedniku videti presneto zasvojljivo.
Pokémon Trading Card Game Pocket še nima točnega datuma izida, a naj bi igro bilo moč na telefone naložiti že enkrat letos.
Igra Dark Souls 2 že dolgo večja za črno ovco serije Dark Souls in nekatere od pritožb igralcev so legitimne. Drugi del je izžel leta 2014 in je imel izjemno težko nalogo, saj je moral naslediti prvi del, ta pa je že takrat veljal za igričarsko klasiko, razvijalec FromSoftware pa je tisti čas že delal na še enem legendarnem naslovu – igri Bloodborne.
Šef studia Hidetaka Miyazaki se je osredotočil na Bloodborne, vodenje Dark Souls 2 pa je prepustil sodelavcema Tomohiru Shibuyi in Yui Tanimuri, ki sta za nadaljevanje imela svojo vizijo, ta pa nekaterim igralcem ni bila po godu. Specifično igralcem ni bilo všeč dejstvo, da so stopnje zdaj imele večje količine sovražnikov in da te med sabo niso bile tako dobro in organsko povezane, marsikoga pa je pogrelo tudi dejstvo, da si za uspešne prevale in izmikanje zdaj moral nadgrajevati ločeno statistiko Adaptability.
Vendar pa so bile pritožbe velikokrat zapretiravane in tudi sam Miyazaki je v nedavnem intervjuju za IGN izjavil, da je bila igra Dark Souls 2 dober projekt, saj je ta spočel veliko začetnih idej, ki so jih nato uporabili v svojih naslednjih igrah kot so Dark Souls 3, Sekiro in tudi Elden Ring.
Dark Souls 2 sicer ni dobil nadgradnje za aktualno generacijo konzol, zato je igro dandanes najbolje preigrati na PC-ju in modderji so skozi leta oblikovali kar nekaj impresivnih projektov, ki skorajda povsem spremenijo igralno izkušnjo in jo bolj približajo prvemu delu. A ena zamera je bila še vedno dolgo prisotna in je bila odpravljena šele lanskega novembra in to preko moda s preprostim imenom Center Deadzone Mod.
Dark Souls 2 namreč vsebuje eno dokaj nadležno hibo: premikanje lika lahko izvajamo samo v osmih različnih smereh, namesto da bi uživali v tekočem, 360 stopinjskem obračanju, ki ga je omogočila že prva igra. Ta stvar je bila zame izredno moteča, še posebej zaradi dejstva, da Dark Souls 2 vsebuje kar nekaj kotičkov stopenj, kjer je treba finomehanično navigirati čez nerodne previse in tam nas tudi najmanjša napaka pošlje v prepad, zaradi česar lahko izgubimo veliko igralnega časa. Tudi na splošno je bilo vodenje lika na ta način leseno in zaradi tega med igranjem nismo imeli občutka, da imamo vsak korak lika pod nadzorom, zaradi česar izkušnja hitro postane odbijajoča.
Mod Center Deadzone vse to odpravi in to lahko povem iz prve roke, saj sem zadevo testiral pri novem igranju in občutki so preprosto neprimerljivi z originalom. Vodenje lika instantno postane bolj privlačno, tanki previsi pa za premagovanje postanejo mačji kašelj.
Mod si lahko snamete iz sledeče povezave in če se že lotevate preigravanja potem vam lahko na tem mestu priporočim še dve odlični modifikaciji.
Prva se imenuje DSLightingEngine in ta prenovi celotno osvetljavo igre, ki zdaj dejansko upošteva vire svetlobe in na ta način postane močno bolj privlačna in imerzivna. Stopnje, ki bi morale biti temne, so zdaj dejansko zavite v sence in za raziskovanje teh bo treba kdaj prižgati baklo.
Drugi mod pa se imenuje Seeker of Fire, ki je nekaj mesecev doživel nadgradnjo na 2.0. Ta modifikacija je namenjena predvsem vsem tistim, ki ste drugi del že večkrat preigrali in bi si želeli nekaj novega kot so spremenjene lokacije predmetov, novi šefi in drugi popravki kot je denimo odprava zahteve po vlaganju točk v Adaptability. Trojica modov je med sabo združljiva, tako da lahko Dark Souls 2 zdaj podoživite v vsem svojem sijaju in si tako malce olajšate čakanje na dodatek za Elden Ring.
Razvijalec Crowbar Collective je znotraj igričarske industrije prisoten več kot 10 let, med tem časom pa so izdali samo eno igro. Razlog za to ni lenost razvijalca, ampak bolj njegova nenavadna pot, saj je bil originalno ustanovljen kot modderska ekipa, ki se je kmalu po izidu igre Half-Life 2 lotila titanske naloge: predelati kampanjo prve igre v posodobljen pogon Source in morda zraven še popraviti nekatere zamere predhodnika.
Modderji se morda takrat sploh niso zavedali, kako velikega projekta so se lotili, saj je ta zahteval leta njihovega življenja, za svoj trud pa takrat niso bili plačani ničesar. Vendar pa vse to programiranje ni ostalo neopaženo: razvijalec Valve je opazil njihov talent in jim tako dovolil, da predelavo Black Mesa tudi uradno prodajajo na Steamu, kjer je igra izšla v nedokončanem stanju leta 2012, nakar so potrebovali še nekaj let, preden je bil projekt v celoti dokončan.
Black Mesa je ob polnem izidu požela odobravanja igralcev in kritikov, nad igro pa sem bil navdušen tudi sam, čeprav se mi še vedno zdi, da so stopnje na tujem planetu Xen preveč razvlečene in čeprav so boljše od tistih od originala, so za preigravanje še vedno utrujajoče. A splošno gledano je Crowbar Collective svojo nalogo opravil odlično, od zapisa zadnje vrstice kode znotraj igre Black Mesa pa niso počivali, ampak so delali na nečem novem, za to pa so pred kratkim izvrgli prvi dražilnik.
Ta ni preveč zgovoren. Vidimo štiri barve, ki se nato združijo v nek logotip, v ozadju pa slišimo zvoke streljanja in kričanja. Predvidevamo lahko torej, da bo nova igra zopet vsebovala nekakšen akcijski vidik, a kaj več Crowbar Collective ni želel izdati, saj igralce preko dražilnika samo vabi, da spremljajo posodobitev in beta teste na uradni strani.
Igralci so seveda hitro spočeli svoje lastne teorije, kaj naj bi nova igra bila. Moram priznati, da sem ob prvi zeleni barvi znotraj dražilnika skoraj takoj pomislil na Opposing Force – prvi uradni dodatek za Half-Life 1, ki ga je tiste dni spočel manjši razvijalec Gearbox. Pri teh mislih očitno nisem sam, saj večina igralcev meni, da štiri barve predstavljajo četverico uradnih dodatkov, ki jih je prejela prva igra: zelena za Opposing Force, morda za Blue Shift, oranžna za originalni Half-Life in vijolična za Decay – slednji dodatek je izšel samo za konzolo PlayStation 2. To teorijo izpodbija dejstvo, da Opposing Force in Blue Shift že dobivata svoji predelavi, a čisto možno je, da so se zdaj vsi ti projekti združili pod eno streho.
Spet drugi so mnenja, da bo tole morda povsem originalna igra, saj razvijalec na svoji uradni strani išče ljudi, ki so izkušeni v pogonu Unreal Engine 4, medtem ko je bila Black Mesa spočeta v pogonu Source in Valve verjetno ne bi bil ravno vesel prodaje predelave svoje licence, ki bi bila ustvarjena v tujem pogonu. Drugega kot čakanje nam ne ostane, a glede na to, da smo dobili dražilnik, verjetno uradno najava projekta ni več daleč stran.
Odpuščanjem znotraj igričarske industrije še ni videti konca in na vrsto za dieto se je zdaj uvrstil tudi razvijalec Supermassive Games, ki ga že dolgo poznamo kot studio pri katerem lahko vedno znova pričakujemo nek nov naslov iz žanra grozljivk.
Razvijalec je včeraj preko X-a najavil težko odločitev, da stran odseka nekaj delovne sile, zraven pa so pripisali običajne stavke, da “odločitev za njih ni bila lahka” in da bodo tesno sodelovali s tistimi, ki so se zdaj znašli na Zavodu za zaposlovanje in jim poskušali poiskati kakšno drugo zaposlitev. Kje jo bodo ti našli je težko napovedati, saj založniki te dni neradi zaposlujejo dodatno delovno silo, saj se je večina od njih v zadnjih dveh letih lotila enake naloge odpuščanja delavcev.
Koliko točno ljudi je izgubilo službe Supermassive ni želel izdati, a novinar Jason Schreier je prišel do svojih informacij, ki pravijo, da je bilo iz angleškega studia odpuščenih okoli 90 ljudi.
Supermassive Games je bil ustanovljen leta 2008 in je brž nas privlekel oči potem ko je za Sony in konzolo PlayStation 4 spočel visokoproračunsko grozljivko Until Dawn, ki bo še letos dobila predelavo, a izpod rok nekega drugega studia. Razvijalec se je nato zavezal k založniku Bandai Namco za katerega je spočel štiri igre znotraj franšize The Dark Pictures Anthology in zdaj delajo že na peti igri. Vmes so spočeli še odlični The Quarry, trenutno pa delajo na projektu Little Nightmares 3 in The Casting of Frank Stone – slednje bo enoigralska igra, spočeta znotraj vesolja Dead by Daylight.
Supermassive Games je bil dolgo neodvisen razvijalec, a je bil lani v celoti kupljen iz strani danskega založnika Nordisk Film. Mesec nazaj sta studio zapustila ustanovitelja Pete in Joe Samuels, a razlog za odhod naj ne bi bila kakšna zamera do novega lastnika.
Letos smo ugledali vsaj dva večja izdelka iz dveh različnih podjetij, ki sta prišli na idejo transparentnih zaslonov. Samsung je svojo iznajdbo predstavil na sejmu CES 2024 in zadevo reklamiral kot nekakšen inovativen prozoren televizor prihodnosti, podjetje Lenovo pa je v Barceloni sredi dogodka Mobile World Congress predstavilo presneto unikaten prenosnik Project Crystal, ki vsebuje skorajda povsem prozoren zaslon.
Stvar je definitivno videti kot nekakšna 3D model nekega nedeljskega oblikovalca, ki pred uradno najavo kaže svojo vizijo PlayStationa 6, le da gre tule za povsem resničen izdelek, ki so ga tamkajšnji novinarji tudi poprijeli v roke. In večina njih je predstavitev zapustila z nekako istimi občutki: zanimiva tehnologija, ki pa nima res kakšne prave uporabnosti.
Project Crystal vsebuje micro-LED ekran, ki je ujet med dva prozorna Gorilla Glass zaslona in se med splošno uporabno ne razlikuje preveč od navadnega prenosnika. Ekran omogoča 55 % prepustnost, tako da kakšne res fantastične slike ne boste gledali, vendar pa je stvar še vedno dovolj gledljiva, da lahko na njej opravljamo vsakdanje opravke kot je brskanje po spletu in tipkanje dokumentov, med tem pa lahko ves čas skozi ekran budno spremljate okoliško dogajanje po pisarni.
Zakaj bi torej kdo sploh imel? Na to vprašanje očitno ni imel odgovora niti Lenovo, ki je imel bolj polovične razlage: morda je kdaj koga zanimalo, kaj trenutno delate na računalniku in zdaj lahko samo pogleda v vaš zaslon in dobi vpogled v zrcaljeno sliko, prav tako pa bi lahko prenosnik stvar povezoval z AR tehnologijo. Lenovo je namreč na zadnjo stran ekrana vgradil kamero, ki analizira kaj se nahaja za zaslonom in preko umetne inteligence bi tako lahko združili sliko zaslona s tistim, kar se dogaja v ozadju: če imate denimo za zaslonom postavljeno vazo z rožo, bi nato na ekranu na njej realistično pristala čebelica.
Bizarnost izdelka se nahaja tudi na spodnji strani, ki vsebuje tipkovnico, a samo takšno na dotik, medtem ko ekran tapkanja s prsti ne podpira, kar je nekako logično, saj mora biti ta ves čas čist, drugače se izgubi njegov glavni namen. Tipkovnica sicer vsebuje vse tipke, ki jih preko spodnje strani osvetli lučka v vzorce črk, a tipkanje brez kakršnegakoli povratnega učinka bi vsaj pri meni hitro spočelo še več pravopisnih napak kot pa jih proizvedem ob običajnem tipkanju člankov.
Project Crystal je vsekakor zanimiv izdelek, vendar res dvomimo, da se bo kdaj pojavil na kakšni resni proizvodni liniji. Sploh raje ne pomislimo, koliko bi takšna stvar stala in kako urno bi se lahko poškodoval ekran, zato je morda bolje, da zadeva ostane znotraj laboratorijev.
Navdušenci nad starošolskimi strategijami, ki jih lahko uživamo v realnočasovnem načinu, so v zadnjih nekaj letih pridobili cel kup nove vsebine. Žanr teh iger je sicer na splošno še vedno mrtev, a ga uspešno pokonci drži Microsoft, ki je preko dobro izdelanih predelav oživel svojo serijo strategij Age of Empires, obnove pa so se izkazale za tako uspešne, da je založnik leta 2021 spočel čisto sveže 4. poglavje franšize.
Vendar kljub temu najbolj popularen ostaja 2. del, ki ga je v nadgrajeno verzijo Definitive Edition prepeljal razvijalec World’s Edge, ta pa je v bistvu sestavljen iz modderjev, ki so vsa ta leta pridno skrbeli za dostavo vsebine v Age of Empires 2. Morda sta bila ravno zaradi tega prenova in lanski dodatek Return of Rome tako dobra sprejeta, saj se dela vsebina, ki jo igralci že dolgo zahtevajo in nič drugače ne bo pri novi razširitvi Victors and Vanquished, ki bo imela največ vsebine doslej.
Projektu stoji na čelu Ramsey “Filthydelphia” Abdulrahim, ki je bil včasih modder, nakar je bil zaradi svojih profesionalnih delanih izdelkov preseljen v pisarne razvijalca World’s Edge. Novi dodatek bo prinesel kar 19 novih scenarijev, 14 od teh pa je bilo navdihnjenih iz strani prejšnjih modov, ki pa so zdaj dobili še nadgradnje v obliki glasovnega igranja, profesionalno izdelanih vmesnih sekvenc in unikatne glasbene spremljave, ki je bila ustvarjena specifično za ta dodatek.
Scenariji so raznoliki in vključujejo vikinško kampanjo, ki jo bo vodil slavni Ragnar Lothbrok, tega pa ste zagotovo spoznali preko televizijske serije Vikings. Na drugi strani bomo skočili v škornje Otona Velikega, ki se bo poskušal spoprijateljiti s Franki in Vikingi, ugledali pa bomo tudi nekaj japonskega sabljanja, kjer bo prisoten unikatni morilski klan Mori in njegove ninje.
Novo posodobitev glede razvoja je prejela tudi predelava igre Age of Mythology: Retold. Tudi na tej dela World’s Edge in čeprav kakšnega novega igralnega napovednika nismo ugledali, smo vsaj dobili kratki vpogled v grafično paleto v katero se nagiba Retold. 3D modeli so videti odlično in res bo zanimivo videti obnovo te strategije, ki sicer nikoli ni bila tako popularna kot Age of Empires, a je skozi leta obdržala dovolj zvesto in glasno skupnost, da je Microsoft na koncu vendarle odobril delo na polni obnovi.
Dodatek Victors and Vanquished za Age of Empires 2: Deifinitve Edition izide 14. marca in ga lahko na Steamu že prednaročite za dobrih 11 €, Age of Mythology: Retold pa potrebuje še nekaj časa v pečici, a naj bi izšel za PC in konzole Xbox enkrat kasneje letos.
Med najbolj pričakovane indie naslove zadnjih nekaj let lahko zagotovo na vrh zapišemo igro Hollow Knight Silksong, ki je bila prvič najavljena leta 2019, od takrat pa smo o njej slišali bore malo. A ni to edini takšen naslov, ki že nekaj časa preizkuša potrpežljivost igralcev, saj je živce parajoč tudi naslov Little Devil Inside, s to razliko, da se ta ne more zanašati na renome kakšnega preteklega dela, ampak lahko igralci upanja polagajo samo v napovednike in sami sebi govorijo, da stvar ni samo nek nateg in bo dejansko enkrat tudi izšla.
Razvijalec NeoStream Interactive je namreč idejo za Little Devil Inside sprva predstavil preko Kickstarter kampanje in to daljnega leta 2015, zadeva pa je zaradi čudovitega napovednika hitro nabrala zahtevani znesek, nakar je razvijalec pogumno napovedal izid, ki naj bi se zgodil proti koncu leta 2016.
A stvar je bila nato zamaknjena, saj so razvijalcu zrasle peruti zato je razširil idejo projekta, nakar so tekla leta in leta, vmes pa se ni veliko zgodilo. Zadnjo večjo predstavitev je igra dobila leta 2021 in takrat se je upalo, da zna zadeva celo iziti v 2022. Vendar pa se je NeoStream nato spet zavil v molk, ki ga je prekinil šele nekaj dni nazaj, ko je na splet poslal nov igralni napovednik, zraven pa pripisal še večjo posodobitev glede razvoja, ki si jo lahko preberete na Kickstarterju.
Iz zapisanega je jasno, da se je ekipa skozi leta močno spremenila, narasla in zopet skrčila, tako da je razvijalec zdaj zopet prisoten v manjši zasedbi, ki naj bi bila bolje fokusirana. Razvoj je očitno bil tudi preklopljen na pogon Unreal Engine 5 in napovednik je vsekakor čudovit in vizija igre ostaja nespremenjena: spočeti zanimivo avanturo, kjer prečkate čudovito poustvarjen svet peš ali preko vozil, na potovanju pa srečate razne zanimive osebe s katerimi lahko pokramljate, vsake toliko pa se bomo lahko tudi malce pretepali ali pa se skrivoma tihotapili skozi stopnje.
Kljub vsemu pokazanemu pa še vedno nismo dobili niti približnega datuma izida in podpornikom je razumljivo začelo zmanjkovati potrpljenja. Komentarji glede posodobitve niso vzpodbudni in kar nekaj jih je, ki zahtevajo vračilo denarja, a tega seveda ne morejo dobiti, saj NeoStream še naprej dela na igri. No, vsaj tako je videti, razen če so med razvojem nabrali za desetletje napovednikov, ki jih bodo nato izdali posamično vsakih nekaj let, dokler ne bodo na stvar in vračilo denarja pozabili tudi tisti prvi podporniki.
Serija iger kmetovanja Farming Simulator se na prvi pogled zdi kot nekaj, kar bi bilo popularno samo v Nemčiji, saj so tam naravnost zaljubljeni v raznorazne simulacije služb in Nemce očitno po napornem 8-urnem delavniku najbolj sprosti, da se usedejo pred računalnik in zaženejo neko simulacijo poklica tipa Ambulance Simulator ali pa veren simulator skladiščnika.
Ampak Farming Simulator je presegel domača tla, saj znamo vile vihteti tudi drugod po Evropi in tudi Slovenci smo najbolj ponosni, ko je imamo za domačo hišo lepo obdelano polje, na dovozu pa se svetlika vrhunski traktor, ki v bistvu stane veliko več kot pa kakšen moderen avto.
Huronsko popularnost kmetovanja je zavohal tudi Logitech, ki je za te namene spočel prav posebni skupek opreme Logitech G Heavy Equipment Bundle, z njim pa smo se pred kratkim pozabavali tudi mi.
Z Logitechovo volansko periferijo se poznamo že dolgo, saj njihove volane G923 zelo radi nataknemo na naše dirkalne simulatorje, ti volani po ponujajo odlično razmerje med kakovostjo in ceno. Za namenski skupek naprav, ki jih lahko uporabimo med igranjem Farming Simulatorja pa v bistvu sploh nisem vedel, čeprav je zadeva na trgu prisotna že leta in smo jo lahko uporabljali že v navezi z igro Farming Simulator 19 iz leta 2018.
Logitech G Heavy Equipment Bundle se nahaja v večjem paketu, kar niti ni nenavadno, saj v njem ne dobimo samo volana, ampak hkrati tudi pedalke in stransko nadzorno ploščo, ki vsebuje vrsto gumbov in je videti kot nekaj, kar je bilo izmaknjeno iz nekega pravega kombajna. Ta stranska plošča se glede materialov čuti tudi najbolj kakovostno, česar pa ne moremo reči za sam volan in pedalke. Oba dela namreč vsebuje preveč plastike in se izneverita imenu “Heavy”, tako da ob njunem prvem srečanju nisem bil preveč navdušen.
Vsi deli opreme so takšni, da jih lahko enostavno namestite na svojo pisalno mizo in na tla, vse to pa lahko kasneje tudi pospravite, saj vam ni treba ničesar vrtati ali pa vijačiti. Mi smo se odločili biti malce razvajeni, zato smo volan, stranski panel in pedalke namestili na UVI-jev Racing Setup Lite in zadeva se prav dobro ujema – manjši problem so bile pedalke, ki na spodnji strani niso vsebovale kakšne oprijemljive rešitve, zato smo morali izgruntati svojo partizansko rešitev.
Priklop je nato izjemno enostaven. Logitech G Heavy Equipment Bundle ne zahteva zunanjega polnjenja, zato v PC enostavno povežete dva priklopa za vhod USB-A, počakate nekaj sekund, da se namestijo gonilniki in vse je pripravljeno za akcijo. No, seveda je nato treba zagnati tudi igro – sami smo zadevo testirali preko najnovejšega poglavja Farming Simulator 22 in kakšnih posebnih nastavitev nam ni bilo treba izvajati – igra sama zazna volan in vas povpraša, če ga želimo uporabiti, nakar tudi sama prilagodi vse raznorazne tipke, ki pa jih lahko seveda tudi sami prilagajamo po svojih željah.
Sam nisem nek resen kmetovalec, ki bi imel v Farming Simulatorju stotine ur igralne časa, a tudi takšnemu junior farmerju kot je hitro postalo jasna privlačnost takšnega izdelka. Volan na sebi vsebuje po štiri gumbe na levem in desnem delu, pod volanom pa se nahajajo tudi sprožilniki. A tista glavna zadeva sta dve paličici, ki jih na navadnem kontrolerju uporabljamo za premikanje in tudi tule ju lahko izrabimo za ravno nekaj takšnega, saj moramo v igri kdaj skočiti tudi iz traktorja in pri navadnemu volanu bi se v tem primeru morali preseliti na miško in tipkovnico ali pa kontroler, medtem ko nam tule volana ni treba opustiti, saj se enostavno premaknemo do naslednje točke, stisnemo tipko za nadzor vozila in že se lahko spravimo v prešerno obdelovanje njive.
Volan nam omogoča sukanje za 900 stopinj, na vrhu pa imamo tudi posebno ročko za tiste trenutke, ko rabimo bolj finomehanični nadzor, medtem ko z drugo roko pritiskamo na stranske panele in s tem sprožamo raznorazne funkcije nadzorovanega vozila: od dviganja prikolice, prižiganja smerokazov do pobiranja sena in drugih trikov domačega kmetovanja.
Vse te stvari delujejo brezhibno in čeprav bi si želel malce bolj kakovostnega in težjega volana, tudi ta dostojno opravi svojo nalogo. Malce večji problem so mi bile stopalke, ki so za moje titanske noge precej majhne in po nekajurni uporabi se mi je zdelo, da sem iz njih že slišal rahlo škripanje. Logitech bi za njih lahko res uporabil malce bolj odporen in težji material, ki bi mogoče še omogočal različne stopnje nagiba.
Kaj več o tem izdelku niti nimamo za povedati: dela točno tisto, kar od njega pričakujemo, za uporabo je enostaven in namestimo ga lahko na dirkalni simulator ali pa domačo mizo. Treba se je tudi zavedati, da je tale volan namenjen samo igranju na PC-ju, podprt pa je bil tudi na konzoli PlayStation 4. Vendar pa je tam deloval bolj kot ne samo po naključju in to samo v primeru igre Farming Simulator 19: za Farming Simulator 22 uporabniki poročajo o mešanih rezultatih – včasih deluje samo stranski panel, včasih pa samo volan. Ta poročila je treba jemati z rezervo, zato je najbolj varna opcija, da si igro namestite na PC, kjer nato dobite tudi možnost prilagajanja funkcij posameznih gumbov.
Logitech G Heavy Equipment Bundle si lahko na slovenski strani Cyberpiggy privoščite za 194 €, kar se znamo komu zdeti veliko, a po drugi strani za to ceno tri kose opreme, ki skupno gledano opravičijo svojo ceno. Pravi kmetovalci boste seveda za zadevo zagrabili z obema rokama, izdelek pa je tako preprost za uporabo, da se znajo na njem pomuditi tudi nekoliko mlajši igralci.
Suicide Squad: Kill the Justice League, najnovejša stvaritev Rocksteady Studios, je razdelila igralno skupnost že od samega začetka. Je popoln primer, kako lahko žive storitve izčrpajo vso energijo iz igralne izkušnje. Zgodba, liki in igranje se gibljejo od dobrega do fantastičnega, vendar misije hitro postanejo dolgočasne, svetle točke zbiranja nove ter razburljive opreme pa zasenčene zaradi mnogih pomanjkljivosti. Štorija ter osebnost dobesedno izhlapita, ko prideš do konca dokaj kratke zgodbe.
Kljub ogromni količini začetnega zanimanja ob prvotni napovedi, je po razkritju igralnih posnetkov vsesplošno mnenje postalo ledeno hladno kot atmosfera, ko Mr. Freeze začne znova stokati o svoji ženi. Namesto, da bi nova igra sledila znanim stopinjam trilogije Batman Arkham, so ta korak namenili tipičnim napakam looter-shooterjev. Ne le to, zraven so vključili tudi mnogo drugih klišejev iger, katere pogosto kmalu po izidu pristanejo na življenjski podpori. Ampak je Suicide Squad res tako slab, kot mnogi trdijo? Ali lahko ta pogumna ekipa nepriljubljenih zlikovcev uspe, kjer so superjunaki spodleteli.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Rocksteady Studios Založnik: Warner Bros. Games Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 30. januar 2024 Cena: 69,99 €
Suicide Squad se začne z izjemno zabavno predstavitvijo igralskih likov, ki jih nato dobiš v nadzor. Deadshot, Harley Quinn, Captain Boomerang in King Shark so verjetno najmočnejša točka igre, vsak od njih je zelo dobro realiziran in, kot bi pričakovali od skupine zlikovcev, malce čuden. Od tega, kako Deadshot z neizmerno natančnostjo izstreljuje smrtonosne strele, do Harley Quinn, ki s svojim zmešanim temnim humorjem doprinaša smeh med neprestano akcijo. Ne pozabimo na Captain Boomeranga, ki s svojimi pogosto neprimernimi izjavami obarva okolje, in na King Sharka, ki igra podobno vlogo kot Drax v Varuhih galaksije.
Izmenično delovanje med liki v vmesnih prizorih je vedno zabavno opazovati, ne glede na to, ali gre le za šaljive pripombe, fizične reakcije na dogajanje ali pa popolno neupoštevanje klasičnih herojskih stereotipov – na primer, ko jih super zlobnež zaslišuje, kje se nahaja skupina superjunakov in to brez dlake na jeziku takoj izdajo, da rešijo svojo kožo.
Vedno so zabavni, vsaj v vmesnih prizorih. Enako velja tudi za Amando Waller, ki jo tukaj spektakularno odigra Debra Wilson, katero morda poznaš kot Cere Jundo iz Fallen Orderja. Vsi so dobri v svoji vlogi, vključno z vrnjenimi liki, kot je Pingvin in razni superjunaki (z izjemo Batmana), vendar so glavni štirje in Waller resnično najbolj opazni.
Prav tako vse izgleda fantastično! Gre za izjemno lepo igro, ki teče pri 60 sličicah na sekundo in vse neprestano ostane lepo ter tekoče. Na PS5 nisem opazil veliko zatikanja, niti ob ogromni količini dogajanja na zaslonu. Samo mesto je presenetljivo omejeno za igro z odprtim svetom, saj si omejen na relativno omejeno območje, z alarmantno veliko lobanjo, ki zlovešče plava v ozadju.
Sam Metropolis ni v najboljšem stanju, saj je uničen zaradi Brainiacovega spreminjanja prebivalstva v svoje privržence. V ta namen se je lotil tudi večine Lige pravičnikov. Če tega nisi uganil že po naslovu, bo na tebi, da jih odstaviš s položaja živih zemljanov (in nezemljanov).
Borba je precej izvrstna, razen nekaj nadležnih malenkosti. Je izjemno hitra in odzivna, ima veliko globino ter prilagodljivost preko sposobnosti in opreme. Neprestano moraš ostajati v gibanju, da se izogneš prihajajočim napadom – resnici na ljubo, sposobnosti premikanja so to, kar naredijo največjo razliko med igralnimi karakterji. Ampak seveda ne gre brez pomanjkljivosti, največja izmed katerih je, da so sovražniki precej enaki vse od začetka do konca, brez velikih presenečenj.
Tudi nekateri šefi so me razočarali, pogosto se zanašajo na iste vrste napadov in se obnašajo podobno kot klasični zlobneži. Tudi zadnja borba pred končanjem igre je bolj kot ne že videna, manj dodelana različica že prej srečanega frustrirajočega šefa.
S tem pa se razočaranje še ne konča. Med prebijanjem skozi misije in borbo s številčnimi, neizprosnimi sovražniki, se kmalu pričneš zavedati, da so misije postale bolj enolične od Batmanove garderobe. Tudi med plenjenjem štaba lige pravičnikov sem enostavno razmišljal, kako zabavneje bi bilo biti Batman in zbirati Bat-trofeje.
Sama zgodbena nit je sicer dokaj dobra, čeprav je nadzor uma Brainiaca imel nadležen učinek, da je Batmana spremenil v monologirajočega negativca, ki se je iz enega najpametnejših in pretkanih oseb tega sveta preobrazil v slinastega bebčka, ki komunicira prek komunikacij, katere sovražnik zlahka prestreže. Naredi nekaj nepričakovanih stvari, a po drugi strani vrže taktičnost na stran in si vzame čas, da ti nasproti postavi padle člane Lige pravičnikov, enega za drugim. Resnično so grozeči, zlasti Superman, ampak iz taktičnega aspekta gre za golo bedarijo, zakaj se nate ne spravijo s skupnimi močmi.
Vse skupaj se zdi dosti lažje, kot bi moralo biti. To, kar je recimo v trilogiji Arkham vzelo več 10 ur za raziskovanje in iskanje, je tukaj relativno hitro dovedeno na konca. Celotna zgodba mi je skupno vzela dobrih petnajst ur pred dosegom končne igre, ko naslov ‘Ubij ligo pravičnikov’ postane skoraj nepomemben. Ko so premagani, se osrednja zgodba upočasni in igranje postane še bolj monotono ter dolgočasno.
Čudno je, kako zelo malo stranskih misij igra vrže predte skozi začetno zgodbo, razen podpornih misij. Te nadgradijo razne storitve v štabu, kot je recimo pomoč Pingvina pri izdelavi orožja. Obstajajo trije tipi misij z zelo preprostimi cilji, vendar so omejitve, ki jih pogosto postavljajo na tvoj slog borbe, nadležne in izčrpavajo užitek.
Igro obišče tudi Ugankar, da pusti svoje… no, ne moreš jih res imenovati uganke, po vsem zemljevidu. Ugankarjevi motivi so zelo tanki. Zdi se, da je v tej igri izgubljen, še posebej, ker so nagrade, uganke in izzivi premikanja neosebne in dolgočasne. Sosednje uganke se lahko sprožijo tudi na koncu katerega vmesnega prizora, kar malce pokvari te trenutke, in vse skupaj je precej umetno. Služi zgolj raztezanju časa igranja.
Ko se spustiš v končno igro, se na zemljevidu pojavi še več dejavnosti, vendar so le-te še vedno zgolj rahle variacije že obstoječih, čeprav s prostovoljnimi težavnostnimi stopnjami, da izboljšajo sistem nagrad. Na koncu igre sem bil precej razočaran, saj konec zgodbe sovpada z vrtincem ponavljajočih se dejavnosti, ki bi jih odigral le, če bi bil v resni stiski. Da ne omenjamo tega, kako se ena glavnih značilnosti, ki naj bi te držala v igri – pridobivanje boljše opreme; spremeni v obupno lovsko igro, kjer se na koncu vedno znova vprašaš: “Je to res vredno?”
Samo nadgrajevanje opreme je v celoti povprečno, vendar s svetlimi točkami. Tukaj so legendarni predmeti z močnimi učinki, ki lahko znatno spremenijo tvoj stil igranja, vendar je njihovo število majhno. Zato zanimanje počasi upade, saj se nova oprema večkrat ponavlja, z zgolj izboljšanimi osnovnimi karakteristikami. Obstajajo različne ravni plena, vendar so legendarne in infamne (v bistvu nabori predmetov, ki dodelijo bonus) edine stvari, ki resnično štejejo, sploh na višjih stopnjah. Vse dejavnosti, ki ne vodijo v boljšo opremo, se tako končajo kot izguba časa, kar je katastrofalno za igro, ki sama sebe označuje kot “looter-shooter”.
Razsodba
(+) Solidna osnovna zgodba (+) Igralni karakterji so raznoliki in zabavni (+) Soliden bojni sistem (+) Gladko delovanje na PS5 (+/-) Povprečen sistem plenjenja (-) Razočaranje na področju super-junakov (-) Ponavljajoče se igranje (-) Ne uvede nič res novega in dobrega (-) Nezanimivi sovražniki
Govorice, da bo prva uradna razširitev za Elden Ring, ki jo že dolgo poznamo pod imenom Shadow of the Erdtree, izšla že tega februarja so se očitno izkazale za lažne, razen če nas razvijalec FromSoftware ujame povsem nepripravljene in kar čez noč izda enega od najbolj pričakovanih dodatkov zadnjih nekaj let. Zato je treba novo vsebino iskati v modih in čeprav ima Elden Ring dokaj mlado moddersko sceno, je ta v zadnjih mesecih tako napredovala, da smo dobili prvi večji mod imenovan The Convergence.
Če vam je morda ime moda že nekam znano, potem očitno pridno spremljate moddersko dogajanje, saj smo istoimensko modifikacijo že prejeli za igro Dark Souls 3, vodilni ustvarjalci pa so se zdaj premaknili na Elden Ring in tudi zanj spočeli ogromen projekt, ki mu v modderskemu svetu pravimo “overhaul mod”.
The Convergence se ne izneveri svojemu imenu in tako kot je to naredil v Dark Souls 3, tudi v Elden Ringu pošteno spremeni kampanjo, tako da je mod najbolj priročen za veterane, ki bodo med sprehodom skozi čudoviti svet, ki ga je ustvaril FromSoftware, na vsakem koraku našli nekaj spremenjenega ali novega.
Igralci boste spremembe opazili že na začetku, saj imamo po novem na izbiro 27 različnih igralnih razredov, ki imajo po novem tudi unikatne začetne pozicije “rojstva” vašega lika. Vsak od teh razredov lahko sledi svojemu razvojnemu drevesu, vašemu heroju pa boste lahko nataknili povsem nova orožja, oklepe in magične izstrelke, vse to pa boste lahko nadgrajevali in to brez, da bi pred tem morali iskati knjige z recepti, saj so vsi ti odklenjeni že od samega začetka.
Potem so tu prenovljene temnice, nove lokacije za raziskovanje, prenove pa so bili deležni tudi šefi, ki vas zdaj lahko presenetijo z novimi posebnimi napadi. Modderji se niso ustavili samo pri spreminjanju mehanik obstoječih šefov, saj boste med igranjem naleteli tudi na čisto nove glavarje, kar je že samo po sebi vredno nameščanja moda.
The Convergence si lahko prenesete na sledeči povezavi in namestitev je dokaj enostavna. Strah, da bi vam zadeva prepisala obstoječe shranjene položaje je odveč, saj mod teče preko svoje lastne izvršne datoteke, kar pomeni, da shranjuje datoteke v drugo mapo, s tem pa ste zaščiteni tudi pred kakšnim banov večigralske zaščite Easy Anti-Cheat.
Igre razvijalca FromSoftware so v preteklosti spočele že kar nekaj takšnih večjih modifikacij, a na tiste največje v bistvu še čakamo. Projekt Nightfall bo v pogonu originalnega Dark Soulsa prinesel čisto novo kampanjo, v takšno smer pa se giblje tudi mod Archthrones, ki bo spočet znotraj nadgrajenega pogona igre Dark Souls 3.
Sonyjevi VR naočniki PS VR2 so nam bili pri naši recenziji načeloma sicer všeč, a že leta nazaj smo se pritožili, da se je podjetje v ta žanr igričarske zabave vrglo bolj polovičarsko. Izdelek je sicer kvaliteten, a pri izidu so mu manjkale večje ekskluzive, dejstvo, da so očala zavezana samo PlayStation 5 ekosistemu, za katerega se Sonyju ni dalo spočeti niti namenskega uporabniškega vmesnika, pa napravi ni delalo uslug, saj je VR že zdavnaj postal veliko več kot pa samo izdelek za igre.
Od izida pa vse do sedaj se kaj bistvenega ni spremenilo, saj PS VR2 še zdaj nima kakšne res ubijalske igre zaradi katere bi se mase igralcev zgrinjale na blagajne po svoj kos VR zabave, zaradi česar je naprava potihoma tonila v pozabo. A Sony morda še ni čisto zares vrgel puške v koruzo, saj so na uradnem blogu popisali vrsto novih iger, ki prihajajo na PS VR2, vendar te niso toliko pomembne kot pa kratek stavek, ki zna tej napravi vdihniti novo življenje: Sony je začel uradno testirati podporo teh očal na PC-ju.
Z uradno podporo očal PS VR2 bodo Sony zagotovo pridobil večjo prodajo tega izdelka, ki se mu ga je veliko ljudi odreklo specifično zaradi tega, ker naprava ni podpirala široke knjižnice naslovov na PC-ju. Računalniški navdušenci nad VR zabavo pa bodo zagotovo veseli novih očal, ki bodo potencialno lahko zamenjale zdaj že pošteno zastareli Valve Index. Sicer na lestvici najbolj popularnih PC VR očal najvišja mesta zavzemajo očala Meta Quest 2 in 3, ki zraven ponujajo še brezžično zabavo, vendar pa PS VR2 ponujajo svoje prednosti: OLED ekrana, osveževanje pri 120 Hz, ločljivost 2000 x 2040 na vsako oko in tehnologija sledenju oči, kontrolerja in sama očala pa nudijo napredne vibracije, ki izkušnji dodajo nov nivo imerzije.
Sony se še ni izrekel, kdaj bo podpora za PS VR2 uradno prispela na PC, a upajo, da se bo to zgodilo še enkrat letos.
Zombijaška avantura Dying Light 2 morda ob izidu res ni bila tako vzpodbudna kot pa bi si želeli, a razvijalec Techland je slaven po temu, da zelo rad svoje igre po izidu izdatno podpira z novimi posodobitvami, ki so tudi povsem brezplačne in to pravilo je obveljalo tudi za Dying Light 2. Igra je do sedaj prejela že kar nekaj večjih posodobitev, ki so uresničevale želje igralcev, saj se je mnogo od njih pritoževalo, da preprosto manjka preveč tistih stvari, ki so iz originala naredili tako priljubljeno zombijaško obarvano pobijalščino.
Največja razlika napram prvemu delu je bilo pomanjkanje strelnih orožij. V Dying Light 2 so namreč vse pištole, puške in brzostrelke postale znanstvena fantastika, tako da se je bilo za odpravljanje hodečih trupel treba zanašati na mahanje s hladnimi orožji, kar je bilo sicer zabavno, a vseeno si človek skozi čas zaželi v rokah držati nekaj bolj uničujočega. Te želje so bile uresničene včeraj, ko se je za igro rodila nova večja posodobitev “Firearms Update”, ta pa je s sabo prinesla vrsto strelnih orožij.
V igri boste zdaj po novem našli cel kupček novega strelskega arzenala, ki ga sestavljajo pištole, puške in SMG-ji, a ta orožja bodo seveda redka, strelivo za njih pa boste našli samo v okoliških skrinjah ali pa na truplih premaganih zombijev, ki so v živi obliki pripadali vrstam vojske. Kovačenje lastnega streliva zaenkrat še ni omogočeno, a Techland je navrgel, da se to zna spremeniti skozi nadaljnje posodobitve.
Vendar pa so pokalice samo en del nove posodobitve. Odpravljenih je bilo še kup hroščev, vizualna podoba je bila še izboljšana, po ulicah se sprehaja nov ti sovražnika, čaka pa vas tudi cel kup novih Survivor in Elite nalog. Dodana je bila celo obširna štorijalna razširitev, kjer se boste srečali s starima znancema Tolgo in Fatinom, dvojec pa bo razjasnil, kam so doslej poniknila vsa strelna orožja.
Nova posodobitev je tako obsežna, da je bila igra zdaj prepakirana v ime Dying Light 2 Stay Human: Reloaded Edition in v sebi drži originalno kampanjo in plačljivo razširitev Bloody Ties, igro pa lahko vse do ponedeljka preizkusite povsem brezplačno in si jo medtem lahko privoščite po znižani ceni 29,99 €.
Po mnogih letih je HBO obnovil svojo serijo True Detective, ki jo pri nas imenujemo Pravi detektiv, a ne na točno takšen način, ki so ga mnogi pričakovali. Zaradi kreativnih razlik je namreč serijo že dolgo nazaj zapustil originalni ustvarjalec Nic Pizzolatto, HBO pa medtem ni želel kar čakati, da gledalci povsem izgubijo zanimanje za to licenco, zato je na palubo pripeljal svežo kri Isso López, ta pa je nato spisala in ustvarila 4. sezono, ki ji je bil prvič v franšizi nataknjen tudi podnaslov: Night Country oziroma Dežela teme.
Začetne epizode sveže sezone nam osebno niso bile preveč všeč, saj je imel scenarij malce preveč lukenj in oseb, ki preprosto niso bile tako privlačne in interesantne kot pa tiste iz 1. sezone, ki še danes za marsikoga velja kot ena najboljših sezon v zgodovini televizije. Prav tako je bilo dokaj očitno, da je tale stvar bila najprej zamišljena kot neka originalna licenca, nakar je HBO vztrajal, da Issa naveže neke povezave s franšizo Pravi detektiv, saj zna to pomagati gledanosti.
In ta naveza je očitno delovala. Kljub temu, da ima zadnja sezona na strani Rotten Tomatoes iz strani gledalcev oceno 58 % in da ima zadnja epizoda na IMDb-ju oceno 5,5/10, je gledanost serije z vsako epizodo rasla. HBO se je na koncu pohvalil, da je tole najbolj gledana sezona te serije doslej in da je skupno nase navlekla 12,7 milijona parov oči, kar je bilo dovolj, da HBO obnovil pogodbo in Issi ponudil možnost ustvarjanja 5. sezone.
Ta je ponudbo sprejela in je v izjavi za javnost povedala, da je bilo delo na Deželi teme eno od njenih najlepših izkušenj v njenem življenju in da komaj čaka, da se ponovno zbere z isto ekipo in vse skupaj ponovi tudi v 5. sezoni.
Nic Pizzolatto se je medtem pridružil mnenju kritikov in na družabnih omrežjih večkrat zapisal, da pri novi sezoni ni sodeloval, šel pa je celo tako daleč, da je ohlapne naveze iz nove sezone na tisto slavno prvo označil za “neumne”. Pizzolatto naj bi zdaj delal na novi seriji, ki bo kavbojsko obarvana in bo spočeta za pretočni Prime Video.
Enshrouded, najnovejša preživetvena igra izpod rok razvijalca Keen Games, me je nedavno popolnoma navdušila. Po preživetem tednu raziskovanja nevarnosti, vznemirjenja in čarovnije sveta Embervale sem bolj navdušen od petelina ob prvi zarji. Čeprav je nedavno šele izšla v zgodnji dostop, že zdaj nudi več od mnogih konkurenčnih naslovov. Tako nimam dvomov, da bo Enshrouded kmalu osvetlil vrhove lestvic na Steamu in ponudil hudo konkurenco velikim igram žanra.
Vedno sem bil fanatik nad igrami tega tipa. Ark, Valheim, 7 Days to Die – ti si na istem valu, mar ne? Resda gre za žanr, ki je po mnenju mnogih že preživel svoj vrhunec, in kjer ima vsaka od teh iger svoj šarm, ki jih naredi svojevrstne. To je recimo dinozavrska vzreja v ARK-u, napetost preživetja v nemilostnem svetu 7 Days to Die ali enostavno svoboda gradnje in napredka v Valheimu. Enshrouded morda ni najbolj unikaten naslov, a združuje veliko briljantnih elementov preživetja v eni, dih jemajoči izkušnji.
Razvojna ekipa: Keen Games GmbH Založnik: Keen Games GmbH Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S Steam:Povezava Datum izida: 7. februar 2024 Cena: 29,99 €
Zvrst: Izometrično igranje vlog
Igra se ponaša z impresivnimi značilnostmi. Boj je fenomenalen ter ponuja izziv igralcem, ki uživajo v pristnem občutku preživetja v igri, namesto da bi jim bilo vse podarjeno. Gradnja je odlična, saj vključuje edinstvene vidike ustvarjanja in združevanja. Podobno je Minecraftu in ni ti potrebno skrbeti za zamudo zaradi gradbenih dovoljenj. Lahko koplješ kjerkoli želiš in gradiš edinstvene baze. Nekateri igralci so celo zgradili podzemne “hiške”, navdihnjene s strani hobitov v LOTR. Težko jih je preseči v lepoti in izvirnosti.
Ne pozabimo na divjo mehaniko Shroud, ki prinaša svež veter v Enshrouded. Shroud je kot tisti nadležni sosed, ki vedno pride na obisk, ko želiš biti sam in se mastiti pred ekranom. Ne, popravek. Shroud je bolj kot teta, ki te ves čas sprašuje, kdaj boš končno našel/našla fanta oziroma punco – naporen, nepredvidljiv, in pripravljen, da ti pokvari dan hitreje kot počasen internet ob najbolj napetem delu filma.
Ampak pustimo za trenutek Shroud in se osredotočimo na srce zgodbe. Že na začetku sem bil popolnoma prevzet nad zanimivim ozadjem, ki obdaja igro. Začne se s srhljivim uvodnim prizorom, ki prikazuje ustvarjanje bitja, ki naj bi rešilo svet pred skrivnostno strupeno meglo. Potem, ko je neznanec prinesel znanje o Eliksirju v dolino Embervale, so tu zaradi človeškega pohlepa ter zlobe čarobni izviri presahnili in svet je bil pahnjen v depresivno zmedo.
A to je bil samo začetek. Pohlepne kretene je presenetilo še dodatno dejstvo, da se je iz praznih studencev sedaj izlivala megla pogube, vseobsegajoči antagonist Enshroudeda. Iz propada Embervale so se Stari (njihovo ime, ne gre za moje kolege) zavezali, da tebe, Plamenorojenega, ustvarijo in ti naložijo nalogo reševanja Embervale. Me ne čudi, saj je v človeški naravi, da takšno odgovornost odložiš čim dlje stran od sebe.
Večina zgodbe je predstavljena preko dnevniških vnosov, raztresenih po svetu. Najdeš lahko vse, od starodavnih pesmi, ki prinesejo nasmeh na obraz, do srhljivih dnevniških vnosov osebkov, ki so videli nekaj tako strašnega, da tega besede ne morejo opisati. So zanimivi, a hkrati tudi koristni. Skozi nekatere se poučiš o različnih mehanikah, ki bodo za nepoznavalce žanra v začetnih urah igranja povzročale zmedo. A spet drugi ti znajo opisati lokacijo kakšnega epskega plena ter te kako drugače nagraditi.
Čeprav je to zgolj majhna predjed o zgodbi, ti lahko povem, da je celotna narativa precej dobra. Jo pa lahko tudi mile volje ignoriraš, če raje enostavno tolčeš po vseh živih bitjih s svojo palico (pa ne tisto) ter prodiraš globoko v gnezdo zla.
Poleg bogate zgodbe Embervale ne manjka briljanc pri strukturi in mehaniki. Moj najljubši del igre pa je nedvomno boj. Keen Games je ustvaril bojni sistem, ki ga lahko resnično prilagodiš svojim željam. Za razliko od večine preživetvenih iger ni ene določene poti, kateri si primoran slediti. Dostop do drevesa spretnosti ti omogoča ustvarjanje lika po lastnih željah, ne glede na to, če želiš biti oklepen bojevnik, izmuzljiv lokostrelec ali vsevedni mag.
Vendar je pametno spretnosti izbirati previdno glede na tvoj lik. Boj zna biti namreč relativno težak. Včasih vrže predte par podhranjenih zgub, a naslednjič ti zna skupina nabitih okostnjakov vzeti denar za malico in povzročiti, da jih nemočno zatožiš svoji mamici. Vse je odvisno od tega, kako daleč odstopiš od utrjene poti in kako spreten si.
V kolikor si preveč ambiciozen pri raziskovanju ter se redno poslužuješ fascinantne mehanike letenja z zmajem (papirnatim), se znaš znajti pred sovražniki, ki so višjih stopenj od tebe. Ne bom se preveč poglabljal, vendar ni nič bolj patetičnega od poskusa spopadanja z divjim prašičem 12. stopnje z epsko opremo 4. stopnje. V tem primeru zna mamica prav kmalu spet prejeti tvoj obisk, pa ne zato, ker zna tako dobro pripraviti divjačinski golaž. Sem ljubitelj izzivov, in Enshrouded prinaša ravno to, a včasih zna biti tudi brutalno težak.
Ta igra je kot škatlica čokolad, polna presenečenj! Nekatere mehanike smo že videli v drugih igrah, kot so zmaji za prevoz, kavlji za plezanje in zmožnost najdbe svoje torbe po smrti (ker je izguba torbe v virtualnem svetu resnično tragedija). Ampak, to ni le še ena kopija, ki se poigrava z že znanimi idejami.
Kombinacije vsega, kar najdeš v igri, je nekaj povsem drugega. Kuhanje je tako realistično, da boš skoraj čutil vonj ognjišča, in če z njim ne boš pazljivo ravnal, se lahko hitro znajdeš s hrano, ki je bolj primerna kot krma za prašiče kot nekaj za tvojo želodčno sluznico. Kdo si želi poskusiti igro “Kako hitro do zastrupitve”?
Shroud je oblak goste megle, ki je zavzel večino Embervalea in vanj lahko vstopiš zgolj za kratek čas. Ko le ta poteče, umreš, kjer stojiš. A to ni težak del. Kar ga naredi težkega, so strašljivi in, če smem dodati, izjemno agresivni sovražniki, ki se skrivajo v njem. Tu so še šefi, čiščenje megle ter druge napredne mehanike, ki se jih ne želim lotiti tu, saj gre za stvari, ki jih je zabavneje odkriti na lastno pest.
Čeprav so vse te mehanike neverjetne, so tudi vse ostale stvari, potrebne za dobro preživetveno igro, na svojem mestu. Enshrouded ima dizajn voxelov, podoben Minecraftu. Če misliš, da je rudarjenje zgolj dolgočasno kopanje po tleh, se motiš. Tukaj lahko koplješ kjerkoli, spreminjaš teren po svojih željah in gradiš baze, ki bi bile primerne za naslovnico revije za arhitekturo (če bi ta revija obstajala v virtualnem svetu, seveda).
Po preživetih več kot 30 urah v Enshroudedu lahko z zaupanjem rečem, da bom v igro vložil še veliko več časa onkraj tega predogleda. Med neverjetno zgodbo, zanimivimi mehanikami in težavnostjo igre sem več kot zadovoljen s svojo izkušnjo z zgodnjim dostopom. Komaj čakam, da vidim, kaj bo Keen Games prinesel na mizo s prihajajočimi posodobitvami in eventualnim popolnim izidom igre. Aja, sem omenil tudi, da ima Enshrouded popolno podporo za kooperativno igranje? Kdo potrebuje samotarsko avanturo, ko pa lahko svoje prijatelje potisneš v nevarnost ter krohotaje zbežiš proč.
Razsodba
(+) Boj je fenomenalen (+) Odlična gradnja vključuje edinstvene vidike ustvarjanja (+) Zanimiva in srhljiva zgodba (+) Mehanika Shroud prinaša svežino (+/-) Težavnost zna koga odvrniti (-) Igranje zna postati ponavljajoče, kar je tipično za ta žanr
Microsoft je slab teden nazaj v podcastu napovedal spremembo strategije izdajanja svojih lastno razvitih naslovov, ki bodo po novem svoje rojstvo doživeli tudi na konkurenčnih konzolah. Obenem je miril, da to zdaj ne pomeni, da se bo kar čez noč njihova celotna knjižnica preselila na druge sisteme in da bomo še letos počeli bogoskrunska dejanja kot je poganjanje Halo iger na konzoli PlayStation, saj bodo najprej namočili prst v vodo s preizkusom štirih ekskluziv, ki jih na podcastu niso želeli naravnost razkriti.
O katerih igrah je bilo govora ni dolgo ostala skrivnost, saj so na splet že prej izcurljale informacije, da Microsoft razmišlja o selitvi iger Pentiment, Grounded, Sea of Thieves in Hi-Fi Rush, včeraj pa se je zgodila tudi uradna napoved vseh teh iger.
Najprej bo svoj platformski prehod naredil izjemno zanimiva igra Pentiment, ki jo je konec leta 2022 spočel razvijalec Obisdian Entertainment. Če ste uživali v igranju igre Disco Elysium in če pri videoigrah obožujete veliko dialogov, branja in spremljanje detektivsko obarvane zgodbe znotraj samostana v 16. stoletju potem je tale zadeva kot naročena za vas. Pentiment izide na konzoli Nintendo Switch in PlayStation 4 in 5, tam pa se bo rodil že kar danes, 22. februarja.
Skok na tuje platforme bo opravila tudi glasbeno obarvana pretepačina Hi-fi Rush, ki smo ji lani nadeli naslov igre leta 2023. Založnik Bethesda je za te namene spočel krajši zabavni napovednik, za razliko od Pentimenta pa se bo Hi-Fi Rush pojavil samo na konzoli PlayStation 5.
Tretja Microsoftova ekskluziva, ki se bo selila na tuje pašnike je igra Grounded. Tudi to je ustvaril razvijalec Obsidian, gre pa za tretjeosebno preživetveno igro v kateri nastopamo v vlogi pomanjšanih najstnikov, ti pa morajo na domačem dvorišču preživeti nevarnosti v obliki mravelj, pajkov in drugih žuželk, ki nas čakajo znotraj navidez nedolžnega travnika. Grounded je poseben v tem, da ga lahko igramo z drugimi igralci, čisto fajn pa se bomo imeli tudi v samotarski izkušnji, za povrh pa se ne boste samo ukvarjali s preživetvenimi mehanikami, ampak boste lahko tudi spremljali zanimivo zgodbo. Grounded se bo 16. aprila pojavil na konzolah Nintendo Switch in PlayStation 4 ter 5.
Za konec je tu še gusarska avantura Sea of Thieves, ki je preko PC-ja in Xboxa skozi leta nabrala zvesto skupino igralcev, ti pa bodo zdaj dobili nove navdušence nad rumom in papigami na rami, saj bo igra 30. aprila skočila tudi na konzolo PlayStation 5, selitev pa bo podpirala navzkrižno večigralstvo med vsemi platformami.
Včerajšnji dražilnik za film Borderlands ni pokazal veliko, a kratki kadri so namignili, da morda končni izdelek ne bo takšna katastrofa kot pa se je sprva predvidevalo, saj je bil film prvič najavljen leta nazaj, nakar se je zapletel v nekakšen razvojni pekel, kar pri ustvarjanju filmov in iger ni nikoli dobra novica. Zdaj smo dobili prvi pravi napovednik, ki v obseg traja skoraj tri minute in obljube dražilnika so se izpolnile: Borderlands film je videti kot presenetljivo dober in zabaven izdelek.
Režiser Eli Roth, ki mu je zagotovo izdatno pomagal razvijalec Gearbox, je ujel humor Borderlandsa, ki je v filmski obliki celo malce bolj privlačen od tistega iz iger, ki je bil včasih tako zapretiravan, da je postal splošno odbijajoč. Ekipa Vault Hunterjev, ki jo bodo tule sestavljali Lilith (Cate Blanchett), Roland (Kevin Hart), Claptrap (Jack Black) in Tiny Tina (Ariana Greenblatt) se odpravi na lov za skrivnostnim Vaultom, ki v sebi vsebuje nepredstavljive zaklade, a seveda jim pot prekrižajo generični zlobci, ki bogastvo želijo preseliti v svoje grabežljive roke. To je dobra iztočnica za veliko streljanje, dostavljanja frajerskih enovrstičnic in spektakularnih kadrov kot je tisti, kjer posadka z avtom skoči v žrelo neke pošasti in si nato prestreli pot skozi njeno glavo.
Film bo poskušal združiti komedijo in akcijo in vsaj v napovedniku je videti kot da nas čaka dve uri prijetne zabave znotraj kinodvoran, kjer se pač smeješ neumnim zasukom zgodbe in stvari ne jemlješ preveč resno. Tiny Tina je tule videti precej manj noro od tiste, ki smo jo srečali skozi igre in ločeno avanturo Tiny Tina’s Wonderlands, a morda je to dobro, saj bi njeno dvourno kričanje lahko privedlo do tega, da bi namesto smejanja začeli trpeti glavobole.
Film nas bo v kinih pričakal 9. avgusta, res pa bi bil zdaj že čas, da morda Gearbox končno najavi četrti del igričarske franšize.
Razvijalec Aspyr postaja prekaljen maček v žanru predelovanja starejših iger, ki so bile spočete znotraj univerzuma Star Wars. Najprej so se spravili obdelati legendarni igri Knights of the Old Republic 1 in 2, nakar jim je bila celo zaupana polnopravna predelava prvega dela, ki pa je bila očitno za njih prevelik zalogaj, tako da je trenutno stanje tistega projekta nejasno in je bilo bodisi preseljeno k drugemu razvijalcu ali pa naravnost preklicano.
Aspyr se bolje znajde v manjših nalogah, zato so včeraj najavili nov paket predelav imenovan Star Wars: Battlefront Classic Collection, ki bo v moderno obliko spravil dve starejši večigralski streljanki, kar je kot naročeno za vse Vojnozvezdne nostalgike.
Gre za obdelavo originalih Battlefront iger iz 2004 in 2005, medtem ko EA serijo ponovno zagnal leta 2015 in nato spočel še nadaljevanje v 2017, ki je zažigalo internet zaradi svoji požrešnih mikrotransakcij. Kljub ostareli podobi imata originalni igri še danes majhno, a zvesto bazo oboževalcev, ti pa bodo morda zdaj dobili nekaj nove družbe, saj bo Battlefront Classic Collection ti igri prvič pripeljal tudi na konzole PlayStation 4 in 5, Xbox One in Xbox Series X ter Nintendo Switch.
Zbirka teh iger bo izšla tudi na PC-ju, a tam ne bo tako impresivna, saj te igre na Steamu že obstajajo, le da jih je treba pokupiti ločeno. A veterani bodo tudi na tej platformi morda pograbili za svojo kopijo zbirke, saj bo ta vsebovala nekaj nikoli prej videne vsebine kot sta dvojec novih junakov Asajj Ventress in Kit Fisto, čakajo pa jih tudi nove mape, kot so Jabba’s Palace, Bespin: Cloud City, Rhen Var: Harbor, Rhen Var: Citadel in Yavin 4: Arena. Igralni način Hero Assault bo ravno tako razširjen in ga bo zdaj moč igrati na mapah, kjer prej to ni bilo mogoče.
Star Wars: Battlefront Classic Collection bo podpiral večigralstvo med različnimi generacijami konzole iste branže, kar pomeni, da bodo lastniki PlayStation 4 in PlayStation 5 naprav lahko igrali na istih strežnikih, nikjer pa ni omenjeno splošno povezovalno večigralstvo, kjer bi lastniki vseh konzol in PC-ja lahko sodelovali na istih strežnikih.
Zbirka izide 14. marca, na Steamu pa trenutno v prednaročilu stane dobrih 30 €.
Razvijalec FromSoftware je včeraj končno izdal prvi napovednik za težko pričakovani dodatek Shadow of the Erdtree in premiera je doživela resnično neverjetno visoko gledanost. Ob zadnjem mojem štetju je bilo ob premieri prisotno okoli 700k gledalcev, ti pa so nato prisostvovali trem minutam gledanja velikih šefov, ki nam bojo preko vratolomnih potez naganjali strah v kosti, glavno vlogo v štoriji pa bo nosil Messmer the Impaler, nekaj pa bo imela za povedati tudi Miquella.
Po izidu napovednika so se na spletu pojavili tudi zanimivi intervjuji, kjer je na vprašanja medijev odgovarjal sam Hidetaka Miyazaki, šef razvijalca FromSoftware.
V intervjuju za IGN je Hidetaka izdal marsikakšno informacijo, ki iz napovednika ni bila razvita. Priznal je, da bo Shadow of the Erdtreee njihova največja razširitev do sedaj in njegova površina za raziskovanje bo malce večja od pokrajine Limgrave, ki je bila tista prva večja mapa v osnovni kampanji. V dodatku se bomo znašli na povsem novi lokaciji, sam preplet igranja pa bo podoben kot v izvirni kampanja: skočili bomo na konja in zajahali skozi odprti svet, ta pa bo skoraj na vsakem koraku skrival nekaj novega – bodisi slastne zaklade ali pa mini temnice z opcijskimi manjšimi šefi.
Šefetin ne bo manjkalo, saj nas čaka kar 10 večjih nasprotnikov, vsi od teh pa ne bodo nujni za dokončanje zgodbe dodatka. Hidetaka je k temu dodal, da se zaveda želje igralcev po težji vsebini in jasno mu je, da so nekateri pripravljeni ure življenja posvetiti pretepanju kakšnega res zagonetnega šefa. Pri tem je specifično omenil šefinjo Malenio in da nas tudi v tem dodatku čakajo podobni naporni, a na koncu koncev zabavni boji. In da, tudi Shadow of the Erdtree bo vseboval vsaj eno lokacijo s strupenim močvirjem, kar je postal že štempelj razvijalca FromSoftware.
Je pa Hidetaka z informacijami tudi presenetil. V intervjuju je omenil, da bo Shadow of the Erdtree edini dodatek za igro Elden Ring in da trenutno nimajo načrtov za izdelavo novih DLC-jev ali pa nadaljevanja. To me je presenetilo, saj sem po ogromnem uspehu Elden Ringa predvideval, da se je razvijalec hitro vrgel v izdelavo nadaljevanja, vendar pa temu očitno ni tako. Hidetaka sicer pravi, da to ne pomeni, da Elden Ring nikoli več ne bo dobil nove vsebine, a če bo ta kdaj prišla jo verjetno lahko pričakujemo šele z naslednjo generacijo konzol.
V intervjuju za spletno stran Eurogamer se je Hidetaka dotaknil tudi igre Bloodborne. Na vprašanje o morebiti predelavi te igre kakšnega resnejšega odgovora ni podal, saj je samo omenil, da je vesel odziva oboževalcev nad to igro in da jo tudi FromSoftware močno ceni, vendar pa kakšnih planov o predelavi in nadaljevanju ni potrdil, a je prepričan, da Bloodborne še ni rekel zadnje in ga bomo morda enkrat ugledali na konzoli PlayStation 6.
Dodatek Shadow of the Erdtree izide 21. junija, igra pa je brž po objavi napovednika prešla tudi v prednaročilo. Na Steamu bo treba za dodatek odšteti 40 €, na voljo pa so tudi zbirateljske verzije igre, kjer se boste za 250 € na mizi lahko pozabavali s 46 cm visokim kipcem Messmer The Impalerja.
Veččlanska družina, širni nasmehi, urejena hiša – vse to so tipični kadri srečne družine, ki jo svetu še kako rade razkazujejo YouTuberke za katere se je oprijel vzdevek “momfluencers” ali po naše: mami blogerke. Gre za kanale, ki jih najdemo preko vseh najbolj popularnih družabnih omrežij, v njih pa gledalci spremljajo običajno življenje družin, zraven pa lahko mimogrede poberejo še kak koristen nasvet, ki ga lahko nato uporabijo pri vodenju lastnega življenja.
Včasih pa vse ni tako rožnato kot pa je videti na kameri in najbolj slaven primer lažne farse srečnega življenja je primer YouTuberke Ruby Franke, ki je na svojem YouTube kanalu 8 Passengers držala več kot 2 milijona naročnikov in si med tem časom nabrala milijone ogledov, lepo pa se je odebelil tudi njen bančni račun. Kanal 8 Passengers je kazal vsakdanje življenje nje, njenega moža Kevina in šestih otrok, a gledalci so sčasoma opazili znake, da v njihovem domu ni vse tako kot bi moralo biti. Ruby je na svojem kanalu večkrat omenila svoja pravila glede discipliniranja svojih otrok, ki so se nekaterim zdele naravnost krute.
Gledalci so zaradi tega večkrat kontaktirali center za socialno delo in policijo, a ta ni ob obisku doma YouTuberke našla ničesar takšnega kar bi zahtevalo večji vpogled v dogajanje znotraj družine. Zaradi vseh teh kontroverzij je njen kanal začel upadati v popularnosti in je bil leta 2022 zaradi vseh pritožb tudi izbrisan, Ruby pa se je takrat ločila od svojega moža in stopila v poslovno partnerstvo Jodi Hildebrandt, z njo pa sta skupaj delali na novem kanalu ConneXions Classroom.
Vplivniška pravljica je svoj tragičen konec doživela avgusta 2023, ko so se pokazale resnične grozote, ki so se izvajale za zaprtimi vrati družine Franke. Iz doma je namreč pobegnil 12-letni sin, ki se je po pomoč zatekel k sosedu, ta pa je brž zavrtel številko 911 in reševalcem po telefonu zaupal, da je mali Russell popolnoma izstradan in da je več kot očitno utrpel neke poškodbe. Policija je nato obiskala njen dom in znotraj našla enako izstradano hčerko, nakar je končno aretirala Ruby, za rešetkami pa je pristala tudi njena poslovna partnerka Jodi.
Ruby Franke je po več mesecih s tožilstvom dosegla dogovor v katerem je prevzela krivdo za štiri tožbe, pogoj pa je bil tudi to, da prizna kaj točno se je dogajalo za zaprtimi vrati njenega doma. Stvari so bile naravnost grozljive: med majem in avgustom leta 2023 so njeni otroci prestali pravi pekel, saj jih je Ruby dobesedno mučila. Kazni so bile različne in so bile sestavljene iz večurnega dela na soncu, kjer otrok ni dobil kapljice vode, bosa hoja po vročih tleh, ki so rezultirale v žuljih in opeklinah, držanje glave pod vodo, brcanje in razne druga fizična nasilja. Russell je bil večkrat privezan za stol, medtem ko so mu roke navzdol držale uteži, vse poškodbe pa so bile zdravljene z domačimi zdravili med katerimi so se znašle tudi posebnosti kot je vtiranje popra v odprto rano. Rudy je otrokom govorila, da so obsedeni s hudičem in da so kaznovani zaradi tega, ker jih ima rada.
Sojenje tem grozovitim dejanjem je bilo zaključeno včeraj v Utahu in sodnik do obeh žensk ni pokazal usmiljenja. Tako Ruby kot njena partnerka sta bili spoznani za štiri obtožnice, vsaka od teh pa nosi od ene do petnajst let zaporne kazni. Judi je bila ravno tako spoznana za krivo, saj je preko objav na družabnih omrežij postalo jasno, da se je nahajala v hiši ravno takrat, ko se je izvajalo to mučenje otrok, Ruby pa je v svojem priznanju povedala, da je kazni včasih delila ona, včasih pa Judi. Obe bosta tako v zaporu preživeli vsaj štiri leta, a kazen bo izrečena na prihodnjem sodniškem zmenku.
Kevin, bivši mož Rudy, je bil spoznan za nedolžnega, saj sam pravi, da z družino ni imel kontaktov 13 mesecev in da ni imel pojma, kaj se je med tem časom tam dogajalo. Sodišče je prosil, da naj obema ženska naloži maksimalno zaporno kazen, čeprav marsikdo ne verjame, da je tako nedolžen kot se zdaj poskuša predstaviti javnosti. Med drugim se je pritožil, da ne bi smel sam plačevati za psihološko zdravljenje lastnih otrok.
Zgodba je veliko globlja kot pa sem jo opisal v temle članku in dogajanje do sedaj res dobro povzame YouTube kanal Law&Crime, ki sem ga pripel v zgornjih oknih.
Se spomnite tistih govoric, da bo morda Shadow of the Erdtree, na sploh prvi dodatek za igro Elden Ring, izšel morda že enkrat februarja letos? Stvar je bila videti kot čista izmišljotina, a razvijalec FromSoftware je včeraj vse presenetil, ko je najavil, da bomo že danes dobili čisto prvi napovednik za enega od najbolj pričakovanih razširitev zadnjih dveh let.
Video bo dolg tri minute, kar je dovolj časa, da ne bomo gledali samo neke daljše vmesne sekvence, ampak bomo dobili vpogled tudi v igralne elemente. Vse od uradne najave razširitve je bil internet poln teorij, kam nas bo Shadow of the Erdtree preselil in kdo bo v njem igral glavno vlogo. Te teorije bodo danes končno zavržene ali pa se bodo izkazale za resnične, kar bo oboževalcem ne samo te igre, ampak tudi soulsbourne žanra na sploh, lepo popestrilo začetek leta 2024.
Napovednik nas zna celo razveseliti z datumom izida, tisti največji optimisti pa upajo, da bo šel FromSoftware po poti razvijalca Tango Gameworks, ki je svoj zadnji naslov Hi-Fi Rush napovedal in nato izdal na isti dan. V primeru dodatka Shadow of the Erdtree se to verjetno ne bo zgodilo, saj bo založnik Bandai Namco verjetno vendarle želel narediti vsaj nekaj predhodne oglaševalske kampanje. Yasuhiro Kitao, ki pri dodatku dela kot producent, je decembra izjavil, da je dodatek še daleč stran, a kdo ve: morda se v japonskih razvojnih ciklih čas vrti hitreje, zato se zna tudi Shadow of the Erdtree roditi že to pomlad.
Na vsa vprašanja bomo dobili odgovore danes, 22. februarja ob 16.00, ko se bo premiera zavrtela na zgornjem vdelanem YouTube oknu.
