Grafična podoba iger postaja v zadnjih letih že tako realistična, da jo lahko legitimno začnemo primerjati s podobami iz resničnega življenja. Založniki in razvijalci so končno začeli opuščati podporo za prejšnjo generacijo konzol, kar je dvignilo kvaliteto vizualne podobe, čedalje bolj pa se v igro vključuje tudi prelestne učinke realistične osvetljevanja ray tracing.
Kljub temu, da smo v zadnjih dveh letih videli nekaj impresivnih grafičnih dosežkov, gre včeraj razkrita igra Unrecord še korak dlje in priznati moram, da sem ob prvem ogledu videa najprej posumil, da gre za spet nek YouTube posnetek, ki je bil spočet s kamero v resničnem življenju, nato pa je nekdo čez prilepil nekaj filtrov, da bi zadeva izgledala kot igra.
Vendar pa je Unrecord povsem resničen projekt, ki ga je lani francoski indie razvijalec Alexandre Spindler najprej pokazal na Twitterju, posnetek pa je brž postal viralen. Včeraj je igra dobila uradno ime Unrecord in dve minuti novega igranja, ki je videti presneto impresivno.
Igra, ki je delana znotraj pogona Unreal Engine 5, je videti kot hudo realistična prvoosebna streljanka, a uradni opis na domači spletni strani pravi, da se po takšnih simulacijah samo zgleduje in da ima Unrecord več povezave s štorijalnimi igrami tipa Firewatch ali pa Ready Or Not. Velik poudarek bo namreč na zgodbi, saj bomo nastopali v vlogi policista, ta pa bo preko detektivskega raziskovanja in adrenalinske akcije doživel več štorijalnih zasukov, pri teh pa bo treba sprejeti nekaj hitrih odločitev, ki znajo spremeniti nadaljnji potek dogodkov.
Te besede podpira tudi igralni posnetek, saj dogajanje spremljamo preko ozke kamere, ki jo morajo nositi ameriški miličniki, ravno preko tega pa je razvijalec DRAMA dosegel efekt hudo realistične grafične podobe. Barve so sprane, preko unikatne streljanja pa resnično dobimo občutek, da se nahajamo sredi zapuščene hiše in da v bistvu gledamo samo video iz resničnega življenja. Iluzijo prekinejo samo občasni elementi uporabniškega vmesnika, ki pokaže zalogo streliva in izbiro dialogov, vse ostalo pa je videti kot preslikava dogajanja iz prave zapuščene hiše.
Realizem gre morda v nekaterih pogledih celo predaleč, saj je streljanje videti povsem nenadzorovano, saj pač ob pravem streljanju pištola ne stoji pri miru, ampak lahko divje brcne nazaj. Po drugi strani pa tole ne hoče biti realistična streljanka in zato sumimo, da bo za zmago dovolj že to, da orožje usmerimo v približno smer nasprotnika in že se bo ta zgrudil pod našimi izstrelki.
Popularna spletna stran za nalaganje slik Imgur ima dokaj zanimivo zgodovino. Stran je leta 2009 zaživela kot plod ideje Alana Schaafa, ki je pri uporabi Reddita imel vrh glave zafrkavanja s tedanjimi ponudniki gostovanja slik, saj so ti proces fotke in deljenje te po nepotrebnem zakomplicirali. Alan je zato vzpostavil svojo rešitev, ki bi omogočala hitro in anonimno deljenje slike, brez da bi se uporabnik moral za to registrirati, svoj izum pa je označil kot za darilo Redditu.
Rast uporabnikov je presenetila vse, saj je v samo prvih petih mesecih Imgur dosegel že milijon uporabnikov in zadeva je hitro prerasla začetne okvirje, ki so bili v bistvu zapostavljeni kot nekakšen hobi projekt. Imgur je začel pridobivati na novih funkcijah, rast pa je bila tako velika, da je moral Alan leta 2011 preklopiti na strežniško infrastrukturo Amazon Web Services.
Po vseh teh letih pa se je Imgur začel oddaljevati od začetne vizije in z naslednjim mesecem bo stran začela delovati po drugačnih načelih. S 15. majem bodo namreč začela veljati nova pravila, ki ne bodo več dovoljevala nalaganje sporne vsebine, ki vključuje tudi goloto. Imgur je sicer postal popularen ravno zaradi takšne vsebine, saj so ponudnika za te namene pridno izrabljale razne veje Reddita, ki so vsebovale nagajivo vsebino iz strani uporabnikov, ti pa so Imgur uporabljali ravno zaradi njegove možnosti anonimnosti.
Vendar pa bo spletna stran pri svoji spremembi delovanja šla še korak dlje. Na svoji strani so namreč zapisali, da bodo hkrati začeli brisati starejšo vsebino, ki je bila spočeta iz strani neregistriranih uporabnikov. To zaobjema tisoče, če ne kar milijone slik, ki so se v zadnjih 14 letih naložile na splet in brisanje teh bo spočelo ogromno nedelujočih povezav širom interneta.
Novica ni bila ravno dobra sprejeta in na spletnem forumu ResetEra se je že razvila širna debata, pri kateri nekateri obravnavajo Imgur kot naslednji Tumblr. Tudi ta stran je namreč leta nazaj prepovedala nalaganje vsebine, ki je vsebovala goloto, zaradi tega pa je utrpela močan padec uporabnikov.
Razvijalec The Game Kitchen nam je leta 2019 dostavil čudovito 2D platformsko izkušnjo Blasphemous, ki se ni bala mešati igralnih žanrov. Poleg preskakovanja ovir je igra vsebovala tudi nekaj “Soulslike” mehanik, na splošno pa je spadala v žanr “Metroidvania”, kar nam je prineslo velike stopnje, ki smo jih obiskovali po mili volji in vmes smo se velikokrat izgubili.
Poleg visoke težavnosti nam je The Game Kitchen pričaral tudi unikatno, pikslasto grafično podobo, ki se je napajala religijskih, gotskih tonov. Čeprav je bila zadeva ovita v retro podobo in zato nismo gledali res hudo podrobne podobe, so bile animacije vseeno dovolj nazorne in nasprotniki domišljijsko oblikovani, da ti je ob špricanju digitalne krvi in bizarnih bitjih hitro postalo nelagodno.
Razvijalec je po izidu dodal še nekaj brezplačne vsebine, med katero je izstopala posodobitev Wounds of Eventide, ki je dostavila alternativen konec, temu pa bo sledilo direktno nadaljevanje Blasphemous 2. Spet bomo nastopali v vlogi junaka The Penitent One, ki poleg ogromne, koničaste čelade s sabo nosi tudi svoje grehe, za te pa se bo poskušal pokesati preko klanja sovražnikov in večjih šefov.
Vizualno se Blasphemous 2 od originala ne misli preveč raziskovati in tudi igralna formula na prvi pogled ostaja večidel ista. V prvem igralnem napovedniku lahko vidimo trojico novih orožij: Rapier in Dagger za hitre napade, Praying Blade za izvajanje kombinacij in War Sensor, ki bo omogočal počasne, a uničujoče zamahe. The Penitent One se bo zopet moral preizkusiti tudi pri dobro tempiranem preskakovanju ovir, ki so bile v originalu hudo smrtonosne in sumimo, da bodo najedale tudi v nadaljevanju.
Blasphemous 2 izide enkrat pozno poleti, kljub enostavni podobi pa ga ne bo moč preigravati na prejšnji generaciji konzol, čeprav bo Nintendo Switch podprt. Oživela je tudi Steam stran, kjer si lahko igro dodate v košaro želja.
Razvijalec Blizzard je za Diablo 4 razkril nov napovednik, v njem pa so si zadali predstaviti igralni razred Barbariana, ki je v svetu Hudičevca prisoten že od prvega dela dalje. Vendar pa je zadeva videti nekam smešno, saj je že na prvi pogled jasno, da so se pri oblikovanju lika že kar malce preveč zgledovali po Kratosu, ki ga poznamo iz serije God of War.
V igričarski industriji smo do sedaj že večkrat naleteli na zgledovanje po že vzpostavljenih konceptih in največkrat so takšne podobnosti zgolj naključje. To verjetno velja tudi za zgornji video, saj dvomimo, da bi še Blizzard namerno kršiti avtorske pravice nekega drugega podjetja, a vseeno so določene similarnosti že kar malce komične. V videu vidimo Barbariana, ki ima tetovaže zelo podobne Kratosovim, z njim pa si deli tudi sposobnost Rage, nosi košato brado in celo oklep je videti kot nekaj, kar smo že nosili v God of War. Potem so tu še veščine kot je vihtenje ogromne sekire, v enem kadru pa celo nasprotnike pretepa z dolgimi verigami. Edine razlike so v bistvu dejstvo, da je Barbarian temnopolt in da ima na sebi modre in ne rdeče tetovaže.
#DiabloIV has Gone Gold. Can you feel her presence now?
Diablo 4 je po uspešno zaključenem beta testiranju praktično že nared za izid. Blizzard je potrdil, da je igra dosegla “Gold” stanje, kar pomeni, da je bila koda že poslana v tovarne za tiskanje na Blu-raye, s tem pa so nekako tudi potrdili, da izida zdaj ne nameravajo več zamikati in da bomo igro lahko zaganjali od 6. junija dalje.
Razvijalec je nedavno dodal, da so bili odzivi iz beta testiranja zadovoljivi in da bodo na podlagi teh testov naredili veliko sprememb glede uravnoteženj vseh igralnih razredov. Zavezali so se tudi k bogati nadaljnji podpori po izidu igre, saj naj bi Diablo 4 vsake 3 mesece dobil novo vsebino, ki ne bo sestavljena samo iz novih orožij in oklepov, ampak bo vsebovala tudi nove štorijalne zaplete.
Hekerska skupina Team Xecuter se ni lotila vdiranja na spletne strežnike ampak se je raje lotila trga konzol. Za Microsoftove, Sonyjeve in Nintendove konzole so prodajali orodja, preko katerih so nato lahko uporabniki dobili dostop do nalaganja in poganjanja piratske vsebine.
Današnje konzole so proti takšnim poseganjem izredno občutljive, vendar pa je včasih bilo piratstvo na konzolah še kako prisotno. Še posebej so takšnim hekerskim posegom podvržene Nintendove konzole in temu se ni mogla izogniti niti njihova najnovejša konzola Nintendo Switch, ki se je jo da enostavno zlomiti in na njo nalagati nelegalno vsebino.
Nintendu je bilo hecanja s hekerji dovolj zato so se spravili v lov za skupino Team Xecuter in leta 2020 dosegli vidne rezultate, ko je bil aretiran Kanadčan Gary “GaryOPA” Bowser, v Franciji pa so prijeli Maxa “MAXiMiLiEN” Louarna. Slednji se je izognil roki zakona, a za Bowserja se zgodba ni končala tako srečno. Februarja 2022 je bil obsojen na 40 mesecev zapora, a bo zdaj zaradi dobrega obnašanja izpuščen leto prej.
Vendar pa s tem njegove kazni še zdaleč ne bo konec. Nintendo se namreč ni zadovoljil samo s kratko zaporno kaznijo, saj trdi, da jim je Bowser povzročil izjemno veliko škode, Team Xecuter pa naj bi med svojim delovanjem zaslužil milijone dolarjev. Sojenje je sicer pokazalo, da je bil Bowser bolj samo obraz skupine in da so ostali člani veliko bolj odgovorni za izdelovanje hekerskih orodij, Bowser pa je mesečno prejemal samo okoli 500 do 1.000 dolarjev plače.
Kljub temu so mu naložili globo v višini 14,5 milijona dolarjev. Takšni zneski so za navadnega smrtnika samo fantazija in jasno je, da Bowser takšnega denarja nima. Vendar pa se je Nintendo domislil drugačne rešitve, saj bo nesrečni heker moral od mesečnega priliva Nintendu nameniti od 25 pa do 30 % zaslužka. To bo trajalo, dokler njegov dolg ne bo odplačan, kar je za več kot 50-letnega Bowserja doživljenjska kazen.
S plačevanjem položnic je začel že v zaporu, kjer je uspel dobiti zaposlitev, a tam seveda plača ni ravno bajna, zato je do sedaj odplačal samo 175 dolarjev, ko pa pride ven pa položnice seveda ne bodo čakale in hitro bo moral spet poiskati zaposlitev, preko katere bo lahko nadaljeval odplačevanje dolga.
Bowser je seveda deloval nelegalno, a vseeno se zdi Nintendova kazen presneto kruta. Vzemimo za primer povprečno slovensko plačo, ki znaša 1.317 € in ji odštejmo 30 % in ven dobimo 395 €. Predstavljajte si zdaj, da v trenutnih razmerah, kjer je vse drago kot žafran, celo življenje odplačuješ še 400 € nekemu podjetju, ki se kopa v dobičkih.
Bowserju zdaj ne preostane drugega, kot pa da plačuje kazen in razmišlja o morebitnemu pobegu v kakšno državo, ki se požvižga na ameriške zakone, Nintendo pa je s tem sojenjem vsem hekerjem zadal veliko opozorilo, da znajo v iskanju pravice iti tudi v ekstreme.
Še vedno mi ni popolnoma jasen finančni model, ki ga založnik Activision izvaja s svojo popularno serijo streljačin Call of Duty. Po eni strani vsako leto izdajo frišen del te serije, za katero je treba plačati polno ceno, saj zraven dobimo še enoigralsko kampanjo, z ločenim večigralskim delom, po drugi strani pa že več let tudi uspešno vodijo brezplačno večigralsko verzijo Warzone. S tem so igričarsko bazo nekako razdelili, vendar pa je očitno poslovni model dovolj uspešen, da se Activisionu splača razvijati novo vsebino za obe verziji igre.
Vse to je zagotovo dobičkonosno, a vse ni tako rožnato. Glede na spletno stran SteamCharts številke igralne baze Warzona 2.0 vztrajno padajo in če je zadevo ob izidu preigravalo pol milijona igralcev, je ta številka zdaj padla na “samo” 100k istočasnih igralcev. To še vedno niso slabe cifre, a v vsakem primeru padanje aktivnih igralcev ni za noben večigralski naslov zdrava praksa, zato se Activision trudi v igranje potegniti nove uporabnike.
Skladno s tem so pred kratkim razkrili brezplačen teden igranja Call Of Duty: Modern Warfare 2, ki bo igralcem ponudil nekaj zastonjskega preigravanja vsebine, za katero bi morali navadno plačati. Na voljo bo 10 map in 12 različnih igralnih načinov, med njimi pa najdemo Domination, Team Deathmatch, Ground War in Invasion. Brezplačni teden gre predvsem na račun pred kratko razkrito 3. sezono, ta pa je s sabo prinesla igralni način Gunfight ter mapo Pelayo’s Lighthouse – oba bosta na voljo za preigravanje tudi v tem brezplačnem tednu. Enoigralska kampanja za igranje ne bo na voljo.
Brezplačni preizkus se začne danes, 19. aprila ob 18.00 in bo trajal vse do 26. aprila, na voljo pa bo na PC-ju ter tudi vseh konzolah – z izjemo Nintendo Switcha.
Pri gledanju filmov in serij na raznih pretočnih servisih smo že vsi naleteli na isto težavo: zaradi spremljanja dialogov med igralci pojačamo glasnost na televizorju, nakar se zgodi neka nepričakovana scena kot je denimo kakšna eksplozija ali pa zaigra kakšna vzdušna muzika, takrat pa zvok tako zadoni, da se prestrašijo vsi hišni ljubljenčki, medtem ko tebe vrže iz kavča.
Takšna presenečenja se največkrat pripetijo pri filmih, ki so bili sprva planirani za kina, ustvarjalci pa so za te namene pripravili povsem drugačno sliko kot pa je tista za televizorje, pri “predelavi” pa temu zvočnemu vidiku niso namenjali preveč pozornosti. Podjetje Amazon se je zdaj domislilo unikatne rešitve, ki so jo že pripravili za nekatere serije in filme lastne produkcije, nosi ime “Dialogue Boost”, njena naloga pa je pojačati glasnost dialogov, tako da ob nerazumljivem žebranju ali šepetanju ni treba dvigati glasnosti na televizorju.
Dialogue Boost je sicer že na voljo na nekaterih bolj kakovostnih zvočnih sistemih, a to je prva takšna rešitev, ki je vgrajena v sam pretočni servis in jo zaradi tega lahko uporabljamo na vseh napravah. Primarno je namenjena vsem tistim, ki imajo težave s sluhom, a nihče ne pravi, da zadeve ne sme uporabiti vsak, ki mu gredo pretihi dialogi na živce.
Amazon ni teh filmov in serij obdelal ročno, ampak jih je prepustil algoritmom umetne inteligence, saj bi bilo plačevanje zvočnih inženirjev za kaj takšnega preprosto predrago. Za vklop funkcije boste morali poiskati razdelek, kjer lahko nastavimo izbiro jezika in podnapisov, pri temu pa je treba vzeti v zakup, da zaenkrat deluje samo na angleškem jeziku.
Med podprtimi filmi najdemo naslove kot so Being the Ricardos, Beautiful Boy in Big Sick, pri serijah pa Dialogue Boost zastopajo Tom Clancy’s Jack Ryan, The Marvelous Mrs. Maisel in Harlem. Amazon pravi, da bo v zbirko podprtih naslovov dodal še več serij in filmov, a to se bo zgodilo kasneje v 2023.
Razvijalec Naughty Dog nam je za igro The Last of Us ponudil množico dobro podprtih izgovorov za vnovično preigravanje. Najprej nam je ponudil manjšo predelavo za konzolo PlayStation 4, ki je prinesla malce boljšo grafično podobo, nato pa nas je ponovno zvabil v preigravanje preko večje predelave The Last Of Us Part 1.
Potem je nastopila popularna HBO-jeva serija, ki nam je zopet vzbudil željo po igranju, zdaj pa nas v ta že večkrat doživeti postapokaliptični svet vabijo tudi modderji. Specifično gre v tem primeru za YouTuberja Voyagers Revenge, ki se sicer bavi z ustvarjanjem kinematografičnih izkušenj znotraj popularnih iger, za te namene pa je skupaj spravil mod, ki The Last of Us Part 1 spravi v prvoosebni pogled.
Za namene predstavitve modifikacije se je lotil igranja na najtežji težavnosti Grounded, a je prejšnje stopnje odigral na najlažji stopnji in si tako nabral izjemno veliko količino streliva za pištolo, puško in lok. Nato je izklopil celoten uporabniški vmesnik, ki vključuje tudi merek na zaslonu ter se podal v razstreljevanje nasprotnikov.
Prvoosebna akcija doda zagotovo doda nov nivo atmosferičnosti in vse tiste silne podrobnosti stopenj pridejo še bolj do izraza, ko imamo priložnost si jih ogledati bolj od blizu. Sicer je igranje videti malce okorno, saj YouTuber okoli hodi kot Terminator in nasprotniki padajo kot za šalo, medtem ko je resnična izkušnja igranja na Grounded težavnosti usmerjena predvsem v tiho smukanje in odstranjevanje nasprotnikov iz zasede. Voyagers Revenge po drugi strani stavi samo na akcijo – bržda zato, ker bi ob davljenju sovražnikov animacije izpadle še bolj čudno kot pa ob enem kadru, kjer zombije pretepamo s hladnimi orožji in vse skupaj izpade močno hecno.
Vseeno pa je tole dober vpogled v morebitno prvoosebno izkušnjo igranja prve igre in samo sanjamo lahko, da bo morebiti Sony kdaj požegnal predelavo za PS VR2. Mod sicer še ni na voljo in tudi ni znano, če bo kdaj na voljo za širšo javnost, Voyagers Revenge pa zbira prispevke na svojem Patreonu.
Na igro Mordhau smo lahko presneto ponosni, saj je tole zagotovo najbolj popularna igra, ki so jo izdelale slovenske roke. Če pustimo ob strani razne traparije tipa Talking Tom, je Mordhau tudi najbolj dobičkonosna slovenska igra in razvijalcu Triternionu so leta 2019 ob izidu vsi častili in z njimi iskali razna partnerstva.
Igra sicer danes ni več tako popularna kot ob izidu, saj je baza igralcev sčasoma začela padati, na trgu večigralskih srednjeveških pretepačin pa so se pojavile alternative tipa Chivalry 2. Kljub temu Triternion še ni rekel zadnje: lani so denimo dobili investicijo iz strani kitajskega založnika Tencenta, avgusta 2022 pa je bila napovedana predelava za konzole, a na ta prehod iz PC sveta še vedno čakamo.
Kljub temu, da igralcev ni toliko kot na začetku, pa Mordhau še vedno ni mrtev. Na Steamu ga je prejšnji mesec igralo nekaj več kot 7k igralcev, zdaj pa bo igralna baza zagotovo dobila novo dozo igralcev, saj lahko igro te dni povsem brezplačno prevzamemo iz trgovine Epic Games. Ne samo, da lahko igro na sledeči povezavi prevzamete in jo nato obdržite za vedno, ampak se lahko pozabavate tudi z že obstoječimi lastniki igre na Steamu, saj sta verziji med sabo kompatibilni, tako da se igralci lahko zabavajo na istih strežnikih.
Mordhau je povsem večigralska izkušnja, bojevali pa se boste proti drugim igralcem in jih poskušali pokoriti preko vrste srednjeveških orožij, pri tem pa bo treba uporabiti tudi kakšno napredno bojevalno potezo. To vam pove že sam naslov, saj je Mordhau v bistvu tehnika mečevanja, kjer meč primemo za rezilo in nato z ročajem lopnemo nasprotnika, to pa je zelo pripravno, če se ta nahaja v oklepu in moramo iz meča hitro narediti verzijo buzdovana.
Mordhau bo na voljo samo še do četrtka, 20. aprila, do takrat pa si lahko tule pridobite tudi igro Second Extinction, ki je še en večigralski naslov, le da se boste tule ubadali z dinozavri. Po preteku datuma se bo ponudba zamenjala za dva frišna brezplačna naslova, ki bosta topot postala Beyond Blue in Never Alone.
Zadnja igričarska avantura v magičnem svetu Harryja Potterja je naredila veliko stvari prav, a ena zadeva je boleče manjkala. V igri Hogwarts Legacy namreč nismo bili zmožni odigrati niti ene samcate runde quidditcha, kar je za naslov, ki se v bistvu hvali kot realistična simulacija študenta Bradavičarke, skoraj kriminalno dejanje. No, morda izostanek quidditcha niti ni tako velik greh, saj je bilo letanje z metlo v Hogwarts Legacy dokaj okorno in kdo ve, kako bi bila zadeva videti v tako hitri igri kot je quidditch.
A bodite brez skrbi, saj je založnik Warner Bros. ta šport pripravil za ločen naslov Harry Potter: Quidditch Champions, za izdelavo tega naslova pa je uporabil razvijalca Unbroken Studios.
Quidditch Champions bo imel s Hogwarts Legacy bolj malo skupnih vezi. Gre namreč za povsem večigralski naslov, kjer si boste igrišče delili z nasprotniki iz mesa in krvi, grafično pa je zadeva videti bolj risankasto in malce spominja na Fortnite. To je sicer logično, saj želi Quidditch Champions delovati na karseda širokem razponu PC komponent, saj tak naslov uspešno lahko poganja samo velika baza igralcev, ki zna denarce zapraviti za kakšno mikrotransakcijo.
Razen kratkega dražilnika so informacije bolj skope. Na domači strani je razvijalec napisal, da bomo lahko ustvarili svoj lik in da se bomo poleg quidditcha udejstvovali tudi v drugih avanturah, pri katerih bomo med nogami držali metlo. Razvijalec je še hitro dodal, da pri ustvarjanju igre pisateljica J.K Rowling ni igrala prav nobene vloge in da Quidditch Champions ni nekakšna direktna predelava knjig in filmov. Odrekanje sodelovanja z avtorico knjig je morda nekam čuden zapis, a razvijalec se morda zaveda kakšna drama se je zgodila ob izidu igre Hogwarts Legacy, kjer so nekateri streamerji zaradi igranja tega naslova doživeli masovno nadlegovanje in celo grožnje s smrtjo.
Harry Potter: Quidditch Champions še nima datuma izida, se pa lahko na uradni strani prijavite za možnost zgodnjega testiranja.
Veterani žanra grozljivka znamo povedati, da je takšnih filmov ogromno, a kot pri vsakem pridelku najdemo notri ogromno odvečnega plevela. Zadnji naslov, ki mi je poslal strah po kosteh je bil film Hereditary iz leta 2018, vse od takrat pa spet čakam na kakšno res dobro zadevo, ki bi mi ponoči kratila spanec.
Bo moja odrešitev prišla v obliki filma The Boogeyman? Zadeva vsekakor ima dobro poreklo, saj za originalno zgodbo stoji pero Stephena Kinga, ki je v knjižnem svetu znan kot mojster srhljivih pripovedi in v svoji karieri je izdal že celo poplavo daljših in krajših knjig. The Boogeymana je originalno spisal leta 1973 za revijo Cavalier, kasneje pa je bil predelan tudi za knjigo The Night Shift, ki je bila v bistvu zbirka takšnih ali drugačnih kratkih zgodb in je bila prevedena tudi v slovenščino.
Zgodbi filma in knjige sta si sorodni, a se bosta tudi močno razlikovali, saj bomo v filmski verziji na dogodke gledali skozi oči otrok. Štorija pravi, da je družino Harper doletela tragična nesreča, ko sta Sadie in njena sestrica Sawyer izgubili svojo mamo. Njun oče Will se je emocionalno od hčerk povsem distanciral, kot psihiater pa nekega dne v svojo hišo sprejme pacienta, ki s sabo pripelje nepričakovano nevarnost v obliki Boogeymana.
Boogeyman je znan po vsem svetu, a pod drugačnim imenom, straši pa predvsem otroke. To je tista izmišljena pošast, ki ob ugasnjenih lučeh čepi v omari z oblekami ali pa pod posteljo, zaradi česar te je strah stegniti noge. V filmu pošast ni samo plod domišljije, ampak je še kako resnična in v nekaterih kadrih lahko vidimo nekaj njenih obrisov, ko se plazi po stropu in temačnih kotičkih.
Kakšen bo končni rezultat bomo še videli, a bojim se, da bo film preveč stavil na tehniko strašenja, ki jo poznamo pod imenom “jump scare”, saj je ta močno prisotna že v napovedniku, skrbi pa povzroča tudi pošast, ki je videti nekam generična in bolje bi bilo, da je sploh nikoli ne bi zares videli.
Slovenski spletni portal za izmenjavo torrent datotek Partis danes sicer deluje, a to je bolj izjema kot pravilo. V našem zadnjem članku iz sredine marca smo opazili, da spletna stran takrat ni delovala že dobra dva tedna, nakar je vendarle spet oživela, a je nato še večkrat postala povsem nedostopna.
Razlog za neobratovanje pa očitno niso programerske težave, ampak je posledica višje sile. Vsaj tako se glasi uradno sporočilo na Partisu, ki najdemo v novici “Kaj se dogaja s Partisom?”, v njej pa lastnik portala pravi, da je glavni administrator Partisa doživel hujšo nesrečo, za katero predvidevamo, da je bila prometna. Posledice te so bile tako velike, da je administrator pristal na urgenci in oddelku za intenzivno nego, a da je zdaj izven življenjske nevarnosti in se bo kmalu spet vrnil v tipkanje kode in odpravljanje napak portala.
Informacije so dokaj skope in novica o nesreči je bila objavljena samo na portalu, ne pa tudi na uradni Facebook strani, kjer bi bil doseg takšnih pomembnih informacij veliko večji.
Vrnitev administratorja pa ne bo rešila vseh zagat portala, ki se že dolgo vrti okoli finančnega vidika. Osebje Partisa se namreč že dolgo pritožuje, da vzdrževanje takšne strani ni poceni, zato so že večkrat poskušali zagnati kakšen finančni sistem, ki bi preko oglasov ali prodajanja dobrin za boljšo uporabniško izkušnjo pokril stroške delovanja strani, a zaenkrat so se te zadeve izkazale za neuspešne.
V našem prejšnjem članku se je v komentarjih razvila zanimiva debata, v kateri so nekateri pozivali vpeljavi mesečne naročnine. Ideja ni brez podlage, saj dandanes že vsak ponudnik želi uporabniku vsiliti plačevanje mesečnih položnic, a v primeru Partisa zadeva ni ravno realistična. Portal navsezadnje ponuja nelegalno vsebino in če je zdaj ta v slovenskem zakoniku nekje bolj v sivih vodah, bi zadeva postala veliko bolj strogo obravnavana, če bi preko širjenja teh datotek nekdo dejansko služil. Vlada bi hitro začela čutiti tudi zunanji pritisk – predvsem bi v primeru naročnine postali glasni ameriški založniki. Slovenija je v zadnjih dveh letih na področju pretočnih servisov naravnost eksplodirala, saj na naših tleh zdaj najdemo ponudnike kot so Netflix, Amazon Prime, Disney Plus, Apple TV+, SkyShowtime in HBO Max, ki se bo kmalu preimenoval v Max. Vsem tem zagotovo že zdaj ne diši obstoj Partisa, še veliko bolj pa bi zaropotali, če bi od njihovih serij in filmov služil še nekdo drug.
Program za izmenjavo sporočil in strogo zaupnih ameriških dokumentov Discord zadnji mesec dobiva sila zanimive posodobitve. Pred kratkim so vsem uporabnikom, ki za uporabo ne plačujejo naročnine Nitro, dvignili mejo velikosti datotek, ki je bila prej postavljena na smešno nizkih 8 MB, zdaj pa se je pojavila tudi hudo uporabna možnost pošiljanja glasovnih sporočil.
Novost je najprej sicer na voljo samo za telefone, v pogovornem oknu pa boste na spodnji desni strani opazili novo ikono za mikrofon. S pritiskom te lahko posnamete do 20 minut dolgo glasovno sporočilo in ga nato pošljete svojemu prijatelju, funkcija pa je na voljo tudi v skupinskih pogovorih in na strežnikih, ki štejejo manj kot 200 članov, zaradi česar naš uradni Discord kanal te funkcije ne podpira. To funkcijo lahko na strežnikih tudi omejite, a zaenkrat ni jasno, če lahko zadevo onemogočimo za vsakega uporabnika posebej.
Čeprav lahko glasovna sporočila pošiljamo samo preko telefonov, lahko posnetke poslušamo na vseh napravah. To je še posebej koristno za konzolne igralce, saj je PlayStation 5 marca dobil uradno podporo za Discord in takšno puščanje sporočil je za te igralce veliko hitrejše kot pa zamudno tipkanje preko kontrolerja.
Razvijalec Ironmace je še vedno sredi srdite bitke z založnikom Nexonom, jabolko spora pa je popularna igra Dark and Darker, ki je dva meseca nazaj zaživela v obliki preizkusne inačice, kasneje pa bi izšla v sistemu Zgodnjega dostopa. Vendar pa prihodnost ni tako optimistična, saj Nexon trdi, da je Ironmace izmaknil kodo igre, ki je nastajala pod njihovim založništvom, bila kasneje preklicana a je navsezadnje še vedno njihova last. Ironmace po drugi strani to zanika, prerekanje pa se je preselilo na sodišče, kjer zna obtičati še dolgo časa.
The hash for the torrent files to ensure their integrity
SHA256 [Dark and Darker A5 Installer.exe] – 0CB1F4AC2C534771FBD27956791EF93604974DBB19658FDB176F9E037EE1BA60 SHA256 [Dark and Darker A5 Installer.nsisbin] – 1BF807BAE191896DE05DD0FBD3BAF475932D999476A89868640685982FFAD26F
Razvijalec medtem dela naprej, vendar pa je pri novih testiranjih igre naletel na nove ovire. Zaradi pritožbe Nexona je bila igra umaknjena iz Steama, a razvijalec se ni vdal, zato se je za razpošiljanje datotek igre poslužil torrentov. Morda se sliši to neverjetno, a torrente se da uporabiti tudi za kaj drugega kot pa za nelegalno razpošiljanje iger, filmov in serij. Je odlična rešitev, ko si razvijalec ne more poslužiti večjih strežnikov in razpečevanje igre nato pade na same uporabnike, ki datoteke sejejo med sabo.
A tudi tule ni šlo brez zapletov. Ironmace je za največji doseg igralcev povezavo za torrent objavljal preko svojega Twitter profila, povezava do datoteke pa je bila zdaj umaknjena zaradi pritožbe kršenja avtorskih pravic. Zdaj je naloga razpošiljanja torrent datoteke na plečih igralcev, kar seveda s sabo prinaša svojo dozo nevarnosti. Malopridneži interneta bodo zagotovo začeli razpošiljati lažne torrent datoteke, ki bodo nosile ime Dark and Darker, a se bo notri skrival kakšen virus ali pa trojanec.
Pri iskanju legalnega torrenta je tako še najbolj priročna uradna skupnost na Discordu, Ironmace pa je pred kratkim izvrgel še ločeno torrent datoteko, ki v sebi vsebuje popravek za prejšnjo verzijo igre.
Eden najbolj unikatnih igralcev, ki jih je izrodil Hollywood, je današnji mladeži bolj kot ne nepoznan, saj je bila njegova kariera posekana ravno nekje na vrhuncu njegove slave. Michael J. Fox je začel na svoji prepoznavnosti dobivati že v svoji zgodnji mladosti, ko je zaigral v seriji Družinske vezi, nakar je postal pravi filmski zvezdnik, ko je dobil glavno vlogo filma Nazaj v prihodnost. Vse to se je zgodilo sredi osemdesetih in po še dveh nadaljevanjih filma Nazaj v prihodnost se je zdelo, da Michaela na poti čakajo samo še uspehi in velike vloge, vendar pa ga je nato doletela kruta Parkinsonova bolezen.
Kako se je z njo soočil in kakšne posledice je pustila in še pušča v njegovem življenju bo poskušal povedati prihajajoči dokumentarec Still: A Michael J. Fox Movie, ki ga je režiral Davis Guggenheim in je premiero že doživel na festivalu Sundance Film, zdaj pa prihaja tudi na pretočni servis Apple TV+.
Dokumentarec se bo dotaknil vseh večjih točk Michaelovega življenja: od začetka njegove kariere, do diagnoze s Parkinsonovo in igralske kariere po tej diagnozi. Michael se namreč kljub nenadzorovanemu tresenju ni nameraval kar predati in še naprej je opravljal svoj poklic, čeprav je nato v nadaljnjih vlogah velikokrat skrival svoje roke pred kamero. Nato pa je bolezen vgradil v svoje nastope in tako smo dobili njegov unikaten nastop v komični serijah Mladi zdravniki in Nikar tako živahno.
Bolezni se nikoli ni sramoval, hkrati pa se ni želel smiliti nikomur, zato se s Parkinsonovo ni samo spoprijemal, ampak se tudi unikatno boril za njeno širšo prepoznavnost, iz česar je nastala tudi fundacija Michael J. Fox Foundation. Ta se bori za odkritje nekega zdravila in čeprav Michael danes šteje že 61 let, še vedno upa, da bo zdravstvo še v njegovem življenju odkrilo nek večji preboj in da bo lahko spet občutil življenje brez te zoprne bolezni, za katero je dobil diagnozo pri svojem 29. letu.
Still: A Michael J. Fox Movie je že iz napovednika videti presneto zanimivo, na Apple TV+ pa ga bomo gledali od 12. maja dalje.
Lenovovo tablico P11 smo na naši strani enkrat že popisali, vendar pa je bilo to davnega leta 2021, med tem časom pa je Lenovo spočel znatno nadgradnjo čipovja, preoblikoval ohišje in zaslon ter na trg poslal novo verzijo Tab P11 Pro Gen 2, ki napram originalu poseduje kar nekaj konkretnih nadgradenj, a še vedno te niso takšne, da bi jo lahko uvrstili med predstavnike tablic najvišjega razreda, kjer trenutno sedi Apple in malce manj Samsung.
Vendar pa je Lenovo Tab P11 Pro Gen 2 še vedno izdelek, ki se mu splača nameniti pozornosti, saj se na nekih mestih odreže celo bolj od svojih večjih bratcev, trg srednjerazrednih tablic pa je čedalje bolj opuščen, zato si vsak nov izdelek zahteva nekaj obravnave in detajlnega testiranja.
Ko tablico prvič primeš v roke, najprej opaziš njegovo težo, saj ta znaša 480 gramov, kar je bil sicer enak problem že v predhodniku in tudi tukaj začne ta teža skozi daljše držanje ob branju knjig ali pa igranju iger kmalu utrujati roke. Vendar pa smo pri predhodniku dobili vsaj ohišje, izgrajeno iz aluminija, medtem ko ima Gen 2 nekam čudno plastično ohišje, ki pa k sreči ne da občutek cenenosti. Zadnja plat je barvno razdeljena na dve ločeni sivini, na kateri se hitro začnejo pojavljati prstni odtisi.
Skok na sprednjo stran nam razkrije impresiven ekran, ki je tokrat tipa OLED in v premer znaša 11,2 palca. Ekran je vsekakor največji zvezdnik te nove tablice, saj ponuja ločljivost 2560 x 1536, podpira pa tudi standarda HDR10+ in Dolby Vision. Sem omenil, da tokrat gledamo v OLED zaslon? Ta stvar je hudo pomembna, saj zaradi novega ekrana dobimo naravnost čudovite barve, kar tablico ne naredi pripravno samo za vsakdanje delo, ampak tudi za uživanje multimedije kot je denimo gledanje filmov na Netflixu ali HBO Maxu. Tablica pride predpripravljena z nekaterimi že nameščenimi aplikacijami, a bizarno Netflix ni želel delati. Nato sem ga odstranil in ko sem ga želel ponovno namestiti, sem dobil obvestilo, da ga tale tablica ne podpira.
Ko v tablico enkrat vprežeš tipkovnico in jo postaviš pokonci, postane čisto pravi mini prenosnik.
K sreči vse ostalo, kot je denimo Disney+, dela brez komplikacij in tako sem lahko užival ob res lepih barvah, čeprav so bolj temni kadri namesto čisto črne barve pokazali odtenke sivine. To je verjetno posledica implementacije HDR-a, kar se da zagotovo še popraviti s prilagajanjem slike ali pa preko programskih posodobitev.
Pohvaliti moram še eno stvar, ki je navadno pri tablicah sploh ne opazimo in to je zvok. Ta je tukaj naravnost odličen, saj se pod površjem skrivajo štirikanalni zvočniki podjetja JBL, ki podpirajo tudi standard Dobly Atmos, zaradi česar je bila filmska oziroma igričarska izkušnja na naslednjem nivoju. Zvočniki so pripravni tudi za bučno in jasno predvajanje skladbe preko Spotifyja ali kakšnega podobnega servisa, zaradi česar lahko tablico uporabite kot popestritev piknika, brez da bi morali zraven iskati priklop na dodatne zvočnike. Le pazite na izpostavljenost elementom, saj tablica ne vsebuje noben IP zaščite, tako je izpostavljenost prahu ali vodi legitimna skrb.
Kar se tiče fizične oblike bi pri ekranu omenil črne robove, ki so preveč izraziti in nam odsekajo nekaj gledalne izkušnje. Na spodnji strani tablice najdemo vhod za polnjenje USB-C ter dva zvočnika, 8.200 mAh baterija pa se obnese odlično, saj pri gledanju filmov ob dobro razsvetljenem zaslonu ven lahko potegnemo za okoli 8 ur zabave, preden jo moramo zopet priklopiti na polnjenje.
Igre se igrajo čisto lepo, izkušnja pa je toliko boljša zaradi visokega osveževanja in OLED zaslona.
Ostali gumbi so standardni. Na desni strani sta dva za višanje in nižanje glasnosti, zgoraj pa je tipka za vklop oziroma izklop naprave. Tablica vsebuje še vhod za microSD kartice, a žal ni nikjer 3,5 mm priklopa za slušalke, prav tako pa boste zaman iskali kakšno čitalo prstnih odtisov, tako da se boste za odklepanje naprave posluževali PIN kode ali pa vklopili opcijo za prepoznavanje obraza.
Kar se tiče ostalih specifikacij pod pokrovom, so te odvisne od tega, kar si izberete, saj je Tab 11 Pro Gen 2 na voljo v različnih konfiguracijah. Vsem je skupno čipovje MediaTek Kompanio 1300T, družbo pa mu dela 4, 6 ali 8 GB pomnilnika, ki je sparjen bodisi z 128 ali pa 256 GB prostora za hranjenje podatkov. Poleg tega vsebuje tablica še dve kameri: tista na zadnji strani vsebuje lečo ločljivosti 13 MP, medtem ko sprednja ponuja 8 MP. Nič kaj revolucionarnega torej, a je v spregi s konkurenco tipa iPad 10.2 in Galaxy Tab S6 Lite in kamere so dovolj dobre za občasno zajemanje slik in za ugodno pogovarjanje preko Zooma ali Teamsa.
Tipkovnica je vredna vse hvale, saj se pripoji magnetno, tipke pa imajo dovolj prostora in omogočijo ugodno izkušnjo tipkanja.
Lenovo Tab 11 Pro Gen 2 podpira tudi osveževanje pri 120 Hz, zato smo se seveda odločili zadevo preizkusiti tudi v igrah in izkušnja je pustila mešane občutke. Hitro osveževanje slike in lepa podoba znotraj OLED zaslona sta impresivna, vendar pa strojne mišice pri igri Diablo Immortal niso bile dovolj velike, da bi lahko zares užival pri najvišjih možnih grafičnih nastavitvah. Nekaj težav smo imeli tudi znotraj igre Genshin Impact, pri kateri smo na začetku naleteli kar na nekaj zatikanja, a se je zadeva nato normalizirala, vklopili pa smo lahko tudi možnost za igranje pri 60 sličicah na sekundo. Zanimivo je tudi dejstvo, da se pri vsem temu naprava ni začela pregrevati, niti nismo slišali kakšnih res glasnih ventilatorjev, tako da je Lenovo očitno poskrbel za dobro prevetritev čipovja.
Kakor je tablica pripravna za igranje, tako jo lahko izkoristimo tudi za delo. Lenovo ponuja ločen nakup tipkovnice in pisala, tipkovnico pa priklopimo preko preprostega magnetnega držala na spodnji strani. Ovitek lahko na zadnji strani še prepognemo in si tako ustvarimo čisto pravi mini prenosnik, v katerega lahko na hrbtni strani pospravimo tudi pisalo. Tablica ob priklopu tipkovnice preklopi v delovni način Productivity Mode, uporabniški vmesnik operacijskega sistema Android 12 pa se nato spremeni v nekaj, kar spominja na Chromebook, tako da zlahka dostopate do najbolj pogosto izrabljenih aplikacij, spremljate obvestila glede e-pošte in na splošno lahko iz takšne uporabe iztisnete kar nekaj solidnega dela – tu se še posebej izkaže tipkovnica, ki ima tipke dovolj dobro razporejene, da se prsti ne zapletajo, prisotna pa je tudi tista ogromna Enter tipka, ki je pri meni vedno velik plus.
Zadnja kamera sicer ni nič posebnega, a za kakšno hitro sliko povsem zadostuje, sprednja kamera pa ponuja dobro ločljivost za spletne sestanke.
Lenovo Tab P11 Pro Gen 2 me na koncu ni razočaral, saj ponuja nekaj za vsakega: naj bo to pisarniški delavec, nekdo, ki si želi sprejemljive zabave ob igranju iger, namenjena pa je tudi tistim, ki na takšnih napravah radi gledajo filme in serije, ki so tukaj podprte še z odlično zvočno izkušnjo. Lenovo za to napravo obljublja podporo vse do operacijskega sistema Android 14 ter tri leta varnostnih popravkov, vsak imetnik tablice pa ve, da te zadeve nato uporabljamo še vrsto let, preden nastopi res tisti pravi čas za nakup nečesa novega.
Vsakomesečne igre znotraj naročnine PlayStation Plus so lepa stvar, a imajo eno tečnost, ki je na tem servisu prisotna že leta. Sony je imel namreč navado, da je za vsako prevzeto igro, ki smo jo dobili znotraj naročnine PlayStation Plus Essentials nato uporabniku poslal še e-poštno sporočilo, v katerem so se mu zahvalili za nakup izdelka.
Kasneje, ko se je zgodila temeljita prenova servisa in je naročnina pridobila še stopnji Extra in Premium, so e-poštna sporočila letela tudi na vse tiste igre, ki smo jih želeli samo preizkusiti. Mail so dobil tudi če si igro želel samo predvajati pretočno in če si v enem dnevu preizkusil več takšnih naslovov, potem se ti je e-poštni nabiralnik hitro začel šibiti pod poplavo nepotrebnih sporočil.
Ta e-poštna sporočila niso bila samo tečna, ampak so pri nekaterih sprožila tudi manjši napad panike. To je še posebej veljalo za tiste, ki svoje e-mail predalnike ne pregledujejo vsak dan, ampak samo parkrat tedensko. Tudi sam imam s tem neprijetne izkušnje, saj imam PlayStation Plus registriran na poseben, ločen e-mail naslov in velikokrat se mi je že zgodilo, da sem prevzel mesečne igre, vmes je preteklo nekaj dni, nakar sem pogledal e-mail nabiralnik in v njem našel zahvale za kupljene igre. Seveda sem medtem pozabil, da sem igre prevzel iz mesečnega zakupa naročnine, zato mi je hitro zastal dih, saj je prva asociacija, da ti je nekdo vdrl na račun in na njem kupil cel kup iger.
K sreči se je Sony očitno odrekel te slabe navade. Na Redditu uporabniki poročajo, da pri aprilskem prevzemu naslovov niso dobili nobenega e-mail sporočila, nekateri pa pravijo, da se je ta praksa preselila tudi za prevzete naslove iz naročnine PlayStation Plus Extra. Tudi sami smo zadevo testirali in lahko iz prve roke povemo, da je po prevzemu iger iz aprilske ponudbe nismo dobili nobenega nadležnega sporočila.
Aprilska ponudba je zdaj že na voljo dober teden, sestavljajo pa jo igre Sackboy: A Big Adventure, Meet Your Maker in Tails of Iron.
Če česa nedavni predelavi igre Dead Space ne moremo oporekati je to njena grafična podoba. Razvijalec Motive je legendarni grozljivki izkazal zasluženo spoštovanje in jo predelal v naslov, ki se ponaša z grafiko najvišjega kalibra, zraven pa je dodal še kup skritih presenečenj, sob in celo stranske misije.
Projekt Dead Space Demake pa gre ravno v obratno smer in predela izvirno igro iz leta 2008 v grafično podobo nečesa, kar bi znala poganjati konzola PlayStation 1 in po vizualni plati bi tole zadevo uvrstili nekam v leto 1998.
Ta zanimiva predelava je plod dela enega samega človeka z imenom Fraser Brumley. Dead Space Demake sicer ne vsebuje cele originalne kampanje, saj bi to Fraserju hitro požrlo leta življenja, vendar pa se lahko pozabavate v začetku igre in raziščete nekaj originalnih lokacij, ki v tej bolj enostavni grafični podobi še vedno izpadejo nekam grozljivo. Animacije se seveda ne morejo primerjati z originalom ali pa z letošnjo predelavo, vendar pa je Fraser vseeno vdelal kar nekaj zanimivosti, saj lahko denimo pregledujemo inventorij, pri bojevanju pa je treba napadalne Necromorphe še vedno streljati v okončine, drugače samo trzajo na mestu, mi pa stran mečemo dragoceno strelivo.
Dead Space Demake lahko prevzamemo na spletni strani itch.io in za igranje je zadeva seveda brezplačna, tehta pa slabih 200 MB. Fraserjev eksperiment zna biti dober zalogaj, medtem ko čakamo na kakšno uradno vest glede predelav iger Dead Space 2 in 3. Založnik EA je sicer kmalu po izidu igralcem začel pošiljati ankete glede morebitnih predelav nadaljevanj, a razvijalec Motive zaenkrat ni še napovedal ničesar uradnega.
Če so vam takšni projekti zanimivi, potem si je pametno ogledati tudi lanskoletno predelavo Bloodborna, ki je ciljala na nekako enako grafično podobo, le da je veliko bolj obsežna in omogoča celo boj z nekaterimi šefi.
HBO je leta nazaj naredil briljantno potezo, ko je uradno odobril izdelavo serije, ki si je za vsebino vzela popularno serijo fantazijskih knjig Pesem ledu in ognja, iz tega pa se je nato rodila odlična televizijska serija Igra prestolov, ki je gledalce zabavala vse do svojih zadnjih dveh sezon. Od takrat je HBO pospešeno začel razmišljati o novih filmih in serijah, ki bi lahko izrabili izjemno širno vesolje, ki ga je skozi leta pridno spisal George R. R. Martin.
Pisatelj sicer po 11 letih še vedno ni spisal naslednje knjige v zbirki Pesem ledu in ognja in te dni boste našli bolj malo optimistov, da bo 74-letni Martin v svojem življenju kdaj sploh dokončal svojo knjižno povest, ki bi morala dobiti še dve knjigi, zato HBO poskuša izrabiti material, ki je že spisan. V spregi z najavo prenovljenega servisa HBO Max, ki bo naslednji mesec postal samo še Max, je zeleno luč dobila tudi povsem frišna Game of Thrones serija, ta pa bo nosila ime A Knight of the Seven Kingdoms: The Hedge Knight.
Gre v bistvu za zbirko treh novel, ki jih je Martin spisal med letoma 1998 in 2010. Novele so se imenovale The Hedge Knight, The Sworn Sword in The Mystery Knight, vse tri pa so bile nato združene v eno knjigo z imenom Vitez iz sedmih kraljestev in jih je v slovenščino prevedel Boštjan Gorenc.
Zgodbe so sicer odlične in veliko bralcev se strinja, da so povsem enakovredne tistim, ki jih najdemo v svetu Pesmi ledu in ognja. Spremljali bomo potovanje viteza Ser Duncana the Talla in njegove oprode s preprostim imenom Egg. No, ta oproda ima malce bolj bogat rodovnik kot pa bi kdo mislil, saj se za tem imenom skriva mladi Aegon V Targaryen, ki pripada kraljevski družini, vendar pa mu ždenje na prestolu ne diši preveč. Zato se raje pridruži Duncanu in par se odpravi na potovanje skozi dežele Westerosa, dogajanje pa je postavljeno 90 let pred tistimi dogodki, ki smo jih nato gledali v prvi sezoni serije Igra prestolov. Kraljestvo je tule malce drugačno, saj deželi še vedno vladajo Targaryeni, a v zraku že diši po spremembah, ko bodo zmaji za nekaj časa za vedno izginili iz dežele.
George R. R. Martin bo pri seriji služil kot izvršni producent, pri tej vlogi pa se mu bo pridružil tudi Ira Parker, ki je enako vlogo zasedal pri seriji Zmajeva hiša, ta pa je pred kratkim začela snemanje svoje 2. sezone.
Mimogrede, tudi knjižna serija Viteza sedmih kraljestev še ni dokončana, saj je Martin v intervjujih izjavil, da ima za to serijo skupno planiranih kar devet novel – poleg že izdanih treh zgodb naj bi dobili še novele The She-Wolves of Winterfell, The Village Hero, The Sellsword, The Champion, The Kingsguard in The Lord Commander. Žal nič od tega ni izdanega, saj je Martin leta nazaj vse napore vložil v pisanje knjige The Winds of Winter, ta pa je v nastajanju že več kot desetletje.
Razvijalec Rocksteady Studios je svoj zadnji naslov, Batman: Arkham Knight, izdal daljnega leta 2015 in z njim zaključil odlično trilogijo iger Arkham, čeprav mu je na ciljni črti malce spodletelo. Arkham Knight je namreč v svojo igralno formulo vpletel tudi prevažanjem z Batmobilom in preko njega smo morali opraviti cel kup bitk, ki so hitro postale tečne. Drugi problem je bila optimizacija, ki je bila na PC-ju tako obupna, da je založnik Warner Bros. naslov za nekaj časa celo umaknil iz prodaje in ga na prodajne police vrnil šele takrat, ko je bil ta vsaj malce popravljen.
Rocksteady je imel očitno dovolj Batmana, a ni se še želel povsem posloviti od širnega stripkovskega vesolja DC-ja. Začeli so graditi nov naslov, za katerega se je najprej ugibalo, da bo grajen okoli Supermana, a to se je izkazalo za neresnico. V bistvu dolgo nismo vedeli, kaj Rocksteady sploh počne, saj je ta uradno napovedal igro Suicide Squad: Kill the Justice šele leta 2020, nakar se je studio spet zavil v tišino in šele letos smo videli prve prave igralne napovednike, ki pa so globoko razočarali praktično vse.
Namesto atmosferičnega, enoigralskega naslov, z akcijskim a vseeno dokaj metodičnim bojevalnim sistemom iger Arkham, smo na pladnju dobili pisano družno streljačino, ki je povrhu bila predstavljena kot “live service” igra, kar pomeni, da je Rocksteady v njo zapekel cel kup različnih valut in seveda mikrotransakcij. Akcija je po drugi strani spominjala na nekakšno verzijo Fortnita, saj so junaki Captain Boomerang, Deadshot, Harley Quinn in King Shark kar letali po zraku, vsi pa so se igrali praktično enako. Tudi streljanje je bilo videti breztežno in ko bi v igralnem posnetku naproti jim postavili vsaj neke žive nasprotnike, a namesto tega smo gledali v razstreljevanje nekega topa, ki ima jasno izpostavljene vijolično obarvane ranljivosti.
— Suicide Squad: Kill The Justice League (@suicidesquadRS) April 13, 2023
Zaradi vsega tega se je že marca začelo govoričiti, da bo zaradi izjemno negativnega odziva Warner Bros. prisiljen naslov prestaviti na kasnejši datum. Založnik je to najprej zanikal, a včeraj je vseeno napovedal, da Suicide Squad ne bo izšel ob začrtanem datumu. Naslov je bil sicer enkrat že prestavljen, saj bi prvotno moral iziti marca lani, a je bil nato zamaknjen na 26. maj 2023, zdaj pa tudi tega datuma ne bo ujel.
Suicide Squad: Kill the Justice očitno potrebuje še kar nekaj dela, saj bo po novem izšel šele 2. februarja 2024, založnik pa ob tem ni dodal nekega res pravega razloga za tako izdatno prestavitev, saj je v sporočilu za javnost samo zapisal, da želijo igralcem dostaviti karseda kvaliteten naslov. Vendar pa je jasno, da je zamuda šla na račun negativnega odziva novinarjev in igralcev, vprašanje pa ostaja, če bo 9 mesecev dovolj, da iz igre iztrgajo “live service” elemente in občinstvu dostavijo tisto, kar se od kalibra studia Rocksteady navsezadnje tudi upravičeno pričakuje.
