No, tole pa je presenečenje. Založnik EA se je namreč včeraj odločil, da v čast praznovanja Star Wars dneva za vse lastnike igre Jedi: Fallen Order izda povsem nov DLC, ki je povrhu vsega povsem brezplačen.
Žal ta ne doda neke nove štorijalne vsebine, saj je bolj osredotočen na bojevanje. Igralci boste sedaj ob počivanju na shranjevalnih točkah opazili novo opcijo za bojevanje v arenah. Vsak planet ima svoj posebni oder za bojevanje, čaka pa vas 12 različnih izzivov, vsak drži tudi ocenjevalno lestvico z zvezdicami. Stopnje bodo postajale čedalje težje in so namenjene igralcem, ki so že odklenili lep del razvojnega drevesa in imajo tako že nadgrajenega heroja.
Čaka vas še en nov igralni način Battle Grid, ki vam omogoča načrtovanje svojih spopadov, saj sovražnike, kot v nekem urejevalniku stopenj, spustite v mrežo in se jih nato spravite pretepat. Po robu se vam bo celo postavil vaš bivši učitelj Jaro Tapal, ki smo ga v kampanji lahko videli samo v vmesnih sekvencah.
Čakajo vas tudi novi kozmetični dodatki, kot so različne preobleke za vašega heroja in robotka ter New Journey+, ki omogoča ponovno preigravanje igre z že odklenjenimi močmi.
Kar veliko vsebine za 0 €. Jedi: Fallen Order ni slaba igra, vendar ji še veliko manjka do popolnosti. Upamo, da bo razvijalec Respawn vzel v obzir vse naše naštete kritike in nadaljevanje dvignil za stopničko višje.
Razvijalec Codemasters je v svojem dolgoletnem obstoju ustvaril kar nekaj kvalitetnih izdelkov. Poznamo jih predvsem po njihovi seriji reli iger Colin McRae Rally in čeprav so kasneje presedlali na bolj asfaltne ceste GRID serije, je bil reli vedno njihov dom in vanj so se ponovno vrnili preko iger DiRT.
Drugi del te serije smo dobili pred komajda enim letom, a razvijalec se očitno že pripravlja na zagon nadaljevanja. To so sporočili na svojem uradnem forumu, kjer so obenem zapisali, da drugi del ne bo dobival več novih sezon, saj je razvojna ekipa osredotočena v prihodnost. Manjše posodobitve bodo še vedno prihajale, prav tako bodo igralci deležni raznih dogodkov, a novo vsebino pričakujete zaman.
Razvijalec je v objavi napovedal, da bomo za nov del slišali zelo kmalu, a očitno se pripravlja še ena druga igra. Glede na zapis je očitno, da na DiRT seriji delata dve ločeni ekipi: ena od njiju dela na DiRT 3.0, druga pa namerava avtomobilsko karavano popeljati v povsem nove vode.
Mi se novih naslovov veselimo, še posebej zaradi tega, ker je DiRT franšiza ena redkih, ki v svoje izdelke brezplačno implementira tudi VR podporo.
4. maj današnja mladež obeležuje s proslavljanjem franšize Vojne zvezd, a vsaj na Balkanu bi se morali ob tem prazniku spomniti nekoga drugega.
Govorimo o nekdanjem dosmrtnem predsedniku Jugoslavije, Josipu Brozu Titu, ki je umrl 4. maja 1980, star 88 let. Gre morda za največjo osebnost, ki je kdaj stopala po balkanskih tleh in kljub temu, da je preteklo že 40 let, boste še vedno v marsikakšnem slovenskem domu na steni našli njegov portret. Čeprav je dočakal visoko starost, je njegova smrt v jok spravila vsakega prebivalca bivše Juge. Spodaj si lahko denimo ogledate zanimiv posnetek s tekme med Hajdukom in Zvezdo, ko je celoten stadion izvedel za smrt svojega glavarja.
Na Tita ima predvsem starejša populacija lepe spomine, saj je v njegovem času cvetelo gospodarstvo, služba se je našla za vsakega in ljudje so živeli v prijetnem sobivanju. Josipa so častili skoraj kot Boga in njegovo rojstvo še danes obeležuje Dan mladosti, ki je postal odličen izgovor za peko čevapov in pitje rakije.
Vse seveda ni bilo idealno in tudi njegovi največji zagovorniki vam bodo znali povedati, da je bilo takrat v Jugoslaviji kar nekaj korupcije, v isti sapi pa zagotovili: “Jesmo krali ali smo i vama dali. Ovi kradu, a vama ništa ne daju”. Izrek, ki se očitno dobro prodaja na raznih majicah.
Po spletu že nekaj časa informacija, da so ob smrti Stalina v njegovi pisarni kar nekaj pisem. Eno od njih je bilo od Tita, ki se je glasilo nekako tako:
“Nehaj pošiljati morilce, ki mi poskušajo umoriti. Če se to ne neha, bom jaz poslal v Kremelj svojega človeka in verjemi mi, ne bo mi treba poslati še enega.” Ravno zaradi tega napisanega je Tito padel pod sum umora, saj je vedel, da Stalin ne bo odnehal s poskusi atentatov, zato naj bi poslal nekoga, ki ga je zastrupil.
Dobro, tu nismo, da bi obnavljali zgodovino, ampak da si ogledamo nekaj dokumentarcev, filmov in iger, ki se jih splača na današnji dan pogledati ali pa preigrati. Nima veze, ali ste Titov nasprotnik ali pa za vsak Dan mladosti pridno mahate z Jugoslovansko zastavico – znanje koristi vsakemu.
Hollywood do sedaj še ni ustvaril še nobene mega uspešnice, v kateri bi nastopal Tito, saj se jim očitno to obdobje jugoslovanske preteklosti ne zdi preveč zanimivo. A to ne pomeni, da nam manjka kvalitetne vsebine, ki jo najdemo predvsem na področju dokumentarcev.
Eden bolj znanih takšnih izdelkov je zagotovo Houston, imamo problem!, ki sta ga spisala Boštjan in Žiga Virc. Gre za igralno-dokumentarni film, ki pod objektiv vzame teorijo zarote, da je Jugoslavija v začetku šestdesetih kupila vesoljski program od Američanov, ki je bil vreden več milijard dolarjev. Gre za lepo mešanico fikcije in resničnih podatkov, ki naredi dokumentarec zanimiv in gledljiv. Skratka, vse predstavljena dejstva in “dokaze” ne vzemite preveč resno, ampak se raje ob gledanju zabavajte. Houston, imamo problem! si lahko ogledate na HBO platformi.
Če ste si zaželeli kaj bolj resnega, si lahko na YouTubu v celoti pogledate odlični dokumentarec slovenske režiserke Janje Glogovac, ki nosi preprosti naslov Tito. Njen izdelek si pobližje ogleda življenje Josipa Broza Tita ter njegov politični vzpon in nabiranje spoštovanja iz strani Sovjetov ter zahodnih sil. Žal podnapisov ni, je pa ogled vsaj v celoti brezplačen.
Še en popularen dokumentarec je sproduciral kanal 60 minuta Specijal, ki lepo oriše celotno življenje nekdanjega predsednika, ki je prav tako dolg skoraj eno uro.
Če vam ni dokumentarcev, si lahko ogledate tudi kakšen film.
Iz tega obdobja imamo kar nekaj filmskih izdelkov, vendar se vsi ne tikajo ravno Tita, ampak se samo dogajajo v temu obdobju ali pa spremljajo življenje partizanov. Treba je tudi vedeti, da je Tito močno cenzuriral vse izdelke, tako da vas na platnu ni vedno pričakala izvirna vizija režiserja. Mimogrede, ste vedeli da bi moral biti film “Ko to tamo peva” precej drugačen, kot smo ga dobili. V zadnji sceni bi se morale po ulici sprehoditi različne eksotične živali, ki naj bi predstavljale apokalipso, saj naj bi ušle iz živalskega vrta. A zaradi smrti Tita so bile zaprte vse meje, živali pa bi moral priskrbeti nek italijanski cirkus.
Eden najbolj znanih slovenskih izdelkov je “Ne joči Peter” iz leta 1964, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.
Jugoslovanska produkcija je k sebi privabila tudi nekatera večja imena iz Hollywooda. S tem ciljamo na film Bitka na Neretvi iz leta 1969, kjer je imel roke zraven tudi Orson Welles.
Še eden takšen film je Sutjeska iz leta 1973, ki je pred ekrane celo postavil sam lik Josip Broza, tega pa je takrat odigral ameriški igralec Richard Burton. Žal se nam ne sanja, kje točno bi si lahko danes ogledali ta film, zato vam spodaj prilegamo samo napovednik.
Kaj pa igre? Žal je ponudba na tem področju praktično neobstoječa. Čeprav imamo kakšno igro, ki se dogaja v času Titovega vladanja, je to daleč od tega da bi dobili kakšen naslov, ki bi bil specifično usmerjen v to dobo.
Najbližje temu se lahko približate v igri Hearths of Iron IV, ki igralcem omogoča prevzem Jugoslavije, ki jo lahko nato razširite nad celotno zemeljsko oblo. Gre za izjemno zahtevno strategijo, ki zahteva veliko učenja, a ponuja tudi ogromno užitkov, na vas pa je, da presodite, koliko potrpežljivosti imate te dni za učenje mehanik zahtevnega naslova.
Še ena strategija, ki se bavi s tem obdobjem je originalni Command & Conquer. Ta nas med eno misijo popelje tudi na področje Jugoslavije, dobra novica pa je, da bomo kmalu dobili tudi predelavo te igre, tako da se splača malček potrpeti.
To je v bistvu to, kar nam je uspelo zbrati za ta članek. Zagotovo smo izpustili kakšno igro ali film, ki si zasluži omembe. Če imate kakšen predlog, ga podelite z nami na forumu in vključili ga bomo v članek.
Za konec vam puščamo pesem Lep dan za smrt skupine Dan D, ki vsebuje kar nekaj kakovostnih posnetkov iz dneva Titove smrti.
Izkazalo se je, da se Avstralci ne hecajo pri obravnavanju goljufanja na stavnicah. To je spoznalo 6 avstralskih profesionalnih Counter-Strike igralcev, ki niso bili avgusta deležni samo blatenja preko kakšnih forumov, ampak jih je doma obiskala kar policija in jih aretirala.
Sedaj je napočil čas za obtožnice in petim osebam, med starostjo 20 in 27 let, grozi celo do deset let zaporne kazni. Igralci naj bi na nekem Counter-Strike turnirju v Avstraliji prirejali rezultate, saj so namenoma izgubili obračune, na katere so prej stavili velike denarce. Žal jim podli načrt ni šel po načrtih, saj je policija dobila namig iz strani anonimne stavne agencije, ki se je očitno izkazal za legitimnega.
Sojenje igralcem se bo začelo 15. septembra, pri enemu od igralcu pa so zasegli tudi večjo količino marihuane, tako da se bo moral braniti še pred tem.
Prirejanje rezultatov je očitno velika težava v Avstraliji, saj naj bi se lani na temu področju obrnilo za 30.000 avstralskih dolarjev, zadeva pa gre celo veliko globlje. Policija namreč preiskuje tudi vezi med neko avstralsko Overwatch ekipo in organiziranim kriminalom.
Disney je igro Fortnite precej dobro izkoristil za promocijo zadnjega filma iz franšize Vojne zvezd, vendar je šel pri svojem marketingu morda malce predaleč. Žaromeči so bili namreč v igri prisotni toliko časa, da so nekaterim že dobro začeli gristi živce in nekateri igralci so komaj čakali, da presneti Vzpon Skywalkerja izide in da se stvari spet vrnejo v normalno stanje.
Takšni igralci danes zagotovo preklinjate, saj se je Star Wars zopet vrnil v Fortnite. K sreči bo tokratni dogodek veliko krajši in ga bo konec že jutri, v tem času pa boste igralci v trgovini lahko kupili Rey, Kylo Ren in Stormtrooper preobleke, če ste jih slučajno zamudili v preteklosti. Na bojišču se bo zopet odvil ples svetlobnih mečev iz štirih različnih barv in šviganje z njimi bo enako smrtonosno kot prej.
Feel like a Jedi as Lightsabers have returned for a limited time!
Star Wars se seveda ni vrnil po naključju, saj je danes uradni datum praznovanja te franšize. May the 4th be With You bo danes zagotovo povečal predvajanje Star Wars filmov in igranje iger iz te serije, ki po mojem mnenju obupno potrebuje pošteno prevetritev. Dovolj je bilo že Skywalker zgodbe, po vseh teh letih je čas za nekaj novega!
The Elder Scrolls: Morrowind te dni praznuje svojo polnoletnost. Ta legendarni RPG naslov šteje že 18 let in je tista prva igra razvijalca Bethesda, ki je omogočala ustvarjanje modifikacij iz strani skupnosti. To je bila takrat zanimiva poteza, ki se jim je vsekakor izplačala, saj skoraj dve desetletji kasneje za igro še vedno prejemamo novo vsebino.
Ena najbolj obsežnih modifikacij za to igro se imenuje Rebirth, ki je prvič izšla leta 2010. V vseh teh letih smo dobili za celo kamionsko prikolico nove vsebine, ki močno razširi osnovno izkušnjo. Puristi nad Rebirth modifikacijo sprva niso bili navdušeni, saj je dodala preveč vsebine, ki se ni skladala z obstoječim izročilom originalnega razvijalca. Modderska ekipa je od takrat novosti bolj prilagodila originalnemu konceptu in je danes v veliko boljšem stanju.
Zaradi praznovanja polnoletnosti je razvijalec izdal novo posodobitev verzije 5.1, ki spremeni veliko obstoječega in doda veliko novega. Igralci se lahko veselite ogromne nove Dwemer ruševine ter novih oklepov, orožij in celo magičnih urokov. Rebirth predela tudi stare lokacije in jim doda veliko več podrobnosti v obliki raznih smeti in drobnarij, ki zapuščene temnice naredijo bolj verne.
Zadnjo različico Rebirth modifikacije si lahko prenesete iz naslednje povezave, za igranje pa boste seveda potrebovali nameščeno kopijo Morrowinda, ki se te dni na Steamu prodaja za 14,99 €.
Založnik Ubisoft se je odločil ponuditi trojico iger Assassin’s Creed 2, Child of Light in Rayman Legends popolnoma brezplačno vsakemu uporabniku, ki si bo na njihovi platformi Uplay ustvaril račun ali pa tega že ima in samo hoče registrirati igre na svoj račun.
Vse tri igre so bile prejšnji mesec že brezplačne, a francoski založnik se je odločil, da jih ponovno ponudi zastonj, saj se zna zgoditi, da je kdo zamudil akcijo.
Vsekakor gre za kvalitetne naslove.
Child of Light nosi res zanimivo grafično podobo in je še najmlajši izdelek v tej ponudbi, svojo kopijo lahko pridobite tule.
Rayman Legends je naravnost odštekana platformščina, ki se lahko po robu postavi tudi Mario igram. Razvijalec je pri tej igri res sprostil domišljijo ter ustvaril stopnje, ki jih je še danes veselje preigravati – za svojo kopijo se odpravite sem.
Assassin’s Creed 2 verjetno ni treba posebej predstavljati. Gre za izdelek, ki je to franšizo popeljal v naslednjo dobo in je praktično v vsakemu pogledu nadgrajen od predhodnika. Če vas zanima, kako so Assassin’s Creed igre izgledale včasih, saj se novodobna dela Origins ter Odyssey od njih povsem razlikujeta, potem se odpravite na naslednjo povezavo.
Za vse tri igre se akcija izteče jutri, 5.5., ko pa jih enkrat aktivirate, bodo v vaši knjižnici ostale za vedno.
Dreams je bila za nas ena lepših presenečenj leta 2020, ki je do sedaj postreglo z vrsto negativnih novic. Naša recenzija je prvi izdelek razvijalca Media Molecule ocenila visoko in za temi besedami še vedno stojimo, pa čeprav peskovnik Dreamsa še ni ustvarila nobenega res vrednega izdelka iz strani igralcev. A to se še zna spremeniti, saj vsi vemo, da razvoj igre zahteva svoj čas, pa čeprav že imaš postavljen pogon ter teksture, kot to omogoča Dreams.
Razvijalec se je sedaj odločil, da omogoči igranje svojega izdelka prav vsakemu PlayStation 4 igralcu. Tako so v trgovino poslali brezplačno verzijo svojega izdelka, ki omogoča igranje nekaterih stvaritev iz strani skupnosti ter del kampanje Art’s Dream, ki služi kot nekako glavna zgodba te igre in dodobra predstavi, česa vsega je zmožen Dreams.
Omejeni preizkus lahko že zdaj snamete iz PlayStation trgovine, razvijalec pa je celo znižal ceno igre za 25 %, tako da si jo lahko sedaj v svojo knjižnico prenesete za samo 29,99 €.
Upamo, da tiste govorice o predelavi za PC res držijo, saj je bila ena naših največjih pritožb v naši recenziji manjek naveze miške in tipkovnice, ki bi ustvarjanje popeljal na naslednjo stopnjo.
PlayStation 4 ima precej zanimiv VR sistem. Morda očala niso najbolj napredna in ne ponujajo najvišje ločljivosti, a jih je relativno preprosto priklopiti in so dovolj poceni, da prodaja ni bila preveč slaba.
Sony se je zato odločil, da bo tudi PlayStation 5 vseboval svoj VR sistem, ki bo veliko bolj napreden od predhodnika. Očitno je, da Sony vidi v tej tehnologiji potencial, zato je vložil v izdelavo naslednje generacije malce več bankovcev.
Glede na do sedaj vložene patente se je šušljalo, da bo njihova naslednja generacija VR opreme vsebovala napredno tehnologija zaznavanja prstov in glede na njihov včerajšnji posnetek prototipa, je na tem kar nekaj resnice.
Novi kontrolerji precej spominjajo na tiste iz Index sistema. Senzorji lahko ujamejo premik vsakega prsta posebej in tehnologija zadovoljivo deluje tudi pri tistih bolj potnih dlaneh, ovira pa niso tudi razni prstani.
Zadeva vsekakor izgleda obetavno, čeprav v prototipni fazi še malce okorno. Nič še ni uradno potrjenega, a morda smo res prvič videli naslednjo generacijo VR sistema v akciji.
Dobra novica je tudi to, da je že potrjeno, da bo PlayStation 5 podpiral tudi prejšnjo generacijo VR sistema, veliko pa se govori tudi v naprednih povratnih učinkih. Kot vemo iz predstavitve kontrolerja DualSense, bo ta imel v sprožilnikih imel vgrajeno tehnologijo, ki bo uporabniku pri proženju podala občutek odpora, kot je denimo napenjanje loka. Znamo to tehnologijo dobiti tudi v naslednji generaciji VR sistema in tako narediti prvi korak proti vernemu občutku virtualnega otipa?
Zdi se mi, da Halo serija v Sloveniji ni ravno popularna. To gre verjetno na račun tega, da Microsoft še vedno ne nudi podpore za Xbox v Sloveniji, ki je bila dolga leta edini dom te serije.
To se počasi spreminja, saj se je Microsoft odločil pošteno zakorakati na PC trg in se je tako zavezal, da bodo od sedaj naprej vse prihajajoče igre za Xbox izšle tudi za PC.
Xbox One že dolgo drži zbirko iger Halo: The Master Chief Collection, ki vsebuje skoraj vse izdane Halo igre in paket postopoma prihaja tudi na PC. Dobili smo že preddel Halo: Reach ter izvirni Halo, nadaljevanje Halo 2 pa je pred kratkim zaključilo s testiranjem, tako da bomo kmalu dobili izid. Sedaj razvijalec 343 Industries že pripravlja naslednji dve igri Halo 3 in Halo 3: ODST in čeprav delo poteka od doma, predelavi lepo napredujeta.
Žal Halo 3 in njegov odvrtek kažeta svoja leta. Prva dva dela sta doživela popolno grafično predelavo, medtem pa sta tretji del in ODST ostala enaka kot leta nazaj, ko sta izšla na konzoli Xbox 360. Seveda se lahko veselite višje ločljivosti in podpore za več sličic na sekundo, ne smemo pa spregledati oživljenih strežnikov za popularno večigralstvo.
Razvijalec je pokazal prve slike, ki si jih lahko ogledate spodaj, datum izida pa za zdaj ostaja še neznanka.
Naj začnem z izjavo, da Fallout štejem za eno izmed mojih najljubših franšiz. V tem post-apokaliptičnem svetu, kjer sam kuješ lastno usodo in ti nihče kar tako ne sere po nadvratnem zelniku sem našel odličnega pajdaša za izvajanje peskovniških vragolij. Serija mi je vse od izometričnih zasnov dvoje desetletij nazaj omogočala razprtje kril in oblet radiacijsko in frakcijsko raztrgane dežele. V bajki raziskovanja, kvestanja in izvajanja genocida nad najbližjim naseljem Legije. Ja, Cesar, ne briga me, koliko se skopušiš z rimsko vojaško strukturo in kakšen je moj odnos do antičnega Rima. Zame si še vedno nekarizmatičen izmeček s fetišem na nasilje ter razkosavanje živih nasprotnikov. Ave Aaron!
Skratka, Fallout je vse od prvega otročiča mame Interplay Entertainment v letu 1997 poln NPC-jev, ki ti v mislih ostanejo še dolgo po njihovem odhodu iz zaslona. Zraven tega pa še nevarnih sovražnikov, odlične pasivne narative in nečesa za vsakogar. Najsi je mahnjen na zgodbo, zbiranje plena ali enostavno raziskovanje opustošene Mojave puščave. A potem je po dokaj dobrem nizu Bethesda iz kuhinje poslala napol surov Fallout 76 in na daleč razširila vonj po nedoraslosti izzivu. Ta… Fallout si je nekako uveljavil sloves “Fallout-a brez duše Fallout-a”. Skoraj popolno je slonel na dokaj mešano sprejeti štirici in kot takšen je zraven dobrodošlega večigralstva še vedno odlično izvedel tiste stvari, ki jih je dovršil njegov predhodnik.
A ob tem si je drznil prelomiti glavno načelo franšize, na katerem je slonela vsaka igra doslej (priznam, navzdol je šlo že prej). Načelo, ki se glasi “aktivno pripovedovanja zgodbe z možnostjo odločanja o lastni usodi, v svetu, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka na naslednji radarski točki”. Ta luknja je bila glavni trn v peti večine igralcev, ki so izrekli gnus in neodobravanje nad novo igro. Točno to bi naj bilo tudi odpravljeno z zadnjim zastonjskim paketom vsebine, kateremu so nadeli primerno ime Wastelanders.
Razvojna ekipa: Bethesda Game Studios Založnik: Bethesda Softworks Platforme: PC, XOne, PS4 Datum izida: 14.4.2020 Cena: 39.99€
Zvrst: Večigralski peskovniški RPG
Skoraj raj si, Zahodna Virginija…
Dolgo opevana zastonjska vsebinska posodobitev je po več kot polletnem zamiku tega aprila končno obiskala post-apokaliptično Zahodno Virginijo. Zadana ji je bila ekstremno težaška naloga. Roko na srce, Fallout 76 je v času od izida nekako prešel v še bolj klavrno stanje, če je to sploh mogoče. Da, za tem naslovom je res dolg krvavi pot, saj je po zaslugi ponavljajočih se skorajda satiričnih oslarij Bethesde in iskanja vedno novih načinov za molzenje denarnic zdaj že vsega hudega vajenih redkih preostalih igralcev skupaj postal vir posmeha in sovraštva velikega dela igričarske skupnosti.
Od raznih kontroverznih potez, spreminjajoče se politike glede vključenih plačljivih bonbončkov, premijskega naziva Fallout 1st in ponavljajočih se ter na novo nastalih hroščev pa do izteka zasebnih podatkov igralcev, goljufivcev in še marsičesa. Samo o tej tematiki bi lahko govoril skozi celoten članek in še zmerom bi mi ostalo dovolj materiala za epilog. AMPAK. Kljub vsej kontraverziji in pretepanju konja na življenjski podpori je del igralcev v igri še zmerom videl znanca. Dober stari Fallout z dodano vrednostjo večigralskega sodelovanja. Ampak dosti večji del nas je vse od začetka menil, da mu je nekaj enostavno manjkalo. Nekaj, kar bi ga spremenilo v pravcato poslastico. Nekaj, kar je imel vsak Fallout doslej. Ta nekaj, dame in gospodje, se glasi živ svet.
Glavni deli zgodbe se odvijajo v ločenih instancah in tu lahko tudi največ vplivamo na razplet
Wastelanders je tako prispel, da bi našega peskovniškega večigralskega korenjaka odrešil največje pomanjkljivosti. Ta leži v odsotnosti rahlo brihtnih računalniško vodenih osebkov, kateri ti ne bi nemudoma ob zagledanju najraje poslali metek med oči. Dajmo si torej dobro leto in pol po originalni recenziji ponovno ogledati vse spremembe. Po tem pa bomo odgovorili tudi, ali se igro sedaj splača vzeti v roke.
Sive gore in zelene reke…
Definitivno moram izpostaviti dejstvo, ki sem ga omenil že v originalni recenziji. Fallout 76 je kratko rečeno zgolj Fallout 4 v večigralski preobleki. V novem svetu, a še zmerom z istimi problemi in hkrati tudi nedobrodošlimi novimi problemi. Zastareli motorček Creation Engine, na katerem Bethesda vztraja že vse od Skyrim-a, je tudi tokrat zavzel osrednji oder. Z le manjšimi grafičnimi izboljšavami je bilo največ poudarka namenjenega prilagajanju za spletno igranje. Po eni strani imamo tako enega najbolj interaktivnih MMO-jev na dandanašnjem trgu. Skoraj vsako stvar je možno zapleniti in do golih zidov oropati vsako lokacijo. Raziskovanje se počuti bolj aktivno in nagrajeno kot pri klasičnih MMORPG-jih.
A me varajo oči? Dejanski dinamični pogovori? V MOJEM Fallout-u?
Tudi kvesti, trn v peti marsikaterega pritoževalca so kljub vsem napakam bolj dinamični od standardnih MMO kvestov. Vsebujejo namreč manj klasičnega MMO sekanja glav in več Fallout pridiha, kjer so sedaj na pomoč priskočili tudi NPC-ji. Tokrat se tako v interakciji z njimi ponovno soočamo z večimi pogovornimi opcijami, nekatere izmed katerih so odklenjene preko spretnostih tvojega junačka. Poenostavljen krog z odgovori iz štirice je dobil brco v zadnjico. Z večino novih NPC-jev lahko sedaj komuniciramo v istem dialogovskem drevesu, ki so ga nosile igre pred njo. Določeni deli glavne zgodbe se sicer odvijajo v instancah, kar je elegantna rešitev tipičnega MMO problema glede razvoja sveta.
Wastelanders je v svet privedel dve frakciji – razbojnike in naseljence. A kljub novi seriji kvestov je začetna izkušnja po izdelavi novega lika še vedno ostala skoraj identična. In ja, v kolikor želiš v polnosti izkusiti vse novosti, ti močno priporočam, da si ustvariš nov lik. Če na kratko povzamem ozadje za igro – kot narativni izvirnik je iz časovnega vidika Fallout 76 prvi Fallout, kjer si v svet pahnjen zgolj 25 let po nuklearni vojni, ki je prizadela človeštvo.
Tu življenje skriva svoj zaklad…
Ampak v kolikor si igro igral pred letošnjim aprilom, sedaj takoj po izhodu iz trezorja 76 pričneš opažati določene razlike. Seveda so sprva precej minimalne – eden NPC tu, drugi tam, kakšen nov dogodek na mapi. Glej no glej, izkoristili so tudi priložnost in preko NPC-jev izdelali tudi nov vodič v mehanike igre. Nadzornica trezorja, ki je bila poprej prisotna zgolj kot neutelešen glas, kateremu smo lahko prisluhnili preko avdio kaset, je tokrat suhljata sivolasa ženščina, ki nas rade volje seznani z nevarnostmi in priložnostmi novega sveta. Kasneje pa nam služi tudi kot uvod v novo linijo kvestov, ki jo je prinesla razširitev. A pred tem igralcu zabiča, naj le opravi vsaj par originalnih misij, saj drugače ne bo pripravljen na nove prišleke.
Z opravljanjem kvestov in pomočjo pripadnikom si lahko dvigneš sloves z obema izmed glavnih frakcij
Ampak spremembe se ne končajo zgolj pri novi zgodbi. Marsikatere izmed starih lokacij so prejele kakšnega čebljajočega človečka, ki te veselo seznani s svojo zgodbo in pozicijo v novem svetu. A ne gre zgolj za narativo! Ob tem ti ob izpolnjenih pogojih občasno podari še kakšno darilce. Nekaj je tudi novih sovražnikov, kjer kraljujeta dve novi sovražni frakciji – fanatični oboževalci Moljča in srborita banditska frakcija Krvavih Orlov. Oboji odlično sedejo v svet, kot da so tu že od zmerom, sedaj pa lahko v njem najdeš tudi nekaj novih orožij, oblačil in naključnih računalniško vodenih človečnjakov. Na te naletiš na raznih mestih med pohajkovanjem po novem svetu, par pa se ti jih lahko celo pridruži v igralčevem naselju.
Gradnja sveta je tako prejela veliko nadgradnjo, ampak še vedno ne gre v celoti za Fallout, ki smo ga poznali poprej. Povsem zastonjski paket vsebine je vsekakor velik korak proti odrešitvi v očeh igralcev. Moram reči, da je Fallout 76 po njegovi zaslugi res veliko boljša igra. Ampak kljub vsemu po dveh letih še vedno ne daje občutka zrelosti. Ja, nova vsebina je res odlična, ampak kako za vraga še vedno niso odpravili nekaterih žgočih problematik? Stvari, kot je omejena igralčeva shramba – ne mi dolgoveziti, kako so omejeni zaradi večigralske komponente. Marsikatera druga igra brez problema zmore prebaviti to in še več. Na čase butasta umetna inteligenca še vedno bode v oči, saj sovražniki še vedno ne delujejo tako organsko ali brihtno kot v prejšnjih delih. To pove izjemno veliko glede na dejstvo, da nikoli ni šlo za nek presežek.
Stara si kot sonce, mlajša kot pomlad
So pa bili hrošči ob moji igrali seansi presenetljivo redki, kar bi pohvalil. V 20 urah po instalaciji sem zgolj dobrih desetkrat naletel nanje in noben ni predstavljal res kritične luknje. Sovražniki se kar pogosto niso odzvali na mojo prisotnost ali so na smrt svojega kolega pozabili hitreje kot Slovenci na sankcije ob karanteni. Tu in tam so šli tudi z glavo in telesom skozi zid in skrivalniški multiplikator škode je še vedno enostavno zlorabljati. Enkrat sem naletel tudi na problem, ko so NPC-jevski sovražniki v naključni lokaciji bili nesmrtni. Ob izpraznitvi življenjskih točk so zgolj pokleknili za par sekund in nato nadaljevali spopad. Ampak večina starih hroščev je bila popravljenih. Tako Fallout 76 še nikoli ni bil tako stabilen kot je v zdajšnjem trenutku.
Najbolj všečen sistem na celi igri je še vedno prilagajanje orožij in opreme, čeprav sem pogrešal kakšno eksotično novo opcijo ali dve
Začetnih par stopenj je še vedno kot pomladna sapica in težavnost se rahlo zviša komaj okoli 20 stopnje. Veliko sovražnikov je do takrat možno brez nekih problemov pokončati z enim strelom v glavo. Velik del bojevanja tako postane rutinsko iskanje kritičnih točk, kjer te ožganci, mutanti, banditi in ostali pripadniki apokaliptičnih skupin le malo žgečkajo. Medtem pa jih v kaotičnem plesu svinca in rezanja okončin pobijaš na desetine.
Problematika delovanja, ki sem jo omenil že ob izidu, pa je žal še vedno tu. Bethesda od izida ni kaj preveč dala na optimizacijo. S precej visokimi pričakovanji posegel po nekoliko zmogljivejšim računalnikom z Intel i5 9600KF, RTX 2080 in 32GB pomnilnika. Pričakoval sem gladko izkušnjo, a na privzetih ultra nastavitvah dobil… tam nekje med 40 in 60 FPS? To nekaj ne štima.
Siva pot, vodi me, kamor hoče srce!
Spomnil sem se, v čem je storž ležal zadnjič in tako sem ponovno posegel po ini datoteki ter spremenil nastavitev iPresentInterval (navpična sinhronizacija) na 0. S sprememba te funkcije v ini datoteki je približno podvojila število sličic (in hkrati glasnost ventilatorjev). Na ultra nastavitvah ob resoluciji 2560×1440 sem zdaj vihtel med 60 in 140 FPS, krivec za padce pa je bil procesor. Med testi sem ugotovil, da bi bila igra povsem igralna tudi na GTX 1650. A sem moral korektno spustiti nastavitve, da sem pri tej resoluciji obdržal nad 50 sličic na sekundo. Na FHD pa bi moralo vse delovati povsem gladko, čeprav pričakuj padce tu in tam, sploh v mestih.
Fuj te bodi Bethesda! Ostalo prebavim, a popravljivi in surovinski paketki so višek!
A za konec moram omeniti še en ogromen problem, ki je zame pustil grenak priokus. Bethesda se je s premijskim stažem Fallout 1st ustrelila v nogo. V paketku je skritih precej mikavnih dobrot, ki bi morale biti dosegljive za vse nas ne-miktrotranzaške smrtnike. Zasebni strežniki ter neomejena količina prostora za krefting materiale sta glavna krivca in misel, da so oboje zaklenili za mesečno naročnino, je nadvse gnusna. Škoda, saj je drugače model kar všečen, z izjemo popravljalnih paketkov, ki omogočajo popravilo opreme na terenu. Vprašanje, kaj mikrotransakcije delajo v polno-plačljivi igri pa je vprašanje, kateremu bom namenil kakšen drug članek.
Za vse, ki vas zanima Battle Royale način nuklearne zime tega nisem preizkusil in je tako odsoten iz te recenzije.
Razsodba
(+) Nova vsebina je dobrodošli približek starim Fallout-om (+) Dialogni sistem je točno to, kar smo si vsi želeli (+/-) NPC-ji vseeno niso na tej točki, kjer so bili v prejšnjih igrah (+/-) Začetnih par ur je še vedno sramotno lahkih (+/-) Optimizacija ostaja je še vedno bolj povprečna (-) Mikrotransakcijski sistem v igri po polni ceni (-) Umetna inteligenca ostaja na ravni umsko zaostalega orangutana
Uf, skoraj bi pozabili ta teden omeniti novi dve brezplačni igri, ki jih tudi tokrat ponuja spletna trgovina Epic Games.
Amnesia: The Dark Descent je igra, za katero ste zagotovo že slišali, če vam je vsaj malce všeč žanr grozljivk. Naslov je danes star že 10 let in je v letu 2010 započel nov žanr grozljivk, v katerih je protagonist povsem nemočen in lahko pred raznimi grozotami samo zbeži ali pa se skriva. Igramo iz prve osebe, nastopamo pa v vlogi Daniela, ki se zbudi v zapuščenem dvorcu in se mu ne sanja, kako je sploh prišel tja. Spomni se ničesar in skozi okoliško raziskovanje in branje zapiskov se mu bo razjasnilo okoliško dogajanje, spoznal pa bo tudi resnico o sebi. Amnesia: The Dark Descent vas čaka za brezplačni prevzem tukaj.
Drugi naslov je malce manj znan, saj govorimo o igri Crashlands, a to ne pomeni, da se je ne splača preveriti, še posebej zaradi cene 0 €. Gre za akcijski RPG, ki je odet v zanimivo grafično podobo. Posebnost pri tej igri je, da zna igralca tudi nasmejati, kar je v industriji, ki se velikokrat jemlje čisto preveč resno, dobrodošla sprememba. Crashlands ponuja še kovačenje svoje opreme, grajenje baz in zanimiv sistem bojevanja, kjer ne šteje samo brezglavo klikanje. Svojo kopijo lahko prevzamete tule.
Obe igri bosta brezplačni za prevzem do 7. maja, ko bo v ponudbo prišla nova poslastica: Death Coming.
Mimogrede, Epic Games zna po novem od vas zahtevati dodatno avtorizacijo in vklop sekundarne 2FA zaščite, saj želijo bolje zaščititi račune uporabnikov.
World of Warcraft v letu 2020 vsekakor že kaže svoja leta, a vseeno gre razvijalcu Blizzard čestitati, da mu je igro in njeno podobo uspelo postopoma nadgraditi do te mere, da je špil še vedno tudi danes lep. Dodatek Legion je prinesel nove in hudo potrebne teksture za vse pošasti in NPC-je, prihajajoči Shadowlands pa bo podobo še dodatno nadgradil.
Zadnji dodatek je trenutno v alfa testiranju in igralci so med nastavitvami opazili novo grafično opcijo. Gre za famozni Ray Tracing, ki ga trenutno podpirajo samo Nvidia RTX grafične kartice. Nastavitve trenutno še ni moč omogočiti, tako da žal za zdaj še nimamo nobene uradne olepšane slike, a zagotovo se bo to kmalu zgodilo. Shadowlands ne bo prinesel samo lepših senc in svetlobe, ampak bo izboljšal tudi obrazne teksture karakterjev, ki bodo po novem močno bolj podrobne.
World of Warcraft: Shadowlands še vedno nima datuma izida, pričakovanja med igralci pa so zelo visoka, saj zna biti ta dodatek najbolj revolucionaren v zgodovini te igre.
Mislim, da na naši strani še nismo zapisali nobenega članka o zloglasni slovenski piratski strani Partis. Kar je čudno, saj so na medmrežju prisotni že nekaj let in na njej se nahaja lepo število piratskih iger, ki držijo večje število torrent sejalcev.
Morda veliko uporabnikov tega spletnega mesta sploh ne ve, da lahko na Partisu tudi oglašuješ svoje izdelke. Stranke lahko izbirajo med različno velikimi reklamnimi pasicami, ki jih lahko namestite na različne dele domače strani, kupijo pa lahko tudi sponzorirano novico na levi strani.
Načeloma s tem ni nič narobe, saj se vsaka stranka sama odloči, kje in na kakšen način bo prikazovala svoje oglase. Vendar se tu vseeno pojavi en velik problem, saj je Partisu očitno vseeno, kakšne oglase prikazuje in ne poskrbi za varnost svojih obiskovalcev.
Vsaka internetna stran želi kaj zaslužiti in boljši mesečni promet načeloma pomeni večji priliv denarja s strani obiskovalcev. Tako pač deluje internetni biznis, vseeno pa je treba držati nekatera pravila – če ne že legalna, pa vsaj moralna.
Partis je ravno nekje med karanteno vstopil v novo dobo ponujanja oglasov, ki so večkrat kar malce nagnusni in trenutno celo nevarni.
Odkar imam AdBlock so izginile vse pohotne mladenke 🙁
Prvič mi je njihova nova oglaševalska kampanja stopila v oči, ko sem na domači strani zaznal nov pojavni oblaček. Očitno si je neka brhka mladenka zaželela moje družbe in mi je napisala, da je sama doma in da komaj čaka mojo družbo. Čudno, nisem si mislil, da ima Partis svoje družbeno omrežje.
Seveda je bil tisto samo nagnusen oglas, ki ga je vsak uporabnik interneta videl že velikokrat. Na drugi strani lažnega pogovornega okna te namreč ne pričaka neka pohotnica, ampak le suh nateg iz strani oglaševalcev kazina, ki bi ti najraje na računalnik namestili še kakšno zlonamerno programsko opremo.
A ni najboljši občutek, ko zmagaš tekmovanje, pa sploh nisi vedel, da si se nanj prijavil?
Pojavno okence se je tudi spreminjalo. Včasih vas doleti obvestilo o novi e-pošti, nedolgo nazaj pa so začeli poročati o novi in genialni potezi Damjana Murka, ki je očitno iznašel nov vir zaslužka.
RIP Murko. Aja ne, članek govori o temu, kako je vložil v kriptovalute.
Zaradi moje raziskovalne žilice sem dejansko kliknil Murko povezavo in pričakal me je pravi zaklad. Odprla se je namreč lažna 24ur stran, ki je imela spisan lažni članek glede Damjana Murka. Moram priznati, da je bilo besedilo celo spisano tako, kot da ga je nekdo celo fizično spisal in ne samo vrgel skozi Google prevajalnik. Med člankom lahko najdemo še cel kup lažnih slik ter oglaševanja kriptovalute Bitcoin Era.
Gre torej za tipično “phishing” stran. S to oznako označujemo strani, ki prevzamejo podobo legitimnega URL-ja, le da vas zadeva ob klikanju povezav odpelje na strani, ki vas poskušajo opehariti po dolgem in počez. Članek celo kaže, kako vnesti podatek svoje kreditne kartice!
Da Partis sploh vsebuje takšne povezave in oglaševanje kaže na to, da jim je za dobrobit svojih uporabnikov povsem vseeno. Kar je žalostno, saj se hvalijo s tem, da vsak torrent temeljito pregledajo pred zlonamerno programsko opremo. Zakaj potem takšni standardi ne veljajo tudi pri oglaševanju?
Vendar nenazadnje govorimo o strani, ki je ob vrhuncu koronavirus krize brez sramu skozi celotno stran prilepila oglase glede nategunskih Shield mask. Tu se je prikazala tista prava pogoltnost za denarjem, saj Partis ni prikazal niti tiste minimalne količine brzdanja. Ob obisku strani si lahko našel oglase za Shield maske na vsakem centimetru strani: zgoraj in ob strani, spisan pa je bil celo članek o Shield maskah! Tako sem bil šokiran, da sem nato odpravil v kuhinjo, odprl hladilnik in kaj vidim na stranski polici? Tako je, oglas za Shield masko!
Dobrodošli v spletno trgovino Shield mask! Oziroma Partis!
V redu, zadnji stavek sem se malce hecal, ampak neizpodbitno drži, da je bilo reklame za obrazno masko čisto čez vsako mejo zdravega okusa.
Morda se vam zdi tarnanje o reklamah, ki peljejo na lažne spletne strani, polnih zlonamerne programske opreme, smešno. Vsak vsaj približno vešč uporabnik računalnika bi takšne strani takoj prepoznal za nateg, a to še zdaleč ne velja za vse.
Namreč Partis je prepoznaven in zlahka dostopen, da ga uporabljajo tudi starejši, ki bi si želeli ogledati kakšen film. Neuk in nedolžen uporabnik mnogokrat ne prepozna prevarantskih poskusov in nekaj klikov je dovolj, da izgubi precej denarja, kakšnemu nesrečnežu pa se lahko celo obesijo na bančni račun in mu mesečno cuzajo evre, ne da bi se tega sploh zavedal.
Zato pozivam Partis, da malce zatrejo svojo požrešnost in vsaj malce poskrbijo za varnost svojih obiskovalcev, ki bi morali biti na prvem mestu, saj so ravno ti, njihov vir prihodkov.
HOP.si piratstva ne podpira. A vseeno je takšne članke potrebno spisati, saj se vsi gibamo v digitalnem svetu, v katerem je piratstvo še vedno močno prisotno.
Potrebujemo tudi vaše mnenje o Partisu! Pridružite se razpravi na našem HOPsi forumu (klikni me).
Razvijalec Rockstar se je odločil nagraditi vse svoje zveste privržence igre GTA Online. Vsak igralec bo tako na svoj Maze bančni račun prejel zavidljivo vsoto 500.000 GTA$, vse kar morate narediti pa je, da poženete GTA Online in ga malce igrate. Denar bo nato na vaš prišel v roku sedmih dni od zagona igre.
Čaka vas tudi nekaj znižanj. Trenutno je pod akcijsko ceno cela paleta laserskih orožij tipa Up-N-Atomizer, Unholy Hellbringer in Widowmaker, znižani pa so tudi nočni klubi, Business bitke ponujajo trojne RP in GTA$ nagrade, v Diamond Casinu pa se je na podiju pojavil nov športni avti Pegassi Reaper, ki se ponavadi prodaja za 1,6 milijonov GTA-jevskih bankovcev. Več informacij glede teh znižanj in popustov si lahko preberete na uradni strani.
Akcija velja samo za mesec maj, tako da se splača zagnati igro že zdaj in nato potrpežljivo počakati en teden, nato pa se hitro odpraviti na zapravljanje lahko prisluženih denarcev.
Maj nadaljuje zakleto leto 2020 in tako smo včeraj dobili žalostno novico, da je v 56. letu starosti umrl igralec Sam Lloyd. Gre za veterana Hollywooda, ki je v raznih serijah nastopal kar tri desetletja, gledalci pa se ga verjetno najbolj spomnimo po njegovi vlogi v seriji Scrubs, v kateri je nastopal kot vedno živčni odvetnik Ted Buckland.
Zanimivo je, da je bil Sam v Scrubsih star samo 36 let, zaradi svojega odličnega igranja pa jih je kazal precej več. Igralca smo videli še v celi vrsti popularnih serij kot so Malcom in the Middle, Shameless, Desperate Housewives, Cougar Town in Seinfeldu. V slednji se zagotovo spomnite tiste epizode, ko je na podzemni odkril TV vodič, ki ga je za sabo pustila Elaine in je potem iz njega naredil pravo umetnino.
Lloyd je bil tudi odličen pevec. V Scrubsih je večkrat nastopil v podobi skupine The Worthless Peons, ki pa se je v resničnem življenju imenovala The Blanks. Bend se je ukvarjal s priredbo raznih uspešnic, morda najbolj znana je njihova priredba Somewhere Over the Rainbow.
Thinking a lot about Sam Lloyd today. (Ted). Truly such a kind, sweet guy. He will be missed by so many. pic.twitter.com/JRzlLKhqHB
Igralcu sta se poklonila ustvarjalec serije Scrubs, Bill Lawrence, in glavna zvezda Zach Braff, ki je podal izjavo, da je bil Sam eden najbolj smešnih ljudi, s katerimi je imel čas sodelovati.
Rest In Peace to one of the funniest actors I’ve ever had the joy of working with. Sam Lloyd made me crack up and break character every single time we did a scene together. He could not have been a kinder man. I will forever cherish the time I had with you, Sammy. pic.twitter.com/wwyvGNbveG
Lloydu so januarja lani odkrili tumor na možganih, rak pa se je že razširil na pljuča, čeljust, jetra in hrbtenico. Diagnozo je prejel samo nekaj tednov po temu, ko je njegova žena Vanessa rodila njunega prvega otroka.
Po malce daljši praznini na področju tehničnih recenzij sem tokrat oči vrgel na posebnega miškona. Ogledala si bova namreč zavistno miš UVI Envy. Trži ga podjetje UVI med sekcijo perifernih naprav UVI Gear. Seveda bo vsak redni spremljevalec Hop.si takoj zapazil, da ne gre za edini test izdelka tega slovenskega proizvajalca. Na strani in YouTube kanalu že lahko najdeš opravljena testa obeh tipkovnic UVI Pride, slušalk UVI Wrath in stolov UVI Chair. Zaenkrat me nobeden izmed preizkušenih izdelkov ni razočaral, še več, slušalke in tipkovnica sta se izkazali za izjemno konkurenčna produkta v srednjem rangu, upodobljena zavist pa bo sloj žarometov okusila sedaj.
Video recenzija
Tehnične specifikacije
PIXART PMW 3389 optični senzor
Do 400 IPS-a & 50G pospeševanja
Hitro nastavljivi DPI med 50 – 16.000
1000 Hz frekvenca osveževanja
Omron stikala (50 milijonov klikov življenjske dobe)
RGB 16.8 milijonov prilagodljivih barvnih možnosti
8 neodvisnih nastavljivih gumbov
1,8 m najlonski pleten USB kabel
Programska oprema
Teža: 100 g
Dimenzije: 130 x 70 x 40 mm
Cena ne Eigre v času testiranja:39,99€ (drugače 59,99€)
UVI Envy je miškon, primarno namenjen igričarjem, ki so za miško pripravljeni odšteti okoli 50€, oz. kakor pač zadeneš s popusti. S tem pade v enak cenovni razred kot konkurenčni Logitechov G403 in pa Razerjevi Deathadder Elite. Gre za eni izmed najbolj priljubljenih mišk v tem rangu in obe na policah lahko najdemo za dobrih 10€ do 20€ višjo ceno. UVI Envy vsebuje optični senzor Pixart PWM 3389, ki ga najdemo tudi pri DeathAdder Elite, medtem ko so v G403 vgradili PWM 3366.
Oba veljata za ena izmed najkakovostnejših optičnih senzorjev na trgu, 3389 je praktično nadgrajena različica PWM 3366, le da omogoča nastavitve do 16000 DPI napram 12000 DPI. Gre za tako minimalne spremembe, da uporabnik razlike ne bo opazil. Že res, da se 16000 DPI sliši izjemno fascinantno, ampak žal ostane le pri tem – številki. Edina razlika med senzorjema je nadgradnja odzivnosti izravnavanja, ki se pri 3389 začne pri 1900 CPI, 3366 pa pri 2100 CPI. Ampak kot že rečeno, v testu bi razliko opazila le peščica uporabnikov.
V dosedanjih testih UVI Geara sem kar nekaj nejevoljnosti stresal nad embalažo in bolj skopim pakiranjem. Pri UVI Envy se slog ne spreminja. Tako najdeš enak stil embalaže, ob kateri ti oči ne bodo spolzele iz jamic, vseeno pa škatla oblikovno ni slaba in večino pomembnejših informacij je možno hitro razbrati. Na prednji strani premore z ježkom odpiralno platnico, ki razkrije v notranjosti skrito miško. Kot že povedano sama škatla predstavi glavne prednosti in karakteristike ter že na daleč razkriva prisotnost RGB osvetljave. Meh, če ne drugega, za novoletno drevo, kjer lučke pač ne smejo manjkati, a ne? Razumeš… Luuučkeeee.
Zadaj najdemo še podrobnejšo razjasnitev glavnih karakteristik v treh jezikih, na eni izmed strani še tehnične specifikacije, na notranji strani odpirajočega se krila pa kratko predstavitev programske opreme in že lahko odpremo samo škatlo. Znotraj nas pričaka doka tipičen plastičen zaščitni model z miško, majhen karton s servisnimi informacijami in pa prav tako kratka navodila o programski opremi. Vsebina škatle je pričakovano precej skopa, kot to običajno drži v tem cenovnem rangu, a seveda je najpomembnejša stvar v škatli miška. Dajva ji nakloniti nekaj pozornosti.
Miška je v celoti črne barve zelo ostrih linij in z velikim prozornim RGB logotipom na zadku. Malce nad spodnjim robom poteka prozoren plastičen del, pod katerim se skrivajo RGB diode. Dejansko poteka v obliki črke U. U kot UVI? Čeprav nisem pristaš osvetlitev na obskurnih predmetih, kot sta miška in slušalke, moram priznati, da na mizi ustvari res lep barvni efekt, kar miško naredi privlačno na fotografijah in posnetkih (tukaj se uporabnost iz moje strani zaključi 🙂 ). Celoten dizajn me spominja na Logitech G403 z malo manj poudarjenimi atributi.
Desni in levi gumb potekata v rahlo ukrivljenem loku preko sprednjega dela in prekrivata sedlišče kabla, na zgornji strani pa najdemo še gumiran kolešček in dva plastična gumba z nekoliko tršimi stikali. Če pogledamo še na strani, na levi najdemo držalno površino iz trde plastike z zarezami po širini, ki ne daje ravno najboljšega občutka in je pravi magnet za svinjarijo (za vse packone, ki za računalnikom jeste). Na levi strani pa takisto lahko lociramo plastično površino s stikalom na sprednjem delu, ki mu zgoraj družbo delata še dve stikali.
Na moje veliko veselje miška ne sodi v družino Pigmejcev med po podlagi polzečimi bitji. Tako lepo sede tudi v pošteno dlan, brez, da bi pri normalni drži imel težave. Primerna je tako za “palm”, kot tudi “claw” in “fingertip” tipe prijemov. Ne gre pa za ambidekstriozno miš, katerih iskreno rečeno, kot desničar ne maram. Preprosto mi prilagojena ergonomija ne odgovarja. K sreči pri UVI Envy teh težav nisem imel.
Sama plastika ohišja na zgornjem delu ne daje občutka cenenosti in je prijetna na dotik. Glede levega in desnega stikala nimam pripomb, saj uporabljata Omron stikala, ki imajo po besedah proizvajalca 50 milijonov klikov življenjske dobe. Le ti sta odzivni, rahlo na nežnejši strani, medtem, ko so vsa pomožna stikala nekoliko trša.
Manj navdušen sem nad svetlečo plastiko med obema stikaloma, ki je magnet za odtise in prah. Nekoliko bled priokus pusti tudi kolešček, ki ima za moj okus premajhen upor in tudi samo vrtenje ne nudi najbolj zadovoljujočega občutka. Na zunanjem robu je gumiran, kar je ok, ampak občutek ob vrtenju vseeno ni najboljši.
Če sem pohvalil uporabljeno plastiko za zgornji del ohišja, komplimenta ne delita gumba za spremembo odzivnosti. Pri svojem početju sta ob pregrešno glasna. Kvaliteta definitivno ni na ravni osrednjih stikal, podrobnejši test dolgoživosti bi mi terjal več časa.
Teža miške je vedno stvar osebnih preferenc in mišičnega spomina. Nekomu bolj odgovarjajo lahke miške, drugim težje. Sam sodim v zadnjo kategorijo in osebno mi je miška malce prelahka, čeprav tehta 104 grame, kar jo uvršča v srednji razred. Tega ne bi izpostavil, v kolikor bi bilo možno težo prilagajati z utežmi, ki pa jih UVI Envy žal ne premore. Vseeno večina igričarskih mišk kotira med 90 in 105 grami in UVI Envy definitivno pokrije večji del potrošnikov.
Pleten kabel je precej standarden, z zadovoljivo teksturo in dolžino 1,8m.
Ergonomičnost se resnično izkaže, kjer je to potrebno, saj UVI Envy lepo sede v roko. Nudi dober občutek, je natančna, vsi gumbi so dobesedno pri roki in naj sem jo uporabljal za brskanje po spletu ali igranje iger, svoje delo je opravila brezhibno. Zagotovo je 16000 DPI prevelika občutljivost za ogromno večino navadnih uporabnikov in čudi me odločitev, da gre ta številka vedno pogosteje v višave, saj je bolj kot ne nerelevantna.
Sam sem jo najraje uporabljal v okolici 1000 DPI, pride pa v poštev tudi hitro menjavanje med hitrostmi, ki je privzeto nastavljena na vrhnjih gumbih za koleščkom. Za ljubitelje streljačin bo prav prišel tudi levi stranski gumb, ki privzeto omogoča drastično zmanjšanje DPI-ja za lažje merjenje z merkom. Seveda je vse gumbe možno nastaviti po meri preko programske opreme, katero bomo podrobneje omenili nekoliko pozneje.
Tudi v igrah se je Envy dobro odrezala. Levo in desno stikalo nudita dober upor, da jih nisem pritiskal nenamerno, a prav tako nista pretrdi. Za koristna sta se izkazala tudi gumba na levi strani, kjer trdost pride prav, saj bi jih drugače zaradi drže občasno nenamerno pritisnil. Moja igričarska izkušnja z miško je bila primerljiva tej s sicer meni ljubo Logitech G403.
UVI Envy je nedvomno zanimiva miška. Kakovost izdelave je solidna, a ni šlo brez nekaj pripomb, kot so neprijetno ostri gumbi na strani in rebrasta plastika za držanje. Kljub temu da gre za premierni produkt iz njihove strani, je miška pustila dober vtis. Senzor je med boljšimi in natančnejšimi, oblika pa primerna tudi za bolj pošteno dlan. Miško lahko brez večjih zadržkom priporočim večini uporabnikov, ki še iščejo zvestega namiznega spremljevalca.
Programska oprema
Programska oprema je precej preprosta, kar ji ne štejem v slabo. Snemljiva je iz uradne strani, kljub vizualni preprostosti pa omogoča vse osnovne funkcije, ki bi jih tudi pričakoval. Prvi zavihtek pokriva prilagajanje RGB osvetljave in vsebuje kar nekaj učinkov ter vse barve spektra, skupno z jakostjo osvetljave in hitrostjo učinkov. Drugi pokriva nastavitve vseh osmih gumbov, tretji spremembe odzivnosti in hitrost koleščka, zadnji pa še makrote.
Razsodba
(+) konkurenčna cena (+) 8 gumbov (+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna) (+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti (če si kot jaz) (+) primerne za bolj obdarjene (+) senzor Pixart PWM 3389 (+) oblečen kabel (+) omron stikala… (+/-) … ki so omejena le na osrednja gumba (+/-) nekoliko plastičen občutek (+/-) trda plastika z zarezami na držalni površini (+/-) programska oprema (+/-) občutek koleščka je povprečen (-) odsevna plastika spredaj – magnet za prah
Sam sebe smatram za velikega ljubitelja 2. svetovne vojne. Grozodejstva, ki so se pripetila 80 let nazaj se mi zdijo tako nenavadna, da se zdijo že kot nekakšna znanstvena- fantastika, saj človek težko verjame, da so (roko na srce, to smo še vedno) ljudje njega dni bili tako sprevrženi in naravnost zlobni.
Hitler še danes velja za največjega Satana v zgodovini človeštva, da še danes nihče sina ne upa poimenovati Adolf in tipom na kraj pameti ne pade, da bi si pod nos namestili njegove značilne brke. Če se že našemiš v Charlie Chaplina, moraš biti pri oblikovanju oprave posebno pozoren.
Druga svetovna vojna je izrodila že ogromno povojnih filmov, ki jih lahko v grobem razdelimo v dve zvrsti. Na eni strani imamo izdelke, ki prikazujejo življenje prebivalcev v nacistično okupiranih ozemljih in v tej kategoriji je moj absolutni favorit že dolga leta Pianist, ki si ga že tradicionalno zavrtim skoraj vsako leto. Na drugi strani pa imamo veliko bolj popularne vojne filme, ki nas postavijo na frontno linijo in nas pobliže seznanijo z vojnimi grozotami na bojišču. Tu je še vedno najbolj znani predstavnik Reševanje vojaka Ryana, ki je bil že mnogokrat deležen mojih ogledov.
Vendar kljub temu, da sem tak pristaš izdelkov iz tega obdobja, se mi je ena serija vsa ta leta neprestano izmikala med prsti. Gre za Band of Brothers oz. Peščico izbranih, ki je danes stara že krepkih 19 let.
Med karanteno je končno napočil čas, da to krivico popravim in si vendar ogledam to slavno serijo, ki na IMDbju drži visoko oceno 9,4.
Založnik: HBO
Glavni igralci: Scott Grimes, Damian Lewis, Ron Livingston
Sezone: 1
Kje gledati: HBO Go
Veliko ljudi morda ne ve, da je bila Peščica izbranih narejena po istoimenskih knjižni podlagi, ki jo je spisal ameriški zgodovinar Stephen E. Ambrose. Ta se je odločil obiskati veterane skupine Easy Company, ki je pripadala 506 regimentu 101 divizije padalcev. Preživeli člani te skupine so preživeli pravi pekel, saj so sodelovali pri napadu na Normandijo, bili udeleženi pri propadli akciji Market-Garden ter se pogumno zapostavili nacistom med Ardensko ofenzivo.
Zgoraj našteto so zgodovinski dogodki, ki imajo bogat spisek na Wikipediji in če si preberete samo en vnos vam bo jasno, da se scenarij za serijo piše kar sam od sebe. A eno je, če bereš suhoparno zgodbo iz strani zgodovinarjev, drugo pa, če slišiš besede neposredno od ljudi, ki so bili dejansko tam.
Vsak del se začne z intervjujem z veterani. Kar malce žalostno je dejstvo, da so od takrat že skoraj vsi pomrli.
Ravno to poskuša predstaviti serija Band of Brothers, ki nam na ekran poleg zgodovinskih dejstev želi prikazati bratstvo med vojaki, ki je posebno in lahko nastane samo v takšnih okoliščinah. Doživetje, ko se skrivaš s tovarišem v plitvo skopani luknji, medtem ko okoli tebe raznaša bombe in drevesa, je nekaj, kar splete posebne vezi, ki se obdržijo za vse življenje. Ko tega istega prijatelja teden kasneje raznese na kosce in ti ne ostane drugega, kot pa da nad njim narediš križ in zakorakaš v naslednjo bitko, se pokaže tvoj pravi duh in če takrat nimaš nekoga, ki bi te objel in ki bi mu zaupal ter se pred njim odprto zjokal, potem ti ostane samo še da znoriš in na svoje teme prisloniš odtujeni luger.
To bratstvo med vojaki je sorazmerno uspešno opravil film Reševanje vojaka Ryana, a režiser Steven Spielberg ter igralec Tom Hanks sta se zavedala, da za globljo preučevanje teh medčloveških odnosov potrebuješ veliko več časa. Tako sta pristopila do HBO-ja in ta je odobril snemanje serije, ki je s svojim proračunom 125 milijonov dolarjev postala najbolj draga mini serija vseh časov, dokler je kasneje ni preseglo nadaljevanje The Pacific.
Visok proračun se je obrestoval, saj je Band of Brothers še danes gledljiv izdelek, ki se ga zob časa še ni dotaknil.
Ves ta denar ni šel v nič, saj je vsaka epizoda visokoproračunska in bi lahko iz nje, ob samo malce večji dolžini, dobili celovečerca.
Razvijalci mojstrsko nizajo dogodke in od samega začetka urjenja Easy enote na vadbišču, iste možake spremljamo skozi nekatere največje bitke v Evropi, dokler enota na koncu ne zasede Hitlerjeve trdnjave na Orlovem gnezdu. Tam so naši junaki povsem drugačni od tistih nedolžnih dečkov, ki so samo dve leti nazaj napadali nevidne nasprotnike na vadbišču. Če so imeli prej gladko pobrite obraze in iskrive poglede, so na koncu svoje avanture povsem drugi ljudje. Nasmehi so še vedno tam, a za vsakim se skriva določen nivo žalosti. V očeh ni več tistega sijaja in nedolžnost je stvar nekega drugega življenja. Na vrhu Orlovega gnezda nas pričakajo veterani, ki so videli pravi Pekel tako blizu, da jim na podplatih še danes ni ugasnila žerjavica in to je očitno že na prvi pogled.
Naša četica glavnih junakov skozi epizode pridobiva izkušnje, njihova nedolžnost pa se izgubi.
Novopečenega gledalca pričaka 10 delov avantur vrhunskih kadrov in nepozabnih dogodkov. Časa za počivanje ni in tu ne boste našli niti ene epizode, ki bi po nepotrebnem razpotegnila dogajanje, ker bi morda scenaristom zmanjkalo zanimivega materiala. To tudi ne pomeni, da je na zaslonih neprestano akcija. Peščica izbranih vojakom vdahne ravno dovolj življenja, ne da bi se na vsakega posebej preveč osredotočala. Nekega glavnega junaka tu ni, saj gre za peščico izbranih, ki najbolje deluje kot celota.
Vseeno največ časa na zaslonu preživi vodja Easy enote Richard D. Winters, ki svoje življenje v vojski začne precej nizko, a skozi herojske akcije in zmožnosti preudarnega odločanja urno preraste v majorja. Čeprav skozi napredovanje skozi čine dobi večje odgovornosti in bi lahko svoje delo na koncu preživel tudi v pisarni, želi vedno nazaj na bojišče, da bi podprl svoje tovariše v Easy bratovščini.
Če ste igrali igro Call of Duty 2, boste takoj prepoznali mapo Carentan, ki je bila zasnovana po resničnem mestu.
A on je samo en od res širokega nabora različnih herojev, vsak od njih pa ima svojo zgodbo. Ob vsej tej številčnosti seveda ni časa, da bi vsakemu od njih namenil tiste minute, ki si jih upravičeno zasluži, saj bi potem morali razvleči serijo v vsaj nekaj sezon. A ustvarjalcem je z omejenim časom vseeno uspelo dvigniti karakterje do te mere, da se ob okoliškim pokanjem granat tresemo za njihova življenja. Skladno s tem dobimo tudi druge vojake, ki jih komaj spoznamo v enem delu, a že v naslednjem jih pokosi sovražno strelivo. Včasih se to zgodi že v isti epizodi in to dobro nakaže na izkušnjo življenja vojaka iz tistega obdobja: na navezuj se na nikogar, saj ga lahko izgubiš v naslednji minuti. Vsak novinec je med vojaki sprejet kot samo meso za strelivo Nemcev, ki ne bo dolgo preživelo. Zato se morda zdi ravnanje nekaterih veteranov neprijazno, ko novega prišleka ne želijo na svoj kamion, če pa že pride, ga takoj oropajo cigaret. A vojna je pekel in bolje, da mu čike vzameš, ko so še suhi, namesto takrat, ko jih je že preplavila njegova kri in so postali neuporabni.
Ko se enkrat začne akcija, boste močno cenili svoj zvočni sistem.
Ko se akcija začne, je ta naravnost brutalna. Band of Brothers ni za tiste z občutljivim želodcem, saj boste velikokrat priča nagnusnim poškodbam, kri pa teče v potokih. Ne pričakujte ravno kakšnega pretiravanja v slogu Tarantinovih izdelkov, vendar vas zna včasih kar malce stisniti ob umiranju nekaterih vojakov. Napadi Jenkijev so običajno skrbno organizirani, a včasih se zgodijo tudi manjše napake, ki imajo lahko tragične posledice. Tudi Nemci znajo udariti nazaj in takrat se ponavadi dogajanje začne nenadoma in tako hitro, da niso presenečeni samo vojaki, ampak tudi gledalec. Karakterji so lahko sredi pogovora in kar naenkrat se sliši značilen žvižg padajoče granate ter panično iskanje zaklona, kar ponazori še tresoča kamera, ki nas postavi v center dogajanja. Band of Brothers se res splača gledati ob hudem zvočnem sistemu, ki adrenalin nabije do 11.
To je slika resničnih borcev Easy kompanije, ko je ob koncu vojne osvojila Orlovo gnezdo in se nastavila kameri.
Band of Brothers si da opraviti tudi s psihološkimi učinki vojne, ki na vsakega vojaka učinkujejo drugače. To najboljše prikaže vojak Buck Compton – neustrašni borec, ki ima smisel za vodenje z dobrim smislom za humor. Buck skozi epizode postane celo kandidat za napredovanje, a vse se spremeni, ko ga enkrat ustrelijo v zadnjico. Takrat se povsem spremeni, a ta sprememba ni nenadna. Preprosto mu ni več do smeha, postane paničen ob vsakem zvoku in po očeh mu vidiš, da je to druga oseba. Spet drugi so drugačni in lahko bolje prenesejo pritiske. Nekateri kljub svojim poškodbam pobegnejo iz bolnice in se na vsak način želijo zopet združiti s svojimi soborci, saj je to njihovo poslanstvo in oni njihova družina.
Glavni junak serije Richard D. Winters je umrl leta 2011, oboževalci pa mu še danes na grob nosijo zastave in cvetje.
Tudi po skoraj dveh desetletjih od konca snemanja, Peščice izbranih zob časa niti načel ni. Ob gledanju te malce zbode dejstvo, da so vsi veterani, ki v seriji na začetku epizod podajo intervjuje, že nekaj časa mrtvi. A njihova dejanja ostajajo vsak dan z nami in tako so postali nesmrtni.
Superheroje zaman iščete v Maščevalcih, saj nas že 20 let spremljajo v Band of Brothers.
Zanimivosti:
Prve tri epizode so porabile več pirotehničnih sredstev kot pa celotni film Reševanje vojaka Ryana.
Za en del snemanja so porabili tudi do 14.000 nabojev streliva.
Ardenska ofenziva je bila posneta v letalskem hangarju, nasadili pa so prava in uporabili tudi 250 računalniško generiranih dreves.
Igralci so preživeli 10 dni na vadbišču in med tem časom niso smeli zapustiti svojih vlog.
Samo ta ena sezona je zahtevala tri leta snemanja in produkcije.
Naj vam v uvodnem stavku nekaj zaupam. Koronavirus je močno vplival na industrijo iger in strojne opreme, vplivu virusa pa se ni izognila niti filmska in televizijska industrija. Torej je zoprna nadlega napadla vse tisto, o čemur navadno piše naša stran, zato je tudi vsebine kriminalno malo.
Vendar naj bom preklet, če HOPsi ne bo vsak dan objavil vsaj nečesa, zato včasih spišemo tudi kaj takega, o čemur ponavadi ne poročamo in dokaz tega je ta članek.
YouTube kanal LEMMiNO je tako par dni nazaj spočel nov dokumentarec, ki pod drobnogled vzame enega največjega in najbolj skrivnostnega lopova v zgodovini ZDA.
Seveda govorimo o možakarju z imenom D. B. Cooper, ki je 24. novembra 1971 povsem sam ugrabil letalo Boeing 727, iztržil odkupnino v vrednosti 200.000 ameriških dolarjev ter nato sledi leta skočil iz letala ter izginil v neznano. Kljub ogromni preiskavi FBI-ja, Cooperja in njegovega denarja ni našel nihče in primer ostaja edini nerazrešeni primer letalskega piratstva. Da, dejansko obstaja zračno gusarstvo.
Kljub slavi D. B. Cooperja Hollywood do sedaj še ni naredil nobenega kvalitetnega filma, ki bi res dobro ponazoril njegovo zgodbo. K sreči pa smo nekaj dni nazaj dobili odličen dokumentarec YouTube kanala LEMMiNO, ki lepo opiše vse dogodke tistega usodnega 24. novembra, ki se je zapisal v zgodovino.
Zgodba D.B. Cooperja še danes ni dobila odgovora in dvomimo, da bomo kdaj dobili pojasnilo tega misterija. Nekateri ugibajo, da je Cooper umrl sredi divjine in da so njegovo truplo razkosale razne zveri. Spet drugi mislijo, da je pobegnil in da je še danes živ. Skrivnost je dodatno zapletla najdba nekega dečka, ki je v brežini reke odkril zakopan svežnje bankovcev, ki so se ujemali s serijskimi številkami tistih, ki jih je ukradel Cooper.
FBI je aktivno preiskavo uradno prekinil julija 2016, vendar še vedno sprejemajo fizične dokaze, ki bi jih morebitni najditelj lahko naključno odkril kje v divjini.
Če ste takšen ljubitelj grozljivk kot jaz, potem redno pregledujete igričarske planjave za novo naslovom, ki bi kazal kaj potenciala. Žal je takih iger kriminalno malo in zgleda da večjim založnikom za virtualno grozo dol visi.
Vsake toliko pa se le pojavi kakšna nova zanimivost, ki z napovednikom vzbudi moje zanimanje in ena takšnih iger je zagotovo Maid of Sker.
Igra sledi resnični in tragični zgodbi Elizabeth Williams, ki se je prebivalci Walesa spominjajo v ljudski pesmi “Y Ferch o’r Sker”. Stopili bomo v vlogo glasbenika Thomas Evansa, ki se leta 1898 bori proti grozljivim nasprotnikom v trudu, da bi rešil svojo ljubljeno.
Večina dogajanja se bo odvijala v Sker hiši, ki je zasnovana po resnični lokaciji in zanjo se govori, da lahko v njej najdete resnične duhove. Zanimivo ter grozljivo in prvi napovednik kaže precej bolan um za risalno mizo, ki je nato svoje kreacije prenesel v videoigro.
Maid of Sker bo uporabljala tudi prav posebno tehnike umetne pameti, ki nas bo zasledovala predvsem na podlagi zvoka. Naše edino orožje bo pobeg in neslišno premikanje, naši zasledovalci pa bodo skozi igranje čedalje bolj vztrajni in včasih nam ne bo ostalo drugega, kot pa da stojimo na miru in držimo zaprta usta.
Maid of Sker prihaja junija letos za PC in vse konzole.
