Ducate nas je, ducate! S tem mislim igralcev, ki se radi lotimo novih poglavij franšize Call of Duty, ampak izključno zaradi enoigralske kampanje. Res je, da so te praktično povsem linearne izkušnje, a včasih preprosto prav pride igranje nečesa takšnega, kjer ti ni treba razmišljati preveč, ampak se prepustiš akciji in se diviš lepim animacijam ter podrobnim teksturam.
Activision je zdaj vsem tem igralcem ponudil nov korenček, ki bi jih morda privabil k prednaročanju igre. Vsem tistim, ki bodo opravili prednaročilo digitalne kopije igre, bo omogočeno predčasno igranje enoigralske kampanje dober teden pred uradnim izidom polne igre. Modern Warfare 2 bo zunaj 28. oktobra, prednaročniki pa boste lahko kampanjo zagnali že 20. oktobra in se tako dodobra seznanili igralnimi sistemi, ki jih boste nato lahko plodno uporabili tudi za večigralsko merjenje moči.
Ponudba je na voljo za igralce na konzolah in PC-ju, a nekateri se boste lahko z igranjem pozabavali še prej in to brez da bi za to zapravili kakšen evro. Založnik je namreč napovedal tudi testiranje v obliki odprte bete, ki se jo bo lahko udeležil vsak. Tu bodo v prednosti igralci na PlayStation sistemih, ki bodo odprto beto lahko zagnali v treh vikendih, prvi od teh pa bo na voljo med 18. in 20. septembrom. Temu bosta sledila še dva vikenda in sicer med 22. in 23. septembrom in 24. ter 26. septembrom, v teh dveh pa se bodo lahko pozabavali tudi igralci na PC-ju in konzolah Xbox.
Activision za 15. september pripravlja obsežnejšo predstavitev, ki se bo malce bolj podrobno spustila v drobovje naslednjega poglavja franšize Call of Duty in morda takrat izvemo tudi kaj o prihajajočem Warzone 2.
Razvijalec NCSoft je stari maček MMO sveta, v katerega so leta 2005 vstopili preko svojega prvega takšnega izdelka, z naslovom Guild Wars. Takrat je sicer MMO svetu že kraljeval World of Warcraft in vsak založnik je razmišljal o delanju svojega MMO naslova, ki bi tudi njim prinesel silne denarja, ki jih je takrat vsak mesec nase vlekel Blizzard. Masovnih večigralskih naslovov tako ni manjkalo in veliko jih je od takrat šlo pod rušo, Guild Wars pa je od konkurence izstopal predvsem na račun svojega modela naročnine, ki ga preprosto ni imel.
NCSoft je namesto mesečnega izdatka raje delal na dodatkih, ki jih je nato redno izdajal in s tem je pokril stroške razvoja in strežnikov. Temu zgledu je sledilo tudi nadaljevanje Guild Wars 2, ki je vpeljal še boljši sistem bojevanja in zanimivo podajanje zgodbe skozi sezone, ki so bile na voljo samo nekaj časa in če jih je igralec zamudil, štorije ni mogel ponovno doživeti.
Guild Wars 2 je danes daleč stran od tiste slave, ki jo je držal ob izidu. Igra je navsezadnje stara že 10 let, vmes pa je preklopila na brezplačni način igranja, a MMO-ji so bili v zadnjem desetletju na splošno v zatonu, zato tudi ta igra danes nima ravno nagnetenih strežnikov. NCSoft namerava te številke popraviti tako, da bo Guild Wars 2 popeljal na Steam in igra bo tako postala na voljo veliko širšemu trgu, ki se jim do sedaj ni dalo registrirati računa na uradni strani.
NCSoft pravi, da bodo igralci na Steamu lahko igrali na istih strežnikih kot veterani, ki so do sedaj svoje avanture izvajali preko NCSoftovih računov. Osnovna igra bo brezplačna, moč pa bo kupiti tudi poseben skupek Complete Collection, ta pa vam v zameno za 100 € prinaša tri dodatke Heart of Thorns, Path of Fire in End of Dragons ter vseh 5 sezon. Skratka, komplet je drag, a boste v njem dobili čisto vso do sedaj izdano vsebino, preigravali pa jo boste lahko brez mesečne naročnine.
Guild Wars 2 bo na Steam prispel 23. avgusta, tule pa je uradna stran na Steamu.
Ko je Vince Gilligan napovedal serijo Better Call Saul, ki naj bi služila kot nova zgodba, katera naj bi se dogajala pred dogodki fenomenalnega Breaking Bada, so bili njegovi oboževalci navdušeni, čeprav malce previdni. Takšni “spinoff” poskusi so bili v zgodovini redkokdaj uspešni in razen Fraiserja, ki je nastal na podlogi serije Cheers, odvrtki in nadaljevanja niso imeli ravno sreče.
Vendar pa je Vince ekstremno talentiran možakar in verjel je v svojo vizijo, ki bi povedala zgodbo odvetnika Jimmyja McGilla, ki smo ga v Breaking Badu spoznali kot prevarantskega odvetnika s pisanimi kravatami in še bolj slikovitim imenom Saul Goodman. Za pisanje scenarija se je zopet združil Petrom Gouldom in rezultat je bilo 6 sezon odlične drame, ki se je spustila v raziskovanje preteklosti Saula, skozi kratke izsečke pa smo med epizodami dobili tudi vpogled v njegovo življenje po dogodkih serije Breaking Bad.
Govorimo v pretekliku, saj je Better Call Saul po sedmih letih včeraj prejel še svojo zadnjo, trinajsto epizodo Saul Gone. Ta je odgovorila na nekatera vprašanja, ki smo jih v sebi držali že od Breaking Bada in to serijo lahko zdaj pogledamo v drugačni luči. Zaključek je bil očitno odličen, saj zadnja epizoda na IMDb-ju drži oceno 9,9/10, kar je še en dokaz, da je Gilligan mojstrsko zaključil pripoved, ki jo je začel leta 2008. To visoko oceno sicer prekaša zaključek Breaking Bada, ki si je z epizodo Ozymandias prislužil perfektno oceno.
Pot do finalne epizode ni bila lahka, saj je med snemanjem glavni igralec Bob Odenkirk doživel bližnje srečanje s smrtjo, a je k sreči hitro okreval in zaključil snemanje vloge, ki ga bo zagotovo za vedno zapisala v televizijsko zgodovino.
Kaj pa prihodnost? Svet Breaking Bada je namreč tako zanimiv, da bi lahko v njem spočeli cel kup dodatnih zgodb in to priznava tudi Vince. A po drugi strani bi rad poskusil nekaj novega, tako da se za zdaj poslavlja od svojih dveh mojstrovin, a temu svetu ne bo za vedno zaprl vrata. V intervjuju za spletno stran Rolling Stone je povedal, da se morda vrne povedati še kakšno zgodbo znotraj mesteca Albuquerque, še posebej če mu bo spodletelo v drugih projektih, a to je še nekje daleč v prihodnosti.
Pri nas si vse epizode lahko ogledamo preko pretočnega servisa Netflix, zadnja epizoda pa bo postala na voljo enkrat danes.
Verjetno najbolj slaven MMO streamer Asmongold je včeraj na Twitchu podelil presenetljivo novico, ki se tiče njegove bodoče odsotnosti iz igre World of Warcraft. Blizzard ga je namreč za nekaj časa izločil iz igre, razlog pa naj bi bilo izmenjavanje digitalnih dobrin za resničen denar.
Temu se v svetu iger reče RMT oziroma Real Money Transactions, to pa je znotraj World of Warcrafta prepovedano. Asmongold pravi, da je kazen povsem nepravična, saj se takšnega trgovanja ni nikoli poslužil in sumi, da je postal žrtev zaradi tega, ker se je družil v skupini s takšnimi igralci, ki pa so bili upravičeno osumljenci RMT-ja.
Asmogold ni edini, ki ga je doletela takšna kazen, saj se uradni subreddit poln pritožb igralcev, ki so bili prav tako odstranjeni zaradi takšnega trgovanja, čeprav sami trdijo, da se česa takšnega nikoli niso udeležili.
Popularni streamer se sicer zaradi kazni ne obremenjuje preveč. Vstop v igro mu je prepovedan do 13. septembra, Asmongold pa pričakuje, da bo Blizzard že veliko prej popravil svojo napako in mu spet omogočil igranje. Navsezadnje je Asmongold eden največjih streamerjev, ki še vedno delajo na vsebini World of Warcrafta in si z njegovo odstranitvijo sami sebi pljuvajo v skledo.
Asmongold je še dodal, da je za kazen v bistvu Blizzardu hvaležen, saj jo bo izkoristil za vrsto “clickbait” videov na YouTubu, to pa mu bo še bolj obogatilo bančni račun.
Podelitev Oskarjev se je letos ljudem vtisnila v spomin zaradi slavne klofute, ki jo je na odru Will Smith podelil komiku Chrisu Rocku, a to niti približno ni edini takšen spodrsljaj dogodka, ki poskuša ameriške elitne igralce prikazati v najlepši luči.
Marsikdo se namreč še vedno spomni podelitve nagrad iz leta 1973, ko je v kategoriji najboljših igralcev prvo mesto zavzel Marlon Brando s svojim legendarnim nastopom v filmu Boter. A svojega zlatega kipca ni želel prevzeti in tako je namesto sebe na oder poslal ameriško staroselko Sacheen Littlefeather, predstavnico plemena Apačijev, ki je svoj nastop na odru izkoristila za kritiko Hollywoodske elite. Slednja je namreč Indijance dolga leta izkoriščala in jih poniževala, Brando in Littlefeather pa sta želela na Oskarjih opozoriti na ameriško zaničevanje staroselcev.
Občinstvo nad njenimi besedami ni bilo navdušeno in med njenim govorom lahko slišimo veliko neodobravanja. Littlefeather je kasneje povedala, da so igralca Johna Wayna morali celo fizično zadržati, saj je želel skočiti na oder in Indijanko nasilno odstraniti.
Littlefeather je imela za svoj govor striktna navodila. Brando ji je naročil, da se zlatega kipca ne sme dotakniti, producent podelitve Howar Koch pa ji je zabičal, da njen govor ne sme biti daljši od 60 sekund, saj jo bo drugače dal aretirati.
Po skoraj 50 letih pa se je Akademija zdaj končno odločila uradno opravičiti. 75-letna Sacheen je bila povabljena na prav poseben dogodek v Academy Museumu, ta večer pa bo posvečen samo njej. Novico o tem je prva poročala spletna stran The Hollywood Reporter, za njo pa je Sacheen povedala, da je nad povabilom naravnost šokirana in da si ni nikoli mislila, da bo to kdaj doživela.
Dogodek si bo moč ogledati preko spletnih rezervacij, ta poseben večer pa se bo odvil 17. septembra.
Sony je začel zaganjati oglaševalsko mašinerijo njihovega naslednjega večjega naslova, ki sliši na ime God of War Ragnarök. Sicer se bodo lastniki konzol PlayStation lahko že naslednji mesec pozabavali s še eno ekskluzivo The Last of Us Part I, ampak tisto je zgolj predelava, medtem ko bo Ragnarök polnopravno nadaljevanje, za katero imajo igralci velika pričakovanja.
Glavni del grajenja navdušenja so seveda razni napovedniki in v to smer cilja tudi nov video Myths of Midgard, ki sicer ne vsebuje nobenega kadra iz igranja, ampak je vseeno vreden ogleda. V njem namreč nastopa igralka Felicia Day, ta pa nam skozi čudovite ilustracije poskuša obnoviti dogodke iz prejšnjega dela, v katerem sta naslovni vlogi nosila Kratos in njegov sin Atreus.
Zadeva je seveda polna kvarnikov in če morda do sedaj, zaradi nekega čudnega razloga, še niste preigrali odličnega originala, potem se seveda videu izognite, razen če izvirnika sploh ne nameravate nikoli zagnati. Felicia Day lepo povzame vse tiste glavne štorijalne dogodke, vsake toliko pa se oglasi tudi jezični Mimir, ki smo ga že dobro spoznali v prvem delu.
Če morda ne marate gledati posnetkov, si lahko obnovo preberete tudi na uradnem blog zapisu.
God of War Ragnarök prihaja 9. novembra za konzoli PlayStation 4 ter 5 in je v bistvu še ena zadnjih AAA iger, ki ni doživela prestavitve v 2023. Držimo fige, da nas ne čaka kakšna dodatna zamuda, a v tem burnem letu 2022 nas ne bi presenetilo nič več.
Dve leti že minevata, odkar nam je založnik THQ Nordic ponudil prototipno demo verzijo predelave izvirnega Gothica. Demo je bil sicer bolj ali manj katastrofa, a založnik je takrat zgolj tipal zanimanje igralcev, če bi jih morda takšna predelava sploh zanimala. Original je danes namreč star že dobrih 20 let in čeprav se da nanj, z dobro mero privajanja, do neke mere prilagoditi, to ne velja za vse mlajše igralce, ki bi se ob njegovi podobi danes samo križali in brž zbežali stran.
Kljub slabemu demu je anketa pokazala, da zanimanje za predelavo vsekakor obstaja in THQ Nordic je zavihal rokave in ustanovil povsem nov studio Alkimia Interactive, ta pa se je spravil na delo. Razvijalec je povedal, da se zavedajo vseh napak prototipa, ki je samo bežno spominjal na Gothic in je želel original predelati v drugačno vizijo. Alkimia se je nato zaobljubil, da bo po novem predelava veliko bolj verna original in po dveh letih razvoja smo dobili prvi dražilnik, ki to tezo potrjuje.
Kratki video nas spusti v globočine rudnika Old Mine, ki je ena od prvih pomembnejših lokacij znotraj originala. Estetsko je zadeva slična izvirniku, razvijalec pa nam je želel prikazati, da so rudarji v tej igri praktično sužnji in med vihtenjem krampov kar umrejo sredi dela. Na koncu dva neprevidneža odtavata malce pregloboko v temo, kjer naletita na krvoločne Minecrawlerje, ki so bili že v originalu srh zbujajoč nasprotnik, v nadgrajeni grafični podobi pa še bolj pošiljajo strah v kosti.
Vse skupaj je videti dobro, a veliko raje bi seveda imeli kakšen igralen napovednik. Za tega očitno še ni čas, prav tako očitno Alkimia Interactive razvoja še ni pripeljal do točke, ko bi nam lahko zaupal vsaj okvirni datum izida.
Plaz prestavitev naslovov v leto 2023 kar ne pojenja in nedavno se je temu neslavnemu seznamu pridružila tudi težko pričakovana igra Hogwarts Legacy. Gre za enega redkih naslovov, ki se dogaja v magičnem svetu Harryja Potterja, le da bo igra postavljena nekje 100 let, preden se je Harry prvič pojavil na Bradavičarki, razvijalec Avalanche Software pa je zaradi tega dobil bolj proste roke pri pisanju zgodbe, ki se lahko tokrat vrti okoli novega junaka, tega pa bomo lahko ustvarili po čisto svojih željah.
Hogwarts Legacy se zdijo kot sanjski naslov za vsakega navdušenca nad Potterjevim univerzumom. Kot novopečeni dijak Bradavičarke bomo morali obiskovati različne razrede, pri teh pa se bomo učili varjenja magičnih napitkov, učili se bomo raznih čirul čarul, seveda pa se bo moč dvigniti v nebo za eno napeto tekmo Quidditcha. Vse to bo spremljala napeta zgodba, ki se bo tokrat vrtela okoli goblinov, igranje pa bo segalo izven šolskih klopi, saj bo Hogwarts Legacy ponujal tudi prostoročno raziskovanje Bradavičarke in njene skrivnostne okolice.
Hogwarts Legacy will launch on February 10, 2023 for PlayStation, Xbox, and PC. The Nintendo Switch launch date will be revealed soon. The team is excited for you to play, but we need a little more time to deliver the best possible game experience. pic.twitter.com/zh0EsOvDb7
Vse to se sliši čudovito, žal pa zadeve ne bomo mogli zagnati še letos. Hogwarts Legacy je imel sicer zastavljen datum izida v novembru 2022, a to zdaj več ne velja, saj bo igra po novem izšla 10. februarja 2023. Razvijalec pravi, da preprosto potrebujejo več časa za razvoj, zanimivo pa je, da novi datum velja samo za PC in konzoli Xbox ter PlayStation, medtem ko Nintendo Switch zaenkrat še nima datuma.
Avalanche Software se do sedaj ni izkazal s kakšno posebej dobro štorijalno igro, pri pisanju zgodbe pa jim ne bo pomagala niti avtorica knjig JK Rowling. Te se, zaradi njenih komentarjev glede skupnosti LGBTQ, še vedno vsi izogibajo, tako da pri temu projektu ni sodelovala.
Naše prerokbe so se izkazale za resnične in franšiza Alone in the Dark se po sedmih letih zatišja zopet vrača na naše zaslone. Kako po sedmih, porečete, če pa ste v prejšnjem članku zapisali, da je zadnja igra izšla leta 2008? No, prejšnji založnik Atari je tistega leta resda spočel še zadnji, klasični Alone in the Dark naslov, a v letu 2015 so izvrgli še Alone in the Dark: Illumination, sodelovalno večigralsko streljačino, ki je bila tak poraz, da smo na njo preprosto pozabili.
Upamo, da se to ne bo zgodilo z novim naslovom, ki je bil napovedan nedavno in bo nosil preprost naslov Alone in the Dark. Gre namreč za popolno predelavo izvirnika iz leta 1992, na njem pa dela razvijalec Pieces Interactive. Sledili bomo igralnemu dvojcu junakov Emily Hartwood in Edwardu Carnbyju, pred njima pa se nahaja težka naloga. Emily je namreč izgubila strica, zato naveže stike z detektivom Edwardom, nato pa ju pot vodi v vilo Derceto, ki je nekoč gostila ljudi, s težkimi duševnimi motnjami. Ti so očitno še vedno tam, družbo pa jim dela lep nabor nadnaravnih pošasti, tako da nas čaka kar nekaj bojevanja, reševanja ugank in raziskovanja teme.
Igra se bo dogajala leta 1920, dom Derceto pa se nahaja sredi močvirja, tako da bomo dobili slastno temačno atmosfero žanra, ki ga Američani imenujejo “southern gothic”. Zgodba zna biti dobra, saj bo za njo poskrbel Mikael Hedberg, ta pa se je podpisal pod takšne uspešnici kot sta Amnesia: The Dark Descent in SOMA.
Alone in the Dark žal še nima datuma izida in stavimo da bo, tako kot očitno vse igre, izšel enkrat naslednje leto.
Ko je Marvelov Spider-Man daljnega leta 2018 izšel na platformi PS4, so ga mnogi razglasili za mojstrovino. Kljub temu, da se je Pajek-mož že pred tem večkrat zagugal na male ekrane, je to označevalo prvi primer, kjer se je Peter Parker uspel zavihteti zelo visoko na lestvici najboljših iger leta, a zavoljo težke konkurence ni uspel osvojiti sam vrh.
Grafične zmogljivosti zastarele konzole PS4 so bile potisnjene do skrajnih meja, a prava zvezda predstave je bilo odlično pripovedovanje, skupaj z vrhunskim nadzorom in vznemirljivo akcijo. Marvelov Spider-Man je kasneje doživel tudi dokaj samoumevno “nadgradnjo” na PS5, saj je ta zmogla dodati sijaj, ki ga lahko zagotovijo le stroji naslednje generacije. Zdaj pa je Marvelov Spider-Man pristal tudi na mojem osebnem računalniku. Je bilo vredno čakati skoraj tri leta?
Razvojna ekipa: Insomniac Games, Nixxes Software Založnik: Playstation PC LLC Platforme: PC (itak) Steam:Povezava Datum izida: 12. avgust 2022 Cena: 59,99 €
Zvrst: Akcijsko igranje vlog
Pajek-mož tri leta po izidu
Ker je edicija za računalnik domnevno namenjena igralcem, ki igre še niso igrali na PS4 ali PS5, ne bom pokvaril zgodbe, brez skrbi. Omenil bom le, da še vedno gre za več kot solidno pripovedko. Medtem, ko pokriva večino znanih zlikovcev in neverjetno vznemirljive akcijske sklope, si hkrati vzame čas, da razišče drugo poglavje; otrok, ki se igra superjunaka v svetu odraslih. V Marvelovem Spider-Manu se Peter Parker spopada z odnosi, plačevanjem najemnine in realnostjo vsakdanjega, nejunaškega življenja v New Yorku. Nekateri najboljši trenutki igre so najmanj melodramatični.
Spider-Manova mehanika odprtega sveta, kjer se spopada z Elektrom, Jastrebom, Nosorogom, Škorpijonom in Dr. Hobotnico v stripovski različici New Yorka, ne potiska žanra v nove smeri. To pa ne pomeni, da dokončevanje misij, iskanje ogromnega števila zbirateljskih predmetov, reševanje ugank in igranje mini iger ne navdušijo. Absolutno navdušijo.
Če posegaš po igri nekaj let po originalni izdaji, je skoraj vse zdržalo tok časa. Glasovno podajanje je odlično in pisanje na splošno na vrhuncu, tu in tam se znajde zgolj kakšna ponesrečena šala, ampak hej, to je pač Pajek-mož. Nekatere mini-igre in uganke se sicer začnejo ponavljati in prekinejo tempo zgodbe. Edina manjša problematika odprtega sveta je, da je po štirih letih pomanjkanje inovacij v oblikovanju odprtega sveta še vedno očitno – sploh napram novejše Miles Morales izdaje. Medtem, ko je življenje z vetrom v kostumu sladko, so na ravni ulice stvari manj prepričljive.
Najboljša stvar v Marvelovem Spider-Manu je tako nedvomno vihtenje po New Yorku. Z intuitivnimi in odzivnimi kontrolami se težko ne počutiš kot junak. Petrove poteze in kombinacije, orožja in igrače poskrbijo, da je vsako srečanje – če že ne pretresljivo – vsaj zabavno. Toda v resnici danes nismo tu, da bi podali oceno igri. Marvelov Spider-Man je fantastičen, pika. Igra, ki bi jo prej kot slej vsi morali igrati. A dajmo se raje lotiti stvari, zaradi katere smo nenazadnje tu. Kako se Marvel’s Spider-Man obnese na osebnih računalnikih?
Prenovljena prenova
Spider-Man Remastered se je leta 2020 pojavil že na PS5, a na voljo je bil samo v paketu s Spider-Man: Miles Morales. Prenova je vključevala DLC City That Never Sleeps, tri dodatne obleke, nove trofeje in bolj izpopolnjen fotografski način. Tehnično je resnično izkoristila moč nove konzole in igro dvignila na vizualni standard Milesa Moralesa.
Izboljšane teksture, podpora za sledenje žarkom, pozicijski 3D zvok in haptične povratne informacije DualSense so le nekatere izboljšave, katerih smo bili deležni. Remastered je spremenil tudi model obraza Petra Parkerja iz Johna Bubniaka v Bena Jordana.
Izdelek, ki bo pristal na osebnih računalnikih, je v bistvu enak PS5 prenovi. A tokrat ga je za osebne računalnike optimiziral Nixxes Software. Tako kot različica za PS5 PC izdaja vključuje dodatek, tri dodatne kostume in, za prednaročila tudi pet točk za nadgradnje. Razen DLC-ja ni nove vsebine, likov ali izboljšav zgodbe. Tako lahko računalniški igralci pričakujejo enako igro, kot jo imajo njihovi konzolni bratje, vendar z ogromnim številom načinov, kako prilagoditi svojo izkušnjo.
Razpon grafičnih, zvočnih in ostalih možnosti je neverjetno širok. Končni rezultat predstavlja igro, ki jo je mogoče igrati na sistemih od Core i3 in Nvidia GTX 950 pri 720p pa vse do 4K pri 144 FPS z vključenimi vsemi možnimi opcijami. Poleg različnih ravni sledenja žarkom druge možnosti in izboljšave vključujejo NVIDIA DLSS (Deep Learning Super Sampling), NVIDIA DLAA (Deep Learning Anti-Aliasing), SSAO, filtriranje tekstur, kakovost LoD in kakovost senc. Nabor zvočnih možnosti in drsnikov za dostopnost je prav tako skoraj popoln.
Nazadnje Spider-Man Remastered podpira skoraj vsako velikost monitorja in popularna razmerja, vključno z ločljivostmi 16:9, 16:10, 21:9, 32:9 in ultra širokim zaslonom 48:9 z več zasloni.
Še boljši nadzor
Prenova na osebnih računalnikih seveda zraven kontrolerjev vključuje tudi podporo za miško/tipkovnico. Medtem ko XBox kontroler nima prilagodljivih sprožilcev in haptičnih povratnih informacij Playstation konkurenta, v praksi oba delujeta dobro.
Kljub temu, kar si morda mislite o vsem blišču in slovesu novinarskega življenja, vse ni tako rožnato, ko preidemo na moj sistem. Je že malo zastarel, z AMD Ryzen 9 3900X in Nvidia RTX 2080 Super grafično kartico, a to skupaj z 32GB pomnilnika večinoma še vedno zadostuje za 2560×1440 pri 165Hz. Torej, čeprav nisem mogel preizkusiti Spider-Mana na maksimalnih nastavitvah pri konstantnih 200+ FPS, sem zmogel brez težav igrati na 2560×1440 pri 120+ sličicah na sekundo pri zelo visokih (a ne najvišjih) nastavitvah, vključno z zelo visokim sledenjem žarkom in vklopljenim DLSS.
Medtem, ko so bili izrezani prizori brezhibni, sem naletel na nekaj manjših občasnih zatikanj med igranjem, sumim, da je bilo krivo nalaganje terena v ozadju. A razen tega ni bilo nobenih težav. Zmogljivost je bila presenetljivo dobra, glede na moje specifikacije. A tudi vsi z računalniki, ki komaj izpolnjujejo minimalne zahteve, se ne rabite obremenjevati, saj je tudi po vrnitvi na zelo nizke prednastavitve bil Marvelov Spider-Man še vedno videti povsem sprejemljivo. Brez naprednih vizualnih dodatkov so zgodba, akcija in liki bili tisti, ki so nosili igro.
Če za konec na hitro omenim še veselo novico za lastnike Steam Deck konzole, sicer igre na tej še nisem uspel preizkusiti (trenutno sem še v čakalni vrsti) ampak po poročilih igralcev zadeva tudi tam deluje odlično.
Razsodba
(+) Pajek-mož je dobro prestal tok časa (+) Vrhunski nadzor na miški in tipkovnici (+) Širok spekter nastavitev (+) Dobra optimizacija (+/-) Manjši problemi pri trzanju ob hitrem vihtenju po mestu (-) (Pre)visoko zastavljena cena
Resničnostne oddaje so dandanes tako močne, da lahko pretočni servis Discovery, ki se v glavnem bavi s samo tako vsebino, brez težav pogoltne velikana tipa HBO Max. Te zadeve so preprosto zelo gledane in z njimi se radi pozabavamo tudi na naših koncih, čeprav so naše resničnostne oddaje dokaj nedolžne in večkrat tudi dolgočasne.
Američani raje stavijo na družinske in ljubezenske drame tipa 90 dni do poroke, pravi žur pa se začne, ko pogledamo na Japonsko. V bistvu je najbolj zanimiva televizijska zgodovina te dežele, ko na njihovih kanalih še niso imel kakšnih prevelikih pomislekov glede cenzure. Ravno v tem času je na svet prilezla resničnostna oddaja Susunu! Denpa Shonen, ta pa si ni dala opravka s kakšnimi ljubezenskimi dramami, ampak je za gledalce pričarala dobesedno mučenje tekmovalcev.
Oddaja je imela več sezon, vsaka od teh pa je imela različen osnovni zaplet. V eni sta bila denimo na otoku ujeta dva tekmovalca, ki sta nato v osami sestavljala raft kar 4 mesece, preden jima je uspelo pobegniti. A najbolj slavna sezona je sledila tekmovalcu Tomoakiju Hamatsuju, komiku, ki mu je v žrebu uspelo pridobiti vstop v oddajo, a če bi vedel kaj ga čaka, bi zmagoviti listek odvrgel in jo hitro popihal stran.
Producenti oddaje so Tomoakija odpeljali v majhno stanovanje in mu ukazali, naj si sleče vse obleke. Popolnoma golemu mu je bila nato naložena njegova glavna naloga: zbrati mora 1 milijon jenov, a za to ne sme niti enkrat zapustiti stanovanja. Denar si lahko prisluži samo tako, da se udeležuje nagradnih iger znotraj revij, vrednost teh fizičnih nagrad pa mora na koncu doseči vsaj milijon jenov.
Sliši se preprosto, a je vse prej kot to. Tomoaki namreč v stanovanju ni imel ničesar, niti hrane ne in niti enega kosa obleke. Pred kamerami se je tako sprehajal povsem gol, producenti pa so mu mednožje zakrili s podobo jajčevca, zaradi česar se ga je nato tudi oprijel vzdevek Nasubi. Priborjene nagrade je lahko obdržal in ubožec je k sreči na začetku osvojil vsaj riž, a ni imel posode, v kateri bi ga skuhal. Zato ga je poskušal jesti surovega, kasneje pa je vendarle iznašel nekakšno posodo, da je lahko riž vsaj malce omehčal.
A to je samo vrh ledene gore, saj je ubogi Nasubi s pretekom časa v popolni izolaciji počasi začel drseti v norost. Riža mu je na neki točki zmanjkalo, zato je začel jesti pasjo hrano, skladno s tem pa je izgubil ogromno teže. Nagrade so sicer prihajale, a nikoli mu ni uspelo osvojiti kakšnega konkretnega kosa oblačila, razen enih spodnjic, ki so mu bile premajhne. Zlobni producenti so Nasubiju tudi zamolčali dejstvo, da ga vseskozi snemajo, Nasubi pa je mislil, da mora samo vsak dan pred kamerami podati zaključek dneva.
Njegovo zgodbo je dobro popisal YouTuber Cr1TiKaL, ki je v polurni obnovi izpostavil nekatere najbolj pomembne dogodke iz Nasubijevega življenja. Nekomu je sčasoma uspelo ugotoviti, kje točno se Nasubi nahaja, zato so ga producenti preselili v drugo stanovanja, pri selitvi pa je bil Nasubi poln upanja, da je končno zmagal in da ga čaka svoboda, a nato se je znova znašel v istem stanovanju, le da na drugi lokaciji.
Nasubiju je po 335 dnevih vendarle uspelo zbrati zahtevani znesek za zmago, a producenti ga še niso želeli izpustiti. Preselili so ga še enkrat, tokrat v Južno Korejo in tam ga je čakala nova naloga: zbrati denar za letalsko karto domov. A producenti niso računali, da je Nasubi postal pravi mojster nagradnih iger in denar za karto je zbral prehitro, zato so mu producenti še dvakrat podaljšali mučenje, saj je moral zbrati denar za karto v prvem razredu. Oddaja je namreč do takrat postala pravi fenomen in Nasubija je vsako nedeljo zvečer spremljalo kar 17 milijonov gledalcev, kar je naravnost fenomenalna številka. Za primerjavo poglejmo zadnjo epizodo Igre prestolov, ki si jo je ogledalo zgolj 13 milijonov ljudi, s tem, da so jo gledali po celem svetu, medtem ko je Susunu! Denpa Shonen bila na voljo samo na Japonskem.
Na koncu je Nasubi le dočakal svobodo, a producenti so ga morali še enkrat osramotiti. Preselili so ga na novo lokacijo in Nasubi je takoj po prihodu slekel vsa oblačila, saj je postal na ta postopek že navajen. Takrat so odpadle stene majhnega stanovanja in izkazalo se je, da je Nasubi sredi odra, pred množičnim in bučnim občinstvom.
To je kratka obnova Nasubijeve zgodbe, ki pa je še veliko globlja in vas lahko hitro potegne v internetno luknjo. Tomoaki Hamatsu danes živi normalno življenje, je pa povedal, da oddaje ni ravno dobil tisto, za kar se je potegoval. Želel si je namreč slave in je to tudi dobil, a je zaradi izkušnje postal veliko bolj odtujen od ljudi, še mesece kasneje pa je izjavil, da se ne more znova navaditi na nošnjo oblačil.
Na internetu se je v sferi vplivnežev pojavilo novo ime in to je Andrew Tate. Gre za bivšega kickboxerja, ki pa se je odločil, da mahanje z rokami in nogami nima preveč smisla, zato se je raje podal v smer vplivnežev, ki spadajo v žanr alfa moških.
Takšnih vplivnežev je cel kup, a Andrew od njih vseeno izstopa, saj 35-letnež nosi lepo bero karizme in je lahko na trenutke presneto zabaven, zaradi svojega namazanega jezika pa se je spustil tudi v marsikakšen verbalni spopad z drugimi vplivneži. Tate je baje zdaj celo v pogovorih, da postane nov boksarski nasprotnik Jake Paula in zadeva bi bila zagotovo hudo dobro gledana.
You want to be rich… You’re willing to invest…
But when i bring up $49 for Hustlers University,
It’s suddenly too much… Fine, stay in poverty.
Or learn everything there is to know about money for just $49.
Tate se zelo rad pohvali s svojim bogastvom in njegova spletna vrednost naj bi bila okoli 250 milijonov dolarjev. Rad se fotografira ob dragih avtomobilih in nedavno je prišel do domiselne ideje, da bi svoje nauke podelil tudi vsem tistim, ki jim je za zgled. Tako se je rodila spletna akademija Hustler’s University, ta pa naj bi vsakemu omogočila služenje denarja že isti dan in v pičlih nekaj mesecih bi se študentje lahko že vozili s svojimi Lamborghiniji.
Seveda pa je vse skupaj bolj kot ne prodajanje vročega zraka in to je dokazal tudi YouTuber Coffeezilla, ki se je žrtvoval in se sam udeležil te prestižne univerze.
Žal pa se pod vsem tem bliščem skriva bolj malo. Hustler’s University za članarino vsak mesec zahteva 50 $, za te denarce pa ne boste prejeli kakšnih zasebnih inštrukcij iz strani Andrewja. V bistvu boste dobili samo dostope do Discord kanalov, kjer vam bodo neki neznanci predavali o prednostih raznih prodajnih kanalov, kot je denimo služenje preko Amazonovega programa Merch On Demand, ki sicer omogoča dobiček, a za to potrebuješ najprej močno prodajno mrežo in veliko, veliko truda, medtem ko Tate v svojem novačenju obljublja denarce in ženske, ki jih lahko dobiš že samo s pozitivnim pogledom na svet.
Coffezilla se spusti tudi v raziskovanje psihološkega aspekta vplivneža, ki pri predstavljanju sebe in svojega življenja uporabi nekaj zanimivih trikov. Skratka, vse skupaj je še en dokaz, da pravih življenjskih lekcij ne boste dobili preko interneta in da če je nekaj predobro, da bi bilo res, potem to tudi je.
Popularna risana serija Rick and Morty je včeraj dobila nekaj balkanskega pridiha. Sicer ne uradno, saj je za animacijo poskrbel Nikola Silić, ki na YouTubu drži kanal MadeByAbvh, ta pa je prikazal verno animacijo serije, v kateri slavni dvojec vzame malce dopusta in se sprehodi skozi ulice Srbije.
Zadeva je presenetljivo kvalitetna in s tem ne ciljamo na samo animacijo, ampak tudi na dialog. Rick svojemu mlademu spremljevalcu razloži nekaj zgodovine Srbije, nato pa oba vkorakata v gostilno, ki je bila tudi glavni razlog za obisk Srbije. Rick si je namreč zaželel Mortyju predstaviti rakijo in Morty je sprva proti njej, a po zaužitju hitro uvidi, zakaj je ta pijača na Balkanu tako popularna. Rick se nato obrne točaju in naroči še tri rakije, takrat pa v zrak dvigne roko in pokaže tri prste, ki v srbski kulturi igrajo pomembno vlogo.
Tako Rick kot tudi Morty vsebujeta verne glasove, za te pa je poskrbela tehnologija “deep fake”. Umetna inteligenca se v tem primeru iz zvočnih zapisov originalnih glasov nauči določenih algoritmov in te lahko nato uporabimo za izrekanje česarkoli – pa naj bo to Srbija, rakija ali kaj drugega. Zadeva je dokaj prepričljiva, a Morty ima nekam čuden robotski glas, medtem ko se Rick odreže malce bolje.
Skeč je prišel ravno v času, ko je Rick and Morty dobil tudi resničen napovednik za svojo 6. sezono. Ta je polna eksplozij, superjunaških potez in dobrega starega skakanja med dimenzijami, naš par junakov pa se bo očitno preizkusil tudi v podcastu.
Novi del franšize Saints Row, ki bo v bistvu nekakšen ponoven začetek celotne serije, spremljam že kar nekaj časa. Imel sem celo zasebni ogled igralnega napovednika, po katerem sem lahko razvijalcu Volition zastavil nekaj vprašanj, a že takrat mi je bilo gledanje igranja nerodno, saj sem takoj dobil vtise, da je Saints Row videti hudo zastarano, s tem pa ne ciljam na njegovo grafično podobo, ampak same igralne mehanike.
Volition je pred kratkim izdal nov igralni napovednik, v katerem pa so pozabili notri dodati nekaj normalnega igranja, tako da samo spremljamo podajanje zgodovine nekaterih likov, ki nam bodo znotraj igre pomagali pri izvajanju raznih nečednih aktivnosti.
Vse skupaj je sicer videti v redu, ampak nič od tega ni kaj takšnega, kar v žanru odprtosvetnih iger ne bi videl že vsaj desetkrat. Lahko ustvarimo svoj lik in to res podrobno ter nato skočimo v razne avtomobile, streljamo z bazukami, ki jih lahko izstrelimo tudi iz kovčka za kitaro, opremljamo avtomobile in na njih montiramo razne dodatke ter uživamo v vsesplošnem kaosu.
A vse to smo do sedaj že počeli in to ne samo v konkurenčnih naslovih, ampak tudi znotraj franšize Saints Row. Ta je v zadnjih delih vsaj poskušala nekaj novega, saj smo denimo v četrtem delu postali superjunak, tako da smo lahko celo letali po zraku, v samostojnem dodatku Gat Out of Hell pa smo poskušali pobegniti iz Pekla. Razvijalec Volition sicer pravi, da je bil ponoven zagon franšize potreben zato, da serijo zopet postavijo na bolj normalne noge, a te so zaenkrat videti presneto generične in mestoma celo malce dolgočasno.
Morda pa je vse skupaj krivda slabih napovednikov in bo končna izkušnja nekaj povsem drugačnega. Navsezadnje so takšne igre v odprtem svetu v zadnjih letih kar poniknile: novi GTA je še leta stran, Ubisoft pa je po slabem izdanju Legiona franšizo Watch Dogs bržkone za nekaj časa upokojil.
Kakšen bo končen rezultat bomo videli zelo kmalu, saj Saints Row izide že 23. avgusta.
Simulacij virtualnega lovca je bilo včasih ogromno, danes pa je takšnih iger, vsaj visokoproračunskih, nekam manj. Eden vidnejših predstavnikov tega žanra je Way of the Hunter izpod založnika THQ Nordic, ta pa je nedavno dobil daljši igralni napovednik, ki razloži tiste najbolj pomembne igralne mehanike.
Izkušenj z virtualnim lovljenjem divjadi sam nimam in največ kar sem izkusil v tem pogledu je bilo znotraj obstranskih opravil igre Red Dead Redemption 2. Že tam se mi je ukvarjanje z iskanjem plena zdelo dokaj podrobno in predvsem zamudno, Way of the Hunter pa je iz tega ustvaril pravo izkušnjo, ki jo bomo podoživeli sredi rodovitnih gozdov Bear Den Rancha, skočili pa bomo tudi v Evropo, bolj specifično bo to Transilvanija.
Kot lovec bomo lahko izbirali različne puške, vsaka od teh pa bo namenjena svojemu specifičnemu plenu. V svoji koči bomo sprejemali naloge lastnikov različnih restavracij, nato pa bomo lahko skočili v svojega terenca in se zapeljali na točko, kjer nas čaka naša tarča.
Za tale naslov bo vsekakor treba imeti nekaj potrpežljivosti. Razvijalec Nine Rocks Games je razvil različne vzorce obnašanja za ogromno število živali, te pa bodo ob našem lomastenju hitro izginile v goščavo. Tako se bo treba previdno smukati čez podrast, preden proti plenu izstrelimo usodni naboj, a še preden se to zgodi, ga bo treba najti. Pomagali si bomo lahko z našo posebno sposobnostjo zaznavanja, ki nam bo zarisala tiste zanimive točke znotraj gozdov, a te zadeve je moč tudi izključiti, tako da se bomo kot avtentični lovec zanašali samo na iztrebke ali pa odkrivanje kopit, ki jih je za sabo pustila kakšna srna.
Grafično in zvočno je zadeva videti fenomenalno in Way of the Hunter zna biti eden od bolj nepričakovanih uspešnic letošnjega poletja. Izide namreč že 16. avgusta, na Steamu pa zase zahteva 39,99 €.
Igri Stray sem se nekaj časa ogibal, kar je tudi razlog za delno zamudo pri temu opisu. Sem namreč velik ljubitelj mačk in Stray, igra, kjer glavno vlogo prevzame ravno ta hišni ljubljenček, bi morala biti kot naročena zame. Vendar pa kljub temu zadeve nisem želel namestiti na svojo konzolo PlayStation 5, saj sem vedel, da se bo naš mačkon slej ali prej kje poškodoval in takšnega trpljenja preprosto ne bi prenesel.
K sreči me je srečala pamet in igri sem vseeno ponudil priložnost. Razvijalec BlueTwelve Studio je očitno prav tako velik ljubitelj mačk in očitno sva istega mnenja, tako da v Stray kakšnih resnejših mačjih poškodb ne boste ugledali. Največ kar vas bo doletelo je nekaj šepanja, a tudi to traja samo nekaj sekund, nato pa se igranje vrne v svoj stari tok, ki je res odličen in nikoli ne začne presedati.
Razvojna ekipa: BlueTwelve Studio Založnik: Annapurna Interactive Platforme: PS5, PS4, PC Nakup:Steam Datum izida: 19. julij 2022 Cena: 26,99 €
Zvrst: Tretjeosebna platformščina
VIDEO RECENZIJA
Naše potovanje se začne sredi tunela, kjer se naš mačkon zabava s svojim krdelom prijateljev in čaka, da vendarle enkrat mine nevihta. Dežne kaplje so odličen izgovor, da se malce spoznamo z nadzorom kosmatinca, ki je izjemno gibčen, razvijalec pa je že v uvodni sekvenci nakazal svojo ljubezen do takšnih bitij in pozornost, ki jo je naklonil vsem animacijam. Tako se lahko poigramo s kakšnim repom prijatelja ali pa se ob koga samo malce podrgnemo, vse to pa je izjemno ljubko in čudno pomirjajoče.
Dež na koncu le poneha in čas je, da naša tolpa odskaklja novim avanturam naproti. A glej ga zlomka, naš mačkon naleti na polomljeno cev, zaradi nje pa zdrsne v globočine antičnega zapuščenega mesta, kjer živega bitja ne boste našli, saj se spodaj pod zemljo sicer nahaja civilizacija, a je ta povsem robotska.
Čaka vas kar nekaj klepetanja, a dialogov tule ne boste izbirali.
Androidneži bodo skozi našo celo avanturo edina stvar, ki se premika in daje občutek življenja. Ljudje so izginili neznano kam, a naš mačkon jih ne pogreša preveč, saj so roboti zaradi nekega razloga podedovali obnašanje ljudi, tako da ti zdaj nosijo oblačila, opravljajo dnevne opravke in celo znajo izražati čustva, pa čeprav samo skozi zaslone, ki jih imajo namesto obrazov.
Kot maček malce bolj težko komuniciramo z robotskimi prebivalci in ti so, zaradi našega mijavkanja, sprva prestrašeni do vezij, a ta strah jih kmalu mine, ko srečamo mini letečega robotka B-12. Letečnež nam navrže nahrbtnik, kar nam omogoči komunikacijo z njim, B-12 pa bo nato naše glavno orodje za sporazumevanje z vsemi drugimi, prav pa bo prišel tudi za odpiranje elektronsko zaklenjenih vrat.
Grafično je zadeva naravnost izjemna in Stray se lahko na tem področju kosa z AAA naslovi.
Od tu dalje se lotimo naše glavne naloge. Roboti so namreč prepričani, da življenje zunaj mesta ne obstaja in da se jim nad glavami nahaja samo radioaktivna pušča. Mi seveda vemo resnico in čas je, da odpremo ogromno kupolo, ki celo mesto drži v temi in robotski civilizaciji omogočimo vrnitev na površje.
Pot do tega cilja pa ne bo tako enostavna, saj nas na njej čaka več preprek. Najprej nam jo bodo zagodli zoprni Zurki, organske tvorbe, ki malce spominjajo na klope in robotski čuvaji, ki ščitijo določena območja in nas lahko z laserskimi izstrelki hitro spravijo v večna lovišča. To sta v bistvu tudi edina prava nasprotnika, ki ju bomo srečali med igranjem, tako da raznovrstnost na tem področju ne bi bila odveč, prav tako pa oba sovraga nista ravno spoštovanja vredna izziva. Pred Zurki boste na začetku samo bežali, nato boste za nekaj časa dobili nekakšno UV svetilko, ki jih lahko hitro izniči. Robotski čuvaji so težji oreh in naš mačkon za njih odgovora nima, tako da bomo pred njimi samo bežali ali pa se skrivali.
Ko se spustimo v kanalizacijo igra dobi kar malce grozljivo vzdušje.
Kar se igralne formule tiče, Stray ostaja preprost, a to ne pomeni, da ni zabaven. Igranje me je malce spominjalo na avanturo Little Nighmares, saj tako kot tam, Stray nima praktično nobenega uporabniškega vmesnika. Vsake toliko lahko sicer poberete kakšen predmet in tega nato uporabite za reševanje res enostavnih ugank in takrat boste dobili vpogled v inventorij. A večino časa se boste za igranje zanašali na svojo mačjo intuicijo, kamor spadajo tudi različne naloge, ki vas bodo čakale med vašo odpravo.
Tekom igranja se boste v glavnem osredotočili na osrednjo nalogo, a vsake toliko lahko naletite tudi na kakšno stransko opravilo. Dnevnika ni, tako da se boste morali za navigacijo po mestu morali zanašati na svoj spomin, mape pa prav tako ne boste našli, kar pomeni, da boste primorani brati table, ki vam bodo nakazale približno smer vašega naslednjega koraka.
K sreči so mesta in okolica oblikovani briljantno in ne traja dolgo, da si določena območja vtisnete v spomin. Grafično in animacijsko lahko Stray uvrstimo med igre najvišjega kova, kar je za tako majhen studio izjemen dosežek. Mesto se kljub manjku organskega življenja čuti živo, premeteno podajanje zgodbe in dogodkov pa pripelje do tega, da se boste do določenih robotov navezali bolj kot pa v kakšnem RPG-ju s tisoče vrsticami dialogov.
Čakata nas dve večji mesti in za navigacijo se bo treba zanašati na table.
Stray je v srži skoraj povsem linearna izkušnja in se malce odpre samo v dveh malce večjih mestih, kjer naletite na nekaj svobode in lahko okolico bolj prosto raziskujete. Naš potepuški muc sicer ne zna skakati kar sam od sebe, ampak lahko skoke opravite samo na določenih točkah, takrat pa elegantno preskakuje skozi brvi in strehe. Morda bi si kdo na tem področju zaželel malce več nadzora, a dejstvo ostaja, da je razvijalec tako poskrbel za dober tempo igranja, ki bi ga drugače zgubljali ob kakšnih nerodnih in nepotrebnih padcih.
Stray se izkaže za odlično mačjeljubno poslastico, za katero mi je žal, da je nisem prej prijel pod prste. Gre za krajši naslov, ki v dolžino traja nekje 5 ur, a ta dolžina je po mojem ravno pravšnja za igralne mehanike, ki jih je v ta paket spravil razvijalec. Grafična podoba je odlična in celo zgodba je zanimiva, na koncu pa dobimo namigovanje na nadaljevanje, ki si ga Stray definitivno zasluži. Malce se zatakne samo pri enostavnosti ugank, ki bi bile lahko malce težje in včasih nerodno postavljenih točkah shranjevanja, a nič od tega ni res kritičnega in v tem primeru plusi zlahka presežejo vse minuse.
Samsung je še vedno prepričan, da je v tehnologiji prepogljivih zaslonov prihodnost telefonov in tablic, za te namene pa je na včerajšnji konferenci predstavil že četrto generacijo naprav Z Fold in Z Flip.
Predstavitev je bila standardna in bi jo lahko verjetno zreducirali v 5 minut in zdi se, da Samsung v zadnjih dveh generacijah stopiclja na enem mestu in nam vsako leto poskuša prodati ene in iste naprave, ki jim malce zvišajo specifikacije.
Zvezda predstave je bil Galaxy Z Fold 4, ki ga lahko uporabljamo kot telefon ali pa tablico, za to pa bo treba na široko odpreti denarnico. Z Fold 4 se od predhodnika po vizualni plati skoraj ne razlikuje, je pa malce lažji in tanjši. Samsung se hvali, da mu je v napravo uspelo vpeljati novo mehaniko upogibanja, a ta stvar končnega uporabnika niti ne zanima preveč, je pa zdaj naprava malce lažja, saj tehta 271 gramov.
Specifikacije so sicer impresivne, saj napravo poganja procesor Snapdragon 8 Plus Gen 1 ter 12 GB pomnilnika, pri osnovni verziji pa boste našli 256 GB prostora. Izboljšana je bila tudi kamera, saj glavna vsebuje zdaj 50 MP loči in 3x telefoto lečo, skupaj s tehnologijo Space Zoom, ki omogoča res daljnosežno približevanje oddaljenih subjektov, a pri tem boste seveda gledali v megleno sliko.
Vendar glavni problem teh naprav predstavlja njihova smiselnost. Samsung me že štiri generacije poskuša prepričati v nakup prepogljive tehnologije, a še vedno ne more ponuditi enega res prepričljivega razloga, da bi prst namočil v te vode. Seveda mu primerov ne manjka, saj lahko preko Z Folda 4 na ekran dobimo štiri okna naenkrat, kar poenostavi večopravilnost in čvekanje preko kamere, medtem ko je naprava upognjena in na spodnjem delu omogoča še tipkanje je videti zanimivo.
A te stvari niso nič takšnega, kar bi resnično pokazalo prednosti te naprave. Vse te stvari lahko počnem na navadni tablici, edini večja sprememba pa je dejstvo, da lahko napravo zložim in pospravim v žep, vendar pa takrat dobim še vedno predebel telefon, ki je kljub vsem izboljšavam še vedno pretežek.
Naj se Samsung še tako trudi, Z Fold naprave bodo še nekaj časa ostale nišne naprave. K ozko usmerjenim prodajnim rezultatom prispeva tudi nora cena, saj Z Fold 4 stane kar 1.799 €, če pa si boste želeli verzije s 512 GB prostora pa bo treba odšteti kar 1.919 €. Za takšno ceno preprosto pričakujem resnično revolucionaren kos tehnološke opreme, ki bi povsem spremenil moje vsakdanje delo ter komunikacijo, ne pa da mi Samsung že leta ponuja isti prodajni koncept: “Glej, je telefon, ki pa ga lahko spremeniš tudi v tablico!”.
Z Fold 4 je že stopil v predprodajo, izid pa je pri nas načrtovan za 28. avgust.
Časi poceni pretočnih servisov so očitno za nami, saj se praktično vsak od večjih igralcev sooča z izgubami, čemur je sledilo bodisi draženje storitev ali pa sekanje vsebine, kjer je le možno.
Slabim prodajnim rezultatom se ni mogel ogniti niti gigant Disney, ki je to poletje svoj pretočni servis Disney+ pripeljal tudi na naše konce. Ameriško podjetje je sicer zabeležilo lepo rast uporabnikov, ki jih je sedaj na njihovem servisu že 151 milijonov, vendar pa je te dobil samo preko produkcij večjih serij tipa Andor in She-Hulk, te zadeve, prežete z naprednimi CGI učinki, pa niso ravno poceni.
Disney je tako v finančnem poročilu priznal, da je trojica servisov Disney+, Hulu in ESPN+ skupno doprinesla več kot milijardo dolarjev operativne izgube. Čas je tako napočil za spremembe finančnega modela in ta bo prispel v obliki nove stopnje naročnine in z višanjem cenovnih postavk že obstoječih.
Sprememba cenovne politike se bo za zdaj zgodila samo pri Američanih, tako da smo zaenkrat Evropejci varni. Čez lužo je za 8. december napovedana nova stopnja naročnine, ta pa bo vsebovala oglase. Za njo bo treba odšteti 7,99 $, kar je enaka cena kot sedaj stane osnovna naročnina. Ta bo na isti datum postala precej dražja in če si boste želeli gledati filme in serije brez reklam, potem bo treba odšteti vsaj 10,99 $ mesečno.
Enake spremembe se bodo zgodile pri pretočnem servisu Hulu, čigar vsebina je pri nas že vključena znotraj Disney+. Tudi tam se pripravljajo podražitve: stopnja z oglasi bo zdaj dražja za en dolar in sicer bo to 7,99 $ mesečno, za gledanje brez oglasov pa bo cena skočila iz 12,99 $ na 14,99 $.
Kot rečeno, podražitve za Slovenijo zaenkrat še niso napovedana, a slej kot prej bo prišel čas, ko bo stopnja z reklamami prišla tudi pri nas in stavimo, da bo takrat naročnina zagotovo poskočila na vsaj dobrega desetaka.
Če ste morda siti tega, da morate na blagajnah trgovin zgubljati čas z iskanjem kartic ali bankovcev, potem je morda napočil čas, da se preselite v ZDA. Amazon je namreč že nekaj časa nazaj izgruntal tehnologijo Amazon One, ta pa stranki omogoča plačevanje nakupljenih dobrin s preprostim skeniranjem dlani.
Zadeva se morda sliši kot nekaj iz znanstvenofantastičnih filmov, a Amazon One je še kako resničen in podjetje je zdaj to tehnologijo razširilo na 65 trgovin trgovske verige Whole Foods, ki je za zdaj na voljo samo v ZDA, Kanadi in Združenem kraljestvu.
Amazon One je za uporabo povsem preprost. Za registracijo najprej stranka obišče terminal ali kiosk, kjer pusti svoj odtis dlani, tega pa nato poveže s svojim računom, ki mora vsebovati še podatke o kreditni kartici in telefonsko številko. Ko je vse to enkrat opravljeno, se lahko začne nakupovanje, pri blagajni pa za plačilo enostavno na skener nastavite svojo dlan in postopek nakupa je zaključen.
V trgovinah Whole Foods bo še vedno treba počakati v vrsti, a v Amazonovih lastnih trgovinah, ki vsebuje še tehnologijo “Just Walk Out”, dobrine preprosto naberete v košarico in se odpravite proti izhodu, kjer nato samo še poskenirate dlan, preden se za vami zaprejo vrata.
Seveda takšna tehnologija s sabo potegne tudi cel kup skrbi glede varnosti in poseganja v zasebnost. Amazon pravi, da se odtisi dlani ne hranijo v kioskih, ampak so podatki šifrirani in odposlani na posebne strežnike, kjer nato živijo v oblaku in so uporabljeni samo za primere identifikacije ob nakupu.
A po drugi strani so povsem upravičene skrbi glede Amazonovega vohunjenja za strankami. Od nas so pridobili že cel kup podatkov glede spletnega nakupovanja, zdaj pa so pridobili vstop tudi v naše domove, pa naj bo to preko pametne pomočnice Alexe ali pa zvoncev s kamero Ring, preko nakupa podjetja iRobot pa bodo kmalu dobili tudi podatke glede oblike naše dnevne sobe.
Takoimenovani “Marvelizmi” so se naselili že povsod. Skovanka prihaja iz vrst Marvelovih filmov in se nanaša na njihove superjunake, ki morajo imeti pri vsakem dialogu vsebovati vsaj malček humorja, začinjen z dozico cinizma. Rezultat je na koncu tak, da skoraj vsi liki govorijo isto, pa naj bo to Spider-Man ali Iron Man ali nemara prihajajoči Black Adam – vsak od njih mora tekom filma pripomniti vsaj eno humoristično opazko in zadeva je narasla že do te mere, da lahko dialoge napovednikov predvidimo sami.
Ta stil je zdaj poskušal povzeti tudi založnik Square Enix, ki je nedavno izdal nov dražilnik za njihov prihajajoči naslov Forspoken. 30 sekundi napovednik ne pokaže česa revolucionarnega, vendar pa je zabaven dialog, v katerem glavna junakinja spove tole mojstrovino:
“Torej, naredimo povzetek. Sem nekje, kjer ni Zemlja. Vidim presnete zmaje. In o ja, pogovarjam se z zapestnico. Ja, to je nekaj, kar zdaj počnem. Izvajam magijo, ubijam močne zverine in zagotovo bom kmalu tudi poletela.”
Ta dialog je vsekakor nekaj, kar bi morda videli v kakšnem filmu s superjunakom, vse skupaj pa še krasijo pozorno izbrane besede, ki izpustijo kakšno sočno kletvico, da ja ne bi bil kakšen najstnik preveč užaljen. Internet je zadevo hitro vzel za svojo in na Twitterju se je pojavilo cel kup videov in slik, ki povzemajo besede dražilnika in te prilagodijo za druge igre, kot so denimo Bloodborne, Super Mario in Dark Souls.
So let me get this straight I'm somewhere that isn't Australia With big scary natives And oh yeah, i'm talking to a magic mask Yeah, woah, that's something I do now I jump and spin I fight big mutants I'll probably get a bazooka next pic.twitter.com/og2yBPzq5e
Dražilnik je sicer resda postal predmet norčevanja, a Square Enix je zagotovo zadovoljen tudi z odzivom, saj ima video zdaj že več kot 2 milijona ogledov. To so dobre novice za igro, ki je imela kar nekaj težav v razvoju in je nazadnje tudi prestavila izid na 24. januar 2023.
