Zagotovo si mislite: “O lej, BoriSe se je zopet spravil usajati nad neko slovensko nadaljevanko, samo zato, da bi si nabral oglede.” A dragi moj bralec, ni res tako in moram te udariti z dejstvom, da sem v bistvu redni spremljevalec slovenskih dram. Specifično s tem mislim na POP TV in na njihov poskus, da na televizijo pripeljejo nekaj kakovostne, doma posnete televizije, ki ima za sabo nekaj proračuna in s tem tudi kvalitetnih igralcev.

Njihova pot se je začela spodbudno, saj je bilo Usodno vino dejansko gledljiva zadeva. Začetek je bil malce neroden, a ko so se igralci navadili drug na drugega, je stekla tudi zgodba. Sicer ni bil to neki presežek, a bil je to soliden izdelek slovenske televizije. In Inja Zalta je pred televizijske sprejemnike pripeljala lep del moških gledalcev.

Usodnemu vinu je sledila serija Reka ljubezni, ki je bila meni še posebej zanimiva. Dogajala se je namreč na Dolenjskem, specifično v Žužemberku, kar je (skoraj) moj domači kraj. Ustvarjalci so tu še nadgradili formulo: kemija med igralci je bila boljša, zapleti bolj zanimivi in okolica bolj pristna. Ni čudno, da so ljudje šli res obiskovat kraj snemanja in nadlegovali igralce. Mimogrede, če se boste kdaj mudili na dolenjskih koncih, potem le obiščite vasico Krko, kjer je bila serija snemana, saj gre za res čudovit kraj. Ustvarjalci so si celo privoščili preobrat v slogu Igre prestolov in sredi serije čez noč ubili zelo priljubljen lik.

Gledalci smo zato z zanimanjem čakali, kakšna bo tretja serija izpod rok POP TV-ja. Bo formula povsem nadgrajena? Ali pa bomo dobili popolnoma na novo postavljen izdelek, ki bo na koncu še bolj navdušil?

Na žalost smo dobili manj kot povprečno serijo, polno za lase privlečenih situacij, klišejskih karakterjev in predvidljivih dogodkov.

Prevetritev igralske zasedbe bi bila že na mestu, saj že praktično tretjič zapovrstjo spremljamo iste face, le da tokrat nastopajo v drugih vlogah. Nekaj recikliranja bi že prenesel, a tole je šlo že čez mejo. POP TV-jeve serije se druga od druge ne razlikujejo kaj preveč in človek ima občutek, da spremlja v bistvu eno in isto serijo, le da so vloge malce vsake toliko pomešane. Včasih pa še to ne, saj eni igralci igrajo neprestano ene in iste vloge. Rok Kunaver je spet tisti dežurni zlobnež, a tu igra tako tipičnega zlikovca, da izpade na trenutke res že smešno. Poanta dobrega zlobneža je to, da ima za svoje obnašanje neke razloge, zaradi katerih potem zavije na temno stran. Gledalec se potem na lik naveže, pa čeprav ga ne mara. Se spomnite Cersei Lannister iz serije Game of Thrones? Dvomim, da je obstajal kdo, ki jo je imel rad, a ravno to je dobro spisan lik, ki ga sovražiš iz dna duše, saj te malce spominja na osebe iz resničnega življenja. Lik Roberta Furlana, pa je globok kot luža in njegov celotni karakter bi opisal kot: “Jaz sem zloben, ker imam rad denar.” Tip dejansko v napovedniku stoji s prekrižanimi rokami in dela jezen obraz, da ja vemo, da je baraba.

Temu zgledu sledijo tudi ostali karakterji. Tina Gorenjak bo očitno za vedno obsojena igrati neko zlobno Milfico, Saša Pavlin Stošič pa je zapeljivo Femme Fatal igrala že v Usodnem vinu in igra tokrat skoraj isto vlogo, le da ima tu dobro srce in očala. Znana imena in obrazi se nadaljujejo in stavim, da je Aleš Valič sposoben igralec, ki mu ni treba igrati samo zadrgnjenega in strogega poslovneža. Tudi on igra nekega zajebanca, ki je res neprestano jezen. Tip je jezen, ko je v pisarni, ko se pogovarja z drugimi – v eni sceni je celo sedel doma na kavču, pil kavo in klel kot za stavo. To je še ena stvar te serije: liki želijo izkazati svojo resnost z neprestanim preklinjanjem. Kurac in prasica je stalni spremljevalec dialogov, ki so že tako podpovprečni.

Ko smo že pri igralcih: a lahko da kdo Jerneju Kunterju eno alternativno zaposlitev? Tip je prisoten v čisto vsaki seriji, filmu in sinhronizaciji in če bi šel v najbolj zanikrno gledališče v Spodnjem Dupleku, kjer bi si ogledal ulično predstavo, bi med nastopajočimi zagotovo zasledil tudi njega. Razumem, da se tip s tem preživlja, ampak kar je preveč, je pa preveč in res mi ga ni treba gledati pri čisto vsaki stvari, kjer povrh vsega spet igra iste vloge.

Potem je tu zaplet, ki je poln nekih preobratov in vsi karakterji imajo ozadne zgodbe, ki naj bi dali likom globino. Ampak tega je preprosto preveč in človek že malce težko spremlja kdo, kaj, s kom in zakaj. Poglejmo si tale preprost opis zapleta karakterjev in njihovih motivov:

“Ljubezenska drama je tokrat postavljena med slikovita pobočja očarljive Vipavske doline, kamor se po dolgih letih odsotnosti vrne glavni lik serije Kristjan Bevk (Robert Korošec), zdravnik splošne prakse. Po družinski tragediji, smrti matere, ki zaznamuje Kristjanovo življenje in spodbudi sovraštvo starejšega brata, Kristjan prekine stike z družino, prevzame materin priimek in zapusti rodno Vipavo, da se pridruži Zdravnikom brez meja.

Kristjan po odhodu od doma pusti vrsto odprtih vprašanj, ki tlijo pod številnimi vipavskimi izviri. Med drugim nerazčiščen odnos s svojo veliko ljubeznijo Moniko Furlan (Maša Grošelj). Monika, sedaj Robertova žena (Rok Kunaver) in Kristjanova mladostna ljubezen, po študiju novinarstva prevzame urednikovanje lokalnega časopisa Vipav’c. Po smrti matere Kristjan skrivnostno izgine in Monika svojo ljubezen, ki jo čuti Kristjana, zmotno projicira v njegovega brata Roberta.

Po izginotju se iz kljubovanja svojemu bratu Robert Furlan, ki ga upodablja Rok Kunaver, spomnimo se ga iz Usodnega vina, poroči z njegovo veliko ljubeznijo. Robert Furlan je v precej karakteristikah podoben svojemu brezkompromisnemu očetu Ivanu Furlanu (Aleš Valič), s katerim sta vpeta v posel njunega življenja, gradnjo drugega tira. Je oportunističen pravnik, ki mu številke in prepoznavnost v javnosti ogromno pomenita. Kot otrok je Robert zasovražil Kristjana. Prav to sovraštvo pa je pomembno zasukalo pot usode za celotno družino.

Medtem ko je vsa Robertova pozornost usmerjena k poslu in osvajanju drugih žensk, Monika svojo pozornost posveča vzgoji najstniške hčere Klare (Ana Lu Lamut) in sina Vida (Julijan Weiss Turk).”

Teh zapletov in odnosov odločno preveč in dovolj bi bil že začetni zaplet, nadaljnja zgodba pa bi se morala razviti organsko. Žal so scenaristi do pičice izpisali celo zgodbo karakterjev, zaradi česar gledamo predvidljive dogodke in nelogične poteze. Spet se je izkazalo, da nobeden od scenaristov ni niti približno pogledal v kakšno gostilno, saj se jim očitno ne sanja, kako lokali sploh poslujejo. Gostilna je ena od stvari, ki smo jo gledali že v Reki ljubezni in tudi tam smo gledali prazen lokal, ki je kljub trem gostom na dan očitno zaslužil dovolj za dva zaposlena, prvič pa sem tam videl gostilno, kjer se kava pričara kar iz zraka in gostje sedijo v mrtvi tišini brez radia. Tu se situacija ponovi in ena oseba se med opravljanjem dela spomni, da bi šel obiskat očeta in kar pusti gostilno brez osebja. Očitno si stranke v Vipavi točijo pivo same. To je velik problem in res ne vem, ali toliko stane, da bi človek najel statiste in vsaj malce oživil sceno. Tako pa gre kdo delati v bar samo zato, da se lahko vsake toliko malce usede za mizo in poklepeta, medtem ko okoli njega vlada mučna tišina, kot da si prišel k maši.

Zgodba je tako povprečna in pozabljiva, da celo po dveh sezonah nisem vedel imena glavne osebe. No, ime mu je Kristjan in do svoje izvoljenke Monike ima manj kemije, kot jo imam jaz do svojega detergenta za pranje oblek. Če vas zanima: tisti najcenejši iz Hoferja je in včasih se ne morem odločiti med zelenim ali pa vijoličastim. To je zagotovo bolj zanimiv zaplet kot pa tisti iz serije Najini mostovi. Kristjan je doktor in tudi on in njegova pomočnica Dragica zapirata ordinacijo vsakič, ko je treba skočiti na kavo ali pa se vtikati v življenja drugih.

Ampak niso tu problem samo igralci in nezanimivi, za lase privlečeni zapleti. Glavna težava je, da je zadeva preprosto dolgočasna. Zgodba se vrti okoli nekih snobov in čeprav so bili ti prisotni že prej, se tu glavnina dogajanja vrti okoli nekih povzpetnežev, ki se zaradi dolgočasja najraje naskakujejo med sabo kot zajci in potem preteče drug drugemu žugajo s prsti. Scenarij je resnično bedast, zgodbe pa se ne premakne nikamor in melje ene in iste klišejske zaplete. Mislim, da so tudi mehiške telenovele napredovale od tistih dolgočasnih zapletov, ko neka oseba drugi sporoči šokantno novico, da je tisti stranski lik dejansko njegova hčerka.

Morda najbolj zanimiv je zaplet med Suzano, ki jo igra Saša Pavlin Stošić in prej omenjenim zajebancem Robertom, ki ga igra Rok Kunaver. Gre za parček, ki se redno pojavlja na zaslonu in prepričan sem, da ta naveza obstaja samo zato, ker so scenaristi želeli gledati razgaljeno Sašo, ki pohotno vzdihuje. Ta par obstaja že tri sezone, njuna zgodba pa je tole: “Saša želi Roberta pripraviti do poroke in da se loči od vpliva svojega očeta”. To je to od njune zgodbe, scenarij pa je tako glup, da so dialogi sestavljeni iz malce prerekanja in nato gledamo žvaljenje. Kopiraj/prilepi na tri sezone.

Najini mostovi serija je tako čista telenovela in čeprav bi lahko to oznake prilepil tudi na Usodno vino in Reko ljubezni, je bila tam vseeno prisotna neka privlačna zgodba, s katero se je človek poistovetil, karakterji pa so bili dovolj unikatni, da si se nanje dejansko navezal. Te magije tu preprosto ni in Najini mostovi se bodo zapisali v zgodovino podpovprečen izdelek, ki ga bo hitro pozabil čas.

In oh ta konec. Sladkornim bolnikom je ogled odsvetovan, saj je zadeva tako pocukrana, da spominja že na kakšno Disneyevo risanko. Končni razplet je tako predvidljiv, da bi ga lahko napovedal že v S01E01 – zlobneži so za zapahi, srečni parčki skupaj in vsi so noseči. Scenaristi so celo pripravili čudežno ozdravljenje enega lika, ki spomni na Esmeraldo, ki je kar tako spregledala. Da ne omenjam neprestanih kadrov gledanja v preteklost, saj je treba minutažo epizode nekako zapolniti in če nimaš domišljije je najlažje delati takšne stvari. Zadnji deli vsebujejo celo dva preskoka v času, pa čeprav po tem ni bilo nobene potrebe.

Morda se bo kdo spotaknil ob dejstvo, da “kaj si pa pričakoval od te serije” in to je morda razumljivo. A po drugi strani stavim, da je tale serija dobila več proračuna kot pa karkoli, kar je trenutno v ustvarjanju na slovenski televiziji in vse kar lahko naredimo iz tega denarja so neke dolgočasne telenovele, ki jih pač ljudje gledajo, ker ni drugega na televiziji. A res ne moremo narediti nekaj, kar bi morda postalo popularno tudi izven Slovenije? Zakaj aktualna sezona ni obravnavala koronavirusa, saj so snemali med epidemijo in bi to prineslo vsaj nekaj popestritve v scenariju? Morda b poskus v kakšnem drugem žanru izpadel podpovprečno, a raje bi probal tvegati in ustvariti nekaj posebnega, kot pa da se delajo zadeve po principu “samo da prođe” in napeljevanje ljudi, da se naročijo na Voyo.