Po zelo razgibanem letu 2023, ki je praktično vsak mesec na nas odvrgel kakšno kvalitetno igričarsko zabavo, se je vsa ta norija v decembru malce umirila, zato so igralci začeli iskati kakšne starejše igre, ki so jih morda v preteklosti spregledali, zdaj pa so si za njih končno izborili nekaj časa in denarničnega proračuna.
V tem pogledu je največ pridobila igra Monster Hunter: World, ki je izšla leta 2018 in po novem si moram zapomniti, da zdaj leta odštevamo od 2024, tako da jih World šteje že 6 let. Takrat je bil to nov naslov znotraj izjemno spoštovane serije Monster Hunter in ob izidu je založnik Capcom vsekakor pokril stroške razvoja, saj je igro ob izidu na Steamu igralo več kot 330.000 igralcev, v vseh teh letih od izida pa število istočasnih igralcev nikoli ni padlo pod 25k. Ta številka je začela v decembru skokovito naraščati in je 2. januarja skočila na več kot 138.000 istočasnih igralcev.
Kaj je torej razlog za nenadni porast igralne baze? No, številke so začele naraščati ob začetku decembra, takrat pa je Capcom prvič najavil polnopravno nadaljevanje Monster Hunter Wilds, kar zagotovo veterane spodbudilo, da se zopet vrnejo k svoji stari ljubezni, napovednik pa je morda zbudil zanimanje tudi pri svežih igralcih, ki se nikoli prej niso srečali z lovom ogromnih fantazijskih pošasti, ki se jih lotimo z meči, ki so lahko večji od našega glavnega junaka.
Zanimanje za igro je vzpodbudila tudi Steamova razprodaja, ki osnovno igro zniža za -67% na vsega 9,89 €, za Iceborne Master Edition, ki vsebuje tudi dodatek Iceborne, pa je treba primakniti 19,79 €.
Tretji razlog pa prihaja iz strani popularnega Twitch streamerja Asmongolda, ki je sicer znan po neutrudnem preigravanju World of Warcrafta, a se je tip v zadnjih letih lotil tudi drugih naslovov – predvsem je postal zaljubljenec v “soulsborne” in “soulslike” žanre, zdaj pa se je lotil tudi preigravanja Monster Hunterja. Ko se Asmongold oprime nove igre je to za njegove sledilce velik dogodek, saj velikokrat iger ne dokonča, a za Monster Hunter: World je že spočel tri daljše prenose v živo, kar zna pomeniti, da bo kampanjo celo dokončal in se morda nato lotil še preigravanja iger Monster Hunter Rise.
Rise je malce novejša igra, saj je na Steam prispela lani, vendar pa je to bila zgolj predelava igre iz konzole Nintendo Switch, zato grafično ni tako impresivna kot Worlds, a vseeno ponuja desetine, če ne stotin ur zabave, na Steamu pa je znižana na 15,99 €.
Leto 2023 je bilo eno najbolj rodovitnih kar jih pomnim in dobili smo cel kup kvalitetnih iger iz strani večjih in manjših založnikov, ki so se, še posebej v oktobru in novembru, vse borile za dragoceno pozornost igralcev, ki pa ni neskončna.
Poleg kvalitetnih naslovov pa smo dobili tudi nekaj takšnih, ki niso izpolnili svojega potenciala oziroma niso dostavili vsega tistega, kar so nam razvijalci prej obljubljali v napovednikih. To niso slabe ali zanič igre, saj bi se na takšni lestvici letos za svojo krono borile igre kot so The Walking Dead: Destinies, Skull Island: Rise of Kong in The Lord of the Rings Gollum, ampak naslovi, ki so nam zlomili srca in nas pustili nepotešene in preprosto niso dosegli svojega potenciala.
Skupno gledano pa je večini teh iger še vedno pametno ponuditi priložnost za preigravanje, saj vas znajo na koncu kljub svojim minusom navdušiti, le pazite se, da za njih ne odštejete ravno polne cene.
5. Forspoken
Prvo negativno presenečenje letošnjika se je pripetilo že januarja, saj je založnik Square Enix takrat v obstoj poslal igro Forspoken. Založnika je sicer treba pohvaliti, da si je sploh upal zagnati povsem svežo franšizo v letu, kjer se je večina založnikov zanašala na predelave in nadaljevanja, a žal razvijalska ekipa Luminous Productions niti ni dobro vedela, kaj naj bi ta igra na koncu sploh bila.
Tako smo dobili zmedeno pripoved o punci Frey, ki se teleportira v magični svet in tam postane mogočna bojevnica, ki poskuša pomagati zatiranemu prebivalstvu, nakar skačemo po odprtem svetu in opravljamo ponavljajoče se naloge in poslušamo besedičenje magične zapestnice, ki nikakor noče utihniti. K splošnemu vtisu ne pomaga niti cringe humor, zaradi katerega igralec večkrat zavije z očmi in na splošno je to igra, ki je postavljena v odprti svet in ne dostavi ničesar res novega. Boj je sicer mestoma bil napet in hitro tekanje zna biti celo zabavno, vendar pa Luminous Productions vsega skupaj ni znal povezati v neko res zabavno celoto.
Igra je ob izidu imela tudi ogromne težave z optimizacijo in se je grdo zatikala kljub temu, da grafična podoba ni bila nič preveč posebnega. Zadnji žebelj v krsto je bila cena: Forspoken na Steamu zase zahteva kar 80 €, kar je naravnost komična cifra glede na to, kaj za njo dobimo.
4.Cities Skylines 2
Da bo imel Cities Skylines 2, nadaljevanje ene od najbolj popularnih graditeljskih strategij, velike težave, je bilo znano še preden je igra sploh izšla na digitalnih servisih. Razvijalec Colossal Order je namreč predhodno sporočil, da jim med razvojem ni uspelo doseči dovolj dobre optimizacije, ki so jo želeli ampak da igre ne nameravajo zamakniti ker… No, v bistvu niti niso imeli nekega dobrega razloga, saj je vsem jasno, da je igra izšla zato, da bi lahko začeli od nje služiti, s popravki pa se bodo nato ukvarjali naknadno.
A da bo stvar tako slabo delovala, da je ne bo mogel pri spodobnih sličicah na sekundo poganjati niti RTX 4090 ni pričakoval nihče. Večje ko postaja tvoje mesto, kar je nekako tudi smisel takšnih iger, večji je padec sličic na sekundo in čeprav so si kritiki enotni, da je samo igranje dokaj zabavno, vse to pokvari zanič optimizacija ter poplava večjih in manjših hroščev, zaradi katerih igra preprosto ne deluje tako kot bi morala.
Cities Skylines 2 je v bistvu igra, ki je še Early Accessu, a se prodaja kot končna izdaja. Razvijalec sicer pravi, da ne bo počival, dokler ne popravi optimizacije, a še pri tej targetirajo stabilnih 30 sličic na sekundo in ne 60, kakor je pri PC-jih že dolgo navada. Digitalnim arhitektom se tako splača še počakati kakšnega pol leta in morda se bodo do takrat izničili tisti največji hrošči, takrat pa zna upasti tudi cena, razvijalec pa bo uvedel še podporo za izdelavo modov, ki trenutno manjka in je bila velik del originala.
3.Immortals of Aveum
Založnik EA je letos izdal dve povsem novi franšizi in obe sta bili tako hitro pozabljivi, da sem se nanju spomnil šele ob ustvarjanju te lestvice. Prva od teh iger je bila Wild Hearts in naj bi bila neka konkurenca franšizi Monster Hunter, še bolj pa je bil zmeden Immortals of Aveum, ki mi je čudno deloval že v napovednikih.
Immortals of Aveum nam predstavi bojevnika Jaka, ki je pravi posebnež, saj ta nima samo velikih mišic ampak je natreniran tudi v magiji. Igra nam tako predstavi pošiljanje magičnih izstrelkov iz prvoosebne perspektive, česar pri videoigrah ne vidimo ravno pogosto. Problem je, da to magično streljanje ni nič kaj preveč drugačno od običajnih prvoosebnih streljank. Na splošno je tole dokaj povprečen, če ne mestoma že kar generičen naslov, ki je bil tudi hitro pozabljiv. Razvijalcu je spodletelo pri tempiranju dogodkov znotraj štorije, nadgradnje lika pa celokupno niso res spremenile poteka igranja.
Tudi založnik EA očitno v tem naslovu ni uvidel nekega velikega potenciala, tako da je oglaševalsko kampanjo hitro ugasnil in sumimo, da o Immortals of Aveum in hkrati igri Wild Hearts ne bomo slišali nikoli več.
2.Atlas Fallen
Atlas Fallen je še en naslov pri katerem je imel razvijalec na začetku neko vizijo, a nato okoli nje ni znal zgraditi privlačne igre. V tem primeru je bila ta vizija ogromen peščen svet, ki bi ga igralec lahko hitro prečkal preko frajerskega surfanja skozi pesek, da pa bi vse skupaj imelo nek smisel pa niti ni tako pomembno.
To je v bistvu tudi vse kar igra ponuja, saj je bojevanje proti pošastim ponavljajoče se in dolgočasno, velikokrat pa se kot igralec zalotiš, da samo prožiš specialke in upaš na najboljše. Da je boj tako reven je tu še posebej veliko presenečenje, saj za igro stoji razvijalec Deck13, ki je preko iger The Surge 1 in 2 dodobra dodelal bojevalne “soulslike” mehanike in se nato začel izboljševati tudi na področju oblikovanja stopenj, nakar je v Atlas Fallen vse to zavrgel in izdelal hitro pozabljiv odprt svet, ki ima komaj kaj zgodbe in praktično povsem mrtvo okolico, kjer vas vsake toliko napade neka peščena glista.
Upamo, da se Deck13 vrne k svojim koreninam in opusti svet igre Atlas Fallen, ki je tako nezanimiv, da mu ni rešitve niti v kakšnem nadaljevanju, čeprav po eni strani upamo, da vseeno obdržijo tehniko surfanja po pesku, saj je bila ta ena redkih izjem tega naslova in si zasluži poustvaritev tudi v kakšnem njihovem bodočem projektu.
1.Redfall
Moje osebno največje razočaranje je igra studia, ki sem ga v preteklih letih štel med najbolj spoštovana imena. Razvijalec Arkane se je v preteklosti podpisal pod legendarne naslove tipa Dishonored in Prey, a ker se te igre niso dovolj dobro prodale mu je Bethesda naložila izdelavo skupinske prvoosebne streljanke Redfall, saj je vedno dobra ideja ukazati studiu, ki je znan po bogatih enoigralskih izkušnjah, da opusti vse po čemur je znan in se osredotoči na nekaj, česar prej nikoli ni izdelal.
Rezultat je bil pričakovan še preden je igra izšla in čeprav je Redfall vseboval zanimivo premiso mesteca, ki je bil zmrznjen v času in so ga povsod naselili vampirji, je izvedba bila podpovprečna, več kot jasno pa je razvijalcu tudi zmanjkalo časa, da bi ustvaril vse tisto kar si je na začetku začrtal.
Redfall je ena od najbolj boleče se ponavljajočih izkušenj zadnjih nekaj let, ki jo je na začetku kazila tudi ogromna zalega hroščev. Vse v tej igri je dolgočasno: od streljanja, opravljanja stranskih in glavnih nalog do gledanja vmesnih sekvenc, kjer je zmanjkalo proračuna za animacijo tako da gledamo samo Powerpoint prezentacije. Potem je tu do konca zabita umetna inteligenca nasprotnikov, kjer ti edino nevarnost predstavljajo vampirji in še to samo takrat, ko se na vas spravi vsaj pet njih in ste stisnjeni v kot, saj jim drugače nepreplezljivo oviro predstavljajo že opuščeni avtomobili sredi ceste, ki jih ne znajo preplezati.
Če držijo govorice potem Redfalla ni želel izdelati niti Arkane, saj je bil v kodiranje prisiljen iz strani založnika in stavimo, da je ravno ta naslov razlog, da se je zdaj Microsoft končno bolj vmešal v izdelavo naslovov izpod založnika Bethesda in samo upamo, da to pomeni, da bo Arkane lahko zopet počel vse tisto zaradi česar se je igričarski publiki priljubil že več kot 20 let nazaj.
Epic Games ni edini, ki te dni tala brezplačnice vsakemu, ki se mu da klikniti na njihovo trgovino, saj je nekaj darežljivosti zašlo tudi na stran trgovine Amazon. Ta že dolgo igralcem nudi opcijsko naročnino Prime Gaming, ki se lepo poveže z njihovim servisom Twitch, zvesti naročniki pa lahko mesečno pridobijo nekaj iger, ki so velikokrat indie naslovi, a vsake toliko v ponudbo zaide tudi kakšen visokoproračunski naslov.
V mesecu decembra je takšna igra postala Deathloop, ki jo je razvijalec Arkane spočel leta 2021 in z igro takrat požel visoke ocene, saj nam je dostavil zanimivo prvoosebno akcijado, kjer se je treba poigrati z vrtenjem časa in na ta način naenkrat izničiti vrsto šefov, saj je to edini način za prekinitev časovne nitke. Deathloop ponudi adrenalinsko akcijo, odlično sestavljene stopnje in res dobro glasovno podajanje, vse skupaj začini še z večigralstvom, ki je ustvarjeno tako, da vam lahko igranje enoigralske kampanje kadarkoli brutalno zaključi nek tuj igralec iz mesa in krvi.
Deathloop si lahko brezplačno pridobite tako, da obiščete uradno stran servisa Prime Gaming in tam preprosto kliknete na izbrano igro. Seveda je ponudba na voljo samo tistim, ki si trenutno lastite aktivno Prime Gaming naročnino, a akcijo lahko izrabite tudi tisti, ki se naročite na brezplačni enomesečni preizkus – le ne pozabite zadevo preklicati, saj boste drugače naslednji mesec morali odšteti 8,99 €.
Za razliko od podobnih servisov tipa PlayStation Plus Extra boste tule Deathloop igrali tudi če vam vmes poteče naročnina. Prime Gaming vam namreč pošlje kodo igre, ki jo nato aktivirate znotraj trgovine Epic Games Store, tam pa jo nato lahko igrate kadarkoli hočete, pa četudi vmes prekličete naročnino na Prime Gaming.
Prvotni namen pretočnih servisov je bila ločitev od kabelske televizije, ki je gledalca rada preplavila s celim kupom nadležnih oglasov, ki jih je bilo pač treba trpeti, saj druge opcije gledanja včasih ni bilo. To je bila tista največja privlačnost Netflixa, ki jo je ta dolgo ponujal, a nato so se na trg pretočnih servisov začeli riniti vsi, dobički so upadli in zato so zdaj vsi ti največji igralci začeli v svojo ponudbe riniti tudi oglase.
To se bo zgodilo tudi za Amazonov lastni servis Prime Video, ki je že dolgo prisoten tudi v Sloveniji, a bo z začetkom naslednjega leta začel zlagoma spreminjati svojo finančno politiko. Spremembe se bodo najprej zgodile v ZDA, kjer trenutno naročniki plačujejo 14,99 $ dolarja mesečno in ta cena bo ostala nespremenjena, vendar pa bo od 29. januarja 2024 ob njej treba trpeti oglase.
Amazon je svojo novo ponudbo oznanil v e-mailu, ki ga je poslal vsem svojim naročnikom in v njem dodal, da bo sama ponudba ostala nespremenjena, tako da bodo naročniki še vedno lahko dostopali do enake vsebine kot prej, a da bodo to pač zdaj prekinjale reklame, ki pa bodo manj vsiljive kot pri drugih ponudnikih. Brez skrbi: še vedno lahko uživate v Prime Video vsebini, brez da bi za to morali trpeti oglase, a za takšen privilegij bo seveda potrebno doplačilo: Američani bodo za enako izkušnjo kot v 2023 morali v 2024 primakniti še ekstra 2,99 dolarja, kar posledično mesečni izdatek nato približa 19 $.
Kot rečeno, spremembe glede cene se bodo najprej zgodile v ZDA, a v začetku 2024 prihajajo tudi v države kot so Kanada, Nemčija in Združeno kraljestvo, temu pa bodo nato sledile Francija, Italija, Španija, Mehika in Avstralija. Slovenija med temi državami še ni bila omenjena, a očitno je, da želi Amazon te cene hitro razširiti po celem svetu, zato ne bi bili preveč presenečeni, če bo nova cenovna politika še pred pomladjo 2024 začela veljati tudi pri nas.
Več o spremenjenih cenah si lahko preberete na Amazonovem uradnem blogu.
Na slovenski sceni vplivnežev se je pripetila nova drama, za katero sem v bistvu izvedel preko aplikacije Threads, kar je dober pokazatelj, da je ta stvar dejansko dosegla svojo misijo, kjer se uporabniki med sabo dejansko pogovarjajo in delijo mnenja, namesto da bi samo lepili zgodbice iz svojih perfektno obarvanih življenj.
Tokratna drama se tiče Nine Gaspari, ki ima seznam poklicev dolg kot Daenerys iz Igre prestolov: vplivnica, podjetnica, podkasterka in zdaj po novem tudi avtorica knjige Lovim svoje ravnotežje. Knjiga je nekakšen vodič po življenju, kjer Nina strokovna spoznanja prepleta s svojimi lastnimi izkušnjami in vas s tem spodbuja pri iskanju svoje poti skozi obstoj, zraven pa podeli še nasvete glede upravljanja svojih lastnih čustev in kako si zapostaviti zdrave rutine.
Takšna dela nekateri izjemno cenijo, a jih osebno ne prenesem, saj jih postavljam ob bok “trenerjem življenja”, ki so mnenja, da se da vse probleme v življenju rešiti z obiskom fitnesa in globokim dihanjem. V bistvu se ob teh knjigah spomnim šale iz serije Family Guy, kjer se Brian spravi pisati takšno knjigo, a se mu ravno ne da preveč delati, zato v knjigi pusti kup praznih listov, ki jih mora zapolniti sam bralec. In da, tudi te prazne strani najdemo v knjigi Lovim svoje ravnotežje.
A to ni glavni problem tega dela, saj so nekateri bralci pri listanju hitro dobili občutek deja-vu že videnega. In ta šesti čut jih ni varal, saj spletna stran Delo poroča, da je poglavje knjige Strah zgolj dobesedni prevod poglavja Fear iz knjige Zdravljenje skozi besede, ki jo je spisala kanadska pisateljica Rupi Kaur. Hkrati naj bi bil tudi uvod knjige je v petih točkah kopiran od kanadskega dela, zaradi česar je bila Nina hitro obtožena plagiatorstva.
Avtorica se je na obtožbe odzvala in na X-u zapisala, da je vse skupaj posledica napačnega navajanja virov in da bodo naslednji izvodi knjige, ki sicer na uradni strani stane 44 €, ustrezno označeni. Vendar pa ta izgovor tule drži bolj malo vode, saj v bistvu težko verjamemo, da je nekdo povsem spregledal dobesedno kopiranje celega poglavja knjige in nam niti ni jasno, kako bo zdaj to popravljeno.
No, urednik bil lahko pri poglavju napisal, da je celotno besedilo prevzeto od drugje, a potem se človek vpraša, v čem je sploh smisel pisanja knjige in zakaj se ni avtorica zgolj lotila uradnega prevoda kanadskega dela? Namen takšnih knjig bi morala biti osebna izpoved avtorja in njegovi nasveti, saj je bralec stvar nenazadnje tudi kupil: nasveti tistega, ki ga slediš in po katerem se morda nekdo tudi zgleduje, ne pa povzemanje misli nekoga za katerega bralec sploh ni vedel, da obstaja.
Skratka, okoli domnevnega plagiatorstva se je razvila cela drama in nekateri celo zahtevajo umik knjige iz prodaje. Delo v svojem članku navaja, da bi avtorico lahko doletela tudi kazenska ovadba, kot se je to zgodilo leta 2017, ko je moral Boris Kobal zaradi plagiatorstva dela “La prova generale” plačati 54.000 evrov kazni, za povrh pa je dobil še 15 mesecev pogojne kazni.
Tudi vi ste, gospa Nina. V srednjem veku so veliko prepisovali knjige…
Kako se bo razpletel primer Nine za zdaj še ni jasno, a glede na njen nedavni zapis na X-u, se avtorica bolj ukvarja s svojo jezo nad novinarji spletne strani Delo kot pa da bi se konkretno lotila rešitve problema.
Izkoriščanje umetne inteligence za ustvarjanje promocijskih slik je vroča tema in morda je takšno početje upravičeno za neka manjša podjetja ali pa dogodke, ki preprosto nimajo denarcev, da bi za takšne stvaritve plačali prave umetnike. Vendar pa stvar postane neupravičena, ko se je začnejo posluževati večja imena, ki imajo pod palcem zagotovo dovolj cekina, da bi nekoga najele za ustvarjanje promocijskih slik, a raje zaženejo DALL-E, saj tako prihranijo tistih nekaj evrov, vendar pa si nato v zameno nakopljejo zvrhan kupček slabe volje splošne javnosti.
Pri takšnem početju je bil nedolgo nazaj zasačen Ubisoft, po njegovih stopinjah pa je šel tudi Microsoft, ki je na svojem X profilu ID@Xbox podelil sliko, ki bi morala proslavljati neodvisne ustvarjalce, zraven pa pripisal vprašanje glede najljubšega indie naslova svojih sledilcev.
Pozorne oči njegovih sledilcev pa so brž opazile določene nepravilnosti pri pripeti sliki. Na prvi pogled ta ni videti nič kaj preveč posebnega, a če stvar pogledamo od blizu lahko naletimo na tipične nepravilnosti umetne inteligence, saj ta pri svojih stvaritvah še vedno doda kup bizarnih podrobnosti. Te so na zgornji sliki opazne že od daleč: otroci na sankah držijo neke vrvi, ki ne peljejo nikamor, nekdo iz strani v sneg moli ribiško palico, desna punčka ima obraz izmaličen kot tisti ubožci, ki so v filmu Krog obsojeni na smrt, možakar, ki pa sedi na črki D in v roki drži kontroler pa sploh nima zgornje ustnice.
Na zgornji X račun se je seveda hitro usul plaz negativnih kritik in Microsoft je hitro uklonil pritisku in zadevo pobrisal, vendar pa je bila škoda že storjena. V tem primeru je vse skupaj dokaj hinavsko: objava bi morala promovirati neodvisni duh ustvarjalcev indie iger, a slika je bila ustvarjena preko umetne inteligence, a ta je v bistvu največji sovražnik samostojnih umetnikov in je ravno pri tej objavi kruh iz ust izmaknila nekemu umetniku, ki bi moral biti drugače za takšno stvaritev plačan.
Iger, ki znajo zabavati tako izkušene kot tudi manj izkušene igralce, ni na pretek, še posebej ne takšnih, ki bi bile ob tem tudi kvalitetne. Igričarskim veteranom bi se morda zdelo čudno, da bi nek igralec lahko imel težave pri preigravanju naslovov kot so Zelda: Breath of the Wild ali pa kateregakoli od Assassin’s Creedov, a ob tem ne upoštevajo, da se nekateri z igrami srečajo prvič in jim predstavlja težavo že orientacija po prostoru.
Vaja sicer iz vsakega naredi mojstra, vendar pa je treba frišne špilavce v interaktivno uvesti postopoma in za takšne namene je ena od bolj priporočljivih iger Cat Quest. Gre za dokaj preprost naslov, kjer se preizkusimo v vlogi mačjega junaka, tega pa nato iz zgoraj gledanega pogleda sprehajamo po preprosti okolici in se v slogu Diabla preizkusimo v pretepanju preprostih sovragov, zraven pa še nabiramo zaklade, si nadgrajujemo mačje sposobnosti in vsake toliko nase poveznemo tudi kakšen nov košček oklepa.
Boj je preprost, a vseeno privlačen, pri naših bojih sposobnostih pa nam prav pride tudi hitri preval, ki nas na eleganten način oddalji od nasprotnika in njegovih zlobnih krempljev. Cat Quest je tako idealen za mlajše in manj izkušene igralce, tem pa lahko kot starš pomagamo preko vgrajenega sodelovalnega načina, tako da se lahko skozi kampanjo sprehodita dva mačkona.
Cat Quest navadno znotraj Epic Games Store trgovine stane 11,69 €, trenutno pa ga lahko prevzamete brezplačno in to vse do danes, 29. decembra, ko se ob 17.00 ponudba zamenja za nekaj drugega.
Cat Quest je leta 2018 dobil nadaljevanje Cat Quest II: The Lupus Empire, v 2024 pa naj bi dobili še tretji del Cat Quest: Pirates of the Purribean.
Zimska razprodaja na Steamu je zdaj v polnem teku in znižanih je toliko naslovov, da se človek včasih kar malce težko znajde, nakar med popusti nenadoma naleti na takšno znižanje, da mora zadevo enostavno prenesti v svojo košarico.
Enega od največjih popustov trenutno drži igra Star Wars: Squadrons iz leta 2020, ki nas postavi v vlogo letečega lovca X-Winga, znotraj morda malce prekratke kampanje pa lahko skočite tudi v kabino Tie Fighterja. Pri obeh letečnežih boste počeli isto: veliko streljali z raznobarvnimi laserji, se izogibali smrtonosnim žarkom nasprotnika in na splošno poskušali ob vratolomnih potezah obdržati kosilo na dnu želodca.
Zraven boste lahko spremljali tudi zanimivo zgodbo, ki se odvija neposredno po zaključku filma Vrnitev jedija, v tistem pa je Luke skupaj z drugimi junaki uporništva izničil že drugo Zvezdo smrti, kar pomeni, da je celoten Imperij v razsulu in to je odličen povod za vsemirske bitke, kjer vsak strelja na vsakega in nikomur v bistvu ni jasno, kdo bo zdaj prevzel vajeti zlobnega imperija.
Star Wars: Squadrons poleg kampanje ponuja tudi večigralske bitke in tam lahko resnično podoživite masivne spopade med X-Wingi in Tie Fighterji. Tisti najbolj prevzetni si boste na mizo poveznili kakšno napredno letalno palico, nakar si lahko čez oči še poveznete uradno podprt VR igralni način, tako da stopnja imerzije res lahko skoči na naslednjo stopnjo.
Squadrons je trenutno na Steamu znižan za kar -95 %, kar končno ceno poseka na samo 2 €, ta popust pa se bo iztekel 4. januarja 2024.
Mlajši igralci poznajo bradatega Kratosa in njegovo potovanje skozi rebra in čreva bogov samo iz novejšega dvojca iger God of War (2018) in njegovega nadaljevanja Ragnarok iz 2022 in se morda sploh ne zavedajo, da smo pred tem dobili še cel kup predhodnih iger, ki pa so bile dostopne samo na konzolah prejšnje generacije.
To v bistvu niti ni nek velik problem, saj imata novejši igri zgolj bolj ohlapno navezo na pretekle avanture Kratosa, tako da poznavanje njegove preteklosti niti ni nujno za uživanje aktualne zgodbe. Vendar pa obstajajo igralci, ki še danes radi poprimejo za starejše igre: prvi God of War je izšel leta 2005 in se igra povsem drugače od aktualnih poglavij, saj so to akcijske pretepačine, kjer moramo poraziti horde in horde mitoloških pošasti antične Grčije.
Eden takšnih nostalgikov je Nick Baker iz YouTube kanala XboxEra, ta pa je v nedavnem podcastu povedal, da je svojo ljubezen do originalne trilogije izrazil nekemu prijatelju, ta pa je nad to izpovedjo hitro postal navdušen in je Nicku namignil, da bi znala originalna trilogija doživeti predelavo za novejše konzole.
Nick ni želel povedati, kdo točno je ta njegov prijatelj, a očitno lahko iz tega izhajamo, da je ta zaposlen v studiu Santa Monica Studio, ki že od samega začetka skrbi za franšizo God of War. Ravno tako ni jasno, ali bodo to takšne prave predelave, ki bi vse igre spravile v novejše pogone ali pa se gre samo za manjše nadgradnje, ki bi omogočale preigravanje na konzoli PlayStation 5. Nick sicer ne verjame, da bodo takšne predelave deležni tudi drugi samostojni deli, kot so Chains of Olympus, Ghost of Sparta in Ascension.
Prvi dve God of War igri lahko sicer tehnično že igramo na konzoli PlayStation 5, a samo preko naročnine PlayStation Plus Premium, ki nam omogoči pretočno igranje teh iger, ob tem pa je treba trpeti obupno ločljivost. Tretji del je bil spočet za konzolo PlayStation 3 in ga tako lahko tudi na aktualni konzoli, a v bistvu jo najbolje odnesemo, če vse te zadeve zaženemo preko emulatorjev na PC-ju, ki omogočijo višje ločljivosti in sličice na sekundo.
Ob tej govorici je treba dodati, da tale Nick ni ravno zanesljiv vir informacij in o tej govorici v bistvu niti ne bi pisali, če nam namiga na prejšnjo trilogijo iger pred kratkim dal tudi sam razvijalec Santa Monica Studio. Ta je nedavno za igro God of War Ragnarok izdal brezplačni DLC Valhalla, v njem pa se Kratos sreča tudi s svojo preteklostjo. Nam je morda preko te vsebine razvijalec namignil, da zna olepšati tudi pretekle igre? Kdo bi vedel, a jasno je, da ima Sony zelo rad predelave in bi lahko nekaj te ljubezni namenil tudi svoji nekdaj najbolj slavni seriji PlayStation iger.
Gledanje dvojca filmov Sam doma je vsaj v našem domu postala vsakoletna tradicija, ki jo osebno izvajam že od mladih let. Predvsem prvi film sem si ogledal že neštetokrat in zanimivo je videti, kako se je moje dojemanje filma spremenilo skozi leta. Kot mulo sem bil očaran nad magično pripovedjo fanta, ki je ostal sam in se je lahko samo preko svoje iznajdljivosti rešil izpod krempljev “Mokrih banditov”, zraven pa sem še pokal po šivih zaradi neverjetne fizične komedije igralca Daniela Sterna, ki me zna nasmejati še danes.
Kot odrasel pa sem se ob gledanju filma začel spraševati druge stvari, kot so kako presneto si je lahko družina McCalister lahko privoščila tako veliko hišo in za povrh še potovanje v Francijo in to kar v 1. razredu letala.
Na eno od teh vprašanj nam odgovori že sam film, saj mama Kate lažnemu policistu Harryju razkrije, da je potovanje v bistvu plačal brat njenega moža, ki si je želel božič preživeti z družino, zato je plačal za vse njihove vstopnice.
Drugo vprašanje pa je pred kratkim dopolnil članek iz spletne strani The New York Times, ki se je posvetovala iz ekonomistov ameriške centralne banke Federal Reserve, ti pa so malce bolj podrobno pregledali finančno situacijo družine McCalister.
In ti ekonomisti so povedali tisto, kar smo vsi sumili: McCalisterjevi so bili presneto premožni. A glede na izračune so imeli več denarja, kot pa smo si predstavljali, saj naj bi si takšno hišo leta 1990 lahko privoščilo samo gospodinjstvo z dohodkom 305.000 $, kar bi v letu 2022 zneslo okoli 665.000 dolarjev.
Takšen prihodek bi družino McCalister postavilo med 1 % najbolj premožnih familij v Čikagu in stvari se do danes niso bistveno spremenile, saj je ta hiša, ki resnično obstaja, danes ocenjena na 2,4 milijona dolarjev, kar si spet lahko privošči samo tisti 1 % najbolj bogatih ljudi tega mesta.
Še vedno pa ni razrešeno vprašanje, ki se nanaša na zaposlitev staršev in od kje oba črpata takšne zaloge denarcev. Dolgo že prevladuje teorija, da je Kevinov oče imel povezave z mafijo, kar naj bi jim omogočilo tako razkošno življenje in potovanje na Florido v Sam doma 2, ki jo je tokrat v celoti plačala glava družine.
Glede mame je situacija bolj skrivnostna, a smo leta 1991 dobili knjigo Home Alone, ki je spisal Todd Strasser, ki je v sebi namignila, da je mama Kate modna oblikovalka. Avtor je sicer kasneje v intervjuju povedal, da njegov material ni čisto uraden in ga ustvarjalci filma niso v celoti odobrili, a po drugi strani bi njen poklic lepo pojasnil, od kje je imel Kevin v prvem filmu dostop do takšnega številka lutk s katerimi je nato preko plesa senc roparja prepričal, da se v hiši nahaja polna hiša ljudi.
Seveda so vse to samo teorije, ki verjetno ne bodo nikoli dobile čisto pravega uradnega odgovora, saj je bil prvotni namen teh filmov ustvariti božično komedijo, to pa je ustvarjalcem vsekakor uspelo. Prvi film je od svojega rojstva dalje postal naravnost legendaren in se je letos celo uvrstil v ameriški Narodni filmski register, ki je zbirka filmov, izbranih za ohranitev od katerih je vsak izbran zaradi svojih zgodovinskih, kulturnih in estetskih prispevkov. Poleg filma Sam doma se je v filmski register uvrstilo še 24 drugih filmov: med njimi se je znašla tudi Predbožična mora režiserja Tima Burtona.
Sony je razkril dobrote, ki januarja čakajo vse naročnike servisa PlayStation Plus in tako kot vsak mesec do sedaj bomo tudi tokrat dobili trojico iger, ki jih nato lahko obdržite in igrate na svojem računu kadarkoli hočete, če boste le še naprej pridno vzdrževali plačevanje mesečne naročnine.
Največja igra prihajajočega januarja je vsekakor A Plague Tale: Requiem, ki smo jo prejeli lani oktobra in je neposredno nadaljevanje igre A Plague Tale: Innocence. Razvijalec Asobo Studio je tudi v nadaljevanju dostavil intrigantno zgodbo, ki se vrti okoli malega Hugota in njegove sestre Amicie, oba pa se morata sprehoditi skozi umazane srednjeveške ulice, kjer jima prav vsi strežejo po življenju, Hugo pa se mora vmes ubadati tudi s svojo boleznijo, ki grozi, da bo cel svet preplavila s podganami. Za razliko od predhodnika je bil Requiem razvit samo za aktualno generacijo konzol, tako da igro lahko prevzamejo zgolj lastniki konzole PlayStation 5.
V ponudbo je stopila tudi igra Evil West. Tudi ta kavbojsko obarvana avantura je izšla lani in se malce izgubila med vsemi igrami, ki so v naslovu nosile besedo West. Gre za akcijsko streljačino, ki se sicer nahaja na Divjem zahodu, a vsebuje lep delež fantazijskih elementov, tako da boste preko običajnih šibrovk in bolj futurističnih orožij streljali ljudi in pošasti ter spremljali zgodbo, ki jo je zarisal razvijalec Flying Wild Hog – avtor iger Shadow Warrior in Trek to Yomi.
Za konec je tu še indie naslov Nobody Saves the World, ki ga boste spremljali iz ptičje perspektive, izjemno barvit akcijski RPG pa vam omogoča pretvarjanje v različna bitja, ki vsebujejo svoje prednosti in šibkosti, zraven se boste ukvarjali z raznolikimi misijami ter se preizkusili tudi v sodelovalnem igranju s še enim igralcem.
Trojica zgoraj predstavljenih naslovov v ponudbo stopi 2. januarja 2024 in bodo na voljo za prevzem vse do 5. februarja. Med čakanjem lahko do 1. januarja 2024 še vedno prevzamete decembrsko ponudbo, ki jo zastopajo igre Lego 2K Drive, Sable in Powerwash Simulator. Več o prihajajoči ponudbi iger si lahko preberete na uradnem PlayStation blogu.
Leto 2023 se počasi premika proti koncu, a žal za božične praznike vsi niso pod smrečico prejeli zajeten kupček darilc. Namesto tega so določeni zaposleni znotraj igričarske industrije dobili glavobole, saj so založniki te zadnje dni izkoristili za masivna odpuščanja, ki jim letos kar ni videti konca.
Today is a sad day. After 10 wonderful years, Versus Evil is shutting its doors. We've loved bringing you the best indie games we could find & sharing so many happy memories with you all, our amazing community! From the bottom of our hearts, THANK YOU for everything! ♥️
Od nas se je tokrat poslovil ne razvijalec, ampak kar sam založnik. Gre za družbo Versus Evil, ki se je v svoji preteklosti lotila manjših indie naslovov, ki pa so zaradi svoje kvalitete kasneje dobili globalno prepoznavnost. Med njihovimi najbolj slavnimi projekti je RPG igra Pillars of Eternity 2: Deadfire izpod razvijalca Obsidian Entertainment in celotna trilogija vikinško obarvanih avantur The Banner Saga izpod razvijalca Stoic Studio. Zanimivo, da sta oba ta studia zdaj stopila v partnerstvo z Microsoftom: Obsidian je bil naravnost kupljen, Stoic Studio pa je stopil v partnerstvo in zdaj za njih izdeluje novo igro Towerborne.
Unfortunately our parent company has made the decision to lay off the entire team here at Versus Evil.
So if anyone knows any open roles for Community Management, or assistant/associate Producer roles, I'd be happy to send my resume over.
Versus Evil je žalostno novico sporočil preko X-a, kjer je zapisal, da po desetletju izdelave kvalitetnih indie naslovov na žalost zdaj zapirajo svoja vrata. Službo je izgubilo 13 ljudi, odločitev glede zapiranje založniške hiše pa ni bila njihova, ampak je prišla od njihovega lastnika tinyBuild, ki je Versus Evil kupil samo dve leti nazaj. To hkrati tudi niso edina odpuščanja, ki jih je v tem mesecu sprožil tinyBuild: v začetku decembra je zaprl razvijalca Hakjak Studios, ki je pred tem razvil igro Guts and Glory in je bil sredi dela na novem projektu Pigeon Simulator.
Leto 2023 je izrodilo celo poplavo iger, a je bilo hkrati tudi naravnost kruto do raznih razvijalcev in založnikov, saj so odpuščanja prihajala iz vseh smeri, nekateri pa so svoja vrata zapirali preprosto zaradi prevelike izmučenosti. Po nekaterih ocenah naj bi v 2023 službo izgubilo okoli 9.000 ljudi, kar se bo zagotovo poznalo na tempu razvoja prihajajočih naslovov v naslednjem letu.
Prvi igralni napovednik za igro GTA 6 nas je očaral v marsikakšnem pogledu, a ni trajalo dolgo, da so se oglasili tudi internetni pohotneži, ki jih je povsem prevzel nastop protagonistke, zaenkrat znane samo pod imenom Lucia.
Prvič v zgodovini serije Grand Theft Auto bomo namreč igro izkusili skozi oči ženske glavne junakinje, kar je že samo po sebi hvalevredna poteza Rockstarja, ta pa ob napovedniku ni želel izdati kakšnih dodatnih informacij, kot so denimo imena igralcev, ki bodo v GTA 6 likom posodili svojo podobnost in glas. To se morda zdi kot nerazumljiva poteza, vendar pa je internetna igričarska publika čudna stvar in ti igralci bi tako daleč od izida hitro lahko postali predmet nadlegovanja. No, to se lahko zgodi tudi po izidu igre in veliko na to temo bi znala povedati igralka Laura Bailey, ki je v The Last of Us Part 2 odigrala vlogo osovražene Abbey.
Po drugi strani pa ta misterioznost internetne raziskovalce še bolj podžge v svoji želji po raziskovanju in v primeru Lucie so nekateri bili mnenja, da bo za njeno vlogo poskrbela bodisi igralka Ana Esposito ali pa Alexandra Echavarri. A pred kratkim je nekdo naletel na igralko Manni L. Perez, ta pa je res videti kot izrezana Lucia, tako da smo tudi mi nekje 90 % prepričani, da je to res ona.
Manni je sicer dokaj neznana igralka, ki pa se je pojavila v stranskih vlogah serij Chicago P.D. in Law & Order SVU. Manni je z Rockstarjem v preteklosti že sodelovala, saj je svoj glas v igri GTA 5 posodila neki obstranski vlogi z imenom “Clubber 2”, zato ne bi bilo preveč čudno, če bi jo razvijalec zdaj povabil v ponovno sodelovanje. Treba je priznati, da je Manni presneto podobna liku Lucie, ta podobnost pa se preseli tudi na glas. Poleg tega Manni nima samo privlačnega obraza, ampak nosi tudi nekaj mišic, kar bi tudi pričakovali od protagonista igre GTA 6, ki bo moral znati vihteti orožja in pesti.
Zaenkrat še nič ni uradno potrjenega, a morda ravno ta tišina ogromno pove. Ko so internetni raziskovalci naleteli na to podobnost je Manni na svojem Instagramu pobrisala vse prej objavljene slike in videe, kar zna biti zgodnja posledica nadlegovanja, čisto možno pa je tudi, da je Manni to storila na željo Rockstarja.
Hekerski vdor na strežnike razvijalca Insomniac Games je bil tako velik, da se še danes čutijo popotresni sunki. Med javno objavljenimi podatki smo naprej dobili vpogled v vse igre tega razvijalca za naslednjih deset let, hkrati pa je bila iz strežnikov odtujena koda iger, ki so trenutno še v razvoju in so zaenkrat daleč od izida.
Tako je nekaterim uspelo pognati zgodnjo verzijo igre Wolverine, ki ima zaenkrat napovedan izid šele v 2025 in čeprav je to zaenkrat napovedana kot ekskluziva za konzolo PlayStation 5 je nekdo očitno že delal na PC verziji, ki je bila dejansko igralna, čeprav seveda še daleč od dokončane.
Hekerji pa so se hkrati dokopali do PC verzije igre Spider-Man 2, ki je izšla letos oktobra in čeprav ne dvomimo, da bo stvar slej kot prej izšla tudi na računalnikih, saj se je enako zgodilo za prvi del in njegov samostojni dodatek Miles Morales, smo od PC verzije najverjetneje oddaljeni še nekje dve leti. Vendar pa je Insomniac Games nekaj dela na predelavi že spočel in na spletu so se tako pojavile slike PC verzije igre, ki je sicer še nedokončana, saj ji manjkajo nekatere datoteke, nujno potrebne za delovanje.
Vendar pa dejstvo ostaja, da je zadeva do določene mere igralna in tisti, ki so stvar potegnili iz interneta in imajo nekaj programerskega znanja so že začeli delati na popravkih in optimizaciji. Dvomimo sicer, da jim bo uspelo pripeljati razvoj računalniške inačice do takšnega stanja, da jo bo moč od začetka do konca preigrati brez enormnih hroščev, a bizarno je že to, da nekdo PC verzijo igre, ki jo je založil Sony, igra že dobra dva meseca po njenem originalnem izidu na PlayStation 5.
Epic Games nadaljuje s podeljevanjem brezplačnih iger in mi o njih pridno pišemo, saj se podarjenemu konju pač ne gleda v zobe. Po podelitvah večjih AAA iger tipa Ghostwire Tokio in The Outer Worlds Spacer’s Choice Edition je na vrsto prišel manjši naslov Human Resource Machine, ki ga je spočel indie razvijalec Tomorrow Corporation, ki je pred tem razvil igre kot so Little Inferno in 7 Billion Humans.
Human Resource Machine ima dokaj unikaten zaplet, saj smo postavljeni na čelo delavca, ki poskuša splezati na čim boljše delovno mesto. Vendar pa ta naloga ni tako preprosta, saj bo pred tem treba hitro opraviti z raznimi opravki, ki so nam jih postavili šefi, to delo pa je za nas samo izguba časa, tako da ga bomo poskušali čim bolje avtomatizirati.
To je v bistvu glavna nit te igre in tako bomo na proizvodni liniji skupaj sestavljali serijo zaporedij ukazov, nakar bodo mali pajaci na zaslonu pridno izvajali naše komande. Vse skupaj je videti v bistvu kot programiranje, tako da vam bo prav prišlo nekaj logike pri kodiranju, vendar pa stvar ni tako zapletena kot pa tipkanje vrstic Jave. Igra vas postopoma uvede v čedalje bolj zapletene naloge, hkrati pa je poskrbljeno za nekaj komedije, saj vas bodo vmes čakale vmesne sekvence, ki pripoved lepo vodijo naprej.
Human Resource Machine je danes sicer že nekaj star, saj je igra originalno izšla leta 2015, a si je hitro nabrala spoštovanja vredne ocene, nakar je bila preseljena tudi na telefone. Epic Games zdaj to indie stvaritev podarja preko sledeče povezave, ponudba pa se izteče danes, 27. decembra ob 17.00.
Sestavljanje lestvice najboljših iger leta 2023 je bilo težje kot vsa leta prej, saj se je na nas letos zgrnila cela poplava kvalitetnih naslovov in zalotil sem se, kako občasno preigravam tri večje naslove in poskušam zraven žonglirati še zasebno življenje, saj te ljudje v hiši drugače grdo gledajo če z njimi po cel dan ne spregovoriš besede in za vse to preprosto ni dovolj ur v enem dnevu – kaj šele da potem spišeš recenzije in posnameš video material.
Vendar pa mi je na koncu, po burnem debatiranju samim s sabo, iz bogatega kataloga leta 2023 uspelo izluščiti tistih pet najbolj prepričljivih iger, ki so me najbolj navdušile in me hkrati prepričale, da igričarski industriji še ni zmanjkalo svežih idej za ustvarjanje privlačnih igralnih formul.
5. Baldur’s Gate 3
Baldur’s Gate 3 je tista igra, ki si preprosto zasluži mesto na vrhu lestvic pa naj jo dela kdorkoli hoče – tudi tisti, ki jim morda niso preveč blizu RPG-ji. Razvijalec Larian Studios je s to igro dokazal, da ga lahko od zdaj naprej prištevamo med najbolj spoštovane studie igričarske industrije in ta sloves si je prislužil upravičeno. Baldur’s Gate 3 je dolgo preživel znotraj programa Early Access, med tem časom pa je pilil igralno formulo, upošteval želje in kritike igralcev, nakar je v končni verziji dostavil izjemno globoko fantazijsko izkušnjo, z naprednim poteznim bojem in zanimivimi liki.
Ni pa Baldur’s Gate 3 moja najljubša igra letošnjika in šel bi celo tako daleč, da bi zanikal trditve, da je Larian s to igro postal novi BioWare. Slednji je v svoji zlati dobi, ko je spočel legendarne igre tipa Dragon Age: Origins in Mass Effect, še vedno znal spisati bolj zanimivo zgodbo in privlačnejše spremljevalce. To je morda moja edina večja pritožba nad tem naslovom: da je morda tempo občasno prepočasen in da bi pisci skupaj spravili malce bolj zanimivo štorijo, ki bi bolj povlekla k tisti stari navadi, ko se preprosto nisem mogel odtrgati od igranja. Zato je Baldur’s Gate 3 še vedno pri meni spoštovanja vreden naslov, ki pa ga osebno ne bi postavil na sam vrh letošnjega igričarskega pridelka.
4. Armored Core 6
Visokooktanska akcija, ki jo je s sabo prinesel Armored Core 6 je tako nepopustljiva, da sem se moral občasno vstati izza mize in se malce sprehoditi po stanovanju, preden sem se spravil nazaj v akcijo. Ogromni roboti mi navadno niso privlačni, vendar pa me je razvijalec FromSoftware hitro prepričal, da se morda temu naslovu splača ponuditi priložnost in kar naenkrat sem počel stvari, ki jih v igrah ne maram preveč: kupoval in nadgrajeval sem opremo, primerjal statistike oklepov in orožij, brskal po internetu za optimalno kombinacijo orožarne, večkrat povsem spremenil sestavo svojega robota, za povrh pa sem se še malce pomudil ob barvanju in natikanju nalepk na različne predele pločevine.
Armored Core 6 je tako odlično tempiran, da ti misije vzamejo včasih 20 minut, občasno pa si s stvarjo zaključil v manj kot 5-minutnem segmentu, zraven pa te spremlja zgodba, ki sicer ni preveč globoka, a vsebuje dovolj misterioznosti, da te presneto zanima, kaj se bo zgodilo v naslednji odpravi. Nakar skočiš v akcijo, ki se na začetku zaradi vsega zdi kar malce preveč zakomplicirana, a ne traja dolgo in že hitro preklapljaš med orožji, prožiš specialke, se hitro izmikaš napadom, medtem pa na ekranu vrši serija eksplozij, ki bi te lahko hitro zmedla, če ne bi FromSoftware izgotovil tako dobrega nadzora in preglednosti, zato boš ob smrti, in teh bo proti koncu veliko, večkrat zaklel, a boš nato po kratkem premisleku ugotovil, da si za neuspeh kriv sam, nakar boš poizkusil še enkrat. In potem še enkrat. In tako do konca kampanje, kjer boš lahko stvar z oddihom odložil ali pa pljunil v tla in se lotil novega izziva v obliki New Game+.
3. Dead Space
Predelava ene mojih najljubših igričarskih grozljivk Dead Space je praktično popolna. Studio Motive je izvirni material poprijel z rokavicami in z velikim spoštovanjem ohranil praktično vse njene vidike, razen nadležnega streljanja asteroidov, in vse skupaj nato prenesel v izboljšan pogon, ki hodnike vesoljske ladje USG Ishimura naredi še bolj srhljive in zapomljive.
Rezultat je oživljena legenda, ki je pridobila tudi nekaj na izboljšanem nadzoru in vsebini, naš protagonist Isaac pa zdaj lahko tudi spregovori kakšno besedo, kar je bila tista sprememba, ki mi je povzročala največ skrbi, a se je na koncu izkazala za povsem sprejemljivo potezo.
Dead Space v prenovljeni obliki še bolj izkaže ves svoj potencial intrigantne zgodbe, kjer skrivnostni artefakt spremeni ljudi v grozljive mutirane, ki jim kosti prebadajo meso in edini način, da jih pokorimo, je streljanje v njihove okončine, ta del igranja pa je tokrat tako nagnusno podroben, da zdaj lahko celo vidimo, kako iz kosti odpadajo posamezni medaljoni mesa.
A žal imamo občutek, da predelava ni dosegla prodajnih pričakovanj in da bo EA zopet upokojil to presneto ambiciozno vesoljsko srhljivko, ki v nadaljnjih delih v dogajanje vplete še verski kult. O predelavi drugega dela ni bilo slišati prav ničesar, Motive Studio pa trenutno dela na Iron Man igri, ker očitno Marvela nikoli nimamo dovolj.
2. Lies of P
Igro Lies of P sem med svojim preigravanjem iz računalnika izbrisal vsaj trikrat in se nato po kakšnem dnevu premisleka zopet spravil v ponovno inštalacijo, saj mi zadeva preprosto ni dala miru in vedno znova sem se vračal v njen negostoljubni objem, saj sem med obdobjem ohlajanja jeze prišel na idejo nove taktike ali pa sem na YouTubu videl nekoga, ki je mojega nepremagljivega šefa odpravil z nekim orožjem, ki ga sam še nisem preizkusil.
Studiu Neowiz je v prvem poskusu uspelo opraviti nemogočo nalogo: dostaviti “soulslike” izkušnjo, ki ni samo oponaševalka iger izpod razvijalca FromSoftware, ampak jim lahko konkurira in nekatere celo premaga – Lies of P bi denimo postavil pred predelavo igre Demon’s Souls in Dark Souls 2.
Lies of P s sabo prinese odličen sistem bojevanja, dobro sestavljene stopnje, dokaj zanimivo zgodbo, šefe, ki vsebujejo več stopenj in dobro stopnjevanje akcije, ki nam včasih nasproti postavi sovražnika, ki se sprva zdi kot nemogoča naloga, a z vadbo preko desetin smrti se da na koncu zaobvladati vsakega tolovaja.
Prostora za izboljšave je še veliko, vendar je že ta prvi poskus razvijalca Neowiz tako impresiven, da res komaj čakamo na nadaljevanje, ki je že napovedano, saj znamo dobiti izdelek, ki bo zapustil oznako soulslike in ga bomo vpisali kar pod soulsborne.
1. Hi-Fi RUSH
Kdo bi si mislil, da me bo letos najbolj navdušila igra, ki je izšla že januarja in to tako nepričakovano, da ji založnik Bethesda ni namenil prav nobenega proračuna za oglaševanje: igra Hi-Fi RUSH je bila najavljena in nato takoj na voljo za igranje, kritiki in igralci pa smo bili naravnost odpihnjeni nad njeno kvaliteto, presenečeni pa smo bili tudi nad razvijalcem Tango Gameworks, ki je pred tem izdeloval samo grozljivke tipa The Evil Within in Ghostwire Tokyo.
Hi-Fi RUSH pa se od teh iger ne bi mogel bolj razlikovati. Gre za barvito tretjeosebno avanturo, ki je v bistvu ritmična igra, saj se naš heroj Chai nad sovražnike spravi s svojo kitaro, tako da je treba zamahovati v ritmih ozadne glasbe in na ta način ga muva v bistvu cel svet okoli njega. Boj je preprost, a vseeno zahteva kar nekaj preciznosti in kombiniranja udarcev, glasbena podlaga pa je naravnost odlična – v enem segmentu skozi zvočnike udari skupina Prodigy s komadom Invaders Must Die in takrat me je igra dokončno prepričala, da ji bom podaril naslov najboljše igre letošnjika.
Vendar pa Hi-Fi Rush ne dostavi samo odlične tempirane kampanje, ki redno dostavlja nove nasprotnike, ti pa zahtevajo različne pristope napadov, saj se zabavamo tudi ob odlično spisanih likih in komediji, ki je za razliko od kakšnega Borderlandsa dejansko smešna, spremljamo pa tako verbalno kot tudi fizično komedijo.
Hi-Fi Rush je preprosto spektakularen in je ravno dovolj dolg, da se stvar ne čuti preveč razvlečeno in nobena njegova sestavina se ne zdi odvečna. Odlično tempiran izdelek je tole pri katerem praktično ne najdem minusov, dostopen pa je tudi vsem naročnikom servisa Game Pass.
11 let stara igra Super Mario Sunshine je originalno izšla na konzoli GameCube in tako kot vsa Nintendova lastnina ni nikoli doživela uradne predelave za PC. V bistvu se na Sunshine danes gleda kot na nekakšno črno ovco Mario franšize, saj je igra uvedla nekaj zanimivosti kot je denimo spiranje umazanije preko hrbtne pumpe, ki nas je nato lahko tudi dvignila v zrak za prečkanje raznih platformskih izzivov, vendar pa splošno gledano to ni bil preveč zabaven naslov. To lahko potrdim tudi sam, saj sem zadevo poskušal igrati leta nazaj in spomnim se, da je bila to ena težjih Mario iger, ki me je velikokrat pustila frustiranega zaradi nerodnih igralnih mehanik.
A tudi manj priznani deli raznih franšiz vsebujejo svojo skupnost oboževalcev in tako kot nekateri za Dark Souls 2 trdijo, da jim je to še danes najljubša igra izpod razvijalca FromSoftware, tako imamo tudi na Nintendove bregu zveste oboževalce Sunshina.
Nekaj od teh se je združilo v programersko ekipo, ta pa že štiri leta izdeluje svoj lastni dodatek, ki nosi podnaslov Eclipse. Za tega je že dolgo nazaj izšel demo, razvijalec pa se je zdaj odločil ta demo prenoviti in zraven spočeti tudi svež napovednik, ki ima zapostavljen tudi uraden datum izida polne verzije moda.
Super Mario Eclipse s sabo prinaša povsem nove stopnje in možnost igranja preko drugih junakov kot so Luigi in Yoshi. Demo nam omogoča preigravanje štirih različnih stopenj, pobiranje različnih kovancev in spopadanje z novimi nasprotniki, vse to pa spremlja glasbena podlaga, ki je bila ustvarjena specifično za ta mod.
Eclipse si lahko prenesete iz sledeče povezave in za igranje bo treba malce zavihati rokave. Najprej boste morali namestiti emulator Dolphin, nakar boste potrebovali še kopijo originalne igre Super Mario Sunshine, ki jo je treba pretvoriti v datoteko ISO. To je v bistvu to in če imate vsaj malce bolj moderen PC potem pri poganjanju demo verzije ne bi smeli imeti prevelikih težav.
Polna verzija moda, ki bo vsebovala veliko več raznolike vsebine je zaenkrat napovedana za 30. junij 2024.
Trgovina Epic Games Store te dni preprosto zažiga s kvalitetnimi ponudbami brezplačnih iger. Včeraj smo pisali o igri Ghostwire Tokyo, danes pa je na vrsto prišel The Outer Worlds: Spacer’s Choice Edition, ki ga je razvil priznani studio Obsidian Entertainment in je ob svojem rojstvu predstavljal nekakšno alternativo Falloutu.
Od prvotnega izida tega naslova so se stvari drastično spremenile, saj je razvijalca od takrat kupil Microsoft in zdaj Bethesda in Obsidian spadata pod skupno streho, tako da tudi franšizi Fallout in The Outer Worlds nista več tako konkurenčni. Obisidan je sicer že dolgo nazaj najavil delo na The Outer Worlds 2, pravice do originalne igre pa še vedno pripadajo izvirnemu založniku Private Division, ki je marca letos izdal predelano verzijo prvega dela in sicer pod podnaslovom Spacer’s Choice Edition.
Predelava je bolj kot ne bila namenjena za aktualno generacijo konzol, a je hkrati prejela tudi nekaj grafičnih nadgradenj in sprememb igralne formule, kot je denimo odpravljena meja maksimalne stopnje igralca. Žal je imel izid nadgradnje ogromno težav, saj je bila zadeva neoptimizirana in je vsebovala kar nekaj hroščev, a k sreči Private Division ni obupal in je za igro spočel kar nekaj posodobitev, tako da je paket The Outer Worlds: Spacer’s Choice Edition dandanes povsem drugačen kot pa ob izidu.
In zdaj zadevo brezplačno tala trgovina Epic Games Store in to preko naslednje povezave, čas za prevzem te posebne ponudbe pa se izteče danes, 26. decembra ob 17.00. Gre za izjemno privlačno ponudbo, ki vam prinese cel kup kakovostne RPG zabave, ta pa je nato še nadgrajena preko vključenih dodatkov Peril on Gorgon in Murder on Eridanos.
Loteva se nas občutek deja vu-ja, saj se nam zdijo današnje novice praktično enake včerajšnjim: zapisana sta dva nova članka in eden od njiju govori o večjem modu za ostarelo Bethesdino igro, drugi pa o brezplačni igri, ki jo podarja Epic Games. Kaj hočemo: leto 2023 gre proti koncu in kakšnih večjih najav zdaj ne bomo prejeli, zato se je treba zadovoljiti s tem, kar je svežega, brezplačne ponudbe AAA iger pa so vedno zanimive.
Na področju modov smo včeraj omenili zanimiv projekt Fallout: London, ki je dobil datum izida v aprilu naslednjega leta, zdaj pa se je oglasil še en izjemno ambiciozen mod Apotheosis, ki je v izdelavi že vsaj 6 let in zlagoma izdaja nove dražilnike, čeprav datuma izida do sedaj še nismo dobili.
Apotheosis bo prinesel zajeten del sveže vsebine, saj bo postavljen v Elder Scrolls svet, razvojna ekipa pa nas želi v njem popeljati skozi 17 dimenzij Obliviona. Apotheosis tako ne bo neka običajna razširitev, saj bomo raziskovali dimenzije, ki jih večinoma poseljujejo bitja izven dežel Tamriela. Pričakujete lahko veliko temačnih, na glavo postavljenih okolišev in cel kup nevarnih nasprotnikov. Cel mod veliko svoje inspiracije dolguje igram Dark Souls in zdi se, da nameravajo ustvarjalci tudi boj narediti bolj taktičen in kaznujoč, čeprav bo treba za te namene Skyrimov pogon dodobra predelati in vprašanje ostaja, do katere mere ga lahko razvijalci preko moda prilagodijo svojim potrebam.
Apotheosis je pokazal svež napovednik, ki je dolg dobrih 6 minut in ta ima ob koncu zapisan tudi datum izida. Žal ta še ni tako blizu, saj razvijalec targetira leto 2025, večji razvojni cikel pa je razvijalcu omogočil, da bo svoj mod prilagodil za okostje različice igre Skyrim Special Edition, medtem ko je bil prej namenjen za osnovno verzijo Skyrima.
Leto 2025 bo za oboževalce franšize Elder Scrolls vzpodbudno, saj se bo v tistem letu rodil tudi projekt Skyblivion, ki namerava v pogon Skyrima predelati celotno igro The Elder Scrolls: Oblivion.
Trgovina Epic Games nadaljuje s podeljevanjem brezplačnih iger, ki se namesto tedensko zdaj vršijo vsak dan in prejeli smo že kar nekaj lepih darilc, čeprav nobeno od njih do sedaj ni bila neka res neka novejša visokoproračunska igra.
To pa se je spremenilo včeraj, ko je v obtok brezplačne ponudbe vstopila igra Ghostwire Tokyo. Gre za zanimivo prvoosebno akcijado iz leta 2022, ki je nastala izpod rok razvijalca Tango Gameworks. Ta je predhodno izdal dvojec iger The Evil Within in glede na govorice naj bi bil Ghostwire Tokyo najprej zamišljen kot tretji del serije Notranje zlo, a so se nato premislili in dostavili izkušnjo znotraj opuščenega mesta Tokia, ki je odlično poustvarjeno, a bi lahko vseboval malce bolj raznoliko vsebino.
Mi smo se ob igranju tega naslova izdatno zabavali in osvežujoče je bilo dobiti odprti svet, ki dejansko ni tako gromozanski, da se v njem počutiš povsem izgubljeno. Ghostwire bo prav tako izredno zanimiv tistim, ki so jih od vedno zanimale japonske grozljivke in še vedno se spomnim ene od misij na podzemni železnici, ki nas dostavi na postajo katera ne bi smela obstajati.
Ghostwire Tokyo po izidu ni dobil kakšnega uradnega dodatka, a je prejel večjo vsebinsko posodobitev, ki je dodala marsikaj novega. Igro lahko trenutno povsem brezplačno prevzamete iz trgovine Epic Games Store, a boste pri tem morali imeti hitre prste, saj je ponudba na voljo samo še danes, 25. decembra do 17.00, nakar bo na spored prišla nova, zaenkrat misteriozna igra.
