In zgodba enega najbolj prepoznavnega oblikovalca RPG izkušenj na evropskih tleh je zdaj očitno zaključena. Da se je razvijalec Piranha Bytes znašel v velikih finančnih težavah je bilo znano že na začetku tega leta, saj je težke čase priznal sam razvijalec in takrat v javni objavi zapisal, da dela na novem projektu in da zanj zdaj iščejo novega založnika. Nemški studio je bil leta 2019 kupljen iz strani založnika Embracerja, a ta je v zadnjem letu zaradi propadle kupčije s Savdsko Arabijo začel masivna odpuščanja in preživeli so samo razvijalci, ki so kazali potencial za zaslužek.
Piranha Bytes med prinašalce denarja ni spadal, saj je ta studio zadnji dve desetletji živel predvsem na slavo svojih prvih dveh iger Gothic, nakar so naslednji projekti na tak ali drug način zveste oboževalce vsaj malce razočarali. Spočeli so denimo trilogijo iger Risen, a mnogi se strinjajo, da je bil dober samo prvi del, medtem ko sta nadaljevanji izgubili čar prejšnjih iger. Studio si je nato malce popravil z igro Elex, ki sicer ni bila zanič, a še vedno ni dosegala višav iger Gothic 1 in 2 po katerih so igralci še vedno imeli apetit – dober dokaz tega je mod The Chronicles Of Myrtana: Archolos, ki je zaradi svojega prepričljivega sveta urno priboril pozornost igralcev in si celo prislužil laskavi naslov moda desetletja.
Piranha Bytes je sicer dobila še eno šanso za preživetje z igro Elex 2, ki je izšla leta 2022, a ta je bila gromko razočaranje: niso je marali ne kritiki, ne igralci, zaradi česar je bil tudi dobiček slab. Naslednje igre iz njihovih rok zdaj ne bomo videli, saj je poljska spletna stran CD Action včeraj sporočila, da je studio dokončno zaprl svoja vrata, saj za svoj naslednji projekt ni našel založnika. Bivši zaposleni je slikal žalostne prizore zaprte pisarne, ki je bila dokončno razmontirana. CD Action predvideva, da sploh ne bomo dobili kakšnega poslovilnega pisma in da bo legendarni studio potihem odšel v večna lovišča.
Piranha Bytes naj bi s svojim poslovanjem zaključila ob koncu junija, že lani novembra pa naj bi se od studia poslovil njen vodja Bjorn Pankratz. Ta je ravno tako včeraj najavil ustanovitev novega razvijalca Pithead Studio, ki ga bo vodil s svojo ženo Jennifer. Pithead bo delal manjše, bolj fokusirane RPG igre, več informacij pa naj bi dobili kmalu.
Ustanovitev nekakšne indie različice prejšnjega studia bi moral biti za oboževalce vsaj majhen žarek upanja, a vsi nad njim niso navdušeni. Govorice namreč pravijo, da je bil ravno Bjorn tisti, ki je nasprotoval delu na novem Gothicu in se je želel od te licence čim bolj oddaljiti, čeprav so ostali člani ekipe želeli zopet skočiti v Gothic svet. Stvar je nato napredovala do te mere, da je Embracer ustanovil povsem nov studio Alkimia Interactive, ta pa trenutno dela na polnopravni predelavi prvega Gothica.
Risana serija Futurama kar noče umreti in je zanimiv fenomen, saj je njeno nenehno oživljanje v bistvu plod dela njenih oboževalcev, ki po vsaki ukinitvi glasno pozivajo in zahtevajo nove epizode, nakar se stvar zopet vrne in prejme dokaj negativen odziv. Serija je svoje življenje začela leta 1999 in je bila nato ukinjena leta 2003, večina gledalcev pa se strinja, da so bile te originalne sezone še najboljše.
Futurama, ki nastaja pod vodstvom kreatorjev Simsonovih, Matta Groeninga, je bila nato leta 2009 ponovno oživljena in se je spet od nas poslovila leta 2013, nakar jo je 10 let kasneje oživel Hulu, ki je lani za njo spočel 11. sezono. Tudi ta oživitev je bila najprej pozdravljena z navdušenjem, a skoraj polovica sezone je prejela nizke ocene, zato se je sumilo, da morda gledanost ni upravičila vložka za 12. sezono.
Vendar smo se motili, saj je Hulu izdelal tudi 12. sezono, ta pa je pred kratkim prejela prvi napovednik. Sveže epizode se bodo bolj osredotočile na galaktične avanture, tako bomo obiskali starodavno robotsko vasico iz katere izvira Bender, se naučili zgodovino kave ter se poigrali v rojstnodnevni zabavi v kateri vedno nekdo umre.
Odkrito povedano je napovednik videti nekam utrujeno in ne morem reči, da sem se ob kakšni šali nasmejal. Čeprav se vrača veliko piscev iz originalnih sezon in celotna zasedba glasovnih igralcev, se zdi, kot da nekaj manjka. Tudi sami glasovi niso slišati prepričljivo: v napovedniku se napreza predvsem Billy West, ki je odigral Fryja, Professor Farnswortha in Zoidberga, a to lahko pripišemo njegovemu okrevanju po bitki s koronavirusom.
12. sezona Futurame bo držala 10 epizod, na pretočnem servisu Disney+ pa jo bomo spremljali od 29. julija.
V zadnjih nekaj letih smo zabeležili porast filmov, kjer je osrednja štorijalna nit profesionalno dirkanje. Hollywood tudi za naslednje leto pripravlja novo specialiteto, ki se bo imenovala preprosto F1, glavno vlogo pa bo tokrat zasedel že 60-letni Brad Pitt.
Pitt bo igral Sonnyja Hayesa, nekdanjega dirkača Formule 1, ki pa je v svoji karieri utrpel grozno nesrečo, zaradi česar je tem bolidom pokazal sredinec in se spravil preganjati ovinke v drugih dirkalnih disciplinah. A njegov prijatelj je zdaj postal lastnik izmišljene ekipe APXGP, ki ji gre na stezah izjemno slabo, saj nikoli v svoji zgodovini niso osvojili niti ene točke. A vse ni izgubljeno, saj so v svoje vrste dobile talentiranega novega dirkača, ta pa zdaj potrebuje izkušenega mentorja. Sonny se tako vrne v igro in za dobro uvrstitev je pripravljen tvegati marsikaj – in to vključuje varnost samih dirkačev.
Čeprav bo ekipa APXGP, bodo ostali bolidi znotraj filma licenčni in igralci bodo redno omenjali imena Ferrari, Mercedes, McLaren in Red Bull. Film očitno uživa polno podporo organizacije FIA – med producenti se bo poleg Jerryja Bruckheimera znašel tudi sedemkratni prvak Formule 1, Lewis Hamilton.
Film režira Joseph Kosinski, ki je enako vlogo zasedel tudi pri filmu Top Gun: Maverick, tako da nam za spektakularnost kadrov vsekakor ni treba skrbeti. Joseph želi dirke narediti čimbolj avtentične, zato so tudi snemanje opravili znotraj uradnih prog, ki jih vsako leto vozi karavana Formule 1.
Na film bo treba še malce počakati, zato smo dobili vpogled samo v dražilnik. F1 izide 25. junija2025, kasneje pa bo postal tudi del vsebine pretočnega servisa Apple TV+.
V preteklosti smo videli že veliko konceptnih videov, kjer se kakšen modder spomni obdelati kakšno stopnjo starejših iger v pogonu Unreal Engine 5, a to so samo manjši projekti, preko njihov avtor poskuša dokazati svoj talent, kar bi mu znalo priboriti tudi kakšno dobro službo. A nedavno najavljeni projekt Turtle Wow 2.0 je iz drugačnega testa, saj za njim stoji uveljavljena skupina ustvarjalcev, ki se je dejansko spravila preseliti MMO igro v novejši pogon Unreal Engine 5.
Turtle WoW sicer ni čisto nov projekt, saj ga je ekipa ustvarjalcev že nekaj časa vzpostavila kot enega od ponudnikov zasebnih strežnikov Word of Warcrafta, ki jih je dobesedno toliko, da se razvijalcu Blizzardu niti ne ljubi baviti z njihovim ugašanjem. Veliko teh strežnikov umre kmalu po rojstvu, saj ne naberejo dovolj velike igralne baze, ki bi upravičila nadaljnji razvoj, a Turtle Wow je malce drugačen. Zasebni strežnik, ki nosi podnaslov Mysteries of Azeroth, je nekakšna evolucija originalnega sveta, ki ga je 20 let nazaj predstavil Blizzard. Mysteries of Azeroth namreč ne gre po poti prvega dodatka Burning Legion, ampak nadaljuje zgodbo na svoj način in se osredotoči na tisto originalno vsebino in rase, ki nam jih je predstavila originalna kampanja.
Zdaj pa se je ekipa spomnila vse to prepeljati na naslednjo stopnjo preko selitve na pogon Unreal Engine 5 in da stvar ni samo neka izmišljotina oziroma pozna prvoaprilska šala dokazuje napovednik, ki prikaže igro v gibanju znotraj novega pogona in stvar je videti čudovito. Nekateri so projekt začeli označevati za World of Warcraft 2 in to na račun vseh pritiklin te predelave, ki so mnogokrat slišati kot preprosto preveč ambiciozne.
Poleg nove grafike in osvetljave je tu podpora za kontrolerje, možnost preklapljanja med staro in novo grafiko, podpora za vtičnike, izboljšan sistem za preprečevanje goljufanja, podpora tehnologij DLSS in FSR, stvar pa naj bi celo delovala preko telefonov in tablic, ki jih poganja operacijski sistem Android.
Neverjetno ambiciozni Turtle WoW 2.0 naj bi izšel enkrat v 2025, ekipa pa je na nekaj največjih vprašanj odgovorila na svojem forumu.
Internet je bil 20 let nekaj povsem drugega kot pa danes. Beseda “meme” takrat ni pomenila nič, niti nisi na spletu našel razne vplivneže in streamerje, ki bi s svojimi prenosi v živo istočasno privlekli tisoče gledalcev, iz tega pa so nato nastale bogate kariere. Stvari so bile takrat precej bolj nedolžne, vsak poskus ustvarjalnosti pa ti je znal pripeljati vsaj nekaj internetne popularnosti.
V tem razburkanem obdobju se je leta 2004 na spletni strani Newsground in posledično YouTubu (ta je bila takrat svoja lastna entiteta in ga še ni kupil Google) rodila risanka Salad Fingers, ki pokazala nekaj kratkih epizod in je nastala pod rokami ustvarjalca Davida Firtha. Risanka je oči nase privlekla na račun svoje nenavadnosti in čeprav jo danes označujemo za komedijo, moraš za njene šale posedovati poseben tip humorja. Stvar je namreč presneto bizarna, saj v glavni vlogi nastopa nenavadnež z imenom Salad Fingers, ta pa preko svojih podolgovatih prstov zelo rad praska raznorazne stvari, še posebej pa je navdušen nad zarjavelimi žlicami.
Kljub temu, da je od premiere minilo 20 let, David na svojo mojstrovino ni pozabil. V dveh desetletjih je Salada vsake toliko obudil: zadnjo, 13. epizodo smo dobili slabo leto nazaj, zdaj pa se je pred nami pojavila povsem nova, ki v obseg traja kar 7 minut, saj je tole posebna epizoda, ki obeleži 20. obletnico. Zaradi tega boste v temu delu videli kar nekaj referenc na pretekla poglavja, ki jih boste oboževalci zagotovo pozdravili in naš bizarni protagonist se zopet loti iskanja idealne žlice, ki mora biti obvezno tudi zarjavela.
Salad Fingers je sicer resda internetna ikona, a o njej dandanes slišimo bolj poredko. Kljub temu je eden igralec 3 mesece nazaj v igri Starfield odkril referenco ravno na to risanko, saj je ena omarica v igri vsebovala cel kup žlic, na steno omarice pa je njej lastnik vrezal besede “Spoons spoons spoons”. Žal nobena od njih ni bila zarjavela.
O osnovni igri Elden Ring ni vredno preveč razglabljati, saj zdaj njene pritikline poznati tudi tisti, ki ne spremljate žanra iger “Soulslike”, ki ga je iz ničesar spočel ravno razvijalec FromSoftware. Ta je preko Elden Ringa spočel svoj prvi naslov v resničnem odprtem svetu in ta je na račun svoje odprtosti omogočil, da si ubadanje s kakšnim šefom za nekaj časa opustil, se namenil v drug konec mape, nakar si z nadgrajenim likom in boljšimi orožji prišel po dozo sladkega maščevanja.
Zdaj so se mize zasukale v drugo smer, saj je FromSoftware dve leti sestavljal prvo in edino razširitev Shadow of the Erdtree, ta pa je bila ustvarjena primarno zato, da igralcem ponudi novo vsebino in izkušnjo odkritja v Elden Ring svetu, a pod površjem se skriva tudi goreča želja ustvarjalca Miyazakija, da poniža vse tiste igralce, ki so njegovo kreacijo označevali za prelahko. Rezultat je sicer fantastičen kos dodatne vsebine, ki je bila več kot očitno ustvarjena za največje oboževalce, a hkrati se na momente zdi, da je FromSoftware s težavnostjo vseeno malce pretiraval, kar zna izkušnjo priskutiti tistim manj potrpežljivim igralcem.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: FromSoftware Založnik: Bandai Namco Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO Nakup:Steam Datum izida: 21. junij 2024 Cena: 39,99 €
Zvrst: Soulsborne
Sam sem se v preigravanje dodatka spravil s svojim prej ustvarjenim likom stopnje 153, ki je že opravil osnovno kampanjo, tako da je imel za pasom oprtano glavo poslednjega šefa Elden Beasta. V raziskovanje nove dežele Realm of Shadow sem se tako spravil poln optimizma, saj sem bil v osnovni kampanji dovolj nabildan, da mi praktično nihče od nasproti stoječih ni predstavljal bistvenih težav. A že prvo srečanje opcijskega šefa, kjer je moj Blasphemous Blade proti izredno gibljivemu vitezu izpadel kot goreč zobotrebec, mi je dalo vedeti, da tule pretekle izkušnje pomenijo bolj malo in da je pred mano presneto trnava pot.
In ta ni niti približno tako kratka kot sem pričakoval. Resda sem po dveh letih dela domneval, da nam bo FromSoftware prinesel zajeten kupček nove vsebine, a ta stvar je naravnost gigantska. Ne bodite presenečeni, če boste zaradi ogromne težavnosti in velike mape, polne skritih kotičkov, opcijskih šefov, previsov, jam in temnic, ki imajo več stopenj, v igri pustili več kot 40 ur in niti ni nujno, da boste v tem času raziskali in premagali vse ponujeno. Zaradi vsega tega bi lahko Shadow of the Erdtree označili za praktično novo kampanjo oziroma Elden Ring 1.5.
Čeprav si dodatek veliko sposodi iz osnovne kampanje, vas vseeno mestoma šokira – kot je denimo tale zaseda z ogromnimi škorpijoni.
Razvijalec je ohranil vse elemente osnovne igre in te tudi predrugačil, tako da med igranjem naletimo na izzive, ki jih v osnovni kampanji nismo srečali. Miyazaki je v predhodnih intervjujih povedal, da mu je bila glavna naloga igralcem predstaviti tisti občutek začudenja, ki smo ga dobili ob preigravanju osnovne kampanje in to nalogo je razvojna ekipa več kot uspešno opravila. Impresiven je že prihod v deželo Realm of Shadow, kjer se nam na ogromnih planjavah izriše tisoče spiritualnih nagrobnikov, medtem ko se v daljini sprehaja neka ogromna stvar, ki je videti kot titanska košara oglja na dveh nogah. Seveda je bila moja prva naloga, da sem ga na hrbtu svojega konja z mečem malce pobožal po podplatih, a ko nekaj zamahov ni njegove življenjske črte znižalo niti za milimeter, sem se odločil raje srečo preizkusiti drugod.
In smeri za raziskovanje ne manjka, kot tudi ne raznolike okolice. Odprti svet je sicer še vedno prisoten, a je razumljivo nekam manjši od tistega v osnovni kampanji. Nič ne de, saj je razvijalec zato več napora vložil v manjše, skrbno skovane temnice, ki spet skrivajo ogromno kotičkov in stranskih poti, med katerimi najdemo tudi take, ki nas pripeljejo na povsem nov del mape, ki navadno v sebi vsebuje vsaj enega šefa.
Šefi spet tvorijo centralni del izkušnje in tokrat jih je veliko požrlo steroide – najbolj tečni so napadi, kjer je ena sama napaka usodna, saj ste ujeti v zanko napadov, kjer se ne morete sploh več postaviti nazaj na noge.
Pretepanje z glavarji je tokrat veliko težje od prej, saj so sovražni tolovaji dobili nove trike in odpornosti. So veliko hitrejši od prej, skoraj vsak njihov udarec pa vas bo stal vsaj polovico življenjske črte in stopnja vašega lika tule ne igra velike vloge. Zadana škoda gre na račun samega stopnjevanja sovražnikov, ki se prilagodijo vaši, tako da bosta lika stopnje 150 ali 200 na koncu naletela na isti izziv, ki ga lahko sicer malce omilite preko nabiranja posebne surovine Scadutree Fragments. Te lahko najdete razpršene po svetu in jih aktivirate na Grace shranjevalnih točkah, dvignejo pa vašo odpornost na udarce in škodo, ki jo zabijete nasprotnikom. Prav tako dvignejo škodo, ki jo povzročajo vaš drugi jaz oziroma Mimic, tako da so ključni za uspešno bitko.
En del mape vam nasproti postavi sovražnika, ki je bil sposojen direktno iz Bloodborna – le da so tile tu praktično nesmrtni.
Sprva sem se DLC-ja nameraval lotiti povsem brez pomoči, a moja trma ni trajala dolgo, zato sem začel hitro klicati svojega Mimica. Kljub temu so se mi zdeli nekateri šefi enostavno preveč napadalni, saj njihovi napadi včasih kar ne poznajo premora, na vas pa velikokrat navalijo že takoj ko stopite na njihov teren, tako da velikokrat sploh nimate časa, da bi na pomoč priklicali Mimica.
Dodatku bi tako prav prišlo malce balanciranja, spotaknil pa bi se tudi ob ponujene zaklade, ki jih najdemo med našim igranjem. Nekaj novih orožij in oklepov sicer najdemo, a teh je presenetljivo malo, večino časa pa boste naleteli na kuharske knjige in kamne za nadgrajevanje orožja, kar so nekam gnile nagrade za vloženi trud – še posebej zaradi tega, ker igralec, ko pride do tega dodatka, te stvari že ima.
Nagrade za raziskovanje bi lahko bile boljše – kamni za nadgradnjo orožij to preprosto niso.
Kljub tem manjšim zameram pa je tole naravnost fantastičen kos dodatne vsebine v katero je razvijalec vložil nepredstavljivo količino truda. Težavnost je resda visoka, a kot vedno so nam ponujene opcije, da te ovire preplezamo, bo pa kakšen igralec zaradi tega moral malce požreti ponos in sprejeti ponujeno pomoč Mimic Teara ali kakšnega NPC-ja. Naj vas to ne odvrne od igranja, saj je FromSoftware za nas ustvaril epsko novo mapo, s čudovitim epilogom ene najboljših iger zadnjega desetletja.
Založnik in razvijalec Ubisoft je bil dve desetletji nazaj drugačno podjetje, a roko na srce je bila tudi celotna igričarska industrija takrat drugačna in izdelava posamičnega naslova ni zahtevala letni proračun manjše države. Splošno gledano si je Ubisoft takrat upal inovirati in dostavljati originalne igričarske izkušnje, zaradi česar je užival sloves, ki bi ga v sodobnem času lahko primerjali s kakšnim Capcomom.
Plod te ustvarjalnosti je leta 2003 spočel igro Beyond Good & Evil, ki je sicer danes priznano ime, a ob svojem rojstvu svetovne slave ni zaužilo. Prodaja je bila bolj slaba, a tista igralna baza, ki je zadevo dejansko preizkusila, je bila nad njo navdušena, zato je zlagoma igra dobila kultni status, ki ga uživa še danes. Ubisoft sicer že celo večnost dela na nadaljevanju, ki je šlo že skozi več iteracij, vendar še vedno ni bližje izidu. Medtem se je odvila 20. obletnica originalne igre, ki jo je založnik proslavil preko manjše predelave 20th Anniversary Edition, ta pa bo mlajši generaciji igralcev pokazala, kako ambiciozen je bil ta projekt, čeprav se mu danes, kljub obdelavi, še vedno nekoliko poznajo leta.
Kljub temu, da sem starejši igralec, je bila igra Beyond Good & Evil ena tistih, ki se mi je preprosto izmuznila skozi prste in je ob izidu nisem preizkusil. Nakar so minevala leta, poplava novodobnih iger je bila konkretna in za preigravanje originala si preprosto nikoli nisem vzel časa. Predelava 20th Anniversary Edition je bila tako idealen izgovor, da stvar končno enkrat zares preizkusim in po preigranem lahko rečem, da je jasno videti, zakaj je ta izdelek skozi leta pridobil takšen kulten status.
Štorijalno zaplet ni nič kaj preveč zapleten. Spremljamo zgodbo Jade, ki upravlja sirotišnico skupaj s svojim stricem Pey’jem, ki ima prašičje korenine. Jade se rada ukvarja tudi s fotografiranjem, ki je malce čuden poklic za svet v primežu zavojevalske vesoljske rase Domz. Ti redno napadajo, a branilci sveta Alpha Section se pred njimi uspešno branijo, pod površjem pa deluje tudi uporniška skupina IRIS, ki pozorno preučuje teorijo zarote glede branilcev in če so ti res tako odkritosrčni kot se predstavljajo javnosti. IRIS v pomoč vpokliče Jade, ki je naravnost zaljubljena v napete avanture in preko nje se odpravimo skozi dolgo pot, ki na poti zelo rada meša igralne elemente različnih igričarskih žanrov.
Jade in njen stric Pey’j sta zabaven par, ki kakšno avanturo opravita tudi družno in sta ključna za reševanje nekaterih ugank.
Osebno sem dolgo menil, da je Beyond Good & Evil samo neka platformščina, a temu ni tako. Jade v bistvu sploh ne zna dobro skočiti, saj ovire raje samo prepleza in se vsake toliko spusti v kakšen neroden pretep s pomočjo svoje palice, večino igranja pa je sestavljena iz sprehajanja med lokacijami ter reševanjem ugank. Te spet niso preveč zakomplicirane, a znajo v sebi vsebovati elemente, ki bi znali današnjemu igričarju izpasti nerodni, pri reševanju zagat pa smo večidel prepuščeni samemu sebi in svoji intuiciji.
Beyond Good & Evil je sicer dokaj linearna avantura, a nam razvijalec dopušča nekaj raziskovanja. Na začetku se boste naokoli sprehajali v komaj delujočem motornem čolnu in na zaslonu ne boste našli točno začrtanega pokazatelja, kaj vam je delati in kam se odpraviti. Kadarkoli sicer lahko prikličete daljnogled, ki vam pokaže, v kateri smeri se nahaja določeno območje, a nekaj od teh je bodisi zaklenjenih ali pa do njih dobite dostop šele kasneje. Vmes lahko pokukate tudi na kakšna opcijska območja, kjer lahko ven iztržite bisere, ki jih nato lahko izrabite za nadgrajevanje svojega plovila ali odklepanje predelov map.
Med raznimi lokacijami se selite preko vozil, a tole ni resnično živi odprti svet, saj ga redno prekinjajo nalagalni zasloni.
To prepuščanje vajeti v rokah igralcev se zdi kot piš svežega vetra – še posebej v primerjavi s kakšno igro tipa God of War Ragnarok, kjer so vam na pot postavljene uganke, nakar vam rešitev po 10 sekundah razmišljanja že vpije spremljajoč NPC. Tule je situacija nekoliko drugačna in morda mestoma izpeljana malce nerodno, saj smo igralci dandanes preprosto postali preveč razvajeni. Dober primer tega je denimo dostop do enega dela mape, kjer vas nek robot ob poskusu prečkanja vedno preseli na začetno točko. Po nekaj nabranih biserih sem skočil v prodajalno, kjer sem iz seznama nadgradenj kupil rakete, ki se zaklenejo na tarčo in preko tega sem nato iz neba sklatil tečnega robotka. Nikjer pri temu mi igra ni povedala, kaj potrebujem za zmago nad to oviro – do te rešitve sem moral priti sam in zdelo se mi je, da sem jo odkril bolj po naključju.
Beyond Good & Evil rad premeša elemente igralne izkušnje. Če se boste na začetku veliko pretepali, boste potem padli v sekcije, kjer je treba rešiti kakšno uganko, nakar skočite v divje dirkanje z motornimi čolni in kasneje padete v igralne odseke, kjer se je treba potihem smukati skozi stopnje. Nič od tega ni lahka naloga, saj vas lahko sovražnik hitro poškoduje, obnova zdravja pa je možna samo preko posebnih predmetov, ki jih bodisi najdemo po stopnjah ali pa kupimo v zameno za denarce. K sreči vsaj igra neprestano samodejno shranjuje, kar včasih ni ponujala in si shranjevalne točke našel samo na določenih, redko posejanih terminalih.
Čez kakšno stopnjo se je treba tudi smukati in tu nimate izbire, saj vas v primeru odkritja dokaj hitro ubijejo, pobeg pa je skoraj nemogoč.
Pri igranju se čutijo ostanki preteklosti. Omenil sem, da je pretepanje nekoliko nerodno in tudi platformski izzivi znajo hitro postati vir frustracij. Probleme rada povzroča tudi kamera, saj se ta med bojem postavi v nerodne položaje, težave pa se pojavijo tudi med prehodi stopenj, kjer včasih postane statična, tako da bolj na slepo iščeš izhod iz trenutne stopnje.
Grafično tole ni popolna prenova kot so jih dostavile kakšne predelave iger Resident Evil, a vseeno lahko že po primerjalnih slikah uvidiš, da so bile teksture nadgrajene in osvetlitev scen je zdaj boljša. Predvsem je treba pohvaliti glasbeno spremljavo, ki ti hitro zleze pod kožo in si jo v brk mrmraš tudi po tem, ko si že zdavnaj zaključil z igranjem. Edino opazko bi imel pri animacijah, ki se jim morda še najbolj poznajo leta: ko Jade začne skakati čez laserje postane boleče očitno, da je nekdo to animiral dve desetletji nazaj.
Čakajo vas tudi šefi, a ti ne prestavljajo kakšnega resnega izziva, saj je velikokrat samo treba izgruntati eno ranljivost in nato to izkoriščati do konca obračuna.
Vendar pa je Beyond Good & Evil: 20th Anniversary Edition še vedno igralna izkušnja, ki se ji splača ponuditi možnost preigravanja. Gre za lepo vrnitev v preteklost, ko ni samo Ubisoft, ampak cela igričarska industrija delala bolj pogumne igre, ki so po vsem tem času še vedno unikatne. K temu dodajte še odlično ceno – za mnogo ur zabave boste odšteli vsega 20 €, kar je za današnjo ero pregrešno dragih in slabo optimiziranih iger (Beyond Good & Evil: 20th Anniversary Edition težav z optimizacijo nima) vsekakor odlična kupčija.
Prejšnji vikend se je v Filadelfiji odvil vsakoletni sejem TooManyGames, kjer se na enem mestu združijo umetniki, trgovci in preprodajalci in ti se med sabo malce podružijo ter poskušajo iztržiti kakšno zbirateljsko figuro. Gre za relativno majhen dogodek, ki pa je letos prišel v oči širše javnosti na račun stare prepovedane igre The Guy Game.
Morda bi bila komu čudna oznaka “prepovedana igra”, a The Guy Game je resnično izdelek, ki ga je težko kje izbrskati, saj ga ni dovoljeno prodajati niti preko Ebayja.
Igra je izšla leta 2004, izdelal pa jo je razvijalec Topheavy Studios. Gre za neko obliko kviza in v njem se je komik Matt Sadler sprehajal po plaži in brhkim mladim dekletom zastavljal raznorazna vprašanja, na igralcu pa je bilo, da je poskušal uganiti pravilni odgovor. S tem se je polnil merilnik Flash-O-Meter in ko je bil ta enkrat poln, je bil igralec nagrajen z videom dekleta, ki sname majico in mu razkrije svoje prsi v vsej svoji gloriji. Ni treba dvakrat reči, da je The Guy Game brž postal popularen, a je bil nato leta 2005 umaknjen iz prodaje.
Apparently this tweet made con security aware and they're looking for the booth to shut it down lol, Godspeed https://t.co/C4brMiLPEr
Eno od deklet je namreč tožila razvijalca, saj naj bi ta njene posnetke v igri uporabil brez njenega dovoljenja, poleg tega pa je bila takrat še mladoletna. Razvijalec se je sicer izgovarjal, da se je ženska lagala na intervjuju, kjer je zaprisegla polnoletnost, a to ne spremeni dejstva, da je igra vsebovala posnetke mladoletne osebe, kar je dovolj za vsesplošno prepoved trženja igre.
Uporabnik X-a Torren Moreno pa je na sejmu TooManyGames opazil stojnico, kjer se je prodajala Xbox verzija te igre in to po neverjetno visoki ceni 250 $. Prodajalca je povprašal, če ima igra tako visoko ceno na račun svoje redkosti in ta mu je to teorijo potrdil, nakar se je na X-u pojavila slika kopije igre, ki je hitro postala viralna. Organizatorji so nato sprožili lov za predrznim prodajalcem in tega naj bi nato prisilili, da naj kopijo igre umakne iz police, a očitno pri trženju tega prepovedanega sadeža ni bil sam – nekdo drug je na istem sejmu opazil kopijo igre za PlayStation 2, ki se je tržila po še višji ceni 400 $.
Torren sicer pravi, da je sejem TooManyGames poln strasti iz strani skupnosti in da je stvar definitivno vredna obiska. A ni mogel mimo dejstva, da je sejem do sedaj obiskal dvakrat in v obeh primerih je stvar postala odmevna preko interneta. Leta 2018 se je na sejmu pojavil Chris Chan – oseba s tako burno zgodovino, da si zasluži svojo lastno raziskavo in doživel živčni zlom, Torrent pa je bil eden od tistih ljudi, ki so ga poskušali pomiriti.
Združeno kraljestvo se je v zadnjih letih znašlo v porastu napadov, kjer je napadalec v rokah vihtel mačeto ali nož. Stvar je narasla celo do te mere, da je morala vlada lani zakonsko prepovedati posedovanje mačet in “zombie nožev” – za slednje do sedaj sploh nisem vedel, da obstajajo izven filmov in serij, a očitno je bila njihova uporaba razširjena med najstniki.
Skratka, angleški zakon je zelo občutljiv na takšna orožja in mu ni do šale tudi do izdelkov, ki so v bistvu replike resničnih izdelkov. Iz tega izhaja zgodba Anthonyja Braya, ki je bil slab mesec nazaj zasačen med sprehajanjem po ulici, v rokah pa je držal dolg predmet, ki je bil v bistvu replika meča.
In to ne kar enega naključnega srednjeveškega meča, ampak tistega, ki ga glavni junak Link najde v igrah Zelda in nosi ime Master Sword. Replika, ki jo je okoli nosil Anthony sicer na prvi pogled ni videti nevarno in je videti kot igrača: nožnica je modro-rumene barve in ne vzbuja ravno strahu. S tem se zagovarja tudi njen lastnik, ki pravi, da je zadevo kupil preko spleta kot igračo in da je ni nameraval uporabiti proti drugim.
Policija pa se z njim ne strinja. Priznava sicer, da je morda tole resda igrača, a ima ostro konico, ki bi bila lahko uporabljena kot napadalno orožje, rezilo pa je dolgo 15 centimetrov in če bi Bray res želel neko repliko, potem bi lahko kupil nekaj, kar bi bilo manjše. Prav tako se je Bray sprehajal po ulici in meč držal pred sabo, kar zopet ni bilo splošno sprejemljivo obnašanje nekoga, ki naj ne bi predstavljal nevarnosti splošni javnosti.
Bray mora tako plačati 154 funtov kazni, obenem pa je bil obsojen na 4 mesece zapora. Kazen se zna komu zdeti preveč stroga, a za 48-letnika to ni edini prekršek, saj je bil v preteklosti označen za serijskega vlomilca, zaradi česar je že prestal 4-letno zaporno kazen.
Njega dni je bila igričarska sfera razdeljena strogo na dva tabora: tiste, ki so zaprisegali zgolj na igranje preko tipkovnice in miške ter tiste, ki jim je bilo ljubše preigravanje na kontrolerjih. Na ta način so bili igralci razdeljeni tudi na igralne sisteme, saj so se nekateri zabavali izključno na PC-jih in drugih na obtelevizorskih konzolah, ta dva svetova pa sta se največkrat srečala samo na forumih, kjer so na to temo padle burne razprave.
A skozi leta so se začele te meje čedalje bolj brisati, saj so PC-ji postali bolj vsestranski in nekateri so jih zato začeli priključevati na televizorje, nakar so se zleknili v kavč in kako igro preigrali v bolj mehkem naslonjaču.
Da se je trend začel spreminjati je pred kratkim uradno predstavil tudi Valve, ki je za svojo digitalno platformo Steam podal nekaj zanimivih podatkov glede rabe kontrolerjev. Na PC-ju sicer še vedno velik delež igralcev še vedno prisega samo na navezo miške in tipkovnice, a kontrolerji so zlagoma začeli prehajati v vsesplošno uporabo. Leta 2018 je na Steamu zgolj 5 % igralcev za svojo zabavo uporabljalo igralne ploščke, letos pa je ta delež narasel na spoštljivih 15 %.
Delež je tako še vedno močno nagnjen k tistim, ki si kontrolerjev ne lastijo, a trikratnega porasta igralcev na kontrolerjih še vedno ne gre zanemarjati. Valve upravičeno meni, da je veliko vlogo pri tej spremembi navad imel prav Steam, saj ta v sebi drži vgrajeno podporo za kontrolerje raznoraznih znamk in nekateri od razvijalcev se pri podpori svojih iger za kontrolerje zanašajo ravno na Steam in njegovo funkcijo Steam Input, ki podpira več kot 300 različnih igralnih ploščkov, tem pa nato lahko na enostaven način spreminjamo funkcije gumbov.
Procentualno največ igralcev uporablja Microsoftov Xbox kontroler, ki na PC-ju tudi že dolgo uživa uradno podporo iz strani Microsofta. Xboxov plošček uporablja kar 59 % igralne baze, sledi pa mu PlayStation, ki si je odrezal 26 % delež pogače. Na tretjem mestu je z 10 % Valvova prenosna naprava Steam Deck.
Slednja naprava ima sicer med kontrolerji manjši delež, a je vseeno pomembno vplivala na razširjenost igralnih ploščkov na PC-ju. Valve je namreč za Steam Deck spočel namenski uporabniški vmesnik, ki ga je lažje navigirati na kontrolerju, stvar pa je nato preselil tudi na PC, kjer ga sprožimo preko funkcije Big Picture.
Sony vidi v svoji franšizi Horizon toliko potenciala, da poskuša to razširiti tudi izven meja igričarske industrije. Tako kot The Last of Us je tudi iz igre Horizon Zero Dawn poskušal narediti serijo, le da je za njo stopil v partnerstvo z Netflixom, a je žal stvar tokrat zaupal v napačne roke.
Spletna stran Rolling Stone poroča, da naj bi Netflix serijo preklical, a razlog tokrat ni predrag predračun za snemanje. Problem naj bi bil Steve Blackman, ki je bil vodja celotnega projekta, enako vlogo pa je opravil v prejšnji Netflixovi serije Umbrella Academy, ki bo kmalu dobila svojo zaključno sezono. Kar 12 delavcev je namreč Blackama obtožilo manipulativnega in izsiljevalskega ter ponižujočega odnosa tekom snemanja serije Umbrella Academy.
Scoop: Rolling Stone has learned that two of 'Umbrella Academy' showrunner Steve Blackman’s projects that were in development at Netflix, a Horizon Zero Dawn series and an original series, Orbital, are no longer moving forward https://t.co/cFnyww0n3Q
— Cheyenne Roundtree (@cheyenne_round) July 3, 2024
Netflix je te obtožbe vzel resno, čeprav jih Blackman zavrača in označuje za čiste izmišljotine. Pretočni gigant naj bi zaradi vseh teh obtožb odpovedal nadaljnje sodelovanje z Blackmanom, zaradi česar sta bili odpovedani seriji Horizon Zero Dawn in Orbital.
Ni sicer še jasno, ali zdaj to pomeni, da je celoten projekt romal v koš in serije nikoli ne bo na spored ali pa bo Sony poiskal kakega drugega partnerja, ki mu bo pomagal izpolniti vizijo. Sony je pri predelavi svojih licenc v televizijsko obliko pametno izbral več pretočnih servisov, tako da ni nikomur ponudil ekskluzivnosti: The Last of Us nastaja pod roko HBO-ja, medtem ko Amazon Prime dela na predelavi serije God of War in filma Ghost of Tsushima.
Da bo franšiza A Quiet Place, pri nas imenovana Tiho mesto, doživela prehod v igričarski svet smo enkrat že pisali. Igra je bila v bistvu originalno najavljena leta 2021, nakar o njej vse tiho je bilo (heh), razvijalec Stormind Games pa je nato šele pred kratkim pokazal do sedaj postorjeno delo, ki ga je nato okronal še s prikazom daljšega igralnega napovednika in dodatkom novih informacij.
Igra The Road Ahead nas bo postavila v žensko vlogo in kot študentka Alex se bomo morali prebiti skozi pasti izjemno negostoljubnega sveta, kjer so ljudje preživeli samo v manjših skupinah, ves čas pa je treba biti tiho, saj se naokoli sprehajajo sovražni in lačni vesoljci, občutljivi na sluh. Alex ne bo sama, saj ji bodo ob strani stali razni družinski člani, poleg vesoljcev z ostrimi zobmi pa ji bodo težave povzročali še osebni problemi. Dekle se mora namreč baviti z astmo in se je nespametno spustilo v seksualno razmerje, ki jo je na koncu celo oplodilo. Rojevanje v takšnem svetu je izjemno nevarno – to nam je dobro pokazal prvi film.
Kar se tiče igralnih elementov se bo razumljivo treba veliko zanašati na počasno premikanje, komunikacija z drugimi pa bo potekala preko gest z rokami. Pri tem bomo naleteli na nekaj posebnosti: vrata bomo lahko odpirali postopno, saj bomo samo tako lahko neslišno vstopili v določene sobane. Včasih pa bo vseeno zaropotalo in napovednik nam da vedeti, da ne bo manjkalo akcijskih vložkov. V enem kadru lahko vidimo divji pregon s kombijem po cesti, kjer iz zadnjega dela visi požrešen monstrum, ta pa je videti, vsaj na prvi pogled, malce manjši od svoje filmske različice.
A Quiet Place: The Road Ahead še nima točnega datuma izida, a se ga pričakuje še enkrat letos na PC-ju in konzolah PlayStation 5 ter Xbox Series X.
Poletni meseci leta 2024 so dokaj plodni kar se tiče spletnih dram, saj se na naših tleh še vedno ni povsem pomiril javni spor Challe Salle vs Zlatko, že je na sporedu nov zaplet, ki pa je tokrat prišel iz rok trgovine Hofer.
Ta je pri nas prisotna že dolgo in nas je nekaj časa zabavala preko televizijskih oglasov v katerih je nastopal Lado Bizovičar. Reklame so sčasoma postale hudo tečne, saj jih je Hofer vrtel neprestano, a so bile vsaj kvalitetno posnete in so v sebi nosile nekaj originalnosti – čeprav Hofer enako reklamo samo prilagodi za različne trge, z drugačnimi igralci.
Pred kratkim pa so si privoščili spodrsljaj, ki je slovensko javnost razdelil na dva nasproti si stoječa tabora.
Hofer je namreč za izdelavo reklame najel slovenska vplivneža, ki sta zasebno tudi par. Gre za YouTuberko Evo Centrih in njenega fanta Raleta, ki sta nastopala tudi v šovu Super par, zdaj pa sta dobila nalogo spočeti oglas, ki bi se vrtel okoli žara. Scenarij oglasa je sicer obupen: Eva skoči v Hofer in prinese sestavine za žar, a pozabi meso, nakar po to skoči Rale, proračuna pa ni bilo niti toliko, da bi v kamnitem žaru zakurili pravi piknik, ampak je bila gor položena neka miniaturna zadeva za enkratno uporabo.
A bolj kot nizki proračun je ljudi pogrelo dejstvo, da je Rale Srb, ki se mu pri govorjenju slovenščine malce zatika in notri rad vrine kakšno tujko, nakar se ob kurjenju žara v ozadju vrti pesem “Ne može nam niko ništa” od pevca Mitarja Mirića. To je bil za nekatere korak predaleč in pod oglasom se je zvrstil bogat seznam sovražnih komentarjev, ki so pozivali bojkotiranje trgovine, ni manjkalo pa niti takšnih, ki so se zgražali nad tujo pesmijo in nastopajočim Srbom.
Javni linč je narasel do te mere, da je Hofer celo umaknil reklamo, kar je zopet razkurilo lep del prebivalstva. Na Instagramu se je oglasila vplivnica Lavi Potočnik, ki se je zgražala ne samo nad komentarji pod originalnim videom, ampak tudi nad odločitvijo Hoferja, da se vda pritisku in s tem v bistvu podpihuje nacionalizem. Lavi je k temu še dodala, da se takšno obnašanje ljudi preseli tudi na otroke in pojavljajo se že primeri, kjer se mlajši v vrtcu nočejo družiti z malčkom iz Bosne, saj ga pri tem zaničevanju podpirajo starši.
Ta nedolžna reklama je tako na slovenskih tleh spočela kar konkreten pretres in odprla nekaj zanimivih vprašanj. Kakšen bi bil denimo odziv, če bi bil Rale Nemec in bi v oglasu govoril besede kot so: “Ja, ja, natürlich!” in bi se v ozadju vrtela neka nemška polka? Bi se na Instagramu še vedno zgražali ali pa bi bilo to bolj sprejemljivo? Kaj če bi bil temnopolt in bi zraven prepeval kakšno ameriško pesem ali celo zarapal kakšno kitico znanega hiphop umetnika?
Hofer kakšne javne izjave ni podal in dvomimo, da jo tudi bo, saj si verjetno želi, da bi na neroden incident vsi čim prej pozabili.
Poraz slovenske nogometne ekipe proti Portugalski še vedno malce skeli in čeprav smo lahko na naše fante ponosni, si ne moremo kaj, da se vmes ne pojavijo pomisleki, kaj bi bilo, če bi Šeško izkoristil tisto svojo čudovito priložnost in Slovenijo popeljal v naslednji krog, saj bi bila eksplozija veselja tako velika, da bi v našo zgodovino začrtali nov uradno priznan praznik.
Evropsko prvenstvo v nogometu tako zapuščamo z dvignjeno glavo, hkrati pa se marsikak navijač privoščljivo nasmiha, saj smo z našo igro na kolena spravili svetovnega nogometnega zvezdnika Cristiana Ronalda. Ta je tekom obračuna zapravil veliko priložnosti – predvsem so se te pojavljale skozi proste strele, zgrešil pa je celo enajstmetrovko, kar ga je na koncu spravilo v jok.
Kmalu po obračunu so se širom interneta hitro razpasle šaljivke zbadljivke na račun njegovega nastopa. Pridobil je novo ime “Misstiano Penaldo”, na X-u pa so se ljudje začeli spraševati, zakaj portugalski trener ni ponudil možnosti komu drugemu, saj njihova vrsta vsebuje cel kup kvalitetnih izvajalcev prostih strelov, ki pa se v takšnih primerih žogi ne smejo niti približati. Nakar so se začele tudi primerjave s serijo The Boys, ki je nedavno stopila v svojo 4. sezono in marsikdo je podobnost našel v Homelanderju – superjunaku, ki bi sicer moral biti dobričina, a želi vedno držati v svojih rokah držati popolno oblast.
V bistvu je nastop Ronalda fascinantno spremljati, saj zase verjame, da je še vedno najboljši nogometaš na svetu, a od njegovih zlatih let je preteklo veliko vode in 39-letnik danes preprosto ne more skočiti več tako visoko kot nekoč, niti nisi njegovi streli tako precizni. Tako gledamo bitko ega in soočenje s kruto resnico, da preprosto ni več tako dober kot je bil nekoč, vse to pa podpihuje še njegova tekmovalnost, ki ga je nenazadnje spremenila v takšnega nogometnega superzvezdnika.
Portugalska se bo v naslednjem krogu soočila s Francijo in kdo ve – morda se bo tam Ronaldo tako dobro obnesel, da bo vsem dvomljivcem zaprl usta. Teren je vsekakor pripravljen za poustvaritev nove epizode serije The Boys – nasproti mu bo namreč stal Kylian Mbappé, ki si je zlomil nos in mora zdaj nositi superjunaško masko.
Pol ure dolga nedavna prezentacija založnika Capcom ni postregla z nobenim večjim presenečenjem. Sicer smo dobili datum izida za predelavo igre Dead Rising Deluxe Remaster, a nismo prejeli napovednika za noben naslov, ki pred tem še ni bil javno najavljen.
Je pa Capcom za konec prihranil novico za katero so očitno mislili, da je nekakšno šokantno razodetje, čeprav smo vsi v bistvu samo skomignili in s v brk zamrmrali: “Saj to že itak vemo”.
Založnik namreč dela na povsem novem poglavju franšize Resident Evil, kar je presenečenje, ki je primerljivo z Activisionovo najavo dela na novem Call of Dutyju. Resident Evil se je namreč v zadnjih letih spremenil v založnikovo najbolj dobičkonosno franšizo, k temu pa niso pripomogli samo novi deli, ampak tudi predelave preteklih poglavij. Skupno vsem tem je dejstvo, da so to izjemno kvalitetne igre, zato se jih tudi kar ne moremo naveličati.
Breaking news from Capcom NEXT – Summer 2024! Director Koshi Nakanishi reveals that a new Resident Evil is in development. pic.twitter.com/N4RLiLuCgC
Smo pa na konferenci Capcom Next izvedeli, da novo igro, ki neuradno nosi ime Resident Evil 9, režira Koshi Nakanishi, ki se je pred tem podpisal pod sedmi del. Ta je bil za celotno franšizo zelo pomemben, saj je po šestici celotna franšiza stala na najnižji točki kvalitete, čeprav se je še vedno dobro prodajala. Prav Koshi je bil tisti, ki je spočel preporod celotne serije in igranje preselil v prvoosebno perspektivo, nakar so se začeli nizati uspehi en za drugim.
Koshi je v tej kratki napovedi še dodal, da je bilo po izdaji sedmega dela težko najti pravo pot naprej, a da jo je zdaj odkril. Glede na njegove besede se zdi, kot da bo deveti del zopet spremenil igralno formulo v primerjavi s preteklimi deli, kar bo nekatere igralce razveselilo. Capcom je po sedmici izdal še igro Resident Evil Village, a že pri tej so se pojavile pritožbe, da je ta preveč podobna predhodniku in ji manjka originalnosti.
Kakšnih drugih detajlov glede devetega dela še nismo dobili, tako da je verjetno izid še dolgo stran. Založnik bo vmesni urnik zagotovo poskušal zapolniti z raznimi dodatnimi predelavami: nedavno so izšle konkretne govorice, da naj bi obnovo prejeli igri Resident Evil Zero in Code Veronica.
Morda tega niste sploh vedeli, a založnik Capcom je včeraj priredil svojo lastno konferenco Capcom Next, ki pa s kakšnimi šokantnimi presenečenji ni postregla. Smo pa vendarle dobili nekaj več informacij glede igre Dead Rising Deluxe Remaster, ki jo je založnik naznanil nekaj dni nazaj. Dobili smo nov dražilnik, ki pokaže nekaj igranja in primerjav z originalom, a veliko bolj pomemben je datum izida, saj bo stvar za igranje na voljo že od septembra dalje.
Štorijalno se stvar ne bo bistveno spremenila. Še vedno bomo spremljali zgodbo fotografa Franka Westa, ki prispe v nakupovalni center sredi izmišljenega mesta Willamette, nakar ugotovi, da so tega preplavili nemrtvi in ti majhni skupini preživelih ne pustijo pobegniti. Frank zagrabi za svojo kamero in se spravi skozi neusmiljen pohod čez vrste zombijev, te pa bo odpravil z vrsto improviziranih orožij. Glavna privlačnost te igre je komedija, saj se stvar ne jemlje preresno, zato lahko zombije pobijamo preko bejzbolskih kijev in naši zamahi so celo tako močni, da jih odbijamo od sten kot žogice, privoščimo pa si lahko tudi nekaj oddiha v rundi nemrtvega golfa. Za stvari lahko zagrabimo tudi bolj osebno, saj se Frank na uboga hodeča trupla spravi tudi s pestmi in na njih uporabi zavidljive rokoborske prijeme.
Capcom je na konferenci potrdil, da bo Dead Rising Deluxe Remaster tekel na pogonu RE Engine, ki je v zadnjih letih poskrbel za predelave starejših iger znotraj franšize Resident Evil, hkrati pa najdemo tudi v novejših poglavij kot je Village. Prenovljeno bo tako vse: od tekstur, osvetljave in animacij, razvijalec pa je za Franka dodal 17 novih kostumov ter novo glasbeno podlago.
Dead Rising Deluxe Remaster izide 19. septembra za PC, PlayStation 5 in Xbox Series X – na Steamu je bilo že potrjena vgrajena zaščita Denuvo, cena pa tam znaša 49,99 €.
Kot velik oboževalec grozljivk sem se pred kratkim spravil pregledati novo bero strašljivih filmov in odkril sem, da so njive dokaj prazne. Strašljivih filmov sicer ne manjka, a bodisi sem naletel na naravnost zanič filme ali pa stvari, ki nosijo visoke ocene, a so povsem precenjene – tule namigujem predvsem na film X, kjer sem se več časa smejal kot pa trepetal izza komaj razprtimi prstmi dlani.
Kar se tiče grozljivk sem postal snob in upal bi si trditi, da je ta žanr zadnji svoj res grozljiv film prejel leta 2018, ko nas je strašil Hereditary. Suša je torej zdaj že dolga, a morda jo še ta mesec prekine film Zbiralec duš, ki ga drugje po svetu poznajo pod naslovom Longlegs.
Film je včeraj dobil še svoj finalni napovednik pred izidom in zadeva je videti res obetavno. Vsebuje kar nekaj podobnosti s filmsko legendo Ko jagenjčki obmolknejo, saj bomo tudi tule spremljali FBI agentko, le da se ta tukaj imenuje Lee Harker in jo igra Maika Monroe. Lee ima pred samo težko nalogo, saj se podi za sledjo serijskega morilca, ki že 30 let pobija ljudi, za sabo pa vedno pusti kriptično pismo, s podpisom Longlegs.
Longlegs je v bistvu vodilo tega filma, saj nikomur ni jasno kdo je in če sploh prihaja iz tega sveta. Kriptični ostanki pisem namigujejo na neko entiteto iz pekla, napovednik pa nam pokaže nekaj hitrih kadrov, kjer morilca lahko vidimo – v enem trenutku obišče neko knjižnico in iz sebe izda nekakšen krik, ki je tako fantastičen, da si že zaradi njega splača kupiti kino vstopnico. Lik je še toliko bolj privlačen na račun tega, da ga bo odigral legendarni igralec Nicholas Cage.
Zbiralec duš je tako videti odlično že v napovedniku, a tudi končni film naj bi bil vreden velike hvale, saj so prve recenzije že zunaj in te so na IMDb-ju filmu prisodile oceno 8,3/10, na Rotten Tomatoes pa nosi oznako 100 %.
Obetavna grozljivka bo pri nas malce zamudila ameriško premiero – v kinih jo bomo spremljali od 18. julija dalje.
Kmalu bo zopet napočil čas, da se ob melanholični glasbeni spremljavi sprehajamo skozi pšenico in ob tem preklinjamo rimske bogove. Režiser Ridley Scott bo namreč bo več kot dveh desetletjih spočel nadaljevanje filma Gladiator in zanj je spletna stran Vanity Fair pridobila prve slike.
Zgodba bo v drugem delu sledila Luciusu, ki smo ga videli že v prvem delu kot paglavca, bil pa je to nečak zlobnega cesarja Commodusa. Ko je ta ob koncu filma umrl v bitki z Maximusom, je tudi Lucius izginil neznano kam in se je zdaj po 15 letih zopet pojavil med živimi, kruh pa si bo zdaj služil v gladiatorskih bojih – ravno tako kot je to počel leta nazaj njegov vzornik Maximus.
Odraslega Luciusa bo odigral Paul Mescal, veliko vlogo v filmu pa bo nosil tudi dobro znani igralec Pedro Pascal, ki bo zavzel vlogo generala Acaciusa. Tega je v preteklosti bojevanja izučil sam Maximus, ni pa še jasno, zakaj je potem Acasius pristal znotraj gladiatorske arene.
First look at Joseph Quinn and Denzel Washington in ‘GLADIATOR 2’
Na slikah lahko še vidimo igralca Denzela Washingtona, ki bo tule nastopil kot Macrinus – bivši suženj, ki pa si je priboril svobodo in je zdaj presneto premožen človek in ne mara trenutnih cesarjev. Govorimo v dvojini, saj se film dogaja v obdobju, ko sta Rimu vladala cesarja Geta (Joseph Quinn) in Caracalla (Fred Hechinger).
Slike so sicer impresivne, a končna sodba bo seveda jasna šele takrat, ko v roke dobimo poln film. Ni še znano, ali se bo morda v filmu v kakšnem kadru pokazal tudi Russell Crowe, ki je 20 let nazaj tako dobro odigral tragičnega junaka Maximusa. Uradno ni znanega ničesar, igralec pa je te dni bolj zaposlen z igranjem duhovnikov, ki se borijo proti demonom.
Ridley Scott se bo preko tega filma poskušal malce odkupiti vsem oboževalcem historičnih epov, saj njegov zadnji film Napoleon gledalcev in kritikov ni ravno odpihnil.
Založnik Ubisoft s predelavami iger zaenkrat nimajo veliko sreče, saj imajo v aktivnem razvoju več projektov, ti pa so vedno znova zamaknjeni. Kar se tiče rednih izdaj povsem novih poglavij so se še najbolj odrezali pri franšizi Assassin’s Creed, ki bo še letos dobila japonsko obarvano nadaljevanje Shadows, obenem pa založnik načrtuje obdelavo nekaterih starejših naslovov.
Že nekaj časa nazaj smo sicer slišali konkretne govorice, da bo takšno obnovo prejela igra gusarsko obarvana igra Assassin’s Creed 4: Black Flag, zdaj pa je stvari na uradni strani potrdil sam predsednik Ubisofta Yves Guillemot. Ta se sicer ni razjasnil, katere točno igre bodo prejele predelavo, a je zapisal, da v katalogu držijo lep nabor iger, ki so “še vedno izjemno bogati” z vsebino in si zaslužijo obnovo za moderne konzole in PC-je, hkrati pa lahko na takšen način nekatere starejše naslove predstavijo novi generaciji igralcev.
In iger, ki si zaslužijo takšno obnovo je kar nekaj. Osebno bi namesto Black Flaga, ki se danes še vedno igra povsem dobro, raje videl prenovo prvega dela, ki je dandanes najbolj zastarel, a je bil hkrati najbolj osredotočen na misije prikritih umorov – brez odvečnega balasta nadaljevanj, ki so nato predstavila odprte svetove. Prav tako ne bi imel nič proti obnovi trilogije, kjer smo spremljali zgodbo slavnega protagonista Ezia. Kakšnega pol leta nazaj sem se želel vrniti v preigravanje drugega dela na PC-ju in izkušnja ni bila takšna, kot jo pomnim: nadzor je dokaj neroden, najbolj pa je bila nadležna meja izrisovanja ob jezdenju konja, saj se objekti izrisujejo dobesedno metre pred našim kljusetom.
Guillemot obenem ni naznanil, kdaj bi te potencialne predelave lahko prišle na trg, a brez skrbi, saj nam Assassin’s Creed vsebine medtem ne bo zmanjkalo. 15. novembra na trg prispe Shadows, ki bo zagotovo deležen svoje lastne naknadne vsebine, Ubisoft pa že dela na naslednjem delu Hexe, ki se bo ukvarjalo s čarovnicami. Za to igro je Guillemot naznanil, da se bo igrala povsem drugače od Shadows, kar je dobrodošla novica, saj je japonsko poglavje sicer videti sveže, a še vedno nosi nekaj zastarelih ostankov preteklosti.
Nikoli ne podcenjujte tega, kako je nekomu lahko dolgčas. Kljub temu, da imamo na voljo več interaktivne zabave kot pa kadarkoli v zgodovini in je pri nekaterih zaloga videoiger, filmov in serij tako narasla, da je s trenutnim tempom življenja ne bodo pogledali nikoli, obstajajo ljudje, ki jim je dolgčas, zato se spravijo iskati malce drugačne vire zabave. Takšni si želijo interaktivne zabave, a ob tej ne bi radi preveč razmišljali in ravno zato je nedavno postala noro popularna igra Banana, kjer klikate na sliko banane in upate na nekakšno nagrado.
Izven Steama pa obstaja spletna stran One Million Checkboxes, ki ima preprosto premiso: na strani najdemo milijon polj, ki jih lahko označimo s kljukico ali pa to izničimo, polja pa se istočasno posodobijo za vse trenutne “igralce”. To je v bistvu to in čeprav bi verjetno veliko ljudi označilo za čisto izgubo časa, obstajajo takšni, ki jim je stvar hudo zabavna in ti zdaj pridno klikajo po poljih, čeprav v zameno za to ne dobijo praktično ničesar. Spletna stran sicer pridno spremlja vaše klike in vsake toliko lahko naletite na okvirček, ki ima malce drugačno barvo, a kakšne druge raznolikosti tule ne boste našli.
I made a website. it's called "one million checkboxes dot com". it has one million checkboxes on it.
Kljub temu je stvar tako izjemno popularna, da se je med časom tipkanja članka spletna stran zrušila. Obstajata namreč dve strani: tisti, ki bi radi s kljukico označili vsa polja in tisti, ki bi jih pustili prazna, tu pa so tudi poredneži, ki se vrinejo sredi lepega seznama urejenih kljukic in tam naredijo kaos.
Stvar je neizmerno popularna tudi na račun tega, da za igranje ni treba narediti kakšnega računa in tako lahko klika vsak, ki ima nekaj minut časa. Sicer ni jasno, kaj se bo zgodilo, ko bodo vsa polja obkljukana oziroma odkljukana – ne bi bili presenečeni, če se ob milijon kljukicah ne bi zgodilo prav nič in je vse skupaj samo socialni eksperiment.
Ustvarjalec igre Nolen Royalty je sicer v preteklosti ustvaril cel kup takšnih eksperimentalnih iger: tule je ena, kjer v bistvu samo spremljate DVD logo in upate, da ta zadane kot virtualnega televizorja.
