Nedavno nazaj sem preko kontaktov in vez prišel do veleslavne igre The Witcher 3: Wild Hunt, ki je konec lanskega leta prejela nadgradnjo Complete Edition, ta pa je bila namenjena primarno trenutnim konzolam PlayStation 5 in Xbox Series X, nekaj dobrin pa je prispelo tudi na PC.
Osebno sem prejel kopijo za PlayStation 5, zato sem se po dolgih letih odsotnosti zopet odločil obiskati kruti svet Veščeca, od katerega sem poslovil nekje leta 2016, kar je bilo nekako dobro leto po izidu. In takrat sem se med igranjem izredno zabaval, saj sem oboževalec Witcherja že nekje od prvega dela, tretji del pa mi je dostavil vse, kar sem od njega zahteval in kampanja mi je bila tako zabavna, da sem jo preigral kar dvakrat, Complete Edition pa mi je zdaj ponudil idealen izgovor za obujanje spominov, hkrati pa je tole dobra prilika, da preverim, če morda na igro danes ne gledam z nostalgičnimi očali.
Razvojna ekipa: CD Projekt RED
Založnik: CD Projekt RED
Platforme: PS5, PC, XSX, PS4, XO, NS
Nakup: 49,99 € Steam; 49,99 € PS5, XSX
Datum izida: 14. december 2022
Igrano na: PS5
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
VIDEO RECENZIJA
Že takoj na začetku moram zapisati, da tole ne bo polna recenzija, saj sta me v bistvu zanimala dva faktorja igre, ki niti ne zahtevata vložitve 60 ur igranja in ta faktorja sta: kako je The Witcher 3 videti na konzolah in če je igra kljub svoji starosti še vedno vredna igranja. Prav tako preprosto nimam volje, po dveh odprtosvetnih naslovih, ki sta bila Forspoken in Hogwarts Legacy, zdaj skočiti še v tretji tak naslov, ki je v bistvu še daljši od obeh.
Zanimivo je, da kljub pretečenih sedmih letih od mojega zadnjega igranja še vedno nisem pozabil skoraj ničesar od uvodnega dela, kjer najprej gledamo v impresivno, daleč izrisano okolico ter se nato v spregi z našim mentorjem Vesemirjem odpravimo proti prvi vasici, kjer nas čaka nekaj pretepanja, igranja Gwenta in razrešitve začetnih nalog. Ta dolgotrajen uvod je očitno takrat naredil name velik vtis in impresiven je tudi danes, čeprav ga je morda malce načel zob časa.
Začetne ure nas namreč sprehodijo tudi skozi nekaj sabljanja in na tem mestu mi je postalo jasno, da če se kakšna stvar v tej igri bolj slabo postarala, je to vsekakor boj. Ta je bil že ob izidu bolj šibek, a od takrat so moji prsti na kontrolerjih podoživele igre tipa Dark Souls in Elden Ring in pri vrnitvi v svet Witcherja 3 lahko vidimo, da je tule bojni sistem dokaj enostaven in hkrati nezadovoljiv.
Če ste tudi sami dali čez naslove razvijalca FromSoftware, potem vam že na začetku svetujem, da si težavnost nastavite na Death March, saj vas tako čaka vsaj malce izziva. Vendar pa bojevanje zaradi tega ne bo postalo bolj napredno. Geralt rad veliko skače okoli, vendar pa se je težko osredotočiti na točno izbranega nasprotnika in ko jih je na ekranu več, se je najbolj pametno ves čas izmikati. Na voljo imamo dva meča: železnega za ljudi in srebrnega za pošasti, vendar pa se pri obeh zdi, kot da bi bila narejena iz stiroporja, saj pri stiku preprosto ni nekega resnega povratnega odziva.
Pri igranju imamo zdaj možnost nastavitve hitre izbire naših petih urokov, katere smo morali prej izbirati iz menija. Boj zaradi tega postane bolj dinamičen, kar je vsekakor dobrodošlo, a vseeno nas zadeva na koncu pusti malce razočarane in res upam, da bo CD Projekt RED v novi trilogiji Veščeca največ postoril ravno na temu.
Tisti glavni plusi tretjega dela še danes impresionirajo. Če bi pri tej igri izpostavil eno stvar, ki je vredna opevanja, so to vsekakor stranske naloge in kljub osmim letom od izida, The Witcher 3 na tem področju ostaja šampion in ga ni presegel niti Cyberpunk 2077. Čisto vsaka stranska misija, pa naj bo še tako majhna, vsebuje nek zaplet oziroma neko zanimivost, zaradi katere ti ni žal časa, ki si ga prebil ob tej nalogi. Včasih so to kakšne malenkosti, kot je kakšno neprebrano pismo ali pa za nalogo stoji cela tragična zgodba. Pri The Witcherju 3 vsi omenjajo stransko misijo Red Baron, vendar pa svet vsebuje cel kup podobnih nalog – eno denimo srečamo že takoj na začetku, ko se odpravimo odganjat lokalno veščo iz vodnjaka, kar zahteva vrsto korakov, vmes pa izvemo tragično zgodbo ženske, ki je ostala obešena znotraj vodnjaka. In potem te naloge dejansko nosijo pomen naprej: v eni čisto ločeni nalogi lahko zeliščarko povprašamo po tej nesrečni osebi in dobimo še nekaj informacij, ki jih brez razrešitve prej omenjene naloge ne bi dobili.
Najbolj izpostavljen del te predelave je nadgrajena grafična podoba, ki prinaša nove teksture in celo ray tracing osvetljevanje. The Witcher 3 je bil že v originalu lep, tule pa gre vse skupaj še korak dlje. Osebno mi je bila najbolj privlačna večja meja izrisovanja, saj zdaj vidimo kilometre lepe okolice, ki je zdaj tudi dinamična: iz dimnikov v daljavi se zdaj vali dim, česar prej nismo videli. Na voljo sta dva grafična načina: Performance in Ray Tracing, vsak pa ponuja svoje pluse in minuse.
Ray tracing igri doda bolj verno osvetljavo in ta je najbolj očitna znotraj prostorov. Scene so zdaj bolj realistično osvetljene, saj igra dejansko upošteva sij sonca skozi okno in tako bodo nekateri skriti kotički koče temni, drugi pa spet veliko bolj svetli. Tudi na odprtem ta lepota pride do izraza, saj je senčenje veliko bolj realistično, a žal to zahteva svoj davek, saj boste za uživanje pri ray tracingu morali igrati pri vsega 30 sličicah na sekundo. Sicer se na zadevo lahko malce privadiš, a ko enkrat preklopiš na Performance način in uzreš igranje pri 60 sličicah na sekundo, poti nazaj več ni. Takrat igranje postane veliko bolj odzivno in igra je še vedno videti lepa, vendar pa boste vsake toliko v notranjosti hiš vseeno potočili solzico zaradi ploske osvetljave.
Complete Edition prinaša še nekaj dobrodošlih dobrot. Na konzoli PlayStation 5 se stopnje nalagajo bliskovito hitro in podprti so napredni učinki tresenja DualSense. Hudo prav pridejo tudi dodatne nastavitve, preko katerih si lahko zdaj uporabniški vmesnik veliko bolj prilagodimo. Osebno sem skril marsikakšen del vmesnika in tako sem gledal v bolj čisto sliko, kar je veliko bolj dobrodošlo pri raziskovanju, saj sem prej ves čas gledal mini mapo. To lahko kadarkoli spet vpokličete nazaj za hitro orientacijo, a nato po nekaj sekundah samodejno izgine.
Splošni občutki predelave so me na koncu pustili pozitivno presenečenega. Boj je resda nekam kilav in tudi premikanje Geralta zna biti včasih preveč leseno, saj se tip včasih noče ustaviti tam, kamor mu zapovemo. A tista originalna magija odprtega sveta, ki ponuja ogromno raziskovanja in opravljanja nalog, je še vedno tu. Ena redkih iger, kjer se dejansko nočeš po mapi teleportirati, saj bi preprosto rad izkusil vsak meter tega sveta in še vedno ena najpomembnejših RPG izkušenj zadnjih desetih let, ki se ji ob tej, za originalne lastnike brezplačni nadgradnji, splača ponuditi še eno preigravanje.
