In stari jaz izpred nekaj let bi se nad tem pritoževal, saj sem v mlajših letih zavijal z očmi ob vsaki omembi sinhroniziranih zadev, medtem ko sem ob ogledu te detektivke dejansko užival. Zadeva me je dejansko presenetila, in to ne samo na račun zgodbe, ki zna dobro uravnotežiti vsebino za mlajše in starejše, ampak tudi na glasovno podajanje slovenskih igralcev, ki se je izkazalo za veliko boljšega od pričakovanega.

NAPOVEDNIK

• Založnik: Amazon MGM Studios
• Režiser: Kyle Balda
• Glavni igralci: Hugh Jackman, Brett Goldstein, Patrick Stewart
• Dolžina: 1 ura in 49 minut

Sama zgodba ima zanimiv zaplet. Spremljamo življenje pastirja Georga, ki so mu v slovenski izvedenki nadeli ime Jure, ki je nekega dne imel dovolj ubadanja z ljudmi, zato si je kupil prikolico, se odselil na farmo in tam svoj vsakdan zapravlja tako, da skrbi za čredo ovc, ki jim je nadel prikupna imena. Ovce v njegovem življenju pomenijo vse in njegova skrb zanje gre čez okvire običajnega pastirja, saj jim vsak večer celo prebere kakšno detektivko. Jure sicer globoko v sebi ve, da so tole samo navadne ovce, ki niso zmožne takšnih čustev kot ljudje, a se ne zaveda, da so njegove varovanke precej bolj bistre, kot pa so videti.

Ovce se namreč lahko pogovarjajo med sabo in čeprav lahko do določene mere razumejo stvari, to ne velja v drugi smeri, saj navadni ljudje iz njihovih ust slišimo samo blejanje. A to nerazumevanje s strani ljudi ovc ne skrbi preveč, saj jih ima Jure neizmerno rad. Vsak večer pa skočijo v prijeten hlev, kjer med sabo pokramljajo o zadnji knjigi, najbolj brihtna ovčica Lili pa vedno že vnaprej ve, kdo je bil v knjigi morilec.

A nato Lili naleti na misterij, ki je celo zanjo pretrd oreh. Nekega jutra namreč Jureta najdejo mrtvega pred svojo prikolico in nikomur ni jasno, zakaj ga ni več med živimi. Ob svoji smrti je imel na rokah dve različni barvi, smrt pa ni bila naravna, saj so v njegovem telesu našli strup. Osumljencev je ogromno, saj si je Jure s svojim življenjem in britkim jezikom nakopal kar nekaj sovražnikov znotraj vasi, za sabo pa je pustil tudi bogato premoženje, do katerega bi se rad dokopal marsikdo. Žal je edini policist v vasi pravi zmedenec in edini, ki lahko rešijo umor, je skupina ovc. Ta mora zdaj zbrati pogum, da prvič v življenju zapusti varno zavetje svojega doma.

Če se morda scenarij sliši kot nekaj, česar se zagotovo ni spomnila neka hollywoodska glava, potem imate prav. Film je namreč nastal po knjigi Three Bags Full: A Sheep Detective Story iz leta 2005. Kako zvesto sledi njeni zgodbi, vam ne vem povedati, lahko pa potrdim, da mi je osnovni zaplet filma hitro vzbudil željo, da si znova preberem kakšno detektivko pisateljice Agathe Christie.

Film se v bistvu oglašuje kot komedija in to tudi je, kar ne bi smelo biti preveliko presenečenje za film, kjer v glavnih vlogah nastopajo ovce. Te se med svojo preiskavo umora velikokrat znajdejo v šaljivih situacijah in ne bo manjkalo kadrov, kjer kak oven svojo glavo nekam zarine in je potem ne more izvleči ven. Prav tako ima vsaka ovčka neko svojo osebnost, ki se ti prikupi: omenil sem pametno Lili, a tu je še cel kup drugih, ki dopolnjujejo komično zasedbo. En oven je denimo starešina, ki ne mara preveč hrupa, potem sta tu dva ovna brata, ki se po cele dneve zabijata z rogovi, ter kup malih ovčk, ki se med sabo igrajo in so izjemno radovedne. Eno pomembnejših vlog igra črn oven Sebastjan, ki je samotar. Ne manjka pa tudi prikupno jagnje, ki pa je imelo to nesrečo, da se je rodilo pozimi, zaradi česar ga vsi izključujejo iz družbe, in njegova pojava je pri marsikaterem gledalcu v kinu zbudila solzno oko.

Komični vložki niso slabi in dobro izpadejo tudi v slovenščini, čeprav se za nekaj šal čuti, da v originalnem jeziku preprosto izpadejo bolj naravno. Vendar v tem filmu ne boste ves čas gledali samo trapastih ovc, ki počno trapaste reči, saj zadeva vsebuje kar nekaj emotivnih scen. Ob ogledu sem se tako spraševal, kako bodo te reči dojemali najmlajši, za katere je bil ta film tudi narejen, in na splošno mislim, da je to za mlad, še razvijajoči se um zelo koristen izdelek. Ovce detektivke nam namreč predstavijo pravljičen svet, kjer ti ni treba skrbeti za nič drugega kot za igranje na pašniku, in tudi če se zgodi kaj slabega, lahko na to enostavno pozabiš ter življenje nadaljuješ brez skrbi.

A nato obrne ploščo in gledalca sooči s temami smrti, požrtvovalnosti in s tem, da je včasih treba zbrati pogum ter preplezati tudi takšne ovire, ki se ti zdijo sprva nepremostljive. Vse te lekcije film dostavi tako, da ti ob njih ni dolgčas, hkrati pa niso grafično nazorne – smrt pastirja Jureta je denimo elegantno izpeljana tako, da nikoli ne vidimo njegovega trupla, ampak samo žuljavo roko, ki je po letih trdega dela dokončno obmirovala. V kinu sem opazil, da se tudi najmlajši gledalci niso dolgočasili, priznati pa moram, da me je končno razkritje misterija ujelo nepripravljenega, tako da zna ugibanje morilca presenetiti tudi tiste, ki so si v preteklosti ogledali že mnogo bolj odraslih detektivk.

Skratka, tole je film, ki je definitivno vreden cene kino vstopnice. Vsebuje tudi bogato zasedbo prepoznavnih igralcev in čeprav so vse ovce ustvarjene digitalno, je animacija vrhunska. Ne bi se čudil, če bi se po tem filmu močno dvignilo povpraševanje po obisku kmetij, kjer lahko za ušesom popraskaš čisto pravo ovco – ta morda resda ne zna reševati detektivskih misterijev, a je precej bolj pametna kot pa bi si mislili.

Objava Ovce detektivke – prijetna komedija z življenjskimi lekcijami za najmlajše se je najprej pojavila na HOPsi.

Mogoče bi se kdo spotaknil ob dejstvo, da je razlog za njihovo finančno uspešnost preveliko zanašanje na pretekli katalog že izdanih iger, a osebno se enostavno ne morem naveličati predelav iger Resident Evil, vsake toliko pa nam ponudijo še povsem frišno poglavje kot je Requiem, ki me je zopet tako navdušilo, da je tole trenutno moja najljubša igra leta 2026.

Z novoizdano igro Pragmata pa je založnik dokazal, da se ne boji stopiti tudi v malce drugačen žanr in malce eksperimentirati, ta pogum pa se jim je obrestoval, saj je tudi Pragmata presneto zabavna igra, ki obenem dostavi zanimivo zgodbo in bi znal ob njej kdo potočiti tudi kakšno solzico.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: NS2, PC, XSX, PS5
Steam stran: Povezava
Datum izida: 17. april 2026
Cena: 59,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

VIDEO NAPOVEDNIK

Pragmata nas postavi v prihodnost, ko človeštvo že zna delno kolonizirati tuje planete in njihove lune. V bistvu si zgodba na začetku ne da preveliko opravka z razlaganjem zgodovine, saj smo zgolj porinjeni na neko luno, ki ima bazo postavljeno zahvaljujoč ogromnim 3D-tiskalnikom in umetni inteligenci. Sprva v bistvu niti ne prepoznamo, kdo je glavni junak, saj se v bazi zadržuje četica astronavtov, ki so vsi po vrsti oblečeni v identične skafandre. Ekipa kmalu spozna, da je nekaj narobe, saj jih ni prišel pozdravit nihče iz baze. Zgodi se potres in takrat naš junak Hugh, ki pred tem v dialogu zatrdi, da ne mara otrok, pade v luknjo in tam spozna koga drugega kot pa majhno punčko, ki je v bistvu bila v marketingu tega naslova najbolj prepoznavna stvar.

O Pragmati v bistvu pred igranjem nisem vedel ničesar, razen da bo v njej nastopala mala deklica, ki nam bo ves čas visela za vratom. Ob promocijskih slikah sem se malce spomnil na BioShock, kjer so ravno tako Big Daddyji skrbeli za majhne pomagačice, in zaradi tega sem sklepal, da bomo tudi v tej igri mi nastopali v vlogi večjega nemega robota, ki mu bo med potovanjem pomagala spremljevalka, a situacija je ravno obratna. Hugh je namreč tisti, ki je človek, medtem ko je mlada deklica v bistvu humanoidni android, ki ji na začetku nataknemo ime Diana, in ne traja več kot 5 minut, da se nam pritlikavka priljubi in bi bili zanjo pripravljeni narediti vse.

Igra ne izgublja časa, preden nam predstavi svoje osnovne mehanike igranja. Najprej se naučimo skoka in lebdenja v zraku preko raketnega nahrbtnika, nakar nase navesimo Diano in se spravimo v prvi primer bojevanja. Tega bomo tukaj izvajali iz tretjeosebnega pogleda in, čeprav zadeva sprva spomni na Resident Evil, se od tega tudi močno razlikuje. Naša orožja so namreč proti ponorelim robotom, ki bodo naš glavni nasprotnik znotraj te igre, dokaj šibka, zato mora vse te skupke pleha najprej omehčati Diana, ki jih sheka. To pa naredi preko hitre mini igre, v kateri preko gumbov na kontrolerju usmerjamo črto, dokler ta ne najde tarče. Uspešno hekanje sovražnika malce ustavi, kar nam da dovolj časa, da ga preko izbranega orožja usekamo po njegovi šibki točki, ob tem pa bo treba biti malce taktičen. Vsa orožja namreč zahtevajo nekaj časa, da po izstreljenem naboju izstreliš naslednji metek, zato bo treba vmes mnogokrat preklopiti na alternativno pokalico, te pa so s strelivom močno omejene.

Sliši se v bistvu dokaj preprosto, a stvari se hitro zakomplicirajo že, ko vas napadeta dva ločena nasprotnika, saj je treba vsakega od njiju shekati, in medtem ko se ukvarjaš z enim, drugi ne bo kar čakal ob strani. Tako je treba za napade izbrati prave trenutke, Hugh pa lahko v boju tudi skoči in se hitro izmakne napadom. Igra lepo uvaja nove izzive, saj postopoma imate pred sabo celo sobo nasprotnikov, in tudi hekanje sčasoma postane bolj napredno. Skratka, igra je sprva videti lahka, a hitro postane kar zahtevna, zdravljenje pa je na začetku omejeno na samo eno kapsulo. K sreči boste med stopnjami odkrili bližnjice, preko katerih lahko instantno skočite v domačo bazo in si s tem obnovite zdravje, a pozor, saj ob tem nastopi tudi soulslike mehanika, kjer zaradi tega vsi nasprotniki spet oživijo.

Domača baza vam bo služila kot priročen kotiček, kjer se lahko odpočijete od raziskovanja vesoljske postaje in si vzamete nekaj trenutkov za nadgradnjo vaših sposobnosti in opreme. A za razliko od Resident Evila v njej ne boste sami, saj se bo ob vami vedno nahajala Diana, ki je presneto prikupno bitje. Čeprav je v osnovi robot, v sebi nosi tisto otroško nedolžnost, ki se ti močno prikupi. Diana se med vajinimi avanturami uči, kaj pomeni biti človek, vsake toliko pa ji lahko date kakšno darilce, ki jo še bolj očara, in res je neverjetno, kako sproti postaja čedalje bolj človeška – prav naglas sem se nasmejal njenemu izrazu, ko ji Hugh po prvi bitki s šefom stisne petko in je nad to potezo povsem osupla.

Grafično je zadeva impresivna in me je tokrat presenetila, saj sem prvič kakšno igro poganjal na konzoli Nintendo Switch 2, ki ni bila lastna Nintendova igra. Pogon RE Engine je naravnost neverjeten in včasih sem še vedno presenečen, da lahko tako grafično impresiven naslov poganjam na prenosni konzoli, ki je za povrh še dobro optimizirana.

O kakšnih resnih minusih v bistvu niti nimam govoriti. Morda bi bila lahko raznovrstnost nasprotnikov malce boljša in naš protagonist Hugh ni nekdo, ki ga ne bi že mnogokrat našli v igrah. Tudi zgodba sama na splošno ni tista, ki vas bo vlekla do konca te približno 15-urne izkušnje, saj je bolj pomembna dinamika obeh nastopajočih. Se pa štorija dobro zaključi in stavim, da se bo kakšnemu starejšemu igralcu, ki je za povrh še oče, ob koncu orosilo oko.

Objava Pragmata – Capcom nam je dostavil še eno uspešnico se je najprej pojavila na HOPsi.

A stvari se pošteno spremenijo, ko zadevo dejansko začneš igrati, saj je v gibanju stvar videti naravnost čudovito in priznati moram, da me je med prvih nekaj urami skorajda prepričala, da v rokah držim mojstrovino, ki se bo pri meni morda celo potegovala za naslov najboljše igre leta. Žal pa je razvijalcu Sad Cat Studios na koncu zmanjkalo idej in kondicije, da bi dostavil nekaj zares zapomljivega, zato bo Replaced v moj spomin šel kot igra, ki je segla visoko, a ni izpolnila vseh svojih ambicij.

Razvojna ekipa: Sad Cat Studios
Založnik: Thunderful Publishing
Platforme: PC, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 14. april 2026
Cena: 19,99 €

VIDEO NAPOVEDNIK

Zgodba nas postavi v alternativno kiberpank preteklost, ki pravi, da je nuklearna detonacija pobrisala lep del človeške civilizacije, preostali preživeli pa so padli pod oblast ogromne korporacije Phoenix. Ta ima v lasti napredno umetno inteligenco R.E.A.C.H., ki se nekega dne začne kregati s svojim kreatorjem Warrenom Marshom. Zgodi se eksplozija, in to ravno v trenutku, ko je Warren povezan z umetno inteligenco, ta pa posledično prevzame nadzor nad njegovim telesom. A Reach ni neka zlobna inteligenca in se želi vrniti nazaj na strežnike, žal pa ravno takrat uleti policija in našega junaka pošlje v beg na nasprotno stran zidu, ki loči zavržence od bogatega sloja ljudi. Pridružimo se kasti upornikov in naše naloge nas redno pošiljajo onkraj prej omenjenega zidu, naša želja pa je vedno vrniti se nazaj in Warrenu povrniti njegovo telo.

Začetek igre je vzpodbuden, saj se znajdemo v sicer že velikokrat videni kiberpank okolici, kjer vladajo zlobne korporacije in se ljudje poskušajo nekako prebiti skozi svoj vsakdan. Ulice so zamazane, napredna tehnologija pa je izza zidu bolj redka in ljudje se zato raje družijo po ulicah in bleščijo v en sam katodni televizor. Štorija nam postopoma razkriva stranske like, ki so zopet precej klišejski, a ti vseeno prirastejo k srcu. Začetna misija pa nas pošlje razbiti lokalno mrežo tolovajev in takrat se kar kopamo v odlično zamišljeni atmosferičnosti. K temu občutku pripomore umazana okolica ter vreme, ki nam rado pošlje dež nad glavo, odlična pa je tudi zvočna podlaga. Glasovnega podajanja sicer ni, ampak to te ne bo motilo preveč, naravnost perfektne animacije pa nadomestijo tudi pikslasto grafiko. Samih podob res ne morem prehvaliti in v bistvu tako naprednih in realističnih animacij, ki znajo pokazati tudi subtilnosti tipa “ravnokar sem nekoga premlatil na smrt in sem si zdaj otresel kri iz prstov”, že dolgo nisem videl. Družbo temu delajo nekatere zares fantastično zamišljene scene in stopnje, ki ti ponudijo razglede, idealne za ozadje namizja, in res že dolgo nisem ugledal tako unikatno izgledajočega naslova.

Na žalost Replaced vse te svoje adute pokaže že zelo zgodaj, nakar stvari ne zna nadgraditi, ampak začne samo polzeti navzdol. Igra vsebuje 10 poglavij in ponuja nekje ducat ur igranja, tega igralnega časa pa ne zna upravičiti. Prej odlično zamišljene stopnje sredi ulic trajajo nekje samo pol kampanje, nakar nas igra nenehno tlači v laboratorije, kjer se premikamo med grdimi, sivimi hodniki, tam pa je treba opravljati praktično vedno enake platformske izzive. In ta igra ni lahka, saj včasih zahteva res precizne skoke, kontrole pa včasih enostavno odpovedo, tako da nenamerno zgrmiš v kak prepad, nakar se vrneš na zadnjo shranjeno točko, ki so mestoma nerodno razporejene po stopnjah.

Replaced ni samo platformščina, saj je v velik del igranja vključen tudi boj. Ta je v bistvu dokaj zanimiv, saj ponuja pretepanje, primerljivo z Batman igrami, tako da boste veliko vihteli pesti, izvajali protiudarce in občasno, ko se vam napolni merilnik, ustrelili s svojo pištolo. Nasprotniki vsebujejo različne napadalne vzorce, ki jih je treba upoštevati, in tudi tu prostora za napake ni veliko, a na splošno boj ni tako zahteven, da bi moral udarjati z glavo ob steno, preden bi premagal neko grupo nasprotnikov. Problem pri boju izvira predvsem iz raznovrstnosti nasproti stoječih grdinov, saj je teh zelo malo, igra pa na vas rada pošilja valove nasprotnikov. V praksi je to videti, da se naenkrat meriš s petimi nasprotniki, ostali pa stojijo zadaj na rezervni klopi in čakajo, da vskočijo noter. A zaradi 2D narave igre včasih težko razločiš, kdo je trenutno dejansko znotraj borilne arene in kdo ne, kar velikokrat pripelje do občutka zmede in nepošteno prejetih udarcev. Vsake toliko dobimo kakega šefa, a ti niso pretežki in k sreči ne vsebujejo tiste nadležne mehanike, kjer bi ves čas nad vas pošiljali svoje vojake.

Zgodba sama je sicer dobro zamišljena, a nerodno razporejena. Stranske osebe boste v glavnem spoznavali med hojo po domači bazi, medtem ko ste na odpravah pogosto povsem sami. In ravno ta naša sprehajanja skozi stopnje sestavljajo levji delež kampanje, tako da prostora za rast stranskih oseb v bistvu ni. Nakar nam začne kampanja dostavljati neke pomembne osebe v zadnjih poglavjih, za te osebe pa mi je bilo dobesedno vseeno, ker jih v bistvu prej nisem sploh še srečal – najbolj smešno je razkritje nekega velikega šefa, ki ponosno zakoraka na sceno ob impozantni glasbi, jaz pa sem ga takrat dobesedno videl prvič in ga nato pospravil kot za šalo.

Replaced se na žalost na koncu izkaže za veliko manj kakovosten naslov, kot pa me je s svojimi igralnimi mehanikami dražil na začetku. V bistvu bi bilo bolje, če bi razvijalec celotno zadevo malce skrajšal, saj se zgodba zdi proti koncu razvlečena povsem po nepotrebnem – stranske naloge postanejo zapravljivke časa, kot je iskanje dokumentov po celi mapi ali pa oseb, kar je dober dokaz, da je studiu proti koncu bodisi zmanjkalo časa ali pa idej, kako zadevo pripeljati do konca. Tudi zaključek sicer ni neka katastrofa, a namiguje na že stokrat videno misel, da je lahko umetna inteligenca veliko bolj človeška od ljudi iz mesa in krvi.

Skratka, tole je naslov, ki na koncu bolj navduši zaradi svojega izpiljenega tehničnega vidika, a za dobro dostavljeno igralnost in spisano zgodbo bo moral razvijalec Sad Cat Studios pojesti še nekaj žgancev.

Objava Replaced – grafično čudovit naslov, ki pa mu hitro zmanjka sape se je najprej pojavila na HOPsi.

Po petih letih se Housemarque zopet vrača na sceno, in to z igro Saros. Ta živi v povsem drugem vesolju kot Returnal, a se igra zelo podobno – nova franšiza je v bistvu tu bolj zato, da so imeli Finci večjo svobodo pri oblikovanju zgodbe. Saros se tako igra skoraj identično kot njegov predhodnik, kar ni negativna kritika, saj je imela originalna izkušnja tako močne temelje, da se da na njena pleča brez problema naložiti še en poln naslov. Saros pa hkrati nekaj malega stvari spremeni in dostavi igralno izkušnjo, ki je tokrat ne boste preigravali samo zaradi močnih igralnih mehanik, ampak tudi zaradi boljše zgodbe in dejstva, da se v sovražnem vesolju ne boste več počutili tako sami.

Razvojna ekipa: Housemarque
Založnik: Sony
Platforme: PS5
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 30. april 2026
Cena: 79,99 €

VIDEO NAPOVEDNIK

Nastopamo v vlogi vojaka Arjuna, ki skupaj s svojo posadko pride na tuji svet Carcose, kjer je po naročilu svojega šefa – titanske korporacije Soltari – zadolžen, da iz planeta pridobi dragoceno rudo, imenovano Lucenite. Soltari je pred nami na planet poslal več izvidniških skupin in vzpostavil celo kolonijo, a nenadoma so vsi ti ljudje prekinili komunikacijo, zato je naša naloga, da razkrijemo, kaj točno se dogaja.

Tipičen zaplet znanstvenofantastičnih filmov torej, a tu deluje, saj nam že na začetku jasno začrta našo nalogo, ki se je bomo lotili na podoben način kot v Returnal. V svojem bistvu je torej to še vedno roguelite, ki nas na začetku postavi v domačo bazo, nato pa bomo preko odprav oziroma »runov« poskušali čim bolj efektivno prečkati stopnjo, na koncu poraziti šefa, vmes pa bomo veliko umirali in preko nabranih surovin nadgrajevali svoje veščine.

Razlika je tu v tem, da smo v Returnal vse to počeli povsem izolirani in največkrat je bila naša edina družba sovražna bitja ter naša prejšnja trupla, ki jih je občasno popestril kakšen privid. V Sarosu ima naša domača baza tudi ostale člane ekspedicije Echelon IV, ki z nami vsake toliko spregovorijo kakšno besedo in naredijo svet te igre nekoliko večji in bolj izpopolnjen. Jasno je, da si je igra ta vidik sposodila iz iger, kot je Hades, in čeprav liki v Sarosu niso tako fantastični ter so bolj realne osebe, so vseeno dobrodošla nadgradnja Returnalove formule. Smrti zdaj niso več tako nadležne, ko veš, da se boš ob vrnitvi v bazo lahko malce podružil z bitji, ki te nočejo ubiti, kar služi tudi kot kratek počitek pred naslednjo odpravo v neznano.

Tako kot prej so stopnje naključno generirane, a ne povsem, saj si nekatere odprave delijo določene vidike stopenj znotraj posameznega “bioma”. Vseeno je to daleč od linearne kampanje, tako da je treba biti vedno pripravljen na srečanje z nasprotniki v različnih napetih bojevalnih sekvencah. Tako kot v Returnal so nasprotniki opremljeni z različnimi napadalnimi vzorci, ki spominjajo na tiste iz arkadnih avtomatov, in v tretjeosebni akciji boste morali pogosto žonglirati z različnimi mehanikami ter ob tem poskušati ohraniti mirne živce.

Arjun je k sreči dobro izurjen vojak. Zna skakati, se hitro izmikati v različne smeri, prav pa mu pride tudi proženje hitrega ščita, ki lahko odbije določene sovražnikove napade ali pa napolni naš ščit. Vse to boste morali redno uporabljati med boji, in če je morda stvar na začetku videti preprosta, se hitro zakomplicira, ko se na bojišču znajde več zapletenih sovražnikovih vzorcev, vi pa morate ob pravem trenutku sprožiti primeren protiudarec.

Medtem boste seveda morali ves čas streljati, saj je sicer ves drug napor nesmiseln. Med igranjem boste zopet naleteli na različna orožja, ki imajo primarni in sekundarni izstrelek, tega pa lahko podkrepite še s posebnim uničujočim napadom, ki je omejen na zalogo energije. Tudi tokrat boste naleteli na robote, ki so zaščiteni z rdečim ščitom, tega pa bo treba najprej odstraniti s fizičnim udarcem od blizu, preden mu lahko bolj konkretno razrahljate vijake v notranjosti. Novost je zanimiv sistem polnjenja orožij, kjer morate sprožilec pritisniti v pravem trenutku, kar vam takoj znova napolni nabojnik, hkrati pa boste nasprotniku zadali več škode. Sistem malce spominja na polnjenje orožja v igrah Gears of War in vam med igranjem doda še en mehanizem, ki ga morate stalno spremljati s kotičkom očesa.

Orožja boste ves čas menjavali, saj se delijo na različne stopnje, ob raziskovanju nivojev pa boste odklepali tudi razne začasne nadgradnje. Prostora za te imate na sebi ogromno, tako da boste na začetku pobirali vse, kar vidite, a stvari se spremenijo, ko pridete na sredino stopnje, kjer nastopi sončni mrk. Ta vse sovražnike okrepi, nadgradnje, ki jih najdete po različnih kotičkih mape, pa sicer še vedno ponujajo izboljšave, a obenem zahtevajo določena žrtvovanja. Na splošno boste med igranjem pazili na vzdrževanje treh statistik: zdravja, ščita in posebnega merilnika, ki povečuje količino nabranega Lucenita iz padlih nasprotnikov.

Nabrana ruda k sreči med vašimi »runi« ne gre v nič, ampak jo prenesete v domačo bazo. Če pri sebi nosite veliko bogastva in nato umrete, boste Lucenite sicer lahko izkoristili, a boste zaradi padca v boju izgubili 50 % tovora. Kljub temu sem tudi ob smrtih domov prinesel dovolj zalog, da sem lahko preko nadgradenj pridno izpopolnjeval veščine razvojnega drevesa. Če boste dovolj vztrajni, boste lahko sčasoma tudi zmanjšali omenjeni odstotek izgube ob smrti. V praksi so te nadgradnje namenjene temu, da z izboljševanjem lika postajate čedalje močnejši in na koncu tudi dovolj sposobni, da premagate končnega šefa.

Te nadgradnje so sicer omejene na določene dele razvojnega drevesa. Nadgradite lahko veliko statistik, a vas igra na neki točki ustavi in onemogoči nadaljnje vlaganje, dokler ne premagate glavnega šefa stopnje. To je sicer pošten sistem, a igra zaradi vseh teh nadgradenj še zdaleč ni lahka. Osebno sem Arjuna nadgradil do konca, pa sem bil pri prvem šefu še vedno v velikih težavah, saj ta predstavlja velik preskok v težavnosti in vsebuje kar tri faze, ki postajajo vse zahtevnejše.

Returnal te je na tem mestu pustil, da trpiš in se z vajo prebiješ skozi oviro, Saros pa se stvari loti nekoliko drugače. Housemarque je že pred izidom igre poudaril, da želi igralcem ponuditi več možnosti za napredovanje, ne da bi se zanašal na preprosto nižanje težavnosti. Saros vam tako omogoča odklepanje bližnjic, ki zmanjšajo potrebo po ponavljajočem raziskovanju, v domači bazi pa lahko odklenete tudi prilagajanje težavnosti Carcose. Na voljo imate več opcij, s katerimi lahko prilagodite izkušnjo: povečate škodo, ki jo povzročate, povečate količino prejetega Lucenita ali zmanjšate prejeto škodo. Možnosti je veliko in se postopoma odklepajo, a so tudi omejene, da ne bi postali nepremagljivi. Ta sprememba je bila zame dobrodošla, saj sem lahko končno premagal prvega šefa. Čeprav sem to storil s pomočjo teh prilagoditev, boj vseeno ni bil lahek in proti koncu mi je že pošteno šlo za nohte. Sistem prilagajanja težavnosti je izveden elegantno, tako da nisem imel občutka, da mi je igra zmago podarila, temveč da sem si jo še vedno prislužil.

Grafično je igra čudovita, kar pri tem razvijalcu ni presenečenje, saj je tudi Returnal še danes videti odlično. Optimizacija je vrhunska – na PlayStation 5 Pro sem ves čas ohranjal stabilno število sličic na sekundo. Nadzor nad Arjunom je še boljši kot v njihovi prejšnji igri, in to je res naslov, kjer lahko za vsako smrt okrivite le sebe, ne pa igre. Odlična je tudi podpora za plošček DualSense, saj ponuja napredne vibracije in izkorišča funkcijo prilagodljivih sprožilcev.

Saros je tako izpolnil vsa moja pričakovanja. Ob njem sem sicer ugotovil, da sem v petih letih od Returnala izgubil nekaj refleksov, a je zato toliko bolj dobrodošla kampanja, ki ohrani vse prednosti predhodnika in jih ponekod še nadgradi. Hkrati ponudi bolj osebno izkušnjo zaradi spremljevalcev ter ohrani izziv, obenem pa nam omogoča, da si težavnost elegantno prilagodimo lastnim željam.

Objava Saros – odličen naslednik igre Returnal se je najprej pojavila na HOPsi.

A oboji so bili na koncu razočarani nad igro, ki so jo dobili, saj je Starfield v svojih napovednikih obljubljal veliko, nakar je kruta realnost pokazala, da je ta razvijalec še vedno nekako ujet v preteklosti, in to ne samo na področju oblikovanja same igre, ampak tudi glede samega pogona igre.

Kakšno juho so nam skuhali pri Bethesdi, smo že popisali v našem opisu za PC, zato pri predelavi za konzolo PlayStation 5 ni treba zopet izumljati tople vode, saj originalna recenzija iz leta 2023 še vedno drži vodo. A po drugi strani je Bethesda v tej novi izdaji popravila kar nekaj zamer iz originalne oblike, zato se jih splača opisati in na koncu razsoditi, ali je zdaj igra vseeno boljša od tiste izkušnje izpred treh let in ali je zdaj upravičena do denarja tudi s strani tistih, ki sami po sebi niso največji oboževalci Bethesdinih iger.

Razvojna ekipa: Bethesda
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 7. april 2026
Cena: 49,99 €

VIDEO NAPOVEDNIK

Predelava za novo konzolo v sebi združuje vse posodobitve, ki jih je razvijalec izdelal vmes, poleg tega pa najdemo tudi največji popravek, imenovan Free Lanes. Ta nam zdaj omogoča bolj prosto potovanje znotraj galaksij, kar je bila ena največjih pritožb vesoljskih raziskovalcev. Stvar v praksi deluje tako, da boste lahko zdaj vzleteli s planeta in se nato podali na pot skozi vesoljsko črnino, vmes pa boste lahko aktivno upravljali z vašo izbrano ladjo, namesto da bi samo gledali nalagalni zaslon. Vesoljsko plovilo lahko med tem časom prestavite v samodejno potovanje in vmes zapustite komandirski stol ter malce poklepetate s posadko ali pa se lotite kakšnega kovačenja novih predmetov. Ta relativno majhna sprememba naredi ogromno na področju zatopljenosti v svet, saj se zdaj počutite, kot da je vesolje resnični prostor in da lahko po njem dejansko potujete. Vmes boste naleteli tudi na kakšna srečanja z drugimi, tako da zunaj ne bo vladal čisti dolgčas. Na žalost vizija vesoljskega kapetana ni izpeljana povsem do konca, saj boste za pristanek na planetu še vedno morali gledati v zaslon nalaganja stopnje.

Druga posebnost posodobitve je nova surovina, imenovana X-Tech. Ta vam zdaj omogoča nadgradnjo vaših orožij na novo stopnjo, preko novega menija pa lahko “sejalce smrti” prilagodite specifično vašim željam. X-Tech ni rezerviran za konec igre, ampak ga boste začeli odkrivati že na začetku, kar je odlična novica za vse raziskovalce, ki so prej že pogledali v vse kotičke kampanje ali pa se jim je raziskovanje zdelo nesmiselno. Tule pomaga tudi nadgradnja naključnih baz in drugih stranskih aktivnosti, ki se v tej igri imenujejo POI oziroma Points of Interest. Prej so bile te baze presneto identične, saj so bile naključno generirane s strani računalniških algoritmov, in zgodilo se mi je, da sem na dveh ločenih planetih naletel na povsem identični bazi, kar hitro zamori igralno izkušnjo in te potegne iz zaverovanosti v virtualni svet. Po novem je generiranje teh baz močno bolj raznoliko in veselo lahko povem, da med mojim testiranjem nisem naletel niti na eno takšno podvojeno bazo, ki sem jih zabeležil v preteklosti.

Selitev igre na novo konzolo je s sabo prinesla tudi nekaj dodatne plačljive vsebine. Prvi dodatek Shattered Space poznamo že od prej, nova pa je razširitev Terran Armada, ki v vesolje Starfielda pripelje novo sovražno frakcijo, ki se bori predvsem z roboti. S tem boste v svojo partijo lahko privabili tudi novega robotskega kompanjona, ki ga boste nato lahko vzeli na svoje nadaljnje odprave. Terran Armada predstavi povsem novo zgodbo in nekaj novih map, a to ni dodatek, ki bi povsem spremenil kampanjo. V bistvu to velja tudi za posodobitev Free Lanes, tako da je treba malce umiriti pričakovanja, če ste mislili, da je Starfield zdaj nenadoma doživel preporod v obliki igre Cyberpunk 2077. Igra je zdaj resda boljša in nekaj preteklih zamer je bilo odpravljenih ali pa izboljšanih, a srž igre se ni spremenila, tako da boste še vedno spremljali nekam revno spisano glavno zgodbo in veliko nalagalnih zaslonov.

Na mojo veliko žalost pa je Bethesda znova zamočila na področju optimizacije. Na voljo je kar nekaj grafičnih načinov, a niti “Performance” ni bil zmožen držati povsem stabilnih 60 sličic na sekundo v vsaki situaciji. To se sicer še nekako da preživeti, a veliko večja težava so rušenja igre, ki sem jih sam med igranjem doživel nekajkrat. Stvar sicer ni bila tako grozna, da bi mi onemogočila igranje, saj sem se zabaval na konzoli PlayStation 5 Pro, a bojda imajo igralci na navadni konzoli PS5 veliko večje probleme – nekaterim se igra neprestano ruši in so prišli že do točke, ko je postala enostavno neigralna. Bethesda je že obljubila posodobitve, ki naj bi izšle že ta teden, a to je bolj slaba tolažba za tiste, ki so že odšteli denarce in morajo zdaj čakati, da bo stvar postala dejansko igralna.

Starfield je tako na PlayStation 5 dokaj mešana izkušnja. Priznati moram, da sem se med igranjem zabaval veliko bolj kot tri leta nazaj, in lepo je videti, da je dodatek Terran Armada v bistvu brezplačen za vse tiste, ki so leta nazaj kupili Premium verzijo igre, pa čeprav jim je bil takrat obljubljen samo en dodatek, Shattered Space. Škoda le glede vseh teh težav z optimizacijo in rušenjem igre. Čeprav ne dvomim, da bodo stvari sčasoma popravljene, je to vseeno neroden spodrsljaj razvijalca, ki se zdaj že nekaj let, vse od časov igre Fallout 76, bori z negativnimi kritikami s strani igralcev in bi se jim lahko z dobro optimiziranim naslovom vsaj malce odkupil, a je to priložnost žal zamudil.

Objava Starfield na konzoli PlayStation 5 popravi nekaj zamer iz preteklosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Iz tega je nato prišlo do zanimivega fenomena, kjer sta obe igri dobili tudi goreče privržence, ki nočejo o nobeni od teh iger slišati nobene negativne kritike, istega mnenja pa si seveda ne delijo vsi. Na spletnih forumih in Redditu se je tako vnela prava vojna različnih mnenj, a kot je velikokrat v teh primerih, je prava resnica nekje v sredini. Zdaj lahko po mojem testiranju igro Crimson Desert označim za nekaj res posebnega, a te unikatnosti ne boste našli na začetku. Če želite iz tega naslova res potegniti največ, boste morali vanj vložiti ducate ur igranja, kar ni majhna zahteva, a boste ob tem spoznali, da se je začelo vaše mnenje spreminjati na bolj pozitivno in v nekaterih primerih lahko celo pridete do točke, ko od igre postanete povsem odvisni, in čeprav je tole presneto dolga kampanja, boste ob koncu še žalostni, da je stvar zaključena.

Razvojna ekipa: Pearl Abyss
Založnik: Pearl Abyss
Platforme: PS5, PC, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 19. marec 2026
Cena: 69,99 €

NAPOVEDNIK

Ampak, kot rečeno, da res pridete do vseh mehanik te igre, boste potrebovali kar nekaj potrpežljivosti in težko je človeka prepričati v igranje, če je začetek tako zmeden kot v igri Crimson Desert. Zgodba nas že v prvem kadru porine nekam sredi dogajanja, kjer naš protagonist Kliff skupaj z druščino najemnikov Greymane žaluje za padlimi soborci, nakar igra skoraj takoj pritisne na sklopko in kar naenkrat se znajdete sredi ogromne bitke proti nasprotujoči si frakciji Black Bears, nakar se spopadete s šefom in ta boj skriptirano izgubite. Igra tu spet naredi hiter preskok in neka reka vas naplavi v majhno vasico, kjer vam nek NPC naroči, da mu sledite na konju, nakar se morate zaposliti z vrsto manjših podnalog, ki bi jih lahko kak bolj zloben jezik označil za dolgočasne.

Kampanja se sicer nato vrti okoli iskanja bivših pripadnikov najemniške vojske Greymane, vendar je ta zgodba do konca zmedena in vmesne sekvence vas res mečejo iz enega trenutka v drugega, ne da bi vmes dobili kakšno resno pojasnilo, kaj presneto se dogaja, ali pa da bi se Kliff malce usedel in se spravil skupaj. Dober primer je že začetek, kjer se spopadete z armado Black Bears in igra vam takrat namigne, kot da je celotna dežela Pywel pod njihovo grožnjo. A nato v naslednji vasici o njih ni ne duha ne sluha, zato se res zdi, kot da je kampanjo skupaj kovalo več ustvarjalcev in je imel vsak svoje ideje, ki so jih nato na koncu na silo povezali v neko celoto.

Pri dodatni zmedi na začetku ne pomagajo niti kontrole, ki so del razsežnosti igre Crimson Desert. Ta namreč poskuša v eno kampanjo dostaviti igralne mehanike iz drugih iger in teh je toliko, da si v bistvu začuden, da stvar sploh deluje. Stvari se vam k sreči odklepajo postopoma, saj bi bili drugače že na začetku preobremenjeni z vsemi temi sistemi, ki se jih morate učiti preko kompliciranih kontrol. Igra vam najprej predstavi boj, ki vsebuje lahke in težke napade, blokiranje, sprožanje posebnih napadov, izmikanje ter pravočasno blokiranje za protinapade. Od boja sicer ne pričakujte tako tehničnega pristopa kot v kakšnem Elden Ringu, saj je vse bolj akcijsko in včasih se stvari dogajajo tako hitro, da v bistvu sploh ne veš, kaj se dogaja. Iz tega pogleda me je igra malce spomnila na Assassin’s Creed: Valhalla, saj je boj nekako enako neroden, a se Crimson Desert odkupi vsaj s tem, da vanj sčasoma vpeljuje dodatne mehanike, medtem ko Creed do konca kampanje ostane isti.

A s tem smo pokrili samo boj, saj je naš Kliff zmožen še veliko drugih stvari. Lahko se denimo okoli vihti preko posebnega energetskega kavlja, pleza po navpičnih stenah, precizno skače med platformami, rešuje uganke, nabira surovine po svetu, opremlja hišo, se spravlja v polaganje rok, krade in ubija iz zasede ter nadgrajuje domačo bazo. Za vse to je treba ves čas preklapljati med različnimi kombinacijami gumbov in ta stvar sčasoma postane res utrujajoča, saj se včasih počutiš, kot da moraš memorizirati kombinacije udarcev iz Mortal Kombata. Jasno mi je, da je to nekako nujno zlo, saj igra ponuja toliko različnih sistemov in do teh moraš nekako dostopati, a po drugi strani mora obstajati neka druga rešitev, kot pa da moraš za preprost pogovor z NPC-jem najprej vanj nameriti z eno tipko in nato sprožiti dialog z drugo.

To so sicer velike zamere in morda bi kdo zaradi tega mislil, da si Crimson Desert zasluži nizko oceno, a nato pridemo do resnično ogromnega sveta, ki je resnično gonilo tega naslova, in takrat vsi ti sistemi končno začnejo delovati v sožitju, kar ti dostavi resnično zabavno igralno izkušnjo.

Mapa je naravnost gromozanska in to je bilo tudi pričakovano od razvijalca Pearl Abyss, ki je pred tem skoval masovni MMO Black Desert, tako da ima izkušnje z ustvarjanjem ogromnih pokrajin, v katerih je vedno kaj za početi. Tak odprti svet v enoigralskih naslovih redno odtehta nekatere večje minuse in igro prikupi igralcu – Kingdoms of Amalur: Reckoning je recimo tak podoben naslov, ki je imel velike probleme, a se ga igralci še danes radi spomnijo zaradi ogromnega sveta, ki ti lahko ponudi več kot 100 ur raziskovanja.

Tako je tudi v primeru igre Crimson Desert, le da je tu raziskovanje sveta res zanimivo. Odpraviš se lahko kamorkoli in vedno boš naletel na nekaj, kar ti bo ukradlo pozornost. Bodisi te nekam pošlje kakšna stranska naloga tvojih spremljevalcev, ki so včasih bolj simpatične od tistih, ki jih prejmeš v glavni zgodbi. Morda med iskanjem bližnjice do cilja naletiš na neko jamo, ki v sebi skriva lepe zaklade, skupaj z zahtevnim šefom, ki ti navrže nov kos oklepa ali pa kako novo orožje. Nabiranje surovin sem že omenil, a igra gre v tako velike detajle, da si včasih prav osupel nad njenimi sistemi. Lahko se denimo zapleteš v boj z nekimi vojaki, enega od teh brcneš z vrha opazovalnega stolpa, nakar je ta udarec tako silovit, da se cela lesena zgradba zruši, vojaki popadajo drug za drugim, ostali pa panično zbežijo stran. Ob sprehajanju po ulici se lahko denimo tudi zaletiš v mimoidočega NPC-ja, ki povsem nedolžno prenaša košaro jabolk, in ta se ob udarcu fizično raztresejo iz košare, tako da jih lahko pobereš s tal in jih pohrustaš ali pa si ustvariš lasten posel preprodajanja jabolk. Sistemi so ti ves čas na voljo za igranje in to njihovo odkrivanje ter zabavanje ob njih je tisto glavno gonilo igre, ki te zna sčasoma povsem zasvojiti.

Omeniti je treba tudi lepo grafično podobo, ki pa me glede na napovednike ni tako očarala, kot sem pričakoval. Igral sem na konzoli PlayStation 5 Pro, kjer sem lahko izbiral med tremi različnimi grafičnimi nastavitvami, a za res dobro igranje je edina prava izbira tista, ki vam zagotovi čim več sličic na sekundo, saj drugače trpite zaradi prevelikega zamika kontrol. Izrisana pokrajina je res čudovita in ni manjkalo trenutkov, ko sem preprosto stal na vrhu neke pečine in se divil razgledu. A po drugi strani so obrazne animacije presenetljivo slabe in ko nek NPC nekaj govori, se njegove ustnice komajda premikajo, animacije telesa pa ravno tako niso tako dovršene, kot sem od njih pričakoval.

Crimson Desert je tako naslov, ki bo še dolgo sprožal žolčne debate, in povsem so mi jasna mnenja tistih, ki igro zaničujejo in pravijo, da ni vredna svojih 70 €, obenem pa se strinjam s tistimi, ki jo obožujejo in je preprosto ne morejo nehati igrati. To je ena tistih redkih izkušenj, ki je ne samo treba preizkusiti, ampak je vanjo treba vložiti veliko časa, preden ti pokaže, česa je zmožna, zaradi česar jo je težko priporočiti vsem. Če vam denar ne predstavlja ovire in vam je pri igrah najbolj pomembno to, da iz nje potegnete čim več vsebine, čeprav ta ni vsa na visokem nivoju, potem vam za odšteti denar ne bo žal. Vsem dvomljivcem pa bi svetoval, da še malce počakajo: Pearl Abyss se je že zavezal, da bo za igro izdal več posodobitev, in kasneje znate dobiti bolj izpopolnjeno igralno izkušnjo, ki bo hkrati cenejša za nakup.

Objava Crimson Desert – zabavna izkušnja, ki pa zahteva nekaj potrpežljivosti se je najprej pojavila na HOPsi.

A zdaj po preigravanju dobrih 11 ur dolge kampanje mi je jasno, zakaj South of Midnight ni dosegel neke globalne prepoznavnosti, saj je resda izgled unikaten, a same igralne mehanike se čutijo ujete v preteklosti in tega naslova na žalost sicer zanimiva zgodba in dobro uglašeni vmesniki liki ne morejo rešiti.

Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX, NS2
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 31. marec 2026
Cena: 39,99 €

NAPOVEDNIK

Za igro stoji studio Compulsion Games (We Happy Few), ki je tokrat zaplul v precej bolj unikatne vode. Zgodba nas postavi v ameriški Deep South, kjer spremljamo Hazel, dekle, ki ji orkan odnese dom in mamo, nato pa jo potegne v svet, kjer lokalna folklora ni več zgolj mit. Bitja, kot so Two-Toed Tom, Huggin’ Molly in Rougarou, tukaj obstajajo, in večinoma nimajo ravno najboljših namenov.

Osrednja ideja zgodbe, ki našo Hazel soočijo s travmami in bolečino preteklosti je sicer zanimiva, a sama po sebi ni nič revolucionarnega. Vsako poglavje deluje kot samostojna pripoved, medtem ko v ozadju ves čas teče Hazelino iskanje matere. Zgodba torej funkcionira, a jo nad povprečje dvignejo liki, dialogi in predvsem močna atmosferičnost. Iger znotraj ameriškega juga ni veliko in ta njihova folklora mi je bila od vedno zanimiva – morda me je tudi zaradi tega tako pritegnilo gledanje serije Pravi detektiv.

Kjer igra resnično zablesti, je njena prezentacija. Kombinacija stop-motion in claymation vizualnega sloga poskrbi, da liki izstopajo na način, ki ga redko vidimo. Okolja – močvirja, razpadajoče hiše, gozdovi in zapuščeni kraji so polna detajlov in ustvarjajo skoraj hipnotično atmosfero. Vse sicer ni popolno, saj se teksture velikokrat izrišejo par korakov pred našo junakinjo in ta feler je pri tako vizualno izpostavljeni igri še toliko bolj opazen, a to ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj prepoznavnih estetik zadnjih let.

Podobno velja za glasbo, ki je verjetno celo največji adut igre. Glasbena spremljava svoj navdih črpa iz južnjaške blues in jazz žanrov, pri čemer še posebej izstopajo spopadi s šefi, kjer pesmi pogosto pripovedujejo zgodbo nasprotnika. To je eden tistih redkih primerov, kjer glasba ni samo ozadje, ampak aktivno gradi identiteto igre in čeprav temu aspektu iger ponavadi ne posvečam preveliko pozornosti, je tule stvar res zapomljiva in sestavlja velik del grajenja atmosferičnosti.

Na žalost pa igra precej izgubi na področju samega igranja. Bojevanje temelji na kombinaciji osnovnih napadov s hladnimi orožji in posebnimi veščinami, kot so potiskanje, vlečenje in telekineza, vendar vse skupaj deluje nekoliko okorno. Animacije so toge, napadi se ne povezujejo gladko, zato nikoli ne dobiš občutka pravega tekočega pretepanja, ki bi ti bil v užitek za igranje. Osnovni prijemi boja so nam razloženi že na začetku in igra skozi kampanjo nikoli zares ne dostavi česa res novega.

Tudi struktura igre je precej toga in nerazgibana. Gre za linearno izkušnjo, kjer vas igra vodi po jasno začrtani poti, občasno pa vam ponudi kakšen stranski odcep za zbirateljske predmete. Vmes dobimo še platformiranje z dvojnimi skoki, drsenjem in tekom po stenah, vendar so tudi ti elementi precej osnovni. Tako kot na področju boja tudi raziskovanje skozi kampanjo ne dostavlja nekih novih elementov, kar sicer spet ni tak greh, saj je vse skupaj dokaj kratek sprehod, ki bi ga znali hitrejši igralci zaključiti tudi v nekje desetih urah.

To je na nek način tudi pozitivna stran tega naslova, saj se igranje kampanje nikoli ne čuti preveč razvlečeno. Igra ve, kaj ima za povedati in kakšno vsebino namerava dostaviti, dogodki pa so dovolj dobro tempirani, da vam v bistvu nikoli ne bo preveč dolgčas.

Bolj me je razočarala tehnična plat selitve na konzolo PlayStation 5, ki ne prinaša prav nobene nove vsebine. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 Pro in stvar je tekla pri 60 sličicah na sekundo, a na izbiro nisem imel nobenih grafičnih načinov, ki bi morda lahko še dvignili sličice na sekundo ali pa dodali kakšno večjo ločljivost. Revna je tudi podpora kontrolerju DualSense, saj kakšnega naprednega načina vibracij tule ne boste dobili. Microsoft mi je poslal kopijo igre South of Midnight Weaver’s Edition in zaradi podnaslova sem sklepal, da bom v paketu dobil še kak priboljšek ali morda celo DLC, a na koncu se je izkazalo, da je to pač standarda edicija igre, ki pa vsaj nosi dobro ceno, saj vas kampanja stane samo 40 €.

Za South of Midnight resda nisem gojil kakšnih večjih pričakovanj, saj me Compulsion Games tudi s svojim prejšnjim naslovom We Happy Few ni navdušil. South of Midnight je sicer opazen napredek na področju zgodbe in boljše tempiranosti dogodkov znotraj kampanje, a na žalost jim je uspelo skovati čudovit svet, ki vam ga ne dovolijo raziskovati po svoji volji. Kljub temu je tole priporočljiv naslov za vse tiste, ki pri igrah najbolj cenite zanimivo zgodbo in unikatno podobo ter res dobro glasbeno spremljavo, za vse to pa tudi ne boste plačali neke cene, ki bi vas pustila s prazno denarnico.

Objava South of Midnight – prenos na novo konzolo ne dostavi ničesar novega se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar me je nedavno ogledani film Projekt Zadnje upanje, ki mu drugod po svetu pravijo Project Hail Mary, prepričal, da morda kino še ni rekel zadnje besede, in po dolgem času sem svojo zadnjico zopet namestil v kino sedež, si naročil zvrhan koš kokic in pijačo ter se dejansko posvetil gledanju filma, ki je sicer dolg skoraj tri ure, a tega ne čutiš. Spomnil sem se tudi dejstva, da je kino drugačna izkušnja že zaradi tega, ker se ti preprosto ne zdi primerno, da bi sredi gledanja ven vlekel telefon, in tako se dejansko povsem zatopiš v gledanje, brez nepotrebnih distrakcij. In zaradi tega se nisem pritoževal ne jaz ne moja partnerka, ki je še večja odvisnica od telefona in mora tudi pri svojih priljubljenih serijah vsaj enkrat na epizodo poškiliti na Instagram. Film je namreč tako zanimiv, šarmanten, zabaven in napet, da ti ni žal niti trenutka ob gledanju, in resnično sem mnenja, da je tole ena od tistih kino izkušenj, ki jo mora preizkusiti vsak.

NAPOVEDNIK

• Založnik: Amazon MGM Studios
• Režiser: Phil Lord, Christopher Miller
• Glavni igralci: Ryan Gosling, Sandra Hüller, Milana Vayntrub
• Dolžina: 166 minut

In s tem mislim tudi na tiste, ki jih znanstvena fantastika ne zanima. Po mojem mnenju se je tale film lotil svoje promocije na malce napačen način, saj vam napovedniki in plakati obljubljajo nek izdelek, ki se bo večinoma odvijal v vesolju, kar zna za kakega gledalca, ki ga te stvari ne veselijo, hitro postati odbijajoče. A to je samo pol resnice in vsak, ki je prebral originalno knjigo izpod pisca Andyja Weira, ve, da se knjigo z razlogom priporoča širokemu krogu ljudi, film pa zgodbo še bolj prilagodi za masovno občinstvo, a se obenem ne čuti, kot da bi bila zgodba zaradi tega poneumljena.

Ta ima sicer izjemno zanimiv zaplet. Človeštvo nekega dne spozna, da je sonce postalo nekam bledo in ne oddaja več toliko energije. Razlog za to je čudna tvorba imenovana Astrophage, ki se je naselila na Sonce in mu jemlje življenje, in s tem se je pojavila tudi nevarnost za celotno človeško civilizacijo, saj manj sonca pomeni manj pridelka, manj hrane pa pomeni izumiranje človeške vrste. Znanstveniki na pomoč pokličejo učitelja Rylanda, ki ga tokrat odlično odigra Ryan Gosling, ki je eden redkih na svetu z dobrimi idejami in v sebi vsebuje potencial za razkritje misterija te nezemeljske tvorbe. Znanstveniki mu povedo, da so na enak način okužene tudi vse druge zvezde v naši bližini, z izjemo ene, ki pa je zelo daleč stran.

Tako se človeštvo pripravi na svojo edino priložnost za odrešitev: proti neokuženemu soncu bodo poslali vesoljsko ladjo Zadnje upanje z maloštevilno posadko, ki bo poskušala ugotoviti, zakaj je tam situacija drugačna, nakar bodo svoje ugotovitve poslali nazaj na Zemljo. Goriva je dovolj samo za eno smer in Ryland postane eden od članov posadke, a zaradi nesrečnega potovanja na ladji preživi samo on. Tako se začne njegova herojska misija, da povsem sam poskuša najti rešitev za celo človeštvo, gledalci pa smo z njim ujeti v ekstremno izoliranost sredi vesoljske črnine.

Tule bi se morali napovedniki zaključiti, a marketinška kampanja je že vnaprej razkrila eno večjih presenečenj, ki ga najdete znotraj knjige. Ryland namreč ob soncu naleti na še eno tujo vesoljsko ladjo in na njej spozna bizarno vesoljsko bitje, ki je videti kot nekakšen kamen z nogami, ki mu zaradi težav s sporazumevanjem natakne ime Rocky. In ta prikupni kamen postane ena od gonilnih sil filma, saj naenkrat dobimo dvojec junakov, ki izredno dobro sodelujeta med sabo in sčasoma postaneta odlična prijatelja, imata pa tudi skupno misijo, saj je Rockyjev domači svet Eridian naletel na enako težavo kot Zemlja.

Film se sicer najbolj osredotoči na glavno misijo, ki se dogaja na vesoljski ladji Zadnje upanje, a zgodbo redno prekinjajo skoki nazaj v preteklost, kjer vidimo Rylandovo pripravljanje na misijo, in tu spoznamo Evo Stratt (Sandra Hüller), ki je med to krizo postala vodja misije in ima za ta podvig rešitve Zemlje praktično neomejena finančna sredstva. Njena vloga je v knjigi sicer bolj globoko raziskana, a tudi v filmu lahko hitro vidimo, da je to ženska, ki nima časa za neumnosti in je v bistvu tudi edini človek, s katerim naš junak Ryland naveže neke stike, saj je on v srži bolj samotar, zaradi česar je postal tudi idealni kandidat za to misijo.

Film nam tako ne ponudi široke zasedbe glavnih in stranskih oseb, ampak se raje osredotoči samo na nekaj njih in tem ponudi več časa na zaslonu. Nato spoznamo še Rockyja in na začetku se mi je zdelo, da bo film malce preveč časa zapravil z razlago težav komunikacije med dvema vesoljskima tujcema. Vendar se k sreči ob tem ne mudi predolgo in Ryland kmalu skupaj spravi napravo, ki Rockyjev govor spremeni v angleščino, in ob tem spoznamo, da ima ta presneto dober smisel za humor. Rocky se s svojimi frazami tipa “Amaze, amaze, amaze!” ni hitro priljubil samo meni, ampak se je glede na krohotanje znotraj kinodvorane prikupil tudi levjemu deležu občinstva. Dober dokaz, kako smo se vsi pobližje spoznali z obema glavnima nastopajočima, so tisti napeti trenutki, ko glasba iz scen povsem izgine, in takrat v kinodvorani dejansko nisi slišal nobenega šepetanja, ampak smo napeto pričakovali, kaj se bo zgodilo. In nato se je iz nas izvil izdih olajšanja, saj je tole resda napet film, a je vseeno optimistična zadeva, ki je v kinih zato, da te nasmeje z dobrimi šalami, napetimi trenutki in očara preko dobro režiranih scen, ki vsebujejo tudi nekaj dobre glasbene podlage.

Morda bi ta film lahko tudi primerjal z legendarnim filmom E.T. – Vesoljček, le da je Projekt Zadnje upanje ustvarjen za svežo generacijo gledalcev, ki se je zdaj naveličala marvelovskega humorja in želi za svojo zabavo gledati nekaj drugačnega. V bistvu sem po zaključku ogleda tuhtal, kaj točno mi pri filmu ni bilo všeč, in res nisem našel ničesar, kar bi bilo vredno omembe. Dobro, kot ljubitelj knjige bi se lahko potožil, da so nekatere pomembne scene iz tam bile izpuščene, a spet ne vem, kako dobro bi te delovale znotraj razgibanosti tega filma, ki je že tako ali tako precej obsežen in bi te dodatne scene znale vse skupaj samo še preveč razvleči.

Zato na koncu ne morem filma Projekt Zadnje upanje označiti za nič drugega kot mojstrovino, za katero sumim, da se bo o njej še dolgo pogovarjalo, in že zdaj mu lahko napovem bajen zaslužek na blagajnah kinematografov. Pisec Andy Weir, ki je pred tem spisal knjižno predlogo za film Marsovec, je tako dostavil še eno uspešnico, in ta zna biti tako velika, da bi znal Projekt Zadnje upanje celo dobiti nadaljevanje, na katerega je v enem intervjuju že namignil.

Na splošno pa je to takoimenovani “feel good” film, ki te naredi vsaj za kratek čas srečnega in takšne stvari te dni presneto potrebujemo in te vrne nazaj v čas, ko si zadnjič obiskal kinodvorano ter v gledanju neke mojstrovine užival z drugimi in to je tista magija ob obisku kina, ki sem jo zadnjih nekaj let presneto že pogrešal.

Objava Film Projekt Zadnje upanje nas opomni, da je obisk kina še vedno lahko magičen se je najprej pojavila na HOPsi.

Bungie zna namreč pričarati neverjetne svetove, ki bi jih res rad izkusil povsem sam, brez da se mi v izkušnjo rinejo neki drugi igralci. To velja tudi za njihov najnovejši naslov Marathon, ki je po novem nastal pod budnim očesom lastnika Sonyja. Vendar sem se za razliko od Destinyja tokrat odločil, da zadevo preizkusim tudi sam in morda izkusim vsaj malce Bungijeve magije, ki je prisotna tudi v njihovih večigralskih svetovih. In čeprav še vedno nisem velik privrženec večigralstva, specifično gre v tem primeru za “Extraction” žanr, lahko vseeno povem, da je tole vsekakor kvaliteten naslov za vse tiste, ki iščete takšno zabavo. Razvijalec je dostavil dokaj globoko igralno izkušnjo, ki ves čas dostavlja nekaj novega in že zdaj ponuja ogromno možnih pristopov do igranja, stvari pa bodo konec meseca postale še bolj zabavne, ko izide tudi prva večja temnica.

Razvojna ekipa: Bungie
Založnik: Sony
Platforme: PS5,PC, XSX
Nakup: Steam, PlayStation trgovina
Datum izida: 5. marec 2026
Cena: 39,99 €

NAPOVEDNIK

Bungie je tudi za Marathon zgradil zanimivo štorijalno okolje, tako da naše streljanje, plenjenje zakladov in umiranje dejansko ima nekaj smisla. Daleč v prihodnosti smo ljudje na planet Tau Ceti IV poslali ladjo UESC Marathon, s katero pa smo izgubili vse stike. Sto let kasneje nenadoma do nas prispe skrivnosten signal, ki nam da vedeti, da je Marathon našel svoj cilj in da se na njem nahaja veliko zakladov, nakar večje korporacije po svetu sestavijo svoje ekipe in jih pošljejo v zapuščeno kolonijo iskati surovine.

Tu nastopimo mi kot “runner”. To je v bistvu nekakšen napreden robot oziroma lupina, v katero je bila naložena zavest. Vsaka korporacija seveda želi zase nagrebsti čim več in tako celotna površina planeta postane večni boj med igralci, ki poskušajo opraviti različno zastavljene naloge, nabrati redke surovine in nato pobegniti s planeta z nabranim bogastvom. Če jim pri tem uspe, potem v domačo bazo pripeljejo stvari, ki jih lahko nato izrabijo za boljšo opremljenost bodoče ekspedicije. Če jim ne, potem vse nabrano pustijo za sabo in morajo začeti od začetka.

Zgoraj zapisani stavki so znani vsakemu, ki je kdaj skočil v zdaj že dobro znani žanr extraction streljank. Kot igralec moramo vedno razmišljati, kaj se nam splača pobrati in kdaj imamo na sebi dovolj tovora, da se res ne splača biti bolj grabežljiv, saj lahko vsak hip naletimo na nekoga, ki nas lahko spravi v onostranstvo, in to ni vedno nujno, da je nek nasprotni igralec.

Marathon namreč vsebuje tudi boj proti računalniško vodenim nasprotnikom, na do sedaj treh izdanih mapah pa na vas prežijo tudi takšne nevarnosti, ki jih morda sploh ne bi pričakovali, kot je denimo kakšna strupena rastlina, ki lahko v zrak spusti smrtonosen plin in vas hitro stane vse nabrane opreme.

Kako vse skupaj deluje, bo sicer zahtevalo kar nekaj priučitve. Marathon sicer vsebuje kratek uvajalni del, a ta vas bolj kot ne nauči samo premikanja in uporabe predmetov, medtem ko opravljanje nalog, navigacijo po zemljevidu in kaj točno vam je sploh za početi med igranjem prepusti igralcu samemu. Tako zna biti kakšen novinec ob začetku igranja zmeden do te mere, da sploh ne bo vedel, kaj pomenijo različni elementi uporabniškega vmesnika in kaj točno je njegov naslednji objektiv. Predmetov za pobiranje je ogromno, inventar pa omejen. Tako mora igralec tudi sam ugotoviti, katere surovine so sploh nečesa vredne, nakar se mora nazaj v meniju ukvarjati še z drugimi stvarmi, kot so nadgrajevanje orožja in veščin.

Izbire je torej ogromno in se začne že pri izbiri igralnega razreda, kjer so na voljo Destroyer, Assassin, Rook, Vandal, Triage, Thief, Recon in Rook. Vsak od teh vsebuje svoje posebne sposobnosti in veščine, ki jih bo treba za uspeh na mapi pametno izrabiti, še posebej če se v odprave vržete v ekipah, ki lahko štejejo do tri igralce. Omogočeno je tudi povsem samotarsko igranje, kar je dobra novica za vse tiste, ki vam ni do tega, da bi morali skrbeti za ostale člane ekipe, in v bistvu bi vam na začetku priporočal igranje v solo načinu. Takrat si namreč lahko za ugotavljanje skrivnosti in pritiklin igre vzamete več časa. Še posebej je zabavno vzeti nek igralni razred tipa Assassin, ki lahko postane neviden in se lahko tako prikrito premika po bojišču, medtem ko je Destroyer njegovo čisto nasprotje in je namenjen vsem tistim, ki se radi vsake situacije lotijo preko divjega rešetanja z orožji.

Orožja so sicer dokaj klasična, a tudi ta lahko nadgrajujemo in jim dodajamo modifikacije ter jim tako izboljšujemo doseg, obsežnost šaržerja in stabilnost. Tudi v nadgrajevanje bo treba vložiti nekaj premisleka, a ravno to je za nekatere nekaj, zaradi česar se jim dandanes zdi vredno odšteti evre za povsem večigralsko izkušnjo. Tisti, ki jim ni do tega, lahko preprosto skočijo na splet in se poučijo o najboljših kombinacijah igralnih razredov in orožij, saj imamo že zdaj okoli tega cele razpredelnice.

Kot rečeno, stvar se sliši zakomplicirano in to tudi je, a hkrati velja tudi to, da je Marathon preprosto zabaven za igranje. Mape so dobro premišljene in omogočajo veliko raziskovanja in res nikoli ti med prečesavanjem baz ni dolgčas. Potem boste naleteli na kakšna zaklenjena vrata in se trudili iskati ključ, vmes pa seveda nikoli ne zmanjka stvari, ki bi jih bilo pametno ustreliti. Bungie je že od nekdaj veljal za mojstra prvoosebnih streljačin in tudi tukaj je pokanje nasprotnikov in vihtenje orožij izjemno zadovoljujoče. To se sicer sliši kot postranska zadeva, a ravno ta občutek streljanja je tisti, ki je igro Destiny 2 tako dolgo obdržal na vrhu lestvic priljubljenosti in z veseljem lahko poročam, da tega talenta niso pozabili izkoristiti tudi za Marathon.

Omeniti moram še grafično podobo, ki je nekaj res unikatnega. V bistvu na takšen dizajn do sedaj še nisem naletel, saj je vse v svetu videti plastično in organsko obenem ter prepredeno z naprednimi robotskimi mehanizmi. Barve so izjemno barvite in ta podoba dejansko zahteva nekaj privajanja, saj drugače že malce težko ločiš dogajanje na zaslonu od samega uporabniškega vmesnika. A ta estetika je hkrati nekaj, česar nisem vajen, in morda sem jo do sedaj videl edino v igri Mirror’s Edge, ki je izšla davno nazaj in jo še vedno presneto pogrešam. Optimizacija je bila ravno tako vrhunska. Igro sem testiral na konzoli PlayStation 5 Pro in nisem zabeležil nobenih hroščev ali padcev sličic na sekundo, igra pa podpira tudi igranje s PC-jaši na istih strežnikih.

Skratka, Marathon ni igra, ki je bila ustvarjena zame, a sem vseeno v njej užival veliko bolj, kot sem pričakoval. Vsebine je ogromno, pristopov do igranja ogromno, igralni razredi so raznovrstni in podoba igre je nekaj res posebnega. Tole sicer še ni čisto končna ocena igre, saj še vedno čakam na prvi raid Cryo Archive Zone, ki se bo odklenil konec marca, in takrat bom pripisal še izkušnje iz tega dela igre, kar bi znalo oceno še malce premakniti navzgor.

Objava Marathon – Bungie zopet dostavil zabavno streljačino, ki pa zahteva nekaj vaje se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvijalec je prvi del leta 2021 nasledil z nadaljevanjem, nakar so založniku Bandai Namco pokazali sredinca in zavrnili razvoj tretjega dela, ampak so šli raje po svoji poti in svojo zvestobo prisegli založniku THQ Nordic. Po takšnem odhodu bi človek pričakoval, da nam bo razvijalec dostavil nekaj povsem novega, saj je bil morda razlog za ločitev teženje bivšega založnika, da dela na enih in istih igrah, ki preverjeno beležijo dobro prodajo.

Nakar je Tarsier Studios najavil projekt Reanimal, ki je videti praktično identično igram Little Nightmares. V bistvu jim je tako podoben, da ga od njih brez res dobro treniranega očesa sploh ne moreš ločiti, in žal se zdi, da je Tarsier malce ujet v preteklosti in da se od nje boji ločiti. Reanimal namreč ne dostavi ničesar zares novega in je v nekaterih pogledih še slabši od skoraj desetletje starega originala, kar iz njega naredi moje prvo večje razočaranje tega leta.

Razvojna ekipa: Tarsier Studios
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PS5,PC, XSX, NS2
Steam stran: Povezava
Datum izida: 13. februar 2026
Cena: 39,99 €

NAPOVEDNIK

Reanimal se začne tako kot Tarsierjeve prejšnje igre: na začetku ti sploh ni jasno, kaj se dogaja in kaj počneš, in tako ostane praktično skozi vso kampanjo. Na začetku lahko izbereš svojega glavnega junaka in to je lahko fantič ali pa punca, ki se na palubi čolna pripeljeta do obale in nato se v tipični maniri spravita skozi serijo različno obarvanih stopenj.

No, različno obarvanih lahko tule pišemo z narekovaji, saj celotno igro preveva temno modra barva, z redkimi odtenki bolj živih podob. Atmosfera je namreč temačna in depresivna, a ta melanholičnost barv igri dejansko naredi nekaj škode. Igro sem preigraval na konzoli PlayStation 5, tako da sem bil od televizorja oddaljen par metrov in to mi je povzročalo težave, saj sem včasih ekstremno težko razločil, kateri lik je trenutno pod mojim nadzorom, kar je pripeljalo do nekaj hudo nerodnih situacij, še posebej ko je skozi stopnje vandralo več miniaturnih figuric.

V Reanimalu je namreč naša glavna naloga, da rešujemo druge ujetnike tega sveta, vsak od teh pa na glavi nosi neko posebno čelado v obliki vsakdanjih predmetov. Tako si lahko tudi sami na glavo navesimo prometni stožec, pisker, umrlo ribo, zajčjo masko ali pa pleteno vrečo. Te maske malce pomagajo pri lažji orientaciji, koga trenutno nadzorujete, a igra je na trenutke tako temna, da preprosto ne vidiš, kaj se dogaja, nakar se zmeda še dodatno poglobi med akcijskimi vložki.

V tej igri boste večino časa preživeli med bolj počasnim raziskovanjem stopenj, a kakšnega resnega detektivskega dela ne pričakujte. Reanimal sicer ni povsem linearen in ponuja nekaj stranskih poti, a te ne vsebujejo praktično ničesar koristnega, kot so dodatne maske in mali plakati za odklepanje konceptnih risb. Tako boste večino časa samo iskali pot naprej, za napredovanje pa vam ne bo treba reševati kakšnih naprednih ugank in tudi sodelovanje dveh protagonistov ni povsem izkoriščeno.

Za razliko od prejšnjih iger Reanimal ponuja tudi sodelovalno igranje med dvema igralcema, ki sem ga tokrat izkoristil v družbi enega prijatelja. To funkcijo moram pohvaliti, saj je podprto tudi igranje preko različnih platform in za igranje potrebujete samo eno kopijo igre, nakar sodelujočega v kampanjo povabite preko posebne prepustnice Friends Pass. A žal kakšne resne sodelovalne akcije nisva doživela: obstajajo sicer segmenti, kjer sva morala malce sodelovati, a vse to bi lahko zlahka opravil tudi z enim samim protagonistom, zato se mi zdi funkcija sodelovalnega igranja vrinjena nekam na silo.

Torej, od raziskovanja veliko ne boste odnesli, a k sreči igra vsebuje tudi nekaj akcijskih vložkov, ki razbijejo to monotonost. Pri teh segmentih se boste redko kaj pretirano bojevali, saj vam je največkrat edino orožje beg pred napadajočimi kreaturami ali pa skrivanje pred njimi in nič od tega spet ni nekaj, kar že nismo videli, in že sem omenil zmedenost glede trenutno nadzorovanega lika, ki postane še toliko večja, ko se za vami podi nekaj velikega in takrat prostora za napake ni veliko.

Tarsier se je tudi tokrat izkazal na področju dizajna in nekaj njegovih kreatur je resnično videti kot nekaj iz nočnih mor. A teh bitij je preprosto premalo za moj okus in z enim in istim šefom se boste med igranjem srečali večkrat, tako da bi lahko v tem segmentu dobili malce več raznolikosti. Tudi stopnje so včasih videti neverjetne, a nato ob hoji skozi njih vidiš neizkoriščen potencial, ki nima veliko smisla. En del vas denimo posadi znotraj velikega bunkerja z velikim topom. Eden od igralcev nato obrača top, drugi pa gleda skozi daljnogled, a sprva opaziš, da ne vidiš ničesar. Sprva sem pomislil, da sem naletel na hrošča, a nato sem opazil, da nisem dvignil rolete. Nato izstrelimo granato proti nekemu ogromnemu bitju, to potone in to je to. Te ogromne kreature sploh nisem nikoli videl od blizu in ni igrala nobenega pomembnega elementa v zgodbi, zato se je ta celoten igralni vložek zdel kot samo neka stvar, ki bi razpotegnila čas igranja.

In ta je že tako izjemno kratek. Celotna kampanja traja nekje 5 ur, za kakšno ponovno preigravanje pa se bo odločil redko kdo. Reanimal zase zahteva 40 € in to za samo nekaj ur dolgo igralno izkušnjo ni ravno majhen znesek, a ga lahko delno upravičite, če se v igranje spravite s prijateljem, ki potem igra zastonj.

Skratka, do Reanimala sem gojil večja pričakovanja in res mi je žal, da teh tokrat razvijalcu Tarsier ni uspelo uresničiti. Upam, da bo prodaja kljub temu dobra in da bo ta studio v svoji prihodnosti zopet zbral pogum za serviranje neke nove igralne formule, ki se ne bo povsem zanašala na svoj sloves iz preteklosti.

Objava Reanimal – moje prvo večje razočaranje tega leta se je najprej pojavila na HOPsi.

Gre za predelavo igre Yakuza 3, ki je med oboževalci že dolgo veljala za enega bolj čustvenih, a tudi bolj nerodnih delov serije. Tretji del je bil vedno nekoliko razpet med toplino zgodbe in okornostjo igranja. Nova različica poskuša oboje nasloviti: zgodbo ohraniti skoraj nedotaknjeno, igranje pa osvežiti, da bo bližje sodobnim standardom. A problem je tokrat v temu, da RGG, za razliko od prejšnjih poglavij, svoje naloge ni opravil tako dobro, saj je izrezal malce preveč že znane vsebine in poskušal noter na silo stlačiti elemente novejših poglavij, ki preprosto notri ne pašejo.

Razvojna ekipa: Ryu Ga Gotoku Studio
Založnik: SEGA
Platforme: PS5,PC, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 11. februar 2026
Cena: 59,99 €

NAPOVEDNIK

Zgodba v središče dogajanja znova postavi Kazumo Kiryuja, bivšega japonskega mafijsa z zlatim srcem, ki je po številnih krvavih obračunih končno poskušal obrniti hrbet kriminalnemu podzemlju. V Okinavi vodi sirotišnico Morning Glory, kjer skrbi za skupino otrok in prvič v življenju resno razmišlja o tem, kaj pomeni živeti mirno življenje. Prav ta premik v fokusu – od obračunov v neonskem Tokiu do vsakodnevnih skrbi ob morju – daje tretjemu delu poseben čar. Kiryu ni več zgolj legenda iz Kamurocha, temveč skrbnik, mentor in očetovska figura.

Seveda mir ne traja dolgo. Sirotišnica stoji na mamljivi obmorski lokaciji, kar hitro pritegne pozornost politikov in kriminalnih interesov, ki želijo zemljišče izkoristiti za lastne projekte. Kiryu se tako znova znajde med dvema ognjema: lokalnimi oblastmi in jakuza frakcijami, ki v ozadju vlečejo niti. In takšne zaplete v teh igrah vedno rešujemo z gibčnim sukanjem pesti in nog.

Zgodba Yakuze 3 je bila že v izvirniku presenetljivo ganljiva. Namesto nenehnega stopnjevanja napetosti si je vzela čas za tihe trenutke: pogovore z otroki, razmislek o prihodnosti, iskanje smisla po življenju, preživetem v nasilju. Prav zaradi tega jo mnogi vidijo kot nekakšen zaključek trilogije o Kiryuju, četudi vemo, da se je njegova pot nadaljevala še skozi igre Yakuza 6: The Song of Life, Yakuza: Like a Dragon, Like a Dragon Gaiden: The Man Who Erased His Name in nazadnje Like a Dragon: Infinite Wealth. Če odmislimo kasnejše zaplete, tretji del deluje kot intimna refleksija človeka, ki se sprašuje, ali si sploh zasluži srečo.

Predelava Kiwami 3 ohranja to srce zgodbe, a ga obdaja z dodatki, ki so včasih dobrodošli, drugič pa delujejo nekoliko vsiljeno. Ena glavnih kritik leti na pretirano navezovanje na poznejše dogodke v seriji. Dialogi, stranske naloge in celo določeni zapleti so prilagojeni tako, da namigujejo na prihodnost, ki je leta 2009 sploh še ni bilo. V svetu, kjer je večina igralcev serijo izkusila po svoje in pogosto izven kronološkega reda, je takšna fleksibilnost razumljiva. A tu in tam se zdi, kot da igra preveč sili v povezave, ki niso nujno potrebne.

Veliko več pohval si zasluži prenovljeni bojni sistem. Izvirni Yakuza 3 je bil znan po nasprotnikih, ki so nenehno blokirali napade, kar je pogosto zožilo nabor učinkovitih kombinacij na minimum. Kiwami 3 to popravi z bolj tekočim tempom, boljšimi animacijami in večjo odzivnostjo. Kiryujevi udarci znova delujejo težko in mesnato; izmikanje, pariranje in uporaba okolja so prijetno uravnoteženi. Dodan je celo nov slog “Ryukyu”, ki črpa navdih iz tradicionalnega okinavskega orožja. Čeprav je njegova pojavitev mestoma skoraj magična, je igralsko izredno zabaven in daje občutek svežine.

Miniigre so že tradicionalno pomemben del serije in Kiwami 3 tu ne skopari. Nekatere so povsem nove, druge predelane. Posebej izstopa sistem grajenja odnosa z otroki v sirotišnici, kjer Kiryu z organizacijo večerij in opravljanjem vsakdanjih nalog krepi svojo vlogo očeta. Kuhanje, zbiranje sestavin in drobne interakcije so preproste, a prisrčne. Manj prepričljive so kompleksnejše mini igre, kot je sodelovanje z žensko motoristično tolpo v spopadu za teritorij. Sicer ambiciozno mešajo več mehanik iz prejšnjih delov, a zaradi tega delujejo nekoliko prenasičeno in pri teh mini igrah je vedno pomembno, da so hitro priučljive in ne preveč zakomplicirane, a vseeno ponujajo nekaj kompleksnosti, medtem ko te tule napade preveč sistemov, kar zna igralcu biti odbijajoče.

Okinava kot prizorišče ponuja drugačno energijo kot gosto pozidani Kamurocho. Sonce, morje in sproščeno mestno jedro ustvarjajo kontrast Kiryujevi burni preteklosti. A hkrati se pokaže omejenost zemljevida, ki v primerjavi z novejšimi lokacijami, kot je Honolulu iz Infinite Wealth, deluje manj razgiban. Nekateri dodatki – denimo prototip osebnega prevoznega sredstva ali sodobnejši družbeni elementi – izpadejo nekoliko stisnjeni v prostor, ki za njih originalno ni bil ustvarjen. Ob tem sem se spomnil na kakšne mode iz igre Fallout 3, ki so nam omogočili razna prevozna sredstva, nakar si ob vožnji hitro odkril, da je počasno prečkanje sveta v originalu bilo namerno, saj se ob hitri vožnji celoten svet zdi veliko manjši kot pa ti je to povedal spomin.

Posebnost paketa je dodatna kampanja Dark Ties, ki postavi igralca v vlogo antagonista Yoshitakeja Mineja. Ta stranska zgodba, dolga približno šest do osem ur, poteka vzporedno z glavno pripovedjo in ponuja vpogled v motivacijo enega ključnih zlikovcev. Minejev bojni slog je bolj akrobatski in agresiven, kar prijetno kontrastira Kiryujevi surovi moči. Kljub temu kampanja deluje bolj kot dodatek kot pa nujni del celote. Njena vsebina razširi določene odnose, a obenem nekoliko razvodeni tiste glavne trenutke osrednje zgodbe.

Vizualno je igra na sodobnih platformah primerljiva z novejšimi deli serije. Obrazi likov, teksture oblek in osvetlitev so na visoki ravni, čeprav se tu in tam pojavijo daljši časi nalaganja. Glasovno igranje je zdaj na voljo tudi v angleškem jeziku in tu so nastopajoči zopet dobro opravili svoje delo. Vem, da je za nekatere velik greh te igre poganjati v angleščini, a vedno je dobro imeti neko izbiro in to drži tudi v temu primeru.

Yakuza Kiwami 3 & Dark Ties tako ostaja nekoliko neenakomeren paket. Po eni strani ponuja eno najbolj toplih in osebnih zgodb v seriji ter občutno izboljšano igranje. Po drugi strani pa v želji po povezovanju s sodobno podobo franšize včasih izgubi del izvirne surovosti. Kljub temu je vrnitev v Okinavo vredna obiska in to predvsem zaradi Kiryuja, ki med pretepanjem kriminalcev in kuhanjem večerje otrokom znova dokazuje, zakaj ostaja eno najbolj ikoničnih imen v svetu videoiger. Na koncu bo največ odvisno od samega igralca: veterani originala boste zelo verjetno nad spremembami razočarani, medtem ko novinci sploh ne boste vedeli, kaj je drugače in če je treba biti zaradi sprememb razočaran. Ti bodo veseli dolge kampanje, ki ponuja obilo stranskih dejavnosti, čeprav zna biti cena 60 € tudi za te malce pretirana za takšno predelavo, ki v svojih sistemih še vedno nosi nekaj nerodnih ostankov preteklosti.

Objava Yakuza Kiwami 3 & Dark Ties – prenova igre, ki ne bo zadovoljila vseh se je najprej pojavila na HOPsi.

Se je pa ta franšiza skozi leta preoblikovala v dve različni veji dostavljanja igralne formule. Nekako je postala že tradicija, da je bil vsak nov del narejen iz tretjeosebnega pogleda, a Capcom je s sedmim delom tvegal in dostavil povsem prvoosebni Resident Evil in to se jim je obrestovalo, saj so igralci pozdravili to potezo. Nakar so isto naredili z osmim delom Village, a že tam so slišali glasne želje oboževalcev, ki so želeli neko izkušnjo, podobno četrtem delu, ki je bil precej bolj akcijski.

Najnovejši del Requiem tako nadaljuje njihov prejšnji poskus z igro Village, le da tokrat grozljivka ne bo omejena na samo igrin segment ampak predstavlja nekje polovico kampanje, medtem ko drugi del dostavi akcijo, ki je tokrat bolj adrenalinska kot kadarkoli prej. Rezultat je res impresiven izdelek, ki ga samo nekaj malenkosti stane najvišje ocene – a brez skrbi, tole je tako kvalitetna zadeva, da se bo verjetno pri nas potegovala tudi za prestižno krono najboljše igre leta 2026.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PS5, PC, XSX, NS2
Steam stran: Povezava
Datum izida: 27. februar 2026
Cena: 69,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

NAPOVEDNIK

Requiem nam že takoj na začetku pokaže, da ga ni strah tvegati in dostaviti sveže ideje. Medtem ko smo do zdaj v vsakem delu odpotovali v neko odročno pokrajino ali vasico, je dogajanje tu na začetku postavljeno kar sredi New Yorka. FBI-agentka Grace Ashcroft dobi nalogo, da razišče samomor znotraj zapuščene bolnišnice, in čeprav navadno takšni primeri niso naloga za FBI, je tokratna žrtev malce posebna. Namreč širom sveta so začeli skrivnostno umirati vsi tisti, ki so preživeli bombardiranje Raccoon Cityja, zato je ta primer postal zanimiv tudi FBI-ju. Grace ima na to bolnišnico še posebej boleče spomine, saj je leta nazaj v njej, po napadu skrivnostnih napadalcev, umrla njena mama, svoje življenje pa je namenila reševanju skrivnosti njene smrti.

Seveda ne traja dolgo, da po obisku bolnišnice stvari uidejo izpod nadzora in vsi izhodi se za nami zaprejo. Grace pa mora zdaj poiskati najbližji izhod, kar jo bo peljalo skozi veliko temačnih hodnikov, nabiranja surovin in iskanja predmetov, ki ji bodo odklenili napredovanje.

In ta začetni del je bil meni takšna poslastica, da se od njega preprosto nisem mogel odlepiti. Veliko vlogo pri tem igra sama Grace, saj je to prestrašena punca, ki se boji človeku pogledati v oči, samozavest pa ji dodatno znižuje njeno jecljanje. Prav tako je ubožica prestrašena do kosti, in sčasoma se tega njenega strahu naleze tudi igralec. Capcom je v ta grozljivi del kampanje vložil res veliko premisleka, zato se je treba tudi v igranje spustiti premišljeno, saj Grace ni neka borka, ampak se lahko mnogokrat brani samo z ubogo pištolo, za katero je bore malo streliva. Vsi njeni nasprotniki pa zahtevajo veliko svinca v glavi, pa še takrat se znajo nenapovedano ponovno vstati in zapoditi za vami.

Surovin je na začetku res malo, nasprotniki pa hudo nevarni, zato moraš res vsakič premisliti, ali se ti splača koga napasti in če boš ob tem nase z zvokom priklical še koga drugega. Grace k sreči dobi dostop tudi do posebne injekcije, ki z napadom izza hrbta instantno ubije zombija, a tudi ta stvar potrebuje zaloge krvi, te pa niso neomejene. Stvar je na trenutke dejansko presneto težka in čeprav se zdaj smatram že za veterana Resident Evilov, sem tudi jaz na začetku naletel na trenutke, ko sem ostal skoraj brez zdravilnih zeli in streliva, na poti do mojega cilja pa je stalo ogromno preprek – za Grace sta včasih že dva zombija nepremostljiva ovira.

To grozljivost dopolnjujeta še odlična grafična podoba, ki na PlayStation 5 Pro brez problema teče v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo in to z vklopljenim ray-tracing osvetljevanjem. A morda še boljši od grafike je zvok, ki je tako atmosferičen, da ti že ta požene ogromno adrenalina po krvi. Opremljen z dobrimi slušalkami sem med sprehajanjem po začetni lokaciji za vsakim ovinkom slišal nekaj, kar ti sproži srh po telesu – pa naj bodo to koraki zasledujoče pošasti, ki je občutljiva na svetlobo, ali pa nagnusni zvoki zombija, ki si je ravnokar privoščil svežo malico. Capcom je tokrat zombijem celo vcepil nekaj “osebnosti”, saj ti zdaj niso samo stoječe lutke, ampak so ohranili nekatere spomine iz svojega življenja. Tako boste našli kuharja, ki še vedno besno mlati meso, čistilko, ki neprestano umiva okna, in nekoga, ki želi na vsak način ugasniti luči na hodniku.

Nekje na polovici kampanje pa se slika zamenja in stopimo v kožo starega znanca Leona S. Kennedyja, tudi ta je na sledi skrivnostnim smrtim preživelih iz Raccoon Cityja. Njegov uvod nam hitro nakaže, da je tu konec počasnega raziskovanja in boja za preživetje, saj je Leon zdaj presneto izkušen borec, ki še vedno na sebi nosi težo preteklosti.

V bistvu je ta preskok prava osvežitev, saj lahko hitro izkusiš, kako izurjen je Leon proti Grace, saj lahko sam opravi s celo sobo zombijev in ob tem ne utrpi skoraj nobene škode. Igra vam na začetku priporoči, da med igranjem Grace uporabite prvoosebni pogled in pri Leonu zamenjate na tretjeosebnega, in to se je izkazalo za pravilno odločitev. Kot Leon morate imeti veliko večji pregled nad bojiščem, saj napadalci radi prihajajo iz vseh smeri, zato je ključno spremljati vse naenkrat. In boj je na trenutke lahko naravnost kaotičen: to spoznaš že takoj ob obisku iste bolnišnice, kjer nek zombie od nekje na plano potegne motorno žago, nakar začne ta leteti iz enih rok v druge, se vrti na tleh in ob vsem trušču in kriku nemrtvih hitro postaneš živčen, a se hkrati ne moreš nehati diviti nad splošno zabavnostjo. Leon ima tudi veliko večji nabor orožij, ki jih tokrat menjamo in nadgrajujemo preko posebnega 3D-printerja; točke za izboljšavo pa zdaj nabiramo preko dobrega bojevanja.

Leonov del zgodbe nas preseli v porušeno mesto Raccoon Cityja in žal se tu kampanji malce zalomi. To mesto je namreč zdaj popolnoma porušeno in zavito v dim ter pepel, in čeprav je to lepa sprememba v primerjavi z Graceinim delom, hkrati niti ni tako unikatno in zanimivo kot zapuščena bolnišnica. Izgubila se je tudi barvna paleta: vse je sivo in nekam enolično, in čeprav je tempo akcije hitrejši, se ti vseeno zdi, kot da se je celotna kampanja preveč upočasnila, in na tem mestu se začne igra tudi preveč zgledovati po prejšnjih delih.

Bil sem sicer navdušen, ko Leon ponovno obišče zdaj porušeno policijsko postajo, ki je bila glavni del igre Resident Evil 2, in v bistvu bi si želel, da bi tam preživeli malce več časa. Stvari se kasneje ne izboljšajo, saj moramo v tradiciji vseh Resident Evilov na koncu spet obiskati neke laboratorije, tam pa se začnejo tudi ponavljati šefovski spopadi iz prejšnjih delov.

Resident Evil Requiem se tako na koncu čuti kot igra, ki je bila resnično sestavljena iz dveh delov – in to dobesedno. Prva polovica je tako slastna, da sem resno razmišljal, da bi tej igri podelil najvišjo oceno in bi se pri meni tudi zapisala kot najboljši del celotne franšize. A nato v drugem delu igra izgubi na svoji originalnosti in nas vrže v manj privlačno okolico, kjer se hkrati začno ponavljati ideje, ki smo jih že videli v preteklih poglavjih te serije.

Vseeno je tole še vedno igra, ki se vam bo zagotovo vtisnila v spomin in celokupno gledano imamo pred sabo mojstrovino, ki bi jo priporočil tudi tistim, ki jih morda prejšnji del te franšize niso zanimali.

Objava Resident Evil Requiem – akcijada in grozljivka v enem privlačnem paketu se je najprej pojavila na HOPsi.

Na žalost ta naslov ne bo potešil naše lakote, saj čeprav gre za povsem solidno platformsko avanturo z metroidvania elementi, ne ponudi igralne formule, ki je ne bi našli pri konkurenci v precej bolj dodelani obliki. Njena arhaična podoba je sicer zanimiva, a bi lahko bila na koncu bolj izpopolnjena.

Razvojna ekipa: Mega Cat Studios, Santa Monica
Založnik: Sony
Platforme: PS5
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 12. februar 2026
Cena: 29,99 €

NAPOVEDNIK

Sons of Sparta ima vsaj pogum dostaviti novo zgodbo, pa čeprav se ta ne odvija v obdobju, po katerem že dolgo kličejo oboževalci. Skočili boste namreč v preteklost, natančneje v Kratosovo mladost, še preden je postal klavec grških bogov. Zgodba spremlja Kratosa in njegovega brata Deimosa, ki obiskujeta špartansko šolo, nato pa nekega dne dobita nalogo, da odkrijeta izgubljenega soborca. To je dovolj velik izgovor, da iz stranskega pogleda spremljamo zgodbo, dolgo nekje 15 ur, vmes pa boste pobijali razne vojake in mitološke zveri, tokrat v spremstvu orožij, kot sta meč in sulica.

Da gre res za začetek razvoja Kratosovega lika, vam je jasno že takoj na začetku, ko smo dokaj nemočni in tudi boj ni ravno vznemirljiv. Pravzaprav bi lahko zapisal, da je prvih nekaj ur že kar malce dolgočasnih. Čeprav se tehtnica v drugi polovici igre nagne v bolj pozitivno smer, saj šefi in sovražniki dobijo naprednejše poteze in je treba v boju delovati bolj taktično, se bojim, da vsak ne bo imel potrpljenja za ta preskok. Marsikoga bo zanimanje minilo že v prvih treh urah, nakar bo igro preprosto izbrisal s svoje konzole.

Kar se tiče boja, bo treba biti pozoren in se pravilno odzivati na napadalne taktike nasprotnikov. Igra napade napoveduje z barvami, kar je na papirju elegantna rešitev, v praksi pa večinoma tudi deluje. Večinoma. Obstaja nekaj sovražnikov, ki ti ne pustijo niti sekunde manevrskega prostora in barvo vidiš praktično istočasno, kot že prejmeš udarec. Sistem temelji na treh barvah – rumeni, modri in vijolični, pri čemer ti vsaka narekuje drugačen odziv. Enega napada ne moreš blokirati, drugemu se ne moreš izogniti z izmikom, tretjemu pa se moraš v celoti umakniti, saj ne pomaga ne obramba ne kotaljenje.

Pri šefih in večjih kreaturah je zadeva precej bolj berljiva. Tam imaš čas razbrati signal in pravilno reagirati. Povsem druga zgodba so manjši, izredno hitri nasprotniki, ki planejo nate v trenutku, ko se indikator sploh pojavi. K sreči večina teh sovražnikov nima širokega nabora potez, zato igra kot celota nikoli ne postane zares frustrirajoče zahtevna – če si le pripravljen vložiti nekaj časa v učenje njihovih vzorcev.

Ker gre za metroidvanio, je raziskovanje stopenj sestavni del igralne mehanike. Če igraš na normalni težavnosti, bo skoraj nujno prečesati zemljevid in pobrati vse daritve ter nadgradnje, s katerimi krepiš svoje božanske darove. Z novimi sposobnostmi postopoma odklepaš prej nedostopne poti – enkrat se prebijaš s posebnimi izstrelki, drugič požigaš ovire ali uporabljaš magijo za doseganje skritih kotičkov. Vendar so te nadgradnje izjemno redke in igra niti ne spodbuja pretiranega vračanja na že obiskane lokacije, kar je za ta žanr precej nenavadno.

Hitro potovanje je dolgo časa omejeno zgolj na preskakovanje med templji. Šele proti koncu dobiš možnost premikanja med tabori, ki delujejo kot varne točke v slogu Souls iger – tam si povrneš zdravje, a s tem minusom, da se sovražniki ponovno naselijo po svetu. Osebno bi večje čiščenje mape pustil za trenutek, ko odklenete to funkcijo, saj je zadnji obračun občutno lažji, če si pred tem iz igre iztisnil čim več nadgradenj.

Da bo raziskovanje sveta lažje, poskrbijo tudi nadgradnje posebnih sposobnosti. Pri padlih nasprotnikih boste pobirali rdeče “duše”, ki jih lahko uporabite za nadgrajevanje posebnih napadov oziroma božjih moči, obenem pa lahko nadgradite tudi svojo opremo, kot sta ščit in sulica. Igra sicer ni tako zahtevna, da bi od vas terjala res napredno poznavanje platformskih avantur, a vseeno bo treba vložiti nekaj napora v nadgradnje, saj boste brez njih hitro izgubljali zdravje in vzdržljivost – obe lastnosti pa še kako prav prideta med obračuni s šefi.

Omenil sem že podobo, ki si veliko sposodi od igre Blasphemous, a na žalost tu ni tako efektivna kot pri svojem vzorniku. Tam si bil na trenutke celo hvaležen, da ne vidiš grotesknih prizorov iz temačnega srednjega veka, medtem ko tu zadeva izpade bolj retro in me je na trenutke spominjala na platformščine izpred dvajsetih let. Je pa treba pohvaliti zvočni vidik izkušnje, saj je v vmesnih sekvencah glas starejšega Kratosa znova posodil originalni glasovni igralec TC Carson, tudi spremljevalna glasba pa ni za odmet.

God of War: Sons of Sparta ni slaba igra, a hkrati ni naslov, ki bi se mi zares vtisnil v spomin, in bo težko našla svoje mesto med igralci. Privrženci metroidvanij bodo nanjo gledali nekoliko zviška, saj elemente tega žanra lahko izkusijo v bolj kakovostnih konkurenčnih igrah, oboževalci franšize God of War pa bi verjetno raje igrali tretjeosebno akcijado v slogu starejših ali novejših delov. Cena sicer ni gromozanska in za 29,99 € dobite lepo število igralnih ur, zagotovo pa bi pomagalo, če bi bila igra že od začetka dostopna prek servisa PlayStation Plus ali če bi se pojavila tudi na PC-ju.

Objava God of War Sons of Sparta – tale Kratosova avantura bo hitro pozabljena se je najprej pojavila na HOPsi.

To velja tudi za njihov najnovejši naslov Nioh 3, ki je zame osebno najbolj kakovosten naslov ne samo iz te serije iger, ampak na splošno, ki je kadarkoli prišel iz rok tega razvijalca. To sicer ne pomeni, da bi ga postavil na najvišje mesto soulslike izkušenj, a so se mu presneto dobro približali in želim si le, da bi se morda Team Ninja čisto malce umiril in si za naslednji naslov vzel malce več časa ter nam nato res dostavil izkušnjo, v katero bi se rad vračal še leta po originalnem izidu.

Razvojna ekipa: Team Ninja
Založnik: KOEI TECMO
Platforme: PS5, PC
Steam stran: Povezava
Datum izida: 6. februar 2026
Cena: 79,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

NAPOVEDNIK

Osebno nisem bil največji privrženec preteklih Nioh iger, a za to mojo odtujenost od njih ne bi krivil igre, ampak moje osebne preference, ki niso naklonjene temu stilu igranja. Sam imam zelo rad soulslike žanr iger, vendar pri njem nimam rad samo njegove težavnosti in občutka zmagoslavja, ko končno premagaš nekega res težkega šefa, ampak tudi druge stvari, ki so v tem žanru velikokrat zapostavljene. Pretekla Nioh naslova sta po mojih pojmih vsebovala dolgočasne in ponavljajoče se stopnje in zasipavanje z oklepi in različnimi orožji mi je bilo nadležno, saj sem se moral na vsakem ovinku ustaviti, skočiti v inventarij in primerjati novo odkrito opremo, kar je tempo igre povsem upočasnilo.

Nekaj od teh stvari se je preselilo tudi v Nioh 3, a k sreči je Team Ninja spoznal svoje pretekle napake in je nekaj od teh odpravil. Različni kosi orožja in oklepov sicer resda redno padajo iz riti vsakega padlega nasprotnika, a zdaj že, ko jih pobereš, ti je takoj jasno, ali bo ta kos zate nadgradnja ali pa ga boš ob naslednjem obisku trgovca hitro prodal naprej.

Največji korak naprej pa se je zgodil na področju zasnove stopenj. Nioh 3 se je namreč po vzgledu njihove igre Rise of the Ronin preselil v na pol odprti svet, ki nam omogoča dejansko nekaj raziskovanja, namesto da bi bili strogo usmerjeni v linearne poti, ki so krasile predhodnika. Tako boste med raziskovanjem naleteli na veliko bolj raznoliko okolico, k temu občutku svobode pa veliko pridoda skok, kar pomeni, da stopnje zdaj lahko prečkamo tudi v vertikalni smeri.

Ta svoboda pri igranju sicer ni tako gromozanska kot v Elden Ringu, a je pravi piš svežega zraka v tej franšizi. Zdaj lahko denimo med prečkanjem sveta naletite na kak sovražni kamp, ki ga bo treba očistiti demonske zalege, za plačilo pa boste dobili kak kos lepega novega orožja ali oklepa, ob tem pa znate rešiti tudi kakšnega izgubljenega Kodamoja, ki vam, tako kot v preteklih igrah, poveča število zdravilnih napitkov ob vsakem oltarju, ki ga odkrijete v odprtem svetu. Potem so tu večje zveri, skriti zakladi in mini šefi, ki jih najprej opazuješ od daleč in te je včasih zaradi njihovega strašljivega dizajna sploh strah napasti.

Nakar spoznaš, da je bil ta strah morda nekoliko neupravičen, saj se mi je Nioh 3 na splošno zdel precej lažji od predhodnikov in to potezo razvijalca lahko samo pohvalim. Pretekla dva dela sta bila zame namreč preprosto brutalna, saj si lahko umrl po samo dveh prejetih udarcih s strani navadnega nasprotnika, šefi pa so te včasih samo grdo pogledali in že si moral ponovno nalagati nadzorno točko. Tule so stvari precej lažje, saj njihovi udarci niso več tako kaznivi, naš junak pa lahko hitro preklaplja med dvema stiloma borbe: ninja in samuraj.

To preklapljanje stilov je druga večja novost tretjega dela Nioh sage, saj si prej za kaj takšnega moral zgraditi povsem ločena igralna razreda, medtem ko tule samo stisnemo tipko in že smo v vlogi drugačnega napadalca, ki se igrata povsem drugače. Samuraj je denimo bolj odporen na poškodbe in zada več škode ter lahko prek tehnike “ki pulse” hitro obnovi zalogo vzdržljivosti. Minus je njegova počasnost, ki jo odpravi ninja stil, ki je zelo hiter napadalni razred in lahko uporablja tudi posebne pripomočke, kot so ninja zvezde in bombe, te pa se nam v inventariju obnovijo prek naših navadnih napadov.

Igra je torej lažja na račun naših novih sposobnosti, a to tudi pomeni, da jih je treba znati uporabljati. Nasprotniki so namreč še vedno hudo nevarni in šefi so dobro zasnovani ter vsebujejo več stopenj, ki se jim je treba prilagajati. Nekatere nasprotnike lahko porazimo lažje prek ninja napadov, spet drugi so bolj občutljivi na samuraja, ob vsem tem pa je treba tudi spremljati vse naše posebne napade, se izmikati udarcem, obnavljati zdravje in izkoriščati tiste dragocene trenutke, ko se kak šef malce utrudi, saj smo mu zbili zalogo energije na nič.

Na splošno je to izjemno zabaven sistem igranja, ki te hitro povleče vase, in Team Ninja je tokrat poskrbel, da igra na začetku osnove igralnih mehanik na lažji način predstavi igralcem, da ubogca takoj ne preplavi preveč zakompliciranih sistemov, ki bi znali na koncu koga odbiti od igranja. Veterani prejšnjih dveh iger boste verjetno na začetku kar hitro napredovali skozi igro, a se znate vseeno ustaviti ob kakšnem naprednejšem šefu, igra pa ima že vgrajen sistem New Game+, tako da se lahko po koncu kampanje takoj spravite v nekoliko težji izziv.

Kar se tiče zgodbe, vam o njej res nimam veliko za povedati, saj mi je kot zahodnjaku res težko spremljati vsa imena japonskih junakov, ki jih začnem vse prehitro mešati med seboj. Vem samo to, da nastopamo v vlogi junaka, ki bi moral postati naslednji šogun, a nato utrpi izdajo svojega brata, svet napadejo demoni in na nas je, da skačemo skozi različna časovna obdobja, v katerih je treba uničiti zlobne kristale. Ampak zmedenost glede štorije je zdaj že sestavni del soulslike izkušenj in res še nisem dobil takšne igre, kjer bi me naprej vlekla dobra zgodba namesto igralnosti.

Recenzijo sem spočel na konzoli PlayStation 5 Pro in kakšnih težav z optimizacijo nisem zabeležil. Morda so sličice na sekundo malce padle v kakšnem predelu odprtega sveta in na trenutke se mi je zdela slika nekam preveč “mehka”, kar je najbrž posledica Sonyjeve tehnologije PSSR, a rušenj igre ali kakšnih večjih hroščev nisem utrpel.

V igranju Nioh 3 sem na koncu užival veliko bolj, kot sem sprva pričakoval. Bal sem se, da bo Team Ninja samo privil težavnost, ki mi je že v prejšnjih delih povzročala probleme, a na koncu sem dobil precej bolj dostopno izkušnjo, ki sem se je veselil ob vsakem prižigu konzole. Odprti svet bi sicer lahko doživel še kakšno nadgradnjo, tako da bi naleteli na bolj zapomljive lokacije, in tudi grafično bi razvijalec naredil kak korak naprej – ne samo v tej igri, ampak v vseh njihovih naslovih doslej. Prikrito in morda malce sebično upam, da se bo razvijalec v prihodnje spravil spočeti tudi kakšen naslov, ki ne bo strogo usmerjen v japonsko mitologijo, saj sem firbčen, kakšna bi bila njihova poustvaritev evropskega srednjega veka, kar bi mi pomagalo tudi pri lažjem spremljanju zgodbe.

Objava Nioh 3 – najbolj spolirana igralna formula znotraj te franšize se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato sem popihal prah iz svojih nekaj let starih slušalk, a sem ob tem ugotovil, da je tem na žalost vmes odpovedala desna slušalka. S tem se je začel lov za mojim novim parom naušnikov in dandanes je izbira na trgu res pestra, a se še vedno deli na tri stopnje: budgetne opcije, ki stanejo nekje do 60 evrov, a še vedno dostojno opravijo osnovne naloge; srednji rang, kjer dobimo kvalitetne izdelke za nekje do 200 €, in najvišjo stopnjo, v kateri se nahajajo slušalke, vredne tudi do 500 €, in te naj bi ponujale največ za svoj denar.

Odločil sem se za srednji rang, saj so se v tem nahajale tudi moje prejšnje slušalke SteelSeries Arctis 7 in tu mi je na pomoč priskočilo podjetje Logitech, ki mi je na test poslalo svoje lanskoletne slušalke Astro A20 X. In čeprav moje prejšnje slušalke niso nek antični izdelek, sem bil vseeno presenečen, koliko je industrija na tem področju v teh zadnjih nekaj letih napredovala in da se na takšnih novih naušnikih dejansko pozna razlika, in to ne samo v kvaliteti zvoka, ampak tudi v vsestranskosti takšnega izdelka.

NAPOVEDNIK

View this post on Instagram

A post shared by HOPsi (@hop.si)

Specifikacije

• Barve: črna, bela
• Gonilnik: 40 mm
• Aktivni preklic zvoka: Ne
• Povezljivost: brezžična Lightspeed, Bluetooth, kabel
• Odpornost na vodo: Ne
• RGB: Da
• Mikrofon: odstranljiv
• Teža: 290 g
• Nakup: uradna stran

Slušalke Astro A20 X pridejo v lično zapakirani škatli in ko to odpreš, naletiš na lepo popakiran izdelek. V glavni posteljici so seveda same slušalke, nakar se dokoplješ še do majhne škatlice, ki vsebuje mikrofon, majhno bazno postajico in navodila za uporabo. Malce tečno mi je bilo dejstvo, da navodila ne vsebujejo nobenega teksta, ampak je vse razloženo samo skozi sličice. To sicer ne bi bilo problematično za kakšen bolj preprost izdelek, ampak tu imamo slušalke z bazno postajico in stvari pri namestitvi gredo lahko hitro narobe, če je priklop napačen ali pa ti morda ni čisto jasno, kako bi preklapljal med napravami, in pri teh stvareh ti sličice ne bodo ravno pomagale.

Slušalke so mi bile vizualno privlačne, a so več kot očitno namenjene igričarjem, saj že ob prvem vklopu zableščijo v RGB barvnem odtenku, zgornji trak pa nosi rdečo barvo, ki ti hitro skoči v oko. V bistvu je celotni dizajn v teh rdeče-črnih odtenkih in sem notri spadajo tudi gumbi. Ti so, kar je sicer že stalnica pri brezžičnih slušalkah, nameščeni na stranicah naušnikov. Na levi strani se nahaja gumb za vklop, gumb za povezovanje preko protokola Bluetooth, kolesce za nadzor glasnosti in gumb, ki instantno utiša mikrofon. Druga stran je precej bolj čista, saj se tam nahaja samo gumb za preklapljanje med različnimi napravami.

Kljub vsem tem gumbom in gaming obliki so Astro A20 X še vedno presenetljivo lahak izdelek, ki tehta vsega 290 gramov. Vsebujejo 40 mm PRO-G gonilnike ter odstranljiv mikrofon, slušalke pa so malce toge in jih ne morete ravno vrteti v vse smeri. Kljub temu se naušniki, ki so obdani z udobno sivo peno, lepo prilagodijo vaši glavi in tudi ob glasnem nažiganju glasbe ne prepuščajo preveč zvoka v okolico.

Slušalke dobro zajamejo visoke in nizke tone in tudi basi so konkretni. A sama slušalka izkušnja ni bila tista, ki me je pri teh slušalkah najbolj navdušila, saj se resnični šarm skriva v njihovi večopravilnosti, ki jo Logitech imenuje PlaySync.

PlaySync deluje tako, da lahko na enih slušalkah upravljate z več napravami in to na res preprost način. V mojem primeru sem zadevo izkoristil tako, da sem bazno postajico namestil pod televizor in s priloženim USB kablom nanjo povezal PC in konzolo PlayStation 5. Nakar sem prižgal slušalke in prijazni ženski glas mi je zapovedal, da sem trenutno povezan na PC, če pa sem stisnil gumb za preklop, sem bil nato instantno povezan na PlayStation 5. To je za takšnega uporabnika, kakor sem jaz, mana iz neba, saj sem bil prej primoran fizično seliti sprejemnik med dvema napravama, zdaj pa mi ni treba sploh vstati s kavča. To je samo en primer takšne uporabe, ki pa ni omejen samo na te naprave, saj sta podprta še Xbox Series X in tudi Nintendo Switch – pazite le na Nintendo Switch 2, ki ima nekaj težav, če ga nameravate uporabljati skupaj s PlayStation 5.

Skratka, to preklapljanje med napravami me je navdušilo, ampak Astro A20 X se izkaže tudi na drugih področjih. Te slušalke namreč vsebujejo enega najboljših mikrofonov, kar sem jih do sedaj med mojimi testiranji izkusil, saj sem bil do sedaj navajen, da so proizvajalci zadovoljni že s tem, da zadeva deluje, kakšen zvok pa morajo trpeti vaši kompanjoni v spletnih pogovorih, pa jim ni bilo pomembno. Tule so stvari drugačne, saj ven dobimo zvok, ki se že malce približa tistemu iz studijskih mikrofonov, in ko v nadzorni plošči še vklopite kake napredne trike tipa RTX Voice, dobite res dobro pogovorno izkušnjo, za katero vam bo hvaležen vsak, ki je prej moral z vaše strani poslušati hreščeči zvok.

Odlična je tudi baterija, saj sem tudi ob vklopljenih RGB efektih iz enega samega polnjenja iztisnil 38 ur uporabe, in če lučke izklopite, lahko to obdobje podaljšate za še enkrat toliko.

Slabih kritik praktično nimam. Omenil sem sicer pomanjkljiva navodila in da slušalke niso ravno preveč raztegljive, k temu pa bi dodal tudi lučke, ki utripajo na bazni postajici. Te namreč utripajo, če nanjo ni povezana nobena naprava, kar zna sčasoma postati tečno. Bojda se jih da ugasniti preko programske opreme G-Hub a sam te opcije nisem našel nikjer.

Logitech Astro A20 X so skupno gledano odličen izbor za vsakega, ki trenutno na trgu išče nov par slušalk in bi rad poleg dobrega zvoka in mikrofona dobil še vsestransko napravo. Na voljo so v črni in beli barvi in zaradi nekega razloga jih v slovenskih trgovinah še ni na voljo – k sreči jih lahko kupite kar preko uradne strani in to po ceni 199 €.

Objava Logitech Astro A20 X – pravi multipraktik med slušalkami se je najprej pojavila na HOPsi.

Čeprav morda res nismo naleteli na toliko igričarskih katastrof, kot sem pričakoval ob začetku pisanja tega seznama, je v spomin takoj prišlo nekaj naslovov. Ne gre nujno za katastrofalne igre, so pa zaradi enega ali drugega razloga naletele na medli sprejem. Najsi govorimo o slabi zgodbi, togemu igranju ali enostavno slabi optimizaciji, to so naslovi, ki jih najverjetneje ne bi igral, tudi, če ti jih stric Gabe podari.

Poudariti moram, da največ časa preživim ravno na PC platformi, tako, da na seznamu morda ne boš našel kakšne konzolne ekskluzive, ki je enostavno nisem imel priložnosti preizkusiti. Prav tako me ne navdušujejo razne igre, bazirane na anime stilu, zato tudi teh tukaj ne boš našel. Sedaj pa brez odlašanja, tu je pet iger, ki so nas razočarale v letu 2025.

10. WUCHANG: Fallen Feathers

Wuchang: Fallen Feathers je bil sprva predstavljen kot eden tistih ambicioznih soulslike projektov, ki bi lahko končno dokazali, da lahko tudi vzhodni manjši razvojni studii ustvarijo nekaj res posebnega. Temačna kitajska mitologija, srhljivo okolje in obljube o zahtevnem, a poštenem bojevanju so marsikoga navdušile za naslov, ki bi lahko konkuriral žanrskim velikanom. A že ob izidu se je pokazalo, da je ambicija prehitela tehnično izvedbo.

Največja težava igre je bila katastrofalna optimizacija, ki se je odražala predvsem na PC-ju. In to ni zadnjič, da se je drugače solidna igra znašla na tem seznamu. Padci sličic, zatikanje, nenavadni grafični artefakti in pogosto sesuvanje so stalnica ob igranju tega naslova. Igralci so hitro ugotovili, da težava ni v njihovi strojni opremi, temveč v sami igri, kar je vodilo v val negativnih ocen na Steamu. Kritike so pogosto poudarjale, da igra zahteva natančnost in hitre reakcije, a teh zaradi nestabilnega delovanja preprosto ni mogoče zanesljivo doseči.

Poleg tehničnih težav se je pokazalo tudi, da dizajn sovražnikov in bossov pogosto meji na nepravičnost. Namesto učenja vzorcev tu igralec pogosto dobi vtis, da je umrl zaradi neodzivnih kontrol ali tehničnih težav. Čeprav so razvijalci kasneje poskušali gasiti požar z obliži in popravki, je bil prvi vtis že nepopravljivo pokvarjen. Wuchang tako ostaja žalosten primer igre, ki ima dobro idejo, zanimiv svet in potencial, a jo lastna tehnična nedodelanost potegne na seznam razočaranj.

9. REMATCH

REMATCH je nov športni naslov, ki želi preko unikatnosti doživeti slavo, ki je leta nazaj doletela Rocket League. Ne zgolj še ena simulacija nogometa v slogu FIFA ali eFootball, temveč arkadni, hiter in tekmovalen nogomet, kjer so v ospredju refleksi, ekipno sodelovanje in čisti kaos. Na papirju odlična ideja. Še posebej za igralce, ki so siti letnih iteracij istih športnih naslovov. Žal se je že ob izidu izkazalo, da je igra na trg prišla prehitro in nedokončano.

Največja klofuta je bila slaba strežniška infrastruktura. Igranje preko spleta je bilo nezanesljivo, povezava je pogosto razpadla sredi tekme, latenca pa je bila pri hitri arkadni igri preprosto nesprejemljiva. Kot da to ne bi bilo dovolj, je ob izidu manjkala tudi podpora za igranje preko različnih platform, kar je dodatno razbilo že tako omejeno bazo igralcev. Posledično so se čakalni časi podaljševali, kvaliteta tekem pa je nihala iz ene v drugo.

Tudi vsebinsko je REMATCH deloval bolj kot osnova za igro kot pa končen izdelek. Slaba raznolikost, skromno napredovanje in pomanjkanje dolgoročne motivacije so povzročili, da je začetno navdušenje hitro izpuhtelo. Skupnost je bila jasna. Potencial je tu, a trenutna izvedba ne opravičuje ne časa, ne denarja. Namesto sveže alternative nogometnim gigantom je REMATCH postal še ena opomba, da dobra ideja brez tehnične in vsebinske podpore preprosto ne zadostuje.

8. Vampire: The Masquerade – Bloodlines 2

Če obstaja igra, katere razočaranje je bilo pričakovano, potem je to Bloodlines 2. Prvi del je na podlagi vrhunske atmosfere, svobode izbire in nepozabnega sveta kljub tehničnim težavam postal kultna klasika. Nadaljevanje je imelo vse možnosti, da to zapuščino povzdigne, a se je namesto tega zapletlo v razvojni pekel, menjave studiev in neskončne zamude.

Končni izdelek deluje kot kompromisna verzija vseh teh težav. Zgodba, ki bi morala biti srce igre, je presenetljivo plitva in predvidljiva, z malo resničnega vpliva igralčevih odločitev. Dialogi pogosto nimajo teže, liki pa niti približno ne dosežejo karizmatičnosti izvirnika. RPG sistemi, ki so bili nekoč prodajna točka, so zdaj poenostavljeni do te mere, da komaj še upravičujejo oznako žanra.

Bojevanje je še ena šibka točka. Nerodno, ponavljajoče se in brez prave globine. Namesto taktičnega pristopa smo dobili akcijo, ki hitro postane rutina. Tehnične težave, zlasti na konzolah, pa so le še dodale sol na rano, saj so številni igralci poročali o hroščih in slabem delovanju. Bloodlines 2 ni popolna katastrofa. A ravno to je tisto, kar najbolj boli. Gre za povprečno igro, ki nosi ime legende. To breme pa je preprosto pretežko za tako povprečen RPG.

7. Killing Floor 3

Serija Killing Floor je vedno temeljila na preprostem receptu. Brutalna Co-Op akcija, valovi sovražnikov in zadovoljivo orožje. Killing Floor 3 je obljubljal evolucijo tega koncepta, a je namesto tega dostavil občutek stagnacije in nedodelanosti.

Največ kritik leti na pomanjkanje vsebine ob izidu. Malo map, omejeno število načinov igranja in presenetljivo skromno napredovanje so pomenili, da se je igra zelo hitro začela ponavljati. Tudi balans orožij in sovražnikov je bil problematičen. Sreča je lahko povzročila, da je bilo včasih igranje prelahko, spet drugič pa frustrirajoče nepravično.

Tehnično stanje prav tako ni pomagalo. Animacije delujejo trše kot v prejšnjih delih, odzivnost orožij pa pogosto ni dosegla občutka, ki je serijo nekoč definiral. Veteranom franšize je bilo kmalu jasno. To ni nadgradnja, temveč korak nazaj in to se je odražalo tudi ob strmem padcu zanimanja za včasih tako priljubljeno franšizo. Tretja iteracija tako ostaja igra, ki ni povsem slaba, a hkrati ne dovolj dobra, da bi upravičila obstoj polnopravnega nadaljevanja.

6. Battlefield 6

Pri Battlefieldu 6 je zgodba razočaranja bolj subtilna. Ne gre za tehnično polomijo ali povsem zgrešen dizajn, temveč za zamujeno priložnost. Po preteklih spodrsljajih je skupnost pričakovala velik povratek serije. Nekaj drznega, inovativnega, nekaj, kar bi ponovno definiralo masovne vojaške spopade. Morda celo polnopravno enoigralsko kampanjo, ki smo jih bili deležni nekoč.

Namesto tega smo dobili kompetentno, a hkrati zelo varno igro. Večigralstvo deluje solidno, destrukcija je prisotna, orožje je zadovoljivo. A vse skupaj deluje znano do te mere, da ne pusti posebnega vtisa. Kampanja, ki bi lahko bila pripovedni presežek, je ostala povprečna, kratka in hitro pozabljiva.

Mnogi dolgoletni oboževalci so imeli občutek, da se je Battlefield 6 bal karkoli tvegati. Rezultat je zamujena priložnost. Prav to jo tudi uvrstilo med razočaranja leta. Ne popravljaj, kar deluje, praviš? Ne, ne kupuj, kar že imaš od lani, pravim jaz.

5. Call of Duty: Black Ops 7

Seveda istemu problemu kot prejšnji naslov ni ušel niti Black Ops 7. Le, da je tu stanje še hujše. Še en dokaz, da tudi največje franšize niso imune na utrujenost. Odločitev, da se klasična kampanja močno spremeni in da se vpelje skoraj izključno spletno strukturo, je razdelila skupnost. Za marsikaterega igralca je to pomenilo izgubo tiste intimne, kinematografske izkušnje, po kateri je bila serija nekdaj znana.

Zgodba je delovala razdrobljeno, brez pravega tempa, in pogosto bolj kot uvod v večigralstvo kot pa samostojna izkušnja. Seveda ni nobeno presenečenje, da je večigralstvo tudi to tehnično dodelano, a hkrati je polno znanih mehanik in agresivne monetizacije, ki je marsikomu dokončno presedla.

Call of Duty: Black Ops 7 tako ni nujno slaba spletna streljačina, a ne prinese ničesar novega ter je utrujena, preveč varna in ujeta v lastno formulo. Enostavno nevredno cenovne označbe, ki jo nosi.

4. Monster Hunter Wilds

Monster Hunter Wilds je na papirju točno to, kar si oboževalci serije želijo. Večji svet, več pošasti, več sistemov in še več svobode pri raziskovanju. Capcom je obljubljal naravno evolucijo formule, ki bi povezala odprt svet, dinamične ekosisteme in klasičen lov v enotno, brezšivno izkušnjo. In ko igra deluje, zna biti resnično impresivna.

A žal je celotno izkušnjo zasenčila tehnična plat, predvsem na računalnikih. Slaba optimizacija je hitro postala glavna tema razprav na forumih in Steamu. Dodatno težavo predstavlja agresivno zanašanje na tehnologije, ki sicer pomagajo doseči sprejemljivo zmogljivost, a za ceno zamegljene slike in izgube vizualne ostrine. Rezultat je izkušnja, ki je tehnično nestabilna in vizualno nedosledna, kar popolnoma razbije potopitev v sicer bogat svet igre.

Tudi zmogljive konfiguracije se spopadajo z nestabilnim delovanjem, nenadnimi padci sličic in konstantnim zatikanjem. To pa je tudi glavni razlog, da se je MHW znašel tu. Enostavno je enkrat potrebno reči ne in pokazati, da je takšno stanje ob izidu nesprejemljivo. Tu ni grešni kozel zgolj Capcom, ampak beseda leti na širok spekter AAA studiev.

Wilds bi lahko bil vrhunec franšize. Igra, ki bi definirala naslednjo generacijo Monster Hunter naslovov. Namesto tega je postal primer, kako lahko tehnična nedodelanost potopi še tako ambiciozen projekt in kljub dobrim prodajnim številkam je njen razlog tu še kako upravičen.

3. Avowed

Ko Obsidian napove nov RPG, pričakovanja samodejno poletijo v nebo. Avowed je bil predstavljen kot veliki povratek studia k prvosebnim fantazijskim izkušnjam. Obljube so bile velike. Globoka zgodba, svoboda izbire in svet, ki se odziva na igralčeve odločitve.

Ob izidu pa je postalo jasno, da Avowed trpi zaradi pomanjkanja jasne identitete. Svet je sicer lep, a presenetljivo statičen. Raziskovanje redko prinaša občutek odkritja, stranske naloge so pogosto generične, okolja pa se hitro začnejo ponavljati. Namesto živega sveta dobimo kuliso, ki obstaja predvsem zato, da jo prehodimo in ki razpade takoj, ko ji posvetiš malo več pozornosti.

Bojevanje, ki bi moralo biti eden ključnih stebrov igre, je presenetljivo plitvo. Magija in orožja nimajo prave teže, napredovanje pa ne prinaša občutka moči ali specializacije. RPG sistemi so poenostavljeni do te mere, da igra pogosto deluje bolj kot akcijska avantura kot pa polnokrvni RPG. V času, ko naslovi v žanru postavljajo vedno višje standarde, Avowed deluje kot igra, ki skuša biti primerna za “širše množice” a na koncu izpade kot preveč varna in premalo poglobljena, da bi zadržala interes igralcev.

2. FBC Firebreak

FBC: Firebreak je imel ob oznanitvi ogromno prednost. Postavljen je bil v izjemno zanimiv in atmosferičen univerzum uspešnice Control, ki mu je postavila odlično kuliso. Nenavadna estetika in paranormalna tematika sta ponujali skoraj neskončen potencial za inovativno kooperativno izkušnjo. A žal se je hitro izkazalo, da se igra zanaša predvsem na ime, ne pa na vsebino.

Osnovna igralna zanka je površna in hitro postane monotona. Misije so kratke, ponavljajoče in pogosto brez pravega konteksta. Co-Op igranje, ki bi moralo biti srce izkušnje, deluje mehansko in brez prave energije. Tehnične težave le še dodatno poslabšajo stanje. Nestabilni strežniki, težave z povezovanjem in občasni izpadi so odgnali igralce že v prvih tednih po izidu. Tisti, ki so ostali, pa so bili kmalu soočeni z manjkom vsebine.

Največje razočaranje pa je dejstvo, da Firebreak skoraj v celoti ignorira tisto, kar je Control naredilo poseben. Atmosfera je razredčena, čudaškost sveta potisnjena v ozadje, rezultat pa je generična streljačina, ki bi lahko obstajala v skoraj kateremkoli drugem univerzumu.

1. Mindseye

Mindseye je po vsej verjetnosti edina igra na tem seznamu, ki je dejansko zanič igra. Ostale so zgolj razočaranja, Mindseye pa je projekt, ki povzroči spahovanje ob omembi njenega imena. Predstavljena kot drzen, ambiciozen projekt, ki naj bi zabrisal meje med akcijsko igro, pripovedjo in igralčevo svobodo. Izkušnja, kjer odločitve oblikujejo potek zgodbe, svet pa se dinamično odzove na igralčeva dejanja. V praksi pa se je izkazalo, da so bile te obljube močno prenapihnjene.

Igra je presenetljivo linearna. Kljub navidezno odprtim območjem je pot igralca strogo vodena, z zelo malo prostora za eksperimentiranje ali resnične izbire. Mehanike, ki naj bi omogočale kreativno reševanje situacij, so omejene in pogosto le iluzija svobode. Zgodba želi biti globoka in filozofska, a se izgubi v lastni pretencioznosti. Likom manjka prepričljivost, dialogi pogosto zvenijo kot nedodelani koncepti, tempo pripovedi pa niha med razvlečenimi sekvencami in nenadnimi preskoki, ki nimajo nobene čustvene teže.

K vsemu temu se pridružijo še tehnične težave, ki dokončno razgalijo nedodelanost projekta. Na računalnikih in konzolah so prisotni vsi možni problemi, od nestabilnega delovanja in padcev sličic do nepričakovanega zamrzovanja in občasnega sesuvanja. Animacije se rade zataknejo, skriptirani dogodki pa se včasih sploh ne sprožijo, kar prisili igralca v nalaganje starega shranjenega položaja. V igri, ki tako močno stavi na tempo in pripoved, so takšni prekinitveni trenutki še posebej pogubni. Mindseye je igra, ki je obljubila več, kot je bila sposobna kadarkoli izpolniti. In v letu, polnem solidnih naslovov, je to zapečatilo žebelj v njeni krsti.

Objava 10 največjih razočaranj leta 2025 se je najprej pojavila na HOPsi.

Še posebej pestro je bilo na indie področju, kjer je bolj težko minil mesec, brez da ne bi gledali v neko zadevo, ki je takoj ob izidu privabila milijone igralcev in spletno slavo. Osebno sicer nisem tak navdušenec nad indie zadevami, niti mi preveč ne dišijo roguelite igre, tako da na spodnji lestvici ne boste našli zadev, kot so Hades 2 in Blue Prince – priznavam sicer, da so, vsaj glede na njihovo slavo, to odlični naslovi, ki pa mene osebno preprosto ne zabavajo, pa čeprav sem jih poskusil igrati že ničkolikokrat.

Na žalost sem očitno bolj dolgočasen tip, ki ga še vedno najbolj zabavajo visokoproračunski AAA naslovi, in s tem ni nič narobe. Tudi na področju teh iger mi namreč niti približno ni zmanjkalo ponudbe za igranje in malce težko sem izbral peterico tistih zadev, ki so me letos najbolj navdušile. Zanimivo pa je, da jim pri originalnih recenzijah nisem podelil najvišjih ocen, a so se mi kljub temu tako vtisnile v spomin, da sem jih preprosto moral uvrstiti na letošnjo lestvico najboljših iger leta 2025.

5. Clair Obscure: Expedition 33

Kaj naj sploh še povem o igri Clair Obscure: Expedition 33, kar še ni bilo povedanega? Tale zadeva je letos popolnoma odpihnila večji del igričarske skupnosti, kar je bilo očitno tudi na podelitvi The Game Awards, kjer je zmagala v skoraj vseh nominiranih kategorijah. Da je lahko razvijalec Sandfall Interactive s svojo prvo igro sploh dostavil tako slavno uspešnico, je že samo po sebi podvig, ki si zasluži kakšen zlati kipec, hkrati pa so dokazali, da se da formulo japonskih RPG-jev tipa Persona uspešno predelati za bolj zahodni trg in zraven dostaviti tudi odraslo zgodbo.

Ni pa to bila zame igra, ki bi letos premagala vse ostale, in roko na srce se mi zdi njen uspeh malce prenapihnjen. Ob igranju sem sicer užival, a sem med svojo pustolovščino zabeležil nekaj minusov. Pogovarjanje s kompanjoni se mi je zdelo površno, želel bi si še kakšne stranske aktivnosti poleg boja in zgodba, ki je bila sicer sprva zanimiva, v zadnji četrtini naredi preobrat, ki me ni ravno navdušil. Zdelo se mi je, da ta poruši dobršen del zgrajene štorije in se preusmeri v nek zaplet in like, ki me niso niti malo zanimali. Vseeno je to zavidljiv dosežek, ki ga lahko za povrh preizkusite tudi preko servisa Game Pass.

4. Mario Kart: World

Nintendo je letos dostavil novo konzolo Switch 2 in to bi morala biti veliko večja novica, kot pa je trenutno, saj se mi zdi, da smo na to zadevo po začetnem vznemirjenju kar malce pozabili. Razlog za to tiči najbrž v dejstvu, da je Switch 2 dobil bolj malo ekskluziv. Ob izidu je bila največja stvar Mario Kart: World in to upravičeno, saj je tole preprosto izjemno zabavna dirkačina, za katero stavim, da jo bo Nintendo podpiral še dolgo v prihodnosti.

Založnik pri tem naslovu kakšne revolucije ni delal, saj po vseh teh letih zdaj že dobro ve, kaj si igralci želimo. To so zabavne proge, dirkači iz Nintendovega kataloga in možnost igranja več igralcev za enim zaslonom, kar privede do vedno zanimivih dirk in preklinjanja med prijatelji. World je enako nezakompliciran za igranje kot predhodniki, a obenem ponuja možnost mojstrovanja prog za tiste bolj izkušene. Morda edini resni minus je odprti svet, ki se zdi neizpopolnjen, in sama cena, saj 80 € dandanes za eno igro ni ravno majhen strošek.

3. Doom: The Dark Ages

Tretji del prenovljene sage Doom mi je bil sicer resda najmanj všeč od celotne trilogije, a to samo priča o tem, kako kakovostna sta bila prva dva dela. The Dark Ages je namreč še vedno izjemno zabaven naslov in glede na to, da dandanes preprosto močno primanjkuje prvoosebnih streljačin z enoigralsko kampanjo, je to veliko bolj pomemben dosežek, kot pa je bil nekoč, ko se je na tem mestu trlo konkurence.

The Dark Ages akcijo v primerjavi s prejšnjim delom umiri, vendar je tole še vedno adrenalinski naslov, kjer je izjemno pomembno biti odziven na vsako dano situacijo, dodatek ščita pa k igranju doda dodaten element žongliranja orožij, premikanja in izkoriščanja ranljivosti nasprotnikov. Med igranjem se resnično počutite kot tank in čeprav ne bi imel nič proti, če bi id Software naredil segmente igre, kjer nadzorujemo ogromnega robota in kibernetskega zmaja, malce bolj raznolike, je akcija na peš poti dovolj razgibana, da nadomesti te zamere.

2. Kingdom Come: Deliverance 2

Moj opis je Kingdom Come: Deliverance 2 označil za mestoma dolgočasno igro in za tem še vedno stojim, a mesece kasneje po igranju imam kljub temu na ta naslov izjemno sveže spomine, ki me vedno znova mamijo v ponovno igranje.

Kingdom Come je bil že v originalu izkušnja, ki je nisi mogel doživeti nikjer drugje, drugi del pa ohrani vse prvine originala in ga izboljša na praktično vseh področjih. Realistično srednjeveško življenje je resda dolgočasno, a to je razvijalec Warhorse Studios naredil namerno, saj je ravno to bil tudi trik ustvarjanja pristne atmosfere, kjer ti ni bilo za početi drugega kot pa po cele dneve garati na njivi, zvečer kakšno pomoliti, vmes pa upati, da te na cesti ne pričaka kak bandit.

In za navdušence nad srednjim vekom je to lahko presneto zabavno. Warhorse pa je zraven dodal še zgodbo, ki na lep način zaključi potovanje glavnega junaka Henryja, a še vedno pusti odprta vrata za njegovo vrnitev. Po igranju drugega dela mi je postalo jasno, da bom od zdaj naprej primoran kupiti vse nadaljnje igre tega studia in čeprav bi rad videl, da morda skočijo še v kakšno bolj fantazijsko obarvano igro, en del mene upa, da bodo še vedno nadaljevali s to svojo brutalno realistično simulacijo srednjega veka, ki lahko v glavno vlogo postavi tudi še kakšnega drugega protagonista.

1. Death Stranding 2: On the Beach

Tako kot vsakemu igričarju so tudi meni že dolgo znana dela japonskega ustvarjalca, ki sliši na ime Hideo Kojima, a moram sramežljivo priznati, da nikoli nisem preizkusil njegove serije iger Metal Gear Solid. V mladosti nisem imel PlayStationa, tako da sem to franšizo enostavno moral spustiti iz rok, ko pa se je enkrat vendarle preselila na PC, pa zanjo preprosto nisem imel več zanimanja.

Zato tudi za prvi Death Stranding nisem pokazal preveč zanimanja, a sem se ga vseeno spravil igrati in čeprav ob igranju nisem trpel, zadeve vseeno ne bi označil za neko mojstrovino, ki bi jo nato veselo priporočil vsakemu, ki bi me povprašal za mnenje glede tega naslova.

Vmes pa se je nekaj spremenilo in ne vem, ali pri meni ali pa znotraj samega naslova. Death Stranding 2 namreč kakšne igralne revolucije ne prinaša, a Kojima Productions je med tem prehodom popravil kar nekaj napak originala in te spremembe so bile dovolj pomembne, da se preprosto od igranja nisem mogel odtrgati in sem v njem užival bolj kot v katerikoli igri leta 2025.

Levji delež pri tem je nosila emotivna zgodba, ki me je ob enem kadru celo pustila rosnih oči, in če ste morda starejši igralec, ki ima za povrh pod sabo že kak pomladek, potem se pripravite, da boste tudi vi potočili kakšno solzico. Igralna zanka se še vedno vrti okoli dostavljanja paketov, a zdaj so štorijalni preobrati dovolj udarni, da med potovanji razmišljate o nedavnih dogodkih, ob tem pa uživate tudi ob preprosto fantastični grafični podobi, ki je v bistvu najboljša, kar sem jih do sedaj izkusil v tem mediju. Death Stranding 2 je preprosto fantastičen izdelek in res objokujem dejstvo, da je Kojima v intervjuju že izjavil, da ima sicer načrte za tretji del, a se boji, da bo morda prestar, da bi ga tudi dejansko ustvaril.

Objava 5 najboljših iger leta 2025 se je najprej pojavila na HOPsi.

Založnik Square Enix nam prav rad dostavlja takšne izkušnje, in to preko grafično naprednih AAA-izkušenj, kot so posamična poglavja serije Final Fantasy, ali pa nam ponudijo kaj še bolj nedolžnega, kot so igre Dragon Quest. Leta 2017 so nam predstavili tudi nov način dostavljanja takšnih zgodb, in sicer preko igre Octopath Traveler, ki nam je preko čudovite moderne 2D-podobe pričarala zanimivo zgodbo, a se nam je izkušnja malce priskutila zaradi nerodnih NPC-jev, ki so nas spremljali na potovanju, a se med sabo v družbi niso pogovarjali.

Te stvari je nato drugi del popravil; nadaljevanje 0, ki je v bistvu predzgodba, pa se namesto na široki nabor spremljevalcev raje osredotoči na enega centralnega protagonista, kar je morda največja sprememba v primerjavi s prejšnjimi deli. Octopath Traveler 0 je tako lepa zmes starega in novega, a če ste morda od tega naslova pričakovali drastično spremembo ustaljene igralne formule in vam prejšnji deli niso bili po godu, potem je morda bolje, da že zdaj svoje prihranjene evre preusmerite kam drugam.

Razvojna ekipa: DokiDoki Groove Works
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5, PC, XSX, NS
Steam stran: Povezava
Datum izida: 4. december 2025
Cena: 49,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

VIDEO NAPOVEDNIK

Japonski RPG-ji so mi bolj redko postregli s kakšnim zapletom, ki ni klišejski, in tudi Octopath Traveler se tej tradiciji ne izneveri. Na začetku ustvarimo svojega lastnega izbranca, ki mu lahko izberemo tudi glas, a tega med dialogi ne boste slišali, saj je skozi avanturo bolj kot ne nem, in njegove glasilke slišimo samo sredi boja. Naš junak ni nek prepoznavni vitez, ampak navaden revež iz vasice Wishvale, za katero ti je že po prvih minutah jasno, da jo kmalu čaka kruta usoda. To se tudi zgodi, saj vasico napadejo in požgejo, vam ubijejo starša, in na vas pade že stokrat videna glavna naloga, kjer se natrenirate, naberete spremljevalce in vse to počnete z mislijo na maščevanje proti tistim, ki so vašo naselbino spremenili v kup pepela.

Dobro, osnovno štorijalno nit smo prežvečili v takšnih igrah že večkrat, ampak je tokrat vsaj dovolj zanimiva, da vas bo vlekla do samega konca? Niti ne. Glavni trio zlobcev namreč ni dovolj karizmatičen, da bi vas povlekel v dogajanje, in na splošno se ne boste potopili preveč v zgodbo niti na račun vaših spremljevalcev. Omenil sem že, da je vaš glavni junak nem, a tudi vaši sopotniki oziroma Travelerji, ki jih boste srečali med raziskovanjem, niso preveč zgovorni, tako da boste v mestoma že preveč razvlečenih vmesnih sekvencah spremljali govoričenje stranskih oseb, ki jih v svojo partijo ne boste mogli zvabiti. Zaradi tega imaš med zgodbo ves čas občutek, da tvoj protagonist nanjo nima kakšnega resnega vpliva, kar je v bistvu res tudi iz tega vidika, da sestava vaše ekipe pri zgodbi ne bo spremenila prav ničesar.

To je problem, saj gledamo v igralno izkušnjo, ki je lahko dolga tudi do 80 ur, in če se vmes ne povežeš s svojimi liki, potem je tudi težko pričakovati, da boš ugledal zaključek zgodbe. K sreči stvari niso tako slabe, saj vam kampanja postreže nekaj intrigantnih zapletov in političnih spletk, razvijalec DokiDoki Groove Works pa je nekaterim povsem stranskim likom vcepil dovolj unikatne osebnosti, da včasih celo preglasijo tiste bolj pomembne osebe, ki nato peljejo kampanjo naprej.

Ves čas seveda ne boste samo čvekali in spremljali vmesne sekvence, ampak bo treba poseči tudi po boju. Ta ohrani veliko lastnosti iz prejšnjih delov, tako da vas zopet čaka potezno izmenjavanje ofenzivnih in defenzivnih fizičnih napadov, čarovnij in posebnih sposobnosti vaše ekipe in tudi nasprotnikov. Tokrat imate lahko v svoji partiji osem članov, tako da je treba pri bitkah biti kar strateški, in memoriziranje vseh prednosti vaših izbrancev zna biti kar naporno. Na voljo je osem igralnih razredov, ki pa so lahko usmerjeni v različne šole veščin, tako da prav noben od Travelerjev ni isti in se igra drugače.

Vseh teh osem članov v ekipi sodeluje v boju naenkrat, tako da so, razumljivo, tudi nasprotniki dobili nove veščine in obrambe pred vašo druščino. Pri sestavi ekipe je torej treba biti previden in se vedno prilagajati na dano situacijo, ter igralne razrede med sabo prepletati, tako da si v boju čim bolj uspešen in nasprotniku v bistvu ne daš priložnosti, da sploh zadiha. Octopath Traveler se mi je zaradi tega zdel težji od prejšnjih delov, saj je teh kombinacij ogromno, in stvari dodatno še zakomplicira vaš protagonist, ki ga lahko izšolate v različnih panogah, tako da ima lahko naenkrat na voljo veščine iz več igralnih razredov.

Octopath Traveler 0 vsebuje še eno novost, ki odstopa od prejšnjih iger in je tudi v bistvu nekaj posebnega v svetu japonskih RPG-jev. Prej omenjeno požgano vasico Wishvale namreč lahko obnovite v čas stare slave. Tako boste ponovno postavili nekatere stavbe, kar vam bo prinašalo surovine in k vam privabilo nove prebivalce; te zgradbe pa bodo nosile dejansko funkcijo, ki lahko pomaga vašim odpravam. Postavite lahko denimo gostilno, kar vam bo omogočalo kuhanje različnih receptov, na vojaškem poligonu pa boste lahko dvigali statistike članom vaše posadke, ki sedijo na klopi za rezerviste.

Že prej sem omenil prepoznavno grafično preobleko teh 2D-HD-naslovov, in tudi 0 pri tem ni izjema. Vendar pri tem naslovu izstopa tudi čudovita glasba, ki je naravnost veličastna in se je preprosto ne moreš naveličati. Kako pomembna je lahko glasbena spremljava, priča dejstvo, da takoj, ko mi nekdo omeni igro Persona 5, se mi avtomatsko začne v glavi predvajati komad, ki nas spremlja med bitkami, in nato še tisti, ki ga uslišimo med raziskovanjem; glasba te igre se vam med vsemi temi urami na prijeten način zasidra v možganih.

Octopath Traveler bi označil za naslov, ki je primarno namenjen oboževalcem te serije, in ti se nad njim zagotovo ne bodo pritoževali. Ta franšiza iger je zdaj med nami že dovolj dolgo, da se ve, kaj lahko od nje pričakujete, in čeprav smo dobili nekaj sprememb znotraj igralne formule, bo sama srž igranja očitno za vedno ostala ista. Od vas je zdaj odvisno, ali jo sprejmete ali ne; dvomljivcem pa svetujem, da najprej preizkusijo demo, ki je na voljo preko Steama oziroma PlayStation trgovine.

Objava Octopath Traveler 0 – japonski RPG, ki ne odstopa od vzpostavljene igralne formule se je najprej pojavila na HOPsi.

To so dokazali z igro Avowed, ki mi je po dolgem času dostavila Obsidianov izdelek z dejansko zabavnim igranjem, a ta napredek je prišel s ceno, saj mi sam svet te igre in kompanjoni niso bili tako blizu kot v njihovih prejšnjih igrah. In očitno je to nekakšna nova smer tega studia, saj me je tudi The Outer Worlds 2 pustil z nekako istimi mešanimi občutki, zaradi katerih ne morem reči, da je igra slaba, a lahko tudi že zdaj potrdim, da se mi igra ne bo vtisnila v spomin, kar bi bilo včasih za Obsidianovo igro praktično nemogoče.

V pripravi za preigravanje drugega dela sem se odločil malce očistiti svoja nostalgična očala in sem se spravil v ponovno preigravanje prvega dela, za katerega se spomnim, da sem mu prisodil dokaj visoko oceno. Ob vnovičnem preigravanju sem prišel do spoznanja, da sem morda zadevo malce prehvalil, saj se mi je zdaj zdel svet preveč površno obdelan in tudi strelski segmenti so se mi zdeli podpovprečni.

Ampak je bilo preigravanje prvega dela dovolj zabavno, da sem obnovil znanje glede zgodbe in, čeprav poznavanje te za uživanje v drugem delu ni potrebno, boste tako dobili ogromno uvida v reference, ki jih v The Outer Worlds 2 vseskozi dobivamo.

Razvojna ekipa: Obisidan Entertainment
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 29. oktober 2025
Cena: 69,99 €

VIDEO NAPOVEDNIK

Dogajanje nas preseli v novo kolonijo Arcadio, ki jo napade korporacija Auntie’s Choice, in vi se morate zavezati k eni od frakcij in ji pomagati do prevlade. Vmes boste naleteli na cel kup različnih spremljevalcev s svojimi unikatnimi osebnostmi in takšnih ali drugačnih misij, ki jih bo moč rešiti na več možnih načinov. Na začetku boste primorani v ustvarjanje svojega lastnega heroja, ki mu lahko nataknete različne veščine, nakar morate te izboljševati preko nabiranja stopenj, in ta del je na prvi pogled dokaj podoben sistemu iz prvega dela – a Obsidian je na tem mestu naredil dve pomembni spremembi.

Kot prvo bodo zdaj vse te veščine igrale veliko bolj pomembno vlogo pri raziskovanju sveta. Osebno sem se najprej spravil v nadgrajevanje preverjenih veščin, ki mi mnogokrat prinesejo najboljše razreševanje situacij, tako da so pike šle v bolj nabrit jezik, hekanje in odklepanje ključavnic. A zdaj te stvari niso garantirane, da bodo pri vsakem dialogu prinesle uspeh, saj sem že zgodaj naletel na kar nekaj situacij, kjer bi mi zelo prav prišlo kaj znanja iz medicine ali pa inženiringa, a ker teh točk nisem imel, sem moral nekatere stvari preprosto preskočiti. Teh izbir je dovolj, da je za tiste bolj vztrajne The Outer Worlds 2 smiselno preigrati večkrat, saj boste samo tako lahko videli vse možne razplete srečanj, ob igranju tekoče kampanje pa se boste preprosto morali z nekaterimi situacijami sprijazniti, da so trenutno za vaš lik nerešljive na način, ki se ga želite, tako da včasih bo treba kakšno stvar rešiti tudi nasilno.

Druga sprememba na področju stopnjevanja je sistem napak oziroma “Flaws”. To je v bistvu najbolj zabaven del te kampanje, ki lahko dodobra popestri vaše igranje in vas spravi v situacije, ki jih v RPG-jih še niste srečali. Ta sistem minusov je bil v določeni meri prisoten že v prvem delu, a je bil tam manj dobro zamišljen, saj ste ob rednem početju enih in istih stvari dobili občasno opozorilo, da lahko v zameno za novo izkušenjsko piko svojemu liku dodate neko negativno statistiko. Tam je bilo to brezveze, saj si imel izkušenj že tako preveč in tiste pike niso prinesle veliko. Tokrat je situacija veliko bolj zanimiva in raznovrstna, saj so nagrade bolj konkretne, minusi pa bolj zabavno zamišljeni. Če denimo veliko kradete, boste sčasoma naleteli na “flaw”, ki vam da napad kleptomanije in tako boste včasih ob ogledovanju določenega predmeta tega samodejno tudi ukradli, zaradi česar lahko hitro na grbo dobite vesoljsko policijo. Potem je tu napaka, kjer dobite za orožja veliko večje saržerje, a če kdaj pustite, da se ta popolnoma izprazni, boste dobili velik začasni minus na vaše statistike. Obsidian se je na tem mestu res prepustil domišljiji in obstajajo celo minusi za vse tiste, ki redno preskakujejo dialoge, saj se lahko pojavi odštevalnik, ki vas prisili v hitro izbiranje vrstic, drugače vam igra kar sama izbere odgovor.

Tudi bojevanje je zdaj malce bolj zabavno, saj je občutek streljanja boljši, oprema pa je bolj raznolika. V roke lahko dobite cel kup vesoljske orožarne in vračajo se tista eksperimentalna orožja, preko katerih lahko koga pomanjšate in nato pomendrate s škornjem. Škoda, da razvijalec ni iz igre Avowed preselil lekcij glede boja s hladnimi orožji, saj je tole še vedno nerodno in pri boljšemu občutku zamahovanja ne pomaga niti dodana možnost tretjeosebnega pogleda – v bistvu so tam animacije samo še bolj nerodne.

Zanimivo je, da se Obsidian niti ni tako dobro odrezal pri podajanju zgodbe in spremljevalcih, ki jih srečamo na poti, in ta hiba se je pojavila že v njihovi prejšnji igri Avowed. Kompanjoni sicer niso zanič, a nihče ni tako zapomljiv, kot je denimo Parvati iz prvega dela, niti nima tako zapomljive osebne stranske misije. Z njimi tudi ne morete spočenjati romanc, a ker so ti liki že tako nekam bledi, te opcije niti nisem preveč pogrešal.

Svet igre The Outer Worlds 2 je zopet raznolik in vas bo popeljal skozi različne ekosisteme, vendar tole spet ni naslov, ki bi bil tako odprt kot denimo kakšen Fallout: New Vegas. Vsekakor so mape večje kot pa tiste v prvem delu, vendar je raziskovanje odprtih delov še vedno nekako pusto in nezapomljivo, in res ne vem, kako je New Vegasu uspelo tudi osamljeni sprehod skozi puščavo narediti tako interesanten, pa čeprav si vmes naletel samo na bandite in neko osamljeno kočo. Zgodba sicer ni slaba, vendar traja kar nekaj časa, da vas začne res vleči v svoje dogajanje, in preden se boste resnično zatopili v njo, zna miniti polovica kampanje, in do takrat boste obiskali vse štiri planete, ki jih ponuja kampanja.

Omeniti moram še lepo grafično podobo, ki je nadgradnja originala, in to se pozna predvsem pri spremljevalcih, saj imajo zdaj bolj realistične obrazne grimase, ki znajo dejansko izražati čustva. Po drugi strani pa mi je malce nenavadno, da je po originalu in igri Avowed zdaj to že tretja Obsidianova igra, ki je res zaljubljena v vizualni stil kričečih barv, zaradi katerega sem začel elemente teh iger malce mešati med sabo.

Skratka, The Outer Worlds 2 je dostojen naslov originala, za katerega v bistvu niti nisem gojil nekih velikih pričakovanj, in v njem sem se zabaval bolj, kot pa bi si mislil. Pri igranju res nisem naletel na nič takšnega, kar bi mi res priskutilo izkušnjo, a obenem sem malce žalosten, da je zdaj preteklo že res veliko vode, odkar nam je Obsidian dostavil nekaj res legendarnega. Upam, da se zdaj malce upočasnijo (to je zdaj že njihova druga večja igra v 2025!) in nam sčasoma dostavijo nekaj, kar ne bo samo zabavno, ampak tako zapomljivo, da se bomo o tej izkušnji pogovarjali čez dve desetletji, ampak res dvomim, da bomo kaj takšnega izkusili v The Outer Worlds franšizi, saj ta preprosto ne ponuja tako zanimivega in globokega sveta, da bi ga rad izkusil še v tretje.

Objava The Outer Worlds 2 – boljše od originala, a spet ni mojstrovina se je najprej pojavila na HOPsi.

A to ne pomeni, da prostora za napredek ni, saj navadnemu prenosniku manjka ena lastnost, ki jo pri navadni delovni postaji povsem enostavno rešimo z dodatkom še enega monitorja. S tem se močno poveča naša večopravilnost in, roko na srce, si dandanes svojega delovnega kotička več ne predstavljam brez vsaj dveh zaslonov.

Pri prenosnikih to ni tako enostavna ovira, ki bi jo lahko premagali. Res je sicer, da lahko tudi na laptop priklopiš še en monitor, a to ni rešitev, če ga uporabljamo kje na terenu ali pa med sedenjem na kavču. Ta zagata tako še nima rešitve, in morda si ji je najbolj do zdaj približalo podjetje Lenovo, ki je kot prvo na trg ponudilo komercialno dostopen prenosnik z upogljivim zaslonom – in ta zna res spremeniti vaš vsakdanji potek dela na terenu oziroma domačem kavču, če le imate zanj dovolj globoko denarnico.

NAPOVEDNIK

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo ThinkBook Plus Gen 6 Rollable
• Premer zaslona: 14/16,7 palcev
• Maksimalna ločljivost: 2000 x 1600/2000 x 2350
• Procesor: Intel Core Ultra 7 258V
• Pomnilnik: 32 GB LPDDR5X
• Grafični čip: Intel Arc 140V
• Disk: 1 TB PCIe Gen4 SSD
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Teža: 1,61 kg

Lenovo ThinkBook Plus Gen 6 Rollable je na prvi pogled videti kot povsem običajen srebrn prenosnik, ki te v bistvu ob prvem stiku malce preseneti s svojo težo. Tehta namreč 1,6 kilograma, kar je za prenosnik velikosti 14 palcev kar veliko. Negativna presenečenja pa se nadaljujejo, ko si ogledaš njegove stranice in začneš iskati HDMI-izhod za morebitni priklop dodatnega monitorja. Tega žal ne boš našel, saj se na levi strani nahajata samo dva vhoda USB-C tipa Thunderbolt 4 in ena luknjica za priklop 3,5-mm žičnih slušalk. Na desni najdemo samo eno diskretno skrito tipko za vklop in to je v bistvu vse, kar lahko priklapljate nanj. Prav bi prišel vsaj en vhod USB-A za priklop navadnega USB-ključka, a očitno to postaja pozabljena tehnologija – da o ekstravagancah tipa ethernetnih priklopov sploh ne govorimo in sanjamo.

K sreči se druge komponente prenosnika ThinkBook Plus Gen 6 Rollable obnesejo veliko bolje. Tipkovnica daje dober povratni občutek in, čeprav ni mehanska, je hod tipk dovolj velik, da za vsak pritisnjen znak dobiš zadovoljiv občutek. Še bolje se obnese sledilna ploščica, ki je haptična, tako da se izjemno dobro odziva na vse vaše klike in premike s subtilnimi vibracijami. Ta ploščica me je zares presenetila, saj ji navadno med uporabo ne posvečam veliko pozornosti, kakor tudi pri teh izdelkih večkrat zanemarim kamero, ki pa je tule odlična. To ni tipična 720p ali 1080p kamera, ki je na prenosnike največkrat vključena bolj zaradi tega, “da nekaj je”, ampak ponuja ločljivost 1440p, tako da boste pri sogovorcih videti odlično. Hkrati omogoča prepoznavanje obraza, tako da lahko pridno izkoriščate Microsoftovo funkcijo Windows Hello za odklepanje prenosnika.

Tista prava privlačnost je seveda sam zaslon. Ko prenosnik prvič odpremo, nas pričaka OLED-ekran ločljivosti 2000 × 1600, ki se zna osveževati pri 120 Hz. A to je samo predpriprava na resnično čarovnijo, ki se zgodi, ko na posebni tipki na tipkovnici sprožite funkcijo razširitve zaslona. Takrat iz notranjosti slišimo mehansko brenčanje, ki je mojega domačega mačka sprva pošteno prestrašilo, zaslon pa se nato dvigne in raztegne, saj se izpod tipkovnice gor zapelje dodatni, do zdaj skriti del upogljivega ekrana. Tako imate nenadoma pred sabo veliko večjo vertikalno delovno površino velikosti 16,7 palca in ločljivosti 2000 × 2350, ki se še vedno lahko osvežuje pri 120 Hz in ponuja dodatne možnosti dela.

Torej, kaj nam je zdaj početi s tem razširjenim zaslonom? Lenovo je v ThinkBook Plus Gen 6 Rollable vključil nekaj svojih programskih vtičnikov, a kot pri vseh teh stvareh boste namensko rabo najbolje izkoristili, če te funkcije ugasnete in preprosto potegnete okna na svoja mesta. Lahko imate recimo en zelo podolgovat brskalnik ali pa si na spodnji del pripnete enega in si zgoraj odprete okno znotraj Worda. Daljša vertikala je idealna za večje Excelove razpredelnice, oboževali pa jo bodo tudi programerji, ki jim zdaj ne bo treba več toliko vrteti kolesca na miški, saj bo pred njimi veliko večji del kode.

Dodatna višina je tudi idealna za videopogovore, saj vas Zoomovi in Teamsovi sogovorniki lahko zdaj jasno vidijo zaradi izboljšane kamere, hkrati pa je višina zdaj dovolj velika, da vas vidijo neposredno v obraz in vam med posedanjem na kavču ne bodo več gledali v lepoto nosnic.

Dodatno razširjen ekran ponuja presenetljivo veliko možnosti dodatnega dela in pri njem res težko najdeš kakšne minuse. Ker je to raztegljiv zaslon, ki se mora skriti pod tipkovnico, se mora seveda upogibati, in ta točka upogibanja je vidna – a to ni nič novega in je še vedno težava vseh upogljivih ekranov, ki jo lahko opazimo tudi pri telefonih. Kar je malce bolj presenetljivo, je dejstvo, da ta zaslon ni občutljiv na dotik, kar bi zagotovo pozdravili vsi tisti, ki se ukvarjajo z risanjem ali grafičnim oblikovanjem.

Strojne specifikacije niso slabe. Prenosnik temelji na Intelovi arhitekturi, tako da vas bo pozdravil procesor Intel Core Ultra 7 258V, 32 GB pomnilnika LPDDR5X ter 1 TB velik SSD-disk PCIe Gen4, za grafiko pa bo skrbel integrirani čip Intel Arc 140V. Resnega igričarstva torej tu ni pričakovati, in to je tudi razumljivo, saj je ta prenosnik več kot očitno namenjen večopravilnosti pri delu, kjer prav pride tudi 66-vatna baterija, ki ob enem polnjenju zdrži približno 12 ur neprekinjenega dela. Mimogrede, Lenovo je malce razmišljal vnaprej in se pametno odločil, da prenosnik samodejno skrči zaslon nazaj, ko dosežemo določen nivo izpraznjenosti baterije, tako da je odveč strah, da bi nam je enkrat zmanjkalo, mi pa bi ostali z razširjeno verzijo laptopa, ki ga ni mogoče poklopiti in pospraviti v torbo.

ThinkBook Plus Gen 6 Rollable mi je ponudil veliko več od pričakovanega, a v tej recenziji je treba tudi omeniti, da boste za vse te inovacije morali na široko odpreti denarnico. Koliko ta stvar stane v Sloveniji oziroma ali bo pri nas sploh na voljo za nakup, niti ne vem, najbližji približek ceni pa je nemški Computer Universe, kjer se trži po ceni 3.547 €.

Objava Testirali smo Lenovo prenosnik, ki lahko s stiskom gumba podvoji svoj zaslon se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno tej franšizi nisem posvečal preveč pozornosti, dokler nismo enkrat prišli na zanimivo idejo, da bi to igro vključili tudi v kakšen naš dogodek, ki jih prirejamo znotraj Slovenije. Poteza se je izkazala za pravilno, saj stari in mladi Slovenci prav radi zamigamo v ritmu glasbe, Just Dance pa se je izkazal za takšno uspešnico, da ga zdaj redno vključujemo med naše aktivnosti na dogodkih.

Na teh smo uporabljali starejše različice iger z letnicama 2021 ali 2022, zato sem bil malce firbčen, ali je serija v vmesnih letih naredila kakšen večji napredek. Odločil sem se sestaviti krajšo recenzijo igre Just Dance 2026 Edition, ki me je dejansko presenetila, saj ponuja kar nekaj lepih izboljšav in je letos tudi prvič izšla za konzolo Nintendo Switch 2 – kopijo igre mi je darežljivo odstopil sam Ubisoft.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: NS2, NS, PS5, PS4, XSX, XO
Ubisoft stran: Povezava
Datum izida: 14. oktober 2025
Cena: 49,99 €

NAPOVEDNIK

Serija iger Just Dance je priljubljena predvsem zaradi dveh razlogov: ples je bil in vedno bo priljubljena aktivnost, kar takoj pritegne svoj delež občinstva, saj tega v igrah ne izkusimo ravno pogosto. Drugi razlog pa je preprostost uporabe, saj Just Dance od igralca ne zahteva priučitve naprednih kontrol ali nameščanja posebnih senzorjev, kot je bilo to ob rojstvu VR-tehnologije. Gumbe na kontrolerju v bistvu uporabljaš samo za navigacijo po menijih, ki so, roko na srce, od nekdaj precej zmedeni in bi tudi leta 2026 potrebovali nekaj optimizacije glede preglednosti.

Ko se enkrat prebiješ skozi uporabniški vmesnik, so naslednji koraki dokaj preprosti: izbereš svojo priljubljeno skladbo, nato prilagodiš število igralcev in že se lahko začne plesna zabava.

Različico igre Just Dance sem izbral za Nintendo Switch 2 namerno, saj ta že od nekdaj ponuja najbolj preprost način plesa – in to zaradi Joy-Con kontrolerjev, ki jih vsebuje samo ta konzola. Just Dance 2026 je sicer na voljo tudi za konzoli PlayStation in Xbox, a tam moraš za ples v rokah držati telefon, kar je lahko nerodno, saj ti ta kaj hitro spolzi iz rok, škoda ob tem pa je lahko konkretna. Ubisoft je to oviro letos premostil na bolj eleganten način, saj lahko zdaj za zajemanje gibov uporabiš kamero na telefonu. Telefon postaviš nekoliko dlje stran in se tako v bistvu “snemate” med igranjem, zabava pa lahko teoretično postane še bolj udobna kot z držanjem Joy-Cona. Vendar ima stvar za zdaj en manjši in en večji minus. Manjši minus je, da sledenje gibom preprosto ni tako natančno kot pri uporabi kontrolerja, kar zna biti težava za tiste, ki na plesnih odrih lovite najvišje rezultate. Še večji problem pa je dejstvo, da ob takem nadzoru v igri lahko sodeluje samo en igralec, zato ni primerna za skupinsko zabavo.

In plesanje še z vsaj enim partnerjem je pri tej igri veliko bolj zabavno kot samotarska izkušnja – še posebej, če te aktivnosti ne vzameš preresno in ti je dovolj zgolj to, da malce migaš in vsaj približno poskušaš posnemati gibe plesalcev na zaslonu. Ti so tudi tokrat raznovrstni, celotno dogajanje na zaslonu pa je oblečeno v zdaj že prepoznavne Just Dance kričeče barve. Presenetila me je raznovrstnost dogajanja na odru – koreografija je včasih prav dobro zasnovana in tako se plesalci ter elementi na odru med sabo organsko mešajo. Daleč smo napredovali od časov, ko je bila edina premikajoča se stvar na odru plesalec, vse okoli njega pa je bilo bolj ali manj statično.

Odlična je tudi glasbena podlaga, ki meša lepo zbirko starih in novih komadov. Tu so denimo Lady Gaga s pesmima Abracadabra in Zombieboy, OneRepublic z Counting Stars, Sabrina Carpenter s Feather ter Dua Lipa s Houdini. Za nostalgične ritme poskrbijo Madonna (Hung Up), Smash Mouth (All Star) in Cyndi Lauper (Girls Just Want to Have Fun). Skupno vas čaka 40 plesnih ritmov, razdeljenih v različne sklope – lahko si na primer nastavite svoj seznam predvajanja za bolj energični ples, kjer si komadi sledijo eden za drugim, kar je lahko tudi lepa fitnes aktivnost. Za dodatne pesmi si lahko omogočite še naročnino Just Dance+, a osebno za to nisem videl kakšne resne potrebe. Je pa lepa gesta založnika, da ob nakupu standardne verzije igre dobiš tudi mesec naročnine za Just Dance+.

Skratka, Just Dance 2026 Edition je dostavil ravno tisto, kar sem od njega pričakoval – in me je na nekaterih mestih celo presenetil. Prostora za izboljšave je še vedno veliko: Ubisoft bi res lahko že enkrat dodal funkcijo, s katero bi se vsaka pesem prilagajala številu nastopajočih. S tem mislim, da bi – če igrata dva igralca – tudi na zaslonu videli dva plesalca, ne pa da moramo v nekaterih komadih nastopati v koži istega. Vem, da bi za to potrebovali večji proračun, a po drugi strani je ta serija med nami že celo večnost in bi takšen napredek res popeljal zadevo na naslednjo stopnjo.

Skupno gledano pa je to lep napredek v seriji, ki ima še vedno ambicijo dostaviti sveže ideje – in je dejansko vredna svoje cene na vseh platformah.

Objava Just Dance 2026 – energična evolucija plesnih ritmov se je najprej pojavila na HOPsi.

Po polovično sprejetem 2205 se pri tej igri zdi, da je Ubisoft končno našel pravo smer. A ne veseli se prehitro, saj so tu klasične Anno težave. Predvsem ekonomski kolapsi v obliki popolnih spiral smrti ti so še vedno sposobni raztrgati tvoje cesarstvo kot krvoločno britansko pleme. Anno 117: Pax Romana je igra, ki najprej prevzame s svojo toplino, barvitostjo in osupljivimi prizori rimskega vsakdana, nato pa brez milosti pokaže zobe in te spomni, da je Rimsko cesarstvo zraslo na briljantni logistiki in propadlo zaradi ekonomskih kolapsov in korupcije.

Razvojna ekipa: Ubisoft Mainz
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, Xbox Series X/S, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 13. november 2025
Cena: 59,99 €

Zvrst: Strateška simulacija

Napovednik

Rim, zgrajen z ljubeznijo… in kaosom

Osnovna formula je znana vsakomur, ki je v preteklosti že igral Anno. Začneš z osvobojenci, skromnimi prebivalci, ki jim moraš zagotoviti streho nad glavo, nekaj hrane in osnovne priboljške. Ko napredujejo po družbeni lestvici, postanejo patriciji, sčasoma pa aristokrati z nenasitnim apetitom po luksuzu. Pa naj kdo reče, da z trdim delom ne moreš postati bogataš.

Rim ni Rim, če nekdo ne zahteva sira iz oddaljenih otokov, oliv iz južnih obal ali začimb, ki jih moraš pridobiti z večcelinskimi trgovskimi verigami. Njihova rast in zahteve oblikujejo samo mesto, ki na naraven, organski in presenetljivo realističen način razporedi stanovanjske četrti. Plemičem boš gradil vile ob gledališčih in templjih, medtem, ko boš ob delavce postavljal rudnike, industrijo in delavnice. Če povzdigneš kamero visoko nad svoje mesto, se pred tabo razgrne vizualna slika, ki jo zmorejo ustvariti le najboljši simulatorji gradnje mest.

Ena od največjih prednosti igre je prav njena izjemna pozornost do detajlov. Ko približaš kamero, naletiš na sceno, kjer se prebivalci sprehajajo skozi ulice v togah, trgovci nosijo amfore, ženske nabirajo sivko, ribiči lovijo modrikaste jegulje v čudovitih vodah, otroci pa tekajo med stavbami. Svet deluje živ, domač in predvsem prepričljiv. Edina estetska pomanjkljivost so svetovalci in voditelji, katerih animacije ust in obraza pogosto delujejo, kot da jih je pobral čas ali kot da so del stare sinhronizirane limonade na RTV Slovenija. To sicer ni dovolj, da bi načelo celotno vizualno izkušnjo, je pa opazen kontrast v primerjavi z dovršenim preostankom igre.

Franšizne novosti

Nova igra je prinesla najbolj dodelan sistem trgovskih poti, ki zdaj deluje bolj pregledno, logično in predvsem odzivno. Vsaka pošiljka ima svoj življenjski cikel, ladje pa imajo individualne poti. To je največji kakovostni preskok po Anno 1404, kar igri omogoča bolj poglobljeno in manj kaotično upravljanje logističnih verig.

Naslednja zanimiva novost je sistem lokalnih vplivnih con stavb. Proizvodne zgradbe zdaj ne le tvorijo dobrine, ampak imajo vpliv na območje okoli sebe, z bonusi ali penali za bližnje prebivalce. To pomeni, da razporeditev zgradb vpliva še bolj na razvoj mesta kot doslej, in premisliti boš moral o relaciji med industrijo, stanovanjem in storitvami. Prvič je tu tudi možnost gradnje cest in kamnitih zgradb po diagonali, kar pomeni, da urbani prostor ne izgleda več kot šahovnica, temveč kot organsko živ sistem.

Prisotna je tudi izboljšana kakovost v samem igranju. Anno 117 je uvedel sistem aktivnega premora, kar omogoča zaustavitev sveta, medtem ko še vedno premikaš zgradbe ali razmišljaš o strategiji. Podobna zadeva, ki nam je že znana iz franšiz, kot je Total War.

Integrirati ali zavzeti?

Sčasoma se preseliš tudi izven toplih obal Latiuma v meglen in kamnit Albion, kjer te pričakajo drugačni prebivalci, drugačne surovine in drugačna estetika. Igra elegantno predstavi dilemo: ali boš nove podložnike popolnoma romaniziral ali pa boš ohranil njihove avtohtone keltske navade? Obe poti imata prednosti in slabosti, a najlepši trenutki nastanejo, ko začneš mešati oba sistema in odkriješ sinergije, ki vržejo sramoto na dandanašnje poskuse kulturne integracije.

Trgovina in logistika sta duša Anno 117 in tam igra pokaže največ svoje veličine. Naenkrat upravljaš mrežo otokov, ki vsak proizvaja del zahtevane verige. Olje iz enega otoka se predela na drugem, nato pa se z ladjami prevaža v regije, kjer patriciji čakajo z dvignjenimi nosovi. Igra ti omogoča popoln nadzor nad vsako pošiljko. Veš, kje se nahaja sir, kam gre olje, katera ladja nosi pšenico in kam bo zavila ladja, ki bi morala tvojim prebivalcem dostaviti vino. Pravzaprav je logistika tako dobro zasnovana, da se hitro počutiš kot rimski cesar na vrhuncu imperija.

Kampanja je kratka, a prisrčna. Predstavlja prijetno kombinacijo humorja, lahkotne drame in prikupnih likov, nekatere naloge so dovolj izvirne, da te spomnijo, zakaj je Anno postal tako prepoznaven serija. Ne premika gora, a solidno pripravi temelje za neskončni način, kjer igra zares zasije.

Čez vodovje v bojni ladji

Pomorsko bojevanje je eno največjih presenečenj igre. Ladje je užitek upravljati, manevriranje je težko, a intuitivno, razlika med jadrnimi in veslaškimi enotami pa je jasno občutna. Pirati, ki napadajo tvoje trgovske poti, hitro pokažejo, da brez močne mornarice ni stabilnega imperija. Kopenski boji so manj spektakularni, a dovolj dobri, da delujejo kot pristna RTS izkušnja, ne le kot prisilna mini-igra, ki si jo primoran pretrpeti.

Inovacija, ki močno zaznamuje izkušnjo, je modularno prilagodljiv sistem ladij. V primerih bojevanja na morju lahko igraš z ladjami, ki imajo različne sestave. Jadrnice, veslaški pogon, dodatni topovi ali opora. Ti elementi vplivajo na hitrost, manevriranje in bojno taktiko. Gre za izrazito izboljšavo pomorskega dela serije, ki ga mnogi igralci dolgo čakali.

Diplomacija ostaja preprosta, z eno izjemno pomembno posebnostjo. To je odnos s cesarjem. S tem človekom ni pogajanj. On narekuje, ti izvršiš. Če mu ugajaš, postaneš konzul. Če mu nasprotuješ in pri tem uspeš, te lahko imenujejo prokonzula. Ali pa si vsaj domišljaš, da bi te lahko. Tako ali drugače ima cesar v rokah škarje in platno, ti pa poskušaš hoditi po tanki črti med poslušnostjo in ambicijo.

Kljub vsemu šarmu pa igra še vedno skriva klasično Anno prekletstvo. Če se ti en del proizvodne verige sesuje, lahko to v nekaj minutah povzroči množično paniko, izgubo delavcev, stradanje, bankrot in popoln razpad težko zgrajenega imperija. Ravnovesje med prebivalci, hrano, delavci in davčnimi prihodki je občutljivo kot rimski politični mirovni sporazum. Dovolj je ena napačna odločitev, en neroden klik ali en zgrešen bonus in lahko začneš znova. Reševalna bilka ostaja trgovina. Dokler imaš denar, lahko skoraj vsako težavo začasno zakrpaš s kupovanjem manjkajočih dobrin.

Razsodba

(+) Izjemno podroben in vizualno čudovit šarmanten svet
(+) Logistika in trgovina sta vrhunsko zasnovani
(+) Pomorsko bojevanje je najboljše v seriji do zdaj
(+) Globok in strateško zasnovan sistem dobrin
(+/-) Kopenski boji so funkcionalni
(+/-) Kratka kampanja, ki služi bolj kot uvodnik
(-) Ekonomska katastrofa lahko v trenutku uniči ure igranja
(-) Povprečne animacije likov v pogovorih

Objava Anno 117 : Pax Romana | Rimski imperij še nikoli ni bil tako lep… in tako krhek se je najprej pojavila na HOPsi.

Te so bile uspešne in so bile tudi meni všeč, a vsake toliko se zalotim, da vseeno malce pogrešam originalne izkušnje iz časov originalov. To mnenje si z mano deli tudi razvijalec Dual Effect, ki je leta 2021 spočel malce manj znani, a vseeno dobro ocenjeni naslov Tormented Souls, zdaj pa se vračajo z nadaljevanjem, ki original izboljša v vsakem pogledu in je hkrati lep poklon starošolskim grozljivkam.

Razvojna ekipa: Dual Effect
Založnik: PQube
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 23. oktober 2025
Cena: 29,99 €

NAPOVEDNIK

Tormented Souls 2 nas zopet postavi v vlogo junakinje s povezanim očesom, Caroline Walker, ki se odpravi v Južno Ameriko, saj se tam nahaja samostan, ki bi znal pomagati njeni sestri Anni – očitno so jo obsedele zle sile in navaden zdravnik ji ne bo več zmožen pomagati. A ko Caroline prispe do skrivnostnega samostana, hitro ugotovi, da tudi tu rešitve ne bo pričakala – še več, njena sestra izgine neznanokam, in tako se hitro usmerimo proti prvemu objektivu, ki se tiče reševanja naše sestre.

V bistvu mi je bil zaplet všeč, saj imam vedno rad pred sabo nek vsesplošni cilj, okoli katerega se nato prepleta zgodba. Prav tako sem bil na začetku zaskrbljen, da bom moral skozi kampanjo ves čas paziti na nekega NPC-ja, kar bi mi znalo hitro pokvariti izkušnjo – tega denimo nisem preveč maral niti v Resident Evil 4, ko si moral paziti na predsednikovo hčerko Ashley. Namesto tega naša pogumna Caroline zakoraka v temo povsem brez orožij, kar je lahko usodna napaka, saj predolgo bivanje v temi pomeni smrt. Tako vam ob raziskovanju samostana Villa Hess svetujem hitro uporabo vžigalnika, ki vsaj malce prežene sence stran in omogoči lažjo navigacijo.

Tormented Souls 2 že na začetku pokaže, da res sodi v žanr preživetvene groze. Kamere so statične, tako da boste med raziskovanjem sob vedno imeli občutek, da izza vogala preži nekaj nevarnega in lačnega. Vi pa ste v uvodu presneto ranljivi, saj so surovine zelo redke, in tole ni takšna zadeva kot Dead Space, kjer bi lahko z vsakim tolovajem poračunali preko močnega orožja. Caroline je celo tako nerodna, da lahko v roki naenkrat drži samo en predmet, zato se boste ves čas morali odločati med držanjem orožja ali Zippota. To ni lahka odločitev, saj boste tako vedno prikrajšani bodisi za boljšo pripravljenost bodisi za lažjo navigacijo po samostanu. Dobra formula je, da se najprej spravite skozi vse sobe na mapi in počasi odstranite vse nevarnosti ter se šele nato lotite bolj pozornega raziskovanja.

Pri tem preiskovanju samostana bo treba biti močno pozoren, saj se vrača še ena igralna prvina originala, in sicer uganke. Te so bile v originalu iz strani igralcev bodisi hvaljene bodisi zaničevane. V vsakem primeru so bile težje od tistih, ki smo jih srečali v igrah tipa Resident Evil, in to izročilo se je preselilo tudi v nadaljevanje, kar pomeni kar nekaj naprezanja možganskih mišic. Sam sem se skozi kampanjo spravil brez pomagalnikov, a sem bil včasih malce zamorjen, saj je igra res zahtevala pozorno prečesavanje okolice. Včasih lahko zaradi tega preprosto zgrešiš kak ključen predmet ali namig, ki pa je nujen za napredovanje zgodbe in odklep dodatnih predelov mape.

Villa Hess je sicer odlična lokacija, ki vam bo hitro priklicala spomine na raziskovanje Spencerjevega dvorca iz Resident Evil 1. Ta gotska arhitektura je kot nalašč za kreiranje vrhunske atmosfere, ki je bila odlična že v prvem Tormented Soulsu. Razvijalec se je na tem področju izkazal tudi v nadaljevanju. Z napredovanjem zgodbe postaja Villa Hess, ki je sprva še videti nekako normalno, čedalje bolj podobna potopu v globoko nočno moro, iz katere ni pobega, k temu vtisu pa pripomorejo tudi bizarni liki, ki jih srečamo tekom kampanje.

Grafično je Tormented Souls 2 sicer videti povsem v redu, a vidi se, da za igro stoji manjša razvojna ekipa, ki preprosto nima takšnega proračuna, kot ga ima kakšen večji založnik, tipa Capcom. Posebej se to vidi pri vmesnih sekvencah, lesenih animacijah in glasovnem podajanju, ki pač ne segajo v stratosfero naslovov z milijonskimi proračuni. Vendar stvari spet niso tako slabe, da bi vas to odvrnilo od igranja, in kot rečeno, glavna privlačnost te igre je odlična atmosfera, ki ji manjši proračun ne more do živega.

Tormented Souls 2 se na koncu izkaže za odličnega naslednika originala, ki je še danes močno podcenjen – bržda zaradi naslova, ki se bere kot neka poceni mobilna igra. Če se že spravljate v to franšizo, vam najprej priporočam preigravanje izvirnika, saj se njegova zgodba lepo preseli v nadaljevanje, kar vas bo navdušilo tudi z ugodno ceno 29,99 €.

Objava Tormented Souls 2 – lep poklon starošolskim grozljivkam se je najprej pojavila na HOPsi.

Lessaria je neodvisen naslov, ki zapolniti skuša velike čevlje. Prihajajoč izpod rok Polden Publishing, gre za delo ruskega razvojnega studia Rockbee Team. Kot zanimivost se ob igrah ukvarjajo tudi s projekti iz področja obogatene resničnosti, edini njihov naslov na področju PC iger pa je Lost Scavenger. Do sedaj. Preden nadaljujem, bi rad le izdal “opozorilo”, da Lessaria več kot očitno vsebuje določeno mero AI generirane vsebine. Najbolj očitne opazke letijo na vsebino, objavljeno na YouTube kanalu, pa tudi določene slike likov sredi dialogov so mi izgledale rahlo vprašljive.

Razvojna ekipa: Rockbee Team
Založnik: Polden Publishing
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 20. oktober 2025
Cena: 24,99 €

Zvrst: Realno časovna strategija

Napovednik

Svet, kjer se prepletata magija in politika

Zgodba nas popelje v razdeljeni svet Lessarie. Nekoč mogočno kraljestvo, danes pa razklano med plemiči, magi, pustolovci in pošastmi iz davnih časov. Igralec prevzame vlogo vladarja, ki mora ponovno združiti deželo, a pot do slave ni tlakovana z neposrednimi ukazi. Namesto tega boš moral upravljati, graditi, prepričevati, nadgrajevati in nagrajevati.

Vsaka odločitev, ki jo sprejmeš, vpliva na potek dogodkov. Lessaria se ne zanaša na linearno pripoved, temveč uporablja kontekstualni sistem dogodkov. Svet se odziva na tvojo izbiro. Lovci bodo uživali v raziskovanju, vitezi bodo rade volje branili svoj dom, lopovi pa bodo ropali vse okoli sebe, ne glede na pripadnost. Rezultat je svet, ki deluje, kot bi imel lastno voljo. In to je eden največjih dosežkov igre.

Da bi razumel, zakaj Lessaria deluje tako sveže, se velja ozreti skoraj četrt stoletja nazaj, v leto 2000, ko je studio Cyberlore izdal igro Majesty. Na prvi pogled je šlo za klasično strategijo. Gradil si hiše, najemal junake, nabiral zlato in branil mesto. A ena stvar je vse spremenila. Kot igralec nisi imel neposrednega nadzora nad svojimi enotami.

V Majesty so bili bojevniki, magi, tatovi samostojni posamezniki z lastnimi cilji, strahovi in muhami. Si jih hotel poslati v boj z podgano? Par evrov, prosim. V boj z zmajem? Bolje zate, da je nagrada bolj mastna od povprečnega Američana. Igralec je prevzel vlogo Fiverr storitvenega centra, ki s kovanci in pogodbami prepričuje podanike, naj delajo zanj.

Te ideje Lessaria ni zgolj prevzela, temveč jo je globje razvila.

Strategija posrednega vpliva

Tako kot Majesty, Lessaria zavrača neposredno upravljanje z enotami. Tvoji junaki so samosvoje osebnosti, ki potrebujejo razloge, da tvegajo svoje življenje. Vsak ima svoje strahove in značilnosti. Nekateri hrepenijo po bogastvu, drugi po slavi, tretji po znanju ali ljubezni. Vsak ima tudi sistem opreme, ki jo sam nadgrajuje na podlagi denarja, pridobljenega med opravljanjem nalog in raziskovanjem.

Ta sistem ustvari kaotično, a realistično dinamiko. Včasih tvoj najboljši vitez sredi obleganja goblinskega naselja pošlje vse k vragu in se napoti v krčmo po pivo. Drugič mag ignorira nevarno nalogo, ker nisi ponudil dovolj novcev za pridobitev njegove pozornosti. To zna biti frustrirajoče, a ravno ta nepredvidljivost daje Lessarii tisto pravo dušo simulacije kraljestva. Vsaka odločitev, tudi napačna, postane zgodba.

Kjer večina sodobnih strategij stavi na natančen nadzor in optimizacijo, Lessaria deluje skoraj kot socialni eksperiment. Igralec je v vlogi vladarja, ki vodi ljudi, ne vojakov. Mora razmišljati kot monarh, ne kot general. Ekonomija, diplomacija in morala so medsebojno povezane. Igra ponuja kampanjo ter peskovniški način za sproščeno gradnjo, kjer skušaš preživeti čim dlje.

Retro čar s sodobnim pridihom

V vizualnem smislu Lessaria spretno lovi ravnotežje med nostalgijo in sodobnostjo. Podrobna risankasta grafika, prepredena z modernimi svetlobnimi učinki in dinamičnimi sencami, ustvari čaroben svet, ki spominja na pozne igre iz devetdesetih, a hkrati deluje povsem aktualno.

Heroji imajo svoje edinstvene animacije, način gibanja in borbeno držo, vse skupaj pa je odeto v žive barve in tipične fantazijske prijeme. Tudi zvočna podoba zasluži pohvalo. Orkestralna glasba se prilagaja razmeram, zvočni učinki – udarci, čarobni uroke, šumenje vetra v gozdovih – pa ustvarjajo občutek živega sveta.

Rockbee Team je poskrbel tudi za sodobne izboljšave: preprost uporabniški vmesnik, hitro premikanje kamere, nevsiljiva obvestila ter pametno zasnovana kampanja, ki te počasi uvede v napredne sisteme.

Slabosti in omejitve

Seveda pa vse skupaj ni brez napak. Umetna inteligenca junakov zna biti občasno nepredvidljiva do točke absurda. Heroji se zataknejo, napačno ocenijo nevarnost, brezglavo zatavajo v nevarnost ali preprosto ignorirajo tvoje ponudbe. Prav tako bi lahko bila uravnoteženost med različnimi razredi bolj dodelana, saj so nekateri očitno učinkovitejši od drugih – tatovi recimo so skoraj nekoristni.

Prav tako v kampanji naletiš na problem, kjer je začetek igre vedno znova monoton razvoj mesta in čakanje na prihodek za postavitev nove zgradbe ali razvoj nove tehnologije. Tu bi izpostavil še, da bi kljub bogati sredici nekateri sistemi potrebovali večjo mero globine. Ekonomični vidik mesta se recimo zaključi pri pridobivanju denarja, menim pa, da bi dodatne dobrine lahko privedle do več raznovrstnosti.

Kljub temu te pomanjkljivosti ne zameglijo glavne prednosti igre. Izjemno izvirnega koncepta, ki deluje presenetljivo sodobno.

Razsodba

(+) Edinstvena mehanika posrednega nadzora
(+) Bogat fantazijski svet, poln značaja in humorja
(+) Odlična zvočna podlaga in šarmantna retro grafika
(+/-) Nepričakovano vedenje junakov bo včasih nasmejalo, večino časa pa frustriralo
(-) Tempo igre je počasen, kar ne bo po okusu vsakogar
(-) Nekateri vmesni sistemi (ekonomija, diplomacija) bi potrebovali več globine

Objava Lessaria – Po šestnajstih letih se strateški maček vrača se je najprej pojavila na HOPsi.

Z veseljem lahko izjavim, da pri Final Fantasy Tactics: The Ivalice Chronicles ne gre za še eno nostalgično prenovo za malo hitrega zaslužka, ki jo založniki dandanes radi vržejo na trg in nato pozabijo nanjo čez teden dni. Namesto tega je prava revitalizacija, narejena z ljubeznijo do izvirnika. Ohranja staro dušo, a prinaša sodobno udobje, ki prepreči, da bi igralec *prehitro* izgubil živce, še vedno pa bo novodobnim golobradim taktikom pognala kakšno novo kocino.

Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PS4, PS5, XO, XSX, NS, NS2
Steam: Povezava
Datum izida: 30. september 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Taktično igranje vlog

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Napovednik

Zgodba, kjer se še George R. R. Martin počuti domače

V središču zgodbe stoji Ramza Beoulve, plemič, ki se ob koncu petdesetletne vojne znajde v svetu, kjer mir obstaja samo v metaforah. Kraljestvo Ivalice je zlomljeno, revščina cveti, plemstvo pa še vedno igra svoje igre prestolov.

Ramza je tipičen nesrečen junak. Zapleten v politične spletke, izdajstva in moralne dileme. Njegov nekdanji prijatelj Delita se je spremenil v popolnega manipulativnega genija, ki bi ga še Cersei Lannister objela z nasmehom in mu ponudila čašo (zastrupljenega) vina.

Zgodba je kompleksna in moralno siva. Ni dobrih in zlobnih. So samo ljudje, ki delajo, kar mislijo, da je prav, in tisti, ki jih to razmišljanje dobesedno ubije. Dodana glasovna igra poskrbi, da vse te politične mahinacije res zadihajo. Vsak dialog ima težo, vsaka izdaja je kot nož, ki se ti zarije v rebra.

Prenovljena verzija prinaša nekaj sodobnih udobnosti. Jasnejši taktični pogled, možnost pospeševanja bojev in samodejno igranje za tiste trenutke, ko želiš le klati zlobneže med poslušanjem podcasta. Škoda le, da moraš tipko za pospešek držati. Igra, ki te kaznuje za učinkovitost.

Taktična briljantnost, ki še vedno ponižuje sodobne igre

Srce igre ostaja legendarni fleksibilen sistem klas. Začneš kot skromni oproda, potem pa postopoma odklepaš nove razrede. Od dokaj tipičnih vitezov, črnih magov, lokostrelcev, menihov, pa do bolj eksotičnih, kot so nindže ali samuraj.

Vsaka enota ima svojo vlogo, vsak položaj na bojišču šteje. Če stojiš na hribu, udariš močneje. Če napadeš od zadaj, se nasprotnik še pred padcem verjetno vpraša, zakaj ni kaj ukrenil glede tega. Bitke potekajo na izometričnih poljih, kjer vsak premik igra vlogo in vsaka napačna odločitev boli. Dobesedno.

Težavnost je nepredvidljiva. En trenutek premaguješ nasprotnike brez prask, naslednji trenutek pa te neka nadležna čarovnica s tremi pikami zdravja razsuje kot levičarski ekstremist nekoga, ki je pred desetimi leti objavil rahlo rasistično objavo na Twitterju. Pardon. Na X.

Najbolj sporna mehanika? Uničenje opreme. Ja, tvoje orožje in oklep se lahko v boju preprosto zlomita. In potem? Lepo nazaj v trgovino, kjer cene niso nič manj boleče kot poraz sam. Doda napetost, res je. A hkrati zveni, kot da igralec mora trpeti, ker si je upal boriti.

Sistem brez vrnitve na prejšnji shranjen položaj še dodatno poskrbi, da se ti roke tresejo med igranjem. Če ti junak pade v boju, imaš tri poteze časa, da ga oživiš. Če ne, adijo za vedno. In če pade glavni junak? Konec igre. Hvala za 40€, poskusi znova kasneje.

Klasika z modernim lakom

The Ivalice Chronicles vključuje dve verziji igre. Prva je izvirna iz leta 1997, druga pa posodobljena izdaja z izboljšano grafiko, glasovno igro in prenovljenim uporabniškim vmesnikom. Žal pa shranjevanje med različicama ni možno.

Prenovljena grafika ohranja šarm pikslov, a jih nežno zgladi, da jih sodobni zasloni ne raztrgajo. Rezultat je vizualno prijetna mešanica nostalgije in jasnosti.

Edina prava razočaranost? Manjka vsebina iz PSP verzije War of the Lions. Dodatni liki, vmesne animacije in nekaj zgodbenih vložkov, ki so v prejšnji izdaji veljali za “definitivne”. Kljub temu The Ivalice Chronicles uporabi izboljšan prevod iz PSP verzije, kar vsaj delno omili izgubo.

Razsodba

(+) Izjemna politična pripoved in moralna kompleksnost
(+) Taktični sistem, ki še danes postavlja standarde
(+) Glasovna igra doda težo
(+/-) Težavnost zna biti sadistična
(+/-) Uničenje opreme je zanimivo na papirju, a v praksi nadležjo
(-) Manjka dodatna vsebina iz PSP izdaje War of the Lions

Objava Final Fantasy Tactics: The Ivalice Chronicles – politika, izdaja in veliko tekanja po kvadratkih se je najprej pojavila na HOPsi.

Tematika igre je aktualna ne glede na zgodovinsko obdobje. Tema je zadostno obtežena, da jo večina iger raje ignorira. Hell Is Us pa se jo loti frontalno resno. Zavito v fiktivno državo Hadea, ki je desetletja živela v izolaciji, do izbruha vojaškega konflikta dveh kulturnih skupin. Le ta je vodil do zlorab človekovih pravic in nepopisnega pokola civilnega prebivalstva. Že samo to zveni kot nekaj, kar bi Netflix takoj posnel v serijo z desetimi sezonami, čeprav bi jo verjetno preklicali po drugi. A zadevo dodatno začini še vražje pekoča začimba. Demoni.

Razvojna ekipa: Rogue Factor
Založnik: Nacon
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska avantura/igranje vlog

NAPOVEDNIK

Izgubljen v vojnem svetu

Tvoj alter ego je Remi, ki se vrača v Hadeo po tem, ko so ga kot otroka odtihotapili ven. Po osebnosti je možakar dokaj tih. In iskreno je to zelo osvežujoče. Po protagonistih, ki niso znali zapreti ust za eno samo minuto (gledam vaju, Aloy in Kratos), je Remi kot pisarna dan po novoletni žurki. Tišina, da bi še miš čul srati, samo včasih kdo koga zabode.

Mehanike, s katerimi se je igra hvalila že dolgo pred izidom, so odsotnost zemljevida, vizualnih označevalcev nalog in kakršnega koli vizualnega indikatorja, kam se podati. Na voljo imaš samo kompas in zelo obširne zapiske. In ti so res odlični. Vsako dejstvo, ki ga ujameš med igranjem, pristane v ločenem odseku za vsako zanimivost, osebo in predmet, ki bi ga morebiti lahko potreboval med raziskovanjem te vojne pokrajine.

To ustvari brutalno realistično izkušnjo, ki vodi do občutka izgubljenosti, če ne spremljaš dogajanja in ne ustvarjaš miselnih povezav. Informacij je polno, a pogosto so skrite v dialogu ali v samem pripovedovanju okolja. Vojna je kaos, in Hell Is Us to ujame bolje kot marsikateri dokumentarec.

Elden Ring na shujševalni kuri

Sistem boja vleče mnogo podobnosti z izbranci razvijalca From Software, a je bolj dopustljiv do napak. Upravljanje energije, odbijanje udarcev v zadnjem trenutku, izmikanje, obnavljanje zdravja na podlagi povzročanja škode in dronski kompanjon. Vse to in še več se je znašlo v Hell is Us. Limbične entitete (bele spake, ki bi jih oblikoval nekdo na LSD s fetišem na belo barvo) je možno premagati zgolj s posebnim čarobnim srednjeveškim orožjem.

Osebno mi je v roke najbolj sedla halberda, ki se je med celotno izbiro orožja počutila najbolj odzivna in je imela najbolj zadovoljujoče kombinacije napadov. Vsako orožje je možno tudi nadgrajevati in specializirati v določeno negativno čustvo, kar je zanimiva ideja, a morda ne najbolje realizirana.

Ampak tukaj pride do več problemov. Prvi je razviden že takoj ob pričetku boja. Imaš hitri in močni napad, par dodatnih sposobnosti, a tu se žal tudi konča. Še večja težava pa je zgolj pet vrst sovražnikov. Pet. Po tretji večji coni jih poznaš vse, in potem si videl bolj kot ne vse raznolikost, kar jo je. Tudi sistem z limbičnimi sferami in orožji deluje sprva zelo fleksibilen, a ker ti igra sama dostavi skoraj vse kombinacije, odločitve izgubijo težo. Na koncu se vprašaš, zakaj si sploh razmišljal, če ti je pa igra vse postregla na pladnju?

Piko na i dodajo brutalni “finisher” vložki, kjer Remi razkosava sovražnike na načine, ki bi jih cenil Tarantino. Problem? Tonalno stvar popolnoma zgreši tarčo. Na eni strani zgodba govori o genocidu in vojnih travmah ter v ospredje postavlja grozote vojaških sporov, po drugi strani pa je bojevanje skorajda komično. Dvojna osebnost igre v vsej svoji slavi.

Estetska lepota pekla

Če te bo kaj obdržalo v Hell Is Us, je to vizualna zasnova. Svet Hadee je raznovrsten in poln zgodb, ki jih lahko razbereš preko same pokrajine. Jezero Cynon izgleda kot edino varno zatočišče v državi. Muzej Auriga je tako nenavaden, da se zdi, kot da si padel v Control ali pa kakšno bizarno umetniško razstavo, kjer bi ti kustos rekel, da je kup smeti najmodernejša umetniška storitev. “Enostavno ne premoreš dovolj prefinjenosti, da bi razumel.”

Okupirana mesta in množična grobišča povedo več od marsikaterega dialoga. Včasih imaš občutek, da se igra bori sama s sabo. Po eni strani hoče pripovedovati o manipulaciji navadnih ljudi in genocidu ter se ne boji prikazati vseh grozot vojne, po drugi pa se ustavi pri klišejih. Seveda je vključena starodavna prerokba in odrešenik, ki bo svet odrešil vseh grozot. Ampak svet sam je tisti, ki prevzame vlogo glavnega pripovedovalca. In to delo odlično opravi.

Kontrole so solidne, boj je tekoč, mehanike delujejo. Ampak ko pride do raziskovanja, igra pade na nos. Ne moreš skakati, ne moreš plavati, ne moreš plezati. Elden Ring je jasno pokazal, da odprt svet brez svobode gibanja deluje kot zapor. Hell Is Us pa pravi, da bodi tiho in uživaj v okolici.

Popoln svet za ljubitelje kardia

Sprva to ustvari občutek omejenosti, ki se ujema s temami igre. Ampak po nekaj urah ugotoviš, da so območja tako obsežna, da večino časa zgolj tekaš od ene do druge lokacije. Sploh, ko eden izmed NPC-jev potrebuje film za fotoaparat, le ta pa se nahaja v skritem kotičku popolnoma drugega področja. To uniči atmosfero. Če je Death Stranding kaj dokazal, je to to, da ljudje sovražijo suhoparno tekanje od ene do druge lokacije. se v vojni ne moreš izgubiti in razmišljaš, komu moraš kaj odnesti, potem to ni vojna. to je vodena ekskurzija.

Najboljši trenutki so, ko te igra pusti, da razmišljaš. Uganke so pametno zasnovane. Najdeš star trezor v knjižnici, geslo pa dobiš na drugem koncu države, kjer raziskuješ osebno zgodbo begunske družine. Takšne naloge ustvarijo občutek, da res sestavljaš koščke zgodovine.

A potem igra včasih paničari in ti začne dajati preveč očitne namige, kot da bi razvijalci mislili, da bodo uboge duše prenehale z igranjem, če jim ne postrežejo odgovora na pladnju. Ironično s tem uničijo lastno imerzijo, ki so jo tako lepo zgradili.

Tudi ponovni obisk igre po zaključku zgodbe je skorajda nesmiseln. Ko enkrat razkriješ vse skrivnosti in vidiš vse lokacije, nimaš razloga za ponovni obisk. Pekel je enkrat zanimiv, drugič pa samo še tipično mediteransko poletje. Prevroče za zadrževanje na odprtih področjih.

Razsodba

(+) Vizualna zasnova in estetska kakovost
(+) Narativna globina in resna tematika
(+) Uganke in stranske naloge
(+/-) Tekoč boj, ki pa ni najbolj raznolik
(+/-) Obsežen svet s pretirano količino pustega tekanja sem in tam
(-) Po zaključku zgodbe ni razloga za ponovni obisk
(-) Tonalne neujemanje

Objava Hell is Us – Vojna ni dovolj grozna, dodajmo demone se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno se nad zgodbo in komedijo tretjega dela nisem tako zmrdoval kot nekateri drugi igralci, a morda mi manjka elitna sposobnost zaznavanja mej finosti straniščnega humorja, ki je v teh igrah prisoten že od prvega dela. Mi je pa bilo jasno, da je Gearbox na vse načine želel ujeti to preteklo magijo in se je že v zgodnjih najavah zaprisegel, da bo četrti del združil vse najboljše prvine preteklih delov – in zdaj lahko zapišem, da jim je to dejansko tudi uspelo. Borderlands 4 je namreč presneto zabaven naslov, ki sicer ni popoln, a je izpilil igralno formulo do najvišje ravni doslej, komedija pa je zdaj malce bolj umirjena, tako da blebetanje NPC-jev ne bo odvrnilo od splošnega uživanja ob radostni destrukciji živih in robotskih nasprotnikov.

VIDEO NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Gearbox Software
Založnik: 2K
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Steam, PlayStation trgovina
Datum izida: 11. september 2025
Cena: 69,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Borderlands 4 me je glede same zgodbe na začetku presenetil, saj sem pričakoval, da me bodo skoraj takoj preplavili že znani NPC-ji iz prejšnjih naslovov, a temu ni tako. Pri pobegu iz zapora nas spremlja povsem nov lik in čeprav nato hitro srečamo Claptrapa, ta ni tako nadležen kot v prejšnjih delih in v nastavitvah celo obstaja možnost njegovega utišanja. Hitro se nam nato odpre širok svet, ki ponuja prosto raziskovanje, in ob tem boste hitro spoznali še eno večjo spremembo v primerjavi s prejšnjimi poglavji: stopnje se zdaj zares odvijajo v odprtem svetu, namesto da bi bile razdeljene na manjše cone, kar s sabo prinaša svoje pluse in tudi minuse.

Odprte mape pomenijo, da smo se končno rešili nadležnega nalaganja stopenj, a hkrati smo ob tem prišli do slabosti, ki naredi vse te mape nekako manj unikatne. Sicer jim podrobnosti ne manjka in tudi opravil je po svetu dovolj, a čuti se, da je okolica vseeno nekoliko bolj prazna in neživljenjska, zato nam bo še kako prav prišlo vozilo, ki ga zdaj lahko prikličemo ob stran kadarkoli in ne samo z okoli postavljenih postaj.

Premikanje po svetu je zdaj postalo tudi bolj vertikalno. Dandanes mora vsaka moderna igra očitno vsebovati neko mehaniko, kjer okoli izstreljujemo zapestni kavelj in se prek njega in vrvi preselimo na drugače težko dostopne predele. Ta kavelj je bil posebej izpostavljen že v prvem napovedniku za Borderlands 4, a žal ni tako izpopolnjen, kot sem pričakoval. Z njim se lahko zavihtimo na posebne previse samo ob vnaprej začrtanih točkah, v boju pa ga sploh ni možno izkoriščati, kar je eno veliko razočaranje. K sreči imamo vsaj tu dvojni skok in novost jadranja po zraku, kar mobilnost preseli na novo raven, in skakanje iz visokih pečin bo kmalu postalo vaša stalna praksa, ki vas zna tudi hitro preseliti na naslednjo točko vašega cilja.

Kot rečeno, odprti svet ponuja veliko priložnosti za raziskovanje – bodisi s sledenjem glavni zgodbi bodisi z opravljanjem stranskih misij. Poanta vsake regije je, da porazimo nekega glavnega šefa, in ti spopadi so enako adrenalinski kot prej, stranske naloge pa so tokrat bolj razgibane kot v prejšnjem delu. Vse to bomo počeli seveda za nabiranje čim bolj dragocene opreme, saj se tudi Borderlands 4 vrti okoli nabiranja raznoraznih pušk, strojnic, pištol in ostrostrelk, ta orožja pa so zdaj v statistikah veliko bolj razgibana kot prej. Ne šteje več samo, koliko škode določeno sejalo smrti iz sebe izdavi, ampak tudi kakšne posebne učinke prinaša, zato bo med vašim igranjem pomembno preštudirati opise tistih bolj dragocenih kosov opreme. Oranžno obarvana oziroma legendarna orožja zdaj iz nasprotnikov ne padajo več tako pogosto kot prej, kar je odločitev, ki jo lahko samo navdušeno pozdravim, že na začetku kampanje pa se lahko odločite za težavnost, kar bo prilagodilo raven pridobivanja dragocene opreme.

Sama akcija je bila najbolj izpiljena v tretjem delu, tule pa je samo še dodatno nadgrajena. Gearbox je skozi leta res dodobra izpilil strelske mehanike in ne samo, da dajejo orožja dober povratni občutek, ampak so tudi sovražniki dovolj raznovrstni, da se jim boste morali vedno prilagajati – to še posebej velja za najtežjo stopnjo, pri kateri je vedno dobro s sabo nositi orožja z različnimi elementarnimi napadi, saj je vsak tip nasprotnika ranljiv na določeno vrsto streliva. K temu je treba dodati še posebne napade, ki jih nosi vsak nastopajoči Vault Hunter – na začetku lahko izberete enega od štirih različnih igralnih razredov, ti pa se med sabo dovolj razlikujejo, da se splača kampanjo opraviti z vsakim izmed njih; vsak od njih med nalogami poseduje svoje glasovne dialoge.

Grafično je Borderlands 4 videti kot zadovoljiv naslov in tudi četrti del nosi svojo zdaj že pošteno prepoznavno oblikovalsko paleto, ki ponuja ostre teksture, dobre animacije in veliko mejo izrisovanja odprtega sveta. Slišim sicer, da ima PC-verzija kar nekaj težav z optimizacijo, a sam sem igral na konzoli PlayStation 5 in tam me niso morili kakšni resni padci sličic na sekundo, večjih hroščev pa tudi nisem zabeležil.

Splošno gledano bi Borderlands 4 postavil na drugo mesto po uživanju znotraj te franšize – zaostane edino za drugim delom, a tega zna kasneje celo preseči, če bo Gearbox naknadno izdal tako kvalitetne DLC-je kot v preteklosti. Zgodba in humor sta veliko boljša od prejšnjega dela, občutek streljanja je božanski in orožja so zdaj zaradi svoje redkosti bolj unikatna. Malce zamori samo odprti svet, ki vsebuje manj zapomljivih lokacij, in zapestni kavelj skriva še veliko neizkoriščenega potenciala. Vendar je tole kljub tem manjšim minusom fantastična izkušnja, ki tudi pokaže, da ima celotna franšiza pred sabo še zelo svetlo prihodnost.

Objava Borderlands 4 – bolj umirjeno nadaljevanje nas vrne h koreninam franšize se je najprej pojavila na HOPsi.

Na enak način nam je zdaj razvijalec Sucker Punch dostavil nadaljevanje igre Ghost of Tsushima iz leta 2020, ki mu je nadel ime Ghost of Yōtei. Namesto moškega protagonista zdaj nastopamo v vlogi bojevnice Atsu, raziskujemo pa zopet deželo starodavne Japonske, ki je sicer spet čudovita, a dejansko se mi je med igranjem kampanje zaradi ponovnega obiska iste dežele zdelo, da sem to že vse videl in da je Yōtei v bistvu samo nekakšna ogromna razširitev. Pred sabo imamo tako še vedno dobro, mestoma odlično kampanjo, ki pa se zdi na trenutke vse preveč podobna prvemu delu, zaradi česar sem si zaželel, da bi Sucker Punch morda lahko šel po korakih serije Assassin’s Creed in nas tokrat odpeljal v povsem ločeno obdobje in civilizacijo – po mojem bi že to močno vplivalo na izbris občutka “že videnega”.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Sucker Punch Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Datum izida: 2. oktober 2025
Cena: 79,99 €

Da nas bo čakala podobna izkušnja kot v prvem delu, nam je jasno že na začetku. Po kratkem uvodu se nam odpre velik zeleni svet, kjer veter ne počiva, tako da se vsa flora ves čas upogiba v vetru, to pa nam tudi pomaga pri navigaciji sveta, saj tako kot prej mini zemljevida nimamo. Orientiramo se po pišu vetra, ki nas pelje naprej do našega objektiva – dolge poti maščevanja. Ker se ta igra odvija na Japonskem, je očitno tudi tokrat treba narediti klišejski začetni zaplet: zlobna tolpa, imenovana Yōtei Six, naši junakinji v njeni zgodnji mladosti pobije starše, njo pa pustijo za mrtvo. A Atsu je žilava, zato preživi, nakar v odrasli dobi začne lov za morilci, ki so razpršeni po svetu. Preden jih najdemo, bomo morali opraviti kup stranskih nalog in tako odkriti sledi njihove lokacije. Po svetu se bomo sprva sprehajali peš, a bomo kmalu lahko skočili na hrbet konja; ježa skozi pokrajino pa zdaj vključuje tudi cvetna polja, ki našemu konju sprožijo turbo način.

Atsu se malce razlikuje od protagonista iz Tsushime, saj nima nič proti pobijanju nasprotnikov iz zasede in v bistvu sama prezira samuraje. Igralna formula je tako spet razdeljena na skrivanje znotraj naključnega grma in odstranjevanje sovražnikov tako, da nas ob tem nihče ne opazi, ter na divje sekanje vsega živega pred nami. Vsak od teh pristopov ima svoje prednosti in slabosti, zanj pa se bo treba odločiti glede na trenutno situacijo.

Tako je bilo sicer tudi v prvem delu, a tam se mi je velikokrat zdelo šunjanje samo izguba časa, saj sem lahko veliko hitreje odpravil cel tabor banditov s svojo zvesto katano in mi ti niso predstavljali kakšnega posebnega izziva niti na najtežji stopnji Lethal. Tule so stvari drugačne in na splošno se mi zdi Yōtei težja igra. Z igranjem na najtežji težavnosti sem dokaj hitro obupal, saj je velikokrat dovolj že en udarec nevarnejšega nasprotnika in že moramo nalagati shranjen položaj.

Boj nam tokrat ponuja več možnosti za igranje, a bo hkrati zaradi tega treba biti bolj pozoren na dogajanje okoli nas. Atsu namreč v rokah ne drži samo katane, ampak lahko poprime tudi za odachi, kusarigamo, sulico ali pa uporabi kombinacijo noža in katane. Vsako od teh orožij ima svoje razvojno drevo in napadalne vzorce, uporabiti pa jih je treba proti primernim sovragom. Tako je odachi primeren za večje nasprotnike, katano pa potegnemo, ko je nasprotnik enako oborožen. To menjavanje orožij bo treba pogosto izvajati in zdi se mi, da zaradi tega Yōtei rad na vas vrže več valov nasprotnikov, ki vas lahko včasih kar preplavijo. Več je tudi šefovskih obračunov, kjer se z nekom spopadete ena na ena. Tam je treba res biti pozoren na izvajanje pravilnih napadalnih vzorcev, pravočasno izogibanje rdečim napadom in pariranje, ki ima včasih kar krute zahteve glede naše pravočasnosti. Šefovski obračuni me sicer niso pretirano navdušili, saj nasprotniki radi napadajo v zelo hitri kombinatoriki, in ker je na zaslonu kar veliko vizualnih podrobnosti, je včasih težko videti, kdaj je sovražnik zamahnil z orožjem in kako moraš na določen napad reagirati.

Novost pri boju je tudi to, da lahko sovražniki zdaj izbijejo orožje iz naših rok, nakar moramo tega pobrati nazaj ali pa v roke prijeti nekaj drugega. Umrli nasprotnik pa včasih zapusti kakšno sabljo, ki jo lahko poberemo in jo zalučamo v naslednjega grdavža. Naš arsenal orožij poseduje tudi dva različna loka. Vse te stvari, skupaj z oklepom, lahko tekom igre nadgrajujemo, zaradi česar je pametno po svetu pobirati raznorazne surovine.

Pozabil sem omeniti še volčjega spremljevalca. Tega lahko najdemo v odprtem svetu preko stranskih nalog in če jih uspešno opravimo, bomo nadgradili tudi njegove veščine. Živalca nam lahko pride zelo prav, saj nas lahko včasih reši usodnega udarca s strani sovražnika in nenadoma se lahko povsem izgubljena bitka obrne v naš prid.

Mape so spet lepo poustvarjene in predstavljajo idilično starodavno okolico Japonske, ki jo prekinja brutalna vojna. Sicer bi si v svetu želel malce več življenja, saj mnogokrat na poti ne srečamo nikogar drugega kot sovražne tabore in kakega medveda. Res je, da je bilo tako tudi v originalu, a od tega je preteklo že pet let, zaradi česar bi v tem pogledu pričakoval malce več napredka – večjih mest spet ni in največ življenja lahko najdemo v začasnih zaselkih ob gostilni, kjer lahko malce pokramljamo tudi s trgovci. Med našim potovanjem bomo zopet naleteli na kar nekaj stranskih prijateljskih oseb, ki pa mi niso bile tako zanimive kot tiste iz prejšnjega dela. Priznati moram, da mi tudi Atsu ni bila tako všeč kot Jin Sakai, čeprav sta po osebnosti oba čemerna in depresivna. Med podajanjem zgodbe mi tudi ni bilo povšeči neprestano vračanje v preteklost in obujanje spominov, kar me je velikokrat neposredno potegnilo iz akcije in me je mestoma že začelo dolgočasiti.

Grafično je to naravnost čudovita zadeva, ki jo je pravo veselje preigravati na OLED-televizorju. Sicer teksture v primerjavi z originalom niso naredile ne vem kakšnega napredka, a to priča v dobro originalu, ki še danes velja za eno najlepših iger. Res se včasih vprašam, ali lahko glede grafike sploh še kaj naredimo, da bo ta še bolj pristna. Morda bi bilo zato bolj pametno malce več časa vložiti v piljenje animacij, saj so te tukaj dobre, a včasih še vedno vidiš robotsko obračanje spremljevalcev in drugih NPC-jev.

Ghost of Yōtei res ne morem kaj preveč kritizirati, saj je to povsem zadovoljujoča igra, ki bo všeč predvsem oboževalcem originala. Dogodkov iz preteklega dela vam ni treba poznati, saj sta zgodbi povsem ločeni, in moram reči, da sem pričakoval vsaj malce več naveze na preteklo poglavje. Tako smo dobili več istega z izboljšanimi igralnimi mehanikami, kar bo spet za nekatere povsem dovolj, a ne morem se znebiti občutka, da je bil Sucker Punch mnenja, da so nekatere stvari iz prvega dela bile perfektne in jih ni bilo treba izboljševati – s čimer se ne bi ravno strinjal.

Skupno gledano je to dober, mestoma celo odličen naslov, ki bo lepo popestril Sonyjevo knjižnico ekskluziv, ni pa to kakšen tako revolucionaren naslov, da bi samo zaradi njega ljudje tekli v trgovine po svoj izvod konzole PlayStation 5. Vseeno upam, da bo Sucker Punch nadaljeval z ustvarjanjem iger v tej franšizi, a obenem si želim, da bi bil tretji del vendarle malce drugačen in bi se bolj pogumno lotil sprememb igralne formule, saj je potenciala za njen razvoj še ogromno.

Objava Ghost of Yōtei – spodobno nadaljevanje, ki pa bi lahko malce bolj tvegalo se je najprej pojavila na HOPsi.

O tej sem do sedaj že dvakrat potarnal in v obeh primerih sem zapisal, da je tole sicer odlična simulacija košarke znotraj najmočnejše lige na svetu, ki jo nazaj drži samo pogoltnost založnika, ki najprej od vsakega igralca zahteva nakup osnovne verzije igre po ceni 80 €, nakar jo poskuša še dodatno ožeti preko zaračunavanja mikrotransakcij. Enako je sicer tudi v svetu fuzbala in ne vem točno, kdaj se je zgodilo, da so športne simulacije iger postale glavni predstavnik takšnega tipa odiranja stranke.

VIDEO NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Visual Concepts
Založnik: 2K
Platforme: PS5, PS4, PC, XSX, XO, NS, NS2
Nakup: Steam, PlayStation trgovina
Datum izida: 5. september 2025
Cena: 69,99 € (PC), 79,99 € (PS5)

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Problem je, da se tega mojega mnenja zaveda tudi založnik 2K, ki mi nato ponudi opisovalsko verzijo igre, ki vsebuje 100k zlatih žetonov za nadgradnjo, ki mi omogoča ravno pravšnji razvoj mojega digitalnega avatarja, da se ta čuti dovolj sposoben za enoigralske in večigralske izzive, to pa me nato še bolj povleče v igranje, ki je za navdušenca nad košarko enostavno preveč slastno, da bi mu lahko prisodil slabo oceno.

Saj ne da bi to moje tarnanje sploh kaj preveč vplivalo na mnenja tistih, ki novo verzijo virtualne košarke kupijo vsako leto. Ti zdaj že vedo, kaj pričakovati, in da bodo tudi letos morali za zares nadmočen razvoj svojega lastno ustvarjenega košarkaša plačati stotine evrov, a bodo v zameno za to vsaj dobili res dobro igralno izkušnjo in posodobljene peterke aktualnih NBA ekip.

Skratka, iz tega zapisa vam je že zdaj verjetno jasno, da sem tudi tokrat največ časa prebil v igranju My Career, kjer na začetku lahko ustvarite svojega lastnega košarkaša in mu natančno oblikujete vsako dlako na obrazu ali pa preko aplikacije skenirate svoj lastni obraz in tega nato vnesete v igro, 2K pa verjetno te podatke posreduje tistemu, ki je za kaj takšnega pripravljen odšteti največ denarcev.

Kot veli tradicija, mora karierni način spremljati neka zgodba, za katero se zdi, da je vsako leto ista. Nastopamo v vlogi mladega košarkaša, ki se mora dokazati najprej v svojih študentskih letih, ob tem naleti na neizprosen svet konkurence, menedžerjev, preveč previdnih staršev in nasprotnikov, ki mu radi mečejo polena pod noge. Tokratno zgodbo je režiral Spike Lee, vendar zaradi tega kakšne res hude štorije ne boste dobili – pač prežvečeni koncepti in klišeji, ki se zdijo tam samo zato, da vas držijo stran od dejanskega igranja košarke. K sreči lahko te stvari preskočite in se takoj podate v svojo NBA kariero, za kar ne dvomim, da se bo po nekaj kadrih zgodbe odločil marsikdo.

Meso igranja, torej akcija na parketu, je še vedno tako dobra kot kadarkoli prej. NBA 2K sem lani sicer preskočil in priznati moram, da sem preganjanje po parketu kar malce pogrešal – to željo je nedavno vzpodbudilo tudi evropsko prvenstvo v košarki, kjer me je velikokrat prijelo, da bi vajeti žoge prevzel v lastne roke.

Igralno formulo je 2K oziroma razvijalec Visual Concepts izpilil že leta nazaj in od takrat samo še dodaja nove animacije, podrobnosti in druge stvari, ki jih sploh ne bi opazil, dokler mi nekdo ne bi povedal, da Kevin Durant nosi točno takšno obliko štumfov kot v resničnem življenju. Letos se nadzor nad igralci zdi še boljši kot prej, k čemur je bržkone pripomogla tudi tehnologija PROPlay, ki ti mestoma res da občutek, da imaš pred sabo resnično NBA tekmo. Nadzor je prav tako praktično perfekten: nadzorovani košarkaš se natančno odzove na vsak vaš gib in ko vas kdo blokira ali prestreže podajo, nimate nikogar kriviti razen samega sebe. Ampak ko enkrat zaobvladaš preigravanje in s spretnim korakom zaobideš branilca in žogo pospraviš v koš, je občutek naravnost božanstven.

Zabava na parketu je samo en del izkušnje, saj NBA 2K26 želi igralca hitro prepričati, da zapusti dvorano in se spusti v raziskovanje mesta The City. To je tokrat nekoliko manjše kot prej, kar je dobra novica tudi za optimizacijo, saj se stvar končno ne zatika več, za obisk uličnih igrišč in opravljanje stranskih nalog pa ti ni treba ves čas skakati na rolko, ampak se tja preprosto odpraviš s tekom. Košarkaški izzivi vas čakajo na praktično vsakem koraku, kar bo po godu predvsem ljubiteljem ulične košarke in tistim, ki jim je všeč druženje z drugimi ljubitelji NBA-ja. Pred temi se boste lahko považili tudi v svojih novih cotah, ki ste jih lahko kupili samo preko zlatih kovančkov VC, ki je ista valuta za nadgrajevanje vaših statistik – dodatni puloverji, hlače in ostali priveski so seveda presneto dragi.

Letošnja novost je povezovanje igralcev v klane, ki se tule imenujejo Crews. V eni ekipi je lahko do 50 članov, to pa vam med igranjem prinaša različne bonuse, a seveda se je pametno odločiti za neko ekipo, ki vas dejansko ne bo brez razloga zabrisala ven po samo nekaj dneh, saj proti temu kakšne resne obrambe niti nimate. Je pa to lep dodatek k mestu The City, za katerega sem v preteklih poglavjih te košarke že potožil, da kakšnega posebnega smisla ni imelo. Zdaj je to postalo malce bolj smiselno in igra se je začela čutiti več kot samo športna simulacija – zaradi razvoja “glavnega lika” bi jo lahko celo označili za nekakšen RPG in jo postavili znotraj žanra MMO-jev.

Igra seveda vsebuje tudi nekaj ločenih načinov, ki so v tej seriji prisotni že dolgo, kot so MyTeam in My GM – v slednjem ste postavljeni v vlogo vodje specifične NBA ekipe in preko pametnih menjav ji morate pomagati do osvojitve naslova prvaka. Kar je pri tem igralnemu načinu, je letos zgodba, saj ponuja vsak klub svojo in izkazati se boste morali kot pretkani manager, ki ne samo da zna nadzorovati obstoječe zvezdnike, ampak bo moral v ekipo privleči tudi prihajajoči talent tipa Cooper Flagg. Kot vedno pa je seveda prisoten tudi preprosti igralni način Quick Play, kjer lahko samo izberete eno od svojih ekip in se nato za enim televizorjem pomerite v obračunu ali pa bitko preselite v večigralstvo. Na razpolago imate cel kup ekip: tako tiste iz NBA kot kakšne bolj posebne zbirke tipa aktualni olimpijski prvaki ali Chicago Bullsi, ko so bili ti na vrhu svoje moči. Novost letos je tudi liga WNBA, tako da se lahko ženska ekipa brez problema postavi po robu moški in tej konkurira. Ta preprost igralni način je idealen za hitre bitke: zadevo smo testirali na našem nedavnem dogodku v Cityparku Ljubljana in bilo je kar nekaj obiskovalcev, ki so raje poprijeli za kontroler košarke kot pa aktualnega FC-ja.

Kot rečeno že na začetku, založniku 2Kju še vedno ne gre oprostiti zaradi mikrotransakcij, ki jih je tule cel kup, a obenem ne morem niti trditi, da založnik samo spi na lovorikah edine prave NBA virtualne košarke, saj ves čas izboljšuje igralne mehanike, dodaja nove stvari in igro se da legitimno igrati tudi brez plačevanja dodatnega davka. Presneta stvar je igralno res nalezljiva in, če lahko za hip malce pozabimo mikroplačevanja, bi NBA 2K26 legitimno označil za eno najboljših košarkaških simulacij, kar sem jih dobil pod prste, kar iz mojih ust ni majhna hvala.

Objava NBA 2K26 – košarkaška poezija, ki bi jo rad sovražil, a je ne morem se je najprej pojavila na HOPsi.

Žal je razvojni studio Iron Lore par let po izidu tega bisera zaprl svoja vrata in Titan Quest je ostal zapuščen, a ne pozabljen. Navdušenci so se resda lahko namastili z Grim Dawn, ki je služil kot neuradni dedič in terapija za vse, ki so si zaželeli še enkrat mešati klase in nabirati legendarno opremo. Sam sem preizkusil mnogo alternativ in sčasoma pristal na Path of Exile (in nedavno Path of Exile II). A vseeno je nekaj manjkalo. Po obisku takega zapomnljivega sveta ga je hudičevo težko zapustiti za sabo.

Zdaj je Grimlore Games, studio za SpellForce 3, skoraj dve desetletji kasneje nastopil v vlogi Zevsa z defibrilatorjem in zakričal: “Frankenstein, vstani!” Titan Quest je nazaj, in to ne zgolj kot dodatek ali neuradna izpeljava, temveč kot polnopravno nadaljevanje.

Razvojna ekipa: Grimlore Games
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 1. avgust 2025
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometričen akcijski RPG

NAPOVEDNIK

Pričetek nečesa posebnega

Vsakemu naslednjemu ARPG-ju je bila usojena primerjava s Titan Quest. In dolgo je trajalo, da ga je katera prekosila. Dokazal je, da grška mitologija nosi izjemno priljubljenost in da se ne rabiš podati v ekstravagantne fantazijske svetove (khm, Diablo) za epske dogodivščine.

Titan Quest 2 je trenutno v zgodnjem dostopu. Njen življenjski cikel je še v času otroštva, s približno 10 – 15 urami vsebine, ki pokriva prvo večjo cono na zemljevidu. Na izbiro so štiri bojne veščine, z obljubo dodatnih tekom zgodnjega dostopa. Vsebine, kot so kovaštvo, napredni ustvarjalec likov in nadaljnja poglavja zgodbe, pa se še vedno nahajajo zgolj v zapiskih na mizah razvijalcev.

Grimlore sicer obljublja reden ritem posodobitev. Večje bi naj izšle vsake tri mesece, manjše pa vsakih šest tednov. To se na papirju sliši super, a realno pomeni, da bo igra nekaj časa še precej luknjasta. Igralec se torej znajde v vlogi prostovoljnega testerja, ki ga namesto plačila nagradi občutek nostalgije in nekaj novih hroščev. A v kolikor si pripravljen to sprejeti, Titan Quest 2 že zdaj kaže dovolj obetavnih zametkov, da še Lilith začenja dvomiti, kdo je pravi gospodar na vasi. Vprašljivo je zgolj, če bo interes obdržala dovolj dolgo za zapustitev šolske klopi.

Ob potopu v igro hitro ugotoviš, da je jedro ostalo nedotaknjeno. Klasična formula “ubijaj, pleni, ubijaj bolje” se vrača v vsem svojem sijaju. Gre za občutek, ko ti vsaka nova sekira, meč ali gorjača izpostavi fetiš do čarobnih predmetov. Kdor lahko pozabi naval adrenalina, ko med pobijanjem hord grdavž odvrže legendarno ogrlico. In to je v Titan Quest 2 že zdaj izjemno zadovoljivo. Vizualna podoba je nadgrajena, okolja dih jemajoča in mitološke pošasti ravno prav zastrašujoče, da se ti občasno zazdi, da si se znašel na stranicah mitološke knjige.

Meso, kosti in legendarne gorjače

Svojo izkušnjo v igri sem doživljal na dokaj klasičen način. Izdelal sem človeškega bojevnika z dvoročno gorjačo, ki je s speštanimi trupli veselo risal krvave freske po zidovih. Kasneje sem dodal še sposobnost nadziranja ognja in ustvaril jeznoriteža, ki lahko sovražniku razbije obraz od blizu, v kolikor se mu zahoče, pa ga iz varne razdalje zasuje z gorečimi izstrelki. Trenutno še manjka nekaj globine iz prve igre, a občutek sestavljanja svojevrstnega klavca mitoloških pošasti je prisoten.

Največja sprememba, ki Titan Quest 2 loči od predhodnika, so veščine. Vsaka aktivna sposobnost ima zdaj svoj nabor mutacij, ki jih lahko kombiniraš. Tvoj klasičen bojevniški zamah v krogu? Lahko krade življenje, upočasnjuje nasprotnike, jih ošibi ali pa vse to naenkrat. Sistem mutatorjev spremeni staro formulo v pravo igralnico možnosti. Če te v Titan Quest ni prepričala raznolikost, bo tuširanje sovražnikov z različnimi efektivnimi ošibitvami verjetno popravilo vtis.

Dodali so tudi novo valuto – Divinity Points. Omogoča ti napredovanje v stilu. Brez nje si ujet kot smrtnik na Olimpu. Poleg tega so prenovili sistem atributov. Namesto stare sheme imamo zdaj štiri glavne lastnosti (moč, znanje, spretnost, energija), ki vplivajo na tri sekundarne (zvitost, volja, pripravljenost). Na papirju zveni kot matematični pekel, v praksi pa je precej pregledno in spodbuja premišljeno gradnjo lika.

Za oboževalce prvinca bo potrebna nadgradnja strojne opreme

Seveda so težave neizogibne. Nenazadnje gre za igro v zgodnjem dostopu in čisto možno je, da se bo do objave tega članka že marsikaj spremenilo. Trenutno je razlika med bojevniki in čarovniki precej očitna. Predstavljaj si primerjavo med Herkulom in Filozofom z artritisom. Nekatere sposobnosti so premočne, druge pa so raj za mazohiste. Vse to je pričakovano in verjetno popravljivo skozi popravke.

Kar se tiče delovanja, je moja uboga RTX 3070 sopihala kot maratonec z astmo. Na 1440p je bilo ohranjanje 60 sličic na sekundo pri mešanici visokih in srednjih nastavitev skoraj tako težko kot razložiti partnerki, zakaj sem imel na drugem zaslonu odprto sliko Zeusa brez hlač. Po drugi strani pa moram priznati, da so okolja dovolj lepa, da nekako opravičijo zahteve. Grimlore je zadel vizualni vidik, hroščev pa sem srečal manj, kot bi jih pričakoval – tako dejanskih, kot tudi nezaželenih. V svetu zgodnjega dostopa je to že mali čudež.

Razsodba

(+) Nostalgična vrnitev v mitološki svet
(+) Svež sistem veščin prinese ogromno raznolikosti
(+) Lepo zasnovana okolja in močna vizualna podoba
(+) Osnovna igralna zanka ostaja zabavna in zasvajajoča
(+/-) Trenutno manjka vsebine, a obljubljen je redni tempo posodobitev
(-) Težave z optimizacijo, tudi na močnejši strojni opremi
(-) Neuravnoteženost med razredi in sposobnostmi v zgodnjem dostopu

Objava Titan Quest 2 – Vrnitev bradatega prijatelja se je najprej pojavila na HOPsi.

Ambicij tej igri vsekakor ne manjka in razvijalec se je projekta lotil pogumno, saj se je razvoj začel leta 2014, kar pomeni, da takrat aktualna konzola še sploh ni obstajala. Igra je nato šla skozi več iteracij in je po pridobitvi založnika Sonyja precej razširila svoje cilje, ki pa jih razvijalcu Ultizero Games na žalost ni uspelo izpolniti, zato smo na koncu dobili zmedeno igralno izkušnjo, ki navdihe vleče iz več smeri, a ji ne uspe uspešno kopirati nobene formule. To pa je za povrh zapakirano v ekstremno drag paket.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Ultizero Games
Založnik: Sony
Platforme: PS5, Steam
Datum izida: 29. avgust 2025
Cena: 69,99 €

Že takoj na začetku igralec dobi vtis, da je imel Ultizero Games za produkt večje načrte, a je stvari rezal, kjer koli se je dalo. Sama zgodba ima ekstremno hiter uvod in v prvo srečanje s protagonistom Kaserjem smo vrženi, še preden se sploh zavedamo, kaj se trenutno dogaja v svetu Lost Soul Aside in zakaj bi nam za to moralo biti mar. Jasno nam je zgolj to, da je planet napadla zlobna rasa vesoljcev Voidrax, ki so povzročili apokalipso in imajo tudi sposobnost, da ljudem izmaknejo duše. Na začetku potovanja se Kaserju pridruži njegova sestra Arena, ki ji že na čelu piše, da se ji bodo kmalu zgodile grde reči. To se takoj na začetku tudi zgodi, saj jo Voidraxi ugrabijo, in na nas je, da poiščemo kopico predmetov, ki nam bodo pomagali rešiti ljubo sestrico.

Občutek sem imel, da Lost Soul Aside ne daje preveč poudarka na zgodbo, saj mu je glavno igralca čim prej spustiti v akcijo. S tem načeloma ni nič narobe, saj ni malo iger, ki jim je štorija zgolj za okras, in bolj malo ljudi gre igrati Monster Hunterja samo zaradi napetih dogodkov znotraj zgodbe. A takšni naslovi nato to upravičijo z dobrimi igralnimi mehanikami, ki pa jih tule enostavno ni. Lost Soul Aside se namreč močno zgleduje po seriji Devil May Cry oziroma Final Fantasy XVI, vendar bojevanje ne poda nekega res dobrega občutka. Spektakularnosti sicer ne manjka, saj grafični učinki svetijo ob vsakem udarcu, a raje bi imel malce boljši nadzor nad akcijo in bolj preudarno ustvarjanje kombinacij. Na voljo imamo lahek in težek zamah, nakar te stvari skupaj s premikanjem združujemo v napadalne vzorce, ki pa sem jih sam sprožal bolj po naključju.

Igra sicer od vas ne zahteva kakšnega res velikega ukvarjanja z ustvarjanjem napadalnih kombinacij, saj so navadni sovražniki redko večja grožnja in nekaj premisleka v pretepanje je treba v bistvu vložiti zgolj ob srečanju s šefi, ki so mi bili edina svetla točka celotne kampanje. A tudi tule se mi ni bilo treba kaj preveč pretegniti, saj je zalog zdravilnih napitkov več kot dovolj, izmikanje udarcem in pariranje pa ne zahteva preciznosti v nanosekundah. Monotonost pretepanja malce razbijejo nadgradnje posebnih sposobnosti in izbor orožja, saj se lahko zavežemo navadnemu meču, ogromnemu greatswordu ali pa palici poleblade – vsako od teh orožij vsebuje svoje napadalne vzorce in posebnosti.

Na žalost vam tudi o samem raziskovanju ne morem napisati kakšnih resnih hvalnic. Tole je namreč ekstremno linearna izkušnja, tako da so stranske poti prava redkost, če pa se ti že zdi, da bi lahko nekam skočil, ti to prepreči nevidni zid. Tako boste v glavnem sledili glavni poti, ki k sreči ni preveč razpotegnjena, a to rezultira tudi v krajši kampanji, ki vam bo za eno preigravanje vzela manj kot 20 ur.

Grafično je Lost Soul Aside na trenutke videti odlično, a pridejo momenti, ko se stvar zdi kot nekaj, kar je bilo ustvarjeno za konzolo prejšnje generacije. To, glede na prej omenjeni dolgi razvojni rok, najbrž tudi drži, in ugibal bi, da je Ultizero Games preprosto premajhen razvijalec, da bi lahko naknadno popravljal že vse ustvarjene teksture in stopnje. Malce težje pa upravičim glasovno podajanje, saj je to v angleščini na trenutke obupno, če ne že kar rahlo smešno.

Lost Soul Aside je torej projekt, ki je imel velike začrtane cilje in sanje razvijalca so vsekakor nekaj, kar je vredno hvale, a na koncu smo dobili produkt, ki enostavno ni bil dorasel izzivu in je mestoma dolgočasen, nezapomljiv in preprosto nezabaven. Majhni razvojni ekipi lahko v določenih stvareh pogledamo skozi prste, a ta naša darežljivost se ustavi ob ceni, saj igra zase zahteva kar 70 €.

Objava Lost Soul Aside – velike ambicije, ki pa niso uresničene se je najprej pojavila na HOPsi.

Obstajajo pa stvari, ki se tudi meni vtisnejo v spomin in v mojem primeru so bile to Sonyjeve slušalke WH-1000XM5, ki sem jih opisal dobra tri leta nazaj. Že takrat sem o njih pel samo slavo, saj me je zadeva navdušila v praktično vsakem pogledu. Sony je nedavno za ta model spočel naslednika WH-1000XM6 in seveda sem si moral takoj izboriti priložnost, da zadevo tudi sam potestiram. Zadovoljivo sem ugotovil, da me spomin ni varal in da je Sony že tako odlično osnovo slušalk samo še dodatno nadgradil.

Specifikacije

• Barve: črna, srebrna, temnomodra
• Gonilnik: 30 mm
• Aktivni preklic zvoka: Da
• Povezljivost: Bluetooth 5.2
• Odpornost na vodo: Ne
• Teža: 254 g
• Nakup: ACS SONY

NAPOVEDNIK

Dobri vtisi se začnejo že pri pakiranju, ki ga velikokrat zanemari marsikateri proizvajalec zabavne elektronike, pa čeprav je to dokaj pomemben vidik izkušnje, ko prvič razpakiraš nek nov izdelek, za katerega si odštel malce več evrov. V primeru slušalk WH-1000XM6 takoj dobiš občutek premijskega nakupa, saj je pakiranje preprosto, a stilistično, v njem pa najprej uzreš priročno torbico za prenašanje z magnetnim zapiranjem.

Torbica je bolj skromna od tiste, ki je spremljala prejšnjo verzijo slušalk, in najprej mi sploh ni bilo jasno, kako je Sonyju uspelo vse skupaj stlačiti noter. Nakar sem opazil, da lahko WH-1000XM6 upogibamo tudi pri samih “školjkah”, tako da jih je možno zložiti v precej manjši volumen, nato pa jih enostavno vzamemo ven in zasukamo nazaj v pravo smer.

Novi model je na voljo v črni, srebrni in temnomodri izvedbi, vse pa so zgrajene iz ogljikovih vlaken, kar slušalke naredi prijetne na otip, na njih pa ne boste puščali pretiranih prstnih odtisov. Ti se sicer še vedno malce poznajo, vendar stvar ni tako moteča, da bi moral nenehno s seboj nositi krpico v strahu, da bi te kdo drugače postrani gledal v javnosti.

Izgled je minimalističen, tako da kakšnih RGB-lučk tule ne boste opazili. V bistvu lahko na slušalkah najdemo samo dva gumba, ki se nahajata na desni strani: okrogli gumb za vklop oziroma izklop slušalk ter manjši gumb, ki vklopi ali izklopi dušenje zvoka iz okolice. Vse ostalo boste nadzirali s tapkanjem po stranici slušalk, ki so občutljive na dotik. Preko posebnih potez lahko na enostaven način zvišujete ali znižujete glasnost ali pa preklapljate med skladbami, ki se vrtijo na Spotifyju.

Poleg dveh gumbov slušalke vsebujejo še vhod za polnjenje preko kabla USB-C ter 3,5-mm luknjo za povezovanje preko kabla. Žal se preko kabla USB-C ne boste mogli povezati na kakšno napravo in tako predvajati zvoka. To je v bistvu od same oblike vse, saj je tu samo še naglavni trak, ki je odet v gumo, ter sami slušalki, ki sta iz usnja in sta izjemno udobni za vaša ušesa.

Občutek uporabe je vrhunski, saj se WH-1000XM6 lepo oprimejo glave, naušniki pa so bili za moja ušesa naravnost perfektni in tudi po urah nošnje nisem začutil nikakršnega neudobja. Tudi obroč je udoben in me ni med uporabo prav nič pritiskal na glavo, kar iz teh slušalk naredi prijetnega spremljevalca za pred delovno postajo in po poti. Zalotil sem se, kako sem res padel v delo in se nato odpravil v kuhinjo po pijačo, da imam dejansko slušalke na glavi pa sem opazil šele, ko mi je partnerica nekaj razlagala, jaz pa sem jo debelo gledal in se spraševal, kaj je poanta te njene pantomime.

Njenega glasu namreč nisem slišal zaradi dušenja zvoka iz okolice, ki je tudi tokrat naravnost vrhunsko. Ne samo, da slušalke ubijejo zvoke bližnjih pogovorov, ampak znajo povsem utišati tudi glasnejše stvari, kot je denimo klima ali hrupna vožnja bližnjega prometa. To dušenje zvoka gre na račun novega procesorja QN3, slušalke pa dobro delujejo tudi v obratni smeri – vključimo lahko možnost prepustnosti, tako da dokaj jasno slišimo sogovornike, hkrati pa še vedno uživamo v spremljajoči glasbi.

Večino teh funkcij boste lahko nadzorovali preko aplikacije Sony Sound Connect, ki je na voljo na telefonih, žal pa je ne boste našli na PC-ju, kar je škoda. Aplikacija vsebuje cel kup priročnih nastavitev, kot je hitro preklapljanje med tremi različnimi zvočnimi profili: Standard je nekako običajna glasbena izkušnja, medtem ko Background Music zvoke preseli v ozadje in je idealna izbira za kakšen podcast. Tu je še Cinema, ki je najbolj primeren za gledanje filmov in serij – tehnologija 360 Reality Audio Upmix ustvari lep približek izkušnji v kinodvoranah.

Aplikacija omogoča še cel kup drugih nastavitev, a z njimi se vam ni treba posebej ubadati, saj so privzeto stvari že dobro nastavljene. Avdiofili se boste seveda takoj poigrali z uravnavanjem zvoka, vklopite pa lahko tudi funkcije, kot je samodejni izklop mikrofona, ko prenehate z govorom, ali izklop zvoka takoj, ko si slušalke snamete z ušes.

Slušalna izkušnja je, kot rečeno, že s privzetimi nastavitvami odlična. Basi so neverjetni in pri glasbi lahko jasno razločiš tudi tiste bolj pritajene tone, za dober zvok pa ti ni treba zvišati glasnosti do maksimuma, kar bo seveda blagodejno vplivalo na tvoje bobenčke. Glasnost lahko še vedno naviješ na impresivno raven, pri tem pa te zaradi dušenja zvoka ni treba skrbeti, da bi zvok prepuščal v okolje in s tem tečnaril osebam v bližini.

Omeniti je treba še odlično baterijo, saj sem ob redni uporabi poslušanja glasbe in vklopljeni opciji dušenja zvoka iz okolice iz enega polnjenja potegnil okoli 35 ur uporabe, kar je presneto impresivno. Kot rečeno je malce smotano, da slušalk ne moremo preko USB-ja neposredno povezati na PC, a to v praksi ne bo velika ovira, saj lahko zgolj v treh ali štirih minutah slušalke napolnite dovolj, da jih spet uporabljate nekaj ur.

Sony WH-1000XM6 so tako res impresiven izdelek, pri katerem težko najdeš kak minus. V bistvu sem med uporabo naletel samo na enega: pri povezavi na PC sem imel kar nekaj težav z ohranjanjem stabilne povezave. Stvar se je tam redno izklapljala in zgodilo se je tudi, da sem povsem izgubil zvok. Nakar sem ugotovil, da sem enake težave doživljal tudi s slušalkami alternativnega proizvajalca, tako da je očitno nekaj narobe z mojim bluetoothom? Po drugi strani pa nisem samo jaz s takšno težavo, kakšne resne rešitve pa ni na voljo.

A skupno gledano je to odličen izdelek in če boste te slušalke največ uporabljali v navezi s telefonom, vas pri nakupu lahko odvrne samo cena. Ta je za ta rang slušalk visoka: v Sloveniji boste zanje odšteli 450 €, kar je približno 100 € dražje od predhodnih slušalk Sony WH-1000XM5. Za lastnike teh je nadgradnja zato malce vprašljiva, a povsem novi kupci nad nakupom ne boste razočarani.

Objava Sony WH-1000XM6 – nadgradnja že tako odličnega predhodnika se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj točno je bilo na tej zadevi tako unikatnega, je težko zapisati z besedami, a tisto izkušnjo ni uspelo še enkrat ponoviti originalnemu razvijalcu Illusion Softworks v drugem delu. Čeprav ta ni bil niti približno slab, je bil ravno dovolj drugačen, da marsikomu ni dostavil točno tistega, kar si je želel. Nakar je franšiza prešla v roke studia Hangar 13, in tudi temu še danes ni uspelo povsem ujeti čarovnije originala, čeprav je to do sedaj poskušal narediti že trikrat.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Hangar 13
Založnik: 2K
Platforme: PS5, Steam
Nakup: Povezava
Datum izida: 7. avgust 2025
Cena: 49,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Zadnji poskus je bil narejen v igri Mafia: The Old Country, ki je sicer čisto v redu igra, a ji spet nekaj manjka. Mafia 3 je denimo šla v smer ustvarjanja velikega odprtega sveta, a je tega posejala s preveč ponavljajočimi opravili, medtem ko zdaj The Old Country vse to zavrže in se osredotoči na povsem linearno izkušnjo. Zlata sredina je najbrž nekje v sredi, kjer bi dobili odprti svet, ki bi imel tudi nekaj unikatnih stranskih nalog, vendar tega tule ni na spregled. Zato je treba že vnaprej opozoriti, da je tole skoraj povsem premočrtna izkušnja, ki vam tavanje po odprtem svetu omogoči samo v ločeni igralni izkušnji.

Hangar 13 nas v tokratnem poglavju popelje globoko nazaj v preteklost, in sicer na otok Sicilije, kjer je lokalna mafija že močna, a to na začetku potovanja našemu protagonistu Enzu bolj malo pomeni. Svoje dneve mora namreč preživljati znotraj rudnika, kjer mu skozi bedo pomaga samo njegov najboljši prijatelj. Nadaljnjega poteka zgodbe nato ni težko predvideti, saj Enzo pobegne in se obenem upre svojemu lastniku. Nakar ima to srečo, da pobegne v skedenj lokalnemu botru mafije, ki v njemu nekaj vidi. Zato hitro postanemo zlati deček mafijske združbe in naš vzpon po lestvici moči se hitro začne.

Zgodba ni slaba, a kakšnih presenečenj ne pričakujte, in med igranjem se kar pripravite na nekaj klišejskih zapletov in razpletov. Če ste v mafijskih filmih pretkani, potem boste večino stvari lahko že vnaprej predvidevali, a te stvari so veljale tudi za originalno Mafio, ki jo The Old Country poskuša zvesto slediti. Liki, ki jih boste srečali med svojim igranjem, so dobro spisani in vsebujejo odlične glasovne igralce – za tisto pravo pristno vzdušje lahko vklopite tudi siciljanščino, a sam sem se nato odločil za angleščino, saj so nekateri govorci tam resnično talentirani.

Problem je zgolj to, da Sicilija enostavno ni tako zanimiva kot Lost Heaven. Mafijski filmi se skorajda vedno odvijajo v velemestih, in v podeželsko okolico “stare dežele” skočijo redko, zato mi je bilo raziskovanje vasic na konjskem hrbtu nekam tuje. Avtomobili sicer obstajajo, vendar je ježa konjev veliko bolj priročna, saj ceste asfalta ne poznajo, in tudi na splošno štirikolesniki niso preveč zmogljivi, in jih ni kakšen užitek voziti – še posebej se tu pozna izostanek radia.

Ne da bi odločanje o vozilu resneje vplivalo na igralno izkušnjo, saj je, kot rečeno, The Old Country ekstremno linearen naslov. Tako boste ves čas ujeti v misije, ki vas peljejo iz ene lokacije na drugo. Med temi izleti pa vas bodo skorajda vedno spremljali kompanjoni, ki izostanek radijskih postaj poskušajo nadomestiti s čvekanjem. Ob teh momentih bi si človek vendarle želel vsaj malce več svobode pri izbiri avta, a namesto tega so stvari vedno odločene že vnaprej. Zato je malce smešno, da založnik 2K prodaja Deluxe verzijo igre, ki ponuja dodatne avte, a teh niti ne boste sploh imeli prilike izkoristiti.

The Old Country se resda dogaja v preteklosti, a to ne pomeni, da nam bo manjkalo akcije. Začetek igre je sicer dokaj počasen, saj boste prvo pištolo prejeli v roke šele nekje po dveh urah igranja, pred tem pa se bo treba pretepati in uporabljati nož. Ta tip borbe je tule prav posebej izpostavljen, saj lahko na začetku izberete tip noža, nakar med bojem lahko izvajate razne poteze, kot je hitri zamah, težji udarec za prebijanje bloka, izmikanje in pariranje. Ti boji so navadno rezervirani za šefovske obračune in niso preveč zahtevni niti na najvišji težavnosti. Kakšnega naprednega Dark Souls tipa bojevanja pa na tem mestu ne pričakujte.

Potem je tule streljanje, in tudi to smo že doživeli v predelavi Mafia: Definitive Edition. Naši nasprotniki niso preveč raznovrstni in so dokaj zabiti, najlažje pa se jih odkrižamo med prikritim smukanjem izza njihovega hrbta. Streljanje preko kontrolerja vsebuje nekaj samodejnega merjenja, in zopet največ štejejo zadetki v glavo. Zaradi tumpavosti sovražnikov resnega izziva ne boste doživeli, saj sami radi skačejo iz kritja in javno najavljajo, kdaj jim je zmanjkalo streliva in so postali ranljivi.

Grafično gledano je tole lep naslov, ki na konzoli PlayStation 5 teče pri stabilnih sličicah na sekundo. Tako kot pri igri Red Dead Redemption 2 je preprosto nekaj sproščajočega gledati v sončni zahod na konjskem hrbtu, in obrazne animacije naših sogovornikov so bolj napredne kot tiste v predelavi Mafia: Definitive Edition. Vendar pa ima igra težave pri hitrem prečkanju sveta, saj se stvari sproti izrisujejo na naši poti. Čeprav je ta problem prisoten pri marsikateri igri v odprtem svetu, je tu še posebej očiten, saj se včasih kakšna njiva izriše samo kakih deset metrov od gobca našega kljuseta.

Mafia: The Old Country bi na koncu označil za v redu naslov, ki pa enostavno ne dostavi ničesar res takšnega, zaradi česar bi se mi vtisnil v spomin. Igra sicer predstavi dobro spisane osebe, in tudi sama zgodba ni za v smeti, vendar so dogodki predvidljivi, in tudi samo igranje je pač ponovitev tistega, kar smo videli že v Mafia: Definitive Edition, le da tule zaradi časovnega obdobja glavne kampanje vse skupaj mestoma izpade malce dolgočasno. Res upam, da prodajni rezultati kljub temu ne bodo slabi in da bo Hangar 13 dobil še eno priložnost, in da na plod njihovega dela ne bo spet treba čakati slabo desetletje.ve Edition, le da tule zaradi časovnega obdobja glavne kampanje vse skupaj mestoma izpade malce dolgočasno. Res upam, da prodajni rezultati kljub temu ne bodo slabi in da bo Hangar 13 dobil še eno priložnost in da na plod njihovega dela ne bo spet treba čakati slabo desetletje.

Objava Mafia: The Old Country – franšiza, ki še vedno išče svojo identiteto se je najprej pojavila na HOPsi.

Prvi del serije je odprl vrata v skrivnosten in neizprosen svet, kjer svetloba in tema ne živita v ločenih sferah, temveč se prepletata, oplajata in medsebojno sooblikujeta. Letošnje nadaljevanje Amaranthine pa gradi na temeljih in razpira nova obzorja. Potaplja se globlje in razkriva kotičke sveta, ki so bili doslej skriti. Serija kot celota obljublja epsko pripoved, ki bo postopoma zgradila mitologijo, v kateri bodo bralci prepoznali tako domače kot tuje elemente in ki bo rasla skupaj s pisateljico.

Serija, ki obeta epsko potovanje

V središču pripovedi stoji Elianna Malum. Ni popolna junakinja, temveč vleče podobnosti na Aloy iz franšize Horizon. Ranljiv organizem, postavljen v osredje spletk, ki jih ne razume povsem, postavljena v čevlje, ki so preveliki zanjo. Takšne junakinje so redke. Niso močne, umetne Mary Sue ikone brez napak, temveč svojo moč izklešejo na podlagi človečnosti.

Elianna ni ikona brez napak, temveč ogledalo, v katerem se lahko prepozna vsak, ki je kdaj nosil breme preteklih odločitev. Skuša preživeti v okolju, kjer lahko vsaka napaka pomeni konec. Njena osebna zgodba je pripoved o nepopolnosti, bremenih odločitev, posledicah dejanj in nenazadnje tudi nesojeni ljubezni.

Vsak njen padec ni prekomerno dramatična zgodba o samopomilovanju, ampak lekcija, ki jo preoblikuje v močnejšo različico. Njen korak nosi tveganje in vsak težko prigaran uspeh začasen, saj je vedno znova potisnjena proti naslednjemu preizkusu. Včasih se dvigne, včasih pade, a iz vsakega poraza črpa nekaj, kar jo preoblikuje. Gre za osebo, ki z izkušnjami raste, se uči iz svojih napak in je včasih podrejena čustvom, čeprav slednje vodijo v manj optimalne odločitve. Ob vsem tem pa se bori tudi proti notranji sili, ki jo želi požreti in izpljuniti.

Magija s posledicami

Magija je v knjižni seriji eden osrednjih elementov, a nosi svoja pravila. Je preizkus značaja, volje in sposobnosti prevzema nadzora nad kaosom kreacije. Tukaj magija ni darilo, ki se lahko uporablja brezskrbno, temveč komaj ukročena zver, ki jo je treba spoštovati, če ne želiš, da se obrne proti tebi.

Amaranthine, osrednja lokacija drugega dela, ni zgolj prostor varnosti, temveč eden od svetov ter epicenter konfliktov in zavezništev. Kot osrednja baza, kjer junaki trenirajo, načrtujejo in se pripravljajo na naslednje izzive. Je prostor, kjer se urijo amagi, posamezniki z edinstveno vezjo na magijo različnih elementov.

V ozadju tega nadzorovanega okolja preži stalna grožnja. Anhedoni, nad-demoni, ki iščejo fragmente Oenomela, starodavnega artefakta, katerega moč je dovolj velika, da preoblikuje naravni red sveta. Njihov lov ni kaotičen, temveč premišljen, skoraj naravoslovno sistematičen, kot delovanje vrhunskega plenilca. Če bi jim uspelo, bi posledice segle prek meja Amaranthine in spremenile svet, kot ga poznamo.

V nasprotju s hladnimi in brezčutnimi anhedoni, obstaja druga vrsta skrivnostnih bitij. Demoni, ki niso nosilci uničenja. Niso neposredni sovražniki, temveč nenavadni zavezniki, ki imajo kot vsi drugi liki lastne motivacije. Posedujejo globino in kompleksnost, ki presegata preprosto dobro ali zlo. Njihovo trenutno poslanstvo pa vključuje glavno junakinjo, Elianno Malum, in jih združuje v boju za ravnovesje sveta. Pomagajo ji razviti in nadzorovati moči, hkrati pa opozarjajo na tveganja in pasti, ki jih prinaša uporaba magije.

Slovenska avtorica, mednarodna kakovost

Monika Pavlovič se pri svojem pisanju zanaša na opazovanje detajlov in potrpežljivo gradnjo sveta, ki se razvija pred očmi bralca. Vsaka lokacija, vsak prizor, ima svojo težo in namen. Čeprav se njen slog zlahka primerja z mednarodnimi avtorji sodobne YA fantazije, ohranja nekaj izrazito slovenskega. Ne zgolj v jeziku, temveč v načinu, kako gradi napetost in kako plete odnose med liki. V njenem pisanju je mogoče čutiti, da so čustva in medsebojne vezi enako pomembni kot boj z zunanjim sovražnikom.

V Objemu Temnih Zveri: Amaranthine je dokaz, da ustvarjalnost ni omejena z geografijo. S premišljeno strukturo, jasno vizijo in bogatim besediščem Monika ustvarja svet, ki lahko stoji ob boku največjim fantazijskim serijam, ne da bi izgubil svoj izvorni pečat.

Objava V Objemu Temnih Zveri: Amaranthine – Pripoved o moči, temi in človečnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Vodič vsebuje čudovitih 83 strani, kar presega večino diplomskih naloga, a z več akcije in manj praznega filozofiranja. Četudi se izogneš predhodnemu branju, ga boš v prvih igrah listal pogosteje od bosanskega slovarja ob obisku gradbišča. Kaj pa je razlika napram prvi igri? Podvojen čas igranja, obsežna kampanja z možnostjo gradnje lastnega naselja ter še več grdobcev in več najemnikov, ki poskušajo doseči pokoj med plenjenjem temnic.

Razvojna ekipa: Snapshot Games Inc.
Založnik: Arc Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 31. julij 2025
Cena: 38,99 €

Zvrst: Potezna strategija/Igranje vlog

Napovednik

Bralna značka po igričarsko

Pri prenosu mamutskega namiznega spektakla Frosthaven na osebne računalnike so se javili Snapshot Games, avtorji mutiranega XCOM klona Phoenix Point. Še vedno gre za sodelovalno uganko s poteznim raziskovanjem in bojevanjem, ki jo tu in tam popestri nekaj zgodbe ter bazegradnje.

Čeprav različica v zgodnjem dostopu sicer ponuja zgolj okrnjeno vsebino, pričakujemo, da bodo v prihodnjih mesecih pritekel reden tok vsebine. Glavna prednost digitalne različice je zmanjšanje kompleksnosti. Ampak to je tako, kot da bi zapleteno medicinsko proceduro poenostavili z YouTube vodičem. Igra ponuja priročnik, a je ta približno tako uporaben kot QR meni v restavraciji.

Največji greh Frosthavna PC pa se skriva v tem, da igra molči o svojem najbolj ključnem mehanizmu. Napadi (tako tvoji kot nasprotnikovi) so odvisni od modifikatorskih kart, ki se naključno vlečejo iz osebnega kupčka. V fizični igri si ta kupček sestaviš sam in znaš že pred bitko oceniti svoje možnosti. V digitalni? Naključje deluje iz ozadja, ti pa samo gledaš, kako ti igra hladnokrvno v roko zabriše minus dva in ti obesi krivdo, kot bi bil ti osebno odgovoren za svetovno finančno krizo.

Digitalizacija ima svoje prednosti

Seveda, digitalna verzija ima svetle plati. Ni več potrebe po zaposlitvi kuhinjske mize, cena za vstop v svet je veliko nižja, igri je dodan glasovni igralski ansambel, avtomatizacija poskrbi za večino mehanskega dela, kot je premikanje sovražnikov, mešanje kupčkov ter kalkulacija napadov in obrambe.

Ključno je, da lahko shraniš igro in nadaljuješ, kjer si ostal, ali pa prevrtiš čas pred trenutek, ko je jeti uporabil sulično ost za razdevičenje tvoje zadnjice. To ni več igra. To je psihološki eksperiment, v katerem meriš prag, koliko jezen lahko postaneš, preden ti začnejo rasti sivi lasje še na bradavicah.

Posledica vsega tega je sicer nezmožnost prilagajanja. V fizični različici lahko prosto prenašaš in vneseš like iz prejšnje igre, kar skupen nabor (z vsemi odklenjenimi liki) poveča na 39. Glede na to, da je vsaka po svoje lasten organizem, je možnost izbire absolutno astronomska. Škoda je le, da jih je v digitalni različici Frosthaven trenutno na razpolago le 8, vključno z dobro 1/3 zgodbene vsebine.

Brez vrnitve, brez milosti

Eksperimentiranje je običajen del Frosthavna. Vsak lik igra po svoje in edini način, da jih res razumeš, je z večkratno uporabo. Težava je, da digitalna verzija glede tega ne pozna usmiljenja. Ne. kaznovala te bo z vso hladno natančnostjo davčne uprave.

V analogni igri je popravljanje napake stvar enega stavka “Ej, lahko samo hitro ponovim zadnjo potezo?” Soigralci zamahnejo z roko in gremo dalje. Na računalniku pa si ob potrditvi poteze zaklenjen. To privede do tega, da pred vsako potezo zreš v ekran, kot bi moral podpisati pogodbo s hudičem.

To je proces, ki si ga je očitno zamislil nekdo, ki sovraži človeško srečo in ima rad red. Da, morda preprečuje goljufanje. Ampak hkrati sproži frustracijo, ki bi še Dalaj Lamo spravila do izreka kakšne sočne kletvice.

Veličastna ledena kazen

Čeprav je igra še v zgodnjem dostopu, ostaja dvom: ali bodo avtorji izboljšali uporabniško izkušnjo in izpopolnili igro s vsebino, ki si jo zasluži, ali bodo vrgli roke v zrak in igro predčasno zapustili peklu zgodnjega dostopa? Seveda obstaja upanje. Snapshot Games lahko optimizira uporabniški vmesnik in doda več dostopnih pravil. A nekako mislim, da bo osnovna hladna krutost Frosthavna ostala nespremenjena.

Frosthaven te ne poskuša zabavati. Ne. Frosthaven te kali, kot čustveno nedostopen oče iz 80-ih, ki namesto “rad te imam” reče: “Dobro si razbil to pošast, sine.”

Morda pa sploh ne gre za težavo. Morda je to zgolj znak, da moram utihniti in “git gud”. Če je temu res tako, potem ta predogled ni klic k igranju, ampak zgolj opozorilo. V kolikor se boš podal v ledeni pekel, bodi pripravljen na batine.

Razsodba

(+) Odlična atmosfera na glasovnega podajanja
(+) Manj fizičnega dela
(+) Igralna zanka ostaja zasvojljiva
(+) Vrhunska taktična izkušnja
(+/-) Potencialna možnost za ogromno vsebine
(+/-) Kompleksnost osnovne igre ostaja nedotakljena
(-) Nepopolna pravila, skriti mehanizmi
(-) Neodpuščajoča in rigidna izvedba potez

Objava Frosthaven – prezgodaj za ledeno dobo se je najprej pojavila na HOPsi.

Osebno sem se tudi sam spraševal, od kod so ljudje lahko tako zaljubljeni v Death Stranding, saj mi je bila sicer ob opisovanju prvega dela zadeva všeč, a je ne bi koval v zvezde. Preprosto je nekaj sproščujočega ob tem, da dostavljaš pakete po postapokaliptični okolici, v kateri prevladuje močan občutek izoliranosti, in najbrž zaradi tega ljudje tudi uživajo v igranju zadev tipa Euro Truck Simulator 2. Sčasoma mi je sicer igranje začelo presedati, saj imam za ponavljajoče igranje neko svojo mejo in dobro režirane vmesne sekvence tega ne morejo premostiti.

Zato za Death Stranding 2 nisem gojil kakšnih posebnih pričakovanj in odkrito povedano se niti nisem veselil preveč igranja, saj moraš za ta tip igralne izkušnje biti v stanju, ko ti nekaj takšnega dejansko “paše”. A zadevo sem po ducatih preigranih urah zapustil presenečen, saj je stvar veliko boljša od pričakovanega in je v vsakem pogledu nadgradnja originala, a je treba že vnaprej povedati, da če se vam je original že ob začetku igranja priskutil, vam tudi drugi del ne bo prinesel kakšnih večjih igralnih užitkov.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Kojima Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: Povezava
Datum izida: 26. junij 2025
Cena: 79,99 €

Poznavanje zgodbe iz preteklika je zaželeno, a ni takšna nuja, da se brez predhodnega znanja ne bi bilo mogoče spraviti v igranje. Norman Reedus oziroma Sam Bridges iz prve igre je tudi tokrat glavni junak, ki se je po uspešno izpeljani misiji iz prve igre umaknil nekam daleč stran in to skupaj z dojenčkom Loujem, ki je zdaj že pravi mali fantič. Seveda mirno življenje ne traja dolgo, saj ga nekako izvoha naša stara znanka Fragile, ki ima zanj novo pomembno vlogo. Organizacija Bridges je namreč zdaj postala preveč komercialna, zato je ustanovila svojo lastno ponudbo dostave paketov Drawbridge, na nas pa je, da preko parih odprav med sabo povežemo Mehiko. To bi morala biti sicer kratka misija, a vmes se zgodi preobrat in kar naenkrat se pred nami odpre veliko večji svet, saj je na naša pleča padla naloga, da v mrežo pripeljemo celotni kontinent Avstralije.

Ta začetni zaplet je izjemno emotiven in Kojima nam tule dostavi zanimiv dogodek, ki je tako tragičen, da naš glavni junak najprej poskuša ignorirati in nekako nadaljevati življenje po starih tirnicah in tudi mi, kot igralec, samo upamo, da se stvar ni zares zgodila in ta občutek upanja držimo praktično celo kampanjo, dokler nam ostali spremljevalci na koncu ne dostavijo resnice. Sam zaključek je sicer srečen, a nekako si želim, da bi Kojima bil tule bolj pogumen, saj bi tako dobili resnično naslov, ki se od blizu loti občutka izgube nekoga bližnjega in kako lahko takšne stvari prebolimo preko stikov z drugimi, a namesto tega gre zaključek v drugo smer.

Od tu dalje se stvari začnejo voziti po ustaljenih tirnicah in v bistvu sem bil kar malce presenečen, kako podobno se dvojka igra v primerjavi z originalom. Pred nami so glavne in stranske misije in pri obeh je cilj nekako isti: dostaviti paket iz ene lokacije na drugo in po možnosti si vmes ne polomiti nog in s tem tudi ne poškodovati paketov. Uspešno opravljene misije nam prinašajo všečke, kar nam nato dviga sloves, med posameznimi odpravami pa lahko pobiramo tudi padli tovor iz strani ostalih igralcev ali pozabljene pakete različnih baz, včasih pa naletimo tudi na surovine, s katerimi lahko gradimo svoje lastne objekte, ki jih nato preko večigralske povezljivosti delimo z drugimi igralci.

Drugačne so tukaj finese, ki mehanike iz prve igre predrugačijo in tako izkušnjo naredijo manj duhomorno. Za začetek je tukaj denimo dejstvo, da dobimo dostop do vozil veliko prej kot v prvem delu in ta lahko tudi znatno nadgradimo. Poleg motorja se lahko usedemo tudi v manjši tovornjak in tega lahko zdaj nadgradimo tako, da ponuja samodejno streljanje sovražnikov, pakete pa lahko poberemo kar sproti, tako da nam ni treba vedno zapuščati vozila. Pot si lahko olajšamo tudi z drugimi zadevami, saj lahko ponovno vzpostavimo železnico ali pa skačemo med različnimi predeli preko ziplina. Igra sicer preferira, da čim več poti opravimo peš, saj s tem tudi nadgrajujemo vzdržljivost glavnega junaka, a osebno sem skoraj cel čas sedel v tovornjaku in zaradi tega kakšnih hudih minusov nisem utrpel.

Potovanje dodatno olajša še ogromna ladja DHV Magellan, ki je v bistvu nekakšna prenosna baza in na to boste redno odhajali na počitek in kramljanje s pisano četo raznovrstnih sopotnikov, ta baza pa ima še eno hudo koristno funkcijo. Preko posebne tehnologije namreč lahko plava skozi katran, tako da jo lahko prikličemo na različne točke mape in se tako lahko hitro teleportiramo naokrog. Omejitve pri tem sicer obstajajo in takšna dostava tovora te stane nižje ocene, a včasih se ti preprosto ne da riniti skozi novo večkilometrsko pot in bi rad samo dostavil paket in nadaljeval z zgodbo.

Štorija je tokrat bolje tempirana in me je že na začetku bolj povlekla v dogajanje. Seveda si lahko igralni čas podaljšate vmes tudi z opravljanjem stranskih misij, ki jih je tudi tokrat cel kup, a tudi to ni nujno, zato se lahko bolj ali manj osredotočite samo na glavne misije in te zopet spremlja lepa četa zanimivih oseb z imeni, kot je Tarman – kapetan ladje Magellan, ki je izgubil roko v katranu, zdaj pa lahko zaradi tega čuti tok te črne substance, kar mu omogoča boljšo navigacijo po njej. Tu je tudi lutka Dollman, ki si jo Sam na začetku pripne ob pas, in v bistvu sem od nje pričakoval, da bo na poti postala neka verzija Mimirja iz God of Wara in bo med odpravami povedala kakšno zanimivo stvar o tem svetu. A Dollman je večino časa tiha in ko že kaj izusti, je neka neumna pripomba, da mi je iz hrbta padel kakšen del paketa, medtem ko se kotalim iz gore.

Med potovanji nam pot zopet prečkajo razbojniki, ki so zdaj lahko tudi robotski, kot vedno pa po nekaterih delih mape stražijo BT-ji. Obe vrsti preprek sta tokrat veliko lažji od prej in mi v bistvu skoraj nikoli niso predstavljale resnega izziva. Sicer se lahko še vedno lotite prikritega pristopa in počasnega premikanja mimo BT-jev ter odstranjevanja banditov iz zasede, a v bistvu za to nikoli nisem čutil potrebe. Igra ti namreč ves čas dostavlja novo orožarno, tako da mi je bilo veliko hitreje, če sem preprosto iztrebil celo bazo nasprotnikov in nato na kamion naložil vse dragocenosti, sovražniki pa niti niso predstavljali kakšnega resnejšega izziva. Tudi BT-ji zdaj niso več tako strašni, saj se lahko preprosto zapeljemo mimo njih in tudi če nas ob tem opazijo, nas v bistvu nikoli niso zmožni dohiteti. Končni rezultat je, da na normalni težavnosti nisem skozi kampanjo niti enkrat umrl, kar je velika razlika v primerjavi z originalom. Osebno za to nimam kakšnih pritožb, saj mi je tiholazenje mimo BT-jev v originalu hitro postalo tečno in zdaj se mi s tem sploh ni treba ukvarjati, zaradi česar sem tudi v samem igranju bolj užival.

Death Stranding 2 je celokupno dokaj tipično nadaljevanje, ki vzame ideje predhodnika in jih zgolj nadgradi, ob tem pa ne inovira preveč. Kojima je tokrat igral na varno noto, kar je morda za nekoga presenetljivo, a hkrati je s tem dostavil prečiščeno formulo originala, kar je tudi vse, kar so nekateri igralci od njega zahtevali. Sama zgodba dostavi bolj emotivne trenutke, ki vam znajo, še posebej na začetku, iz očesa izvabiti tudi kakšno solzico, grafična podoba pa je tokrat ena najboljših v igričarski industriji in na konzoli PlayStation 5 Pro ter spodobnem OLED-televizorju je izkušnja naravnost fantastična, k dovršenosti pa prispeva tudi odlična glasbena podlaga ter vrhunsko glasovno podajanje.

Skratka, Death Stranding 2 je odlično nadaljevanje, ki mi je osebno izpolnilo vsa moja pričakovanja, in res upam, da Kojima še ni prestar, da nam dostavi še kakšen del tega izjemno zanimivega in presneto unikatnega sveta.

Objava Death Stranding 2 – nadgrajena igralna formula, ki ohrani glavno idejo originala se je najprej pojavila na HOPsi.

To nenehno spreminjanje strojne opreme in samega načina, kako igralci igrajo igre, se Nintendu ni vedno obrestovalo. Veliko prodajo je denimo zabeležil sistem Wii, a nato naslednika niso imenovali Wii 2, ampak WiiU, in to je privedlo do zmede pri kupcih, prodaja pa je drastično padla. Japonci te napake pri njihovi najbolj komercialno uspešni konzoli niso nameravali ponoviti, zato se novi izdelek imenuje preprosto Nintendo Switch 2, in čeprav je bilo že pri prvi predstavitvi jasno, da bo tole strojna nadgradnja originala s parimi dodatki, sem vseeno pričakoval, da bomo morda dobili kakšno dodatno skrito presenečenje. Zdaj lahko po obsežnem testiranju potrdim, da Nintendo v rokavu ni skrival ničesar, in čeprav je Switch 2 povsem spodobna konzola, ne morem mimo dejstva, da sem od nje vseeno pričakoval več.

View this post on Instagram

A post shared by HOPsi (@hop.si)

• Teža: 535 gramov
• Zaslon: ločljivost 1920 x 1080 – na televizorju možnost slike 4K
• Osveževanje: 120 Hz
• Podpora tehnologij: HDR, VRR
• Disk: 256 GB
• Polnjenje: USB-C
• Kontrolerja: Joy-Con 2
• Cena: 499 €
• Nakup: Konzolko.si

Če bi Switch 2 postavili ob bok predhodniku, bi vsak takoj opazil, da je nova konzola večja od predhodnika, na sebi pa nosi bolj umirjeno barvno kombinacijo. Paket je sicer lično majhen in v njem lahko najdemo polnilec, držalo za skupek novih kontrolerjev Joy-Con 2, HDMI-kabel in postajo, preko katere napravo nato povežemo na televizor.

Sam ekran je sicer večji, a ni spet tako velik, da bi se ga morda bal držati v rokah, celotni sistem pa je tudi presenetljivo lahek. Gledamo v LCD velikosti 7,9 palca, ki za razliko od originala zmore izvreči sliko ločljivosti 1920 × 1080 in se osvežuje pri kar 120 Hz, kar so seveda pritikline sodobnih sistemov in hudo prav pridejo tudi pri igrah. Dodana je bila podpora tudi za tehnologijo HDR, podatke pa lahko zdaj shranjujemo na disk velikosti 256 GB. Vse to so še kako potrebne nadgradnje konzole, ki je originalno izšla leta 2017, in razvijalcem se je zdaj končno odkotalil kamen od duše, saj je bila za marsikoga od njih optimizacija za originalni Switch pravi pekel in niti ni čudno, da si veliko večjih naslovov tipa Dying Light 2 na originalnem Switchu igral le preko oblaka.

LCD-zaslon zmore svetilnost 500 nitov in tole je dober ekran, ki žal ni OLED, a zna vseeno izdati pisane barve in se dobro obnese tudi na odprtem, saj bo zagotovo prišla priložnost, ko boste napravo s sabo odnesli na kak sprehod in si zaželeli igranja iger. In na tej zadevi boste samo in le igrali igre, saj Nintendo še vedno trdno verjame, da je Switch namenjen zgolj zabavi, in za razliko od kakšnih Steam Deckov in Legion Go-jev tega ne boste zmožni povezati na monitor in gor opravljati kakšna pisarniška dela ali pa se morda spraviti v brskanje po spletu.

Zaslon v sebi hrani tudi drobovje strojne opreme, tako da boste na vrhu našli tipko za vklop in izklop naprave, dva gumba za nadzor glasnosti, luknjo za žičnate slušalke in režo za vstavljanje microSD-kartic z igrami. Nintendo je pametno na vrh vgradil še en vhod za USB-C, kar pomeni, da lahko napravo zdaj polnite tudi medtem, ko jo brez postaje preprosto naslonite na naslonjalo, ki je precej kvalitetnejše od tistega, ki smo ga prejeli ob originalu.

Pomemben del vsakega Switcha so tudi njegovi kontrolerji. Tako kot ob predhodniku so ti odstranljivi, a namesto da bi jih morali zatikati po tirnicah na svoja mesta, jih zdaj preprosto priklopimo preko magneta. To je bila zame osebno ogromna nadgradnja, saj imam večje roke in mi je bilo zaradi tega pri originalu odstranjevanje kontrolerjev vedno muka, saj sem skoraj vedno nehote po nesreči stisnil nek dodaten gumb. Tule pa kontrolerja preprosto približamo ekranu in na svoje mesto klikneta z zadovoljujočim zvokom, naprava pa celo dovoli, da kontrolerja prisesate na napačno stran, na kar vas nato ob prižigu opozori začetni zaslon. Oblika kontrolerjev drugače ostaja nespremenjena: na vsakem Joy-Conu se nahajata po dva skupka četverice gumbov, z minusom in plusom na vrhu, to pa sta seveda tudi dve nadzorni paličici. Novost je C-gumb, ki sproži video pogovore, in to je v bistvu tudi njegov edini namen. Tako kot prej lahko z Joy-Coni mahate po zraku in tako upravljate nekatere igre, oba pa je moč uporabiti tudi z drsanjem po podlagi v slogu miške.

Če ste pričakovali, da boste ob zagonu konzole ugledali tudi povsem nov uporabniški vmesnik, potem boste na tem mestu zagotovo razočarani. Nintendo Switch 2 ima namreč praktično enako programsko opremo kot original, tako da je prečesavanje menijev še vedno preveč zamudno, kot bi moralo biti. Novost so virtualne kartice, ki jih iz svojega profila uvozite na novo konzolo in tako na enostaven način preselite svojo knjižnico iger iz originalnega Switcha. Na novi konzoli bodo delovale vse igre, ki ste jih kupili na pretekli konzoli, a nekateri naslovi so dobili unikatne nadgradnje, ki jih je treba doplačati in na Nintendo Switch 2 prinesejo dodatno optimizacijo, kot je možnost igranja pri višjih ločljivostih in sličicah na sekundo.

Prišli smo zdaj do iger, in na žalost je to stvar, ki je zaenkrat tudi največji minus tega izdelka. Uvoz starih iger in možnost preigravanja teh je sicer lepa noviteta Nintendovega ekosistema, a večina igralcev bo Switch 2 kupila za igranje novih iger, ki pa jih preprosto ni. Nobenega novega Maria, nobene sveže Zelda avanture – zadovoljiti se boste morali z novim poglavjem serije Mario Kart, ki je sicer dobro prodajan izdelek, a če vam ni do večigralskega dirkanja, potem je seznam naslovov kratek oziroma ga sploh ni, a še večje presenečenje je to, da za njih sploh še nismo dobili napovednikov. Tako sem ob testiranju moral igrati Mario Kart in Zeldo: Breath of the Wild, ki je sicer zdaj končno dobila podporo za 60 sličic na sekundo, vendar bi od novega sistema pričakoval veliko večji razpon iger. Naslednja večja zadeva pride naslednji mesec, ko izide Donkey Kong Bananza, a to ni videti kot res velik naslov, za povrh pa je treba zdaj tudi za takšne malce manjše naslove odšteti 70 €, medtem ko Mario Kart zahteva kar 80 €.

Kar se tiče baterije, je ta vzdržljiva, a zaradi večjih mišic strojne opreme na njej brez polnjenja ne boste mogli uživati tako dolgo kot pri originalni konzoli. Tule spet pride prav prej omenjena opcija dodatnega USB-C vhoda za polnjenje, medtem ko je konzola na naslonjalu, med uporabo v ročnem načinu pa sem tudi opazil, da se je ta hitreje segrela kot tista originalna.

In to je v srži Nintendo Switch 2: strojna nadgradnja originalne konzole, ki ponuja veliko združljivosti s preteklostjo, a se nato zanaša tudi pri katalogu iger. Ta se bo seveda sčasoma močno razširil, saj predvidevam, da bo tudi ta sistem Nintendo podpiral še vrsto let, a če trenutno niste res velik oboževalec Mario Karta in vam preigravanje starih naslovov v višji ločljivosti ni dovolj privlačen razlog za nakup nove konzole, potem je morda smotrno, da z nakupom malce počakate – in če ste dovolj potrpežljivi, boste celo pričakali OLED različico, ki jo imajo Japonci zagotovo že v planu in bo takrat imela tudi večjo zalogo iger.

Objava Nintendo Switch 2 – lepa strojna nadgradnja originala, ki pa ji manjka iger se je najprej pojavila na HOPsi.

Prenosniki so v zadnjih letih postali hudo dragi, zato je lepo videti kakšen nov izdelek, ki zadosti vsakdanjim potrebam, ne da bi bilo treba zanj odšteti celo premoženje. Podjetje Lenovo nam je tokrat v roke potisnilo ravno takšen izdelek z imenom Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9. Ta sicer ne omogoča poganjanja Cyberpunka 2077 na najvišjih grafičnih nastavitvah, a če iščete uporaben prenosnik za delo in šolo, potem je tole odlična ponudba. Poleg tega ponuja nekaj trikov, ki jih ne boste našli niti na igričarskem prenosniku.

NAPOVEDNIK

Specifikacije:

Ime izdelka: Lenovo Yoga 7 2-in-1
Premer zaslona: 14 palcev
Maksimalna ločljivost: 1920 x 1200
Pomnilnik: 16 GB DDR5-5600
Grafični čip: AMD Radeon 780M
Disk: 1 TB
Osveževanje zaslona: 60 Hz
Teža: 1,61 kg
Nakup: Mimovrste

Ko Lenovo Yoga 7 postavite na mizo, ne boste pritegnili pogledov množice. Prenosnik je na voljo le v srebrni barvi, ki ji proizvajalec pravi Arctic Grey, in ne vsebuje nobenih dodatnih lučk. Nekaterim bi se to morda zdelo dolgočasno, a za delo v pisarnah in drugih prostorih, kjer ne želite motiti okolice, je to odlična lastnost. Gre za manjši prenosnik s 14-palčnim zaslonom, kljub temu pa je presenetljivo težak – tehta 1,61 kg, kar pri takšnem izdelku opazite. Če ste pričakovali peresno lahek prenosnik, vas utegne teža negativno presenetiti.

Kar se tiče vhodov in izhodov, ta prenosnik ne prinaša nič posebej presenetljivega. Na levi strani najdemo izhod HDMI 2.1, dva vhoda USB-C (eden služi tudi za polnjenje prenosnika) ter priključek za žične slušalke, kar je vedno dobrodošlo. Desna stran vsebuje en USB-A vhod, režo za MicroSD kartice ter edini gumb na celotni napravi, namenjen vklopu – prenosnik se sicer samodejno zažene takoj, ko ga odprete.

Všeč mi je bila tipkovnica, ki sicer ne vsebuje numeričnega dela, kar je razumljivo, a so vse ostale tipke dovolj dobro razporejene za udobno delo. Tipkanje je tiho, tipkovnica pa ima belo osvetlitev, kar omogoča delo tudi ponoči. Prav tako boste veseli velike tipke Enter in slovenske gravure, tako da so vsi šumniki na svojem mestu. Ker gre za sodoben prenosnik, se na tipkovnici nahaja tudi posebna tipka za zagon umetno inteligentnega pomočnika Copilot.

Manj navdušen sem bil nad sledilno ploščico pod tipkovnico. Ta sicer opravlja svoje naloge, a je nenavadno glasna, tako da lahko s pritiskanjem levega ali desnega klika hitro razdražite koga, ki si z vami deli prostor.

Zaslon je klasični LCD z ločljivostjo 1920 × 1200 in podporo za dotik (na voljo je sicer tudi OLED različica, ki pa je nisem testiral). Osvežuje se pri 60 Hz, kar je dandanes že malce zastarelo, in preseneča, da proizvajalci še niso povsem opustili tako nizke stopnje osveževanja. A po drugi strani so takšni kompromisi nujni, če želiš obdržati nizko ceno. Pri tem modelu se to odraža tudi v svetilnosti 300 nitov in nekoliko slabši reprodukciji barv.

Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 pa vse to odtehta s svojo prilagodljivostjo. Oznaka 2-v-1 pomeni, da lahko prenosnik po želji prepogibamo – uporabljamo ga lahko kot klasično delovno postajo ali pa ga prepognemo in postavimo kot stojalo za gledanje serij in filmov. Lahko ga celo popolnoma zložimo in dobimo debelejšo tablico za branje knjig ali risanje – pri tem nam pride prav priloženo pisalo Lenovo Digital Pen.

Kot že rečeno, z obstoječo konfiguracijo ne boste igrali zahtevnejših iger. V prenosniku se nahajajo procesor AMD Ryzen 7 8840HS, grafični čip AMD Radeon 780M in 16 GB LPDDR5-6400 pomnilnika, družbo pa jim dela SSD disk s kapaciteto 1 TB. Gre za specifikacije, ki so bolj namenjene pisarniškemu delu in risanju, čeprav boste na njem brez težav igrali kakšen preprost indie naslov.

Nižja frekvenca osveževanja pozitivno vpliva na vzdržljivost baterije. Pri testiranju sem večji del dneva gledal serije in filme prek pretočnih storitev ter iz enega polnjenja iztisnil 10 ur neprekinjene uporabe. To ni slab rezultat – ob običajnem delu boste lahko prenosnik uporabljali nekaj dni, preden boste morali poiskati vtičnico.

In to je v bistvu vse, kar lahko povem o tem izdelku. Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 je soliden prenosnik, ki vas sicer ne bo presenetil z inovativnostjo, njegov zaslon pa bi lahko bil nekoliko boljši. Po drugi strani pa omogoča prilagodljivo uporabo, kar bo marsikateremu uporabniku prišlo še kako prav – še posebej tistim, ki radi delajo zapiske ali skicirajo.

Za konec še cena: Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 na Mimovrste stane 1.012 €, pri čemer gre za različico z OLED zaslonom, ki je še boljša od testirane enote.

Objava Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 – uporaben prenosnik, ki stane samo dobrega jurja se je najprej pojavila na HOPsi.

Stvar sem sicer probal igrati na Nintendo Switchu in čeprav mi je jasno, da je bilo v to zadevo vloženega ogromno truda in sem ob igranju doživel nekaj zanimivih trenutkov, stvari ne bi uvrstil na vrh lestvice najboljših iger, ki sem jih kadarkoli izkusil. Morda takšen tip igre enostavno ni zame, ali pa me je Ubisoft skozi leta igranja franšize Assassin’s Creed zdresiral, da moram za svoje raziskovanje odprtega sveta vedno biti nagrajen z nekim zakladom ali pa izkušnjami, namesto da bi užitek potegnil zgolj iz raziskovanja in čudenja nad lepotami pokrajine.

Skratka, osebno nisem največji oboževalec igre Breath of the Wild, zato niti nisem pričakoval, da bom ob igranju nadgradnje za novo konzolo Nintendo Switch 2 korenito spremenil mnenje. In ta moja teza se je izkazala za pravilno, saj je Nintendo za to manjšo obdelavo ohranil praktično vse iz originala in je nekaj postoril le na optimizaciji.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Nintendo
Založnik: Nintendo
Platforme: NS2
Nakup: Povezava
Datum izida: 5. junij 2025
Cena: 79,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Nadgradnja je dovolj velika, da lahko pod črto potegnemo ugotovitev, da je igranje na konzoli Nintendo Switch 2 najboljši način za preigravanje igre Breath of the Wild (vsaj na legalen način, saj so Japonci nekako prišli do ugotovitve, da je emulacija na PC-ju nelegalna). Ob preigravanju kampanje so bile sličice na sekundo trdno zaklenjene na mejo 60, in to je veljalo takrat, ko sem konzolo priklopil na televizijo, in takrat, ko sem jo držal v roki. Nadgradnja se prav lepo obnese v ločljivosti 4K na večjem televizorju in končno ob gledanju velike slike ne boste videli nazobčanih robov in rahlo zamegljenih podob.

Pohvaliti je treba tudi hitrejše nalaganje stopenj, in na splošno je zdaj igranje in bojevanje veliko bolj zabavno kot na originalni konzoli. 60 sličic na sekundo zna biti za igralce, ki so vajeni špilanja samo na prvem Switchu pri 30 sličicah na sekundo, preprosto magičnih, in ni dvoma, da je že to za nekatere dovolj velik izgovor, da se loti ponovnega preigravanja cele kampanje — in nihče mu tega ne bi zameril.

A nadgradnje se tu nekako tudi zaključijo, in čeprav je treba lastnikom originalne igre za uživanje te predelave doplačati samo 10 evrov, sem vseeno nekoliko razočaran, da ni Nintendo na tem mestu naredil malce več. Meja izrisovanja je denimo še vedno slaba in praktično identična originalni izkušnji, tako da boste ob tekanju še vedno ugledali kamne in drevesa, ki pred vas skočijo kot iz neke druge dimenzije, Nintendo pa ni poskrbel za kakšne nadgrajene teksture ali kakšne druge grafične bombončke. Primerjavo lahko na tem mestu naredimo z igro Horizon Zero Dawn Remastered, ki je za enako ceno celo igro preselila v nov pogon, kar je s sabo prineslo tudi nov sistem osvetljevanja in boljše obrazne animacije. Breath of the Wild se medtem čuti kot zgolj optimizacija za nov sistem, in PC-jaši smo takšne nadgradnje deležni takrat, ko v sistemu zamenjamo grafično kartico in lahko končno uživamo v bolj tekoči izkušnji — in to na softverski strani lahko naredimo brezplačno.

V bistvu niti ne vem, kaj točno bi lahko še zapisal v tej recenziji, ki se je usmerila zgolj v prednosti, ki jih prinaša Nintendo Switch 2 edicija igre, saj o kakšnih novostih tu nimamo za govoriti. Baje da je nova neka aplikacija, ki vam omogoča boljšo mapo in iskanje skrivnosti, a te niti nisem preizkusil, saj bi izničila tisto največjo prednost kampanje, in ta se tiče raziskovanja brez pravega cilja, kjer potem vsake toliko odkriješ skritega Koroka. Ostalo je enako kot prej in če vam takšno tavanje po mapi ne ustreza in ste nasprotnik sistema orožij, ki se vam hitro pokvarijo in jih ni možno popraviti, potem vas tudi tale predelava ne bo prepričala, da kampanjo preigrate do konca in se nato spravite v igranje nadaljevanja Tears of the Kingdom, ki je glede na vse, kar sem videl, nekako enaka predelava kot Breath of the Wild.

Skratka, tole nadgradnjo za Nintendo Switch 2 bi označil kot obvezno tistim, ki so veliki pristaši originala in bi želeli tega končno izkusiti brez vseh težav, ki ste jih doživeli zaradi ostarelega drobovja originalne Switch konzole. Če pa ste morda original že izkusili in ni bil po vašem okusu, potem vas tudi ta manjša predelava ne bo prepričala v nasprotno — nove kupce bi znalo pogreti tudi dejstvo, da boste za digitalno kopijo tega naslova v Nintendo trgovini morali odšteti kar 80 €.

Objava Zelda: Breath of the Wild – predelava za Nintendo Switch 2 bi lahko ponudila malce več se je najprej pojavila na HOPsi.

Mario Kart je torej velika zadeva in zato ni presenetljivo, da je naslednika osmega poglavja Nintendo hranil za splavitev nove konzole Nintendo Switch 2. Mario Kart World je tako postal edina večja ekskluziva, ki jo lahko igrate ob nakupu te nove konzole – in tega izziva se ne ustraši. Dobili smo namreč izjemno zabavno dirkačino, ki bo prijala tako tistim, ki s takšnimi naslovi nimajo izkušenj oziroma so jim igre na splošno povsem tuje, kot tudi veteranom serije, ki bodo nato svoje mojstrovanje različnih prog prenesli tudi v večigralske obračune.

V bistvu sem se ob najavi Worlda spraševal, kam lahko sploh še Nintendo zapelje to serijo, saj je že prejšnji del ponujal toliko zabavne vsebine, da se je enostavno nisi mogel naveličati. Seveda to velja samo za tiste, ki imajo dirkanje radi, in če vam to ni po godu in imate v svojih Nintendo ekskluzivah raje neko zgodbo ali platformske izzive, potem Kart ne bo za vas. Tole je namreč golo dirkanje, ki si ne daje opravka z ničemer drugim – in to zadevi lahko štejem samo v plus. Strah me je namreč bilo, da bo Nintendo želel preveč inovirati in bi s tem izgubil tisto glavno privlačnost te serije, ki se vrti okoli vožnje po prisrčno obarvanih progah, vmes pa se lahko zabavate sami ali pa v družbi prijateljev, ki jim ravno pred ciljno črto od zadaj spustite uničujočo želvo ter jim kažete pravi ali virtualni jezik, medtem ko jih prehitite.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Nintendo
Založnik: Nintendo
Platforme: NS2
Nakup: Povezava
Datum izida: 5. junij 2025
Cena: 79,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Takšna izkušnja vas čaka tudi tule in, čeprav ste nemara pristaš večigralskih dirk, je najprej pametno pokukati v enoigralsko izkušnjo, ki je odlična. V začetnem meniju si lahko izberete standardni igralni način Grand Prix, nato vas čaka izbira dirkača iz res širokega seznama Nintendovih ikon, potem samo še izberete moč motorja, ki tu služi kot nekakšna težavnost, in že si lahko izberete turnir, ki vas bo popeljal skozi širok seznam dirk – te pa se bodo vedno odvile na dobro zamišljenih progah.

Kot rečeno, nazadnje sem se s to serijo srečal na konzoli Nintendo 64, zato sem tule debelo gledal, ko se je naenkrat na progo zapeljalo 24 različnih dirkačev, in začetek dirke je bil zato vedno kaotičen, saj se želijo vsi izboriti za najvišja mesta, pri čemer prav pride tudi pravočasno gasiranje, ki ti prinese dodatni pospešek. Vsi se tudi rinejo, da lahko poberejo svoj kos kockastih vprašanj, ki vam nato dajo bonuse pri dirkanju – naenkrat pa lahko na sebi držite dva. Bolj ko ste na repu kolone, boljša orožja boste dobili, medtem ko vožnja na vodilni poziciji prinaša svoja tveganja, saj se bodo tisti najbolj nevarni izstrelki zapodili ravno proti vam – vi pa pred tem kakšne resne obrambe nimate.

Vožnja je napeta od začetka do konca, saj vam bodo pozornost jemale tudi same proge, ki so izjemno žive, in okolica je včasih preprosto tako čudovita, da malce pozabiš na držanje plina. Mimogrede – tu moram pohvaliti opcijo v nastavitvah, ki omogoči samodejno pritiskanje na gas, saj tega itak držite neprestano in, glede na to, da so dirke dolge, vas lahko začne kmalu boleti prst. Prelestna okolica tam ni samo za okras, saj vsake toliko na progo stopi kakšna nevarnost, ki se ji je treba izogniti, obenem pa je obvezno skočiti tudi na tiste dele proge, ki vam dajo začasni pospešek. Potem so tu raznorazne bližnjice in novost, ki vaš mali bolid vrže na tirnice, po katerih nato lahko drajsamo v slogu Tonyja Hawka. Vse to prinaša svoje minuse in pluse, a glavno je, da se skozi cilj pripeljete na čim višjem mestu.

Tudi če na kakšni dirki ne dobite zlate medalje, to ne pomeni takojšnjega poraza. Točke se namreč med dirkami seštevajo, zato še vedno lahko na naslednji preizkušnji svojo uvrstitev popravite. Dirke tokrat niso strogo ločene na kroge – nekatere med njimi so takšne klasične preizkušnje, a velikokrat se boste preprosto vozili iz ene točke do druge, kar tudi pomeni, da si ob prvi vožnji preprosto ne morete niti približno zapomniti, kakšne trike lahko izvajate na določeni preizkušnji. Težavnost sicer ni pretirana – osebno nisem že leta preizkusil te serije in sem si kljub temu izbral najmočnejše bolide ter zmagal skoraj vsako dirko, a spet – včasih so za najvišjo stopničko odločale stotinke. Z uspešnim dirkanjem ne boste odklepali samo pokalov, ampak boste dobivali tudi cekine in odklepali nove dirkače ter dodatne bolide, tako da imate vedno razlog, da se potrudite kot prvi zapeljati skozi cilj.

Grand Prix ni edini igralni način, ki ga lahko preizkusite. Poleg tradicionalnega dirkanja na čas lahko zdaj sodelujete tudi v načinu Knockout Tour, ki bi ga lahko označil za nekakšen dirkalni battle royale. V tej dirki se peljete od ene točke do druge, na vsakem odseku ceste pa se morate uvrstiti na določena mesta, drugače ste lahko izločeni. Napetost začne proti koncu pošteno naraščati – in to že v enoigralskem načinu, medtem ko je med dirkanjem z drugimi živimi igralci stvar še bolj adrenalinska in hkrati presneto nalezljiva.

Edini minus pri celotni izkušnji mi je bil igralni način Free Roam. To je namreč Nintendov poskus dirkanja v odprtem svetu, kot ga poznamo iz serije Forza Horizon. Morda je ravno Free Roam razlog, da so proge tokrat tako dolge in široke – in te proge zdaj lahko prosto raziskujemo, kadarkoli se nam že zahoče: preprosto pritisnemo tipko in že smo osvobojeni mej, ki nam jih je prej začrtala posamezna proga. Problem je edino to, da v tem svetu nimaš kaj zares početi. Sicer lahko srečaš ostale dirkače, a teh ni možno pozvati na spontano dirko, niti ne boste v teh odprtih stopnjah naleteli na kakšne večje skrivnosti. Obstaja sicer nekaj manjših izzivov, vendar so ti tam bolj zaradi lepšega, in na splošno sem se tega brezglavega raziskovanja hitro naveličal.

A Free Roam ni glavna poanta tega naslova in o njem lahko razmišljamo zgolj kot o dodatku, ki ga je pač Nintendo vključil zraven kot bonus. Dirkanje in zabava sta ostala na visokem nivoju in, čeprav Mario Kart World stane kar 80 €, si to cenovno nalepko tudi prisluži – še posebej glede na dejstvo, da je to naslov, ki mu bo Nintendo ponudil še ogromno posodobitev in ima že zdaj dovolj vsebine, da se lahko ob dirkanju zabavate mesece, če ne celo leta.

Objava Mario Kart World – presneto zabavno dirkanje se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta manjši spodrsljaj kljub temu ni ugasnil ogromnih pričakovanj za njihov najnovejši naslov Doom: The Dark Ages, ki našega najljubšega klavca demonov pošlje nazaj v srednji vek, in tako se lahko od blizu malce bolje spoznamo z njegovo zgodovino, za povrh pa lahko tudi skočimo v ero streljačin, ki je id Software še ni obiskal.

Razvojna ekipa: id Software
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 15. maj 2025
Cena: 79,99 €

NAPOVEDNIK

In svojo nalogo so zopet dobro opravili, saj je razvijalec znova dokazal, da zna sestaviti raznovrstno enoigralsko kampanjo in ga ni strah poskusiti dostaviti nekaj novega. Čestitati mu je torej treba za pogum, vendar pa so ob tem inoviranju občasno tudi malce brcnili v temo. K sreči sta streljanje in akcija še vedno dovolj zabavna, da tem zameram malce pogledamo skozi prste, a splošno gledano mi je izmed te nove trojice Doom iger The Dark Ages bil še najmanj všeč.

id Software je že pri prvem napovedniku obljubljal, da bodo tokrat veliko več vložili v zgodbo in vmesne sekvence, kar zna biti za koga dobra novica. Osebno mi je bil ljubši pristop iz leta 2016, kjer si naš glavni junak ni dajal opravka z ničemer drugim kot pa z golim klanjem demonov, občasno pa moral pogledati kakšno kratko vmesno sekvenco, ki je služila kot izgovor za selitev na novo lokacijo.

The Dark Ages sliko že od začetka postavi bolj na široko, saj smo prisotni boju med King Novikom (dobričinom) in princem teme Ahzrakom (zlobcem). Med njima se je vnela huda vojna in hitro postane jasno, da Novik bije izgubljajočo vojno, saj demoni uletavajo iz vseh strani. Na pomoč priskočijo Makyrsi, tentaklasti vesoljci, ki jim je uspelo v svoj primež dobiti našega glavnega junaka Slayerja, tega pa nato pošljejo na pomoč kot nekega superjunaka, nakar ga po opravljeni nalogi pospravijo nazaj v energetsko celico.

Zgodba Pulitzerja ne bo pobrala, vendar je kljub temu zabavno gledati razmerje sil in tretiranje našega heroja, ki ga vsi označujejo kot orožje za skrajno silo. Že zaradi tega se takoj počutiš kot slaboritnež, ta občutek pa skoči v stratosfero, ko prvič iz višine skočiš na bojišče in z udarnim valom pospraviš cel val manjših nasprotnikov.

Kljub dodatni zgodbi The Dark Ages ni postal nenadoma pripovedna avantura, ampak je njen namen še vedno dostaviti z adrenalinom nabito strelsko izkušnjo. Kako ta poteka, je zdaj izkušenim igralcem te franšize že znano, čeprav je vsak del na tem področju malce inoviral: prejšnje poglavje Eternal je denimo veliko stavilo na hitro izmikanje sovražnim izstrelkom in veliko je štel pravilen vzorec napadov, izmikov in uporabe posebnih orodij.

The Dark Ages nam želi predstaviti malce drugačen igralni način, saj je Slayer zdaj bolj na poškodbe odporen tank, ki lahko preživi ogromno izstrelkov, medtem ko trdno stoji na tleh, nakar bližnjemu napadalcu zabije uničujoč udarec. Veliko vlogo pri tem ima ščit, ki je bil v napovednikih predstavljen kot neka stranska zadeva, a je v bistvu vaše glavno orožje za boj proti demonskim silam.

Ta ščit najprej služi kot gola zaščita pred rafali, a kaj kmalu spoznamo, da lahko z njim tudi pariramo udarce nasprotnikov in te na ta način za nekaj časa omamimo. Tudi ta del je bil v napovedniku predstavljen bolj na hitro, vendar ga boste na višjih težavnostih redno uporabljali, saj pariranje lahko močno poškoduje nasprotnika in načne živce večjim šefom. Večji in manjši demoni začno sčasoma proti vam izstreljevati različno obarvane izstrelke in tudi te bo treba uspešno parirati, pri šefih pa sem zaradi teh napadalnih vzorcev obudil spomine na igro Returnal. Skozi kampanjo se boste v glavnem spopadali z že znano vrsto nasprotnikov iz prejšnjih iger, ki pa so tule malce manj tehnološko dovršeni – navsezadnje naj bi bili v srednjem veku.

Šefi se v glavnem delijo na tiste večje grdavže in stranske šefe, ki jih lahko odkrijemo med sprehajanjem po na pol odprti mapi, in te obstranske dejavnosti nadomeščajo tiste posebne sobe z izzivi, ki smo jih v Eternal odklepali preko ključev. The Dark Ages se na splošno čuti kot malce lažji naslov od predhodnikov, vendar znajo biti šefi občasno kar naporni in znajo stestirati vaše sposobnosti, a zelo redko boste naleteli na kakšnega, ki ob sebi nima še armade manjših demonov. Nekateri so celo tako tečni, da so na vaše izstrelke povsem odporni, vse dokler okoli ne pobijete dovolj manjših ali večjih demonov.

Na pol odprte mape so razvijalcu dale novo priložnost, da po stopnjah razporedi cel kup skrivnosti, in pot do teh je mnogokrat povsem očitna. Občasno boste morali rešiti kakšno uganko preko uporabe ščita, ki ga lahko v stilu God of Wara tudi mečete naokoli in tako odpirate vrata, za nagrado pa lahko poberete dodano municijo, zlato ali pa dodatno življenje – naenkrat lahko nosite okoli tri takšne žetone, ki vas ob momentu smrti oživijo nazaj na bojišče, a pozor: žetoni se porabijo tudi, če potem umrete in ponovno naložite položaj.

Zlato boste porabljali za nadgradnjo orožij, ki so tokrat nekam dolgočasna. Kot navadno sem največ uporabljal dvocevno puško, saj mi ostala sejala smrti velikokrat preprosto niso ustrezala, in zdi se mi, da tule id Software ni preveč dobro izkoristil tematike srednjega veka. Še vedno namreč vihtimo moderna orožja, ki pa jim tokrat zaradi ščita manjka sekundarni način uporabe, tako da boste večino nadgrajevali samo njihovo efektivnost in poškodbe. Tisti drobilec lobanj, ki je v napovedniku prejel toliko opevanja, se v praksi izkaže zgolj za pljuvalo manjših izstrelkov, ki je namenjeno večjemu valu šibkejših nasprotnikov, a te lahko bolj efektivno pospravite s ščitom in iz tega tudi iztržite zalogo zdravja in ščita.

Grafično je tole lep naslov, ki mi je dal vedeti, da je moja grafična kartica RTX 3070 zrela za pokoj, saj pri ločljivosti 2560×1440 na bolj odprtem delu mape, kjer se naenkrat mudi ogromno nasprotnikov, tudi na najnižji grafični nastavitvi nisem mogel doseči stabilnih 60 sličic na sekundo. Na glasbenem področju se čuti, da pri igri tokrat ni sodeloval Mick Gordon, ki je za Eternal priskrbel tako prepoznavne glasbene iztočnice, in čeprav tudi The Dark Ages nima slabe glasbene podlage, se ta vseeno čuti kot korak nazaj v primerjavi s prejšnjim delom.

In to na splošno velja za celo kampanjo, ki je tule ogromna in šteje kar 22 misij. id Software se je sicer veliko hvalil s tem, da bo nova igra dostavila igralcem neko povsem novo in originalno izkušnjo, in čeprav neke spremembe so, te največkrat niso tako opazne ali pa dostavijo igranje, ki ni tako premišljeno kot v Doomu 2016 in Eternal.

Pod črto potegnjeno je tole še vedno zabaven in adrenalinski naslov, na splošno pa na področju enoigralskih streljačin že dolgo vlada suša. A ne morem mimo tega, da je morda razvijalec igralno formulo na nekaterih mestih spreminjal samo zato, da bi dostavil nekaj novega, rezultat pa na koncu ni dostavil tega, kar bi si igralci od Dooma želeli.

Objava Doom: The Dark Ages – zabavna streljačina, ki pa v nekaterih pogledih naredi korak nazaj se je najprej pojavila na HOPsi.

Da bi zadeva postala resnično kultna, žal ni bilo dovolj časa, saj je Sony hitro ubil upanja po nadaljevanju. Po drugi strani pa očitno nima nič proti predelavam nekaj let starih iger, in takšen tretma je zdaj doživel tudi Days Gone, ki ga lahko igramo v rahlo grafično izboljšani različici z dodatnimi igralnimi načini.

Razvojna ekipa: Bend Studio
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PC
PlayStation trgovina: Povezava
Datum izida: 25. april 2025
Cena: 49,99 €

NAPOVEDNIK

Days Gone je bil tako že optimiziran za sodobne sisteme, zato tehnične izboljšave v Remastered ne pridejo toliko do izraza. Res je, da so teksture zdaj bolj podrobne in osvetlitev izboljšana, a te razlike niso tako opazne kot denimo pri predelavi Horizon Zero Dawn Remastered. Če slike originala in predelave postavite drugo ob drugo, boste ob pozornem opazovanju razliko sicer opazili, a v igri, kjer večino časa drvimo z motorjem ali bežimo pred hordami zombijev, te podrobnosti hitro uidejo pozornosti. Na konzoli PlayStation 5 pa je dobrodošla možnost višje ločljivosti, saj lahko izbiramo med grafičnima načinoma: Quality, ki ponuja 4K pri 30 sličicah na sekundo, in Performance, ki deluje pri 60 sličicah na sekundo, a le pri 1080p. Sam sem igral na konzoli PlayStation 5 Pro, ki omogoča dodaten način Enhanced – ta ponudi vmesno pot: spodobno ločljivost pri 40 sličicah na sekundo.

V tem opisu se ne bom podrobno spuščal v mehanike in svet, ki ga ponuja Days Gone, saj si o tem lahko preberete v Simonovi recenziji. Raje se bom osredotočil na predelave, ki jih prinaša Remastered izdaja igre. Kot ljubitelj igre sem sicer vesel, da je Sony ponudil novo priložnost, a tudi sam moram priznati, da tale obnova nima veliko smisla. Original je namreč po šestih letih še vedno videti odlično, čeprav je prvotno izšel za konzolo PlayStation 4. Kasneje je razvijalec sam odklenil število sličic na sekundo, ki na konzoli tečejo pri 60, dobili pa smo tudi selitev igre na PC, kjer število sličic ni omejeno.

Kar zadeva tehnične vidike, so dobrodošle nove možnosti za tiste, ki imajo vizualne ali slušne okvare. Vklopimo lahko kontrastni grafični način, v katerem sta naš junak in sovražniki lažje vidna, pri zvoku pa lahko vključimo zvočne sledi, ki opozarjajo na predmete v okolici, ki jih lahko poberemo. Vesel sem tudi nove možnosti za prilagajanje kontrol ploščka DualSense. Težavnost je zdaj bolj prilagodljiva: če vam gredo na živce QTE-sekvence, kjer je treba hitro pritiskati gumbe, lahko igro nastavite tako, da te dogodke izvede sama – na vseh težavnostih. Če se vam zdi igra celo na Easy prehitra, lahko zmanjšate njeno hitrost za od 25 do 100 %.

Predelava žal ne prinaša tistega, kar sem si najbolj želel – novih zgodbenih vsebin. Namesto tega ponuja vsebine, ki bodo komu zagotovo ustrezale, a sam jih verjetno ne bom veliko preigraval. Denimo Permadeath način, kjer imamo le eno življenje in nas vsaka smrt vrne na začetek. Tak način poskrbi za presneto napeto kampanjo, kjer je vsak sovražnik lahko usoden, a si ne predstavljam, da bi bil pripravljen kar tako zavreči desetine ur igranja zaradi ene same napake.

Potem je tu novi igralni način Horde Assault, kjer si na začetku izberemo svojega junaka, nato pa se borimo proti vse težjim valovom nasprotnikov. Naša naloga je preprosto – preživeti. To ni enostavno, si pa lahko izziv olajšamo ali otežimo z različnimi »Injectorji«, ki jih nastavimo pred začetkom. Tisti, ki nam pomagajo, zmanjšajo končni rezultat, medtem ko težje nastavitve prinesejo več točk. Gre za zabaven igralni način, ki je v bistvu trapasta zabava za vse, ki se v kampanji niso mogli prenajesti iztrebljanja hord. Spektakel je tukaj še večji – pojavijo se lahko tudi mutirani medvedi, na zaslonu pa se naenkrat zvrsti do 800 nasprotnikov.

Days Gone Remastered se na koncu izkaže za všečno nadgradnjo, ki bistvenih sprememb sicer ne prinese in najverjetneje obstaja predvsem zato, da Sony preveri, ali za to franšizo še obstaja zanimanje. Odlična je tudi cena: obstoječi lastniki igre lahko opravijo nadgradnjo za skromnih 10 €, polni paket pa na Steamu stane 49,99 €.

Objava Days Gone Remastered – cenovno ugodna nadgradnja za največje oboževalce originala se je najprej pojavila na HOPsi.

To so bili neki drugi časi, o katerih lahko danes samo sanjamo: Bethesda je prejšnji del sage The Elder Scrolls, Morrowind, izdala leta 2002 in samo štiri leta kasneje je bil pred nami že nov ogromen RPG, ki je igralcem ponujal resnično svobodo raziskovanja sveta, nakar so nam pet let kasneje dostavili še Skyrim. Na žalost se je tam pot Elder Scrolls sage pošteno upočasnila in kljub dobrim prodajnim rezultatom je Bethesda šele nekaj let nazaj uradno najavila izdelavo šestega dela, in v 2025 je preteklo že 14 let od zadnje Elder Scrolls igre.

Razvojna ekipa: Bethesda Game Studio
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PS5, PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 22. april 2025
Cena: 54,99 €

NAPOVEDNIK

K sreči je zdaj tule obnova The Elder Scrolls: Oblivion Remastered, ki ohrani originalno vizijo razvijalca in to nadgradi preko prelestne grafične podobe, ki je zdaj izrisana znotraj pogona Unreal Engine 5. Ta predelava je dober dokaz, da dobro zasnovani igri zob časa ne more do živega in dovolj je samo nekaj manjših nadgradenj in že lahko v igranju legendarnih naslovov uživa povsem nova generacija igralcev, Oblivion Remastered pa bo obudil lepe nostalgične spomine tudi pri vseh tistih dinozavrih, ki smo bili tam tisoče let nazaj, ko je na trg izšel original.

Bethesda se je pohvalila, da je original obdržal vse tisto, kar je iz njega naredilo tako hvaljen naslov, in sem notri so vključene tudi tiste pomanjkljivosti, ki smo jih najprej kregali, čez leta pa so nam postale simpatične. Sem notri je vključen tudi začetni ustvarjalnik lika, ki je tudi tukaj dovolj obsežen, da lahko ustvarimo prave mutante, in morda je tule razvijalec tudi malce pretiraval. Ustvarjanja frikov se lotijo predvsem streamerji, a navadni igralec bi rad ustvaril bolj normalnega glavnega junaka, kar pa ni tako lahko. V bistvu je ustvarjanje normalno izgledajočega heroja presneto zakomplicirano opravilo, saj so obrazi kot iz gline in tudi naključni generator ven izvrže same grozote, zato sem zapravil kar nekaj časa, da sem skupaj spravil nek vsaj približno običajen obraz, a ta problem gline in čudno izgledajočih frisov se je kasneje preselil tudi na NPC-je in takšna bizarnost te lahko hitro potegne iz dogajanja.

Zgodba je sicer enaka kot v originalu, tako da na tem mestu kakšne nove vsebine ni za pričakovati. Osrednja štorija se vrti okoli cesarja, ki podleže že v uvodnem segmentu, nakar na igralca pade naloga, da prepreči odpiranje portalov skozi deželo Cyrodiil, saj preko teh na površje prihajajo demoni in ti ne želijo živeti v sožitju z lokalnim prebivalstvom. Tako kot v originalu je teh portalov čisto preveč in njihovo zapiranje vzame svoj čas, a so samo obstranska zadeva v tem večjem svetu, kjer raznoraznih nalog nikoli ne zmanjka.

Oblivion nam je skoraj dve desetletji nazaj dokazal, da je tehnologija iger prišla do točke, da lahko gledamo ogromne svetove, ki so posejani s sila zanimivimi stranskimi obveznostmi. Svet sicer ni tako zapretiravano širok, kot jih vidimo v kakšnem Assassin’s Creedu, a je dovolj obširen, da se v njem lahko hitro izgubimo, in stavim, da boste to spoznali že takoj na začetku. Tule namreč velja filozofija, da se odpraviš v neko naključno izbrano smer in vmes boš zagotovo naletel na kakšno avanturo: bodisi te bodo na cesti pričakali kakšni razbojniki ali pa boš zataval v kakšno temnico ali zapuščen tempelj, ki se izkaže za veliko globljega, kot pa si sprva predvideval. Nakar te bodo novi škornji, ki si jih pobral iz nog nekega nesrečnega bandita, odpeljali v večjo naselbino, kjer te bo zopet naskočil cel seznam stranskih nalog, in čeprav vse od teh niso legendarne, jih je kar nekaj, ki se ti bodo zapisale v spomin.

Skočil boš denimo v neko sliko in potem raziskoval svet, ki je ujet v njej, skupaj za te namene prirejeno grafičnim dizajnom, ali pa se boš zavezal enemu od cehov in zanj začel opravljati naloge. Morilska gilda Dark Brotherhood je prisotna tudi tule in čakajo vas zanimivi podvigi, kot je denimo sodelovanje na večerji, kjer moraš zlagoma pobiti vse sodelujoče in se pri tem pretvarjati, da je morilec nekdo drug. Glavna naloga bo tako hitro postala pozabljena, a to je zdaj že tradicija Elder Scrolls iger in to izročilo naprej nosi tudi predelava.

Ta nostalgija s sabo prinese tudi nekaj negativnih strani. Boj se čuti zastarelo, saj naši udarci ne nosijo neke teže, in če ste pred tem uživali v sukanju meča, sekir in macol iz igre Avowed, boste tule takoj začutili, da pretepanje zahteva nekaj potrpežljivosti in sklepanja kompromisov. K sreči je bil uporabniški vmesnik prenovljen, tako da ob igranju na konzoli PlayStation 5 nisem imel preveč težav med preklapljanjem orožij, in streljanje z lokom iz zasede tokrat obrodi več sadov.

Žal umetna inteligenca nasprotnikov ostaja ujeta v preteklosti, tako da lahko z malce iznajdljivosti hitro odpraviš tudi kakšnega tolovaja, ki je precej višje stopnje od vas, a zaradi svoje tumpavosti ne zna premagati uganke naključne mize, ki mu preprečuje pot do vas. Med igranjem sem naletel tudi na nekaj manjših hroščev, ki so ravno tako tradicija franšize Elder Scrolls, a bi po dveh desetletjih vseeno pričakoval, da so zdaj te tehnične neprilike bolj zloščene.

Nova grafična podoba je na trenutke dih jemajoča in Unreal Engine 5 svojo nalogo opravi odlično. Prenovljene teksture in večja meja izrisovanja so dobrodošle spremembe, a sam sem bil najbolj navdušen nad prenovljeno osvetlitvijo, ki sprehajanje skozi globine temnic naredi še bolj atmosferično. Stvar na konzoli PlayStation 5 dela brez kakršnegakoli zatikanja in čisto prav pride tudi hitro nalaganje stopenj, tako da se svet resnično čuti živ in organski.

Predelava The Elder Scrolls: Oblivion Remastered kakšnih resnih minusov ne nosi, in tole je čudovita obnova originalne vizije, ki dostavi vse tisto, kar smo od nje pričakovali – za kaj več bi morala Bethesda popolnoma na novo postaviti celotno kampanjo, kar bi verjetno prineslo tudi boljši boj s hladnimi orožji. A potem bi tvegali, da se morda izgubi tista magija originala, višja pa bi bila tudi cenovna nalepka, ki pri tej predelavi znaša ugodnih 55 €.

Objava The Elder Scrolls: Oblivion Remastered – lepa obdelava legendarne igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Prenosne naprave, ki jih je zdaj na trgu cel kup, se trenutno nahajajo v tistem razburljivem obdobju, v katerem so bili nekoč pametni telefoni. Vsak proizvajalec še vedno dela na finomehanskih popravkih dizajna, ki je bil sicer v grobem začrtan že pred leti, ko se je pojavil Nintendo Switch, kasneje pa ga je nadgradil Steam Deck. Legion Go S tako k sreči popravi nekaj zamere izvirnika izpred dveh let in moram priznati, da gre za precej bolj udobno napravo, ki pa jo še vedno kazijo določene nadloge – najbolj zoprna med njimi je operacijski sistem Windows 11.

SPECIFIKACIJE

• Ime naprave: Lenovo Legion Go S
• Procesor: AMD Ryzen Z2 Go
• Zaslon: LCD 8 placev, maksimalna ločljivost 1920 x 1200 pri 120 Hz
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
• Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
• Cena: 649,99 €
• Nakup: Mimovrste

NAPOVEDNIK

Pojdimo po vrsti in se najprej lotimo razpakiranja naprave. Škatla sicer še vedno deluje kot premijski izdelek, a nekateri boste hitro po razprtju razočarani nad dejstvom, da Legion Go S ne ponuja prenosne torbice, ki smo jo dobili v paketu originala. Tako v škatli najdemo samo navodila, samo napravo in USB-C polnilec – brez dodatnih priboljškov.

Za razliko od izvirnika je Legion Go S tokrat odet v belo barvo, kar hitro spomni na Asusovo ponudbo Ally. Osebno sem že dolgo navajen Steam Decka in sem kar malce debelo pogledal, kako velik zaslon ima Legion Go S. Hkrati naprava tehta le 730 gramov, izjemno udobno sede v roke in je kot naročena za nekoliko večje dlani. S tem je bila odpravljena tudi izmučenost, ki sem jo čutil pri uporabi nekaterih drugih primerljivih izdelkov.

Lenovo je popravil eno mojih večjih pritožb glede ergonomije – pri originalu so bili spodnji robovi konzole neudobno ostri, zato so se ob daljši uporabi začeli zabadati v dlani. Tokrat so lepo zaobljeni, kar je verjetno tudi posledica dejstva, da Go S ne vsebuje več odstranljivih kontrolerjev. Osebno jih nisem pogrešal, saj so bili pri originalu bolj kot ne neuporabna pritiklina, ki sem jih odstranil zgolj za potrebe recenzije.

Go S je udoben izdelek, ki na sprednji strani vsebuje standardne štiri gumbe X, Y, A, B, dve analogni paličici in križni gumb na levi strani. Zgoraj najdemo četverico gumbov, ki jih uporabljamo za funkciji Start in bližnjico do inventarja, eden izmed njih pa zažene program Legion Space – nekakšno uporabniško okolje, ki omogoča enostaven dostop do aplikacij, iger in nastavitev, kot je denimo RGB osvetlitev paličic. Pod desno paličico najdemo še eno novost – mini sledilno ploščico, ki je tako majhna, da sem jo sprva zamenjal za čitalec prstnih odtisov. Je praktično neuporabna za večje prste, zato sem se za navigacijo raje zanašal kar na zaslon na dotik.

Na spodnji strani naprave najdemo utor za SD-kartico, pri čemer me je presenetilo, da so trije križni vijaki vidni in nezakriti. V dobi, ko so oblikovalci obsedeni z zakrivanjem vsake vijaka in luknje, je to nekoliko nenavadno, a med uporabo me to ni motilo. Na zgornji strani najdemo še gumb za vklop, vhod za žične slušalke, gumba za nadzor glasnosti in dva USB-C vhoda. Na zadnji strani naprave se nahajata še dva dodatna gumba, ki sta bila zame odlično postavljena.

Zadnja stran naprave vsebuje en plus in en minus. Plus sta dve stikali, s katerima prilagajamo globino sprožilnikov – lahko jih nastavimo globoko kot pri običajnih kontrolerjih ali pa jim namenimo izjemno kratek hod, podoben miškinemu kliku. Minus pa je odsotnost vdelanega naslonjala, ki sem ga pri originalu hvalil. Namesto njega v škatli dobimo nekakšno kartonasto stojalo, ki ga je treba sestaviti, a to je daleč od uporabnosti in vsestranskosti originalnega naslonjala – in tega mu res zamerim.

Kot rečeno, zaslon je ogromen – gre za 8-palčni ekran z ločljivostjo 1920 x 1200, ki se osvežuje pri 120 Hz. Žal to ni OLED, temveč LCD-panel, a kljub temu gre za kakovosten zaslon, ki prikazuje žive barve in zadostno svetlost, da je uporaba mogoča tudi na prostem.

Strojne specifikacije so zadovoljive. Napravo poganja novo čipovje AMD Ryzen Z2 Go, zasnovano posebej za prenosne konzole, ob tem pa je dodanih še 16 GB pomnilnika in 512 GB velik SSD. Lenovo sicer prodaja tudi močnejšo različico z več pomnilnika in diska, a tudi ta “shujšana” različica je več kot uporabna in prijaznejša denarnici. Poleg tega vsebuje licenčno kopijo sistema Windows 11.

Ta pa me je tokrat spravil ob živce. Že res, da je bil Windows 11 prisoten tudi na originalu, a neverjetno je, kako se od takrat ni spremenilo praktično nič. Če ste kdaj uporabljali Steam Deck, potem veste, kako preprosta je njegova namestitev: vpišete podatke in že igrate. Tu pa te takoj pozdravi dolgotrajna Windows namestitev, s posodobitvami, ponovnimi zagoni in vsem skupaj brez miške in tipkovnice. Okna niso prilagojena zaslonu, igre javljajo težave s požarnim zidom, manjkajo datoteke … Windows 11 ni sistem, ki bi ti dovolil, da napravo preprosto primeš in začneš igrati. Njegova edina večja prednost je možnost igranja iger, ki so izključno za ta sistem – denimo Fortnite ali Valorant – in dostop do storitve Game Pass. Ob nakupu prejmete tudi 3 mesece naročnine na Game Pass za PC.

Kar se tiče igranja, se naprava obnese pričakovano. Sam se običajno lotim starejših naslovov – Mafia Remake in Vampire Survivors sta bila odlična – novejše igre pa zahtevajo kompromise. Avowed denimo komajda doseže 30 sličic na sekundo tudi pri najnižjih nastavitvah in še te niso stabilne, South of Midnight pa ima še večje težave. GTA V deluje dobro, kar je super, saj je trenutno na voljo na Game Passu in je idealen za mobilno igranje.

Baterija me ni navdušila – pri običajni uporabi (igre, pretakanje) sem iz enega polnjenja iztisnil manj kot dve uri. Polnilec bo zato vaš stalni spremljevalec. Je pa naprava med uporabo tiha, brez motečega šumenja ventilatorjev.

Lenovo Legion Go S tako prinese mešane vtise. Nekatere izboljšave (ergonomija, velik zaslon, zanesljivo delovanje starejših iger) so korak naprej, a hkrati nas razočarajo nekatere nerazumljive odločitve – kot sta odsotnost naslonjala in šibka baterija. Operacijski sistem Windows 11 ima svoje pluse, a je za vsakdanjo rabo naravnost nadležen. Če imate možnost, si raje omislite različico s SteamOS ali si tega namestite sami.

Lenovo Legion Go S lahko pri nas kupite po ceni 649,99 €.

Objava Legion Go S – izjemno udobna naprava, ki jo skazi izjemno nadležni Windows 11 se je najprej pojavila na HOPsi.

Da se bo kaj takšnega zgodilo v primeru igre Forza Horizon 5, si nisem niti predstavljal štiri leta nazaj, ko sem igro opisal na PC-ju, in že takrat sem si zaželel, da bi lahko to napol arkadno dirkačino doživel tudi na televizorju in ne samo sedeč izza računalniškega monitorja, a na žalost Microsoft takrat ni podpiral prodaje konzole Xbox Series X v Sloveniji, te navade pa do sedaj še niso spremenili. Zato sem bil toliko bolj navdušen nad opcijo, da lahko to dirkačino podoživim tudi na konzoli PlayStation 5, in iz prve roke lahko zapišem, da je stvar enako zabavna kot njega dni in da sem v bistvu kar malce pogrešal lovljenje ovinkov znotraj Mehike – nadležni radijski kompanjoni gor ali dol.

Razvojna ekipa: Playground Games
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, XSX, PC
Nakup: trgovina PlayStation
Datum izida: 29. april 2025
Cena: 69,99 €

NAPOVEDNIK

Vsebinsko se tule ne bom spuščal v prevelike detajle, saj je ta nekako ostala enaka kot na originalni konzoli, le da je razvijalec Playground Games skozi leta pošteno vsebinsko dopolnil seznam raznoraznih štirikolesnikov, ki jih je tu zdaj skoraj 900. Ob tem pa smo dobili tudi dva dodatka, Hot Wheels in Rally Adventure, ki ju tu ob standardni verziji igre ne dobimo in ju je treba dokupiti posebej. V bistvu sta ta dva dodatka razlog za pritožbo, saj pokvarita začetni vtis igre. Najprej ti ob zagonu igre življenje zagreni dejstvo, da se moraš obvezno prijaviti v svoj Microsoftov račun in da napredka iz svoje PC- ali Xbox-karierne poti ni možno prenesti, nakar za dodatno tečnost poskrbi oglaševanje nakupa dodatkov, pa čeprav sem šele opravil prvo dirko in bi najprej rad izkusil vsaj nekaj ur originalne kampanje.

Kot rečeno, je osnovna kampanja enaka kot v originalni igri, kar pomeni, da ste eden od sodelujočih na Forza festivalu, ki se je tokrat preselil v Mehiko. Magičnost te dežele bombastično predstavi uvodni del, nakar se stvari malce umirijo in pred vami se odpre mapa, ki ima posejanih ogromno izzivov, ves čas pa vas bodo do njih preganjali razni NPC-ji Forza festivala, ki vas pokličejo preko radijske povezave in so vsi po vrsti že najedajoče optimistični ter vas že po prvi dirki opevajo kot največji talent dirkaškega sveta.

Dirke in izzivi so raznovrstni in so nekaj, česar PlayStation dirkaška publika do sedaj še ni zares doživela. Ti igralci so se skozi leta navadili na bolj resno simulacijsko dirkanje igre Gran Turismo in stavim, da bo Forza Horizon 5 za marsikoga prijetno presenečenje, saj jih bo igra preselila v brezskrbno dirkanje po blatnih potkah Mehike, in tudi na splošno je asfalt v tej igri bolj redkost. Te igralce bo potem navdušil tudi napol arkadni model vožnje, ki je lahko priučljiv, razpon težavnosti pa je velikanski – in če se vam kjerkoli kaj zatakne, lahko vedno preprosto zavrtite čas nazaj in poskusite znova.

Optimizacija je dobra in plošček DualSense je tule lepo podprt, tako da boste ob vožnji prejemali prijetne vibracije, sprožilniki pa nudijo dober odziv postopnega pritiskanja na plin. Na voljo sta “Quality” in “Performance” grafična načina: prvi dostavi resnično 4K sliko, a samo ob 30 sličicah na sekundo, medtem ko drugi ponudi malce nižjo ločljivost pri 60 sličicah na sekundo. Na svojem 65-palčnem televizorju kakšne drastične razlike med obema nisem opazil, zato sem se odločil za igranje v Performance grafičnem načinu – in to kljub temu, da PlayStation 5 Pro pri Quality ponuja še ray tracing osvetljevanje. Pri tako hitri igri preprosto ne moreš uživati v 30 sličicah na sekundo, ray tracing pa igra vlogo samo takrat, ko se povsem ustaviš, občuduješ avto in delaš slike.

In to je v bistvu tudi vse, kar imam za povedati o preizkušanju te na novo preseljene igre, in še vedno sem vsakič šokiran, ko na konzoli PlayStation 5 zaženem igro in se mi na začetku izriše logotip Xbox Game Studios. Playground Games je svoje delo opravil odlično in upam, da bo prodaja dovolj dobra, da bo Microsoft odobril tudi selitev novejše dirkaške igre Forza Motorsport, saj bomo šele takrat dobili pravi spopad dirkaških simulacij z obeh konzol. Na koncu bi morda malce potožil nad ceno, saj je 70 € za osnovno verzijo štiri leta starega naslova morda res malce previsoka cena (med pisanjem recenzije je bila Forza Horizon 5 na Steamu znižana na vsega 30 €), zato bi kakšnemu bolj potrpežljivemu dirkaču priporočil, da počaka na znižanje, ki zna priti čez kakšno leto dni.

Objava Forza Horizon 5 – arkadna zabava se odlično obnese tudi na PlayStation 5 se je najprej pojavila na HOPsi.

Wizdom Academy je čarovniška gradbena simulacija v fantazijskem okolju, kjer ustvariš in vodiš lastno akademijo za nadobudne lastnike čelnih brazgotin. V zgodnji dostop na Steamu jo je poslal razvojni studio Kipwak, gre pa za njihov prvi projekt. Zato se pripravi, da preizkusiš svoje sposobnosti vodenja akademije, kjer učni uspeh meriš v eksplozijah, ne v ocenah.

Razvojna ekipa: Kipwak Studio
Založnik: Kipwak Studio
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 17. april 2025 (Zgodnji dostop)
Cena: 21,99 €

Zvrst: Gradbena strategija

Napovednik

Akademija za čarobno gradbeništvo

Ker gre za igro, ki je zaenkrat še v zgodnjem dostopu, številne funkcije niso dokončane, kampanja pa le obljuba v vetru. Vem ja, ni nobene zagotovitve, da bo potencial kadarkoli izkoriščen, in prevečkrat smo se že opekli. Je pa vsaj temelj te igre precej intuitiven. Kot ravnatelj postavljaš sobe na mreži ploščic, jih povezuješ s hodniki in jih priklopiš na vir energije v središču mape.

Gradnja je precej preprosta in dobro izvedena. Še bolje, gradiš lahko v več nadstropjih – nekaj, kar bi serije kot Two Point lahko resno vzele za zgled.

Čeprav je začetni vstop v igro poln informacij in občasne zmede, uvodnik svoje delo opravi solidno. Po prvem neuspešnem poskusu sem s ponovnim začetkom že začel obvladovati ritem igre. Stopnja zahtevnosti? Težko sodim na osnovi dosedanjih izkušenj, a nagrada ob prosti širitvi akademije je bila dovolj sladka, da sem pozabil na pomanjkanje spanca.

Grafika od blizu je sicer daleč od tega, da bi vzela sapo, a za upravljanje iz ptičje perspektive več kot zadostuje. Vzdušje je prav tako prijetno… skoraj preveč, glede na dejstvo, da od učencev dobesedno izžemaš življenjsko energijo. Ah, spomini na dobre stare šolske dni.

Učitelji, učenci in… etična dilema

na voljo je kar nekaj učilnic, razne dvorane, študentski domovi in prostori za vzdrževanje šole, vse pa pride z opcijami nadgradenj in nevarnostjo okvar. Upravljanje učencev in učiteljev je večinoma avtomatizirano. Vsak ima svoje pluse, minuse in specializacijo. Simpatičnost je v podrobnostih. Učenci recimo med napredovanjem “odraščajo” in se razvijajo.

Manj simpatična podrobnost je, da je veliko stvari glede učencev predstavljeno preko umetne inteligence, kar se lahko kaže v grozljivih napakah ter nase potegne srd določenega dela publike.

Igra vključuje tudi razvejan sistem nadgradenj, ki odklepa nove sobe in dekoracije. Vse je dokaj standardno za ta žanr, a kljub vsemu dobro izpeljano.

Čarobni potencial, človeške napake

Kipwak Studio obljublja, da bodo lokalizacijske napake in druge težave sčasoma odpravljene. Trenutno še ni jasno, ali bodo “etično ustvarjene” generirane slike zamenjali z ročno izdelanimi, a s tem na strani pustijo dober del publike. Čeprav uporabljajo Unity, ki vključuje orodja z vprašljivo uporabo umetne inteligence, na Steam strani ni omenjene nobene alternative. In to mnogim, vključno z mano, precej zadiši po lenobi.

Čeprav se mi zdi, da sem z dosedanjimi izkustvi zgolj opraskal površino, ima Wizdom Academy ogromen potencial. Atmosfera je prijetna, koncept zanimiv, mehanike pa obetajo globino. Upam, da nam bodo ustvarjalci sčasoma ponudili akademijo, kakršno si čarovniki res zaslužijo.

Objava Wizdom Academy – Čarovništvo, gradbeništvo in… napake se je najprej pojavila na HOPsi.

Tradicijo v 2025 nadaljuje igra The First Berserker: Khazan, ki ji sprva nisem pripisoval veliko možnosti za uspeh, saj za naslovom stoji neznani razvijalec Neople, ki pred tem ni niti pogledal v smeri souslike žanra. A glej ga zlomka, tako kot je to uspelo studiu Neowiz pri Lies of P, je v prvo uspelo tudi Neoplu, saj je The First Berserker: Khazan presneto impresiven naslov, ki mu le malo zmanjka, da bi se postavil ob bok titanom žanra kot so igre Dark Souls, Elden Ring in Bloodborne.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Neople
Založnik: NEXON
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 27. marec 2025
Cena: 59,99 €

The First Berserker: Khazan ni povsem frišno zastavljena franšiza, saj se dogaja v štorijalnem izročilu iger Dungeon Fighter Online o katerih vemo točno nič. Vendar kakšno predznanje za spremljanje dogodkov v tej igri niti ni potrebno, saj nam igra že na začetku razloži osnovno nit zgodbe: nastopamo v vlogi nekdanjega generala Khazana, ki ga v izgon pošlje ljubosumno plemstvo in ujetega v verige nas sredi potovanja naseli nek duh z imenom Blade Phantom, ki nam pomaga pobegniti, nakar se podamo na pot maščevanja. Štorija ni nič posebnega, a enkrat za spremembo je dobrodošlo spremljati nekaj, kar ni povsem kriptična pripoved, kar je že samo po sebi svež vetrc znotraj žanra soulslike iger.

Khazan nas tako že takoj na začetku pošlje v raziskovanje sveta, ki pa ni tako odprt kot pri nekaterih drugih primerljivih naslovih. V bistvu je tole dokaj linearna izkušnja, ki sicer vsebuje nekaj stranskih poti in odpiranja bližnjic, vendar ne pričakujete tako razvejanega in globokega sveta, ki ga denimo ponuja prvi Dark Souls. V bistvu zadeva v več kot samo enemu pogledu spomni na igri Nioh, saj so nekatere stopnje izjemno omejene in se začno, tako kot sovražniki, malce prehitro ponavljati, med pobijanjem nasprotnikov in odpiranju skrinj pa boste naleteli na cel kup opreme, ki jo boste redno menjavali, čeprav se nekateri kosi razlikujejo samo za tisti 1 % boljšega izkoristka statistik.

Teh je manj kot v sorodnih naslovih in praktično vse so koristne za vašega junaka. Khazan namreč ne ponuja nekih resnih delitev igralnih razredov, saj se boste namesto tega zavezali k enemu od treh orožij: dvoročni meč, sulica in navezi sekire in sablje. Vsako od teh orožij vsebuje svoje razvojno drevo veščin in hvalevredno je dejstvo, da lahko točke razporedite kamorkoli se vam zahoče in če s kakšno odločitvijo ali orožjem kasneje niste zadovoljni, vas ponovno razporejanje točk ne stane prav ničesar. Tako lahko kadarkoli preklopite na novo orožje in se kakšnega šefa lotite z drugačnim pristopom, a se bo seveda ob tem treba navaditi na nove napadalne vzorce in posebne veščine.

Osebno sem se najprej zavezal k velikemu meču, a sem kasneje preklopil na hitrejšo sulico, a me k tej menjavi niso prisilile stopnje. Raziskovanje sveta namreč ni bilo preveč nevarno, saj običajni nasprotniki Khazanu ne predstavljajo kakšne resne ovire – izjema so elitni nasprotniki, ki izvržejo poseben zaklad in ob našem počitku na nadzornih točkah Blade Nexus, kjer preko nabranih duš, tule imenovanih Lacrima, nadgradimo statistike, ne oživijo. Smrti se bodo seveda zgodile, saj včasih padeš v prepad ali pa ti enostavno zmanjka zdravilnih napitkov, največ pa boste crkovali pri šefih.

Šefetine so zvezda Khazanove predstave in jasno je, da je Neople v njih vložil največ napora. Prvo večjo zver še nekako odpravimo brez kakšnega posebnega napora, a že pri naslednjem glavarju se srečamo z nasprotnikom, ki vsebuje dve fazi in dodobra stestira vse naše naučene bojevalne veščine.

Khazan k sreči ponuja več pristopov do boja in od vas je odvisno, katerega boste preferirali, čeprav pri vseh šefih ne bo enako učinkovit vsak način bojevanja. Šefi vsebujejo zapletene napadalne vzorce, ki velikokrat vsebujejo tudi napade z zamikom, vsemu temu pa se lahko pravočasno izmaknete ali pa udarce parirate. Pri temu največ šteje vaša zaloga “stamine” oziroma vzdržljivosti, saj to porabljate za vsako svoje dejanje in zaloge seveda niso neomejene. Pravočasno pariranje nasprotniku zbija njegovo lastno vzdržljivost in ko mu to enkrat iztrošite, mu lahko zabijete uničujoč udarec, vendar boste s tem še daleč od tega, da boste lahko šefa dokončno poslali v onostranstvo. Praktično vsem je namreč skupna naravnost ogromna zaloga zdravja, tako da lahko ta bojevalni ples traja lahko tudi po pet minut ali več, v tem času pa vam bodo napake redko dovoljene, saj sta včasih dovolj že dva udarca in je vašega srečanja konec.

Na splošno so ti šefovski spopadi zadovoljivi, vendar se mi vseeno zdi, da je Khazan na tem mestu malce pretiraval in bi nekaterim lahko zmanjšal rdečo življenjsko črto. Tako dolgo pretepanja sčasoma postane frustrirajoče in nezabavno in čeprav smo na takšne zadeve naleteli tudi pri drugih soulslike igrah, je tule praktično vsak šef pravi tank, tako da stvar eventualno postane utrudljiva in namesto da bi se veselil vsakega sicer unikatno oblikovanega večjega nasprotnika, sem začel kasneje zavijati z očmi, saj sem se zavedal da je pred mano spet nova preizkušnja, ki mi bo izcuzala vso potrpežljivost tistega dne. Včasih je fino, ko nam v teh igrah razvijalec ponudi tudi kakšno lahko zmago, saj si s tem povrnemo nekaj zaupanja za naslednje izzive, a tega olajšanja v Khazanu ne boste doživeli. K sreči je bil razvijalec vsaj tako prijazen, da nam ob smrti ni treba prečkati kilometrov nazaj do šefa, vsak naš poskus boja, ki je bil vsaj malce uspešen, pa nas ob smrti vseeno nagradi z novo zalogo Lacrima in tudi kakšno točko za izboljšanje veščin.

Omeniti moram še podobo, ki sicer nosi anime pritikline, vendar ta ni tako izpostavljeno kot denimo v Code Vein. Grafični slog sodi v tip “cel shaded”, ki ga v soulslike igrah še nismo izkusili in tule se obnese odlično, saj gledamo v nekatere groteskne podobe in pri nekaterih nasprotnikih kri šprica kot iz gejzirja in vse skupaj še vedno izpade privlačno za ogled.

The First Berserker: Khazan ima na koncu svoje napake, a je tole še vedno impresiven izdelek, ki je vreden svoje polne cene 60 €. Razvijalec še vedno za igro izdaja posodobitve, ki se dotikajo tudi uravnoteženosti orožij in nasprotnikov, na PC-ju in konzoli PlayStation 5 pa lahko najprej roko preizkusite brezplačni demo, ki vam bo hitro dal vedeti, če imate pri sebi še dovolj živcev in potrpljenja za takšno soulslike preizkušnjo.

Objava The First Berserker: Khazan – Nov impresiven naslov v svetu soulslike iger se je najprej pojavila na HOPsi.

Plan je precej preprost. Začneš iz nule, zbiraš dobrine, gradiš vedno bolj kompleksne zgradbe in vsak žrtvuješ nekaj hrane. Hvala, gospodar, da lahko hranim tvojo debelo rit. Lahko še? Največja svojevrstnost je sistem bojevanja. Poteka podobno kot v Slay the Spire in skupno prejmemo zanimiv spoj kartanja in gradnje kolonije, ki na papirju deluje čudno, v praksi pa te posrka v svojo unikatno mešanico stresa, čarobnih krompirjev in krvoločnih sovražnikov.

Razvojna ekipa: Jérémie & Thibaut
Založnik: Jérémie & Thibaut
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. april 2025
Cena: 13,79 €

Zvrst: Solitaire gradnja kolonije s kartami

Napovednik

Ko te bog nauči sistema davkov

Če ti je Stacklands poznan, se boš v Kaya’s Prophecy počutil kot doma, samo da ti tokrat za ovratnik diha božje bitje, ki redno krade težko prigaran pridelek. Igro začneš z enim vaščanom in nekaj osnovnimi kartami, ki jih kombiniraš in nadgrajuješ.

Vsak dan moraš zbrati dovolj hrane – kar ni problem… dokler ne ugotoviš, da ti igra poveča zahtevnost samo zato, ker imaš na mizi več kart. Skladiščiš več hrane? Čestitke, cena daritev je ravnokar narasla!

Odvečne karte lahko žrtvuješ v zameno za temno kri – valuto, s katero kupuješ nove pakete. Tukaj se začne loterija. Ob odpiranju lahko dobiš redke in uporabne karte… ali pa kartonski približek pokvarjenega krompirja. V vsakem primeru pa ostaneš z manj prostega prostora in še večjimi zahtevami svojega krvoločnega nadrejenega.

Simulacija kolonije sreča Slay the Spire na drogah

Če bi se vse skupaj tu končalo, bi šlo zgolj za solidno kopijo že videnega. A boj je nekaj popolnoma drugega. Ker očitno življenje še ni dovolj težko, ob obisku plenilcev ali raziskovanju skočiš v bojne sekvence, ki so presenetljivo všečne. Gre za roguelike deckbuilding sistem, kjer vsaka karta šteje, vsaka napaka boli in vsak ščit – za razliko od mnogih sorodnikov – ne odpove ob začetku vsake nove runde. Kar je lepo. In redko.

Borba je preprosta in pregledna, kar je osvežujoče. Imaš akcijske točke, karte za napad ali obrambo, in sistem kombinacij, ki nagradi razmišljanje. Seveda lahko igraš tudi brezglavo, a potem ne jamraj, ko te razbijejo jezne čebele in ti bog požge pol vasi.

Najbolj zanimiv del je povezava med borbo in kolonijo. Če zanemariš raziskovanje in se posvetiš le gradnji vasi, boš prej ali slej pogrnil, ker boš ostal brez ključnih virov. Igra te sili, da razmišljaš celostno: malo bojevanja, malo kmetovanja, malo napredovanja. Klasično balkansko življenje.

Vizualni cukrček z dušo

Vizualna podoba igre je prav luštna. Ročno risane karte so barvite, svet izgleda kot džungelska knjiga in vse skupaj deluje zelo organsko. Likovno gre za miks fantazijskih bitij, ki ne poskušajo biti realistična – in hvala bogu za to. Kdo še rabi realnost, če že v njej živimo?

Žal pa igra trpi za sindromom “lepo, a statično”. Vse je narisano, a brez animacij. Tudi med boji liki ostajajo v kartični obliki, brez gibanja. Včasih se zdi, kot da igraš zbirko slik, ne pa igro. Malenkostno razočaranje, a nič takega, da bi si želel žrtvovati razvijalca bogu. Vsaj zaenkrat.

A seveda ni brez težav. Je precej kratka in celotna zgodba skupno vzame dobrih 6-10 ur, nakar praktično vidiš skoraj vse, kar ti igra nudi. Prav tako bi si želel nekoliko več globine, saj po mojem mnenju trpi za istim sindromom kot Stacklands, kjer magija izgine, ko odkriješ večino novosti.

Drugi problem je v sreči, saj je ključen del par elementov. Od bojevanja, kjer te lahko slaba kombinacija sovražnikovih potez in povlečenih kart pokonča v eni potezi, do vlečenja kart iz kupčkov, kjer je v ospredju.

Razsodba

(+) Inovativen spoj bojevanja s kartami in gradnje kolonije
(+) Posrečen vizualni stil
(+) Gladko delovanje brez hroščev
(+/-) Odvisnost od sreče
(+/-) Boji so zabavni, a vizualno precej statični
(-) Precej kratka dolžina
(-) Pogrešal sem nekoliko več globine

Kljub RNG komponenti in občasnim frustracijam, Kaya’s Prophecy ostaja dobro realizirana igra v tem posrečenem žanru. Da, boš moral imeti nekaj sreče. In da, bog bo tečen. Ampak vsaka kazen te ne uniči – pogosto lahko okrevaš in nadaljuješ. Napredek je zabaven in vsi ločeni elementi več kot zadostni za zabavno igralno izkušnjo.

Objava Kaya’s Prophecy – Ko Stacklands sreča Slay the Spire se je najprej pojavila na HOPsi.

Prav pomirjujoče je igrati RPG, ki si upa reči “glej, uživaj v meni, dokler si tu, in se ne obremenjuj z pregledom kompasa za vsemi stereotipnimi aktivnostmi.” Namesto, da se utapljaš v morju mapnih označb, stranskih nalog in iskanja naključnih predmetov za NPC-je, katerih ime pozabiš 10 sekund kasneje, ti Atomfall ponudi nekaj drugačnega. Svobodo. In čeprav to zveni kot citat voditelja kulta, preden te oropa zadnje kapljice svojega jaza, tukaj dejansko deluje. Vsaj do točke, ko ugotoviš, da svoboda pride z navodili za uporabo in možganskim anevrizmom.

Razvojna ekipa: Rebellion
Založnik: Rebellion
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 27. marec 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska RPG avantura

Napovednik

Apokalipsa s čajem, kultisti in telefonskimi govorilnicami

Dogajanje v Atomfall je postavljeno v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Vse se odvija v Angliji pet let po resnični jedrski katastrofi v Windscaleu. S.T.A.L.K.E.R. nas je že pred leti naučil, da so nuklearni škandali odlična tematika za zanimivo igro. In tako smo dobili angleško, barvito različico ukrajinske depresivne postapokalipse s primesmi paranoje, kultov in… govorečih telefonskih govorilnic. Ja, ena glavnih narativnih niti v igri je duh iz rdeče škatle.

Postavljen si v vlogo nemega protagonista, ki se prebudi v bunkerju z izgubo spomina. Naloga? Najdi raziskovalno središče z imenom, znanim vsakemu igralcu Escape From Tarkov – Interchange. Na poti srečaš izobčence, zmedene vojake, verske fanatike in lokalce, ki se pretvarjajo, da je to le še en dan v ruralni Angliji. Kar v resnici niti ni daleč od resnice, če ignoriraš orjaške hodeče robote.

Namesto klasične strukture nalog Atomfall uvaja sistem sledi. Inovativen sistem, kjer se igraš detektiva z demenco – bereš pisma, poslušaš kasete, vodiš pogovore in poskušaš ugotoviti, kam sploh moraš iti. Igra ti ne kaže poti, kar je osvobajajoče. Namesto tega lahko slediš raznim teorijam, ki si jim priča med igranjem. Nekdo ti recimo omeni, da je pri kolegu od prijatelja slišal, da je v kleti bližnjega gradu skrit vhod v vojaško varovano območje. Je to res ali ne? Samo na en način lahko izveš!

Na žalost, čeprav sistem sledi zveni genialno, se hitro izkaže, da gre le za isto staro RPG strukturo – le da si zdaj ti tisti, ki moraš lepit koščke skupaj. Je dobra osnova, a sledovi so pogosto le oznake na zemljevidu, ki so absolutna resnica, ne zgolj teoretična sled.

Kako ne zaupati nikomur in preživeti

Ko enkrat prideš do naselja pod nadzorom protokolne vojaške enote, ki jo je vlada elegantno pozabila v karantenski coni, te poveljnik zaprosi, če lahko čisto malo vohuniš za vaščani. Na tebi je, če to želiš narediti in osvojiti točke, ki ti bodo potencialno koristile pri nadaljnjem odnosu z vojaki, ali boš popolnoma ignoriral njegovo prošnjo in skušal najti kakšno drugo pot naprej.

In potem se ti odpre cela drama, kjer izveš, da so mnogi vaščani pobegnili v gozdove in osnovali kult. Ja, še en. V tej igri je več kultov kot v Netflixovih dokumentarcih.

Vsak lik ima svoje skrivnosti. Barman, pek, župnik, prodajalec – vsi so nekaj zakuhali. Igra ti ponudi izbiro: Izdaj njihove skrivnosti in zapiši njihovo ime na listo za odstrel, ali pa jim pomagaj in igraj na dolgi rok. V vsakem primeru se boš počutil kot moralno korupten James Bond.

In potem je tu še šest koncev, od katerih nobeden ne pusti posebnega vtisa. V enem lahko greš v polno anarhijo in pobiješ vse NPC-je. Zabavno, ampak igra te na koncu še vedno okara, ker si bil “preveč nasilen”. Saj sem komaj preživel, vi ste tisti, ki ste mi dali zarjavelo pištolo z dvema nabojema in polno cono brdavsov.

Brutalna resničnost pretepa z lopato

Ne pričakuj pretirane globoke zgodbe in orjaških odprtih svetov z neomejeno količino možnosti. To ni Fallout. To je Fallout, če bi ga delal z omejenim budžetom. Bojevanje je preprosto, brutalno in pretežno mehansko. Dobesedno. Večino časa te preganjajo roboti z miniguni in ognjenimi metalci, preostali človeški sovražniki pa se obnašajo precej podobno drug drugemu in ne nudijo večjih prebojev na področju genialnosti.

Tukaj pa pridemo tudi do točke, ki mi je dodala največ soli na rano. Umetna inteligenca je na ravni… filma Idiocracy iz leta 2006. Lepo je videti nekatere svetle točke, kot je recimo možnost groženja sovražnikom s strelnim orožjem, da ti dajo mir, a težko se je vživeti v svet, ko so pa vsi tako… tupi.

Od tega, da se ne znajo orientirati brez velikih težav, do tega, da tri sekunde po strelu v njihovo betico, pozabijo, da se jim je karkoli zgodilo… no, slednje je morda opravičljivo, a isto velja tudi za njihove kompanjone, ki so bili priča tvojemu izpadu agresije in te ne zmorejo izslediti, ko se dobro sekundo skrivaš za drevesom sredi praznega travnika.

Skrivanje skoraj nima poante, saj je umetna inteligenca nasprotnikov podobna tisti v mikrovalovni pečici – če te vidi, te napade; če ne, ostane na mestu in si prepeva notranji monolog, ali pa patrulja po vnaprej določenih točkah. Včasih lahko cel tabor pobiješ z enim nožem in nekaj brcami, kar bi bilo herojsko, če ne bi izgledalo kot slaba pantomima.

Arzenal orožja je nekaj, kar bi dobil, če bi zaprl očit in pomislil na Anglijo. Noži, policijske palice, sekire, kriket palice, razna osnovna strelna orožja… in ja, lahko tudi brcaš. Nabojev ne moreš izdelati sam – kar je precej bizarno za igro, ki se izdaja za preživetveno avanturo. Prav tako so orožja dolgočasna, njihova raznolikost in nadgradljivost pa zelo osnovna. Ampak hej, lahko si skuhaš čaj. In poješ surov krompir. Ali konzerve mesa. Ali tortico. Britanska kuhinja je tukaj tako nevarna kot radiacija.

Lepota radioaktivne tišine

Atomfall se dogaja v štirih območjih Cumbrie. Vsa so lepa na tisti “O, glej, naravne ruševine in zelenje” način. Ampak pripravljen bodi na to, da boš hodil. Veliko. Vsakič, ko misliš, da si našel pravi kraj, ugotoviš, da si se zmotil. In potem moraš pešačiti pet minut v drugo smer, medtem ko te vsi hočejo spraviti iz tega sveta… kolikor so tega vsaj zmožni glede na svojo umetno neinteligenco.

Trgovanja z denarjem ni. Igra gre v smer popolnega brexita in vsak trgovec ceni tvoj predmet po svoje. Če poskusiš zamenjati povoje za nekaj pomembnega, boš verjetno ostal brez obojega, tako predmeta, kot tudi dostojanstva. A vsaj veš, da te nekdo oceni. Tudi če je to trgovec, ki bi za piškot prodal največjo vojaško skrivnost.

RPG sistem je… no… recimo temu obstoječ. Nove veščine odkleneš z zbiranjem priročnikov, ki so razmetani po svetu kot promocijski letaki. A večinoma so veščine le blagi bonusi: več škode, hitrejše plenjenje, natančnejše streljanje z lokom ali lažje skrivanje. Vse je precej rutinsko in izgleda zgolj kot kljukanje zahtevanih osnov za dodatek oznake RPG na škatlo.

Kljub vsemu pa igra deluje presenetljivo gladko. Nobenih sesutij, nobenih hroščev, brez zatikanja in brez anomalij (vsaj nenamernih). Kar v letu 2025 pomeni, da bi moral Rebellion dobiti medaljo. Ali vsaj tortico. Brez rozin. Tudi grafično svet izgleda odlično in izpiljeno in okolja so zanimiva in svojevrstna. Škoda le, da celotna varovana cona premore 10 možganskih celic.

Razsodba

(+) Zanimiv napol odprt svet
(+) Zanimiva zgodba z britanskim humorjem
(+) Inovativen sistem sledi
(+) Gladko delovanje in lep izgled
(+/-) Solidna zasnova, a nikjer ne jemlje sape
(+/-) Šest koncev, a nobeden ne pusti resnega vtisa
(-) Bojevanje in RPG elementi so bledi kot ameriški čaj
(-) Umetna inteligenca na ravni petletnega otroka
(-) Osnoven nabor opreme in orožja

Objava Atomfall – Britanska apokalipsa se je najprej pojavila na HOPsi.

To je nekaterim očitno ustrezalo, saj je vsak naslednji del podrl rekorde glede prodanih kopij, vendar je tudi največjim privržencem postalo jasno, da bo treba kmalu vse skupaj spet malce spremeniti in dostaviti nekaj novega. Igralci so upe polagali v poglavje Shadows in to igro je tudi Ubisoft predstavil kot nekakšno svežo ero te serije, a vas žal moram razočarati, da temu ni tako. Assassin’s Creed Shadows je namreč naslov, ki bo igralcem prejšnjih delov Odyssey in Valhalla še kako znan, le da se tokrat ne boste podili po evropski pokrajini, ampak boste skočili med ninje in samuraje starodavne Japonske. Srčika igranja tako v srži ostaja nespremenjena in tudi s tem ni nič kaj groznega narobe, a če ste eden od tistih igralcev, ki ste se do zdaj prenažrli formule novejših Assassin’s Creedov, potem vam tudi Shadows ne bo ponudil ničesar res novega.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 20. marec 2025
Cena: 69,99 €

NAPOVEDNIK

Uvodu spektakularnosti ne manjka. Stopimo v škornje temnopoltega junaka z imenom Yasuke, ki kot suženj Portugalcev prispe v Japonsko in čeprav tip dobesedno samo kleči in molči, zaradi tega postane na moč privlačen fevdalnemu gospodu Odi Nobunaga, ki ga nato vpokliče v svoje vrste in v naslednjem kadru se že borimo na njegovi strani medtem ko poskušamo iztrebiti lokalne prebivalce. Yasuke je pravi tank, ki iz manjših ali večjih nasprotnikov naredi pripraven narezek za na mizo in priznati moram, da se usmrtitve, kjer nekoga nabijemo na katano in nato dvignemo visoko v zrak, kar nisem in nisem mogel naveličati. Nakar se stvari zasukajo in skočimo v vlogo Nanoe, gibčne bojevnice, ki pokaže drugo perspektivo napada iz strani Nobunage, s tem pa dobimo tudi dostop do povsem drugačnega protagonista, ki se mora med igranjem zanašati na skrivanje in odstranjevanje nasprotnika na ta način, da nase ne opozorimo njegovih vrstnikov.

Sama zgodba je presenetljivo generična, polna klišejev in predvidljiva. Ni ti treba biti nek izkušen filmski genij da predvidiš, da bo od Nanoe prijazni oče kmalu šel k rakom žvižgat in da bo nato njegova hčer šla po poti maščevanja in zgodi se ravno to. Sekvenca njegove smrti je sicer impresivna, a malce smešno je, da se za njegovo smrt na kup zberejo vsi glavni zlobneži v vrsti in že tam mi je takoj postalo jasno, da so tole mini šefi, ki nadzorujejo določene regije in jih bo treba postopoma odstraniti tako kot smo to delali s pripadniki kulta v Odyssey in tudi to se je izkazalo za pravilno predvidevanje.

Skratka o štoriji ne bi preveč zgubljal časa, saj je ta žal samo povprečna in če ste morda mislili, da vas bo skozi svet Shadowsa naprej peljala močna pripoved, potem se žal to ne bo zgodilo. Vse skupaj se mi je zdelo nekam na hitro spisano in tudi partnerstvo Nanoe in Yasukeja je sklenjeno bolj zaradi tega, da imamo izgovor za preklapljanje med dvema likoma kot pa da bi njuna naveza zares delovala organsko. Da sploh pridemo do te točke bo treba pretrpeti več uvajalnih delov in tempo se na ta način čuti pohitren, a obenem se ti zdi, kot da se stvari vlečejo preden resnično dobiš dostop do odprtega sveta.

Ta je, tako kot je zdaj že navada Ubisoftovih iger, naravnost čudovit. Že v preteklosti sem večkrat zatrdil, da lahko Assassin’s Creed igram očitaš veliko stvari, a dela vseh tistih, ki skrbijo za ustvarjanje historično podrobnih map, ne morem okarati in nič drugače ni niti v Shadows. Regije so sicer malce manjše od preteklega dela Valhalla, a obilujejo z detajli, ki poskušajo pričarati živ svet. Ker se nahajamo na Japonskem je veter naš stalni spremljevalec in lotosovi cvetovi so del vsake pomembnejše vmesne sekvence, Shadows pa k temu doda še neko umirjenost ko se nahajaš zunaj mest in ugledaš svoj prvi sončni zahod, k vtisu pristnosti pa prispevajo še letni časi, ki se lahko zamenjajo kar med igranjem. Tako bo okolico sčasoma prekril tudi snega, nakar se ob toplem vremenu ta začne počasi taliti in na blatnih cestah puščati luže, vse to pa mi je povzročalo, da sem se med igranjem redno ustavljal in lovil takšne in drugačne podrobnosti.

Sama igralna formula kot rečeno ni dobila kakšnih resnih pretresljajev. Za razliko od prejšnjih delov lahko zdaj sicer preklapljamo med dvema igralnima likoma, kar smo nazadnje počeli v igri Assassin’s Creed Syndicate in tudi tule se stvari igrajo podobo: Yasuke mi je bil primeren za situacije, kjer je bilo treba počistiti kakšno bazo težjih nasprotnikov, medtem ko je Nanoe bolj primerna za prikrito izničevanje tarč. Problem tule je samo dejstvo, da uvodne ure preživimo v vlogi Nanoe in če medtem opravljate še stranske misije, boste postali povsem navajeni na njen slog igranja. Ravno zaradi tega mi Yasuke ni preveč odgovarjal in pošteno povedano bi bolj sodil v kakšen bolj akcijsko usmerjen naslov. Navsezadnje igramo igro, ki je podnaslovljena Shadows in igranje v vlogi ninje je bila tudi moja lastna dolgoletna želja, zaradi česar v samurajske škornje sploh nisem skakal, saj mi je bila Nanoe presneto bolj zabavna. Kot gibčna bojevnica sem se prav veselil obiska sovražnih kampov pri katerih je zdaj vhod malce težji, saj ne moremo kar plezati po golih stenah. K sreči imamo pri sebi vedno priročen izstreljevalnik vrvi – še en trik, ki je bil sposojen iz igre Syndicate – z njim pa lahko hitro splezamo na strehe ali pa nam služi za prečkanje večjih prepadov. Yasuke je po drugi strani res odporen na poškodbe, a ni nepremagljiv, zato je treba tudi z njim včasih pobegniti in ko se opremljen v mogočen oklep skrivam v grmovju se res hitro začneš počutiti trapasto. Kljub temu boste v njegove škornje včasih primorani skočiti, saj so nekatere sekcije mape namenjene samo njemu – samo on lahko recimo lahko prebije določen zid, enake posebnosti pa ima tudi Nanoe.

Samo šunjanje naokoli je veteranom serije zdaj že dobro znano in Shadows kakšne resne revolucije ne prinaša. Med jahanjem po odprtem svetu boste naleteli na manjše in večje sovražne utrdbe, ki vsebujejo svoje mini nalogice. Pri večjih gradovih je denimo zdaj treba odstraniti določeno število močnejših samurajev, ki jih je treba med zidovi najprej locirati. To je težje kot se sliši, saj nam tokrat v pomoč ne priskoči noben orel, ampak določene točke dogajanja uzremo preko pozornega pregledovanja, a naš pogled ni neomejen, tako da se je za določene stvari treba premakniti bližje k tarči. To zna kmalu postati tečno, a vse te samuraje je nujno poslati v onostranstvo drugače na koncu ni možno odpreti skrinje z mamljivim zakladom.

Assassin’s Creed Shadows je še vedno zavezan k ustvarjanju RPG izkušnje, kar ima dobre in slabe strani. Regije so zopet omejene na določene stopnje in tumpasti šefi zopet ne umrejo takoj ko jim iz zasede zabodemo rezilo v vrat. To sicer lahko odpravimo preko opcije med nastavitvami, a to je bolj polovična rešitev, saj razvojno drevo vsebuje veščine, ki pri teh napadih iz zasede omogočijo večjo zadano škodo, zaradi česar sem se počutil kot da ob igranju goljufam. A po drugi strani je alternativa trapasta, saj moraš šefu zabiti določeno škodo, nakar se je treba z njim pomeriti v obračunu 1 na 1, ali pa nekam zbežati, se malce skriti in se nato vrniti dokončati delo. To je enostavno nerodna igralna formula, a je velikokrat edini izhod in morda je ravno zaradi tega umetna inteligenca nasprotnikov takšna katastrofa, saj za vami izgubijo sled po nekje treh sekundah – tokrat se lahko celo uležemo, tako da jim lahko še hitreje pobegnemo.

Grafično je tale igra lepotica, ki zna pokazati izjemno impresivne razglede. Že prej sem omenil sončne zahode in spreminjanje letnih časov, k temu pa je treba dodati naravnost čudovito osvetlitev nekaterih scen. Žal obrazne animacije še vedno ostajajo ujete v preteklosti, kar je bil problem tudi preteklih novejših poglavij. Sicer pri tistih pomembnih likih še nekako gre, a takoj ko pred kamero skoči kak nepomemben NPC takoj postane jasno, da pri njegovemu oblikovanju ni šlo toliko truda. Nekam šibko se mi je zdelo tudi glasovno podajanje angleških govorcev in Assassin’s Creed že dolgo šepa na avdio področju, kjer je zvok zopet slišati pretirano stisnjeno.

Assassin’s Creed Shadows tako vsebuje dobre in slabe plati in žal ne morem zapisati, da je tole mojstrovina, ki je ne smete zamuditi. Preprosto je preveč zamer iz predhodnika in zmede pri igralnih odločitvah, da bi ta naslov lahko priporočil tudi tistim, ki so se Assassin’s Creed formule naveličali že leta nazaj. Je pa tudi tokrat igralna formula nalezljiva in če ste zaljubljenec v japonsko zgodovino boste od izkušnje odnesli veliko več in boste tudi bolj oprostljivi do nekaterih minusov. Na igralno revolucijo znotraj te franšize bomo tako morali še malce počakati in upamo, da bo založnik Ubisoft do takrat še živ.

Objava Assassin’s Creed Shadows – stara igralna formula v novi preobleki se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj Hazelight Studios strežejo z nadaljevanjem, a tokrat so šli še globlje v literarno norost. Zgodba o družinskih travmah je zamenjana s pripovedovanjem in razmislekom o tem, kako nas pravzaprav povezuje lastna razdvojenost, pa četudi si v resnici želimo drug drugemu iztakniti oči. Razlike med glavnima junakinjama, žanrska zmešnjava in občutek, da si v svetu, kjer se vsaka odločitev lahko konča s smrtjo ali vsaj avtorsko tožbo. Vse je prežeto z DNK prejšnje igre.

Razvojna ekipa: Hazelight Studios
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 6. marec 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Pustolovska Co-Op avantura

Napovednik

Pisateljski eksperiment, kjer bi še Freud odnehal

Zgodba se začne s srečanjem glavnih junakinj, neuspešnih pisateljic Zoe in Mia. V lovu za uspehom se pridružita eksperimentu bogatega ekscentrika Raderja, ki ima dovolj denarja in norosti, da ustvari napravo, ki bralca dobesedno posrka v knjigo. Ker seveda, kaj bi lahko šlo narobe? Seveda gre vse narobe. Svetova Zoe in Mie se združita v eno veliko psihološko dramo, kjer ne veš, ali bosta preživeli, ali končali kot del literarne zbirke.

Pisateljska razdvojenost je glavna tema. Ni lepšega, kot gledati dve avtorici, ki druga drugi želita zlomiti pero… ali vrat. Energična, zgovorna Zoe je ljubiteljica fantazije, medtem, ko tiha, vase zaprta Mia prisega na znanstveno fantastiko.

Ena ima rada zgodbe o maščevanju, polne ubijanja, druga pa želi čudovite zgodbe, polne čudaškosti in zabave. In ja, klišeji so prisotni… vendar se zdi to primerno glede na okolje in obstaja veliko samozavedajočih se udarcev med obema glavnima junakinjama.

Drugačnost nas povezuje

Skozi zgodbo tako obiščeš raznovrstne svetove obeh avtoric. Split Fiction ne skopari z žanri. Eno minuto si v fliperju, naslednjo rešuješ besedne uganke, spet kasneje pa zasleduješ veliko kroglo, ki spušča mine. Vse je nekoliko bolj akcijsko od prvega dela in čeprav je sama zgodba dobro uro daljša od predhodnika, je tokrat manj izven zgodbenih aktivnost ter odprtih področij, kot sta ledeno kraljestvo in svet igrač.

Svetovi so barvitejši in polni raznolikih zagat, a zgodba je nekoliko manj osebna kot v It Takes Two. Kdor je igral le tega, se bo spomnil raznih scen, ko sta oba z partnerjem le zmajevala z glavo ter z odporom… podpirala odločitve glavnih likov. Tu je podobnih odločitev manj in zgodba je prilagojena tipičnim fantazijskim in znanstveno fantastičnim tropom, je pa tudi dokaj predvidljiva. A vsekakor doseže to, kar si prizadeva.

Osrednji zagon zgodbe – dve ambiciozni pisateljici, ki se upirata temu, da bi jima ogromna korporacija ukradla njuno delo – se zdi še posebej pereč glede na porast generativne umetne inteligence in utemeljene skrbi, da bodo podjetja poskušala spodkopati ustvarjalce. Kaj je lepšega kot igrati igro o kraji kreativnosti, medtem ko ti dejansko v ozadju ChatGPT piše email odgovore sitnim sodelavcem.

Ko te fliper ubije, ker ne obvladaš angleščine

Vsako poglavje predstavi novo mehaniko igranja ali tri. Enkrat cyberpunk pekel, kjer še dež smrdi po obupu, naslednji trenutek svet zmajev in mavric, ki te sili, da se vprašaš, ali nisi slučajno padel v LSD trip.

Velika sprememba igre It Takes Two je odstranitev mini iger. Namesto manjših dejavnosti za tekmovanje ima stranska vsebina v Split Fiction obliko “stranskih zgodb”, manjših svetov, do katerih je po želji mogoče dostopati v nekaj določenih ravneh.

Te stranske zgodbe so kot mini poglavja, ki običajno trajajo nekaj minut (čeprav je peščica daljših) in dodatno osvetlijo zamisli Mio in Zoe ter razkrijejo dodatne pikice v njunih življenjih, ki so jih oblikovale kot pisateljici.

To navidezno pomanjkanje osredotočenosti bi lahko škodovalo, a namesto tega je igra videti še toliko boljša, saj je razkritje nove lokacije razburljivo in nikoli se nisem naveličal spraševati, kako bo izgledala naslednja stopnja.

Še lažje do prijateljev

Kot predhodnika A Way Out in It Takes Two, Split Fiction vključuje Friend Pass, kar pomeni, da če želite igrati na spletu s prijateljem, mora igro dejansko imeti le en igralec, drugi pa se ji lahko pridruži brezplačno.

Novost pri Split Fiction je medplatformska podpora za Friend Pass, kar pomeni, da lahko nekdo na Xboxu, ki kupi igro, brez težav povabi prijatelja na PC ali PlayStation. Prisotna pa je tudi možnost lokalnega večigralstva.

In ko misliš, da te nič več ne more presenetiti… modeli ljudi dejansko izgledajo človeško. Ne tiste voščene lutke iz nočnih mor. Glasovna igra? Dobra. Tako dobra, da dejansko verjameš, da sta Zoe in Mia pripravljeni ena drugi zariniti svinčnik v oko.

Zvočni posnetek je ves čas igre zabaven in spreminja ton glede na spreminjajoče se okolje. To je trdna glasba v ozadju, vendar vedno ustreza dogajanju na zaslonu.

Ena najboljših sodelovalnih avantur

Split Fiction je divja, predrzna in včasih tako čudna izkušnja, da te resno skrbi za mentalno zdravje ustvarjalcev. A ravno to je čar. Bolje malo norosti kot še ena varna, dolgočasna igra, ki jo preletiš z enako strastjo kot navodila za pralni stroj.

Split Fiction gradi na osnovi iz It Takes Two, a na koncu lahko s ponosom stoji na svojih nogah. Zgodbeno naravnana avantura da v ospredje medsebojno sodelovanje in je odlična izbira za privedbo partnerjev in prijateljev v svet video iger, vešči igralci pa bodo uživali v raznih referencah in spreminjajočem se igranju. Je ena najboljših sodelovalnih iger v zadnjih letih in veselim se, kaj bo studio pripravil tudi v prihodnosti.

Razsodba

(+) Izjemna raznolikost svetov
(+) Dialogi in zanimiv koncept
(+) Friend Pass in cross-play
(+) Glasovna igra in animacije presenetljivo dobre
(+/-) Predvidljiva zgodba
(+/-) Manj osebna kot It Takes Two
(-) Manj mini-iger ter odprtih svetov

Objava Split Fiction – želiš umoriti še kakšnega slona? se je najprej pojavila na HOPsi.

Za izkušene veterane bo ta igralna zanka takoj prepoznavna. Loviš pošasti, iz njihovih delov izdeluješ boljše orožje in oklep, nato pa s temi nadgradnjami loviš še zahtevnejše zveri. To je preverjena formula, čeprav pripoved zgodbe navadno ni plat, ki v seriji igra pomembno vlogo. Edina izjema je Monster Hunter: World iz leta 2018, in v mnogih pogledih Wilds deluje kot nadaljevanje tega pripovednega pristopa. Z združitvijo misij v enotno zgodbo s številnimi liki in v celoti sinhroniziranim protagonistom Capcom jasno kaže, da želi zgodbo postaviti v ospredje in ne le kot naknadno dodano misel.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 28. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Hack&Slash pustolovščina

Napovednik

Monster Hunter v najboljši formi

Če si že dolgo ljubitelj serije Monster Hunter, se boš strinjal, da so ravno epski trenutki njen tajni recept za uspeh. Te filmske, skoraj nerealne bitke so razlog, da govorimo o eni najuspešnejših Capcomovih franšiz. Wilds jih izpopolni do te mere, da so celo rutinski spopadi videti kot natančno zrežirani prizori iz akcijskih filmov.

Ne glede na to, kakšne vse novosti bomo še omenili, največja moč igre ostaja v tem, kako mojstrsko izpopolnjuje vse, kar je Monster Hunter vedno odlikovalo. Ampak upam, da ti nisem dal misliti, da novosti ni! Wilds ni le kopija Monster Hunter: World (pa četudi se tega večina ne bi branila).

Namesto oživljanja stare slave Wilds stavi na živ, dihajoč svet, kjer se vse osredotoča na povečanje napetosti. Sistem menijev in starih, zapletenih mehanik, ki so te iztrgale iz dogajanja, je močno poenostavljen. Rezultat? Svet, ki je bolj dostopen, enostaven ter prijazen.

A to pusti posledice na kompleksnosti. To pomeni, da je Wilds najbolj prijazen Monster Hunter do zdaj… ali je morda glede tega šel celo predaleč?

Svet, ki se nenehno spreminja

Veliko je bilo govora o novi mapi in igralni zanki, ki opušča klasično osrednjo vas in uvaja povezan sistem biomov. Opisovali so ga kot “skoraj odprt svet”, a v resnici se kaj dosti ni spremenilo. Še vedno izbiraš lovske misije iz menija, se hitro teleportiraš na mesto spopada in nato nazaj v bazo.

Res je, da se ves čas zdi, kot da si v divjini in ne v orjaški, gosto naseljeni vasi, kar je dobra sprememba. Manj je tekanja sem in tja in vse je bolj osredotočeno. A preostanek igre je za razliko od tega večji. Veliko večji. Ter bolj dinamičen.

Biomi so videti kot različni svetovi, od rdečkastih rečnih strug v sušnem obdobju do bujnega zelenja, ko se deževna sezona prične. Spreminjajoče se vremenske razmere ustvarjajo nove lovske priložnosti, zato se ne rabiš sprotno učiti le o posameznih pošastih, temveč o celotnem ekosistemu.

Prehistorična kokoš – tvoj novi najboljši prijatelj

Pravega “prelomnega” elementa ni treba dolgo iskati – to so Seikreti, osedlane orjaške prehistorične kokoši. Tvoj novi jahalni prijatelj je izjemno uporaben in omogoča, da se lov nikoli ne ustavi.

Si moral v prejšnji igri sredi bitke spiti napoj in tvegati, da nasprotnik izkoristi tvojo nepazljivost in trešči direktno vate? Zdaj lahko to storiš kar med jezdenjem. Ostal si brez potrošnega materiala? Seikret ima rezervo! Napačna oprema? Enostavno jo zamenjaj! To drastično spremeni ritem igre in naredi vse bolj gladko.

Vse te novosti, pa naj gre za nove funkcije ali odstranitev starih, skupaj ustvarjajo prizanesljivejšo izkušnjo. V preteklosti si bil kaznovan, če si se na lov odpravil nepripravljen, zdaj pa te igra reši iz skoraj vsake zagate. Lov na prdečo opico Congalala brez dezodoranta?

Ni problema, tvoj Palico ga ima vedno pri sebi. Pozabil preveriti ranljive točke nasprotnika? Samo odpri vodnik na meniju. Težave pri boju? Trije premočni NPC-ji so le klic stran.

Bo Monster Hunter postal prelahek?

Kot veteran serije se ne bi smel pritoževati. Vse je nenazadnje namenjeno temu, da pritegne nove igralca. A kje se meja dostopnosti konča in kje se začne dolgočasnost? Nenazadnje lahko z prelahko igralno izkušnjo Monster Hunter izgubil nekaj bistvenega, kar naredi lov nagrajujoč.

Celotno igranje Wilds sem bil na preži za izgubljenimi funkcijami. Vsaka igra v seriji ima svoje unikatne mehanike, a tukaj jih skoraj ni. Wilds omogoča, da brez premorov skačeš iz lova v lov, kar je odlično. Dokler ne začneš pogrešati stare kompleksnosti.

Ampak hej, če se nekaj neverjetnega zgodi vsakih sedem sekund, kaj pa je malo brezskrbnosti v primerjavi s tem? Na srečo prava težavnost pride na vrsto, ko se zgodba konča. Takrat se je možno podati na lov za težjimi pošastmi.

Majhen primer tega? Ko dobiš negativen statusni učinek, ni treba brskati po meniju za pravim protistrupom. Samo izbereš “najbolj učinkovito zdravilo” in igra vse opravi zate. To je super za tiste, ki sovražijo mikromenedžment, a ko je vse poenostavljeno, je izkušnja na trenutke malce preveč brezskrbna.

Razsodba

(+) Spektakularni spopadi, vredni akcijskega filma
(+) Dinamičen, živ svet, ki se spreminja z vremenom in sezonami
(+) Zelo prijazna izkušnja za novince
(+/-) Poenostavljena izkušnja, na trenutke celo preveč
(-) Vse novosti ne bodo všeč vsem starim privržencem

Objava Monster Hunter Wilds – kje je meja med izzivom in udobjem? se je najprej pojavila na HOPsi.

Civilization V je leta 2010 dosegla vrhunec, sledila pa je tudi znanstveno-fantastična izpeljanka Beyond Earth, ki je bila v redu, če si si vedno želel igrati Civilization v vesolju. Civilization VI se je leta 2016 vrnila na klasično zgodovino, a s toliko eksperimentalnimi spremembami, da si se občasno vprašal, če nisi po pomoti zagnal kakšnega zgodovinske izpeljanke SimCityja. Po letih popravkov in razširitev se je igra nekako ustalila, nato pa… nič. Dolgo nič. Firaxis si je vzel skoraj desetletje premora, najbrž zato, da so si razvijalci vzeli čas za premislek, kako znova razdeliti skupnost na tiste, ki prisegajo na novosti, in tiste, ki bi najraje igrali “še en Civilization V s posodobljeno grafiko”. Če vržeš oči po spletu pa ne eni in ne drugi niso najbolj zadovoljni s tem, kar je izšlo. Pa so to le nostalgična očala ali je kaj na teh kritikah? Dajmo ugotoviti!

Razvojna ekipa: Firaxis Games
Založnik: 2K Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox Series X/S, XBox One, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 11. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Potezna 4X strategija

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Napovednik

Dandanes je lahko vsakdo vodja

Jedro igre ostaja nespremenjeno – izbereš zgodovinskega voditelja, vodiš civilizacijo skozi stoletja, raziskuješ, gradiš, se vojskuješ, in upaš, da te AI nasprotniki ne bodo povozili s tanki (ali da boš vsaj ti prvi izumil tanke). Tokrat je na voljo 20 voditeljev, vsak s svojimi bonusi. Nekateri so vojni strategi, drugi znanstveni vizionarji, tretji diplomati, četrti pa tisti nadležni tipi, ki ti sredi partije predlagajo trgovinski sporazum, v katerem dobiš eno banano v zameno za goro zlata.

Največja sprememba? Voditelji niso več vezani na specifične civilizacije. Se pravi, če si kdaj želel videti, kako bi se Benjamin Franklin znašel kot kralj starodavne Grčije, ali če te zanima, kako bi Napoleon obvladoval Perzijce – no, zdaj lahko to izkusiš. Zgodovinska točnost? Nič večji problem kot vedno, samo ne vprašaj zgodovinarjev. Vsaka civilizacija ima svoje unikatne enote in zgradbe, medtem ko voditelji prinašajo splošne bonuse.

Novost je trajni napredek – igranje določenega voditelja in doseganje mejnikov v kampanji ti prinese izkušnje in nagrade. Te nagrade lahko pred začetkom igre opremiš svojemu voditelju za dodatne bonuse. Če to zveni kot “znanstveno utemeljeno vedeževanje”, nisi daleč od resnice.

Stari temelji s kančkom eksperimentiranja

Pred začetkom igre lahko prilagodiš tipične parametre – velikost mape, število AI nasprotnikov, stopnjo težavnosti. endar zemljevidov pred začetkom igre ne vidiš vizualno. Prav tako je največji možen zemljevid ob izidu igre le srednje velikosti, kar bo zagotovo razočaralo ljubitelje epskih imperijev, ki bi radi zavzeli vsaj polovico planeta. Seveda se da to vse skupaj zaobiti z modifikacijo, ampak vseeno pusti grenak priokus v ustih.

Ko so parametri igre določeni, se prične tvoja pot do zmage; ne glede na to, ali boš to skušal doseči s kulturnim vplivom, vojaškimi osvajalnimi pohodi, znanstvenimi odkritji ali čim tretjim. Skratka – klasika. Tako kot vedno začneš s prvotnim naseljencem, s katerim poiščeš primerno lokacijo za prvo mesto. Igra se odvija na ploščicah, kjer gradiš stavbe, kot so žitnice in vojašnice, da izboljšaš proizvodnjo hrane in enot. Dobra novica: sistem ročnega upravljanja ploščic iz prejšnje igre se je ohranil, a je nekoliko poenostavljen, kar bo razveselilo vse, ki so kdaj obupano iskali optimalno razporeditev polj.

Ena večjih sprememb so “mini-mesta” – vmesna stopnja med pravimi mesti in mestnimi državami. Lahko jih specializiraš za določene bonuse (kot so vojaška okrepitev ali dodatni surovinski prihodki), vendar imaš manj nadzora nad njihovim razvojem in stavbene nadgradnje zanje lahko le kupiš s kovanci. Če te to moti, jih lahko nadgradiš v polnopravna mesta… ampak le z zlatom. Firaxis je očitno vzel lekcije pri mobilnih igrah, saj moraš mesta kupovati nazaj vsakih nekaj desetletij; presenečenje, presenečenje, ob prehodu v novo obdobje se namreč vrnejo v stanje mini-mest. Če te koncept lastništva po modelu naročniške storitve bega, nisi edini. Kapitalizem v vsem svojem sijaju!

Ere – Sveža ideja ali nepotrebna komplikacija?

Igra je zdaj razdeljena na tri velike epohe: starodavno, raziskovalno in moderno dobo. Vsi igralci prehajajo v nove ere hkrati, pri čemer si lahko pridobiš bonuse z izpolnjevanjem posebnih izzivov, kot so osvajanje mest ali raziskovanje določenih tehnologij.. Teoretično dobro, v praksi pa – vsaka prehodna doba ponastavi števec potez na nič, povzroči dolg nalagalni zaslon in ima eno bizarno posledico: nekatere vojaške enote preprosto izginejo. Če si si zgradil mogočno vojsko, jo lahko ob naslednji eri preprosto izgubiš. Vsi smo vedeli, da vojna ni poceni, ampak to je pa že višek!

AI nasprotniki pa imajo še vedno svoje težave – radi napovedujejo vojne brez resnega razloga in nato brezglavo napadajo tvoje enote, ne da bi izkoristili taktične prednosti. Da ne omenimo, kako nedodelano se igra dejansko počuti, sploh za nekaj s tako dolgim obdobjem razvoja. Od slabega uporabniškega vmesnika do meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.

Civilization VII se trudi biti inovativna, vendar na nekaterih točkah izgubi tla pod nogami. Koncept ločenih voditeljev in civilizacij je zanimiv, mini-mesta pa delujejo kot čuden eksperiment z mikrotransakcijami (na srečo le teh ni, čeprav pa seveda obstaja sistem več različnih različic igre z nakupnimi bonusi).

Sistem obdobij je dvorezen meč, izgubljanje vojaških enot med prehodi pa je preprosto frustrirajoče. Tu se slabosti še ne končajo. Segajo tudi do slabega uporabniškega vmesnika in meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.

Razsodba

(+) Klasična 4X strategija ostaja trdna in prepoznavna
(+) Nove mehanike voditeljev ponujajo zanimive kombinacije
(+) Napredek, ki se ohrani med posameznimi igrami
(+/-) Obdobja prinašajo nekaj svežine, a obenem prekinjajo igranje
(+/-) Mini-mesta so zanimiv koncept, a nedodelan
(-) Izginotje enot med prehodi obdobij je frustrirajoče
(-) Slaba prilagoditev in optimizacija za PC
(-) Hrošči in nedodelane mehanike

Objava Civilization VII – mlačno poglavje legendarne serije se je najprej pojavila na HOPsi.

A razumem, da vsi niso takšni kot jaz in imajo na svoji delovni mizi raje minimalizem. Zato so se najprej pojavile tako imenovane TKL tipkovnice, ki jim je nekdo “odrezal” numerični del. Nato so proizvajalci razvili še bolj kompaktne modele, ki jih lahko pospraviš v nekoliko večji žep, a kljub temu nudijo bogat nabor funkcionalnosti. Svoj prispevek v tej kategoriji izdelkov je dodalo tudi slovensko podjetje UVI s svojo minimalistično tipkovnico UVI Pride Nano.

Tehnične specifikacije

• SLO/HR razporeditev
• Rdeča stikala
• RGB osvetlitev
• Anti-Ghost tehnologija na vseh tipkah
• Načini povezave: kabel USB-C
• 60 % velikost z 62 tipkami
• Kompatibilna z Windows, macOs, iOS, Android
• Teža: 1.200 gramov
• Dimenzije: 29 x 10 x 3 cm
• Nakup: UVI.gg

Tipkovnice UVI Pride so pri nas že dobro poznane, saj je ta znamka doživela več iteracij, vendar tako kompaktne oblike do zdaj še nismo videli. Gre za tipkovnico, ki je na voljo le v črni barvi, njene mere pa znašajo zgolj 29,3 x 11,2 cm, debelina na zgornji strani pa je 5,5 cm.

V paketu poleg same tipkovnice dobimo še slovenska navodila za uporabo ter kabel USB-C, ki tukaj ni namenjen polnjenju, ampak služi kot obvezna povezava z osebnim računalnikom, prenosnikom ali Apple Macom. Napravo je treba obvezno priključiti na eno od teh naprav, saj je ne moremo povezati s telefonom ali tablico, kar je škoda, saj bi bila zaradi svoje majhne velikosti odlična za prenos in bi prišla prav za spontano delo v predavalnici ali lokalni kavarni.

Pri takšnem delu sicer ne bi ostali neopaženi, saj UVI Pride Nano zaradi trdnega ohišja in kakovostnih stikal vsebuje nekaj teže in sicer 618 gramov, tako da lahko ob prvi postavitvi pošteno zatresete mizo. Tipkovnica se ponaša z minimalističnim videzom: na sprednji strani se nahaja le utor za priklop USB-C, spodaj pa najdemo dve dvostopenjski nogici, ki omogočata dodatno dviganje višine. Na sprednji strani je viden logotip Pride Nano, na preslednici pa logotip blagovne znamke UVI Gear.

Primarno gre za igričarsko tipkovnico, kar postane jasno takoj, ko jo priključiš na računalnik in te pozdravi prva kombinacija RGB osvetlitve. Pride Nano skupno vsebuje 62 tipk in z veseljem sem ugotovil, da zaradi kompaktne velikosti nismo izgubili večje tipke Enter. Prav tako UVI ni varčeval pri stikalih – to je povsem mehanska tipkovnica z rdečimi stikali, kar pomeni, da je nekoliko glasnejša, a izjemno prijetna za tipkanje. Resda se je treba na njeno majhnost najprej privaditi – še posebej tisti, ki ste leta tipkali le na polne tipkovnice s stranskimi bližnjicami – a to ne traja dolgo. Tipke niso natlačene skupaj, zato omogočajo udobno in gladko tipkanje.

Na prvi pogled se morda zdi, da zaradi majhne velikosti in pomanjkanja smernih tipk, numeričnega dela ter drugih dodatnih tipk ne boste mogli opravljati vseh vsakdanjih nalog, a temu ni tako. UVI Pride Nano namreč prebrisano skrije te funkcije na obstoječe tipke: smerne tipke so na primer postavljene na tipke Alt, FN in vezaj. Na enak način dostopamo tudi do tipk Home, PgUp, End, PgDn, Del in PrtSc – vse to je lepo popisano v priloženem priročniku, kjer najdete tudi navodila za spreminjanje RGB osvetlitve, ki ponuja 18 različnih kombinacij.

Žal tipkovnica ne podpira programske opreme UVI One, kar bi bilo koristno za prilagajanje delovanja tipk ali ustvarjanje lastnih makrov. Po drugi strani pa gre za gaming tipkovnico, kjer makri niso nujno potrebni – privzete nastavitve so dovolj za udobno igranje. Pritisk tipk je odziven in hiter, povratni učinek pa odličen. Zaradi svoje mase tipkovnica ostane stabilna na mizi in se med igranjem ne premika.

Na koncu sem ugotovil, da mi je UVI Pride Nano ponudila veliko več, kot sem pričakoval. Priznati moram, da sem bil sprva skeptičen, saj sem se bal, da mi bo zaradi pomanjkanja tipk otežila delo. A ko sem preizkusil vse bližnjice in nastavitve, sem ugotovil, da ponuja skoraj enako funkcionalnost kot večje tipkovnice, le da jo lahko vzameš s sabo na pot.

UVI Pride Nano se ponaša tudi z ugodno ceno – na uradni spletni strani jo lahko kupite za 44,90 €, zraven pa prejmete še kovanec UVI Coin in brezplačno dostavo.

Objava UVI Pride Nano – moč v kompaktni obliki se je najprej pojavila na HOPsi.

Enainpetdeset mesecev brkljanja v fazi zgodnjega dostopa se je obrestovalo – in to konkretno. Če odmislimo potencialno polarizirajočo bližnjo vzhodno tematiko in nekaj drobnih spodrsljajev, bi lahko rekli, da so KillHouse uspeli izdati redko dobrino: igro, ki je namenjena specifični publiki – a je odlična v svojem elementu. Če te zanima fiktivna postavitev, ki jasno vleče navdih iz sodobnih konfliktov v Iraku in Afganistanu ter nisi nagnjen k metanju tipkovnice v zid zaradi slabe sreče, ti bo Door Kickers 2 zlahka nudil zanimivo in drugačno izkušnjo.

Razvojna ekipa: KillHouse Games
Založnik: KillHouse Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. februar 2025
Cena: 24,99 €

Zvrst: Strateška taktična simulacija

NAPOVEDNIK

Taktika po tvojem okusu

Če primerjamo Door Kickers 2 z originalom, opazimo kar nekaj izboljšav. Bolj realistično obnašanje… večji, raznolikejši naravno oblikovani zemljevidi… kampanje, ki jih sestavljajo kompleti misij… izboljšan uporabniški vmesnik… Ta fontana zabave presega predhodnika na vseh frontah.

Kot v prvem delu tudi tukaj lahko vsak kavčni taktnik najde svojo nišo. Perfekcionisti lahko prepletejo stopnjo s kaotično mrežo ukazov, nato pa pritisnejo na pričetek, se udobno namestijo ter spremljajo ekipo med izvajanjem načrta. Bolj spontani igralci, kot recimo jaz, pa lahko improvizirajo v realnem času, premikajo skupino korak za korakom, ustavljajo uro in panično preizkušajo različne scenarije ter pritisnejo na reset, ko gre vse narobe.

Dejstvo, da shranjevanje pozicij sredi igre ni možno, pomeni, da so lahko obsežnejše misije tako brutalne, da boš potočil solzo, ko po dobrih 30 minutah načrtnega planiranja spregledan samomorilec raztrešči tri četrtine skupine.

To bi lahko hitro postalo mukotrpno, a so misije izjemno raznolike, tako po tematiki, kot tudi po ciljih in lokacijah. Ena izmed njih, “Raptor Down”, recimo od tebe zahteva, da se prebiješ v srce naselja, uničiš strmoglavljeni dron in se živ vrneš na evakuacijsko točko. Zveni preprosto? Povej to mojemu gumbu za reset misije, ko domačini kot mrtveci iz World War Z neprestano obletujejo tvojo lokacijo iz vseh smeri.

Po dobrega pol ducata neuspešnih poskusov, v katerih je moj elitni moštveni oddelek v polni bojni opremi poginil hitreje kot led sredi saharskega peska, sem poklapano priznal poraz v trenutni taktiki in prisegel, da se bom vrnil naslednji dan. Na srečo je misij ogromno. Zahvala temu gre polnemu arhivu, aktivni Steam podpori za izdelavo in deljenje stopenj, na voljo pa je tudi naključen ustvarjalnik.

Ko gre vse po maslu…

Nove mehanike, kot so klečanje, tek, podporni ogenj in vstop skozi okna, skupaj s sofisticiranimi vidnimi polji in smernim streljanjem na podlagi 3D pogona, poskrbijo za taktične spopade, ki so navadno rezervirani za prvoosebne strelske igre. Dodaj še možnost ustvarjanja lastnih vstopnih točk z eksplozivi in protitankovskimi raketami, pa boš hitro ugotovil, zakaj se razvijalci ponašajo z izjavo, da gre za najboljši igričarski prikaz sodobnega boja v zaprtih prostorih.

Ko reševalna misija, zajetje VIP-ja ali eliminacija teroristov teče kot po maslu, ima Door Kickers 2 skoraj baletno eleganco. Le sekundo po tem, ko vržeš granato skozi vrata, se ekipa razprši skozi vrata po vnaprej določenih točkah ter prerešeta raztresene sovražnike s preciznimi rafali iz neslišnih pušk, optimiziranih za boj na blizu. Hkrati so pokrita vsa mesta, kje bi se lahko pojavil nov sovražnik iz sosednih prostorov, ostrostrelec pa nudi vpogled na dogajanje v okolici ter čaka na ukaz, da dostavi luknjo sredi čela optimističnega vodjo teroristov.

… in ko gre vse narobe

A čeprav je lepo videti, ko operacija steče kot po maslu, igra zares zasije, ko se vmes vrine skoraj kaotična, a večinoma verodostojna umetna inteligenca. Ravno ko se samozadovoljno trepljaš po rami, ker si brez prask prečistil dve tretjini palače, eden izmed tvojih vojakov zakoraka v vidni kot nepreverjene sobe in prejme rafal v trebuh. Ali pa zaobide ovinek in se znajde iz oči v oči s samomorilskim fanatikom.

Nepredvidljivo in napeto

Obožujem, kako kombinacija realistične fizike, uničljivih okolij in pametnih nasprotnikov vodi v nepredvidljive situacije. V eni od samostojnih misij sem moral na lastno pest vdreti v hišo in ugrabiti VIP-ja brez dvigovanja alarma. Prvi del mi je šel odlično. S strateško uporabo eksplozivov, rafalov in preciznega kritja sem se prebil do cilja, ga prepričal k predaji in ga pričel voditi ven.

Nato so se odprla vrata v ogromen sosednji prostor. Hitra reakcija je omogočila eliminacijo dveh sovragov, ki sta planila skozi, a nato sem zaslišal nesrečen zvok “menjavanje nabojnika!”. Pogledal sem v ekran z občutkom, da sem pečen. Na srečo se je eden od nasprotnikov odločil pobegniti, drugi pa, je prav tako ugotovil, da je ostal brez nabojev. Na srečo je bil moj izkušen specialec hitrejši in hitro dokazal, kdo je tu lovec in kdo plen.

Razsodba

(+) Izjemno globok taktični realizem
(+) Raznolike in dinamične misije s številnimi pristopi
(+) Pametna in nepredvidljiva umetna inteligenca
(+) Intenzivni spopadi
(+) Obsežna vsebina s kampanjami, ustvarjalnikom stopenj in modifikacijami
(+/-) Pomanjkanje shranjevanja sredi misije lahko frustrira
(-) Nekaj hroščev v umetni inteligenci
(-) Občasno zanašanje na srečo

Objava Door Kickers 2 – taktično streljanje za odrasle se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako sem na hiter način iz krutega in realističnega srednjeveškega sveta skočil v fantazijsko deželo Eora, ki pa ji ravno tako ne manjka nevarnosti. Žal tudi ta igra ni takšna mojstrovina, da bi o njej lahko pisal same hvalnice, vseeno pa je tole dober naslov, ki bo k sebi zagotovo pritegnil vsakega oboževalca Obsidianovih iger. A tudi ti bodo znali objokovati nekatere odločitve razvijalca, ki se je s to igro umaknil od RPG mehanik, ki so igrale tako pomembno vlogo v njihovih prejšnjih igrah, zaradi česar se celotna kampanja čuti nekoliko bolj plehko in hkrati manj pripravno za večkratno preigravanje.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Obisidan Entertainment
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 18. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Prvoosebni RPG

Ko je bil Avowed prvič najavljen so vsi takoj začeli delati primerjavo s Skyrimom, saj se obe igri odvijata v prvoosebnem pogledu in omogočata bojevanje preko mečev in sekir, hkrati pa lahko v rokah držimo magične izstrelke. Te primerjave so trajale vse dokler ni Obsidian sam izjavil, da bo Avowed drugačen naslov, nakar je prvi igralni napovednik pokazal bolj žive barve in boj, ki je spomnil na njihov prejšnji naslov The Outer Worlds.

In ta primerjava je bolj poštena, čeprav ne čisto točna, saj Avowed drži večji in bolj razgiban svet kot The Outer Worlds in tudi njegove igralne mehanike so bolj dodelane. Sem pa pri obeh igrah dobil občutek, da je imel Obsidian sprva zamišljeno bolj bogato in dodelano izkušnjo, ki pa je bila na račun pomanjkanja časa in proračuna stanjšana na nekaj, kar je lahko v 2025 izšlo v finalni obliki.

Avowed se dogaja v svetu, ki smo ga prej že lahko spoznali preko klasičnih RPG izkušenj Pillars of Eternity 1 in 2, le da tokrat obiščemo povsem novo pokrajino Living Lands. Poznavanje dogodkov iz prejšnjih iger tule ni nujno, boste pa poznavalci sveta Eore naleteli na cel kup referenc in omemb preteklih dogodkov, tako da je pametno, da si pred igranjem malce obnovite znanje ali pa prvič pregledate zgodovino tega razkošnega fantazijskega sveta, ki vsebuje cel kup skreganih ljudstev, legendarnih bitij in pomembnih bitk. Nastopamo v vlogi nemega protagonista, ki je odposlanec imperija Aedyr, šefi pa nas pošljejo raziskati težave dežele, ki se je povsod razpasla v obliki skrivnostne kuge, imenovane Dream Scourge.

To je ta osnovni zaplet glavne zgodbe, ki pa ga lahko že takoj po opravljeni začetni nalogi ignorirate ter se odpravite v raziskovanje širnega sveta, ki vam takoj odpre svoja vrata. V prvem mestecu se je sicer pametno najprej malce sprehoditi naokrog in vsaj izpolniti nekaj začetnih ciljev glavne zgodbe, saj boste ob tem prejeli tudi svojega prvega spremljevalca Kaija, mišičastega sopotnika, ki pri boju rad uporablja navezo puške in meča, kasneje pa se k vaši odpravi pridruži še mali Marius, ki je zelo vešč loka in v pomoč pogosto prikliče naravo. Naenkrat vam lahko ob boku stojita dva spremljevalca, skupno pa v celi kampanji najdemo samo štiri takšne kompanjone – z nobenim od njih ne boste mogli spočeti romance.

Že ob sprehodu skozi prvo mesto vam bo postalo jasno, da Awoved veliko svojih stranskih aktivnosti nameni preprostemu preiskovanju okolice. Stranske naloge sicer obstajajo, a so dokaj redke, zato boste za napredovanje morali zapustiti mesto in se preprosto odpraviti v eno smer, kjer boste upali, da vmes naletite na kakšno jamo ali utrdbo, tam pa bo treba koga pretepsti, na koncu pomeriti moči s šefom ter pobrati slasten zaklad, ki se lahko skriva bodisi na truplih poražencev ali pa v mično obarvanih skrinjah. Ob tem boste naleteli na presenetljivo dejstvo, da igra, ki toliko polaga na raziskovanje, na zemljevidu ne omogoča ustvarjanja svojih lastnih markerjev, ki bi jim nato lahko sledili na mini karti. Ta del tako izpade nekoliko neroden, naključno obiskane jame pa vsebujejo nekaj nevarnosti in manjših zgodb, ki jih lahko spremljamo preko zapuščenih listov, ki so bili iztrgani iz dnevnikov.

Pri tem prostem raziskovanju sem bil presenečen tudi nad tem koliko platformskih izzivov ponuja Awoved. Velikokrat boste namreč naleteli na zaprta vrata in se boste do notranjih prostorov lahko prebili samo tako, da najprej skočite na bližnje strehe ter se nato skozi serijo skokov prebijete do notranjosti, kjer vas bo čakal takšen ali drugačen zaklad. Nekomu se je zdela pametna ideja, da vsak tak košček zaklada oddaja nadležen zvok, ki ga v nastavitvah ni možno izklopiti. Igra vam tako daje znak, da sobane niste preiskali do konca, vendar mi je ta zvok skozi čas začel parati živce in včasih sem pobral stvari, ki jih sploh nisem potreboval in to samo zaradi tega, da bi stvar končno utihnila.

Razvijalec Obsidian je znan po svojih dialogih in čvekanja ne manjka tudi v temu naslovu. Število spremljevalcev je sicer uborno, a so vsi po vrsti dokaj zanimivi in vam radi navržejo svojo zgodovino ter imajo svoje lastne cilje pri vašem potovanju. S spremljevalci sicer lahko spregovorimo samo znotraj svojih kampov, ki jih lahko postavimo ob ogromnih Adra kamnih in to je takšen zanimiv ločen kotiček, ki je malce umaknjen od zunanjega sveta in je od tega ločen z nalagalnim zaslonom. Kamp me je malce spomnil na tistega iz igre Dragon Age Origins in tudi tule lahko poleg pogovarjanja s kompanjoni skočimo tudi na razdelek za nadgrajevanje opreme, tej pa lahko pripnemo tudi raznorazne magične lastnosti.

Ker je tole RPG je sestavni del naših življenj tudi bojevanje. Pri prvoosebnem pretepanju sem vedno skeptičen, a Awoved se v tem pogledu obnese solidno. Boj je akcijski in osebno sem se odločil za bojevnika, ki vihti ogromno sekiro ter nosi težak oklep, kar je pomenilo, da sem stavil na močne udarce, ki so nasprotniku zabijali poškodbe in mu hkrati polnili črto omamljenosti in ko je ta enkrat polna, lahko grdavžu zabijemo grde poškodbe in animacij ob tem se nikakor nisem mogel naveličati. Pri pretepanju je treba skrbeti tudi za kompanjona ter sprožati njune posebne sposobnosti, obenem pa je treba blokirati udarce in se pravočasno izmikati napadalnim vzorcem. Stvar je veliko bolj zabavna kot sem pričakoval po ogledu napovednikov in dogajanje dodatno začinijo dodatni napadi, ki jih odklepamo preko napredovanja stopenj glavnega lika.

Tudi našim spremljevalcem je treba nadgrajevati veščine, a razočarano sem ugotovil, da je to tudi edina stvar, ki jo lahko naredimo pri njihovem okraševanju. Zamenjamo jim lahko sicer preobleke, a dejanskih orožij in oklepa na njih ni možno natikati. V praksi je to pomenilo, da sem med igranjem naletel na veliko opreme, ki mi je bila povsem brezkoristna, saj je bila namenjena čarodeju ali pa nekomu, ki se zanaša na lok oziroma puške, tako da sem te stvari moral prodati.

Pri pomanjkanju RPG mehanik moram omeniti še dialoge. V nekaterih od njih nekatere vrstice zahtevajo dovolj točk v kateri od osnovnih statistik, vendar se mi nikoli ni zdelo, da sem ob izboru teh vrstic dosegel kaj res unikatnega kar ne bi zmogel ob izboru povsem običajnih vrstic dialoga. S tem sem dobil občutek, da moje odločitve ne vplivajo preveč na nadaljnji potek dogodkov, a to bi lahko dokončno potrdil samo z vnovičnim preigravanjem kampanje, česar pa za to recenzijo preprosto ni bilo časa.

Od igre Avowed se tako poslavljam s pozitivnimi vtisi, vendar si ne morem kaj, da se me ne bi ves čas držal isti vtis, ki sem ga pridobil ob igranju igre The Outer Worlds in sicer da je pred mano dobra igra, ki pa bi lahko bila veliko več, a zaradi neznanega razloga ni povsem dokončala svoje vizije. Svet Eore je zanimiv in Obisidan zna še vedno spisati privlačno zgodbo, spremljevalci pa se čutijo kot prave osebe, ki jih vodijo lastne želje in cilji. Škoda samo, da so dejanske RPG mehanike postale bolj plitve in da se dežela Living Lands včasih čuti nekam preveč statično, morda pa bo tudi ta igra sledila zgledu The Outer Worlds, ki je nekatere od svojih zamer popravila preko odličnih naknadno izdanih dodatkov.

Objava Avowed – zanimiv RPG, ki pa mu nekaj manjka se je najprej pojavila na HOPsi.

Sem ob igranju torej užival? No, nekaj mora igra vseeno vsebovati, da me je pred zaslonom obdržala 60 ur, saj sem zdaj že star možakar, ki mu igralne seanse redno prekinjajo obveznosti iz vsakdanjega življenja. Celokupno bi igro označil za igro, ki ima tako visoke vzpone kot globoke padce igralne formule, vse pa je odvisno od vas, kjer bo največ štela vaša zaljubljenost v atmosferične kampanje in potrpežljivost ob morda malce preveč razvlečeni zgodbi.

Razvojna ekipa: Warhorse Studios
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. februar 2025
Cena: 59,99 €

Zvrst: Prvoosebni RPG

NAPOVEDNIK

Že v mojem predoglednem članku sem zapisal, da nisem največji ljubitelj originalne igre iz leta 2018, saj se mi je igranje zdelo preveč frustrirajoče, tako da sem moral kar nekajkrat začeti igro od začetka in posledično večkrat ugledati smrt Henryjevih staršev, preden me je enkrat dovolj potegnilo naprej, da sem dejansko zadevo preigral do konca, a tudi tam sem nekje na 3/4 kampanje začel nepotrpežljivo tapkati z nogo in čakati zaključno sekvenco, ki pa se mi je vedno znova izmikala.

In to je tudi moj največji problem z nadaljevanjem: čuti se prevelika razvlečenost, ki je tokrat toliko bolj očitna zaradi večje mape in gigantske zgodbe, ki pa enostavno ni tako zanimiva, da bi vas ves čas vlekla naprej. V glavni vlogi zopet nastopa nekdanji kovač Henry, ki je šel v novo deželo sklepati zavezništva, nakar se stvari postavijo na glavo, ko skupaj s svojim glavarjem Caponom padeta v zasedo, nakar skačemo iz ene politične spletke v drugo, vmes spoznamo desetine pomembnih oseb in iz mape poskušamo razkriti še poslednji oblak.

Ob tem ne bi rekel, da bi se ravno dolgočasil, saj je še posebej začetek igre dokaj napet in ko se zopet znajdemo brez prebite pare sredi srednjeveške dežele, si vesel vsakega hlebca kruha in slamnatega ležišča. Ob tem preigravaš zanimive stranske naloge ter občasno slediš glavni štorijalni niti, a za to se zdi, da dolgo obrača kolesa v prazno. Jasna ti je glavna naloga in kdo je tvoj nasprotnik, a cilj do teh glavnih štorijalnih trenutkov se na momente zdi po nepotrebnem kompliciran. Vzemimo en primer: Henry se mora z novo ekipo pajdašev prebiti znotraj neke trdnjave, ki pa ima ogromno stražarjev. Tja notri ne moremo samo vkorakati na glavna vrata, zato poiščemo alternativno pot, ki pelje skozi neke podzemni rov, a preden tega odkrijemo moramo do neke dekle, ki nam da navodila do vhoda, a zaradi nekega razloga ne gre z nami, ampak moramo sami skakati po hosti in se orientirati po njenih sledeh. Nakar stvar končno najdemo in se je treba počasi sprehoditi skozi rov in ko pridemo na drugo stran je tam nekje 5 stražarjev, ki jih pobijemo z levo roko in se zdi vse to kompliciranje za brezveze.

To je samo en primer in čisto možno je, da sem potek dogodkov zamešal, saj se po teh rovih velikokrat vlečemo in čez čas se ti to zdi kot zapravljanje časa in v dobrih 60 ur dolgi kampanji začnejo čez čas takšni trenutki pošteno najedati, tako kot so lahko tečne druge stvari. Zakaj se mora naša figura ob opciji hitrega potovanja tako počasi premikati po mapi? Zakaj ob opciji sedenja, ko želiš samo prevrteti čas naprej se ure odvijajo tako boleče počasi? To neprestano ukvarjanje s časom sicer da igri bolj pristen videz, vendar sem nekajkrat pošteno zavil z očmi, ko se nek NPC ni želel odpraviti na naslednji korak do zgodnjega jutra, jaz pa tam stojim dopoldne in kalkuliram koliko hrane bom moral vmes poiskati in kje bom spal, da bom lahko njegovo rit premaknil na naslednjo točko.

Velik del kampanje se tako vrti okoli potovanja po mapi in ponujanja pomoči vsakemu, ki vas za to prosi. Mapa je zdaj tako velika, da je razdeljena na dva ločena dela, a ko boste enkrat skočili na naslednjo, vam igra ne ponudi kakšnega posebnega razloga, da bi se vrnili na prejšnjo. Na drugi mapi boste naleteli tudi na ogromno mesto Kuttenberg, ki je resnično gromozansko, čeprav ta njegova glomaznost česa posebnega k igralni izkušnji ne doda. Gre pač za večje mesto, ki ima na nekaterih mestih tečno navigacijo, saj lahko zlahka zaideš v kako slepo ulico in moraš nato tekati nazaj okoli kakšne stavbe.

Kot rečeno so stranske naloge dokaj zanimive in raznovrstne, a kakšnih res novih stranskih aktivnosti ne boste zasledili. Tako kot v prvi igri lahko tudi tule kockamo, se ukvarjamo z lokostrelstvom in uličnimi pretepi, nagrade za to pa so zlatniki in izkušnje, preko katerih lahko izboljšujemo razvejano drevo veščin. Te mini igre na dolgi rok niso ne vem kako zabavne, saj se jih splača delati bolj zaradi denarja, a tega lahko dobiš hitreje kjerkoli drugje.

To je še en problem igre: ekonomija. Kampanja nima težavnostnih stopenj in nekje na prvi tretjini igre sem se zalotil, da nabiram drago opremo, ki pa je nato nisem imel kje prodati. Situacija se ni spremenila niti ko sem prišel v Kuttenberg, kjer so premožni trgovci očitno enaki reveži kot vaščani na tržnicah. Tako so trgovci v blagajnah nosili po nekje 400 zlatnikov zaloge, jaz pa sem imel v svoji bisagi dele oklepov, ki so vredni tisoče zlatnikov. Trgovci sicer čez noč obnovijo zalogo denarja, tako da bi lahko tehnično spal po mestu in potem vsak dan skakal med prodajalci, a tega se mi enostavno ni dalo delati, tako da sem na koncu imel toliko opreme, da je sploh nisem več mogel odlagati na konja, pri poraženih nasprotnikih pa sem puščal vse kar je bilo vredno manj kot 3000 zlatnikov.

Ob tem sem zagotovo utrpel denarno škodo, a se zaradi tega nisem pretirano sekiral. Sredi igre sem namreč sredi noči vlomil v dom prodajalca oklepov in nase navlekel najboljši oklep, tako da praktično denarja nisem imel zapraviti nikjer. Smešno je sicer, da trgovec, ki si mu ukradel opremo in to nosiš, to prepozna, nakar zbeži do stražarja po pomoč.

Boj je celokupno zdaj bolj zabaven od predhodnika. Smeri za napadanje z meči in drugimi orožji je zdaj manj, zato je lažje izvajati kombinacije udarcev. Pretepanje ti predstavlja težavo vse dokler se ne naučiš poteze “Master Strike” oziroma protiudarec in preko njega so pod mojim mečem padali vsi, ki so se mi postavili na pot. Enkrat mi je celo uspelo izničiti cel kamp nasprotnikov – name se je naenkrat spravilo nekje šest banditov in pokosil sem vse, brez da bi bil vmes res blizu smrti. Od novih orožij so tu samostrel in pištole ter puške na smodnik, a teh zadev praktično nisem uporabljal – strelna orožja so enostavno čisto preveč počasna in dokler izstrelim en naboj bi vmes lahko posekal že dva bandita.

Tako kot v prvem delu je tudi tule prisoten problem premajhne raznovrstnosti nasprotnikov. Gre za realističen srednjeveški RPG, tako da tule ne morem gledati v čarodeje in zmaje, zato se je treba zadovoljiti z vojaki, banditi in krivolovci. Razlike med njimi ni – nekateri nosijo boljše oklepe, vendar tudi ti niso čisto povsem odporni navadnemu meču.

Grafično je igra napredek v primerjavi z originalom, ki je sicer še danes lep. Obrazne grimase so zdaj bolj realistične in bili so trenutki, ko sem se ustavil ob občudovanju okolice – v spominu mi je denimo ostala mirna ježa skozi prelestno pokrajino, vmes je padal dež in odboj kapljic od mojega oklepa sem lahko dejansko slišal.

Dobra je tudi optimizacija za konzolo PlayStation 5 Pro in zatikanja sličic nisem opazil, mi je pa na začetku na trenutke nagajala hreščeča zvočna podlaga. Pohvalne besede pa ne morem zliti na hrošče: Kingdom Come: Deliverance 2 se mi je nekajkrat zrušil, med igranjem pa sem naletel tudi na lebdeče objekte in nedelujoče animacije. Ena večjih nalog se tiče turnirskega tekmovanja v večjem mestu in ta stvar enostavno ne deluje, zato bo moral razvijalec za njo izdati popravek.

Kingdom Come: Deliverance 2 bi pod črto označil za dobro igralno izkušnjo in v njej lahko jasno vidiš, da je razvijalec to kampanjo koval z ljubeznijo v mislih. Vendar ne morem mimo kar nekaj odločitev glede igralne formule, ki so tam samo zato, da te frustirajo in če bi igra ponujala možnost izklopa preživetvenih elementov tipa potreba po spancu, hrani in zahtevi šnopca za shranjevanje, bi to instantno obkljukal.

Gre za dobro izkušnjo, ki bo zagotovo pri nekaterih obveljala za igro leta, vendar se bojim, da zna s svojim testiranjem mej potrpežljivosti marsikoga tudi odvrniti od finiširanja kampanje.

Objava Kingdom Come: Deliverance 2 – srednjeveško življenje zna biti tudi dolgočasno se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pri temu pozabljam, da imajo tablice še vedno svojo specifično publiko in da znajo v nekaterih primerih priti hudo prav. Legion Go je sicer fajn, a nekateri želijo od iger samo zagnati nekaj, kar lahko tapkajo po zaslonu in jim to ne vzame toliko pozornosti, da zraven na Netflixu ne bi bili obenem zmožni spremljati neke serije, medtem ko gledanje filmov želijo delati iz udobnosti postelje znotraj spalnice, kjer nimajo televizorja.

Lenovo mi je nedavno v roko porinil par tablic Tab Plus in Idea Tab Pro in ti sta prišli v idealnem trenutku, saj sem sredi božičnih praznikov pokasiral res zoprn prehlad in takrat sem večino časa pregnal ravno preko spremljanje vsebine znotraj tablic, ki sta hitro postali neločljivi del mojega vsakdana.

Specifikacije

• Ime izdelka: Lenovo Tab Plus
• Premer zaslona: 11,5 palca
• Maksimalna ločljivost: 1200 x 2000
• Pomnilnik: 8 GB LPDDR5X
• Čipovje: Mediatek Helio G99
• Notranji pomnilnik: 128/256 GB
• Osveževanje zaslona: 90 Hz
• Baterija: 8.600 mAh
• Teža: 650 g

• Ime izdelka: Lenovo Idea Tab Pro
• Premer zaslona: 12,7 palca
• Maksimalna ločljivost: 2944 x 1840
• Pomnilnik: 8 GB
• Čipovje: MediaTek Dimensity 8300
• Notranji pomnilnik: 128/256 GB
• Osveževanje zaslona: 144 Hz
• Baterija: 10.200 mAh
• Teža: 620 g

V mojem naročju je največ časa preživela tablica Lenovo Tab Plus. Tale naprava je sicer na prvi pogled videti nekam nenavadno, saj ima na zadnji strani pravo Kardashiansko rit, ki je pri tablicah še nisem videl. Vendar je debelejši del hrbta tam z razlogom, saj se v njem skrivajo napredni zvočniki podjetja JBL, hkrati pa se tam notri nahaja vgrajeno priročno stojalo, ki je tako preprost dodatek, a obenem tako pomemben, da od zdaj naprej zahtevam, da ga mora v sebi držati vsaka tablica.

Res je neverjetno, koliko rabe sem ven potegnil iz preprostega stojala, a moram zapisati, da me je najbolj navdušil ravno ta vidik izkušnje. Pri napravah imam namreč rad, da te vdelajo nekaj novega in dejansko koristnega, namesto da iz leta v leto samo spremljajmo bildanje strojnih zmogljivosti, ki pri vsakdanji uporabi ne pomenijo veliko. Vgrajeno stojalo pa je med drugim prilagodljivo na več kotov, je stabilno in tablico Tab Plus na ta način lahko lepo izrabimo za gledanje filmov in serij in to ne glede ali jo postavimo sredi postelje, kavča ali pa delovnega pulta. Stojala pri tablicah sicer niso nič novega, a smo do sedaj za njih morali kupovati ločene ovitke, ki so bili bodisi nerodno, so se umazali ali pa občasno enostavno niso bila pri roki, ko si jih potreboval, medtem ko vgrajeno stojalo naenkrat reši vse te zagate.

Dobro, dovolj je bilo opevanja naslonjala, poglejmo si raje kako lahko tablici izrabimo med prakso. Lenovo Tab Plus vsebuje zaslon premera 11,5 palca, medtem ko je Idea Tab Pro precej večji in v razpon meri kar 12,7 palca. Moram reči, da me je že Tab Plus s svojo obilnostjo presenetil, saj mi je 11 palcev bilo več kot dovolj za vse moje potrebe – ob tem je treba upoštevati, da stvar tudi ni lahka saj tehta kar 650 gramov, kar je kar poštena razlika v primerjavi s konkurenco, Idea Tab Pro pa gre s svojo glomaznostjo še korak dlje in se približa že nekoliko manjšim prenosnikom, čeprav je njegova teža 620 gramov malce manjša od njegovega brata. Ko smo že pri obliki: tablici sta na voljo v barvni paleti Lunar Grey (pri Idea Pad Pro je na voljo še barva Seafoam green) in vsaka od njiju vsebuje tri gumbe: dva ob desni stranici za nadzor glasnosti, na desni zgornji strani pa eden služi za vklop oziroma izklop naprave.

Kar se tiče ekrana gre pri obeh za LCD zaslon, ki bi mu prav prišli malce tanjši črni robovi in ta na način bi lahko dobili malce več uporabne slike. Tab Plus nam ponuja ločljivost 2.000 x 1.200, kar je povsem sprejemljiva slika ob tej ceni, ki jo zase ponuja tale tablica. Barve so dobre in vidni kot zadovoljujoč, a maksimalna svetlost 400 niti se malce slabše obnese ob bolj sončnem vremenu, tako da boste zunaj naprezali oči, steklo zaslona pa je odbojno tako da tudi ob maksimalni svetlosti ekrana bolj težko vidiš kak video, branje pa je še večja muka. Tablico je tako najbolje uporabljati znotraj, v bolj temnih prostorih, kjer so takšne težave odpravljene, ob ugašanju zaslona pa boste nato presenečeni nad packami, saj Tab Plus na sebe naravnost vleče prstne odtise, tako da boste tisti bolj alergični nad takšnimi zadevami ob sebi vedno morali nositi nekakšno krpico. Idea Tab Pro po drugi strani ponuja boljšo ločljivost 2944 x 1840 in 144 Hz osveževanje, a na žalost je tip zaslona še vedno samo LCD.

Kot rečeno, tablici sem v glavnem izrabljal za gledanje filmov in serij, kjer me je presenetila naravnost neverjetno vzdržljiva baterija. Tab Plus v sebi drži 8.600 mAh akumulator in ta je resnično dobro optimiziran, saj sem med poležavanjem dobesedno cel dan gledal serije in mi je še vedno ostalo 60 % baterije – in to ob polni svetlosti zaslona! Če bi stvar malce bolje optimiziral in gledanje vsebine dnevno malce omejil, bi lahko zagotovo iz enega polnjenja potegnil teden uporabe, nakar bi iz škatle potegnil priloženi napajalnik, ki podpira hitro 45 W polnjenje in v eni dobri uri bi bila baterija zopet napolnjena do polne zmogljivosti in nared za nov teden zmerne uporabe. Idea Pad Pro je pri tem še bolj impresivne, saj ponuja enako hitro polnjene, a to traja malce dlje, saj se v njem nahaja baterija z zmogljivostjo kar 10.200mAh.

Poleg gledanja filmov sem se poigral tudi z branjem knjig ter seveda igranjem videoiger. Tule se je Tab Plus odrezal malce slabše, saj v tablici najdemo sicer 8 GB pomnilnika, a je čipovje MediaTek Helio G99 zdaj staro že dve leti, tako da sem moral v nekaterih naslovih malce znižati grafične nastavitve. Stvar je sicer še vedno znala poganjati igre, a ne pri polnih 60 sličicah na sekundo. Ob tej igričarskih zabavi me je še posebej navdušil zvok, ki prihaja iz osmih JBL zvočnikov, ki hkrati podpirajo tehnologijo Dolby Atmos. Še bolj me je šokiralo dejstvo, da na tablicah najdemo 3,5 mm vhod za priklop žičnatih slušalk, kar sem mislil, da je zdaj postala že stvar preteklosti. Idea Tab Pro ravno tako ponuja 8 GB pomnilnika, a njegovo čipovje MediaTek Dimensity 8300 je zmogljivejše, zato lahko v nekaterih igrah nastavitve grafike dvignemo na višjo raven.

Pri vsakdanjem delu je prav prišlo tudi 90 Hz osveževanje zaslona, ki je omogočalo hitro in tekoče poganjanje aplikacij. Obe tablici v sebi vsebujeta operacijski sistem Android 14 in Lenovo pravi, da bosta obe napravi podprti še z vsaj operacijskim sistemom Android 16, tako da se vam za nekaj let prihodnosti ni treba bati. Dobra novica je tudi to, da nobena od tablic v sebi ne poseduje kakšnih nepotrebnih Lenovovih aplikacij – nekaj jih sicer je, a so te v glavnem koristne: ena od teh je denimo podpora za “PC Mode”, kjer tablici elegantno priklopimo brezžični tipkovnico in miško in na njej lahko naredimo nekaj resnega dela.

Od dodatne opreme je treba omeniti namensko pero Lenovo Tab Pen Plus. Tega je treba pri tablici Tab Plus kupiti ločeno, kar vas stane 50 €, medtem ko jo ima Idea Tab Pro že vključeno v paket, tako da se lahko instantno lotite svojih bodočih risarskih podvigov ali pa stvar izrabite za priročno delanje zapiskov. Idea Tab Pro je na splošno pri oglaševanju močno nagnjen k večopravilnosti glede delanja zapiskov, risanja in obdelave fotografij – omenjena je tudi umetna inteligenca, čeprav Lenovo nima lastne svoje, ampak se zanaša na sodelovanje z Googlovim izumom Gemini.

Kot vsaka tablica boste tudi pri temu paru našli sprednjo in zadnjo kamero in kot vedno so te tam bolj zaradi tega, ker morajo biti in ne boste preko njih ustvarjali nekih zapomljivih fotografskih izkušenj. Tab Plus na sprednji in zadnji strani vsebuje kamero ločljivosti 8 MP, ki sta dobri za delanje preprostih fotografij in video konference, a kaj več iz njih ne boste potegnili. Idea Tab Pro ima na sprednji strani malce zmogljivejšo kamero ločljivosti 13 MP, za snemanje sebkov pa boste gledali v isto 8 MP lečo kot pri Tab Plus.

Skupno vzeto sta me tablici navdušili in to ne pišem samo zaradi tega, ker sta mi priskočili na pomoč pri prebolevanju prehlada. Igričarski Idea Tab Pro se lahko pohvali z napredno strojno opremo in 144 Hz osveževanjem zaslona, a je treba za te stvari bolj široko odpreti denarnico. Po drugi strani pa Tab Plus navduši s svojimi kompromisi, saj je tole res dober produkt, ki ga ne gre grajati preveč in v spletni trgovini Mimovrste si lahko svojo kopijo rezervirate že za vsega 230 €.

Idea Tab Pro se po drugi strani nahaja v srednjem rangu tablic, ki je močno bolj konkurenčen. Kljub temu je to priporočljiv izdelek, ki si ga na Mimovrste lahko naročite po ceni 450 €.

Objava Lenovo Tab Plus in Idea Tab Pro – lep par vsestranskih tablic se je najprej pojavila na HOPsi.

Presenetljivo je bilo pisanje seznama najboljših iger težje od tistega, kjer sem na kup zbral kopico razočaranj, saj je bilo leto 2024 izjemno dobičkonosno glede zabavne igričarske vsebine, zaradi česar sta iz seznama na koncu izpadli igri Metaphor: ReFantazio in Black Myth: Wukong, a si zaslužita vsaj častni omembi. Metaphor je uvrstitve stala sicer zanimiva, a preveč razvlečena vsebina, medtem ko se je Black Myth za moje okuse preveč usmeril v golo pretepanje šefov, s tem pa je zanemaril raziskovanje stopenj, ki so za povrh vsebovale preveč nevidnih zidov.

Izbrana peterica naslovov tako po mojem mnenju predstavlja nekaj najboljšega, kar je iz sebe izvrglo leto 2024, aktualno leto pa zna biti še bolj vznemirljivo: navsezadnje se bo letos zgodil neverjeten trenutek, ko bomo dejansko dobili novo poglavje serije GTA, februar pa bo tako naphan z igrami, da me že zdaj bolijo prsti od kontrolerja.

5. Indiana Jones and the Great Circle

Legendarni arheolog Indiana Jones je sicer upravičeno ena najbolj prepoznavnih ikon filmskega sveta, a to slavo si je prislužil na račun originalne trilogije filmov. Žalostno je namreč dejstvo, da je Indy svoj zadnji res dober film dobil leta 1989, vse od takrat pa smo gledali v revna nadaljevanja, ki preprosto niso nosile čara originalnih pripovedi.

Krivico se je odločil popraviti razvijalec Machine Games, ki je preko igre Indiana Jones and the Great Circle lahko naredil tisto, kar sodobna tehnologija filmov preprosto ne more narediti: slavnemu arheologu natakniti obraz mlajšega Harrisona Forda in ga poslati na pot nove avanture, kjer ne manjka akcijskih sekvenc, dobrega humorja in odlične glasbene spremljave. Igra nas tako prepričljivo vrne v čas, ko so bile pripovedi bolj preproste in so slonele na karizmi Indyja, ki mu je v tej izkušnji glasilke superiorno posodil Troy Baker.

A ni vse samo v obujanju nostalgije, saj je zadeva tudi povsem dobra igra, ki dostavi dobro in raznoliko igralno formulo in čeprav smo najprej imeli pomisleke glede prvoosebnega pogleda, je Machine Games dokazal svoj talent in raziskovanje starodavnih templjev preko te perspektive naredil še bolj atmosferično.

4. Astro Bot

Prepoznavna ikona Sonyjevih iger si je na letošnji podelitvi The Game Awards prislužila krono najboljše igre leta in čeprav je na naši lestvici ne bomo uvrstili tako visoko, je vseeno treba omeniti, da je tole zagotovo ena najboljših iger leta 2024.

Ne moremo sicer mimo tega, da je celotna kampanja v bistvu oglas za Sonyjev raznovrsten katalog iger in med igranjem bi si želeli malce več težavnosti. Vendar Astro Bot te minuse zlahka odtehta na račun svoje originalnosti, saj tako raznolike platformščine že dolgo nismo ugledali in praktično vsaka stopnja te preseneti z neko novo igralno mehaniko, ki za povrh še dobro izkoristi naprednosti igralnega ploščka DualSense.

Razvijalec Team ASOBI je znova dokazal svoj talent in zdaj je res čas, da se usmerijo v izdelavo povsem originalne franšize, kjer se studiu ne bo treba mučiti z oglaševanjem Sonyjeve strojne opreme, ampak se bo lahko osredotočil zgolj na pisanje dobre zgodbe in ustvarjanje prepričljivega igralnega sveta.

3. Like a Dragon: Infinite Wealth

Osebno se ne bi opredelil za zvestega oboževalca serij iger Yakuza, ki jih je nato razvijalec RGG prekrstil v Like a Dragon. Kljub temu, da sem že večkrat poskusil igrati bolj zgodnje igre tipa Yakuza 0, mi arkadni pretepaški sistem preprosto ni po godu, zato mi je do sedaj uspelo dokončati zgolj ločeno kampanjo igre Judgment pa še tam sem se pri igranju dodobra namučil.

A najnovejši naslov Like a Dragon: Infinite Wealth je ta moj največji problem odpravil z levo roko, saj je dostavil potezni pretepaški sistem, ki me je brž posrkal v svoje dogajanje. To je velik korak do mojega srca, saj boste večino kampanje preživeli znotraj takšnega ali drugačnega merjenja pesti in tega sistema se enostavno nisem nikakor mogel naveličati. Nakar so ostale stvari samo še nadgradile uživancijo: smešne, a zabavne stranske naloge, mini igre in raznoliko mesto Havajev so stvari, ki so me držale prikovane pred zaslonom vse do konca kampanje.

2. Final Fantasy VII Rebirth

Starejši kot sem, težje si vzamem čas za daljše RPG izkušnje in da pri teh ugledam odjavno špico mora biti naslov nekaj zares posebnega. Kako močno me je vase posrkal Final Fantasy VII Rebirth je presenetilo tudi mene, saj do japonskih RPG-jev ne držim neke večje ljubezni, niti nisem nikoli preigral kampanje originalne igre iz leta 1997.

A Rebirthu je nekako uspelo obdržati mojo pozornost in to do te mere, da nisem samo opravil glavne kampanje, ampak sem se odpravil delati še stranske objektive, ki se jih v igrah lotim bolj redko. Tako sem navdušeno zbiral karte v igri Queen’s Blood, se lotil dirkanja s Chocoboji ter poskušal prilagoditi taktike v mini igrici Fort Condor.

Odprti svet je prav tako naravnost čudovit za raziskovanje in čeprav ne dostavi kakšnih resnih novitet in je treba včasih malce preveč plezati po razglednih stolpih, mi nič od tega ni načenjalo živcev ali pa se zdelo kot zapravljanje časa. Kampanja postreže z napetimi bitkami, kjer je igralni sistem še dodatno nadgrajen od predhodnika, glavne in stranske misije so raznolike in naši kompanjoni so mestoma tako prisrčni, da se srce stopi tudi največjemu sovražniku anime pripovedi.

1. Silent Hill 2

Franšiza Silent Hill je zdaj spet uradno med nami in osebno nad tem ne bi mogel biti bolj navdušen. V zadnjem desetletju sem imel to nesrečo, da nekatere moje omiljene horror franšize niso imele sreče glede prodaje in še vedno objokujem dejstvo, da Dead Space nikoli ne bo doživel pravega epiloga.

Solze mi je posušila odlična predelava igre Silent Hill 2, ki so jo, nasprotno z mojimi pričakovanji, dobro sprejeli tudi drugi igralci. Za predelavo namreč stoji studio Bloober Team za katerega je že pred izidom igre prevladalo mnenje, da ta enostavno ne bo kos enormni nalogi predelave ene od najbolj atmosferičnih iger vseh časov. Vendar so se k sreči ti dvomi enkrat za spremembo izkazali za neupravičene in razvijalec je mojstrsko obnovil to dve desetletji staro pripoved navadnega možakarja Jamesa Sunderlanda, ki nekega dne pride v zamegljeno mesto Silent Hill iskati svojo preminulo ženo.

Predelava sicer ni čista kopija originalne kampanje, saj so bile nekatere uganke predelane in stopnje razširjene. Kot velikega oboževalca originala so me te spremembe najprej zaskrbele, a nato sem jih sprejel kot alternativno obliko izvirne pripovedi, nakar sem samo užival v posodobljenem bojevalnem sistemu in tako dobri zvočni podlogi, da mi ta samo ob spominih pošilja srh po telesu.

Silent Hill 2 je mojstrovina, ki živi že 20 let, zdaj pa jo lahko podoživi tudi nova generacija igralcev in držim fige, da bo založnik Konami zaradi dobrega odziva odobril delo na predelavah tudi ostalih iger, ki si prav tako zaslužijo nekaj nove ljubezni.

Objava 5 najboljših iger leta 2024 se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi letos smo naleteli na kar nekaj smrdljivih min, ki smo se jih odločili obeležiti v lestvici petih največjih razočaranj leta 2024. Naštete igre sicer ne bi označil za naravnost zanič, saj nekatere od njih vsebujejo nekaj dobrih idej, a nato te niso bile dobro izpeljane ali pa že od začetka obstoj tega naslova ni imel nekega pravega smisla in je smrdel po želji hitrega zaslužka iz strani založnika.

Poglejmo si torej 5 največjih igričarskih razočaranj leta 2024 in ob tem potihem pomolimo, da ti večji neuspeli projekti tudi v letu 2025 ne bodo spet pripeljali do obsežnih odpuščanj.

5. Until Dawn

Še dobro so spomnim, kako so igralci leta 2015 pozivali Sony, da grozljivko Until Dawn predela tudi za PC. Založnik se je tem prošnjam takrat samo smejal, saj je bilo takrat nepredstavljivo, da bi Japonci kakšno od svojih ekskluziv preselili iz konzol PlayStation, a danes je realnost drugačna in malokdo si lahko še privošči izdati igro samo na eni platformi.

Žal je selitev igre Until Dawn prišla prepozno, saj je smo vmes dobili cel kup iger, ki so enako igralno formulo dopolnile in popestrile, Sony pa je sicer poskrbel za predelavo originalne igre, a je tej dodal bore malo novega, zaradi česar se igralno čuti zastarano, cena pa je naravnost komična, saj za ta devet let stari naslov založnik zahteva polno ceno. Until Dawn me je kot oboževalca grozljivk pustil hladnega in čeprav nova zaključna sekvenca namiguje na potencialno nadaljevanje, tega sam ne bom pričakoval z zadržanim dihom.

4. Skull and Bones

Še ena igra, ki je izšla daleč za svojim idealnim datumom je Ubisoftov Skull and Bones. Po njem smo ravno tako vzklikali dobro desetletje nazaj, ko nam je igra Assassin’s Creed 4: Black Flag predstavila superiorni sistem morskih bitk in igralci so orgazmično pričakovali ločen naslov, ki bi vse te mehanike samo še nadgradil in se povsem usmeril v življenje gusarja. Ravno to bi moral originalno biti Skull and Bones, nakar se je ta zapletel v razvojni pekel, leta so vmes minevala, vsaka novica glede razvoja igralne formule pa je igralcem nataknila cinične nasmeške.

Na koncu smo dobili neko večigralsko zadevo, ki ni bila ne tič, ne miš. Pomorske bitke so sicer še vedno tu, a Skull and Bones je bil daleč od gusarske avanture, ki nam je bila obljubljena leta nazaj. Krova ladje praktično ne smeš zapustiti, zato so po vodi splavale sanje, kjer bi s soigralci lahko po otokih iskal sledi zakopanih zakladov v obliki zlatnikov in zalog ruma in na splošno se zdi, da tale igra obstaja samo zato, ker je moral Ubisoft opraviti neko zakonsko obvezo, ki bi drugače pripeljala do mastne tožbe.

3. Dragon Age: The Veilguard

Leto 2024 je morda postalo tisto v katerem sem dokončno obupal nad kanadskim studiem BioWare, ki je več kot očitno postal samo še senca samega sebe. Po dveh neuspelih projektih Mass Effect: Andromeda in Anthem je po letih prestavljanj izšla igra Dragon Age: The Veilguard in čeprav bi to označil za boljšo od prejšnjih dveh iger, je celokupno bila igra še vedno eno gromko razočaranje.

Za The Veilguard sem gojil upanja vse do takrat, ko je režiser igre v intervjuju izjavil, da je prvi del Origins imel temačno pripoved, a da BioWare ni več takšen kot je bil, zato tudi ne želijo delati takšnih zgodb. Takrat se mi je pred očmi izrisala tema, saj je bil Dragon Age: Origins eden od redkih naslovov, ki se je upal povedati bolj odraslo fantazijsko zgodbo, vse to pa je zabelil z odlično spisanimi liki, ki so kar klicali po romancah.

The Veilguard je po drugi strani povsem oropan svoje identitete in čeprav je boj bolj zabaven kot v prejšnjih poglavjih, je vse drugo podpovprečno – od medle zgodbe, preveč živobarvne palete in kompanjonov, ki ne poznajo nobenega konflikta sploh in se zato zdijo kot statisti, ki so tam samo zato, da glavnega lika vzpodbujajo in mu pojejo hvalnice.

2. South Park: Snow Day!

Zadnji dve igri na tem seznamu postavljata vprašanje: “Zakaj tole sploh obstaja?”. No, odgovor je jasen: zaradi želje po zaslužku, a ta odgovor je sprejemljiv samo za založnika, medtem ko smo igralci zaradi teh projektov lahko samo žalostni in razočarani.

South Park: Snow Day! je tretji večji igričarski projekt, ki se naslanja na slavno licenco animirane serije in pričakovanja igralcev so bila zato velika. Predhodni igri The Stick of Truth in South Park: The Fractured but Whole sta bili namreč odlični, saj sta to bili RPG izkušnji iz katerih se je prav cedila ljubezen do risane serije, pri ustvarjanju igralne podloge pa sta celo sodelovala originalna avtorja Trey Parker in Matt Stone.

Žal je Snow Day! zavrgel praktično vse, kar je iz prvih dveh delov naredilo tako popularni igri. Enoigralska kampanja, dobra zgodba in zvrhan kupček originalnega straniščnega humorja so postale stvari preteklosti, saj se Snow Day! vrti okoli večigralstva, prepoznavna grafična podoba serije pa je zdaj skočila v neprivlačne 3D modele, ki so odbijajoči že v napovedniku, medtem ko je samo igranje ena velika žalost, ki bi verjetno kmalu zaprla strežnike. Snow Day! je dokaz, da je nekatere stvari dobro soditi že po platnicah in tole stvar bi bilo pogojno zanimivo igrati le če bi bila zastonj, a založnik zanjo zahteva konkretnih 30 €.

1. Suicide Squad: Kill the Justice League

Suicide Squad je še ena igra, ki je že ob prvem napovedniku sprožala pomisleke, nakar smo dobili igro, ki je morda za vedno pokopala dobro ime razvijalca Rocksteady Studios, ki je pred tem spočel izjemno spoštovano trilogijo iger Batman: Arkham, nakar je skoraj desetletje delal Kill the Justice League.

Spet smo torej bili priča razvijalcu, ki je znan po kovanju enoigralskih izkušenj, da mora zdaj vse delavne navade spremeniti in ustvariti live service naslov, ki je povsem usmerjen v skupinsko igranje in bo ves čas dodajal novo vsebino, obenem pa bo založniku prinesel gore denarja. Igralci so se tej ideji uprli, kar ni bilo težko, saj je Kill the Justice League izšel v več kot očitno nedokončanem stanju in ga zato ni bilo težko popljuvati.

Prodaja je bila slaba, tisti, ki pa so vseeno vztrajali ob igranju, so morali preigravati izjemno ponavljajočo se vsebino, nakar so DLC-ji bili še bolj revni in so izšli samo zato, ker je založnik ob igri prodajal sezonsko prepustnico.

Kako slabo sprejet je bil ta naslov vam pove že dejstvo, da je bila ta 10 mesecev stara igra nedavno znižana za -95 % na vsega 3,5 €, kar pomeni, da si želi založnik od nje čimprej oprati roke in dvomimo, da bodo strežniki sploh preživeli tekoče leto, zato je tudi ob tej nizki ceni nakup odsvetovan.

Objava 5 največjih razočaranj v 2024 se je najprej pojavila na HOPsi.

Preden se odpravim v zamrznjeno tundro, da tam umrem osovražen in sam, bi rad poudaril, da je marsikatera polomija pravzaprav vaša krivda. Če se ne bi brezpredmetno pričkali okoli šolskega programa, v mestu ne bi bilo z noži oboroženih otroških tolp. Če bi mi dovolili, da iz trupel umrlih prebivalcev pridobivamo “rezervne dele”, bi morda imeli nove oči za tiste, ki ste jih izgubili med delom v neverjetno umazanih tovarnah. In če bi vsaj malo sodelovali pri vzdrževanju mesta, namesto sabotaže vseh idej, morda sploh ne bi bilo potrebe po vseh teh strogih ukrepih.

Iskreno, če ne bi toliko komplicirali glede toplote in hrane, ne bi bilo potrebe po posebnih prijemih, kot so posebne policijske enote. Ljudje so vedno pripravljeni na pritoževanje, a nikoli na rešitve. Zbogom! Vse od prvega do zadnjega vas sovražim. Ko vaša utopija klavrno propade, pa se bom krohotal ob gledanju vaših trupel.

Razvojna ekipa: 11 bit studios
Založnik: 11 bit studios
Platforme: PC, PS5, XOne
Steam: Povezava
Datum izida: 20. september 2024
Cena: 44,99 €

Zvrst: Preživetvena strategija

Večje, hladnejše, moralno spornejše

Frostpunk je brutalna strategija iz leta 2018. Kar jo loči od večine, je dejstvo, da je katastrofa neizogibna in pričakovana. Ena najbolj popularnih strategij prejšnjega desetletja je dobrih šest let kasneje dočakala tudi naslednika. Trideset let po dogodkih izvirne igre Frostpunk svet še vedno ni prebolel mraza, družba pa ostaja v popolnem razsulu.

Frostpunk 2 razširi vse aspekte predhodnika. V prvi igri si kampanjo zaključil z mestecem, ki je štelo približno 800 prebivalcev, tukaj pa začneš z desetkrat večjo populacijo. To pomeni, da moraš od prvega dne usklajevati bistveno večje potrebe in skrbeti za bistveno več problemov in lačnih ust.

Ponovno prevzameš oblast v Novem Londonu, desetletja po tem, ko je bil zgrajen v prvi igri. Obeti niso ravno vzpodbudni. Premog, ki je 30 let napajal mestni generator, je na robu izčrpanja. Čas je, da razširiš krila, obiščeš okoliške regije v lovu za surovinami in rešitvami za prihodnost. Te odločitve niso lahke, saj se vsaka napačna poteza povrne z nemiri, stradanjem ali celo uporom nehvaležnežev.

Povečana kapaciteta je dvorezen meč. Kot simulator gradnje mesta je igra precej abstraktna, zato se nisem nikoli zares povezal s svojim mestom. To ni več prvotno mini-mesto, kjer si gradil vsak dom posebej in skrbno razporejal delavce. Zdaj se ukvarjaš z ekonomskimi odločitvami, ki imajo daljnosežne posledice. Vendar pa kot simulacija upravljanja Frostpunk 2 ostaja enako učinkovit kot predhodnik. Poln je težkih odločitev, mučnih posledic in moralnih zdrsov, spolzkih kot ledeni svet, v post-apokaliptičen svet, v katerem se nahaja.

Na vsakem koraku te čaka dilema: boš poslal delavce v nevarne razmere, da pridobijo dodatne vire, ali boš tvegal, da boš v primeru nepredvidenega padca temperatur ostal brez ogrevanja? Boš dovolil eksperimentiranje z nafto, ki bi lahko rešila mesto, a zastrupila ljudi? In kaj boš storil, ko bodo ljudje zahtevali “zaščito”, ki bo vključevala ukrepe, ki jih še ekstremistični fašisti ne bi odobrili?

Večje mesto, manj mikro-nadzora

V Frostpunk 2 pri širjenju ne postavljaš več posameznih cest, hiš ali tovarn, temveč gradiš velike četrti, ki lahko sprejmejo na tisoče ljudi. Namesto časovnega okvira dni v igri minevajo celi tedni v nekaj sekundah. Ta transformacija iz majhnih naselij v veliko metropolo je vizualno spektakularna, a v procesu izgubi nekaj čara.

Obsežna mreža dizelskih cevovodov, prometnih cest in dimnih tovarn je tudi pri najpočasnejši hitrosti videti kot posnetek mesta v časovnem preskoku, kar vse skupaj naredi precej umetno. Tudi po več urah gradnje in načrtovanja tvoje mesto nikoli ne deluje kot prostor, ki si ga dejansko ustvaril. Lahko približaš določeno četrt in opazuješ male vinjete prebivalcev pri delu, a nikoli ne dobiš občutka, da gledaš živ, dihajoč kraj.

Po drugi strani pa je makroekonomija dobro premišljena. Gradnja velikih četrti omogoča, da hitro pokriješ osnovne potrebe prebivalstva, medtem, ko se posvečaš strateškim vprašanjem, kot so energetska politika, delitev dela in socialna struktura. Namestitev industrijskih območij pred stanovanjske komplekse je recimo pametna ideja za varčevanje s toploto. Dokler ljudje ne začnejo masovno zbolevati zaradi onesnaženja.

Depresivna atmosfera, kot se šika

Moram reči, da je ena izmed plasti, kjer Frostpunk 2 definitivno blesti, vizualna predstavitev. Je enostavno osupljiva. Mesto je upodobljeno z neverjetno podrobnostjo. Od masivnih industrijskih struktur, ki se dvigajo iz snežne pokrajine, do drobnih detajlov, kot so sledi na snegu in migetajoče luči v stanovanjskih četrtih.

Dizajn s pridihom dizelpunka ustvarja edinstveno estetiko, ki združuje viktorijansko arhitekturo z industrijskimi elementi, kar daje mestu hkrati starinski in futuristični videz. Vremenski učinki, kot so snežni viharji in megla, dodatno poudarjajo občutek neizprosnega okolja, v katerem si se primoran za preživetje.

Zvočna kulisa je prav tako impresivna in ne čudi me, da je bila igra nominirana za eno top zvočnih predstavitev letos na Steamu. Orkestralna glasba z melanholičnimi melodijami poudarja občutek obupa in upanja. Zvoki okolja, kot so škripanje ledu, veter, ki zavija okoli zgradb, in oddaljeni zvoki industrijskih strojev, ustvarjajo realistično in hkrati srhljivo atmosfero.

Glasovni posnetki prebivalcev mesta dodajajo globino in čustveno resonanco, saj lahko slišiš njihove pogovore, pritožbe in molitve, kar te še bolj poveže z njihovimi zgodbami in usodami in te ne bo pustilo ravnodušnega.

Žrtve, ki si jih pripravljen sprejeti

Vsako tvoje dejanje v Frostpunk 2 je postavljeno pod drobnogled frakcij in skupnosti Novega Londona. Igro začneš z dvema ali tremi frakcijami, a skozi mesece in leta tvoje odločitve privedejo do nastanka številnih novih. Vsaka odločitev ima posledice, ki pogosto niso takoj vidne. Lahko sprejmeš zakon, ki bo izboljšal razmere za eno skupino, a s tem povzročiš upiranje druge. In ja, še vedno lahko pošlješ otroke delati v rudnike.

V mojih igrah so bili Neomajni vedno najglasnejši. Fanatiki zakona in reda, ki so hitro predlagali umsko motene ideje, kot so “program za nadzor množic” in “človeški eksperimenti na zbiralcih smeti”. Njihova agresivna retorika je pogosto radikalizirala mesto, kar je pripeljalo do spopadov z bolj liberalnimi frakcijami, kot so Zmrzljivci, ki so poskušali prebivati zunaj zidov.

Te frakcije delujejo kot stalni opomnik, da v Frostpunku ni prave poti. Vsaka odločitev je kompromis, vsaka zmaga ima ceno. Še posebej tu, kjer so ljudje bolj kompleksni, bolj zahtevni in bolj zamerljivi. Jasno je, da nisi v vlogi junaka, temveč radikalnega vodjo, ki mora sprejeti slabe odločitve, ker jih nihče drug ni pripravljen. Si le človek, ki se trudi preživeti. A v boju za preživetje pogosto izgubiš nekaj bistvenega – človeškost.

Po vseh teh preizkušnjah in moralnih dilemah, se boš morda vprašal, “Zakaj sploh igram igro, ki me spravlja v depresijo?” Odgovor je preprost. Včasih je lepo videti, da obstajajo še hujše vodje od tebe.

Razsodba

(+) Poglobljena in težavna simulacija
(+) Edinstvena vizualno in zvočno osupljiva predstavitev
(+) Razširjen obseg
(+) Na novo uveden politični sistem
(+/-) Hitrejši tempo od prvenca
(-) Manjša povezanost
(-) Depresivna tematika ni za vsakogar

Objava Frostpunk 2 – naenkrat se položnica za plin ne zdi več tako visoka se je najprej pojavila na HOPsi.

Najprej sem bil tako vpet v zgodbo, da sem pričakoval neprekinjen adrenalin, kot ga pomni moj notranji otrok. Potem sem dojel, da sem se znašel sredi igre, kjer se akcija pogosto umakne pred avanturo in ugankami, v stilu, ki me je spominjal na franšizo Hitman. Le, da sem namesto nastavljanja eksplozivnih paradižnikov tu ropal starodavne artefakte. Nenadoma je bila to ena najbolj atmosferičnih izkušenj, kar sem jih igral v zadnjem času. Preden pa se lotim podrobnejšega opisa pa še opozorilo: Igra je tako polna zgodbe, da je kar težko pisati o njej, brez da bi te spojlerji zadeli kot ogromna kamnita krogla. Tako da beri naprej le, če kolikor se ne bojiš, da ti razkrijem kakšen detajl.

Razvojna ekipa: MachineGames
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 8. december 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Kjer se je vse začelo

Začniva na najbolj smiselnem mestu – na samem začetku. Igra se začne z rekreiranim uvodnim prizorom iz prvega filma, le da vse doživljaš prvoosebno. Si predstavljaš, kako se treseš, ko bežiš pred kamnito kroglo? No, tukaj to res začutiš. Pa ne samo to – uvodna stopnja predte postavi mehanike igre in Indyjev značaj v eni potezi. To je, kot bi rekel Indy, “skoraj preveč dobro, da bi bilo res.”

A nostalgija se hitro umakne novim dogodivščinam. Kaj tokrat čaka upokojenega avanturista? Tukaj je osnova: nek srhljiv velikan vdre v fakulteto, kjer Indy dela in ukrade starodavni artefakt – res, če bi v slovarju iskal steroide, bi na sliki našel tega “lepotca”. Zakaj? Kdo bi vedel. Kriza srednjih let, očitno. Človek je pač gigantski in čuden, ampak dovolj o njem.

Indy seveda na podlagi vonja avanture da na stran vsa predavanja o arheologiji, potegne na plano zaprašen kovček, skoči na letalo in odleti v Vatikan, da reši situacijo. Tukaj se začne klasična Indy avantura: potovanje po svetu, tepežkanje fašistov, reševanje starodavnih ugank in sprotno nabiranje modric.

Vsi vemo, da Indiana Jones ne bi bil Indiana Jones brez Harrison Forda. Ampak Troy Baker, ki ga nadomešča v tej igri, je res dober nadomestek. Mogoče ne zveni 100% kot Ford, ampak popolnoma ujame bistvo lika. Grob, bister, duhovit, vedno na robu katastrofe, a vseeno zmeren romantik brez dlake na jeziku. Po par minutah me sploh ni več motilo, da ne slišim Fordovega glasu. Baker je nov Indy. To je vse, kar imam za povedati glede tega.

Poleg tega je preostala zasedba prav tako odlična. Antonio je simpatičen in zelo človeški lik, Herr Voss pa zlobnež, do katerega sovraštvo boš čutil v kosteh. Glasovno igranje je na splošno vrhunsko, glasbena spremljava pa prav tako, kar lepo sovpada z atmosfero.

Atmosfera, ki ti vzame sapo

Če se lotimo še grafične plati, je animacija obrazov skoraj perfektna. Skoraj. Obstajajo določena čustva, recimo ekstaza ali popolna groza, ki jih ta pogon preprosto ne zmore izraziti. Ampak tisti mali trenutki, ki jih skoraj ne opaziš, so naravnost fantastični. Oče Antonio, recimo, globoko izdihne po napetem pogovoru. Njegov obraz, drža in ton glasu? Tako naravni, da pozabiš, da igraš igro. To so trenutki, ki naredijo razliko med dobro in povprečno igro.

In ko smo že pri tem – ne morem prezreti, kako dobro se igra poigrava z razpoloženjem. Uporabljajo kamere, glasbo in svetlobo, da ti dobesedno vsilijo občutke. Recimo, ko najdeš starodavni artefakt in se glasba dvigne v skorajda cerkveni spev. Kar naenkrat čutiš težo zgodovine na ramenih. Lepo delo, razvijalci.

Tudi okolja so zgodba zase. Vsaka ruševina, vsaka cerkev, vsaka ulica je tako detajlirana, da imaš občutek, da bi jih lahko obiskal tudi v resničnem življenju. Svetlobni učinki pa so še posebej impresivni. Od sončnih žarkov, ki se prebijajo skozi ruševine, do tistih malo temačnejših, strašljivih podtonov, ko v temačnih katakombah iščeš sledi.

Čeprav sem igral na računalniku, ki ni ravno zver (RTX 3070, Ryzen 7 5700 in 32GB RAM, če te zanima), me je izgled vseeno navdušil. Karakterji so izjemno dodelani. Od povojev na nosu do gub na oblekah, vse je videti realistično. Resda je samo delovanje dvorezni meč, saj je na srednjih nastavitvah in QHD resoluciji igra tekla na prebavljivih 60 sličicah na sekundo, ki so občasno poniknile pod to raven tam do 50.

Tempo, ki ne pozna zmernosti

Priznam, da sem moral igro zaradi te recenzije moral preigrati hitreje, kot bi jo igral drugače, zato se mi je zdelo, da tempo ni najbolje uravnovešen. Hitro naprej, počasi nazaj, in znova od začetka. Ampak če bi jo igral bolj sproščeno? Mislim, da bi to bil pravi užitek.

Kot se za delno odprti svet spodobi, je igra polna stranskih misij in zbirateljskih predmetov. In veš kaj? Niso samo nepotrebna navlaka. Veliko nalog je tesno povezanih z glavno zgodbo. Če ti rečejo, da fotografiraj dokaze, ima to smisel in je povezano z glavnim artefaktom, ki ga iščeš. (Skoraj) nič, kar počneš, te ne vzame iz sveta in to je tisto, na kar mnogi razvijalci pozabijo med samim razvojem.

Povem ti lahko, da igra naravnost obožuje Indyjev bič. Z njim boš plezal, odklepal vrata, premagoval prepade in seveda bičal ljudi bolj od lastnika plantaže v 18. stoletju. Je gladko, intuitivno in predvsem zelo zabavno. Zvok biča? Prava paša za ušesa

Ampak to ni vse. Tudi bližnji boji so prava zabava. Lahko se priplaziš do fašista in ga onesvestiš z udarcem, ali pa vzameš prvo stvar, ki jo vidiš. Najsi je to steklenica vina, ponev ali macola, je odlično orodje za prikaz avtoritete. Strelno orožje je prisotno, a ga sam nisem skoraj nikoli uporabljal. Indy in pištole? Eh, kdo ima čas za to. Edina stvar, ki mi je šla na živce? Boji z velikani. Resno, ti tipi so preveč… velikanski.

Dobra plat igre je tudi to, da se da marsikaj rešiti popolnoma brez boja. Tihotapljenje pod krinko vodi v nemalo katero zanimivo situacijo, ki je drugače ne bi nikoli videl. In pa seveda uganke. Kaj bi igra z nazivom Indiana Jonesa brez njih? Zdaj pa oprosti, ker grem vaditi rokovanje z bičem.

Razsodba

(+) Odlično ujame duh Indiana Jonesa z nepozabnim vzdušjem
(+) Vrhunska glasovno izvedba, ki likom vdihne življenje
(+) Glasba in izgled čarobno povežeta celotno izkušnjo
(+/-) Tempo je na trenutke nekoliko neenakomeren
(+/-) Za polno doživetje potrebuješ nadpovprečno zmogljiv računalnik
(-) Nekaj tehničnih omejitev

Objava Indiana Jones and the Great Circle – Recenzija | Bič nikoli ne bo šel iz mode se je najprej pojavila na HOPsi.

Pri igri Soul Reaver pa na temu mestu naletimo na težavo. Original iz leta 1999 je nosil izjemno zanimivo in dokaj filozofsko pripoved o borbi antičnih vampirjev in takrat je igra znala svojo pripoved podpreti še z igralnimi mehanikami, ki pa so jo nato skozi leta sorodni naslovi tipa God of War in Darksiders preprosto presegli v vseh pogledih. Pozabljena franšiza bi si tako zaslužila polnopravno predelavo, a na žalost založnik in razvijalec Aspyr za tako velik projekt preprosto ni imel denarja. Tako smo dobili sicer povsem sprejemljivo obnovo teh, za mnoge, legendarnih iger, ki pa jih je v 2024 občasno kar naporno igrati.

Razvojna ekipa: Crystal Dynamics/Aspyr
Založnik: Aspyr
Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, NS, PC
Link: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 10. december 2024
Cena: 28,99 €

NAPOVEDNIK

Dvojec iger Soul Reaver je sicer sestavni del večje franšize Legacy of Kain, ki smo jo lahko pred tem izkusili preko iger Blood Omen. Gre za zgodbo o vampirjih, ki se že tisočletja borijo za prevlado nad vsem in v tem pogledu kremplje pomerijo tudi med sabo. Uvod igre Soul Reaver 1 na kratko malce razloži zaledje dogodkov in sicer v uvodni sekvenci, ki ni bila tako nadgrajena, da bi jo lahko gledali v razmerju 16:9, zato se bo ob strani treba zadovoljiti z vertikalnimi črnimi robovi. Preko tega spoznamo Raziela – nekdanjega zvestega sledilca Kaina, ki pa ga ta usmrti, saj postane malce preveč ambiciozen za njegov okus. Vendar Raziel ne umre, ampak je ponovno oživljen in to v svetu Nosgotha, ki je na robu prepada, saj je v stoletjih od njegove smrti Kain v borbi z drugimi vampirji spočel pravo apokalipso. Soul Reaver 2 je nato direktno nadaljevanje prvega dela, Raziel pa v nadaljevanju poskuša izničiti dogodke iz preteklosti in se ob tem sreča z močno entiteto Moebius, ki zna celo upravljati s časom.

Kot rečeno, ena glavnih prednosti originala je bila močna zgodba, podprta s filozofskimi toni in vse to je prisotno tudi v teh predelavah. Zob časa preprosto ne more načeti dobro zamišljene fabule, ta pa je tule podprta še z dobro režiranimi vmesnimi sekvencami in vrhunskim glasovnim podajanjem vseh nastopajočih. Raziel po svoji izdaji preprosto prezira Kaina in to čutiš iz vsake njegove izrečene besede, Kain pa je veliko več od samo tipičnega zlobca.

Samo igranje pa se na žalost čuti ujeto v preteklosti. Aspyr je sicer kontrole lepo prenesel na novejše konzole in nadziranje Raziela se čuti presenetljivo dobro. Tretjeosebna kamera se sicer lahko kdaj kam zatakne, a na splošno se kontrole čutijo odzivne in naš modri vampir lahko skače, premika razne platforme za lažje prečkanje previsov in lahko za daljše skoke uporabi tudi svoj na pol raztrgan plašč, ki mu omogoča kratki let.

Stopnje pa bi znale biti za današnjega igralca biti malce zmedene za navigacijo. Določeni odseki so si med sabo preprosto preveč podobni, zato ti včasih ni jasno, kam točno naprej. Pri tej zmedi sicer malce pomagata novosti v obliki kompasa in zemljevida, a še vedno je prisoten občutek, da se včasih malce preveč sprehajaš po labirintih. Tule stvari dodatno zaplete morda najbolj unikatna mehanika teh dveh iger: prehajanje med dvema dimenzijama, kjer se svet spremeni in omogoča nove poti naprej. V nekaterih primerih lahko na takšen način preprosto preidete skozi kakšna zaklenjena vrata, ki so v drugi dimenziji odprta, spet drugič so te stvari potrebne za reševanje ugank. Teh sicer ni tako veliko, a znajo biti dokaj komplicirane in zaradi premalo namigov znajo tudi kakšnega igralca odvrniti od nadaljnjega igranja.

Ker v tej igri nastopamo kot vampir, ki se želi maščevati svojemu nekdanjemu šefu, se bo treba seveda tudi malce pretepati. Boj je morda najslabša stvar v teh igrah in če se prav spomnim, me ni preveč navdušil tudi desetletja nazaj, ko sem igral originala. Stvar je še posebej naporna za vse tiste, ki ste vajeni sodobnih bojevalnih mehanik, saj kakšnega naprednega mikastenja tule ne boste doživeli: Raziel maha z rokami in nekega povratnega odziva ob mikastenju ubogih nasprotnikov ne boste doživeli, nekatere od njih pa lahko dokončate samo tako, da jih usmrtite na poseben način kot da jih denimo vržete ob ogenj in ob tem se vam znajo priskutiti zastarele animacije. Vsake toliko sicer naletimo na šefe, ki so za pretepanje malce zanimivejši, preko njih pa odklenete dodatne sposobnosti, nakar se opremljeni z njimi v slogu Metroidvanie vrnete na že obiskane lokacije in skočite na prej nedosegljive predele.

Grafično je tale paket lepa nadgradnja originala in prav nikjer nisem naletel na kakšne obdelave tekstur, ki se ne bi čutile kot bolj kristalna slika izvirnika. Aspyr se je v tem pogledu odlično odrezal in glede na njihov proračun se nad njihovim delom enostavno ne morem pritoževati.

Splošno gledano sta predelavi Soul Reaver 1&2 Remastered ravno tisto, kar smo od takšnega projekta pričakovali in če v kakšnem aspektu igranja nisem užival to ni bila krivda teh obnov, ampak desetletja časa, ki so pretekla od izvirnikov in so nekatere igralne mehanike ob tem enostavno zastarale. Vseeno pa je to priporočljiv naslov za oboževalce originala in vse tiste, ki obožujejo vampirske pripovedi in se jih ne morajo naveličati.

Objava Soul Reaver 1&2 Remastered – lepša grafika, ki jo obtežijo zastarele igralne mehanike se je najprej pojavila na HOPsi.

Commodorovi privrženci so že nekaj časa preskrbljeni z modernimi verzijami svoje nostalgije – The C64 Mini in The C64, zdaj pa je napočil še trenutek še za privržence Spectruma. Retro Games je predstavil The Spectrum, napravo, ki bo vsem, ki ste z njim odraščali, prinesla pravo časovno kapsulo, novincem pa omogočila spoznavanje ene največjih ikon britanske gaming zgodovine. Svojo kopijo smo preko slovenskega uvoznika Colby dobili tudi mi, zato bomo tule zapisali nekaj kratkih vtisov in res se veselimo, da bo tale stvarca postala tudi del naših dogodkov.

NAPOVEDNIK

Prva stvar: nostalgični občutek, ki ga ne moreš zgrešiti

The Spectrum ni ravno mini konzola, čeprav je kompaktna naprava. Če odmislimo spremembe v imenu (namesto “ZX” in “Sinclair” zdaj piše “The” in “Retro”), naprava na prvi pogled deluje kot popolna replika originala. Prava teža in občutek gumijastih tipk so presenetljivo zvesto poustvarjeni. Ko pritisnete prvo tipko, se spomini na dolge ure igranja avtomatsko povrnejo.

Retro Games Ltd. je celo vgradil kovinske komponente v ohišje, da bi naprava delovala bolj trdno, saj originalni Spectrum ni bil ravno sinonim za robustnost. Kljub temu pa se naprava na zadnji strani poslovi od avtentičnosti: HDMI izhod, USB-C za napajanje, štirje USB vhodi za krmilnike in tipke za vklop ter meni “Home” sporočajo, da je to le poklon preteklosti – a z modernimi prilagoditvami.

Priloženi kabli so sicer precej kratki, kar bo marsikomu povzročalo težave, če televizor ni ravno na mizi. Prav tako naprava nima lastnega napajalnika, a se lahko napaja prek USB vhoda na televizorju ali računalniku. Prvi zagon je preprost: pritisnete tipko na zadnji strani, izberete jezik in že lahko izbirate med igrami iz preteklosti.

Tipke, krmilniki in… nostalgija z nekaj kompromisi

Če ste ljubitelj gumijastih tipk, ste na pravem mestu – The Spectrum nima priloženega kontrolerja, saj ga tudi original ni imel. Vse igre tako igrate z uporabo tipkovnice. To bo sodobnim igralcem morda tuje, a retro entuziasti bodo hitro prepoznali tisti čar gumijastega “mrcvarjenja” tipk. Če pa tipkovnice ne prenesete, lahko vedno priključite zunanji kontroler in The Spectrum tega prodaja ločeno in sicer po ceni 24,99 €.

Knjižnica iger: klasike in nekaj svežih biserov

Spektralni katalog vsebuje 15.000 naslovov, toda The Spectrum ponuja izbranih 48. To vključuje klasike, kot so Manic Miner, Skool Daze in Trashman, pa tudi sodobne indie uspešnice, ustvarjene za originalno strojno opremo. Če vaše najljubše igre ni med njimi, pa brez skrbi – The Spectrum podpira nalaganje lastnih iger prek USB ključa.

Ta fleksibilnost omogoča igranje tako starih kot novih naslovov, kar napravi dodaja trajno vrednost. Ljubitelje prave retro izkušnje bo navdušila tudi opcija “avtentičnega nalaganja”, kjer lahko slišite simuliran zvok kasete.

Igre so seveda za današnje čase hudo zastarele in kot take kakšnemu mladcu, vajenega samo iger iz pogona Unreal Engine 5, verjetno ne bodo ugajale. Vendar je tole za nostalgike in vse tiste, ki jih zanima preteklost njihovega najljubšega hobija in kako so se igre skozi desetletja od takrat razvile, prava poslastica, tako za oči kot tudi ušesa.

Kaj pa vmesnik? Udobje za sodobne igralce

Retro igre so lahko neusmiljene – vsak, ki je igral težke zadeve tipa Manic Miner, to še kako dobro ve. The Spectrum sicer verno prenese igralne izkušnje, a se novih igralcev malce usmili, saj je tem omogočena možnost “previjanja” igre za 40 sekund nazaj, kar je bil tudi zame pravi blagoslov. Dodane so tudi shranjevalne točke, ki omogočajo, da uživate v dolgih igrah brez skrbi, da bi izgubili napredek.

Poleg tega lahko s konfiguracijami prilagodite način emulacije, videz zaslona in celo ponovno nastavite kontrole, da se izognete grozljivim kombinacijam tipk, ki so bile nekoč norma. Vse te možnosti so dobrodošle in v skladu s potrebami modernega igralca.

Zaključek: za koga je The Spectrum?

The Spectrum ni popoln. Njegova publika so tisti, ki so bili tam, ko je Spectrum vladal, in tisti, ki želijo raziskovati zgodovino igričarstva. Za popolne puriste bo še vedno najboljša izbira pravi ZX Spectrum ali pa dražji ZX Spectrum Next, vendar se moraš nato lotiti tudi kolobacij s kablovjem in priključki, kar lahko narediš s preklopom na starejše prikazovalnike ali pa se poslužiš raznih pretvornikov. Vsem se s tem ne bo ljubilo ukvarjati, zato The Specturum za igralce, ki želijo enostaven, dostopen in avtentičen vpogled v retro svet – mana iz neba.

Nostalgiki in radovedneži igričarske zgodovine si lahko svojo kopijo tele konzole privoščite za 99,99 €.

Objava Spectrum – ko retro tehnologija ponovno zaživi se je najprej pojavila na HOPsi.

Kljub vsemu sem si neizmerno želel spet vzeti Geigerjev števec na potovanje, ki diši kot festival odpovedi organov. Neizmeren občutek zadovoljstva sem našel v neizprosnem svetu, kjer vsak naboj šteje – ne samo zato, ker jih je malo, temveč ker nikoli ne veš, ali bo naslednji strel pokončal nasprotnika ali tvojo lastno puško. V Zoni se z veliko znoja iz grozne ročne pištole počasi prebiješ do malo boljše pokalice, ki še vedno potrebuje obilico sreče, da te ne razočara ravno takrat, ko se bo trop divjih psov odločil za obisk tvojega jugularnega sistema.

Razvojna ekipa: GSC Game World
Založnik: GSC Game World
Platforme: PC, Xbox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 20. november 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

NAPOVEDNIK

Dobrodošel v Zoni: kjer je edina stalnica tvoja smrt

Še preden sem se podal v Zono, me je skrbelo, da bo najnovejši vnos nekoliko zmanjšal neizprosnost in težavnost ter se osredotočil na arkadno akcijo v prizadevanju, da bi pritegnil mainstream množico – navsezadnje je tiho postal eden največjih prihajajočih naslovov Xbox Series X v letu 2024. Te skrbi so se k sreči izkazale za neutemeljene.

Kako veš, da se nahajaš v igri, kjer je smrt stalnica? Ker te ob vsakem pokolu pričaka števec trenutnih smrti! Zona je natančno taka, kot jo pomnim. Preživetje ni samo opcija – je bitka. Če ti uspe preživeti mutante, te čakajo razbojniki. Če te ti pustijo pri miru, te za vogalom čaka anomalija. Če se izogneš vsemu naštetemu, boš verjetno padel v smrt, ker si pozabil, da je tvoj inventar pretežak za skok čez 2-metrski prepad. To je lepota S.T.A.L.K.E.R.-ja: nič ti ni podarjeno. Preživetje ni samoumevno. Je prisluženo.

V nekem trenutku sem preživel napeto streljanje s tremi razbojniki, a sem umrl, ko nisem mogel pravočasno previti krvaveče rane. Kasneje se je poskus lova na skupino razbojnikov izjalovil, ko je zvok streljanja pritegnil trop divjih psov, ki so se odločili, da sem v skupini videti najokusnejši – verjetno ni pomagalo, da sem v žepih tovoril par kilogramov suhe salame – in me raztrgali na koščke. Tako kot Zona, je tudi ST.A.L.K.E.R. 2 zelo neprizanesljiv – toda prav zato mislim, da bo vpeljal povsem novo generacijo zalezovalcev.

Praktičnost ali moralnost?

Če te skrbi, da bi skočil v avanturo, ne da bi preigral originalno trilogijo, ni razloga za paniko. Razen omembe nekaterih imen iz prejšnjih iger predznanje ni nujno. Je pa dobrodošlo.

Vse skupaj se začne z nočnim vdorom v Zono, kjer novi protagonist Skif išče dovolj močno anomalijo za napolnitev skrivnostnega artefakta – predmeta, ki ga je skoraj nadnaravna energija Zone že spremenila. Uvod je precej prizanesljiv in preprost: dobiš veliko medicinskih zalog, sovražnikov skoraj ni, tvoja naloga – skeniranje serije anomalij – pa je jasna in linearna. Predvidljivo pa se vse sfiži, ko te preseneti in skoraj ubije izdajalec z veliko večjo puško.

Tak uvod je učinkovit, saj ti pusti, da preizkusiš naprednejše mehanike, preden ti znova vzame voljo do življen… *khm* mislim reči vso opremo in te pahne v neznano. Glavna zgodba je odlična motivacija, vendar te igra nikakor ne sili, da jo upoštevaš. Težko je opisati, kako velik je svet, dokler prvič ne odpreš zemljevida. Veliko večji, kot v prejšnjih igrah, morda celo večji od združenega zemljevida originalne trilogije. Prav tako je ročno izdelan in se ne zanaša na naključno generacijo, kar se pozna.

Vendar trpi za simptomom, ki mu sam pravim arkadna prenasičenost. Tako ti bo recimo nekdo dal nalogo, da obiščeš stavbo in pobereš odvrženo torbo, vse to pa bo dobro minuto hoje stran od dajalca naloge. Večina misij ima podobne simptome, kar je sicer prijazno do igralca, a rahlo arkadno za serijo, ki se ponosno spogleduje z realizmom.

Prva naloga, ki jo dobim pri natakarju: Pojdi po cesti in premlati stalkerja, ki dolguje denar. Zveni preprosto, mar ne?

Žal so me prehiteli banditi, ki so dolžnika ujeli in obkolili v skladišču. Prisilijo me, da postanem pogajalec, dolžnik pa mi pove, da ima dragocenosti skrite na vrhu bližnjega vodnega stolpa. Seveda je meni naloženo, da se odpravim ponje. Na njihovo smolo pa je med dragocenostmi tudi puška z optiko. Njen lastnik mi po radijski zvezi namigne, da banditi verjetno nimajo lepih planov zame, a da imam trenutno odlično pozicijo za obračun z njimi. In ja, njihov pokol je bil enako izpolnjujoč, kot da bi našel 50 evrov v stari jakni.

Preizkus refleksov in potrpežljivosti

Streljanje je, kot vedno, kulinarična mešanica realizma in adrenalina. S.T.A.L.K.E.R. 2 ohranja intenzivno in surovo izkušnjo strelskega nasilja, ki je zaznamovala predhodnike. Ljudje padejo po dobro odmerjenem strelu v glavo, vendar je težko natančno meriti, saj te sovražne krogle iščejo z enako smrtonosnostjo. Če se predolgo zadržuješ na enem mestu, postaneš lahka tarča, sploh za granate, ki jih nepridipravi mečejo naokoli kot gnile paradižnike.

Žal pa boj z mutanti ni tako zabaven. Njihovi dizajni so sicer impresivni – Bloodsuckerji s svojimi lovkami so kot nekaj izpod rok Lovecrafta, da ne pozabimo še na njihovo sposobnost nevidnosti! Vendar so v praksi le gobica za krogle. Isto velja tudi za druge mutante, kot so podvajajoče se mačke, psihiatri na steroidih z možnostjo povzročanja emocionalne škode ter osnovnejši mutirani prašiči ter psi.

Upal sem na več strateškega pristopa, a ga tu ni, še huje pa je, da bitke z mutanti stanejo dragocene dobrine, koristi pa praktično ni. Z velikim veseljem bi jih oropal telesnih delov in le te prodal prvemu perverznežu, a to ni možno.

Anomalije so enako zahrbtne kot vedno, a prava vizualna poslastica. Lahko vržeš zarjaveli vijak v migetajoč zrak okoli anomalije, da jo začasno nevtraliziraš, vendar to ne traja dolgo. Ko me nekdo prosi, da rešim truplo njegovega brata iz grape, polne gravitacijskih anomalij, se najprej trudim opraviti nalogo, a iz radovednosti preverim njegove žepe, dejanje, ki mi ga je nalogodajalec striktno prepovedal. V žepu med drobnarijami najdem tudi dragocen artefakt. Igra te ne kaznuje, če preprosto obrneš pištolo proti “naročniku” in od njega vzameš vse, kar ima. Moralni kompas? Pustil sem ga pri vhodu v Zono.

To je kruto, a tudi bistvo igre. Vedno je prisoten močan pritisk, da preživiš, bodisi s trgovanjem orožja za strelivo ali sprejemanjem občasnih nalog za nekaj gotovine, da popraviš del razpadajoče opreme. Prav ta občutek nujnosti naredi igro tako privlačno. Večino časa sem preživel v raziskovanju bujne zelene zapuščenosti, vendar sta stalno pomanjkanje zalog in prazna denarnica pogosto določala, ali se bom spustil v jamo, polno mutantov, ali bom to preložil, dokler ne najdem več medicinskih pripomočkov.

Tehnični glavoboli in umetna inteligenca

Kljub temu pa obstaja velika stvar, ki bi te lahko odvrnila od igre: tehnična nestabilnost. Pred-izidna verzija se je sesuvala povprečno na vsakih 10 minut, kar je povsem v skladu z dolgoletno tradicijo serije. A če to zaenkrat ignoriramo, je iz tehničnega in vizualnega vidika S.T.A.L.K.E.R. 2 velik napredek. Ljubitelje realizma bo veselilo tudi, da si lahko uporabniški vmesnik po mili volji prilagodiš in izklopiš različne elemente za dodatni realizem.

Originalni naslovi so sloveli po A-Life, umetni inteligenci, kjer je vsak obiskovalec Zone imel lastne potrebe, želje in motivacije. Tako so lahko recimo v zasedi umrli po tem, ko so ti zadali posebno nalogo, ti pa si ostal praznih rok. Oporišča so menjavala lastnike, stalkerji so se sami podajali v lov za artefakti, banditi so ropali in napadali oporišča in tako dalje. Sistem je bil sicer v končni različici le okleščena različica originalne zamisli, a vseeno je bil nadvse impresiven.

Resda A-Life tudi v novem delu še vedno ni bil realiziran do polne mere, a vseeno je svet poln življenja. A ne le to, je tudi prekrasen. Od vremenskih pojavov, ki segajo od pripekajočega sonca do orkanskih neviht in izbruhov radiacije. Kamorkoli se obrneš, je poln rastlinja, propadajočih zgradb in trupel prepočasnih obiskovalcev. Tehnična plat je prav tako prejela veliko izboljšav, od izboljšanih animacij ter interakcij z osebami pa do nadgrajevanja orožja. Tudi angleški prevod je za razliko od prej tokrat brezhiben, bi pa omenil, da je govorno podajanje mukotrpno povprečno.

Seveda pa to vse skupaj prinese precejšnjo sistemsko zahtevnost, omeniti pa moramo tudi slona v sobi. Močno sem bil razočaran nad nestabilnostjo, saj se je igra sesuvala kot študent v gostilni po drugi uri zjutraj. Seveda pa je to bil zgolj začetek problemov. Naletel sem na manjkajoče zvočne učinke, grafične anomalije, “zataknjene” NPC-je ter občasno butasto umetno inteligenco. A kljub temu sem ob igranju presenetljivo užival in mislim, da je to tisto, kar je najpomembnejše. Upam pa, da bodo po izidu uspeli odpraviti te pomanjkljivosti, saj so edino, kar v mojih mislih igro loči od popolnosti. Seveda pa k visoki oceni šteje tudi vgrajena podpora za obširne modifikacije.

Razsodba

(+) Ohranja tesnobno, radikalno atmosfero originalnih iger
(+) Velik svet in neskončne možnosti za raziskovanje
(+) Težavnost, ki te prisili, da vsak korak dobro premisliš
(+) Živ in lep svet, poln nevarnosti
(+) Brutalno in surovo streljanje
(+) Brutalno in surovo streljanje
(+/-) A-Life še vedno ni prišel na svoj račun
(+/-) Zgolj povprečna umetna inteligenca
(-) Pogosto sesuvanje ter druge tehnične pomanjkljivosti

Objava S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl – radiacija, mutanti in tehnični problemi: Dobrodošel nazaj v Zono se je najprej pojavila na HOPsi.

To so naredili premeteno, saj so verjetno vedeli, da bo PC verzija najboljša in da bi ob njeni zgodnji izdaji utrpela prodaja na ostalih platformah. Po dobrem tednu igranja lahko to tezo potrdim in Red Dead Redemption 1 na računalnikih označim za ultimativno izkušnjo tega naslova, ki bo v prihodnosti preko modov samo še pridobila na svojih prednostih.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Rockstar Games
Založnik: Take-Two Interactive
Platforme: PC, PS4, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 29. oktober 2024
Igrano na: PC

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

O sami zgodbi in igralnih mehanikah, ki jih ponuja Red Dead Redemption v tej recenziji ne bi izgubljal besed – za to si lahko preberete moj opis, ki je bil spočet za konzolo Nintendo Switch in štorijalno ali igralno se stvari niso preveč spremenile. Osredotočimo se zato raje na tehnično plat in kakšen je sam občutek, ko lahko to kavbojščino z junakom Johnom Marstonom končno legitimno lahko zaženemo tudi na PC-ju.

Čeprav je tole računalniška verzija igre in ta že v osnovi podpira navezo miške in tipkovnice, vseeno priporočam igranje s kontrolerjem. Nadzorna shema je sicer čisto povsem v redu tudi na tipkovnici in če vam kakšna tipka ne ustreza, jo lahko preprosto premestite na kak drug položaj. Miška prav tako ponuja svoje prednosti, saj je preko nje merjenje precej lažje in Red Dead Redemption niti v svojem drugem delu ni znal izdelati kakšnega res zadovoljujočega boja. Tako je treba biti ob merjenju dokaj natančen, če hočeš rafale natančno pošiljati sovražniku v glavo in na kontrolerju zna biti to kar malce zamudno – še posebej to velja ob igralnih delih, kjer moramo naenkrat voziti kočijo in zraven še streljati na hitro izmikajoče se bandite. V teh primerih miška pride hudo prav, a tudi kontroler opravi svojo nalogo, če pametno izkoriščate upočasnjevanje časa.

Kontroler priporočam bolj iz tega razloga, ker je Red Dead Redemption lepa podoživitev ameriškega divjega zahoda in ob dolgih ježah s konjem se je najboljše zlekniti v nek udoben naslonjač in uživati v flori ter favni. Osebno sem svoj PC povezal s televizorjem in tako užival na fotelju, zraven pa sem vključil še opcijo prikazovanja HDR, ki je tule dejansko dobro izkoriščen za prikazovanje naravnost čarobnih sončnih zahodov.

Red Dead Redemption na računalnikih podpira tudi cel kup takšnih in drugačnih ločljivosti, ki jih lahko sparimo s tehnikami preračunavanja slike DLSS ali FSR, čeprav slednje niti ni potrebno. Zadeva je namreč odlično optimizirana in teče celo bolje kot Rockstarjeva prejšnja predelava iger GTA The Trilogy – Definitive Edition. To gre seveda na račun igrine starosti, a moram priznati, da je pravi užitek po vsem tem času zagnati igro in uživati v čisti 4K ločljivosti pri visokem številu sličic na sekundo, brez da bi se moral ob tem zanašati na DLSS in njegovih občasnih artefaktih. Pri enoigralskih igrah mi osebno zadostuje 60 sličic na sekundo, a opcija za DLSS ali FSR je še vedno tu, če vam preprosto ni živeti brez 144 sličic na sekundo – FSR še posebej pride prav na Steam Decku, kjer igra ravno tako deluje brez kakršnihkoli zatikanj.

Seveda ne bi imel nič proti, če bi Rockstar še malce bolj nadgradil grafično izkušnjo. Teksture kakšnih sprememb ali nadgradenj niso doživele in čeprav je igra še vedno videti lepo, je ob vmesnih sekvencah jasno, da gledamo v zadevo, ki je izšla več kot 10 let nazaj. Ob tem je treba biti tudi pozoren na dejstvo, da je tale predelava izgubila večigralski del, ki je bil sestavni del originalne igre, a smo po drugi strani pridobili razširitev Undead Nightmare, ki se je včasih prodajala ločeno.

Nekaj pomislekov sproži tudi cena, saj Rockstar za tole zadevščino zahteva 50 € in čeprav je kampanja še vedno zanimiva in vam bo vzela kar nekaj ur življenja, bi vseeno preferiral ceno, ki bi bila za desetaka nižja.

In to je v bistvu tudi vse kar imam za povedati o tem naslovu. Rockstar je s predelavo na PC dostavil tisto, kar smo od njega pričakovali in čeprav bi vsekakor bili navdušeni z dodatkom kakšnih prenovljenih tekstur ali nove štorijalne vsebine, smo v bistvu veseli že tega, da je stvar končno prispela tudi na računalnike, tako da lahko PC-jaši v celoti izkusijo sago Johna Marstona in njegove tolpe. Čakamo na mode (nekaj obetanih je že tu) in na nekega pogumneža, ki bo preko neke črne magije napovedal predelavo kampanje v bolj izpopolnjen pogon igre Red Dead Redemption 2.

Objava Red Dead Redemption na PC-ju je najboljši način za preigravanje te igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Sicer nisem nek fanatik nad Lego kockami, ampak vesel sem bil že dejstva, da bom v svetu Horizona končno dobil nek kos vsebine, ki ni predelava že obstoječe zgodbe. A temu ni čisto tako, saj Adventures za svojo štorijalno podlogo vzame tisto, ki smo jo srečali v igri Zero Dawn, le da iz nje tokrat naredi nekakšno parodijo, ki pod črto potegnjeno ni slaba, ampak za svojo ceno preprosto ponuja premalo raznovrstne vsebine, tista ki pa že je notri pa se začne čisto prehitro ponavljati.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Guerrilla Games/Studio Gobo
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PC
Link: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 14. november 2024
Cena: 69,99 €

Žanr: Akcijska platformščina

Sonyjeva strategija, da v istem mesecu izda kar dve Horizon igri je malce bizarna, saj bi lahko to Lego avanturo zlahka zamaknili v naslednji mesec ali pa celo v 2025, saj na svojem urniku izdaj preprosto nimajo ničesar drugega. Vendar je bila odločitev sprejeta, da moram v razmaku dveh tednov dvakrat izkusiti zgodbo igre Zero Dawn in ob tem sem se začel spraševati, če nemara za Horizon Adventures jaz nisem ciljna publika, ampak je zadeva bolj namenjena najmlajšim, ki originala še niso nikoli preigrali.

Vizualna te zadeva vsekakor pritegne k sebi že takoj od začetka, saj Lego strički in tete oživijo pred tabo v čudoviti grafični podobi, veterani serije pa boste pozdravili odločitev Sonyja, da pri glasovnih igralcih ni škrtaril in je nazaj pripeljal enake nastopajoče, ki so nas razveseljevali v originalnih igrah. Rost, Aloy, Teersa in Varl so takoj prepoznavni, le da morajo tokrat sodelovati v malce bolj komično obarvanih vlogah, kjer mora Aloy najprej rešiti ugrabljeno Teerso, nakar se mora podati v lov za glavnim zlikovcem Hadesom. Med igralci si je predvsem duška dala igralka Ashly Burch, ki je v tokratni vlogi Aloy podala malce glasovne podobnosti s Tiny Tino, ki jo upodablja znotraj iger Borderlands.

Po zaključenem uvodu se Horizon Adventures hitro nastali znotraj svoje igralne formule, ki nas vedno najprej postavi na začetno lokacijo Mother’s Heart. Ta je bila porušena in je zdaj potrebna obnove, njene kolibe pa dograjujemo preko uspešnega opravljanja misij in nabiranja posebnih, zlatih Lego kock, ki jih pridobimo znotraj glavnih misij ali pa brezveznih stranskih opravkov, ki so bolj v bistvu raznorazni izzivi. Mother’s Heart je tako naša baza in v njej lahko preoblačimo naše heroje, jim izboljšujemo veščine in statistike ali pa se lotimo okraševanja vasice. Nič od tega ni posebej navdušujočega in čeprav je vasica videti lepo, kakšne resne zabave med njenim raziskovanjem ne boste našli.

Poanta igranja je opravljanje linearnih misij, saj se Horizon Adventures ne odvija v odprtem svetu, ampak nas čakajo ekspedicije skozi štiri različne ekosisteme, kjer je treba skozi nekaj izzivov priti do glavnega šefa. Za razliko od originalnih iger tule nekega resnega plezanja ali platformskih izzivov ne boste opravljali: Aloy oziroma vaš trenutno izbrani junak (tokrat se lahko skozi kampanjo sprehodimo tudi kot kdo drug) bo vsake toliko naletela na kakšno stransko pot, ki je ne morete zgrešiti, saj je začrtana preko srebrnih ostankov kock, tam pa bo lahko s stiskom tipke nekaj dogradila ali pa odprla kakšno skrinjo, ki vam izda še več kock. Nabiranje teh je sicer smiselno, saj lahko preko njih nadgrajujete veščine ali pa odklepate nove preobleke, a vseeno bi si vsake toliko želel še kakšnega bolj konkretnega zaklada.

Glavna pot pa nas vodi med več lepo obarvanimi lokacijami, kjer bo treba občasno premagati kakšen enostaven platformski izziv, vsake toliko pa se znajdemo v areni, kjer je treba iz okolice iztrebiti sovražnike.

Boj je v bistvu še največja privlačnost tega naslova, saj je videti enostavno, a zna postati presneto napet. Pred sovražnikom se lahko najprej skrivamo znotraj gosto posejane trave, nakar jim ob pravem trenutku pošljemo puščico v šibko točko, nakar se na bojevalnem polju začne odvijati kaos. Horizon Adventures nam rad dostavi človeške in mehanske sovrage naenkrat, vsi od teh pa imajo svoje unikatne napadalne vzorce in šibkosti. Igral sem na srednji težavnosti in s pretepanjem nisem imel veliko težav, a se je velikokrat zgodilo, da sem bil blizu smrti in me je iz njenih krempljev rešila zdravilna zel, ki jo v omejenih količinah lahko najdemo znotraj arene. Za odstranjevanje napadalnih lego opek se lahko poslužimo tudi posebnih orožij, kot je denimo lok, ki lahko naenkrat izstreli več puščic, posebnih skakalnih škornjev, ki sovražnika zažgejo ali pa metalca hot dogov, ki začne naokoli metati granate. Heca je konec ko stopimo v prvi šefovski spopad, ki mi je bil v bistvu težji kot tisti v Zero Dawn na najvišji težavnosti in na tej točki sem se vprašal, ali bi se morda v igranje moral podati s še enim igralcem. Horizon Adventures nam namreč ves čas da vedeti, da lahko kampanjo naenkrat igrata dva igralca, saj na spodnjem desnem delu ekrana ves čas sveti opcija “Connect Controller” za še enega igralca in tega se ne da izklopiti.

Ko z glavnim izzivom opravimo se zopet vrnemo v bazo, malce počebljamo z osebo, ki smo jo pravkar rešili in nam je morda odprla novo zgradbo, nakar nam ne preostane drugega kot pa da se podamo v naslednjo misijo. Nakar te stvari ponavljamo sedem ur dokler ne pridemo do konca kampanje in čeprav se lahko sicer vrnemo v prej obiskane stopnje, za to kakšnega razloga nimamo, saj nam, kot prej rečeno, saj stopnje v sebi res ne skrivajo kakšnih takšnih zadev brez katerih ne bi mogli živeti.

In to je v bistvu tudi vse kar nam tale igra ponuja. Po eni strani je sicer pohvalno, da se osnovna kampanja zaradi tega ne čuti razvlečeno, a po drugi je treba za tale naslov znotraj PlayStation trgovine odšteti 70 €, kar pomeni, da na uro zabave plačujete 10 € – s tem da zaradi nekega razloga tale Sonyjev lastni naslov ob izidu ne nudi nobene nadgradnje za konzolo PlayStation 5 Pro, tako da morate izbirati med “Performance” in “Fidelity” grafičnimi načini kot lastniki originalnih konzol.

LEGO Horizon Adventures na koncu dostavi mešano košaro vtisov. Po eni strani se zdi, kot da je igra namenjena najmlajšim, saj je celotna kampanja komedija, kjer vsi glavni liki neprestano pokajo štose in so obsedeni s sendviči, po drugi pa je boj včasih lahko nenormalno zahteven in bi znal odbiti ravno takšno mlajšo publiko. V igro je bilo še vedno vloženo veliko ljubezni in grafično je tole videti včasih kot prava poslastica, a kratka kampanja sproži pomislek, da bi bilo nemara bolj malce počakati, da založnik malce zniža ceno.

Objava LEGO Horizon Adventures – preveč denarja za premalo muzike se je najprej pojavila na HOPsi.

Konzole so se s tem znašle v težavah in tudi te so se začele spreminjati. Ne povsod – Nintendo še vedno drži originalno idejo, da bi za igranje moral uporabnik zgolj zagnati igro in se tako spustiti v zabavo, Sony in Microsoft pa sta morala svojo taktiko spremeniti, zato smo tudi na konzolah začeli dobivati možnosti za nastavljanje grafike, kar je izkušnjo približalo PC igričarstvu.

Stvari pa niso tako enostavne kot pri računalnikih, ko je nadgrajevanje strojne opreme del vsakdanjika in moraš za to samo odstraniti nekaj vijakov in notri zadegati novo grafično kartico. PlayStation 5 je leta 2020 pogumno vstopil na trg in igralcem predstavil čudovito grafično podobo, tega pa sparil z novostmi kot je instantno nalaganje stopenj, naprednim kontrolerjem DualSense in 3D zvokom, ki ne potrebuje kdo ve kako dragih slušalk.

Igralci so bili štiri leta nazaj navdušeni, a od takrat so se stvari začele nekoliko upočasnjevati. Zaloga novih iger se je osušila, Sony pa se je čedalje bolj začel zanašati na predelave, kjer je želel igralcem predstaviti na novo obarvane stare igre in to z možnostjo poganjanja pri višjih ločljivostih in s podporo ray tracinga. Pri tem pa je naletel na težavo: grafična naprednost iger je medtem šla naprej, originalna strojna oprema pa vsega tega ni mogla več dohitevati. Iz tega se je rodil prenovljeni PlayStation 5 Pro, ki na enem mestu poskuša rešiti trenutne zagate igralcev, ki se morajo odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo in ponuditi najbolje iz obeh svetov. Po tednu testiranja nove konzole sem ugotovil, da mu ta naloga uspe, a rezultati se razlikujejo glede na vsak posamični naslov, ogromna cenovna nalepka pa mi preprečuje, da bi prenovljeno konzolo priporočil čisto vsakemu.

Izid konzole PlayStation 5 Pro se je zgodil ravno sredi našega dogodka Gaming Terminal, zato sem zanimanje potencialnih kupcev lahko izkusil iz prve roke. In pri teh je bilo eno vprašanje vedno isto: “V čem se Pro razlikuje od običajne konzole in zakaj bi za njo odštel 800 €?”. In pri temu sem spoznal, da odgovor ni tako preprost, saj PS5 Pro ne vsebuje ene takšne značilnosti, ki bi jo lahko izstrelil kot iz topa, ampak več manjših prednosti, ki skupno sestavijo sliko bolj napredne konzole.

Takšnemu potencialnemu kupcu bi sicer lahko začel razlagati o temu, da ima nova konzola 16,7 teraflopov moči, medtem ko je prejšnja znala iztisniti samo 10,3 teraflopov, ampak to so samo neke številke, ki bi pri sogovorniku znale sprožiti zavijanje z očmi in nemara celo zehanje.

Zato se je treba spustiti v podrobnosti in pri teh je treba najprej izpostaviti dejstvo, da imamo zdaj pri igrah na razpolago nove grafične opcije, ki izboljšajo vizualno plat igre. Čisto vse takšne izboljšave niso dobile, saj mora razvijalec za vsak posamični naslov vdelati svojo podporo in Sony je pred izidom na takšen način pod svojo streho uspel nabrati več kot 50 iger, ki se ponašajo z nalepko podpore PS5 Pro. Med temi igrami najdemo poslastice kot so The Last of Us Part I in II, Marvel’s Spider-Man 2, Hogwarts Legacy, Final Fantasy 7 Rebirth, Dead Island 2, Star Wars: Jedi Survivor in Demon’s Souls. Takšno podporo so dobile tudi povsem frišne igre kot so denimo Call of Duty: Black Ops 6, Dragon Age: Veilguard, Horizon Zero Dawn Remastered in Alan Wake 2.

Kot rečeno, pri vseh teh igrah so več ali manj izpolnjene obljube, kjer se igralcu ni treba več odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo, vendar boste vseeno morali pred igranjem malce pobrskati po nastavitvah in si na ta način prikrojiti izkušnjo igranja svojim željam. Primer tega je denimo Spider-Man 2, ki je že tako čudovit naslov, zdaj pa tega lahko izkusite pri 60 sličicah na sekundo, skupaj z visoko ločljivostjo preko nastavitve “Performance Pro”, a sliko lahko zdaj dvignemo na novo stopnjo preko opcije “Fidelity Pro”, ki v vse to pridoda še napredne ray tracing učinke z enim hakeljcem – ob tej možnosti boste spet morali gledati v 30 sličic na sekundo.

Drug primer je Alan Wake, ki je ravno tako zdaj izboljšan, a če želite gledati v realistične odseve bližnje luže preko ray tracing osvetljevanja, potem bo treba zopet pozabiti na 60 sličic na sekundo.

Ta dva naslova sta dober pokazatelj, kaj točno nam dostavi PlayStation 5 Pro, saj ta v sebi, kljub impresivnim strojnim specifikacijam, ne nosi neke magične formule, kjer bi zdaj lahko konzola kazala tako napredno sliko kot jo denimo dostavi grafična kartica RTX 4090. Povedano z drugimi besedami: razlike so tu, vendar niso tako velike, da bi vam ob igranju povsem zamajala tla in drznim si celo trditi, da bodo včasih bile za koga povsem neopazne. YouTube kanal Digital Foundry je denimo bil edini, ki se je dokopal do res zgodnjega testiranja te konzole in če si pogledate te boste opazili, da se velikokrat osredotočijo na stvari kot je denimo malce izboljšana meja izrisovanja, kjer so nekatere teksture pod 3x povečavo zdaj malce bolj ostre kot prej, a to so stvari, ki jih igralec med šviganjem skozi stopnje niti približno ne bo opazil.

Po drugi strani pa vseh teh naprednosti konzole tudi ne moremo povsem zanemariti. Sony je v novo konzolo vdelal svojo lastno tehnologijo preračunavanja slike PSSR in ta zna že zdaj prikazati nekaj impresivnih rezultatov. Kot vemo se ta tehnologija, tako kot je bilo to v primeru Nvidie in njihovega DLSS-a in AMD-ja ter tehnologije FSR, sčasoma razvije v nekaj bolj izpopolnjenega in to bo zagotovo obveljalo tudi za PSSR. Že zdaj pa so nekatere igre od nje močno profitirale: Final Fantasy VII Rebirth zdaj končno ni več videti kot nek zamegljen zmazek in razlika v primerjavi z originalno sliko je tako impresivna, da bi se dejansko spustil v vnovično preigravanje, če bi mi to dopustil moj urnik. Potem je tu dvojec iger The Last of Us, ki nam zdaj na enem mestu ponuja preigravanje tako pri 60 sličicah na sekundo kot tudi pri ločljivosti 4K in za tiste prave navdušence nad to atmosferično pripovedjo kot sem jaz je to dovolj velik razlog za ponovno preigravanje pred naslednjo sezono serije.

Seznam iger je že zdaj velik in novi prihajajo sproti, a obenem ni popoln: podpora za PlayStation 5 Pro denimo manjka pri igrah Cyberpunk 2077 in Final Fantasy XVI – še posebej slednji bi od nadgradnje močno profitiral, saj je ena njegovih največja težav nizka meja sličic na sekundo.

Izkušnjo z igrami bi celokupno označil za dobro in ta se bo skozi čas zagotovo samo še izboljšala. Me pa pri tej konzoli pestijo nekatere druge stvari in te se tičejo aspektov izven igranja. Sama konzola je zdaj malce lažja od predhodnika, a me je zmotilo dejstvo, da je treba zdaj stojalo dokupiti posebej. Oblika je ostala nekako enaka, le da imamo zdaj na sprednji strani dva vhoda USB-C, medtem ko smo na originalni konzoli imeli enega USB-C in enega USB-A. Sony je to spremembo naredil že pri “Slim” verziji konzole PlayStation 5 in že tam mi ta ni bila všeč: osebno imam konzolo spravljeno pod televizor in pri tem mi je USB-A na sprednji strani prišel zelo prav za vtikanje USB ključka na katerega sem kopiral posnetke in slike iz igre. Zdaj moram vsakič vleči konzolo ven, da se dokopljem do vhoda USB-A na zadnji strani, kar je tečno in zamudno. Problem bi lahko rešil z nekim pretvornikom iz USB-C na USB-A, a s tem bi konzola izgubila svoj “čisti” videz.

Razočaran sem tudi nad tem, da Sony razen treh črnih zarez na samem ohišju ni spremenil praktično ničesar drugega. V škatli dobimo enak DualSense kontroler kot ob originalni konzoli in tudi sam uporabniški vmesnik ne doda ničesar novega – za vse te silne denarce bi si zaslužili vsaj eno fino animacijo, ki bi nam čestitala za nakup.

Je torej PlayStation 5 vreden svojega nakupa? Vsekakor bi konzolo priporočil povsem frišnim kupcem, ki se z originalom še niso poigrali, saj bodo na en mah dobili lep katalog naprednih iger, ki jih bodo zdaj lahko izkusili na najboljši možni način. Obstoječi lastniki pa morajo o nadgradnji malce razmisliti. Nakupa zagotovo ne boste obžalovali, a 800 € danes ni malo denarja – ob tem vzemite v zakup tudi dejstvo, da boste morali stojalo in optično enoto za sukanje Blu-rayev dokupiti posebej in da trenutno beseda teče o nadgradnji konzole, ki bo aktualna še nekje štiri leta, nakar bo Sony že začel pripravljati teren za PlayStation 6. Vse je tako odvisno od globine vaše denarnice, potrpežljivosti ter moči volje – štiri leta spet ni tako kratek čas, kjer boste priseljeni v slinjenje nad napovedniki grafično izboljšanih naslovov, ki jih vaš osnovni PS5 ne bo mogel dostaviti. PlayStation 5 Pro je trenutno nosi krono najmočnejše konzola na trgu in upam si trditi, da tega naslova ne bo izgubila vsaj še nekaj let.

PlayStation 5 Pro lahko preko obročnega plačevanja naročite preko slovenske spletne trgovine CyberPiggy.

Objava Je PlayStation 5 Pro vreden svoje cene? se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako je tudi v primeru igre Horizon Zero Dawn Remastered iz leta 2017, ki je najprej izšla na konzoli PlayStation 4, nakar ji je Sony za PS5 odklenil število sličic na sekundo, nakar jo je predelal še za PC. Remastered je tako neuradno že četrta verzija te igre, kar je impresivno za zgolj 7 let star naslov in čeprav morda še vedno res ni bilo potrebe, da se tole zadevo znova obnavlja, smo veseli vsaj tega, da za prenovljeno grafično podobo ni treba odštevati prevelikega zneska prihranjenih evrov.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Guerrilla Games/Nixxes
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PC
Link: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 31. oktober 2024
Cena: 49,99 €

Žanr: Tretjeosebni RPG v odprtem svetu

Tale recenzija bo malce krajša kot pa jih običajno izdelamo, saj v bistvu o njej ni toliko za povedati. Izvirna kampanja, ki je zdaj bila predelana v nadgrajeni pogon nadaljevanja Forbidden West, je namreč ostala povsem nedotaknjena, zato naša recenzija Horizon Zero Dawn Complete Edition iz leta 2020 pove vse, kar morate vedeti o zgodbi in likih, ki jih naša herojinja Aloy sreča na svojem potovanju in raziskovanju izjemno zanimivo zasnovanega sveta. Še vedno trdim, da ima franšiza Horizon enega od najbolj originalnih štorijalnih pripovedi znotraj iger in nič čudnega ni, da Sony v njo vlaga toliko denarja – dela se na tretji igri, ločeni večigralski zabavi in televizijski seriji, ki za snemanje zagotovo ne bo poceni.

Osredotočimo se tako raje na spremembe, ki jih s sabo prinaša Remastered in ta se je bolj kot ne osredotočil na grafične izboljšave in ustvarjanje bolj vernega in živega sveta.

Original je sicer grafično še danes impresiven, razvijalec Nixxes pa je zdaj priskrbel občutne izboljšate. Kako konkretne so te razlike lahko zdaj najdete širom spleta, saj je na voljo ogromno direktnih primerjav obeh verzij igre in pri Horizon Zero Dawn je zanimivo dejstvo, da original ni videti slabše, ampak preprosto nosi nekoliko drugačno podobo, medtem ko Remastered ustvari bolj pisan svet. K temu pomaga prenovljeno osvetljevanje in igra vsebuje veliko trenutkov, kjer splezate na neko pečino ter se čudite večji meji izrisovanja, zaton sonca in bližnje sprehajanje izjemno podrobno ustvarjenega mehanskega dinozavra pa je tokrat še bolj impresivno kot pa 7 let nazaj.

Izboljšane so bile tudi teksture, Nixxes pa je veliko postoril tudi na animacijah. Te so opazne predvsem v dialogih, ki jih je veliko in zdaj lahko končno gledamo v obraze nastopajočih z bolj vernimi mimikami obrazov, ki so obenem tako podrobni, da lahko na Aloyini faci vidimo vsako dlačico posebej. Za vmesne sekvence so bili priskrbljeni povsem novi koti kamere in zajeto je bilo novo gibanje nastopajočih in s tem je bila odpravljena ena od največjih hib originalnega naslova, kjer smo gledali v plastične obraze, ki grimas praktično niso poznali. K temu lahko dodamo majhne dodatne podrobnosti, kot je denimo dejstvo, da sneg ali dež na obrazih pusti majhne kapljice, tako da se včasih zdi, kot da je nekdo dobil masovni napad vročine.

Drugih podrobnosti morda ne boste opazili takoj, če ne boste iger direktno primerjali. Okoliško rastlinje se denimo zdaj dinamično uklanja našemu sprehajanju, modro sijanje oči mehanskih zver osvetljuje bližnja tla, mesta so poseljena z dodatnimi NPC-ji, zaradi česar izpadejo bolj živo in dirjanje potokov je zdaj bolj realistično, kot je tudi odsev bližnjih jezer. Kljub temu je grafična podoba vseeno malce pod tisto, ki jo vsebuje nadaljevanje Forbidden West, saj je bilo to že od temeljev navzgor zasnovano z izboljšanim pogonom, tako da še vedno nosi grafično krono v primerjavi s predelanim originalom.

Predelavo sem igral na konzoli PlayStation 5, kjer so prisotni trije grafični načini: eden omogoča 60 sličic na sekundo pri slabši ločljivosti, drugi 30 sličic na sekundo pri ločljivosti 4k, sam pa sem se odločil za opcijo “Balanced”, ki poskuša obdržati višjo ločljivost in igranje ponuditi pri 40 sličicah na sekundo. Stvar je delovala brez težav, čeprav kakšen hrošček zna pokukati ven: na dveh mestih sem denimo naletel na naključnega NPC-ja, ki mu je manjkala spodnja polovica telesa, a morda je bil to samo resnično zagnan lovec na mehanske dinozavre.

Drugih pripomb enostavno nimam, saj kot rečeno je Horizon Zero Dawn Remastered enaka kampanja kot v originalu, le da z lepšo sliko. Po igralni plati zna to kakšnega navdušenca poglavja Forbidden West, ki se bo preko te predelave prvič spravil v preigravanje Zero Dawna, razočarati, saj tu ne boste denimo našli padala, ki omogoča skakanje iz pečin, niti ni boj tako razširjen in manjkajo stranske aktivnosti kot je pretepanje v areni in preigravanje šahovskih igric Machine Strike.

A spet je ravno ta preprostost igralnih del šarma originalne igre, ki je tako bolj fokusirana. Za tiste, ki iščete izziv, priporočam igranje na Ultra težavnosti, saj takrat Zero Dawn postane bolj preživetvena igra, kjer surovine pomenijo res veliko, svet pa postane veliko bolj nevaren.

Horizon Zero Dawn Remastered na koncu dostavi ravno tisto, kar smo od njega tudi pričakovali in če originalni naslov že posedujete, potem lahko opravite nadgradnjo za vsega 10 €, novinci pa boste za njo odšteli še vedno povsem sprejemljivih 50 €.

Objava Horizon Zero Dawn Remastered – impresivna grafična obnova za pošteno ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta prehod bo lažji za tiste, ki ste že tako v prostem času ljubitelj animejev, a če vam japonske risane podobice ne ustrezajo in ob njih zavijate oči, potem dvakrat premislite, če boste odštevali denarce za tostortno serijo iger. Japonski razvijalec Atlus in njegova serija iger Persona je velikokrat preko spleta opevana kot “anime igra tudi za tiste, ki animejev ne marajo”, kar je ena velika traparija, saj so igre Persona še vedno hudo animejevske, nova igra Metaphor: ReFantazio izpod istega razvijalca pa se od teh japonskih korenin dovolj umakne, da je tole dejansko naslov, ki bi ga znal poprijeti tudi kakšen od tistih, ki mu japonska animacija drugače ni všeč.

Če pa ste že od prej pristaš takšnega igranja fantazijskih vlog in ste še posebej oboževalec Atlusovih naslovov pa boste v Metaphorju odkrili vrhunsko igro, ki dodela nekaj zamer iz Persona iger in hkrati dostavi bolj odraslo zgodbo, ki vas nase prisesa vse do konca te izjemno dolge kampanje.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Atlus
Založnik: SEGA
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 11. oktober 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: japonski RPG

Atlus nam s tole igro predstavlja popolnoma nov in originalen svet z imenom Euchronia, ki je poln raznoraznih ras, zavezništev, političnih gibanj in dobrega, starega rasizma. Naš protagonist izvira iz rase Elda, ki je ne mara praktično nihče, zato na nas povsod gledajo postrani, vendar pa smo v mladosti imeli to srečo, da smo stkali prijateljstvo s princem, ki je edini dedič trenutno še vladajočega kralja. Vendar se stvari zakomplicirajo, ko princ pade v komo, njegovega očeta pa pokonča pompozni Louis, ki se dela povsem nedolžnega, a ima za sabo lepo podporo, ki bi ga rada postavila na čelo kraljestva.

To je samo osnovni zaplet zgodbe, ki se neprestano dodatno zapleta in na štorijo nalaga nove plasti, nekatere od teh niti pa so tako nore, da bi se jih težko spomnil kakšen zahodni pisec fantazije – povsem običajni ljudje oziroma “Humans” tule obstajajo a so prikazani kot neke ogromne, mutantske kreature. Tisti glavni zaplet izvemo že na začetku: kralj v bistvu sploh ni mrtev, ampak zaživi znova v podobi ogromne kamnite glave in nato z donečim glasom zapove, da bo novi prestolonaslednik tisti, ki do določenega roka nabere dovolj podpore iz strani ljudstva. Trik je v temu, da lahko novi kralj postane čisto vsak, tudi kakšen pripadnik nizkotne rase kot je naš junak in to je naš povod, da se odpravimo širom dežele nabirati glasove podpore, na tej poti pa nas bo čakalo ogromno takšnih ali drugačnih preprek, ki jih bomo preplezali skozi ducate ur igranja.

Metaphor: ReFantazio sledi zgledu ostalih iger razvijalca Atlus, kar pomeni, da je tole povsem enoigralska kampanja, ki za eno preigravanje zahteva titansko število ur. Govorimo o vsaj 70 ur igralnega časa in to je s tem, da hitro prebirate dialoge in ne čakate zvočno odigranih vrstic, če pa se ne boste tako prehitevali in boste pokukali v čisto vsako špranjo mape, se pripravite, da boste v igranje vložili po 100 in več ur, kar zna za tiste z bolj omejenim časom pomeniti mesece igranja.

Že uvod je glomazen, a vas hkrati nauči vse tisto, kar boste potrebovali za svoje nadaljnje preživetje v tem dokaj neizprosnem svetu. Veterani serije Persona boste z večino mehanikami že seznanjeni, vendar Metaphor na nekaterih delih kar pošteno premeša formulo prejšnjih Atlusovih iger, tako da boste tudi veterani spoznali nove stvari.

Najbolj konkretne spremembe so se zgodile na bojnem polju. Metaphor še vedno stavi na potezno izmenjavanje udarcev, a vsi boji niso takšni. Med prostim sprehajanjem po svetu ali temnicah boste namreč lahko šibkejše sovrage pretepli v realnočasovnem boju in v tem je celo nekaj akcije, saj imate preval, tako da se lahko izmaknete udarcem, tiste težje nasprotnike pa lahko najprej dobro naklestite, nakar sprožite tipko za potezni boj, kjer se prične šahovski obračun.

Če v realnočasovnem delu nalogo dobro opravite, potem boste nasprotnika najprej omamili, kar vam da en niz prostih potez, v katerih lahko izkoristite svoje najbolj uničujoče napade. V tem delu boj poteka podobno kot v Persona 5: pri nasprotnikih iščete napade na katere so šibki, odpornost pa je odvisna od vsakega sovražnika posebej. Nekateri so občutljivi na določen tip elementalne škode, spet drugi ne marajo specifičnega orožja – rezila se denimo samo odbijajo od kosti okostnjaka, medtem ko jim topa orožja zabijejo ogromne poškodbe. Če nasproti stoječe grdine ubijete brez da bi prejeli poškodbo, potem boste pridobili dodatne izkušnje, a ta naloga ni tako lahka kot se sliši.

Namreč vaši nasprotniki so raznovrstni in na njih se je treba vedno prilagajati. Vaša odprava lahko naenkrat šteje štiri člane in tem lahko menjamo igralne razrede, ki se tu imenujejo Archetypes. Te odklepamo postopoma in jih natikamo našemu glavnemu liku ter njegovim spremljevalcem, Metaphor pa ni takšna igra, kjer bi na začetku za heroja izbrali razred bojevnika in z njim vztrajali vse do konca. To gre na račun raznovrstnih pošasti, ki so na nekatere napade tako odporne, da vaše napade preprosto odbijejo ali blokirajo, kar je v boju velika težava, saj takrat instantno izgubite potezo in ste prepuščeni na milost nasprotnika. Ti znajo udariti kot kamion in težavnost niti približno ni takšna, da bi kampanjo lahko opravili s slepim pritiskanjem na specialke. Razrede je zato treba ves čas menjavati in po možnosti tudi stopnjevati, saj tako dobivamo dostop do novih urokov in napadov, uroke in veščine raznih razredov pa lahko med sabo tudi mešamo. To mešanje razredov postane nuja predvsem v temnicah, ki so dolge po nekaj ur in vmes bo treba nekajkrat skočiti nazaj v mesto na počitek, saj nam preprosto zmanjka mane, ki jo je na začetku presneto težko obnoviti.

Boj je načeloma zabaven in taktičen, a malce najeda dejstvo, da se v večjih temnicah vseeno začne ponavljati, ko na nekaterih odsekih tamanimo eno in isto zalego grdavžev in to vedno z isto taktiko. Prav tako se mi je priskutilo dejstvo, da če slučajno nasprotnik po tebi udari prvi in ti postavi zasedo, potem je boljše da kar naložiš shranjen položaj, saj te drugače ubijejo v prvih dveh potezah ali pa za nek navaden boj pokuriš toliko surovin, da je vse skupaj enostavno potrata časa.

Ko se ne bomo pretepali, se bomo sprehajali po mestih, opravljali stranske naloge in se ubadali s pisanim naborom raznoraznih kompanjonov. Ti so zanimivo spisani, imajo svoje želje in zgodovino, če pa z njimi izboljšamo medosebne odnose se bodo v boju bolje obnesli. Vse to smo spoznali že v igri Persona 5, le da tu ne moremo spočenjati romanc, kar bo zagotovo marsikoga užalostilo. Tako kot v prejšnjih Atlusovih igrah imamo tudi tule strikten koledar, ki vedno odšteva nove dneve, nekatere naloge, vključno s tisto glavno, pa so časovno omejene. Ti časovni okvirji niso zares strogi in na razpolago imamo več kot dovolj časa, da opravimo zadane cilje, vseeno pa imamo ves čas občutek, da se ura odšteva in da se štorija sveta premika naprej – z nami ali pa brez nas.

Kar se tiče tehničnega vidika boste najprej opazili čudovit in pester uporabniški vmesnik, ki je v zadnjih letih postal že prepoznavni znak razvijalca Atlusa. Tule so morda na nekaterih mestih že malce pretiravali, saj je vsak košček vmesnika na nek način animiran, zaradi česar znajo koga začeti boleti oči. Kljub temu je pravo veselje skakati skozi različne menije in vsak zaključek boja pospremi lepa animacija, nakar se instantno preselimo v realnočasovni svet. Tudi vmesnih sekvenc je tule malce več in takrat se zadeva spremeni v pravi anime, glasovno igranje pa je zopet na visokem nivoju, čeprav je včasih morda naglas nekaterih malce zgrešen – vmes denimo naletimo na zlobca, ki mu nikakor ne bi pripisal irskega ozvočenja. Še en prepoznavni znak Atlusa je glasba, ki je tudi tule vrhunska in vam bo šla po glavi tudi ure po tem, ko ste igro zaprli.

Kar se tiče grafike pa je stvar malce drugačna. Sčasoma se sicer na njo navadiš, a res bi bil počasi čas, da bi Atlus preklopil na kakšen bolj impresiven pogon, saj blede teksture in statična okolica sveta včasih spomnita na nekaj iz prejšnjih generacij konzol. Na PlayStation 5 se stvar sicer ni zatikala, slišim pa, da na PC-ju optimizacija ni najboljša.

Metaphor: ReFantazio je vsekakor kvaliteten naslov in da je stvar dovolj zabavna, da sem ob njej vztrajal skoraj 100 ur je dovolj velik dokaz njene kakovosti. Ni pa tole popoln naslov: omenil sem že nekatere nerodnosti pri boju, k temu pa bi še dodal, da so pritikline uporabniškega vmesnika resda lepe, a po desetinah ur igranja bi nekatere animacije vseeno rad povsem preskočil.

Vendar so to samo površne zamerice, saj je Metaphor še vedno močno kvaliteten in hitro zasvojljiv naslov ob katerem si zabredel v pozne jutranje ure, brez da bi se tega sploh zavedal. Odlična igra je tole in upam, da je šele prvo poglavje serije, ki bo svojo zgodbo razpletala še skozi nova, naknadna poglavja.

Objava Metaphor: ReFantazio – formula Persone, preseljena v fantazijski srednjeveški svet se je najprej pojavila na HOPsi.

A Paramount Pictures je bil drugačnega mnenja in priznati jim moram, da so razvoj franšize dobro speljali. Dobili smo še dva filma, ki sta dobila blagoslov kritikov, zdaj pa je na spored prišla tudi prva igra The Road Ahead in če so filmi malce kopirali formulo franšize Osmi potnik, igra nadaljuje to tradicijo, saj si veliko sposodi iz odlične igre Alien: Isolation.

In čeprav se tale naslov ne bo zapisal v anale igričarskih grozljivk, je vseeno dovolj kvaliteten, da ga lahko priporočim vsem pristašem igralnih srhljivk – le da se morate v igranje podati sproščeni in s sabo vzeti lepo merico potrpežljivosti, saj je svet igre The Road Ahead presneto neizprosen in vas lahko vsak ponesrečen prdec stane vašega življenja.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Stormind Games
Založnik: Saber Interactive
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 17. oktober 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Prvoosebna grozljivka

Zgodba igre The Road Ahead se odvija samo štiri mesece po tem, ko so zlobna vesoljska bitja napadla Zemljo in si človeško raso hitro podredila. Tako smo še vedno v zgodnjem času, kjer se preživeli zavedajo, da je sovražnik presneto alergičen tudi na najmanjši zvok in so se prilagodili novi realnosti, a še vedno jih med raziskovanjem sveta čakajo težke lekcije glede sobivanja z novim sosedom.

Sredi tega sveta prevzamemo nadzor nad našo junakinjo Alex Taylor, ki je ravno odkrivala vse čare študentskega življenja, preden se je njen svet za vedno spremenil in popivanje na lokalnih zabavah je zamenjala gonja za preživetjem. Začetno invazijo je uspešno preživela in to skupaj s svojim očetom Kennethom in fantom Martinom, ki ga spoznate takoj na začetku in je tako prijazen in romantičen, da ti je takoj jasno, da fant ne bo dolgo preživel. Alex se je v novi svet zbudila s problemi, ki se ne tičejo samo nevarnih vesoljskih bitij, saj jo že dolgo mučijo napadi astme, kar je morda najhujša bolezen, ki jo lahko imaš v dani situaciji: samo pomislite, da poskušate zadušiti kašelj, medtem ko se okoli sprehaja zver, ki vas lahko v sekundi izropa vse zaloge krvi. Nakar Alex spozna, da si je med krizo malce preveč grela rjuhe z Martinom, zaradi česar je postala še noseča, kako napeto je lahko rojevanje v tem svetu pa smo videli že v tistem čisto prvem filmu.

Alex je všečen protagonist, ki si kmalu na začetku začrta svoj cilj, pot do njega pa ne bo lahka, saj se bo treba sprehoditi skozi ta neizprosen svet, ki vam meče polena na vsakem koraku. Tako kot Alien: Isolation že na začetku spoznamo, da je The Road Ahead skrivalniška igra, ki jo bomo podoživeli skozi prvoosebni pogled, s to razliko, da Alex skozi nekje 7 ur dolgo kampanjo ne dobi prav nobenega orožja in se bo ves čas morala zanašati na svojo svetilko in posebno napravo, ki meri decibele njene glasnosti.

Skrivalniških naslovov smo v igričarski industriji videli že cel kup, The Road Ahead pa se vseeno loči od konkurence, saj se igralna formula ves čas vrti okoli zvoka in tega, kako hitro se bomo premikali skozi raznorazne stopnje, ki vključujejo opuščene hiše, gozdne potke in druge lokacije, ki jih bomo morali prečesati na poti do našega cilja. In vse to bo treba delati počasi in preudarno, saj je razvijalec Stormind Games vsakemu elementu okoli nas vdelal svojo fiziko, ki se zelo rada podredi našemu premikanju. Med gibanjem boste tako morali ves čas oprezati kam stopite in ob kaj se boste obregnili, takšnih nevarnosti pa je po svetu ogromno. Nevarna so tudi sama tla, saj po tleh ležijo črepinje razbitega stekla ali pa glasne luže, ki lahko ob neprevidnem koraku hitro opozorijo nevarnega vesoljca, ta pa vam praktično ves čas diha za ovratnik.

Tole prečesavanje lokacij je zaradi tega lahko izjemno napeto, saj lahko tudi nedolžno preverjena konzerva pomeni zagotovo smrt in če Alex nase opozori, kakšne rešitve za samoobrambo navadno nima in čeprav lahko tečemo, se zaradi astme hitro lahko upehamo, nakar se lahko samo še usedemo in počakamo na smrt, nakar še prekolnemo, ko je bila zadnja shranjevalna točka dolge minute za nami, tako da moramo zopet ponoviti že tako počasne korake.

Astma igra pomembno vlogo znotraj igralne formule, saj bomo marsikdaj morali kaj preskočiti ali premakniti neko oviro, kar vpliva na naša pljuča. Če bomo ob tem pretiravali lahko Alex dobi astmatični napad, nakar nas lahko reši samo pumpica, ki nas tako lahko reši najhujšega. Te pumpice pa imajo izjemno kratek rok trajanja, saj iz vsake lahko iztisnemo samo pršec, nakar moramo poiskati novo, razvijalec pa je s tem dobil izgovor, da ima naše raziskovanje stranskih poti vsaj nek smisel – poleg pumpic bo treba poiskati tudi baterije za svetilko, kar je že stara dobrina tosortnih grozljivk.

The Road Ahead je dokaj linearna avantura, ki nam predstavi ravno dovolj mehanik, da se kampanja ne čuti ponavljajoče. Razvijalcu je uspelo zadeti tisti občutek nevarnosti in izoliranosti, ki so ga pred tem predstavili filmi in v igrin svet se včasih lahko zares potopiš – še posebej ko zapraviš nekaj sekund in z zadržanim dihom odpiraš nek predal po dobesedno centimetrih. Ta dih lahko zadržite tudi v resničnem življenju, saj igra vsebuje posebno nastavitev, ki meri glasnost vašega mikrofona. Stvar se je med testiranjem dobro obnesla, vendar je na dolgi rok nisem izrabil: trenutno živim v stanovanju, kjer si delim računalnik še s televizorjem, ki ga partnerica redno uporablja, res pa ne bi bil rad tudi podvržen hitri smrti samo zaradi tega, ker mi občasno v naročje glasno skoči domači maček.

Grafično gledano je tole lep naslov, sem pa od samega zvočnega aspekta pričakoval malce več podrobnosti. Sicer ni slab, a glede na to, koliko igralne formule je vložene v zvok, bi človek pričakoval res izjemno zvočno sliko, kjer bi lahko slišal vsak zvok, ki ga sproži pihanje vetra, a morda me je v tem pogledu Silent Hill 2 malce preveč razvadil.

Potarnal bi še nad kakšnim hecnim hroščem glede animacij, res pa mi je tečno tudi nenehno označevanje interaktivnih elementov. Navadno proti tej rumeni barvi, ki se je zadnje čase naselila v igrah, nimam večjih pritožb, a razvijalec je tule vseeno pretiraval: stojim na prazni poti, kjer grem lahko samo naprej in preko drevesnega debla, a je to vseeno označeno s kričečo rumeno barvo, tako da se ob takšnih trenutkih počutiš, kot da te ima razvijalec za resničnega debila.

A Quiet Place: The Road Ahead je povsem zadovoljujoča skrivalniška igra, ki vsebuje nekaj dobrih idej in lepo dopolni zgodovino treh do sedaj izdanih filmov. Igra bi potrebovala še nekaj piljenja vzpostavljenih konceptov, v prid pa ji gre tudi cena, saj boste na Steamu za njo odšteli samo 29,99 €.

Objava A Quiet Place: The Road Ahead – skrivalniška igra za najbolj potrpežljive se je najprej pojavila na HOPsi.

Četrtega dela tako sploh nisem preizkusil ob izidu, zato je našo recenzijo spisal Simon, a Blizzard je od takrat za štirico spočel toliko posodobitev in popravkov, da sem enostavno moral iti vsaj enkrat skozi glavno kampanjo. Razvijalec mi je šel celo tako na roko, da je ravno mesec po mojem preigravanju osnovne kampanje izdal tudi prvi večji dodatek Vessel of Hatred v katerega sem relativno svež veselo zagrizel in ob tem spoznal, da je morda ta nekdaj priznani razvijalec v zadnjih dveh letih resda izgubil kar nekaj pomembnih članov, a mu je nekako uspelo ohraniti tisto sredico, ki zna izdelati dobre igre. Vessel of Hatred je namreč eden najboljših koščkov vsebine, ki jo je do sedaj dostavila ta franšiza in če mi spominov ne bi meglila nostalgija, bi morda zdaj Diablo 4 s tem dodatkom celo postavil pred drugi del.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Blizzard
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 8. oktober 2024
Cena: 39,99 €

Zvrst: Akcijski RPG

Kljub temu, da imam s franšizo Diablo že dolgo zgodovino, se sam ne bi ocenil za veteranskega igralca. To bi znalo koga presenetiti, saj navadno privrženci teh iger v igranje vložijo stotine ur med gonjo za boljšo opremo, a ta aspekt meni osebno ni nikoli toliko pomenil. Namesto tega sem se osredotočil na obračanje kampanj in raziskovanj pritiklin zgodbe, ki je bila za to franšizo od vedno presenetljivo globoka, stvari pa so skočile na novo stopnjo preko igre Diablo 4. Vessel of Hatred k sreči ni namenjen samo tistim, ki jim je pomembna zgolj oprema in veliko poudarka da na razvoj zgodbe, ki se nadaljuje po originalni kampanji.

Naš heroj ima novo tarčo in sicer najstnico Neyrelle, ki pobegnila v pragozd Nahantu. Tam spoznamo, da je Neyrelle zdaj malce drugačna punca kot je bila včasih in za to obstaja dober razlog, saj s sabo nosi duševni kamen v katerem prebiva Mephisto, gospodar sovraštva, ta pa je začel Neyrelle načenjati um. Naša naloga po kratkem uvodu hitro postane jasna: rešiti bo treba čedalje bolj utrujeno najstnico in enkrat za zmeraj poraziti Mephista, ki nam je trn v peti že od drugega Hudičevca.

K sreči se nam na pot ne bo treba podati sami. Vessel of Hatred daje veliko poudarka na dejstvo, da na naši poti do cilja ne bomo sami in s tem se ne cika samo na ostale žive igralce, ki so nam lahko zvesti spremljevalec. Že na začetku naletimo na jasnovidca Eruja, nakar kasneje spoznamo, da ima Mephisto nasprotnika tudi v deželi bogov, saj si že od pamtiveka izmenjuje udarce z bogom Akaratom, sledilci tega pa so več kot pripravljeni pomagati pri naši velepomembni nalogi.

Vendar družba ni tam samo v vlogi statistov, ampak vam NPC-ji tudi pomagajo pri samem raziskovanju džungle. Vrača se namreč sistem najemnikov, ki smo ga tako dobro izkoriščali v igri Diablo 2, tule pa so pomočniki na voljo kot stalni spremljevalci ali kot posebna sposobnost, ki jo prikličemo ko nam gre za nohte. In ti najemniki za razliko od prej niso samo neke makete, z naključno generiranimi imeni, saj imajo svoje osebne zgodovine in med potovanjem redno čebljajo, kar aspekt živega sveta dvigne na novo raven.

Od novih igralnih mehanik največ pozornosti pritegne povsem nov igralni razred, imenovan Spiritborn. Gre za izjemno agilnega junaka, ki omogoča več smeri razvoja, zaradi česar se na koncu čuti bolj unikaten za vsakega igralca posebej. V bistvu bi ga lahko označili za nekakšnega Druida, saj lahko veščine vlagate v razvojno drevo jaguarja, gorile, stonoge in orla, ni pa se vam treba odločiti samo za eno od njih, ampak lahko vse te veščine med sabo prosto kombinirate, medtem ko s palico delite hitre zaušnice okoliškim demonom. Spiritborn je kot naročen za novo regijo, ki je presneto zamorjena in jo bojo pozdravili tudi oboževalci igre Diablo 2, saj se boste vrnili na mapo Kurasta, tako da vas čaka kar nekaj skritih velikonočnih jajčk.

V bistvu si Vessel of Hatred sposodi kar nekaj stvari iz drugega dela. Poleg najemnikov in Kurasta lahko zdaj spet odkrivate rune in jih sestavljate skupaj v “Words of Power”, teh kombinacij besed pa je ducate in vam lahko močno ojačajo vaš izbrani lik.

Skozi celotno avanturo se lahko sicer podate s katerimkoli herojem, a nova regija je kot naročena za Spiritborna, tega pa lahko nato pridno izrabite tudi v novem PvE načinu Undercity, kjer imate omejen čas, da premagate določene šefe, štoparico pa si podaljšujete s pobijanjem elitnih nasprotnikov. Tule veliko šteje vaša možnost preživetja in iznajdljivosti, saj se boste morali sprehoditi skozi čedalje težje, naključno generirane stopnje, končni zakladi pa so vsekakor vredni vsega tega truda.

Diablo 4: Vessel of Hatred je ena najboljših razširitev, ki jih pomnim in če vam morda originalna kampanja igre ni bila preveč všeč, potem se splača ponuditi priložnost temu dodatku, ki je sicer krajši od originalne igre, a doda tako veliko raznovrstne vsebine in to spari z vznemirljivimi novimi sovražniki in šefi, da ti preprosto nikoli ne postane dolgčas – niti ob grindanju, ko si že vso novo vsebino predelal in se zdaj samo podiš še za boljšimi predmeti. Prihodnost Diabla je zdaj bolj svetla kot kadarkoli prej in res upam, da bo Blizzard nadaljeval s tem tempom tudi v prihodnjih razširitvah.

Objava Diablo 4: Vessel of Hatred – demonska zalega še nikoli ni bila tako privlačna se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI Leaf Wireless je namreč zame tipkovnica, ki dostavi ravno tisto kar sem od nje pričakoval, vse to pa obleče še v prijetno ceno, tako da je zdaj brezžično tipkanje dostopno tudi tistim, ki za takšno brezžično svobodo ne bi radi odšteli četrtino mesečne plače, a bi ob tem vseeno radi med delom uživali.

Tehnične specifikacije

• SLO/HR razporeditev
• Outemu rdeča stikala
• Bela LED osvetlitev
• Anti-Ghost tehnologija na vseh tipkah
• Načini povezave: kabel USB-C, Wireless, Bluetooth
• Polna velikost s 105 tipkami
• Baterija: 1.500 mAH
• Kompatibilna z Windows, macOs, iOS, Android
• Teža: 1.200 gramov
• Dimenzije: 443 x 138 x 39 mm
• Nakup: UVI.gg

Z UVI-jevimi tipkovnici smo se v preteklosti že srečali, saj smo opisali njihove igričarske tipkovnice Pride v2, a Leaf Wireless vam že od začetka da vedeti, da bo tole malce drugačen izdelek. Prijetno presenečenje je že škatla, ki je preprosta in v sebi vsebuje navodila, ki jih najdemo natisnjena na samo dno škatle. Poleg same tipkovnice v paketu najdemo še kabel USB-C, ki v sebi skriva priročno skrivališče za USB ključek.

Sama tipkovnica najprej očara s svojo težo, ki znaša vsega 1.300 gramov, a vseeno zaradi tega ni videti plastično. Ravno nasprotno: na zgornji strani najdemo kovinsko ogrodje, medtem ko se plastika nahaja samo na spodnji strani, zaradi česar je tipkovnici uspelo ohraniti prijetno težino.

Gre za tipkovnico polne velikosti, ki vsebuje tudi numerični del. Tipke so bile tovarniško narejene za slovenski trg, tako da na njih ne boste našli poplave znakov, ki so posledica dodatnih gravur in vesel sem bil velike tipke Enter, ki jo proizvajalci tipkovnic zaradi nekega razloga vedno želijo preoblikovati, namesto da bi stvar pustili pri miru, saj je takšna široka oblika zame idealna.

UVI Leaf Wireless se zanaša na elegantnost in preprostost. Tipkovnica ne vsebuje kakšnih dodatnih tipk na levi ali zgornji strani, ki bi jih lahko uporabljali za bližnjice in roko na srce so mi te stvari navadno samo odveč, nakar mi še zamaknejo tipke, tako da se moram pri slepem tipkanju znova navaditi na novo postavitev.

Tudi na spodnji strani kakšnih presenečenj ne boste odkrili. Tu sta dve nogici, ki omogočata eno postavitev višine ter dve nazobčani stopali, ki poskrbita, da vam tipkovnica med delom ali igranjem ne bo bežala po mizi. Spredaj stvari postanejo malce bolj zanimive, saj je tam vhod USB-C, ki nam služi za polnjenje tipkovnice ter dve stikali. Eno od njiju preklopi med brezžično povezavo, ki jo opravimo tako, da na izbrani računalnik vstavimo pridodani USB sprejemnik, na isti strani stikala pa tipkovnico povežemo preko povezave Bluetooth. V praksi to pomeni, da lahko to tipkovnico povežemo na tri Bluetooth naprave in eno z Wireless ključkom, parjenje pa sprožimo preprosto preko držanja tipke Fn in eno od številk med 1 in 4.

To povezovanje je potekalo neboleče: Wireless ključek je bil zaznan takoj, pri Bluetoothu pa povezavo enostavno potrdimo na napravi, kamor jo želimo povezati. Med mojim testiranjem sem tako tipkovnico lahko uporabljal na PC-ju, prenosniku in celo telefonu, na tipkovnici pa najdemo še eno dodatno stikalo, ki združljivost razširi še na Applove naprave.

Najprej sem mislil, da na tipkovnici manjka namenski gumb, ki bi jo povsem ugasnil, a temu ni povsem tako. Spet moramo pogled preseliti na stikalo in če tega premaknemo iz brezžične povezave na žičnato, ampak tipkovnica takrat ni na napravo povezana s kablom, potem bo tipkovnica ugasnila in jo lahko znova uporabljamo tako, da na njo priklopimo kabel ali pa se spet vrnemo v brezžično povezavo.

UVI Leaf Wireles je na voljo samo v črni barvi, RGB osvetljave pa tule ne boste našli. Tipke so še vedno osvetljene, a s samo belo barvo, ki ji lahko preko kombinacij tipk Fn spreminjamo vzorce utripanja. Izostanek božičnih lučk je namig, da tale tipkovnica ni striktno igričarska, ampak bo svoj dom našla tudi znotraj pisarn.

Bolj umirjena podoba gre tudi na račun novih, nizkoprofilnih mehanskih rdečih stikal Outemu, ki so izjemno tiha. Takšna stikala so meni najljubša, saj si doma računalnik delim z dnevno sobo in punci ni ravno všeč, ko njeno gledanje Kmetije prekine moje glasno tipkanje po običajnih mehanskih tipkovnicah. Te začnejo lahko živce hitro krajšati tudi znotraj pisarn, zato je takle tih izum kot naročen za uporabnike, ki jih težijo zgornji problemi. Same tipke so tudi močno stabilne in jih prekriva prijetna tekstura, čeprav so mi bile osebno morda za pikico preveč toge. V vsakem primeru je bilo tipkanje zabavno in moji prsti se vmes niso utrudili, tipkovnica pa ugodi tudi vsem zahtevam igričarstva.

Dobra je tudi baterija, ki mi je ob enem polnjenju služila za nekaj dni neprekinjenega dela. Potožil bi morda samo nad enim vidikom, saj UVI Leaf Wireless zaenkrat ne podpira programske opreme UVI One, tako da se je trenutno treba zanašati zgolj na fizično upravljanje njenih funkcij. Pokazatelj trenutnega stanja baterije se tako nahaja na desni zgornji strani tipkovnice in ko bo začelo zmanjkovati električnega soka, se bo tam lučka obarvala rdeče, stanje baterije pa lahko preverimo tudi preko kombinacije tipk Fn + Tab.

UVI Leaf Wireless je celokupno gledano super tipkovnica, ki poleg kvalitetnega tipkanja ponuja še ugodno ceno – svoj izvod si lahko izmaknete za slabih 90 €. Gre za vsestranski izdelek, ki ga hkrati lahko povežemo na več naprav, izkušnja tipkanja pa bo zadostila vsem vašim delovnim navadam, ki jih lahko brezskrbno izrabite tudi v igričarstvu.

Objava UVI Leaf Wireless – tiho mehansko tipkanje po res ugodni ceni se je najprej pojavila na HOPsi.

Obstajajo pa projekti, ki takšnih obdelav preprosto ne potrebujejo – vsaj ne še zdaj. Sem notri uvrščam tudi grozljivko Until Dawn, ki je prvič izšla leta 2015 in je takrat predstavila surovo moč konzole PlayStation 4. Stvar je izjemno dobro videti še danes, zato mi je bila bizarna odločitev Sonyja, da namerava to stvar zdaj obdelati v nov pogon, zraven pa bo računal polno ceno 70 €.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Ballistic Moon
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PC
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 4. oktober 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Grozljiva avantura

In ti dvomi so se izkazali za pravilne, saj mi po preigravanju kampanje še vedno ni čisto jasno, zakaj ta stvar obstaja, obstoječim lastnikom originala pa bolj težko priporočim odštevanje denarcev za nadgradnjo.

Originalno igro je leta 2015 spočel studio Supermassive Games in s tem se je začel tudi njihov, skorajda lastno ustvarjeni žanr grozljivk, ki so v bistvu interaktivni filmi. Na zaslonu boste tako večino časa spremljali dialoge, ki jih velikokrat prispevajo kvalitetni igralci, nakar vsake toliko dobite nad njimi nadzor, sprejemate odločitve in ob “akcijskih” momentih ob pravem trenutku pritisnete tipko, ki se izriše na zaslonu.

Supermassive Games je to formulo nato preselil v svoje ostale igre in jo minimalno spreminjal, vendar je formulo skozi leta vseeno malce razvil. Predelava Until Dawn nas medtem vrne na začetek njihovih iger, za njo pa je poskrbel studio Ballistic Moon, ki je zdaj kampanjo preselil v pogon Unreal Engine 5, igralnih elementov in zgodbe pa se ni dotikal, čeprav v bistvu originalna igra ni bila neka nedotakljiva mojstrovina.

Štorijalno spremljamo skupino najstnikov, ki se spravijo v neko oddaljeno zasneženo kočo in to po tragičnih dogodkih iz uvoda, kjer je ta ista skupina prisostvovala skrivnostnemu izginotju dveh sester, ki sta v bistvu izginili po njihovi krivdi. Po takšni tragediji se marsikdo ne bi želel vrniti na takšno lokacijo, a tule imamo pred sabo skupino izjemno potrebnih najstnikov, ki so se od takrat poparčkali med sabo, kar je med njimi sprožilo tudi nekaj zamer. Igra nam lepo prikaže njihove raznolike osebnosti, ni pa nihče med njimi kakšna takšna dobričina, da bi zanj res navijal. V bistvu mi je bila med njimi res všeč samo Sam, pogojno pa sem prenašal še Chrisa.

Kampanja se začne dokaj nedolžno, saj skupino teh oseb, med katerimi nam igra redno preklaplja nadzor, pripeljemo do koče, a vmes dobimo občutek, da je razvijalec komaj čakal, da damo ta uvod za sabo in se začnejo dogajati grozljive stvari. Tako nismo v koči niti 5 minut, preden nekdo pride do ideje, da bi bilo pametno vse te ljudi izolirati in poslati na različne lokacije, tako da v bistvu nimamo niti časa, da bi v koči prižgali luči, preden Mike in Jessica odideta v temo proti neki ločeni kolibi.

In tu se začnejo dogajati strašljive stvari in če ste v zadnjih letih igrali kakšno od iger razvijalca Supermassive Games, potem vam bodo vse te stvari že znane. Until Dawn veliko stavi na strašenje filmskih slasherjev, kar pomeni obilico tako imenovanih “jump scareov”, kjer nenadoma nekaj na vas skoči, a se ta nekaj na koncu izkaže za dokaj nedolžno stvar.

To strašenje je najprej bazirano na realističnosti: na gori je očitno nek serijski morilec, ki je pred tem ubil tudi prej omenjeni sestri in je zdaj prišel dokončati delo. Nekje na polovici igre se štorija nato zasuka v povsem drugo smer in zadnja četrtina mi je bila osebno dokaj velika bedarija, ki se izneveri dokaj učinkovitemu začetnemu grajenju srhljive atmosfere.

Kot rečeno: igranje je v glavnem sestavljeno iz gledanja vmesnih sekvenc in sprejemanja vmesnih odločitev, ki nato vplivajo na nadaljnje igranje. Te odločitve lahko sprejemate znotraj akcijskih sekvenc in se tako denimo med bežanjem odločite, ali boste splezali po kakšni bližnjici ali pa jo ucvrli po daljši poti, nakar bo vmes treba še pritisniti na kakšno tipko. Bolj malo je počasnega raziskovanja, kjer lahko poberemo kakšen predmet ali pa preberemo odvržen košček dnevnika, vendar tudi med temi igralni segmenti lahko vplivamo na nadaljnji potek štorije. Naš cilj je, da poskušamo vse člane ekipe pripeljati do konca žive in če vmes sprejmemo kakšno neumno odločitev, to lahko za nekoga pomeni gotovo smrt. Včasih ta pride, pa čeprav smo uspešno vmes pritisnili vse tipke, a smo spregledali vmes pobrati kakšen predmet, ki bi ga nato lahko kakšen lik v kritičnem elementu uporabil za samoobrambo. A to ni vedno naša krivda: takrat ko lahko malce raziskujemo vas bo zamorilo boleče počasno premikanje lika in dal bi celo kraljestvo za gumb, ki bi sprožil tek. Zato sem se včasih zalotil, da sem preprosto šel naravnost naprej, namesto da bi zgubljal čas z raziskovanjem in zaradi tega nisem preveč trpel: na koncu sta mi poginila samo dva osebka. Počasno premikanje gre bržda na račun tega, da je igranje zdaj preseljeno v tretjeosebno maniro, namesto da bi lokacije gledali iz statične kamere, s čimer ne bi bilo nič narobe, če bi igra dejansko kaj od tega pridobila, a se to ne zgodi.

Grafično gledano je tole lepa obnova originala. Prenovljena osvetlitev scen je dobrodošla, nadgrajene teksture pa dajo nekaterim obrazom fotorealistični videz. A ta grafična lepota ni popolna: včasih vidimo animacije ustnic, ki ne ustrezajo izgovorjeni besedi, mestoma pa animacije izpadejo prav smešno: kot da bi povsem nehale delovati. V zadnji četrtini igre sem naletel tudi na nekaj težav z osvetlitvijo, hudo pa najeda tudi dejstvo, da je konzola PlayStation 5 zmožna vsega 30 sličic na sekundo in da izbire pri temu nimamo.

Until Dawn ni sicer katastrofalna predelava, a je po mojem mnenju nepotrebna, usluge pa ji ne dela niti dejstvo, da je izšla ob boku grozljivke Silent Hill 2, ki je po vsebini in kvalitete predelave kilometre pred svojim konkurentom. Cena za tole stvarco je absurd in čeprav dobimo povsem nov konec, ki več kot očitno namiguje na nadaljevanje, bi vseeno nakup priporočal čez nekaj mesecev, ko razvijalci malce popravijo hecnosti z animacijami in morda tudi znižajo ceno.

Objava Until Dawn – zakaj popravljati nekaj, kar ni pokvarjeno? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob tem mi je priznal, da igričarskih dogajanj ne spremlja, a si vseeno vsako leto privošči novo verzijo nogometne simulacije, ki vsebuje ob svoje naslovu tudi aktualno letnico. Ob tem se sploh verjetno ne zaveda, da ob tem početju ni edini, saj po svetu obstaja dobesedno milijone igralcev, ki prav tako ne igrajo ničesar drugega in tega se založnik EA še kako dobro zaveda. Jasno mu namreč je, da mu igralne formule te svoje franšize ni treba preveč spreminjati in bo imel še vedno pod sabo zadovoljne stranke, a k sreči se s tem ni zadovoljil in FC 25 se tako resda ne razlikuje preveč od svojega lanskega predhodnika, vseeno pa vsebuje nekaj dobrodošlih sprememb, zaradi česar upraviči novo letnico.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: EA
Založnik: EA
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 27. september 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Simulacija nogometa

Ob prvem zagonu igre kakšnih večjih sprememb ne boste opazili in tudi osnovni začetni meni je še vedno videti nekam revno in res mu ne bi manjkala kakšna dodatna barva in da ni vse odeto v črno-belo barvno. Kakorkoli že, tole ni Persona 5, da bi čas izgubljali z opevanjem uporabniškega vmesnika in veteranski igralci že tako ali tako na začetku veste, kam vas bo pot odnesla najprej: v grajenje lastne kariere, igranje turnirja ali managerja, morda pa se vam bo zdelo vse to odveč in želite čimprej začeti igro z igralcem, ki vam družbo dela na kavču, zato boste skočili v Kick Off.

Vsi ti igralni načini so seveda še vedno prisotni, vključno z grajenjem ultimativne ekipe preko igralnega načina Ultimate Team, ki ponuja nakup paketkov nogometašev v zameno za resnične evre. Ultimate Team se še vedno čuti izkoriščevalsko in lep pljunek v obraz vsakega, ki je za osnovno igro na konzoli PlayStation 5 odštel 80 €, a bi založnik od njega še vedno rad izvabil nekaj dodatnih cekinov. A o tem smo zapisali že dovolj in javnost je bila dovolj ogorčena, da so se v EU-ju na ta način začeli spreminjati zakoni glede spletnega hazarderstva.

Športne igre so na račun mikrotranskacij deležne zasluženih kritik, a treba se je obenem zavedati, da se v njih lahko prav dobro zabava povsem običajni igralec, ki bi sredstva na kreditni kartici raje izkoristil za kaj drugega. EA-jev prehod iz licence FIFA na FC se lani dobro obnesel, saj smo poleg novega imena dobili tudi nadgrajen sistem premikanja HyperMotion2 in ta je prisoten tudi v FC 25, čeprav kakšnih hudih nadgradenj ni pridobil.

Vseeno ne moremo mimo res prijetnega občutka igranja, ki jo je skozi leta izpopolnil EA. V animacije vsakega posameznega nogometaša je šlo res ogromno truda in to se čuti tudi pri njihovem nadzoru, saj ti je takoj jasno, ko pod nadzor dobiš kakega superzvednika tipa Bukayo Saka ali pa v napadu podaš žogo do eksplozivno hitrega Mbappéja. Animacije so resda ostale večidel nespremenjene od lani, a vseeno smo pri igranju dobili znatno spremembo, ki se tule imenuje FC IQ. Na splošno nam ta omogoča, da vsakemu igralcu znatno spremenimo njegovo obnašanje na zelenici, tako da jim prilagodimo agresivnost ali defenzivnost. FC 25 tako pridobi nov sloj strategije, ki bo izdatno izkoriščen med vsemi tistimi tekmovalnimi igralci, ki svoje veščine radi prenesejo v spletne obračune ali turnirje.

Igralni načini kakšnih bistvenih sprememb niso dobili. Tako kot lani so zdaj ekipe razdeljena na ženske in moške, kar velja tako za klube kot tudi reprezentance. Slovenija se zopet lahko obriše pod nosom v obeh primerih, saj v igri ne najdemo nobenega izmed naših klubov, izostala pa je celo reprezentanca in to navkljub temu, da smo se na nedavnem evropskem prvenstvu prav dobro odrezali. Kako je lahko v igri prisotna Islandija, ki je na FIFA lestvici na 71. mestu, medtem ko smo mi 51. in si te časti nismo priborili – od Balkancev je uradno podprta samo Hrvaška, a tudi ta ima poleg reprezentance notri samo dva uradna kluba.

Pri igralnih načinih je bistveno spremembo zabeležil Volta. Tega zdaj namreč več ni, zamenjal pa ga je Rush, ki je nekakšna hitrejša igra nogometa na manjšem igrišču, ekipe so zreducirane na obračune 5v5. Čeprav je akcija tule hitrejša, je še vedno treba upoštevati vse mehanike osnovne igre, le da je tule bolj izpostavljena vaša sposobnost preigravanja in izvajanja naprednih potez superzvezdnikov, na ta igrišča pa lahko postavite tudi svojo izbrano vrsto iz Ultimate Teama.

FC 25 je tako evolucija igralne formule iz lanske verzije virtualnega nogometa in kakšnih večjih sprememb s sabo ne prinaša. Kakšne revolucije v bistvu niti nismo pričakovali, saj je zabava na zelenicah še vedno vrhunska in za nekatere je dovolj že to ter dejstvo, da so vrste klubov posodobljene in odražajo trenutno situacijo iz resničnega življenja. EA je stvari dodatno začinil preko FC IQ-ja, ki zna pomembno vplivati na taktiko spletnih obračunov in na koncu smo dobili fuzbalščino, ki nas bo lepo zaposlila do naslednjega koledarskega leta.

Objava FC 25 – evolucija že priznane igralne formule se je najprej pojavila na HOPsi.

Krivda ne leži samo na meni, saj je Disney v preteklosti v obtok spravil ogromno iger, ki so se zanašale samo na slavno licenco risank oziroma stripov, medtem ko je bilo samo igranje prava muka. Vendar pa je bil Epic Mickey iz leta 2010 že od začetka drugačen, saj je za njegov razvoj poskrbel Junction Studios, tega pa je vodil nihče drug kot Warren Spector, oče priznane serije Deus Ex, ki si je takrat na konzoli Nintendo Wii zaželel novega izziva.

Tega je dostojno opravil, a tako kot Deus Ex, se tudi Epic Mickey ni dobro prodal in čeprav je sčasoma dobil nadaljevanje, je licenca nato hitro šla na prisilni počitek. Štirinajst let kasneje nam sveži studio Purple Lamp prinaša obnovo v obliki igre Disney Epic Mickey: Rebrushed, ki kakšnega presežka v igričarski kulturi ne bo naredila, a je hkrati lep obnovljen spomin na originalno igro, ki bi ji lahko rekli, da je bila za svoj čas morda celo preveč napredna.

Razvojna ekipa: Purple Lamp
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 24. september 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: Platformščina

NAPOVEDNIK

Epic Mickey kakšnega posebnega znanja iz te stoletje dolge licence ne zahteva. Sam sem nazadnje avanture Miki Miške gledal preko prevedenih stripov, ki sem jih kupoval v lokalni trafiki in se ob vsaki številki veselil fizičnega darilca, ki je spremljalo vsako izdajo. Dovolj je vedeti že to, da je Miki Miška družinsko prijazna maskota, ki se nekega dne preko magičnega ogledala preseli v hišo nekega čarodeja, ta pa je v prostem času tudi slikar. Ravno je zaključil novo mojstrovino, nakar odide, Miki Miška pa začne naokoli razmetavati barvo in ker je neroden na pravkar porisano platno razlije razdrečilo, ki sliko seveda uniči. To za sabo potegne posledice in iz slike pogleda roka, ki Mikija potegne v pravkar uničen svet, tam pa bo naš miškon moral popraviti vse kar je uničil in obenem rešiti uboge prebivalce.

Vse je tako pripravljeno za našo platformsko avanturo, ki je seveda sestavljena predvsem iz enojnega in dvojnega skakanja. Epic Mickey sicer ne ponuja tako naprednega nadzora kot kakšen Super Mario Odyssey, saj je Miki malce neroden in včasih preprosto ne skoči tja, kamor bi moral. Skozi celotno igro prav tako ne bo dobil kakšne nove platformske veščine, ki bi za opravljanje izzivov zahtevala nove prijeme ali pa kombiniranje večih sposobnosti. Tako je igra namenjena bolj preprosti zabavi, kjer se vam ni treba niti obremenjevati s kakšnimi izkušenjskimi točkami in vlaganju teh v drevo veščin.

K sreči je za igro poskrbel Warren Spector, ki seveda s samo tako preprostimi mehanikami ne bi bil zadovoljen. Svoji razvojni ekipi je najprej naložil nalogo ustvarjanja raznolikih stopenj, ki jih je tu na pretek: sprehodili oziroma preskakali boste navadna mesta in takšna, ki gorijo, ruševine, uničene zabaviščne parke in celo mini otočke, ki so poseljeni s gusarsko vsebino. 3D platformske izzive prekinjajo takšni, ki so odeti v bolj klasično 2D podobo in takrat dobimo tudi stil črno-belih risank, ki jih je Miki Miška obiskal leta 1930, takrat pa se mu je na avanturah pridružil tudi Oswald the Rabbit, ki je kasneje postal pozabljena ikona, tule pa naravnost sovraži našega junaka. Ti 2D izzivi so zame predstavljali vrhunec igre, saj se mi je tule nadzor zdel malce bolj precizen, igra pa je tule tudi malce spomnila na vrhunski Cuphead, ki se, ironično, idejno napaja ravno iz risank te dobe.

Ni pa celo igranje sestavljeno samo iz skakanja in premagovanja izzivov, saj je Warren z ekipo vnesel tudi unikatno mehaniko slikanja in brisanja preko čopičev. V originalu smo na konzoli Wii to nadzorovali preko naprednih kontrolerjev WiiMote, tule pa to delamo preko paličic na kontrolerju oziroma s potegi miške. Ideja je enostavna: z eno tipko na vnaprej določena območja nanesete modro barvo, kar vam odpre pot naprej, medtem ko zelena barva služi kot radirka določene stvari izbriše. Preko teh mehanik – ki se, tako kot prej omenjene platformske veščine, ne razvijejo – si odpiramo pot naprej in preko pametnega sukanja čopiča boste lahko naleteli tudi na kopico skrivnosti, ki se skrivajo na bolj težko dostopnih predelih. To slikanje je včasih preprosto, vsake toliko pa je v slikanje treba vložiti nekaj premisleka in na ta način rešiti kakšno bolj preprosto uganko.

Čopič nam služi tudi kot orožje in presenetljivo raznolik nabor nasprotnikov lahko preprosto udarite preko razdrečila ali pa jih poslikate in na ta način prepričate, da se borijo na vaši strani. Boj ni preveč napreden, a tudi ni tako slab, da bi izkušnjo priskutil, igralna formula pa kasneje stvari malce premeša z dodajanjem naprednih nasprotnikov pred katerimi se je treba skriti in se potihem izmuzniti mimo njih.

Če je studio Purple Lamp eno nalogo opravil z odliko je to sama vizualna podoba. Stvar je namreč videti fantastično in tale barvita podoba je kot naročena za napredne prikazovalnike z OLED zaslonom. Dobro, Epic Mickey morda ni videti tako dobro kot moderne igre tipa Ratchet and Clank Rift Apart, ki so bile že od temeljev zgrajene v sodobnem pogonu, a kljub temu je vizualna podoba več kot zadovoljujoča. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 in pri igranju nisem zabeležil nobenih padcev sličic na sekundo. Omeniti je treba tudi dobro zvočno podlago: od same glasbe do podrobnosti, kot so škripajoči škornji Mikija, ki se poskuša neopazno prebiti mimo sovražne garde.

Disney Epic Mickey: Rebrushed tako dostavi točno tisto, kar smo od njega pričakovali: lepo vizualno obnovo originalne igre, ki pa s sabo prinese tudi pomanjkljivosti izvirnika, kot je denimo nekam ponavljajoč boj, od platformščin moderne ere pa igralci pričakujejo nekaj dodatnih mehanik. Vseeno je tole povsem sprejemljiv izdelek, ki ga bodo navdušeno pozdravili vsi tisti, ki Mikija pogrešajo od svojih mladih let – bi bilo pa pošteno, da bi nam za te nostalgične spomine zaračunali malce manj od 60 €, kolikor založnik zanjo zahteva na Steamu.

Objava Disney Epic Mickey: Rebrushed – prijetna obnova presenetljivo naprednega originala se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob tem pa sem pogrešal eno franšizo, ki je to mojo ljubezen do neizrekljivih grozot sploh začela. Govorim o igri Silent Hill 2, ki jo je leta 2001 spočel zdaj že dolgo mrtvi razvijalec Team Silent, založil pa ga je Konami, ki se je po dolgem izostanku začel zopet vračati v igričarske vode. Silent Hill 2 je od svojega izida dalje upravičeno dobil status legendarnega naslova, saj nas je 20 let nazaj naravnost odpihnila njegova zgodba, igra pa se je lotila tako globokih tem, ki jih v igričarstvu ne zasledimo pogosto, za povrh pa je bilo vse skupaj začinjeno z grozljivostjo takšne stopnje, da se o vseh kreaturah, ki smo jih srečali med igranjem, še danes pletejo teorije.

Kakor lahko o originalni igri govorimo o samih presežnikih, pa je igralno in grafično danes zadeva zastarala. Konami se je tako odločil zadevo obnoviti, delo pa je zaupal razvijalcu Bloober Team, ki je sicer v preteklosti pokazal nekaj talenta, a kakšnega res vrhunskega naslova še ni izdal. Med igralci so se tako pojavile skrbi, ali bo ta razvijalec lahko dosegel visoke standarde skupnosti, ki za to mojstrovino pričakujejo samo najboljše.

Za to vam lahko že na začetku razblinim vsaj en strah: Bloober Team je namreč svojo nalogo opravil mojstrsko in skozi celotno igralno izkušnjo lahko prav čutiš njihovo spoštovanje in ljubezen do te franšize, hkrati pa jim je uspelo originalno igralno formulo spremeniti v nekaj bolj privlačnega sodobni publiki, a hkrati ohraniti tiste prvine originala, zaradi katerih je ta sploh postal takšna ikona igričarskih srhljivk.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Konami
Platforme: PS5, PC
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 8. oktober 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Preživetvena grozljivka

Zgodba nas postavi v vlogo nesrečnega, a povsem običajnega možakarja Jamesa Sunderlanda, ki nekega dne dobi pismo iz strani svoje žene in ta ga povabi na novo snidenje znotraj mesta Silent Hill in to na njunem posebnem kotičku. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bilo dejstva, da je Jamesova žena mrtva že tri leta in jo je v onostranstvo odpeljala neka bolezen. James se vse od njene smrti valja v depresiji in čeprav se zaveda, da tega pisma ni zares mogla poslati njegova žena, nima za izgubiti nič in pripravljen je zaupati tudi čistim nesmislom, če bi pri tem obstajal vsaj kakšen procent možnosti, da je zadeva resnična in da bo lahko vsaj za trenutek lahko videl svojo ženo.

Tako se začne naše turobno potovanje, ki vam bo skozi eno preigravanje vzelo nekje 15 ur igranja in nostalgiki boste že ob prvih korakih debelo zijali v zaslon. Bloober Team je namreč igranje preselil v moderen, tretjeosebni pogled, medtem ko smo original gledali iz statičnih zornih kotov. Kot poznavalec originala sem se naježil že ob sprehajanju po začetnem parkirišču, saj sem si zdaj vse zadeve, ki so se mi vtisnile v spomin iz originala, ogledal ob blizu, zraven pa sem se čudil podrobnim teksturam, animacijam, osvetlitvi in megli, ki nas spremlja skozi celotno igralno izkušnjo in se realistično vali skozi ulice.

Grafična podoba je naravnost fantastična in tole je zagotovo eden najlepših naslovov, ki jih je ugledalo moje oko. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 in ta ponuja dva standardna načina, ki v zameno za večjo ločljivost zviša ali zniža sličice na sekundo. Sam sem se odločil, kot vedno, za višje sličice na sekundo, a sem ob tem opazil, da imajo nekatere teksture nazobčane robove, odseve luž in drugih sijočih objektov pa je spremljalo neko čudno migetanje. A to je edina pripomba, ki jo imam glede vizualne prezentacije, saj je vse ostalo na najvišji ravni.

Uvodno poglavje vsebuje kar nekaj tihega sprehajanja, kjer v bistvu ne počnemo drugega kot pa občudujemo okolico. Šele ob prihodu v mesto spoznamo, da je Silent Hill tih tudi zaradi tega, ker se naokoli sprehajajo grozote, ki so ušle direktno iz nočnih mor in James se kmalu zateče v pomoč bližnjega kola, ki je okrašen z žeblji in se spusti v prvi bojevalni segment.

Eden največjih minusov originala je bil boj, saj je bil ta preprosto tako neroden, da bi ga človek najraje preskočil. Predelava na tem področju naredi ogromne spremembe, saj lahko zdaj z orožji na blizu izvajamo udarce ter se hkrati umikamo in do teh srečanj z nasprotniki je treba pristopiti presenetljivo taktično. Skozi igranje sicer dobimo dostop tudi do strelnih orožij, a pretepanje od blizu bo naš stalni spremljevalec, saj je treba biti s strelivom varčen in ga uporabiti v spregi s fizičnim bojem, saj tako metke prihranimo za kakšne bolj nevarne sovrage.

James ni nek super vojak, ki bi delal neke spektakularne poteze, a ga je dovolj skupaj, da zna s cevjo pošteno udariti po sovragih. Ti spreminjajo napadalne vzorce, tako da je včasih treba počakati na njihov zamah, nakar jim podarimo par zaušnic, ob pridnem udrihanju pa jih nato lahko spravimo na tla, kjer jih je dobro še malce potacati. Vaja dela mojstra in skozi kampanjo boste čedalje bolj učinkoviti pri boju, a tudi nasprotniki dobivajo nove poteze in so na naše udarce in strele bolj odporni. Stvar nikakor ni lahka in se zakomplicira, ko vas napade več grdavžev in pri temu se pojavi problem, saj so včasih pet metrov stran, a ko sprožijo udarec kar zaplavajo skozi prostor in vas poškodujejo.

Na splošno mi je bil boj presenetljivo zabaven, čeprav nekam živčen, pri občasnih obračunih s šefi pa sem bil hvaležen, da sem si vmes nabral dovolj veliko zalogo streliva in zdravilnih napitkov, saj te znajo v onostranstvo spraviti v samo nekaj potezah in je goltanje sirupov redna praksa.

Silent Hill 2 je v osnovi preživetvena grozljivka, tako da se ne boste samo pretepali, ampak tudi raziskovali glavne in stranske poti, nabirali surovine in reševali uganke. Mesto sicer omogoča nekaj raziskovanja, a je to zaradi navala sovražnikov manj priporočljivo, zato je po ulicah najbolj pametno pred sovražnikom zbežati do naslednjega cilja, ki je navadno neka zaprta stavba. Te sestavljajo glavnino naše igralne izkušnje in vsebujejo več nadstropij in cel kup sob z zaprtimi vrati, na nas pa je, da poiščemo ključe, kode ključavnic in raznorazne predmete, ki jih potrebujemo za rešitev ugank. Slednje so odlične in so razširjene ideje iz originala: niso pretežke, a vseeno zahtevajo nekaj razmisleka in povezovanja raznih sledi, ki vam na koncu izdajo rešitev.

Že originalni Silent Hill 2 je v svoji zgodbi obravnaval odrasle teme in je bil hkrati ob tem grozljiv, predelava pa vse to ohrani in popelje grozljivost na naslednjo stopnjo. James med svojim iskanjem žene naleti na več stranskih oseb in vsi te so videti malce zasanjani – kot da niso res tam in to v bistvu niso, saj jih oblegajo njihovi lastni demoni. Vse kar James namreč vidi in pošasti, ki jih pretepe, so del njegove zgodbe, ki se napajajo iz njegove vesti in krivde, ki jo nosi. Kako se vse to poveže v celoto vam bo jasno proti koncu, ki nam dogodke in samega glavnega junaka predstavi v novi luči in ta zasuk je še vedno tako zapomljiv, kot je bil dobri dve desetletji nazaj.

Selitev pogleda v tretjeosebnega je stopnjo horrorja preselila na novo raven. Podoživel sem že veliko grozljivk, a ob igranju te predelave sem dejansko čutil nelagodje, ki mi je pritiskalo na prsi, kar se ni zgodilo nekje od igre Dead Space. Levji delež za grajenje prepričljive atmosfere vzame zvočni aspekt, saj je ta nekaj najboljšega, kar sem slišal v grozljivkah. Ko se počasi sprehajaš skozi temačne hodnike in vam pomaga samo svetilka in slišiš naokoli šepetanje nečesa, nakar začne prenosni radio opozarjati na nevarnost in nato še slišiš nečloveško žlubodranje nasprotnika te prime, da bi kontroler odložil in šel raje početi nekaj drugega. Silent Hill 2 me je dejansko prestrašil in prisilil do vmesnih počitkov, kar je dober pokazatelj, koliko napora je Bloober Team vložil v grajenje pristne grozljive atmosfere.

Igra pa ni povsem brez napak. Razvijalec je namreč nekoliko razširil originalno kampanjo in dodal nekaj novih področij za raziskovanje, s tem pa je tudi razširil igralni čas. A zaradi tega se kampanja čuti nekam razvlečeno: še posebej zamorijo stopnje proti koncu, ko se preselimo pod zemljo in ure preživimo v nepredirni temi in labirintastih stopnjah. Tam je tudi na splošno čisto preveč bojevanja, najedati pa začne nov sovražnik, ki zna plezati po stenah in hitro napadati, naš James pa je za tega tolovaja čisto prepočasen.

Silent Hill 2 na koncu ne morem označiti za drugo kot pa mojstrovino najvišjega kova. Bloober Team si je pridobil moje spoštovanje in če bo kdaj padla odločitev za predelavo tretjega ali četrtega dela serije, potem sem zdaj prepričan, da je kos takšnim projektom. Manjše napake pri tempiranju kampanje igro sicer stanejo najvišje ocene, a te vas od igranja ne bi smele odvrniti. Dostavili so nam resnično nepozabljivo igralno izkušnjo, ki bo všeč tako veteranom franšize, kot tudi povsem svežim igralcem in samo upam lahko, da bo licenca Silent Hill zopet zaživela v očeh nove generacije navdušencev horrorja.

Objava Silent Hill 2 – skoraj popolna predelava se je najprej pojavila na HOPsi.

Preden se lotim prave ocene, naj povem eno malenkost. Čeprav sem velik ljubitelj RTS žanra, nimam ogromno količino izkušenj v podobnih igrah. Tako da, če pričakuješ analizo od nekoga, ki ima 1000 ur Civilization za sabo in bi lahko primerjal vsako travno bilko in prebavne navade voditeljev obeh iger – tukaj tega ne boš dobil. Če pa te zanima mnenje nekoga, ki ga žanr zanima, a ni povsem nor nanj, potem beri dalje!

Razvojna ekipa: Oxide Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. september 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: 4X strategija

Učenje zgodovine?

Ara: History Untold je delo Oxide Games, ki ga sestavljajo razvijalci, ki so v preteklosti sodelovali pri razvoju Civilization V. Z Aro so pri Oxide Games želeli ustvariti igro, ki bi inovirala 4X žanr, ki je na področju zgodovinskih strategij s par neuspešnimi izjemami doživel le malo inovacij. Torej so obljube precej velike. Kako inovirati, a se hkrati boriti za prevlado med največjimi imeni, ki sledijo ustanovljenim tirnicam? Po približno tednu igranja lahko rečem, da morda niso popolnoma zadeli vseh ciljev, a zagotovo so uspeli ustvariti vrednega tekmeca v žanru, ki je, bodimo iskreni, stagniral bolj od mojih rastlin na okenski polici. Ko smo že pri tem, je morda čas, da jih zalijem…

Ob zagonu igre najprej izbereš med enoigralskim ali večigralskim načinom, nato pa si izbereš svojega velikega vodjo. Tukaj Ara misli širše od Civilization, saj nudi kar 41 unikatnih zgodovinskih osebnosti. Res je sicer tudi, da so v stilu modernega časa nekatere, kot je Aleksander Veliki, zaklenjene za dodatnim nakupom, a nabor vsekakor ni majhen.

To ni le seznam velikih imen, ampak vključuje tudi manj znane, a pomembne osebnosti, kot so George Washington, Boudicca, Sappho, in drugi, vsak z določenim optimalnim načinom igranja, za vsakega pa ti ob izbiri sledi navdušena zvočna razlaga, zakaj si je ta oseba zaslužila priti v začetno… 41terico. Če ti že ne uspe osvojiti sveta, lahko vsaj izpadeš pameten med razlaganjem, kdo je bil Wilma Mankiller, vsem, ki to želijo slišati, ali pa tudi ne.

Pazi, da ne zgrmiš iz zemljevida!

Če bi opisal vse mehanike igre, bi verjetno stran vrgel več časa od optimističnega uporabnika slovenskega javnega prometa, zato bom raje izpostavil najbolj zanimive dele. Večina preostanka je tako ali tako že poznanega vsakemu poznavalcu žanra.

V osnovi je igra zelo podobna Civilization. Šok, saj vem. Gre za potezno igro, postavljeno na mrežni sistem, kjer začneš v antičnem obdobju in se sčasoma prebiješ do sodobnega časa (in morda še dlje). Vsako polje na zemljevidu je razdeljeno na 2-6 kvadrantov, na katerih lahko gradiš. Občasno kateri od njih vsebuje tudi posebne osnovne dobrine, ki imajo večjo vlogo, kot bi pričakoval ob igranju podobnih iger. Cilj je preživeti do konca in pri tem doseči čim večjo količino prestiža. Le tega pa lahko zaslužiš z izpolnjevanjem različnih nalog: gradnjo mest, ustvarjanjem triumfov, zmagovanjem v vojnah in marsikaterih drugih dejavnostih, ki so značilne za cvetoče civilizacije.

Največja inovacija je sistem dobrin in predelave le teh v izdelke in napredne različice, ki jih nato lahko koristiš za izboljšavo življenja tvojih podanikov ali pa za boljšo produktivnost posameznih zgradb. Gre za odlično nadgradnjo klasičnih sistemov, ki se v podobnih igrah pogosto počutijo nedodelani. Vsekakor bi podoben sistem rad videl tudi v prihajajoči Civilization igri, saj močno razširi celotno igro, saj se moraš zraven vsega ukvarjati tudi s tem, ali so tvoji ročni spretneži izdelali dovolj plugov za vsa žitna polja.

Igranje je razdeljena na tri akte, vsak akt pa je razdeljen na štiri tehnološka obdobja. V le teh nenehno raziskuješ nove tehnologije. Ko jih obvladaš dovolj, ti je podarjena čast prestopa v naslednje obdobje. A pozor! To ti prepreči raziskovanje tehnologij, ki so ti še ostale v prejšnjem obdobju, kar lahko kasneje hitro obžaluješ. Ko večina igralcev napreduje skozi vsa štiri tehnološka obdobja, igra preide v naslednje dejanje. Največja težava? Najmanj impresivne civilizacije oziroma civilizacije z najmanj prestiža so na koncu vsakega obdobja izločene iz igre in zatonejo v pozabo. Očitno je podpovprečnost smrtno nevarna. Naj ti to da misliti!

Bojna polja in diplomatske zvijače

Najbolj zanesljiv način za pridobivanje prestiža je gradnja velikih zgodovinskih spomenikov, kot sta Stonehenge ali Piramide, ki ob zaključku gradnje vedno prinesejo veliko prestiža. A morda nimaš potrebnih virov ter tehnologij za njihovo gradnjo, ali pa ti sosednjo državo vodi arhitekt hitrih prstov. Vsak zgodovinski spomenik je lahko zgrajen le enkrat. Če te drug narod prehiti, ostaneš brez vsega – razen grenkega okusa poraza in večne zamere do novega smrtnega sovražnika, kar nas lepo vodi v naslednjo točko.

Kaj bi bila zgodovinska strateška igra brez vojne? Ara tu ponuja zanimiv pristop. Enote, ki jih ustvariš, lahko postaviš kjerkoli na zemljevidu – ne glede na to, kje so bile ustvarjene. Med tem procesom se odločaš tudi, kako jih boš organiziral v formacije, ki nudijo dodatne taktične prednosti. Denimo, lahko ustvariš legijo s štirimi borci, ki naredijo “zid ščitov”, ki zahteva tri enote za bližnji boj in eno za daljinski napad.

Čeprav lahko vojno razglasiš kadar koli, te to stane prestiža, razen če imaš pravi razlog za boj – in ne, dejstvo, da je luna v senci Jupiterja ni dovolj dober razlog, Karen. Če te denimo nek narod napade, lahko po koncu vojne razglasiš maščevalno vojno in prestižna cena bo precej nižja. Seveda lahko to lepo izkoristiš v svoj prid, da maščevanje spremeniš v genocid. Nič ni lepšega kot malo zdrave zgodovinske maščevalnosti!

Kdo ima čas za 15-minutne poteze?

Velika novost Are v primerjavi z njenimi žanrskimi sorodnicami je sočasni potezni sistem v večigralskem načinu. Namesto čakanja na druge igralce, vsi izvedejo svojo potezo hkrati. Tako se dogajanje precej pospeši. A čeprav to pomeni manj čakanja, se včasih zgodi, da je igra še vedno prepočasna. Recimo, v eni večigralski igri z mojim prijateljem, prvih 120 potez ni bilo veliko dogajanja.

Zdaj, če si ljubitelj hitre akcije, je to mogoče rahlo razočaranje – a hej, saj veš, kako pravijo: Počasi se daleč pride! Razen seveda, če ne dobiš prej rdečega kartona zaradi prenizkega prestiža ob koncu akta.

Ne ravno renesančna mojstrovina

Čeprav Ara: History Untold ne izgleda slabo, tudi ni ravno vizualni presežek, sploh za dandanašnji čas. Stil igre je nekoliko risankast, kar deluje dobro, zemljevid pa lahko približaš do te mere, da vidiš vsakega posameznika, kako meče les na kup. Ampak bodimo realni – to je verjetno zabavno zgolj na papirju.

Igra prioritizira funkcionalnost in berljivost, kar je sicer super, ampak nekateri vizualni elementi delujejo, kot da bi prišli iz leta 2006. Enote so denimo med premikanjem po zemljevidu prikazane le kot 2D ikone. To doda občutku, da je igra deležna nižjega proračuna od konkurence.

Največja težava pa je, da deluje počasneje od Štajerca na Martinovo. Če igraš na prenosniku, boš včasih dobil občutek, da gledaš diapozitiv. Na močnejšem računalniku gre sicer bolje, vendar je vse skupaj sploh ob vsakem začetku nove poteze vidno počasnejše – skoraj, kot da bi se programerji odpravili na kratko pavzo. Seveda je v letu 2024 pričakovano, da bo vsak groša vreden igričar premogel vsaj soliden igričarski računalnik, a Civilization je glede tega veliko obzirnejši do manj premožnih ljubiteljev strategij.

Ni brez napak

Čeprav ima Ara globino in potencial, se ne znebi občutka, da nekaj manka. Na primer, odnosi z drugimi narodi so včasih precej nepregledni. Zakaj me je neka država nenadoma razglasila za sovražnika? Hm, morda imajo slab dan, verjetno pa ni pomagalo tudi, da sem muslimanskemu sosedu za rojstni dan prinesel pečenega odojka – kdo bi vedel.

Boj v Ara močno spominjajo na le tega iz Civilization 4. Enote napredujejo po nivojih, ampak jih ne moreš prilagajati ali nadgrajevati v njihove sodobnejše različice. Tako je vse malo preveč poenostavljeno. Ja, zabavno je gledati, kako se bitke odvijajo v 3D načinu, a zdi se, da je to bolj luksuz kot nuja – resnično bi lahko ta sredstva produktivnejše vložili v izboljšanje osnovnih mehanik bojevanja.

Seveda je nekaj zanimivosti pri tem, kako lahko postaviš enote v določene formacije, ampak večinoma gre še vedno za princip “vojska z večjo številko zmaga”, pri čemer manjša številka popolnoma izgine. Želim si, da bi 3D boj v Ara imel večji taktičen pomen, da bi recimo prečkanje reke ali napadanje enot v gozdu vplivalo na izid bitke, ali da bi lahko pobegnil iz boja in nato uporabil teren, gibanje in pozicioniranje, da bi nadomestil številčno slabost. Ampak ne, večinoma velja: “Če je tvoja vojska manjša, imaš pač smolo. Se vidimo v naslednji vojni.”

Razsodba

(+) Raznolikost in številčnost voditeljev civilizacij
(+) Sistem dobrin in izdelkov
(+) Hkratno igranje v večigralskem načinu
(+/-) Nenavdihnjen, a funkcionalen bojni sistem
(+/-) Ponekod pomanjkljiva diplomacija
(-) Osnovna vizualna podoba
(-) Slabo delovanje in optimizacija

Objava Ara: History Untold – Civilization s priokusom drugačnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Morda so se sčasoma takšne zabave naveličali tudi drugi igralci, saj je prodaja upadla, Capcom pa je licenco spravil v arhiv in na njej sedel nekaj let, nakar se je po 18 letih od izida prvega naslova odločil znamko znova obuditi preko predelave originalne igre.

Tokrat sem za vabo zagrabil tudi jaz in preko igre Dead Rising Deluxe Remaster sem prvič spoznal karizmatičnega junaka Franka Westa, ki je zdaj grafično bolj podroben kot kadarkoli prej, a kljub novim teksturam igra s sabo potegne kar nekaj ostankov preteklosti, ki izkušnjo nekam priskutijo.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 19. september 2024
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska avantura v pol odprtem svetu

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Dead Rising Deluxe Remaster nas postavi na sam začetek zombijaške apokalipse, kjer ljudem še ni jasno, da počasi bližajoče se truplo slinastega zombija za njih ne pomeni nič dobrega. Igra se odpre z res dolgo uvodno sekvenco, nakar skočimo na krov helikopterja, kjer se mudi naš junak Frank West – profesionalni fotograf, ki je opazil, da so se v mestu Willamette začele dogajati bizarne stvari. Naš pilot nas odloži sredi nakupovalnega središča in tule bomo preživeli našo celotno kampanjo, ki nam da 72 igrinih ur, da opravimo z vsemi izzivi in pobegnemo na prostost.

Že ob prvih minutah igranja postane jasno, da je Dead Rising Deluxe Remaster sicer resda predelava znotraj Capcomovega pogona RE Engine, vendar pa stvar ni bila obnovljena tako celovito kot Capcomove predelave tipa Resident Evil 2 in 3. V primerjavi z originalom so bile obnovljene nekatere animacije, teksture so postale bolj podrobne in osvetljevanje bolj realistično, a sama sredica igranja je ostala nespremenjena, kar bo pristašem originala zagotovo všeč, medtem ko zna to odvrniti novejše igralce.

Osebno me prve ure igranja niso navdušile preveč in v bistvu sem bil presenečen, da igra, ki velja za nekakšno brezmožgansko akcijado, vsebuje toliko vmesnih sekvenc. Zgodba sama sicer sploh ni vredna prevelike omembe, zato je čudno, da nam je tolikokrat vzet nadzor nad likom in smo primorani gledati v vmesne filmčke, ki so včasih povsem preveč razvlečeni. Poleg tega igra zelo rada neprestano objasnjuje stvari, zaradi česar nam je spet vzet nadzor, saj nam je treba pred oči zadegati objasnilo glede neke nove sposobnosti, ki jo je dobil Frank ali pa kako točno lahko uporabimo svoj fotoaparat.

K sreči je teh uvodnih zagat kmalu konec in pred nami se odpre glavna igralna formula tega naslova, ki se vrti okoli sprehajanja skozi nakupovalno središče, opravljanja glavnih in stranskih misij in reševanja redkih preživelih, ki jih moramo nato prepeljati na varno točko. Te stvari nam zvišujejo stopnjo in Frank ob tem pridobiva nove sposobnosti, ki pa jih dobimo samodejno in tole ni RPG, kjer bi sami izbirali veščine.

Kot rečeno, zgodba vas ne bo preveč privlekla v dogajanje, medtem ko so stranske misije ostale ujete v preteklosti in so največkrat sestavljene iz reševanja določenih osebkov, ki jih morate nato pospremiti na varno. Ti NPC-ji po novem posedujejo tudi merilnik njihove sreče, kar je nekam bizarna stvar, saj se z njimi družite samo takrat, ko jih prepeljete do zavetišča, nakar ste z njimi opravili, ne vsebujejo pa niti nobene globine. Eno žensko sem srečal, ko se je panično skrivala pred nemrtvimi in ob mojem prihodu mi je povedala tragično zgodbo glede svoje hčerke, ki ni mogla ubežati zombijaškem krempljem. Ko ji odvrnem, da jo lahko pospremim na varno, od veselja skoči v zrak in se na ves glas zadere “Jupi”, medtem ko se truplo njene hčerke še sploh ni ohladilo.

Večino časa svoje igranja boste preživeli med sprehajanjem od ene točke do druge, kjer boste za reševanje preživelih imeli samo omejeno količino časa. Vmes bo treba iztrebiti horde nemrtvih in ko rečem horde, s tem res mislim nepregledne gmote razpadajočega mesa. Zombiji niso preveč agresivni, tako da jim zlahka lahko pobegnemo ali se jim izognemo, včasih pa bo treba preprosto zagrabiti za bližnje orožje in si narediti nekaj prostora. Za orožje lahko uporabimo praktično karkoli, kar najdemo v bližini, pa naj bo to pečena pita, bejzbolski kij, nakupovalni voziček, macola, steklenica ali koš za smeti. Vsa ta orožja sčasoma razpadejo, a nič ne de, saj vas na vsakem koraku čaka nekaj novega, prostora v inventoriju pa imate dovolj, da naenkrat lahko nosite cel nabor takšnih in drugačnih orožij – med njimi se najdejo tudi strelna, ki pridejo prav za tiste redko posejane človeške nasprotnike. Boj s temi ni tako zabaven, saj vas lahko poškodujejo od daleč in samo njihovi tumpavosti se lahko zahvalimo, da se jim lahko zlahka prikrademo za hrbet in jim nato v glavo pošljemo nekaj uničujočega svinca.

Akcija na splošno je zadovoljiva, a se čuti zastarano. Strelska orožja ne ponujajo kakšnega omembe vrednega odziva, zato se je bolj pametno posvetiti hladnim orožjem in ubijanje nemrtvih preko macole je zabavno kar nekaj časa. A kot sem rekel na začetku, me je vedno bilo strah, da bi mi te stvari v tej igri sčasoma postale dolgočasne in zgodilo se je prav to. Kmalu sem želel samo čimprej se prebiti skozi hordo zombijev, ob tem pa me je zmotila tehnična pomanjkljivost, kjer je igra kar iz zraka pred mano izrisala nov skupek nemrtvih, kar uniči nekaj tistega malega atmosferičnosti, ki jo zgradi igra.

In to je v bistvu tudi vse, kar nam ponuja Dead Rising Deluxe Remaster. Dobro, tu je še fotografiranje, ki nam prinaša točke, če v objektiv ujamemo bolj napete scene, a to točkovanje je nekam zmedeno in na splošno nisem nek resen igričarski fotograf, da bi se res s tem delom igre resneje ukvarjal.

Dead Rising Deluxe Remaster me tako ni ravno preveč prepričal v nadaljnje igranje te serije in čeprav je to zagotovo najboljša verzija originalne igre, igralna formula preprosto ni dovolj zabavna oziroma posodobljena, da bi upravičila svojo ceno 50 €. Dead Rising v tej obliki ne more konkurirati bolj izpopolnjenim zombijaškim izkušnjam, zato bi Capcom moral v to franšizo vložiti več proračuna in izdelati nekega resničnega naslednika, ki bi serijo novi generaciji igralcev predstavil na bolj svež način.

Objava Dead Rising Deluxe Remaster – zabavno pretepanje nemrtvih se čuti malce zastarelo se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno nekam sem notri spada novi Logitechov mikrofon Yeti GX, ki ga krasi dobra kvaliteta njegovih sestavnih delov, obenem pa je stvar izjemno enostavna za uporabo, kar bo prijalo vsem manj izkušenim uporabnikom, ki komaj čakajo na zagon svoje streamerske kariere.

Specifikacije:

Ime izdelka: Logitech G Yeti GX
Povezava: USB-C v USB-A
Vzorčna frekvenca: 24 bitna / 96 kHz
Frekvenčni odziv: 60Hz – 18,5 kHz
Razmerje signal/šum: 78 dB
Dimenzije s stojalom: 10 x 10 x 17 cm
Teža s stojalom: 616 gramov
Cena: 159,99 € (trenutno znižano na 129,99 €)

Nakup izdelka: Mimovrste
Mimovrste Logi Play Days kjer najdete številne popuste! Klikni me.

Novi Logitechov mikrofon izhaja iz zdaj že dolgoletne serije Yeti mikrofonov, ki jih PC-jaši poznamo že dolgo, saj je ta vedno lovila ravnotežje med ugodno ceno in kvalitetno posneto besedo in GX to tradicijo nadaljuje. Gre za eleganten izdelek, ki je na voljo samo v črni barvi in vsebuje ravno tako obarvano prefinjeno stojalo, na katero mikrofon pričvrstimo in nato nagibamo naprej in nazaj. Seveda lahko Yeti GX namestimo tudi na namensko kovinsko roko, ki je dandanes že redni spremljevalec vsakega bolj naprednega igričarskega kotička, s tem pa si osvobodimo tudi prostor na mizi in se izognemo nepotrebnemu pobiranju hrupa, ki ga sprožimo bodisi preko tipkanja po mehanski tipkovnici ali besnega udrihanja po mizi med napetimi igričarskimi obračuni.

Yeti GX na sebi vsebuje zgolj en vhod in v tistega priklopimo kabel USB-C, medtem ko na drugi strani tega zadevo povežemo na prost USB-A vhod našega PC-ja. Žal to pomeni, da mikrofon ne vsebuje namenske 3,5 mm luknje za žičnate slušalke, zato boste te morali še vedno priklopiti na računalnik ali pa se zateči v naročje neke brezžične rešitve.

Kot smo že zapisali je mikrofon na voljo samo v črni barvi, a ni zaradi tega videti dolgočasno, saj je Logitech na njegov “sprednji” del postavil svoj logotip, dno pa krasi RGB osvetljava. Tako spodnji del kot tudi logotip nato skladno svetita v izbranih barvnih odtenkih in te lahko prilagajate samo preko programske opreme Logitech G Hub, kjer lahko to svetlikanje tudi povsem izključite.

Kakor je RGB logotip lep za ogled, je morda bolj priporočljivo, če mikrofon obrnete na drugo stran. Tam boste namreč odkrili kolesce, preko katerega nato lahko prilagajate glasnost mikrofona, na sredini tega pa se nahaja še ena osvetljava, ki nam preko barve kaže, če imamo glasnost previsoko, saj se takrat pokaže rdeča barva. To je izjemno koristno za vse tiste, ki med govorom radi spreminjate svojo intonacijo in vam zna tako mikrofon hitro dati vedeti, da zaradi previsoke glasnosti “režete” zvok.

Pri temu hudo prav pride tudi nastavitev znotraj programske opreme Logitech G Hub “Smart Audio Lock”, ki jo lahko sprožite tudi tako, da kolesce fizično pritisnete, nakar se bo sprožil samodejni omejevalnik glasnosti, ki deluje presenetljivo dobro. Ob kolescu se nahaja še fizični gumb, ki lahko instantno utiša mikrofon, v takšnem stanju pa bo kolesce zasvetilo rdeče.

Kar se tiče dejanske uporabe je Yeti GX zadostil vsem mojim potrebam. Res je, da nisem profesionalni streamer, niti ne produciram naprednih podcastov, kjer bi se naenkrat v sobi nahajalo več govorečih osebkov, ki bi nato govorili drug čez drugega. A pri večigralskih spletnih seansah in ležernih pogovorih preko Discorda se je Yeti GX prav dobro obnesel.

Tole je kardiodidni mikrofon, kar pomeni, da boste najboljše rezultate dobili, če govorite v njegov zgornji del in v tem primeru je bila moja govorjena beseda jasna in ni vsebovala donenja. Prav tako zna mikrofon dobro izolirati samo našo besedo in ne pobira drugih, okoliških zvokov, čeprav zna kakšna glasnejša tipkovnica vseeno prebiti to izoliranost.

Najbolj me je navdušila enostavnost uporabe, saj stvar preprosto priklopimo v računalnik in nato znotraj Windowsov izberemo napravo kot naš primarni mikrofon. Tako smo že pripravljeni za čvekanje z našimi sovrstniki, tako da nam ni treba niti namestiti kakšnega posebnega gonilnika ali programske opreme, čeprav še vedno priporočamo, da si prenesete Logitech G Hub. Ob vsem testiranju Logitechovih izdelkov skozi leta sem se z G Hub-om povsem spoprijateljil in ga smatram za obvezno opremo vsakega Logitechovega onegaja, ki na sebi nosi RGB osvetljavo.

Splošno gledano je Logitech Yeti GX priporočljiv izdelek za igričarje in streamerje, prepriča pa s svojo kvaliteto in enostavnostjo uporabe. Na Mimovrste je mikrofon trenutno znižan za -18 % na 129,99 €, v okviru promocije Logi Play Days kar je za tako izpopolnjen izdelek vsekakor odlična cena.

Objava Logitech Yeti GX – kvaliteten mikrofon, ki je obenem preprost za uporabo se je najprej pojavila na HOPsi.

Del teh naših dogodkov so vedno tudi konzole PlayStation 5 in čeprav se na teh vedno najraje preigrava aktualni del nogometne simulacije FIFA oziroma FC, je za rezervno gor vedno nameščena tudi kopija igre Astro’s Playroom. Ta platformščina izpod razvijalca Team Asobi je izšla skladno s konzolo PlayStation 5 in je bila zamišljena kot kratkih tehnološki demo, čigar glavna naloga je bila prikazati moč in inovativnost najnovejše Sonyjeve konzole.

A igralci in kritiki niso pričakovali, da bo Astro’s Playroom dejansko presneto zabavna igra, zato so se hitro začeli pojavljati vzkliki igralcev, da naj Team Asobi dobi možnost in proračun za ustvarjanje čisto prave platformščine. Sony je tem željam uslišal in štiri leta kasneje imamo zdaj pred sabo igro, preprosto imenovano Astro Bot in ta je dokazala, da Astro’s Playroom ni bil nek posrečen eksperiment, ampak ima ekipa za njegovo stvaritvijo ogromno talenta, domišljije in idej, zaradi česar zna upravičeno postati eno najbolj spoštovanih imen znotraj igričarske industrije.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Team Asobi
Založnik: Sony
Platforme: PlayStation 5
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 6. september 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Platformščina

Astro Bot se drži principa predhodnika, tako da je tudi tole 3D platformščina za katero lahko poprimejo igralci vseh starosti in vsi ti bodo očarani od tiste prve sekunde, ko se prisrčni robotek Astro Bot pojavi na ekranu. Poanta te igre je predvsem sproščanje in uživanje v igranju, ki vam ne bo utrujalo živcev, niti se vam ne bo ob tem treba truditi ob spremljanju zgodbe. Ta je tukaj, za razliko od prejšnjega dela, dejansko prisotna, a v res minimalni izvedbi. Nek zlikavec naši ekipi Astrotov ukrade komponente letečega PlayStationa 5, obenem pa se ob tem beli robotki razpršijo po celem vesolju. Naš junak mora zaradi tega skočiti v reševalne naloge in te bo opravljal preko različnih planetov, s čimer igra malce spomni na Super Mario Galaxy. Vsaka galaksija vsebuje določeno število izzivov, kjer nas na koncu čaka glavni šef, ki nam nato izda eno od komponent konzole PlayStation 5.

Zgodba je tam v bistvu samo zato, da ima naše početje nek smisel in se z njo ni treba preveč obremenjevati. Astro Bot namreč vse svoje čare polaga v igralnost in Team Asobi se je v tem vidiku odlično izkazal, saj že dolgo nisem naletel na platformščino, ki bi posedovala toliko inovativnih idej, vse stopnje pa so več kot očitno narejene z veliko ljubeznijo do tosortnega žanra iger.

Naš robotek ima sicer na začetku na voljo samo dve dokaj bazični sposobnosti: skok in vihtenje pesti, ki lahko z enim udarcem odstrani redko posejane nasprotnike, ki nam v bistvu skorajda nikoli ne povzročajo večjih preglavic. A osnovni skok je hitro dopolnjen z začasnim lebdenjem preko raketnih škornjem, Team Asobi pa nam čisto nikoli ne pusti, da bi zapadli v neko rutino ponavljajočih se izzivov, saj nam ves čas dostavlja nekaj novega.

To je hiter naslov, a ne zaradi tega, ker bi nas igra zasuvala z valovi nasprotnikov, ampak bolj zaradi tega, ker se naprej ženemo sami, saj je vedno na ekranu nekaj, na kar je treba skočiti, udariti, premakniti ali preplezati. Najprej nas žene radovednost in ta je skorajda vedno poplačana, saj je včasih dovolj udarec na neko bližnje drevo in že bo iz njega padel nekakšen zaklad, ti pa se skrivajo tudi izza sten, takšnih in drugačnih lukenj in previsov, ki za sabo skrivajo nekakšen skrit predel. Vsaka stopnja ponuja določeno število Astro robotkov, ki čakajo na odrešitev iz naše strani in ti se nato tako prisrčno preselijo na naš virtualni kontroler, da si ne moreš kaj, da se ne bi ob tem malce nasmejal in si ogrel srce.

Te Astro maskote se velikokrat pojavijo v običajno belo-modri izvedbi, a obstajajo tudi izjeme, ki se napajajo iz drugih iger izpod Sonyjeve licenčne zakladnice iger. Tako boste redno videli reference na velike franšize tipa Days Gone, God of War, Uncharted in podobno, vsi ti tako obarvani robotki pa se nato preselijo na domači planet, kjer okoli posedajo in se vrtijo v sklopu animacij, ki bodo oboževalcem sprožili nekontrolirano slinjenje.

Iskanje robotkov včasih ni mačji kašelj, saj znajo biti prav dobro skriti, a tudi če kakšnega zgrešite, se ob tem ne boste preveč sekirali, saj lahko stopnjo preprosto zopet naložite in se spravite v vnovično raziskovanje. Nič od tega ni preveč tečnega, saj vam vsak planet postreže z neko unikatno sposobnostjo, ki nato postane pečat določenega planeta. In vse to je presneto zabavno, saj lahko denimo v slogu opcije raztegnete roki in se nato lotite inovativnega plezanja, se z ogromnimi rokavicami spravite v boksarske obračune, se pomanjšate in v taki obliki raziskujete prav posebej prirejene sobe in si na ta način odpirate pot naprej, drsate po ledu, preko vibracij kontrolerja iščete pravo opeko za potisk, preko magneta nabirate smeti in te nato zalučate v primerno točko, se kotalite na žogi skozi bodeče konice platform in iščete kovančke, ki jih nato lahko porabite na posebni “Gatcha” napravi, ki vam nato izda preobleke za vašega junaka.

Zabave preprosto ne zmanjka in neprestano si presenečen nad ustvarjalnostjo ekipe Team Asobi. Vse to dopolnjuje še čudovita grafična podoba, ki me je spomnila na zadnjo Ratchet igro in tako kot v tisti recenziji lahko tudi tule potrdim, da so dandanes platformščine videti kot animirani igralni filmi. Morda bolj kot grafika me je impresionirala sama animacija, saj praktično noben del stopenj ne ostane pri miru in ko se enkrat na vas usuje plaz mini žogic, ki jih nato lahko realistično pobrcamo po prostoru, si ne moreš kaj, da ne bi ponosno pogledal proti moči svoje obtelevizorske konzole.

In slednje je morda tudi edini, manjši minus, ki ga lahko prisodim temu naslovu. Kakor je vse zabavno, prisrčno in inovativno, cinik v meni ne more mimo dejstva, da gledam v oglas za Sonyjev nabor naprav in licenc. Lepo okrancljan oglas, a je še vedno oglas. Zaradi tega se mi zdi, da je Team Asobi še vedno ostal prikrajšan, saj je težko zgraditi nek res prepričljiv svet, s privlačnimi liki in zgodovino, saj moraš vedno prebijati četrti zid za prevozno sredstvo glavnega junaka uporabiti virtualno verzijo kontrolerja DualSense.

Ta manjša zamera v bistvu niti ni zamera, saj je franšiza Astro vedno slonela na nekakšni promociji PlayStation izdelkov in ta zadnji del je najbolj izpopolnjen doslej, saj je tole preprosto fantastična platformščina, ki jih te dni manjka – vsaj v tako visokem proračunu. Team Asobi se je znova dokazal za zares talentiranega ustvarjalca in res upam, da jim bo Sony zdaj omogočil tudi delo na povsem samostojni franšizi, kjer bo ekipa lahko zares razprla svoja krila.

Objava Astro Bot – vrelec domišljije in originalnih idej se je najprej pojavila na HOPsi.

Age of Mythology: Retold skuša narediti isto, kar je Age of Empires II uspelo leta 2019 – ponovno oživiti klasiko. To ni ravno predelava, še manj pa preobrazba, ampak bolj “ponovno zamišljena” različica originala. Grafika, ob kateri te pritisne na WC? Ne, vsaka malenkost je bila prenovljena, da bi igri dala nov zagon po več kot dvajsetih letih. Poleg tega so dodali še precej nove vsebine, funkcij in popravkov, tako da je ravnovesje med mitološkimi bitji in smrtniki zdaj bolj pravično. In ja, igra izgleda neprimerljivo bolje kot original, ki naj si v miru privošči zaslužen pokoj.

Razvojna ekipa: World’s Edge, Forgotten Empires, Tantalus Media, CaptureAge, Virtuos Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Age of Mythology: Retold tako ni zgolj nova preobleka. Ne, bil je deležna resne nadgradnje. In presenečenje, arzenal je bogatejši za nekaj novih obrazov. Vsi, ki so uživali v originalu, bodo navdušeni nad tem, koliko podrobnosti so dodali v teh dveh desetletjih. In kot da to ni dovolj, sta napovedani že dve razširitvi. Kot da bi originalna igra dobila super-paket s presenečenji!

Zame je vedno šlo za kampanjo. In ko sem se ponovno podal vanjo, bi moj mlajši jaz verjetno skočil od veselja. Uspešno sem preigral prvo originalno kampanjo, a zdaj z dodano noto: Age of Mythology: Retold spodbuja igralce, da misije ponavljajo in iščejo različne poti do zmage. Da, igraj spet in spet, saj je vsakokrat nekoliko drugače. Po preizkusu lahko rečem, da so v kampanje vrinjene marsikatere spremembe, ki niso omejena zgolj na močnejšega in bolj goljufivega nasprotnika.

Kljub vsem spremembam se igra še vedno počuti kot tisti stari, dobri Age of Mythology, ki smo ga vsi imeli radi. Kljub prenovi srce ostaja isto. Glasba, umetniški slog – vse je na mestu, in povem ti, da vizualni elementi res osupljivo izpadejo. Glasba? Ostaja zvesta originalu, še vedno tako epska kot nekoč, enote pa še vedno z istimi ikoničnimi zvočnimi odzivi, ko jih pošlješ v klavnico – ker, seveda, brez tega ne gre.

Novi bonusi in tehnologije so lep napredek od originala, igro pa približajo standardom Age of Empires II. Še vedno velja sistem pehota-lokostrelci-konjenica-oblegovalne enote, s starim dobrim kamen-škarje-papir pristopom. Seveda pa so tu še mitološke enote, ki ravnovesje krepko zamajejo. Tako zelo, da sem se na trenutke spraševal, zakaj bi sploh še uporabljal običajne vojake, če pa lahko samo kopičim vero in pošljem mitološko pošast, da opravi vse namesto hitre hrane… hočem reči pehote. Ampak imam občutek, da bo kmalu kakšen popravek, ki bo tem božanskim pošastim malce pristrigel krila.

Ena stvar, ki me je resnično navdušila, je zmožnost večkratne uporabe božjih moči. Aja, in še to: nekateri bogovi so se novemu sistemu prilagodili bolje kot drugi. Vikingi, recimo, se zdijo malce prikrajšani – potrebuješ precej bojevanja, preden zbereš dovolj vere za božjo pomoč. Očitno je vikingom krvoločnost v krvi, vera pa je zgolj postranskega pomena.

Popravki kvalitete življenja, ki izboljšujejo kakovost igranja, so nepogrešljivi. Všeč mi je, da je igra bolj dostopna, ko govorimo o hitrosti klikov na minuto (APM). Konec koncev, kdo še potrebuje nenehno obiskovanje mestnega centra za novačenje novih delavcev enega za drugim? Zdaj se lahko osredotočimo na bolj pomembne stvari – kot je na primer klanje sovražnikov! In ne pozabimo na zmožnost “Attack-Move”, ki je danes že standard, a v tej igri naredi čudeže ob premikanju skozi neodkrit teritorij.

Da ne bom preveč pihal na dušo. Še vedno obstaja nekaj problemov. Na primer, enote se včasih radi zataknejo na vogalih zgradb in tam ostanejo, kot da so na neplačanem dopustu. Če gre za delavca, ki je tehnično zaposlen, ga igra ne zazna kot brezdelneža in tako lahko lenari po mili volji. Zbiranje virov? Če zbiralnico postaviš preblizu, delavci raje skačejo drug po drugem kot pa zbirajo. To ni orgija, temveč bojno polje, prekleti nesposobneži!

Boji so sicer izboljšani, a še vedno ne povsem optimalni. Premikanje enot je veliko boljše kot v originalu, a boj najbolje opišem tako, da ga primerjam z jezdeci iz AoE4. Vsakdo, ki je uporabljal osnovno jezdece v AoE4, ve, o čem govorim. Enote se zaletavajo ena v drugo in namesto taktičnega premikanja se vse skupaj spremeni v kroglo kaosa. Še ena stvar, ki sem jo pogrešal, je zmožnost formiranja z vlečenjem miškinega kazalca, saj izbira smeri za formacije ne obstaja, zato lahko ob nepazljivosti oblegovalni stroji hitro pristanejo v prvi bojni črti.

Ob prvem igranju vsake izmed štirih glavnih nacij je na voljo tudi hiter vodič, ki prikaže njihove prednosti in slabosti, na novo dodani bonusi za vsako glavno božanstvo pa privedejo dodatno mero taktiziranja. Age of Mythology: Retold je prvi podoben naslov, ki bo ob izidu na voljo na konzolah in PC-ju. Kot nekdo, ki večinoma igra na računalniku, mi konzole za strategije nikoli niso bile najbolj privlačne. Ne razumem privlačnosti strategij na teh sistemih, saj je hitro premikanje, ki ga nudi miška, nenadomestljivo. Ampak, hej, večja dostopnost je vedno dobrodošla!

Razsodba

(+) Odlična grafična prenova prinaša svežino
(+) Nova vsebina in funkcije izboljšajo igralno izkušnjo
(+) Spodobno uvajanje novih igralcev
(+) Oboževalci originala bodo navdušeni nad podrobnostmi
(+) Na voljo za konzole in PC
(+/-) Mitološke enote se mi zdijo nekoliko premočne
(-) Občasne tehnične težave
(-) Bojevanje se navadno prelevi v kaos

Objava Age of Mythology: Retold – Obuditev epske sage se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa se tega slovesa nikakor ne morejo znebiti in za te stvari so včasih krivi kar sami. Res je, da včasih pretiravajo tudi igralci, ki vsak nov Ubisoftov naslov že ob najavi označijo za “prazen svet, kjer moraš plezati na radijske stolpe”, čeprav smo te nazadnje našli v igri Far Cry 4 iz leta 2014.

Po drugi strani pa igralci in tudi kritiki že dolgo tolčemo po bobnu, da mora podjetje nekako spremeniti igralno formulo, saj je stara postala že presneto utrujajoča. In treba je reči, da se Ubisoft trudi in poskuša dostaviti nekaj svežega, a obenem ga je strah povsem zavreči obstoječe navade, ki se v takšni ali drugačni obliki prikradejo tudi v njihove novejše igre. Pri tem ni bil izjema Avatar: Frontiers of Pandora in enako pravilo velja tudi za Star Wars Outlaws.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Massive Entertainment
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Ubisoft Connect
Datum izida: 30. avgust 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Ubisoft je kmalu po najavi igre Outlaws to označil kot za sanjski naslov, ki si ga je že dolgo želel vsak pravoveren oboževalec franšize Vojna zvezd. In to na nek način drži, saj so se igralci skozi desetletja do obisti prenajedli žaromečev, Sile, Jedijev in Sithov in bi radi iz tega vesolja potegnili nekaj drugačnega. Kako privlačni so lahko liki, ki ne znajo uporabljati Sile in delati akrobatskih premetov med sabljanjem je dobro dokazala že serija Mandalorian in na podobno vižo poskuša zaigrati Outlaws, ki nam predstavi vesoljsko tatico Kay Vess in ta marsikak vidik svoje osebnosti povzame po bolj znanem vesoljskem junaku Hanu Solotu.

Outlaws se dogaja v že ustaljenem vesolju štorije Vojne zvezd in kakšnega posebnega znanja iz filmov stvar ne zahteva. Dovolj je že bežno znanje dogodkov – torej da je Imperij trenutno zelo močan in zganja represijo na vsakem planetu kjer se pojavi. Vseeno je priporočljivo si ogledati mnogokrat spregledani film Solo: Zgodba Vojne zvezd, saj bomo v njem videli kar nekaj najemniških taborov, ki se nato pojavijo tudi v igri.

Med temi najemniškimi grupami se začne tudi naše potovanje, saj Kay poskuša pobegniti bednemu vsakdanu in preko drznih ropov nabrati dovolj bogastva, da si skupaj s svojim prisrčnim štirinožnim prijateljčkom Nixom odpre novo življenje, a enega dne oropa napačnega človeka, ki nato na njeno glavo razpiše bogato nagrado. Kay nato začne sodelovati z različnimi najemniškimi grupami, ki so si med sabo konkurenca in izdaje so naš redni popotnik, ki jih lahko tudi sami prosto izbiramo. Outlaws nam tako lepo ponudi vpogled v skrivne organizacije, ki so zaslužne za tiste največje rope in uboje preko celega univerzuma, kar je pohvalno, saj je ta vidik v filmih bolj kot ne samo bežno omenjen, v igrah pa ga sploh še nismo nikoli tako podrobno izkusili.

Na žalost splošna zgodba v Outlaws ni nekaj, kar bi bilo vredno resnega študiranja. Po uvodni sekvenci se Kay znajde na planetu Toshara, kjer si poskušamo priboriti nekaj cekina preko opravljanja manjših nalog za klane Pykes, Hutts, Crimson Dawn in, malce kasneje, še Ashiga Clan. Prvi vtisi so dokaj skromni in presenečen sem bil, da lahko v Ubisoftovi igri enkrat končno odprem mapo in me na njej takoj ne napade cel kup ikon, ki zahtevajo mojo takojšnjo pozornost. Prve ure tako opravljate misije iz glavne zgodbe in samo občasno naletite na kakšen stranski opravek, ki ne zahteva preveč mučenja.

A to je samo na začetku, saj skladno z opravljanjem nalog višate tudi svoj sloves in enkrat pridete do točke, kjer vam posamezni klan ponudi svoje lastne opravke. In ravno na tej točki me je zlagoma začelo minevati zanimanje tele igre in spoznal sem trik, ki ga poskuša prikrito tule speljati Ubisoft. Po nekje desetih urah igranja na prvem planetu spoznaš, da teh brezveznih stranskih opravkov ni nič manj kot v preteklih Ubisoftovih igrah, le da ti jih tule igra dostavlja bolj postopoma, tako da na mapi nimaš preveč ikon. Kar je v bistvu še bolj tečno kot prej, saj si v pretekliku te stvari vzel kot nujno zlo in si preprosto šel na določeno točko in par teh opravkov naredil naenkrat. Tole tu ni možno, saj lahko od klanov naenkrat držiš samo nekaj nalog, za povrh pa te igra ves čas pošilja na ene in iste lokacije, ki si jih v prejšnji nalogi že obiskal in ob tem spucal bazo grdavžev. Seveda ob vsakem vnovičnem obisku sovragi spet oživijo in v eno bazo Imperija sem bil poslan na tak način trikrat, četrtič pa mi odneslo pisker in sem glasno nalogi rekel ne.

In vse te stranske naloge so povsem MMO-jevske in so tam samo za podaljševanje igralnega časa. Velikokrat moraš dobesedno samo pobrati nek predmet in ga nato odnesti do določenega cilja, vdreti v računalnik za informacijami ali pa koga osvoboditi. Pri brskanju v bazah boste morali odigrati kakšno mini igro: za vlamljanje ključavnic bo treba ritmično pritiskati tipke, kar na PlayStation 5 in kontrolerju Dualsense dejansko izpade zabavno, medtem kot pri vdiranju v računalnike skupaj sestavljate seznam ikon.

Praktično za vsako od teh mini nalog bo treba vdreti v neko bazo, ki jo poseljuje eden od klanov in pristop do situacije je odvisen samo od nas. Stvari se lahko lotimo strelsko, kjer imamo na voljo samo svojo pištolo Blaster, ki jo lahko sčasoma nadgradimo in vmes pobiramo orožja padlih nasprotnikov, a s tem se bomo nato zamerili določeni frakciji, ki nam ne bo nato želela podarjati nove naloge ali pa nas ne bo spustila v bazo. Brez skrbi: vaš sloves pri določeni organizaciji nikoli ne more pasti tako nizko, da ga ne bi mogli popraviti, zato to žongliranje z njihovo odobritvijo ni tako pomembno kot želi predstaviti igra.

Špil ima veliko raje, da se vsake situacije lotite skrivalniško, kjer vam je v izdatno pomoč vaš spremljevalec Nix, ki lahko nasprotnika zamoti, dokler se Kay ne priplazi iz skrivališča in mu zada pijanski udarec. Če predmet izmaknete, brez da bi vas opazili, potem vam tudi klan ne bo zameril, a na žalost skrivanje ni tako dodelano kot pa bi moralo biti. Manjkajo namreč funkcije, ki bi skrivanje naredile malce bolj izpopolnjeno in najbolj bizarna je odločitev, da Kay ne more skriti trupla padlega falota, kar lahko hitro privede do alarma in vsesplošnega kaosa. Zanimivo je, da se pri ropanju Imperija stvari ne zaključijo, ko pobegnete iz baze, saj se za vami zapodi prava vesoljska policija, ki vam v slogu GTA-ja za vrat napoti patrulje, ki znajo celo postaviti zasedo in na pot se vam postavijo celo tiste ogromni samohodni AT-ST-ji.

Outlaws igralno formulo občasno popestri s platformskimi izzivi, ki pa niso pretirano zahtevni. Pač skačemo med različnimi previsi, vihtimo kavelj z vrvjo in vsake toliko Nixa pošljemo, da odpre določena vrata, ki so nam nedosegljiva. Izven misij stranskih opravkov ni kaj preveč, saj lahko stavimo na dirke z vesoljskimi konji ali pa iščemo sled za kakšnim skritim zakladom. Izjema tule je mini igra Sabacc, ki smo jo videli tudi v filmu Han Solo in čeprav je sprva videti zakomplicirana, je dokaj enostavna in nas spremlja tudi na drugih planetih ter služi kot lep vir kreditov.

Denarce lahko porabimo za nakup nove opreme, saj na Kay lahko navesimo različne dele oblačil, ki ji izboljšajo statistike ali pa kupimo dele za nadgradnjo orožja. S pridnim igranjem lahko tudi nadgrajujemo naše veščine vendar je ta sistem nekam zmeden: igra ne vsebuje sistema nabiranja izkušenjskih točk, ampak stvari odklepamo tako, da opravimo določene izzive tipa “5x zamoti nasprotnika” ali pa “uspešno odkleni skrinjo v manj kot dveh poskusih”. Te nadgradnje so bile tako velikokrat presenečenje, saj se niti nisem trudil, da bi jih odklenil, a znajo pomembno vplivati na razvoj našega lika.

Kar me je morda najbolj razočaralo je sam igrin svet. Ta sicer vsebuje lepo grafično podobo, čeprav opcija “Performance” na konzoli PlayStation 5 malce preveč ubije ločljivost, a je preveč sterilen. Podrobnosti v njem ne manjka in NPC-ji se sprehajajo naokoli, med sabo čebljajo, se vozijo po cesti in preklinjajo vaše zabijanje v njih. A po drugi strani civilistov ne moreš ustreliti ali povoziti s svojim zvestim Speederjem, stranske osebe, ki vas spremljajo na potovanju pa tudi niso preveč zapomljive. Sem notri bi prištel tudi Kay, ki ima nekam bledo osebnost in ji manjka karizma. Rešuje jo Nix, ki je presneto prikupna zverinica in je zvesti sopotnik v vseh situacijah.

Star Wars Outlaws se izkaže za zanimiv produkt, ki vas bo velikokrat navdušil in občasno tudi razočaral. Največ boste iz igre potegnili tisti, ki obožujete tako Vojno zvezd, kot tudi formulo Ubisoftovih iger in se te do sedaj še niste naveličali. Gre za spodoben izdelek, ki pa bi bil lahko veliko več, če bi se razvijalec Massive in založnik Ubisoft zares upala povsem opustiti preteklost in dostaviti nekaj povsem svežega, a po drugi strani se sprašujemo, če po vseh teh letih kaj takšnega sploh še znajo dostaviti.

Objava Star Wars Outlaws – neizpolnjen potencial se je najprej pojavila na HOPsi.

Da bi bila zmeda malce manjša smo tokrat iz bere ponudbe proizvajalca Lenovo izbrali dva novejša prenosnika Legion Pro 7i in Yoga Pro 9i, ki sta si vizualno dokaj različna in tudi pod pokrovom skrivata nekaj razlik, splošno gledano pa sta to vsestranska izdelka, ki bi ju kljub temu priporočil dvema ločenima taboroma uporabnikov.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Legion Pro 7i
• Premer zaslona: 16 palcev
• Maksimalna ločljivost: 2.560 x 1.600
• Pomnilnik: 32 GB DDR5-5600
• Grafični čip: NVIDIA GeForce RTX 4080 12 GB GDDR6
• Disk: 1 TB
• Osveževanje zaslona: 240 Hz
• Teža: 2,62 kg
• Nakup: Mimovrste

Poglejmo si najprej Legion Pro 7i, ki vam že na prvi pogled da vedeti, da se bodo ob njem najbolj zabavali igričarji. Tega vam ne namigne samo črn dizajn prenosnika, ampak tudi teža, ki znaša 2,62 kilograma, zaradi česar je zadevo najbolj pametno nekam namestiti in je potem ne preveč premikati. Zajetna teža gre tudi na račun debeline, saj tole ni prenosnik, ki bi se bal skrivati priključke in bi mu manjkalo lukenj za priklop raznorazne zunanje periferije. Na desni strani najdemo en vhod USB-A in pozabljen ostanek zgodovine: možnost priklopa 3,5 mm slušalk. Na drugi strani medtem najdemo vhoda USB-A 3.2 Gen 1 in USB-C 3.2 Gen 2, s priklopi pa tu še niti približno nismo zaključili, saj nas na zadnji strani pozdravijo dodatne luknje. Čaka nas vhod za napajanje, priklop za HDMI 2.1, vhod za USB-C in reža za priklop Ethernet kabla, saj pri igričarskih prenosnikih za resno večigralsko igranje enostavno potrebuješ stabilno povezavo, brez zamika, ki jo lahko izkusiš preko dobrega starega kabla.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Yoga Pro 9i
• Premer zaslona: 16 palcev
• Maksimalna ločljivost: 3.200 x 2.000
• Pomnilnik: 64 GB DDR5-5600
• Grafični čip: NVIDIA GeForce RTX 4070 8 GB GDDR6
• Disk: 1 TB
• Osveževanje zaslona: 165 Hz
• Teža: 2,05 kg
• Nakup: Mimovrste

Yoga Pro 9i je po drugi strani glede oblike bolj vizualno čist prenosnik, ki je glede vhodov malce bolj skromen. Na voljo je v prefinjeni srebrni barvi in na levi strani skriva vhod za polnjenje, izhod za HDMI 2.1 in dva USB-C priklopa – eden od njiju je tipa Thunderbolt 4. Za tako prefinjen prenosnik sem bil kar malce presenečen, da je Lenovo tudi tule priskrbel vhod za 3,5 mm slušalke, kar pomeni, da kabelske slušalke očitno še niso rekle zadnje. Desna stran gumb za prižig prenosnika, vhod za SD kartice ter dva USB-A 3.2 vhoda, ki sta zmožna prenosa podatkov pri 5 Gbps. Za razliko od zgoraj opisanega Legiona tule vhoda za Ethernet ne boste našli, a po drugi strani je prenosnik zaradi tega tanjši in tudi lažji, saj njegova teža komajda preseže 2 kg.

Oba prenosnika se ponašata z zavidljivima zaslonoma. Pri Legion Pro 7i boste spremljali WQXGA panel, ki izda maksimalno ločljivost 2.560 x 1.600 in ta se zna osveževati pri 240 Hz, kar je spet ena od karakteristik igričarskih prenosnikov. Podprta je tehnologija G-Sync, prenosnik pa tudi podpira standard HDR 400, kar pomeni, da boste gledali v dokaj živo sliko, pri kateri pa sem na momente pogrešal malce večjo svetilnost.

Yoga Pro 9i nudi panel PureSight Pro, ki je zmožen ločljivosti 3.200 x 2.000, njegova frekvenca osveževanja pa je nekoliko nižja in se ustavi pri 165 Hz. A je zaradi svoje Mini LED tehnologije slika veliko bolj prepričljiva in Yoga Pro 9i je zato postal moja idealna izbira za mobilno gledanje filmov in serij. Dobro, za kaj takšnega bi še vedno preferiral pravi televizor, a ne morem reči, da sem pri Yoga Pro 9i preveč trpel – še posebej je bila impresivna izjemna svetlost ekrana, ki se je dobro odrezala tudi v svetlejših sobah.

Kar se tiče same tipkovnice se prenosnika razlikujeta kot noč in dan. Legion Pro 7i je namenjen igričarjem, kar pomeni, da boste gledali tudi v RGB razsvetlitev. Pritikline te lahko dodatno spreminjate preko programske opreme Lenovo Spectrum, kar pomeni, da lahko prilagodite barvo vsake tipke posebej, obenem pa lahko tudi nastavite bližnjico, ki vam nato preklaplja različne tipe RGB osvetlitev. Občutek tipkanja je odličen, saj tipkovnica daje dober povratni učinek, kot vedno pa sem tudi tokrat zahvalen za ogromno Enter tipko, Lenovo pa je našel tudi prostor za polne smerne tipke, zaradi česar je bila sledilna ploščica premaknjena malce na levo. Stvar me osebno ni preveč motila, a če ste morda navajeni, da je ploščica bolj na sredini, potem se boste morali na novo razporeditev enostavno navaditi.

Tipkovnica na Yoga Pro 9i žal ni tako kvalitetna. RGB osvetljave tule ni, tako da se bo treba navaditi na samo belo barvo, kar sicer ni grozen minus, saj nekateri preferirajo odsotnost raznobarvnih lučk. Ni pa odziv pri tipkanju tako udoben, saj se tipke ne odzivajo tako dobro kot pri zgoraj opisanem konkurentu. Občutek tipkanja sicer ni zanič, ampak bi ga označil za tipično prenosniško izkušnjo, ki sem jo izkusil že velikokrat. Vtis dodatno kvarijo smerne tipke za navzgor in navzdol, ki sta razpolovljeni in stlačeni skupaj, a k sreči je vsaj Vračalka ostala polne velikosti. Pohvalno je tudi dejstvo, da smo v Sloveniji zdaj končno začeli redno dobivati tipkovnice, ki vsebujejo slovensko razporeditev in gravuro tipk, tako da so šumniki na pravem mestu in za njih ni treba razbirati hieroglife raznih oklepajev in podpičij. Tako kot vsi novodobni prenosniki tudi pri teh dveh tipkovnicah najdemo posebno tipko, ki prikliče umetno inteligenco znotraj že nameščenega operacijskega sistema Windows 11 Home.

Kar se tiče strojnih mišic ni nobeden od prenosnikov podhranjen. Pri prenosnikih sem sicer že dolgo navajen, da na procesorskem področju gledam v AMD-jeve rešitve, a pri tokratnih izdelkih smo skočili v Intelov tabor. Legion Pro 7i v sebi skriva procesor Intel Core i9-14900HX, ki je podprt z 32 GB DDR5 5600 pomnilnika, NVMe diskom velikosti 1 TB ter grafično kartico RTX 4080, ki s svojimi 12 GB pomnilnika skrbi za poganjanje novejših iger tudi pri najvišji možni ločljivosti.

Yoga Pro 9i se je pri procesorju zavezal k Intel Core Ultra 9 185H, k temu pa je bilo dodanega kar 64 DDR5 GB pomnilnika, kar nam da vedeti, da se da tole zadevo izrabiti tudi za kaj drugega kot pa samo igranje iger in pisarniško delo. Grafična kartica je sicer v primerjavi z zgornjim konkurentom malce šibkejša, a tudi RTX 4070 je več kot pripraven za sodobne igre, čeprav tistih 8 GB pomnilnika zna povzročati težave v prihodnosti. Za shranjevanje podatkov se bo treba zadovoljiti s NVMe diskom, velikosti 1 TB.

Glede splošne uporabnosti sta oba prenosnika dovolj zmogljiva, da brez kakšnih posebnih zapletov uporabita z vsemi dostavljenimi izzivi. Legion Pro 7i ima sicer bolj močne mišice za poganjanje iger in kar sem mu ponudil, to je požrl in mi dostavil sličice na sekundo, ki so redno presegale številko 60. Kot ponavadi sem se pri testu spravil v preigravanje igre Cyberpunk 2077, ki je tudi pri polnih ray tracing nastavitvah izdavila tekočo igralno izkušnjo. Seveda sem moral za to vklopiti možnost preračunavanje slike DLSS in izrabiti tehnologijo “Frame Generation”, a kljub temu upočasnjevanja nisem opazil – v bistvu sem si želel, da bi zaslon ponujal še malce večjo ločljivost, saj za RTX 4080 ločljivost 2.560 x 1.600 ni resen izziv. No, vedno obstaja možnost priklopa zunanjega monitorja, kar je za tako zmogljiv prenosnik vsekakor opcija, ki je vredna resnega razmisleka. Spravil sem se tudi v preigravanje Senua’s Saga: Hellblade II, ki mi je povzročala težave na domačem PC-ju, tule pa tako resnih zatikanj ni bilo opaziti – bržkone na račun 12 GB pomnilnika grafične kartice RTX 4080.

Pri Yoga Pro 9i sem se… No, ravno tako spravil v preigravanje iger. Kaj hočete od mene – če spremljate tole stran, potem veste, da sem zaljubljenec v igranje iger in čeprav nam Yoga Pro 9i s svojim dizajnom sporoča, da je bolj pripravna za delo in urejanje videov, vseeno v sebi drži zmogljiv procesor ter grafično kartico RTX 4070, ki ravno tako omogoča preigravanje igre Cyberpunk 2077 pri visokih grafičnih nastavitvah. Kljub temu pa sem moral tule sklepati določene kompromise, saj je ločljivost 3.200 x 2.000 dovolj visoka, da zna na kolena spraviti tudi RTX 4070 – DLSS gor ali dol.

Kar se tiče baterije se noben od prenosnikov ni odrezal neverjetno dobro. Ob običajnem delu in občasnem gledanju filmov se je Legion Pro 7i iz polne baterije izpraznil v nekje šestih urah, kar je tudi za igričarski prenosnik presenetljivo malo. Rezultati bi morali biti boljši, saj Legion Pro 7i v sebi vsebuje baterijo zmogljivosti 99,99 Wh, tako da večje sploh v prenosnik ni možno vgraditi, a očitno Intelov procesor in zmogljiva grafična kartica zahtevata določena žrtvovanja. Yoga Pro 9i se je po tej strani odrezal mnogo bolje, saj sem iz enega polnjenja ob rednem delu iztisnil 11 ur uporabe, kar ni slabo, ni pa spet tak presežek, da bi se lahko na daljši izlet odpravil brez dodatnega kabla za polnjenje. Legion Pro 7i se malce odkupi s tehnologijo polnjenja Super Rapid Charge, ki baterijo do polne zmogljivosti napolni v slabi uri.

Kot vidite se prenosnika Lenovo Legion Pro 7i in Yoga Pro 9i razlikujeta v marsikakšnem pogledu, čeprav tega morda ne bi sklepali, ko ju postavimo ob bok. Recenzija obeh izdelkov skupaj se mi zdi dobra lekcija, na kaj vse mora kupec paziti pri morebitnem nakupu novega prenosnika – seveda pa je treba najprej odgovoriti na vprašanja, zakaj sploh kupujete nov prenosnik in za kakšne namene ga namenite izrabiti v svojih vsakdanjih navadah.

Takšni prenosniki višjega razreda seveda zahtevajo svojo ceno in ta ni za plitve žepe. Lenovo Legion Pro 7i na Mimovrste zase zahteva 4.0008 €, medtem ko Yoga Pro 9i nosi bolj ugodno cenovno postavko 2.794 €.

Objava Lenovo Legion Pro 7i in Yoga Pro 9i – par vsestranskih, igričarskih prenosnikov se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj so se mize zasukale v drugo smer, saj je FromSoftware dve leti sestavljal prvo in edino razširitev Shadow of the Erdtree, ta pa je bila ustvarjena primarno zato, da igralcem ponudi novo vsebino in izkušnjo odkritja v Elden Ring svetu, a pod površjem se skriva tudi goreča želja ustvarjalca Miyazakija, da poniža vse tiste igralce, ki so njegovo kreacijo označevali za prelahko. Rezultat je sicer fantastičen kos dodatne vsebine, ki je bila več kot očitno ustvarjena za največje oboževalce, a hkrati se na momente zdi, da je FromSoftware s težavnostjo vseeno malce pretiraval, kar zna izkušnjo priskutiti tistim manj potrpežljivim igralcem.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: FromSoftware
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 21. junij 2024
Cena: 39,99 €

Zvrst: Soulsborne

Sam sem se v preigravanje dodatka spravil s svojim prej ustvarjenim likom stopnje 153, ki je že opravil osnovno kampanjo, tako da je imel za pasom oprtano glavo poslednjega šefa Elden Beasta. V raziskovanje nove dežele Realm of Shadow sem se tako spravil poln optimizma, saj sem bil v osnovni kampanji dovolj nabildan, da mi praktično nihče od nasproti stoječih ni predstavljal bistvenih težav. A že prvo srečanje opcijskega šefa, kjer je moj Blasphemous Blade proti izredno gibljivemu vitezu izpadel kot goreč zobotrebec, mi je dalo vedeti, da tule pretekle izkušnje pomenijo bolj malo in da je pred mano presneto trnava pot.

In ta ni niti približno tako kratka kot sem pričakoval. Resda sem po dveh letih dela domneval, da nam bo FromSoftware prinesel zajeten kupček nove vsebine, a ta stvar je naravnost gigantska. Ne bodite presenečeni, če boste zaradi ogromne težavnosti in velike mape, polne skritih kotičkov, opcijskih šefov, previsov, jam in temnic, ki imajo več stopenj, v igri pustili več kot 40 ur in niti ni nujno, da boste v tem času raziskali in premagali vse ponujeno. Zaradi vsega tega bi lahko Shadow of the Erdtree označili za praktično novo kampanjo oziroma Elden Ring 1.5.

Razvijalec je ohranil vse elemente osnovne igre in te tudi predrugačil, tako da med igranjem naletimo na izzive, ki jih v osnovni kampanji nismo srečali. Miyazaki je v predhodnih intervjujih povedal, da mu je bila glavna naloga igralcem predstaviti tisti občutek začudenja, ki smo ga dobili ob preigravanju osnovne kampanje in to nalogo je razvojna ekipa več kot uspešno opravila. Impresiven je že prihod v deželo Realm of Shadow, kjer se nam na ogromnih planjavah izriše tisoče spiritualnih nagrobnikov, medtem ko se v daljini sprehaja neka ogromna stvar, ki je videti kot titanska košara oglja na dveh nogah. Seveda je bila moja prva naloga, da sem ga na hrbtu svojega konja z mečem malce pobožal po podplatih, a ko nekaj zamahov ni njegove življenjske črte znižalo niti za milimeter, sem se odločil raje srečo preizkusiti drugod.

In smeri za raziskovanje ne manjka, kot tudi ne raznolike okolice. Odprti svet je sicer še vedno prisoten, a je razumljivo nekam manjši od tistega v osnovni kampanji. Nič ne de, saj je razvijalec zato več napora vložil v manjše, skrbno skovane temnice, ki spet skrivajo ogromno kotičkov in stranskih poti, med katerimi najdemo tudi take, ki nas pripeljejo na povsem nov del mape, ki navadno v sebi vsebuje vsaj enega šefa.

Pretepanje z glavarji je tokrat veliko težje od prej, saj so sovražni tolovaji dobili nove trike in odpornosti. So veliko hitrejši od prej, skoraj vsak njihov udarec pa vas bo stal vsaj polovico življenjske črte in stopnja vašega lika tule ne igra velike vloge. Zadana škoda gre na račun samega stopnjevanja sovražnikov, ki se prilagodijo vaši, tako da bosta lika stopnje 150 ali 200 na koncu naletela na isti izziv, ki ga lahko sicer malce omilite preko nabiranja posebne surovine Scadutree Fragments. Te lahko najdete razpršene po svetu in jih aktivirate na Grace shranjevalnih točkah, dvignejo pa vašo odpornost na udarce in škodo, ki jo zabijete nasprotnikom. Prav tako dvignejo škodo, ki jo povzročajo vaš drugi jaz oziroma Mimic, tako da so ključni za uspešno bitko.

Sprva sem se DLC-ja nameraval lotiti povsem brez pomoči, a moja trma ni trajala dolgo, zato sem začel hitro klicati svojega Mimica. Kljub temu so se mi zdeli nekateri šefi enostavno preveč napadalni, saj njihovi napadi včasih kar ne poznajo premora, na vas pa velikokrat navalijo že takoj ko stopite na njihov teren, tako da velikokrat sploh nimate časa, da bi na pomoč priklicali Mimica.

Dodatku bi tako prav prišlo malce balanciranja, spotaknil pa bi se tudi ob ponujene zaklade, ki jih najdemo med našim igranjem. Nekaj novih orožij in oklepov sicer najdemo, a teh je presenetljivo malo, večino časa pa boste naleteli na kuharske knjige in kamne za nadgrajevanje orožja, kar so nekam gnile nagrade za vloženi trud – še posebej zaradi tega, ker igralec, ko pride do tega dodatka, te stvari že ima.

Kljub tem manjšim zameram pa je tole naravnost fantastičen kos dodatne vsebine v katero je razvijalec vložil nepredstavljivo količino truda. Težavnost je resda visoka, a kot vedno so nam ponujene opcije, da te ovire preplezamo, bo pa kakšen igralec zaradi tega moral malce požreti ponos in sprejeti ponujeno pomoč Mimic Teara ali kakšnega NPC-ja. Naj vas to ne odvrne od igranja, saj je FromSoftware za nas ustvaril epsko novo mapo, s čudovitim epilogom ene najboljših iger zadnjega desetletja.

Objava Elden Ring Shadow of the Erdtree – napake niso več dovoljene se je najprej pojavila na HOPsi.

Plod te ustvarjalnosti je leta 2003 spočel igro Beyond Good & Evil, ki je sicer danes priznano ime, a ob svojem rojstvu svetovne slave ni zaužilo. Prodaja je bila bolj slaba, a tista igralna baza, ki je zadevo dejansko preizkusila, je bila nad njo navdušena, zato je zlagoma igra dobila kultni status, ki ga uživa še danes. Ubisoft sicer že celo večnost dela na nadaljevanju, ki je šlo že skozi več iteracij, vendar še vedno ni bližje izidu. Medtem se je odvila 20. obletnica originalne igre, ki jo je založnik proslavil preko manjše predelave 20th Anniversary Edition, ta pa bo mlajši generaciji igralcev pokazala, kako ambiciozen je bil ta projekt, čeprav se mu danes, kljub obdelavi, še vedno nekoliko poznajo leta.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 25. junij 2024
Cena: 19,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Kljub temu, da sem starejši igralec, je bila igra Beyond Good & Evil ena tistih, ki se mi je preprosto izmuznila skozi prste in je ob izidu nisem preizkusil. Nakar so minevala leta, poplava novodobnih iger je bila konkretna in za preigravanje originala si preprosto nikoli nisem vzel časa. Predelava 20th Anniversary Edition je bila tako idealen izgovor, da stvar končno enkrat zares preizkusim in po preigranem lahko rečem, da je jasno videti, zakaj je ta izdelek skozi leta pridobil takšen kulten status.

Štorijalno zaplet ni nič kaj preveč zapleten. Spremljamo zgodbo Jade, ki upravlja sirotišnico skupaj s svojim stricem Pey’jem, ki ima prašičje korenine. Jade se rada ukvarja tudi s fotografiranjem, ki je malce čuden poklic za svet v primežu zavojevalske vesoljske rase Domz. Ti redno napadajo, a branilci sveta Alpha Section se pred njimi uspešno branijo, pod površjem pa deluje tudi uporniška skupina IRIS, ki pozorno preučuje teorijo zarote glede branilcev in če so ti res tako odkritosrčni kot se predstavljajo javnosti. IRIS v pomoč vpokliče Jade, ki je naravnost zaljubljena v napete avanture in preko nje se odpravimo skozi dolgo pot, ki na poti zelo rada meša igralne elemente različnih igričarskih žanrov.

Osebno sem dolgo menil, da je Beyond Good & Evil samo neka platformščina, a temu ni tako. Jade v bistvu sploh ne zna dobro skočiti, saj ovire raje samo prepleza in se vsake toliko spusti v kakšen neroden pretep s pomočjo svoje palice, večino igranja pa je sestavljena iz sprehajanja med lokacijami ter reševanjem ugank. Te spet niso preveč zakomplicirane, a znajo v sebi vsebovati elemente, ki bi znali današnjemu igričarju izpasti nerodni, pri reševanju zagat pa smo večidel prepuščeni samemu sebi in svoji intuiciji.

Beyond Good & Evil je sicer dokaj linearna avantura, a nam razvijalec dopušča nekaj raziskovanja. Na začetku se boste naokoli sprehajali v komaj delujočem motornem čolnu in na zaslonu ne boste našli točno začrtanega pokazatelja, kaj vam je delati in kam se odpraviti. Kadarkoli sicer lahko prikličete daljnogled, ki vam pokaže, v kateri smeri se nahaja določeno območje, a nekaj od teh je bodisi zaklenjenih ali pa do njih dobite dostop šele kasneje. Vmes lahko pokukate tudi na kakšna opcijska območja, kjer lahko ven iztržite bisere, ki jih nato lahko izrabite za nadgrajevanje svojega plovila ali odklepanje predelov map.

To prepuščanje vajeti v rokah igralcev se zdi kot piš svežega vetra – še posebej v primerjavi s kakšno igro tipa God of War Ragnarok, kjer so vam na pot postavljene uganke, nakar vam rešitev po 10 sekundah razmišljanja že vpije spremljajoč NPC. Tule je situacija nekoliko drugačna in morda mestoma izpeljana malce nerodno, saj smo igralci dandanes preprosto postali preveč razvajeni. Dober primer tega je denimo dostop do enega dela mape, kjer vas nek robot ob poskusu prečkanja vedno preseli na začetno točko. Po nekaj nabranih biserih sem skočil v prodajalno, kjer sem iz seznama nadgradenj kupil rakete, ki se zaklenejo na tarčo in preko tega sem nato iz neba sklatil tečnega robotka. Nikjer pri temu mi igra ni povedala, kaj potrebujem za zmago nad to oviro – do te rešitve sem moral priti sam in zdelo se mi je, da sem jo odkril bolj po naključju.

Beyond Good & Evil rad premeša elemente igralne izkušnje. Če se boste na začetku veliko pretepali, boste potem padli v sekcije, kjer je treba rešiti kakšno uganko, nakar skočite v divje dirkanje z motornimi čolni in kasneje padete v igralne odseke, kjer se je treba potihem smukati skozi stopnje. Nič od tega ni lahka naloga, saj vas lahko sovražnik hitro poškoduje, obnova zdravja pa je možna samo preko posebnih predmetov, ki jih bodisi najdemo po stopnjah ali pa kupimo v zameno za denarce. K sreči vsaj igra neprestano samodejno shranjuje, kar včasih ni ponujala in si shranjevalne točke našel samo na določenih, redko posejanih terminalih.

Pri igranju se čutijo ostanki preteklosti. Omenil sem, da je pretepanje nekoliko nerodno in tudi platformski izzivi znajo hitro postati vir frustracij. Probleme rada povzroča tudi kamera, saj se ta med bojem postavi v nerodne položaje, težave pa se pojavijo tudi med prehodi stopenj, kjer včasih postane statična, tako da bolj na slepo iščeš izhod iz trenutne stopnje.

Grafično tole ni popolna prenova kot so jih dostavile kakšne predelave iger Resident Evil, a vseeno lahko že po primerjalnih slikah uvidiš, da so bile teksture nadgrajene in osvetlitev scen je zdaj boljša. Predvsem je treba pohvaliti glasbeno spremljavo, ki ti hitro zleze pod kožo in si jo v brk mrmraš tudi po tem, ko si že zdavnaj zaključil z igranjem. Edino opazko bi imel pri animacijah, ki se jim morda še najbolj poznajo leta: ko Jade začne skakati čez laserje postane boleče očitno, da je nekdo to animiral dve desetletji nazaj.

Vendar pa je Beyond Good & Evil: 20th Anniversary Edition še vedno igralna izkušnja, ki se ji splača ponuditi možnost preigravanja. Gre za lepo vrnitev v preteklost, ko ni samo Ubisoft, ampak cela igričarska industrija delala bolj pogumne igre, ki so po vsem tem času še vedno unikatne. K temu dodajte še odlično ceno – za mnogo ur zabave boste odšteli vsega 20 €, kar je za današnjo ero pregrešno dragih in slabo optimiziranih iger (Beyond Good & Evil: 20th Anniversary Edition težav z optimizacijo nima) vsekakor odlična kupčija.

Objava Beyond Good & Evil: 20th Anniversary Edition – kultna igra je dobila manjšo obnovo se je najprej pojavila na HOPsi.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Yoga Book 9i
• Premer zaslona: 2x 13,3 palca
• Maksimalna ločljivost: 2880 x 1800
• Pomnilnik: 16 GB
• Grafični čip: Intel Iris Xe
• Disk: 1 TB
• Osveževanje zaslona: 60 Hz
• Teža: 1330 g
• Nakup: Mimovrste

Yoga Book 9i pride v privlačno oblikovani škatli, ki gre v spregi s svojim naslovom “knjige”. Tudi ko stvar vzamemo v iz škatle najprej opazimo nekoliko nenavadno, podolgovato obliko, ki pa nam še vedno da vedeti, da v rokah držimo prenosnik in to takšnega, ki vsebuje nezanemarljivo težo 1,33 kilograma.

Dizajn je lep: Yoga Book 9i je na voljo samo v temno modri barvi, ki na sebi ne pušča preveč vidnih prstnih odtisov, hladna kovina pa ti da vedeti, da držiš v rokah nekaj kvalitetnega, medtem ko se tista prava unikatnost razkrije šele takrat, ko stvar dejansko odpremo in pred sabo zagledamo dva identična OLED zaslona, premera 13,3 placa, ki ga boste zaradi podaljšane oblike spremljali v ločljivosti 2880 x 1800 in razmerju stranic 16:10. Slika se osvežuje pri 60 Hz, kar zna sprožiti pomisleke pri nakupu vseh tistih, ki ste že navajeni višjega osveževanja slike pri svojem delu.

Dva ekrana sta glavna prodajalca tega sistema in sta tudi razlog, da si boš ta izdelek za dolgo zapomnil. Stvar je res videti kot nek futurističen dizajn, ki bi moral praviloma obstajati samo v prototipni obliki. Ta dizajn je toliko bolj poseben na račun tega, da kakšnih drugih gumbov Yoga Book 9i enostavno ne vsebuje: manjka celo gumb za prižig, saj se stvar vklopi takrat, ko prenosnik razpremo in skoči v stanje spanja, ko prenosniško knjigo zapremo. Od lukenj najdemo na napravi samo štiri USB-C Thunderbolt vhode, kjer eden od njih služi za napajanje preko pridodanega polnilca. Nad tem aspektom sicer nisem bil navdušen, saj sem sam stara duša, ki še vedno poseduje naprave z dobrim starim vhodom USB-A, tako da bi za te moral nameščati nekakšen pretvornik, ki pa ga v paketu ne najdemo.

So pa notri druge stvari. Poleg napajalnika je tu še priročen ovitek, ki ga lahko origamasto preklapljamo v različne pozicije, ena od teh pa nam omogoči, da oba zaslona postavimo v pokončni položaj, kar je morda na prvi pogled videti nekam nenavadno, a se v praksi izkaže za zelo uporabno.

Lenovo Yoga Book 9i je namreč izjemno prilagodljiva naprava, ki jo lahko izrabimo v različnih položajih. Najprej je tu klasični način, kjer poskušamo stvar uporabljati kot navaden prenosnik. Oba zaslona sta seveda občutljiva na dotik in ob takšni uporabi nam zgornji del kaže sliko, medtem ko na spodnjega preko geste istočasnega pritiska osmih prstov prikličemo virtualno tipkovnico, ki je za delo presenetljivo uporabna. Lenovo je celo dodal možnost rahlih vibracij ob dotiku in zvočnih odzivov, a žal nikakor nisem našel oziroma znal vključiti opcijo slovenske razporeditve tipk. Ta je sicer prisotna ob magnetni tipkovnici, ki jo lahko enostavno pripojimo na spodnji del, nakar dobimo še bolj klasični občutek prenosnika: tipkovnico lahko denimo zadrsamo na zgornji del in se nam nato na spodnji strani pojavi virtualna sledilna ploščica za miško, če pa tipkovnico premaknemo na spodnji del, se nam zgoraj pojavita dve okni, ki ponujata koledar, odjemalec za e-pošto in dostop do novic, ki pa so obupne, saj se napajajo iz Microsoftovega centra in praktično vsebujejo same “clickbait” naslove.

Tretji način uporabe smo omenili že prej, ko celoten prenosnik namestimo na pridodano stojalo, nakar na mizo namestimo še tipkovnico, ki se ob strani pripoji na stojalo. Takrat lahko v popolnosti izrabimo oba ekrana, a bo treba pri tej uporabi še priskrbeti brezžično miško, ki je v testni enoti nismo našli. V tem načinu sem osebno iz naprave potegnil največ, saj sem lahko en del ekrana uporabljal tipkanje dokumentov, v drugem pa sem lahko držal brskalnik, ki je lahko držal raznorazno vsebino. S tem dobimo dostop do delovne postaje z dvema monitorjema, kar je bilo pri prenosnikih sicer v preteklosti že mogoče, a je bilo vedno del nerodnosti. Tule je stvar veliko bolj elegantna, saj vse deluje na enem sistemu, ki ga samo razpremo, postavimo v svoj položaj in začnemo z uporabo.

Seveda lahko dva ekrana uporabimo tudi za druge stvari. Yoga Book 9i v paketu vsebuje tudi elektronsko pisalo, tako da lahko denimo en ekran uporabimo za ustvarjanje skic v Photoshopu, medtem ko na drugem zaslonu držimo sliko, ki jo prerisujemo. V vsakem primeru se nad videnim ne bomo pritoževali, saj OLED zaslona izdata čudovito, živobarvno sliko, ki vsebuje 400 nitno svetilnost. Pisalo lahko izrabimo tudi za delanje zapiskov, prenosnika pa lahko postavimo tudi v vertikalni položaj, kamor se slika, sicer z malce zamika, hitro prilagodi. Tako lahko naenkrat primerjamo dva dokumenta in drugega podčrtujemo s pisalom, stvar pa lahko tudi v tem načinu izrabimo risarsko. Na koncu koncev lahko prenosnik postavimo tako, da ena stranica podpira drugo, kar nam omogoči elegantno gledanje filmov. Tu pomagajo zvočniki, ki izdavijo dobro zvočno sliko – celo boljšo kot smo od takšne naprave pričakovali.

Lenovo Yoga Book 9i vso strojno oprema skriva pod spodnjim zaslonom, tam pa najdemo procesor Intel Core i7-1355U, 1 TB velik SSD disk, 16 GB pomnilnika, medtem ko za grafično plat skrbi čipovje Intel Xe grafični čip. To morda kakšnemu igričarju niso videti kot impresivne specifikacije, a pomembno je, da so stvari dovolj zmogljive, da prednaloženi operacijski sistem Windows 11 z lahkoto opravi z vsemi nalogami. Potarnal bi nad partnerskimi programi, ki jih naprava vsebuje že ob prvem zagonu naprave: res je čas, da se poslovimo od tečnih antivirusnikov tipa McAfee, ki jim hitro poteče brezplačno obdobje in nato začnejo tečnariti z registracijo.

Igranje iger je sicer še vedno mogoče, a se bo treba izogibati zahtevnim naslovom in se osredotočiti na manjše zadeve. Na prenosnik sem brezžično povezal Xboxov kontroler in se nato pozabaval v igri Hades, podprto pa je bilo tudi igranje Fortnita. Pri slednjem boste morali malce znižati grafične nastavitve, a če vam brez iger na prenosnikih živeti ni, potem možnosti za igranje ostajajo odprte – le pozabite na kakšen Cyberpunk 2077 z ray tracingom.

Naprava Lenovo Yoga 9i me je na koncu presenetila, saj sem iz nje potegnil veliko več kot pa sem na začetku pričakoval. Dobro se je obnesla tudi baterija, ki mi je iz enega polnjenja ponudila dobrih sedem ur neprekinjene uporabe, kar zadostuje že skoraj za pošten delavnik.

Stvar seveda ni poceni, saj zmogljiva postaja z dvema OLED zaslonoma preprosto zahteva določeno število evrov, a tudi ponudba 2.395 €, ki jo najdete na Mimovrste ni spet takšna, da bi vam povsem izpraznila bančni račun. Odločiti se morate samo to, kakšen uporabnik ste in koliko vam v vsakdanjem življenju pomeni multifuncionalnost prenosne naprave. Gre za specifičen izdelek, ki pa vsekakor vsebuje svojo publiko in tej zna močno olajšati vsakdanji delavnik.

Objava Lenovo Yoga Book 9i – gibljivi, večopravilni sopotnik se je najprej pojavila na HOPsi.

Evolucija pa se ni zaključila niti tule, zato se je začelo razmišljati o mešanju iger in dela, zaradi česar se je rodila ločena veja tehnologije AR, ki poskuša uporabniku pred oči pričarati virtualne elemente, a te hkrati spariti z resnično okolico ter s tem dvigniti produktivnost. Začelo se je delati na tanjšanju in lajšanju očal in sam sem še vedno zagovornik teze, da bo VR oziroma AR zares zaživel šele takrat, ko bo velikost zreducirana na premere navadnih sončnih očal. Ta moja prihodnost je zdaj že takorekoč pred vrati, saj so se na trgu že začeli pojavljati AR izdelki, ki so ravno takšnih dimenzij, enega od teh pa nam je na test posodilo podjetje Lenovo, ki mu je nadelo preprosto ime Legion Glasses.

• Ime izdelka: Lenovo Legion Glasses
• Zaslon: Micro-OLED
• Frekvenca osveževanja: 60 Hz
• Dimenzije: 55 x 79 x 50 mm
• Teža: 96 g
• Povezljivost: USB-C 3.2
• Nakup: Mimovrste

Lenovo sicer ni pionir takšne tehnologije, saj ga je na trg prehitelo podjetje Xreal, vendar pa je še vedno dovolj zgoden, da je svoj izdelek predstavil v času, ko se tehnologija takšnih AR očal še ukvarja s porodnimi krči, tako da vsi še delajo na izboljšavah ter se učijo na preteklih napakah.

Legion Glasses dobimo v priročni torbici, zraven pa se v paketu nahajajo še krpica za brisanje stekel, dodatni nastavki za držanje očal ter priročni merilnik dioptrije stekel, saj seveda sama očala nimajo vgrajene univerzalne dioptrije, ki bi bila perfektna za vse. Za vse tiste, ki ste bolj slabovidni in nosite očala, je tako skorajda nujen dodaten nakup leč s pravilno dioptrijo. Alternativno si lahko preko posebnega nastavka Legion Glasses oddaljite od svojih korekcijskih očal, vendar pa morate potem nositi par očal naenkrat, kar hitro postane utrujajoče.

Očala Legion Glasses sicer niso preveč težka, a niso niti tako peresno lahka, da jih med uporabo ne bi čutili na nosu. Tehtajo 96 gramov in so na voljo zgolj v fini črni barvi, vizualno pa so odspredaj videti kot povsem navadna sončna očala. Ta iluzija je sicer prekinjena, če vas kdo pogleda od strani, saj vsebujejo presneto debele leče, zaradi česar stojijo malce dlje od nosa, na ta račun pa vam bodo vedno pred oči zahajali elementi zunanje okolice.

Legion Glasses so malce debelejša očala, ki ob strani vsebujejo napis Lenovo, ob robovih stranic pa vsebujejo po en par gumbov na vsaki strani. Z enim delom nadzorujemo glasnost, z drugim pa dvigamo ali nižamo svetlobo gledane slike – z daljšim pritiskom enega od gumbov nato očala tudi ugasnemo. Kakšnih drugih pokazateljev očala ne vsebujejo – prisotna ni niti ena lučka, ki bi nam povedala, da je stvar prižgana, kar gre morda na račun čaranja iluzije, da so to povsem navadni sončni špegli.

Jasno je, da želi Lenovo ta očala spariti s svojo prenosno napravo Legion Go, zato sem jo na tem izdelku tudi preizkusil. Namestitev je preprosta: preko kabla, ki ga iz očal ne moremo odstraniti, Legion Glasses vtaknemo v prost vhod USB-C, nakar počakamo nekaj sekund in pred nami se izriše magija.

Stvar je tako preprosta, da sem bil ob vsej tej enostavnosti bil najprej malce presenečen. Zaslon Legion Go-ja se ugasne in pred očmi dobimo projekcijo, ki je prikazana na dveh mini OLED zaslončkih in slika je naravnost odlična. Barve so žive in ločljivost je neverjetna – ne samo za igranje iger, ampak tudi za potencialno delo, saj lahko zlahka razberete besedilo znotraj brskalnika oziroma Excel razpredelnic.

Osebno sem se raje vrgel v preigravanje iger, zato sem si na Legion Go naložil predelavo trilogij iger Grand Theft Auto: The Trilogy ter užival v obujanju spominov sredi pisane okolice igre Vice City. Vse je delovalo brez zapletov in naletel nisem na nobeno kakšno nepotrebno zatikanje. Nakar sem skočil na YouTube in si ogledal par posnetkov Dončića, kasneje pa sem zagnal še aplikacijo Netflix ter se že v tretje spravil v gledanje serije BoJack Horseman.

S tem sem si hkrati odgovoril na moje vprašanje, ki se mi je porodilo, še preden sem Legion Glasses sploh dobil na test: zakaj bi kdo sploh imel? In dlje ko sem očala testiral, več sem imel razlogov za njihovo izrabo. Včasih bi se človek rad preprosto ulegel, a vseeno užival v igranju iger in ravno za te namene je priročen Legion Go, saj ta omogoča celo odstranitev kontrolerjev, tako da je igranje še lažje in bolj sproščujoče. Zna se celo zgoditi, da je televizor v dnevni sobi zaseden in namesto da se lomiš na stolu pred monitorjem, se zdaj lahko udobno namestiš na kavč ter si ustvariš svoje virtualno platno. Ker so očala lahka jih lahko vzameš tudi na pot in sprehodi lahko zdaj dobijo še virtualne elemente – le pazite, da vas ob tem kje ne ujame dež.

Legion Glasses lahko izkoristite tudi za potovanja in dolge vožnje na avtobusu ali letalu lahko zdaj postanejo močno bolj sproščujoče. Zavrtite si lahko tudi kakšno glasbo ali ASMR, saj očala vsebujejo presenetljivo zmogljive zvočnike, seveda pa si lahko vedno na izbrano napravo priklopite ločene slušalke, saj ni vedno pametno motiti vseh tistih, ki stojijo okoli vas.

Legion Glasses se največ oglašuje v spregi z napravo Legion Go, a brez skrbi ga lahko uporabljamo tudi na celi vrsti drugih naprav. Brez problema ga lahko povežemo na Android telefone in podprt je tudi iOS, a le na novejši generaciji iPhone 14, ki vsebuje USC-C vhod, medtem ko bo treba za starejše verzije nekje stakniti pretvornik. Deluje tudi na PC-ju in prenosnikih, nobenih težav pa mi ni povzročal niti priklop na prenosni Steam Deck.

Očala sicer vsebujejo svoje minuse. Prikazana slika je resda lepa, vendar pa je ob robovih malce zamegljena. Na splošno imaš med uporabo še vedno občutek, da gledaš v sliko skozi nekakšen tunel, očala pa ne vsebujejo opcije da bi okoliško sliko iz “resničnega življenja” potemnil in se tako bolj osredotočil na gledano sliko. Prav tako ne bi imel nič proti višji frekvenci osveževanja, saj ta tule znaša samo 60 Hz, kar zna hitro utruditi oči vseh tistih, ki ste navajeni na višje frekvence.

A na splošno gledano so me očala Legion Glasses presenetila in mi dala vedeti, da je treba biti na AR tehnologijo in z njimi povezanimi sončnimi očali treba biti še hudo pozoren. Za tale košček tehnologije je pri nas treba odšteti 450 €, kar je manj od konkurence XReal, ki svojih izdelkov v Sloveniji sploh še ne ponuja.

Objava Tehnologija AR očal je bolj izpopolnjena, kot pa smo mislili se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj, ko sem starejši in hkrati bolj razvajen, se v igranje dirkačin spuščam na malce drugačen način in že dolgo razmišljam o ustvarjanju svojega lastnega dirkalnega kotička. Naključje je pripeljalo do tega, da se nekje ob istem času v test dobili novi Lenovov monitor Legion R45w-30, hkrati pa je slovensko podjetje UVI nadgradilo svoj dirkalni simulator Racing SIM in mu nadelo oznako Extreme. Moja bistra glava se je tako domislila, da bi oboje združila pod en test in tako sem dober teden užival v dobri dirkalni izkušnji, ki jo vedno morata sestavljati udoben sedež in dober prikazovalnik.

Specifikacije

• Ime izdelka: Lenovo Legion R45w-30
• Ločljivost: 5120 x 1440
• Velikost: 44,5 palca
• Osveževanje: 165 – 170 Hz
• Panel: VA
• Maksimalna svetilnost: 450 niti
• HDR: DisplayHDR 400
• Nakup: Mimovrste

Poglejmo si najprej monitor, ki se že pri odpakiranju izkaže za nekoliko nenavadnega. Lenovo Legion R45w-30 je namreč ultraširoki monitor, premera 44,5 palca, ki je tako širok, da zaobjame večji del mize, njegova višina pa je presenetljivo nizka. To vam prinese tudi nenavadno ločljivost 5120 x 1440, tako da mu ne moremo natakniti oznake 4K, razmerje slike 32:9 pa ravno ni tako množično razširjeno, saj pri ultraširokih monitorjih prej naletimo na razmerje 21:9.

Nenavadnost ločljivosti in razmerja stranic imejte na umu tisti, ki nameravate R45w-30 izkoristiti za kakšno specifično igro, saj vse ne podpirajo takšne slike.

Ostale specifikacije so prav tako dokaj impresivne. Gre za VA panel, ki se lahko osvežuje pri frekvenci 165 Hz, ki pa jo lahko navijemo na 170 Hz, a kake občutne razlike med obema ne boste opazili. Kar pa je opazno so množični priključki, ki jih najdemo na spodnji strani monitorja: tam vas čakajo izhod DisplayPort 1,4 ter dva izhoda HDMI 2,1 ter možnost priklopa za 3,5 mm slušalke. Tu so še kar štirje USB-A vhodi, ponujena pa nam je tudi možnost USB-C izhoda, kar je izjemno privlačen priključek, ki ga znajo izkoristiti moderne naprave. Na takšen način lahko denimo preprosto gor priključimo prenosni Steam Deck, še bolj enostavna pa je pripojitev tablice Lenovo Legion Tab, ki nam tako onemogoči ustvarjanje pisarne, brez namenskega računalnika.

Čeprav ima R45w-30 predpono Legion, ga je zaradi njegove širine dobro izkoristiti tudi za pisarniško rabo. Razpon je nekako primerljiv z dvema večjima monitorjema, le da vam tule vmes ni treba gledati črnih stranic, ampak imate vse lepo pod isto streho, nakar samo preklapljate med dvema oknoma.

Seveda pa se stvar ponaša tudi z igričarskimi specifikacijami. Svetilnost znaša 450 niti, kar monitor kvalificira za standard DisplayHDR 400, dodana pa je tudi podpora za AMD-jev FreeSync, Lenovo pa je notri vgradil tudi 3W zvočnike, ki sicer ne pričarajo neke res zapomljive zvočne izkušnje, a je ta dovolj kvalitetna, da se da z njo preživeti.

Tole je ogromen izdelek, ki skupaj s stojalom tehta več kot 12 kilogramov, zato si zanj rezervirajte dober kos mize. Mi smo se stvar raje odločili pripojiti na samostoječe stojalo, kar nam je naredilo odlično postajo za pripojitev racing simulatorja UVI Racing SIM Extreme.

Specifikacije

• Ime izdalka: UVI Racing SIM Extreme
• Širina: 120 cm
• Višina: 110 cm
• Maksimalna teža: 120 kg
• Nakup: UVI.gg

Poznavalci UVI-jevega prejšnjega simulatorja UVI Racing SIM V2 se boste v novem izdelku počutili kot doma, saj je Extreme v bistvu samo dograjena verzija prejšnjega simulatorja. Školjka oziroma sedalo kakšne nadgradnje ni prejelo in je v bistvu niti ni potrebovalo in tudi Racing SIM Extreme se ponaša z lepo stopnjo prilagodljivosti. Preko spodnje ročke lahko sedež premikamo naprej in nazaj v razponu 22 centimetrov, lahko pa ga tudi malce dvignemo in nagnemo za 6°.

Prilagodljiva sta tudi panela za volan in pedalke. Panel pri volanu lahko nagnemo med +45° to -65°, pri pedelkah pa so nam na voljo štiri stopnje nagnjenosti: 0°, 7,5°, 15° in 25°. Pri spremembi nagiba bo sicer treba poprijeti za izvijač, vendar je to majhna cena za tisto stabilnost, ki jo nato ponuja končni izdelek, saj med svojim testiranjem nikoli potem nisem naletel na kakšno moteče škripanje ali pa odstopanje od začrtanega nagiba. V praksi si boste tako ali tako nagib prilagodili samo enkrat in tega nato ne boste več spreminjali, dokler ne bo nastopil čas za menjavo volana ali pedalk.

Bistvena sprememba novega simulatorja je prav stabilnost konstrukcije. Celotno ogrodje je namreč zdaj močnejše in čeprav omogoča enako stopnjo prilagodljivosti kot prej, vam je že ob prvi uporabi hitro jasno, da je tale simulator namenjen bolj napredni opremi. Specifično s tem mislimo na močnejše volane, ki v sebi držijo večje pogone, ti pa pričarajo bolj realistične vibracije.

Prijazni strici pri UVI-ju so nam na testiranje posodili tudi dirkalni komplet McLaren GT3 V2, ki vsebuje podnožje Fanatec DD2. To je bilo moje prvo večje testiranje naprednih Fanatechovih izdelkov, saj se bil do sedaj bolj vajen volana Logitech G923, ki je sicer čisto sprejemljiv volan, vendar pa je tale Fanatecov skupek dirkalna izkušnja naslednje stopnje, ki je seveda tudi precej dražja. Samo baza DD2, ki skrbi za vibracije in odpor volana, stane več kot 1.500 €, k temu pa lahko nato prištejete še pedalke ClubSport Pedals V2 za 400 € ter odstranljiv volan za 200 € in dobite končno računico, ki je veliko višja od tiste, ki si jo planira običajni nedeljski dirkač.

Vendar presneto če ta cena na koncu ne upraviči celotne dirkalne izkušnje, saj je izkušnja dirkanja naravnost neverjetna. Neverjetne vibracije, sparjene z natančnim nadzorom dirkalnika pričarata dirkanje, kot ga še niste izkusili in ne bi lagal, če bi tule naredil primerjavo s kvalitetnim OLED televizorjem, saj ko enkrat pogledaš film na LG-ju C3, se boš bolj težko vrnil na navaden LCD prikazovalnik slike.

Fanatecov paket sicer ni del te recenzije, vendar pa je dober pokazatelj, zakaj se je UVI odločil svoj simulator nadgraditi na močnejšo konstrukcijo. Naprednejši simulatorji, ki vsebujejo tako močne baze, kot je DD2, preprosto zahtevajo stabilnejšo podporo, ki jo prinese Racing SIM Extreme, saj bi vse to ritanje volanja in pritiskanje na kvalitetne pedalke na kakšni cenejši konstrukciji pripeljalo do postopnega odvijanja vijakov, dokler stvari ne bi začele škripati in odstopati od prej začrtane postavitve. Racing SIM Extreme je vse te izzive med mojim testiranjem prestal z odliko in čeprav postaja ponuja tudi opcijski priklop ločenega držala za menjalnik, sem tega preskočil, saj sem pri vožnji skozi igro Assetto Corsa Competizone čas preživljal v kabini športnih dirkalnikov, zato sem menjavanje prestav izvajal preko gumbov izpod volana.

Ker imam malce daljše noge sem bil tudi hvaležen za preprost način premikanje sedala naprej in nazaj, kar je zmanjšalo utrujenost nog. Racing SIM Extreme je hkrati tudi udoben, saj se lahko v sedalo udobno namestimo in tudi po večurni igralni seansi kakšnih bolečin na zadnjici ali nogah nisem začutil, volan pa sem si lahko nagnil v optimalni položaj in je bil ravno dovolj oddaljen od mojih rok, da se tudi te niso hitro utrudile. Izmučenost je sčasoma seveda prišla, saj tak simulator pridno trese okončine, pri vožnji pa je treba biti ves čas pozoren.

Monitor Legion R45w-30 je prav tako odlično opravil svojo nalogo, saj je dovolj širok da me je popolnoma zatopil v dirkalno izkušnjo in navadno sem za takšen občutek dirkanja moral pogledati po VR očalih ali pa namestitvi vsaj treh monitorjev. Osebno ne maram preveč zaukrivljenih monitorjev, a tule ta krivulja pride zelo prav in je praktično neločljiv del igralne izkušnje. Želel bi si le malce bolj živih barv, a to je pač cena prikazovalnika, ki na sebi nosi navaden VGA panel in ne OLED-a.

Seveda bi si vsak želel OLED-a, vendar pa je malokdo ob njem pripravljen plačati tudi drago ceno. Legion R45w-30 je zaradi tega ohranil privlačno ceno, saj si ga lahko pridobite za 874 €, kar vsekakor ni slaba kupčija. Če vam morda razpon tega monitorja ni dovolj obsežen, potem lahko pogledate tudi v smeri še večje verzije Legion R49w-30, ki pa seveda zase zahteva višjo cenovno nalepko.

Skupno gledano se monitor Legion R45w-30 in simulator UVI Racing SIM Extreme obneseta za presenetljivo dobro kombinacijo, ki jo bomo najbrž izkoristili tudi na naših prihajajočih dogodkih. Skupaj tvorita močno bazo za nadaljnje grajenje vašega bodočega dirkalnega kotička, ki ni nikoli zares dokončan, saj pravi navdušenci nad digitalnim dirkanjem vedno stvari dograjujejo in nadgrajujejo.

Objava Kako se ultraširoki monitor obnese v družbi racing simulatorja? se je najprej pojavila na HOPsi.

V to dobo je preskočil God of War in tudi Ubisoft je serijo Assassin’s Creed preko Valhalle preselil na zmrznjeni sever Evrope. Vmes pa smo dobili še malce drugačen vpogled v to kruto, s krvjo prežeto ljudstvo, saj nas je razvijalec Ninja Theory leta 2017 tja odpeljal preko igre Hellblade: Senua’s Sacrifice, ki se je takrat ponašala z nenavadnim naslovom “AAA igre v indie vodah”. Igra je nase navlekla tako veliko pozornosti, da je razvijalca kupil Microsoft, nakar se je Ninja Theory par let potikal po Islandiji ter pridno virtualno poustvarjal njene čare, dokler ni po vseh teh letih nadaljevanje Senua’s Saga: Hellblade II končno postalo nared.

In rezultat finalnega izdelka je fascinanten in čeprav se igra še vedno malce preveč oprijema šibkih igralnih temeljev predhodnika, je prezentacija vikinških bajk in povesti tako prepričljiva, da ji lahko oprostimo kakšen manjši mimosunek.

Razvojna ekipa: Ninja Theory
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 21. maj 2024
Igrano na: PC

VIDEO RECENZIJA

Drugi del še vedno sledi avanturam bojevnice Senue, ki nas je v originalni pripovedi popeljala skozi njeno notranjo borbo proti demonom, ki so jo zasledovali na vsakem koraku, njen cilj pa je bil rešiti svojega ljubega iz prijemov vikinškega pekla Hel. Vmes jo je naskočilo cel kup nepridipravov ter bajeslovnih bitij, medtem ko so ji Furije ves čas šepetale v uho in jo vodile skozi njeno pot. A igra je hkrati namignila, da se te stvari okoli nje niso zares dogajale in da so vse te njene borbe le posledica duševnega bolnika, ki se bori s psihozo, zaradi katere vidi in sliši stvari, ki jih tam v bistvu ni.

Hellblade II nadaljuje to zgodbo, vendar pa so stvari že od začetka bolj zakoličene v realnosti. Senua se znajde ujeta na ladji sužnjelastnikov, nakar jim po spletu naključij uspe pobegniti, a njena pot naprej niti približno ne bo lahka. Da bo pot trnava nam nakaže že uvodna sekvenca, saj ubogo dekle nima niti minute predaha, da bi si iz obraza izprala kri, že je vržena v naslednji spopad oziroma jamo, ki je noče in noče izpustiti iz svojih krempljev, zato nas bo naprej gnala samo sla po preživetju in maščevanju proti tistim, ki so ji uničili domačo naselbino.

Bomo pa tokrat na naši poti manj osamljeni. Dobra, Senua tako ali tako nikoli ni zares sama, saj ji v glavi šepeta več različnih glasov in ti imajo skorajda svoje osebnosti, ki jih skozi igranje lahko izluščiš iz ozadja. Vendar pa jo bodo zdaj na poti spremljale takšne čisto prave osebe iz mesa in krvi, ki se zanašajo na njeno pomoč, saj severnjaškim deželam grozijo velikani, ti pa bodo tokrat naše glavne tarče, saj jih bo treba izničiti, kar je praktično nemogoča naloga, saj so označeni za nesmrtne bogove.

Že od uvodnega kadra je hitro jasno, da Ninja Theory teh zadnjih nekaj let ni sedel na rokah, ampak je izpopolnjeval tehnologijo realistične grafične podobe in ta je v končnem izdelku naravnost neverjetna. Mislim, da lahko upravičeno Hellblade II označim za grafično trenutno najbolj izpopolnjen izdelek, ki smo ga videli na vseh platformah do sedaj in čeprav so igre kot so The Last of Us Part 2 in Cyberpunk 2077 videti impresivno, je Hellblade vseeno videti kot naslednji korak sestavljanja realistične grafične podobe. Obstajajo kadri, kjer se Senua in njeni spremljevalci čutijo kot da bi jih samo preslikali iz resničnega življenja in čez njih poveznili kakšen filter, zato sem se med igranjem nekajkrat ustavil in preprosto zijal v ekran, saj nisem mogel verjeti, da je grafika res napredovala do te stopnje, ki jo zdaj lahko spremljal. Podoba, ki jo čara pogon Unreal Engine 5, ni impresivna samo na obraznih animacijah, ampak tudi pri slikanju fotorealistične okolice, za katero se vidi, da je bila poustvarjena po resničnih skalah Islandije. Hellblade 2 je tako impresiven, da lahko nekaj minut samo stojiš ob potočku in spremljaš njegovo realistično žuborenje.

Vse to podpira fantastična zvočna slika, ki je bila že v prejšnjem delu impresivna, tule pa zna celo pošiljati srh po telesu. Ninja Theory se je zopet poslužil tehnike binauralnega zvoka, kar pomeni, da imate res občutek, da vas iz različnih strani nagovarjajo razni glasovi in ti celokupno dodajo neverjetno stopnjo imerzije. To je eden od redkih naslovov, kjer sem izklopil podnapise, saj me je kakršenkoli element uporabniškega vmesnika samo odklopil od zatopljenosti in res me zanima, kako globoko bi v igro padel, če bi okoliški glasovi govorili slovenščino. Šepetanje, ki ga ves čas sliši Senua, je namreč velikokrat odražalo moje trenutne misli in prepričan sem, da bi glasovno podajanje v slovenščini izkušnjo prepeljalo na naslednjo stopnjo, zato lahko samo zavidam vsem tistim, ki jim je angleščina materni jezik.

Prezentacije je torej vrhunska, kaj pa igralnost? No, že prejšnji del na ta vidik igralne izkušnje ni stavil veliko in nadaljevanje gre bolj ali manj po korakih predhodnika. Večino časa boste tekali med lokacijami, poslušali notranje glasove ali pa tiste od spremljevalcev, nakar bo vsake toliko treba rešiti kakšno manjšo uganko, ki pa niso preveč zakomplicirane. Še vedno boste po okolici iskali simbole, ki jih bo treba ujemati s tistimi, ki jih ima Senua v glavi, a k sreči je teh delov manj kot v prejšnjem poglavju in njihove rešitve so lažje. V bistvu bi lahko shajali tudi brez njih, saj res ničesar ne prinesejo k izkušnji, ampak samo upočasnijo že tako počasno odvijanje dogodkov, zato so ti segmenti bolj nadležni, kot pa privlačni za igranje. Najbolj zabavni segmenti so tisti, kjer se moramo boriti proti velikanom, saj je tam igralna formula veliko bolj razgibana, a teh trenutkov je na žalost bolj malo in bi hkrati lahko bili malce težji.

Potem je tu boj, ki v primerjavi s predhodnikom ni naredil kakšne resne evolucije. Senua se tokrat zopet lahko bori samo z mečem in na voljo imamo lahek in težji udarec. Sovražniki, ki so zopet premalo raznovrstni, so presneto hitri in v bistvu je najboljša taktika, da počakamo na njihov zamah, tega pariramo, nato jih udarimo s težkim udarcem in nato spet ponovimo vajo. Ko se nam napolni merilnik lahko upočasnimo čas, kar nam omogoči hitro uničenje določenega grdavža, nakar na vrsto pride naslednji. Pariranje se mi je tokrat zdelo težje kot v predhodniku in čeprav boj ni preveč raznovrsten, se vsaj malo odkupi na račun spektakularnih kadrov in realističnih animacij.

Hellblade 2 je v svoji srži čistokrvno nadaljevanje, tako da samo nadgradi že vzpostavljene elemente prejšnjega dela, k izkušnji pa ne doda nič resnično novega. To je še vedno izjemno linearna avantura, ki nas naprej pelje samo po eni in edini poti, Senua pa je včasih tako lesena, da ne zna preskočiti niti najmanjše prepreke, ampak lahko skoči ali spleza samo tam, kjer si je to začrtal razvijalec. Zaradi te premočrtnosti raziskovanje stranskih poti nima res kakšnega pomena, zato boste skoraj vedno držali gobico ali tipko za naprej, včasih pa vas zna od tega zaboleti prst. Hellblade 2 namreč vsebuje polno ozkih prehodov skozi katere se mora nato Senua boleče počasi premikati in ob tem včasih ne veš, ali se premika sama od sebe ali na račun našega držanja tipke. Ninja Theory je v tem pogledu včasih pretiraval in stavim, da zna ta počasnost kakšnega igralca odvrniti že v uvodnem segmentu igre, kjer Senua več kot 2 minuti pleza po kamnih.

Omeniti moram še optimizacijo. Zadevo sem igral na PC-ju in čeprav je stvar v redu optimizirana, je izjemno požrešna do pomnilnika grafične kartice. Moja RTX 3070 vsebuje 8 GB tega pomnilnika, a vsake toliko se je zgodilo, da je igra preprosto presegla to velikost – navadno se je to zgodilo ob prehodih scen, zaradi česar se je vse skupaj začelo hudo zatikati in sličice na sekundo so zgrmele na številko 10 in manj. Pomagal je samo skok nazaj v začetni meni, a s tem sem velikokrat izgubil storjeni napredek, kar je še posebej najedalo, če se je to zgodilo sredi daljše bitke.

Celokupno gledano je Senua’s Saga: Hellblade II odlična izkušnja, vendar pa se morate pred igranjem zavedati, da je to linearna igra, ki zahteva veliko potrpežljivosti igralca in vam po končanju dokaj kratke kampanje ne ponuja resnih izgovorov za ponovno preigravanje. A če vam je to po godu, potem je tole vsekakor stvar, ki jo morate preigrati, saj tako intimnega spusta v vikinške bajke še nisem izkusil, fantastičen dizajn okolice, sovražnikov, velikanov ter naravnost neverjetna grafična preobleka pa iz zadeve naredijo zapomljiv izdelek, ki si zasluži še vsaj en del in morda bo ta naredil nekaj večjih potrebnih sprememb tudi na dejanskem igralnem področju, zaradi katerega bi franšiza lahko postala zanimiva tudi širšemu krogu igralcev.

Objava Senua’s Saga: Hellblade II – vikinška zgodovina še nikoli ni bila tako privlačna se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno Lenovo je bil tisti, ki me je nazadnje seznanil s svojo ponudbo tablic Tab P11, tokrat pa mi je v roke ponudil izdelek, ki mu je v ime zapakiral tudi nadimek Legion. S tem je takoj pritegnil mojo pozornost, saj Lenovo v branžo Legion uvršča zgolj igričarske izdelke in dejansko sploh nisem vedel, da obstaja gaming niša tablic in to z impresivnimi karakteristikami. Stvar smo si tako vzeli pod podrobnejši ogled in testiranje zapustili s pozitivnimi vtisi in se zdaj zavedamo, da so tablični računalniki priročni tudi za kaj drugega kot pa samo za prebiranje knjig in risarske podvige.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije:

• Premer zaslona: 8,8 palca
• Maksimalna ločljivost: 2560 x 1600
• Pomnilnik: 12 GB LPDDR5X
• Čipovje: Qualcomm Snapdragon 8+ Gen 1
• Notranji pomnilnik: 128 GB
• Osveževanje zaslona: 144 Hz
• Teža: 350 g

Lenovo Legion Tab se nahaja v preprostem paketu, ki poleg same tablice vsebuje še polnilec s kablom USB-C, navodili in res priročnim etuijem, ki ga lahko zvijamo na raznorazne načine in drži svojo obliko na račun magneta ob strani.

Na račun tega magneta lahko pripojimo tudi tablico, ki se ovoja nato oprime presneto dobro in nobenega strahu ni, da bi Legion Tab kdaj po pomoti padel iz svojega varnega objema. Sama tablica je, tako kot njen ovitek, na voljo samo v temno sivi barvi, ki ji Lenovo pravi Storm Grey in je dokaj lahka, saj tehta vsega 350 gramov. Za primerjavo: konkurenčni izdelek Samsung Galaxy S9 tehta 732 gramov in je tako skoraj še enkrat težji, ta lahkost Taba pa pride izjemno prav v primerih, ko kje ležite in stvar uporabljate za ogled filma ali pa preko nje izvajate igričarske seanse.

Legion Tab spredaj krasi zaslon premera 8,8 palca, ki izvrže maksimalno ločljivost 2560 x 1600, ta pa se zna osveževati pri impresivnih 144 Hz. Svetilnost ekrana QHD+ doseže 500 niti in ob straneh vsebuje dokaj tanke črne stranice, ki so malce večje samo na vrhu in spodnjem delu, a splošno gledano boste ob uporabi gledali v velik zaslon, ki mu te stranice odvzamejo bolj malo.

Tablica je prijetna na otip in na zadnji strani ne pušča prstnih odtisov, na njeni spodnji strani pa najdemo vhod USB-C ter zvočnike, ki podpirajo tehnologijo zvoka Dolby Atmos. Na zgornji strani gumbov ne boste našli, saj se tam nahajajo samo še eni zvočniki, tako da boste za prižiganje in nadzor glasnosti morali skočiti na desno stran, kjer vas pozdravi trojica za to namenjenih gumbov. Obliko zaključuje leva stran, ki vsebuje še en vhod USB-C, zraven pa najdemo še skrito režo v katero lahko vstavimo SD kartico.

Glede na to, da tole spada v serijo Legion izdelkov, se mora to seveda odražati tudi pri strojni opremi. Čipovje Qualcomm Snapdragon 8+ Gen 1 je sicer impresivno, a ne najnovejše, saj proizvajalci v svoje izdelke zdaj vgrajujejo že 3. generacijo, a kljub temu stvar ni zanemarljiva in lahko doseže hitrost 3,20 GHz. Lenovo je v tablico vgradil tudi 12 GB pomnilnika LPDDR5X, za shranjevanje pa nam je na voljo 256 GB prostora, ki ga lahko nato še naknadno razširimo preko SD kartice. Dodajte k temu podporo za operacijski sistem Android 13 in pred vami se nahaja novodobni tablični računalnik, ki ga lahko prav dobro izrabite za poganjanje iger.

S ponudbo iger na mobilnih platformah nisem preveč dobro seznanjen, a seveda vem, kaj igralci najraje igrajo in kaj zna takšne naprave najbolj namučiti. Za namene testiranja sem se tako najprej vrgel v bolj preprost naslov Fallout Shelter, saj zaradi televizijske serije vsi govorijo o tej franšizi in to je eden od redkih naslovov, ki ga še nisem preizkusil. Pričakovano je stvar delovala povsem brez zapletov, tablica pa se ob igranju ni pretirano segrevala, zato sem pogumno skočil v malce bolj zahtevne naslove.

Lotil sem se nekaj volaniziranja v igri Asphalt 9, ki je bila na tem zaslonu videti čudovito, nakar sem se še malce poigral z igro Diablo Immortal, kjer sem grafične nastavitve navil do maksimuma in kljub temu užival kristalno čisti sliki, ki je brez izjeme dosegala 60 sličic na sekundo. Za konec sem si prihranil še nekaj seans v večigralski igri Call of Duty Mobile in ta ima nadležno pravilo, da grafične teksture pretočno pretaka sproti in vas ob začetku igranja opomni, da več kot igrate, boljša bo tudi grafika. Tudi tule sem užival v tekoči sliki, ki pa ni bila čisto vedno zaklenjena na 60 sličic na sekundo in je občasno padla pod to mejo.

Vse to igranje sem lahko izvajal preko preprostega tapkanju po zaslonu in ob tem so me pozdravile tudi rahle vibracije, ki so mi dale vedeti, da sem pritisnil na želeno tipko na ekranu. Za tisto bolj udobno igranje lahko kadarkoli preklopite tudi na zunanji kontroler, ki ga povežete preko Bluetootha, vendar pa je bila tudi brez tega zabava s kontrolami na dotik prijetna in sem v njo padel bolje kot pa sem pričakoval. Dodatni bonus je stranski meni, ki je pri igrah vedno prisoten in ga lahko prikličemo s preprostim potegom po zaslonu, nakar lahko podrobno spremljamo sličice na sekundo, naredimo posnetke zaslona ali preklapljamo med načinom delovanja, ki je lahko bolj prijazen za baterijo ob tistih bolj preprostih naslovih.

Legion Tab ni pripraven samo za igričarske namene, ampak ga lahko uporabimo tudi za delo. Hudo uporabna je funkcija deljenja zaslona, saj lahko monitor, ki podpira vhod USB-C, priklopimo direktno na tablico in si nato ustvarimo manjšo delovno postajo, saj lahko gor navežemo še Bluetooth miško in tipkovnico. Na ta način lahko uživamo tudi v gledanju raznih filmov in serij, ki pa jih je prijetno gledati tudi na sami tablici, saj ta podpira standard HDR10. Ob tem nas je navdušil tudi zvok, saj dva zvočnika, podprta s tehnologijo Dolby Atmos, ustvarita dostojno zvočno sliko.

Slaba ni niti 6550 mAH baterija, ki pri normalnem delu izda nekje dobrih 6 ur nemotene uporabe, poganjanje iger pa to seveda skrajša, a vseeno lahko iz enega polnjenja iztisnemo nekje dobre 3 ure zabave, kar pri 144 Hz osveževanju zaslona nikakor ni za odmet.

Lenovo Legion Tab Y700 se izkaže kot presenetljivo celokupen izdelek, ki pa vseeno ni popoln. Res bi prav prišlo še namensko pero za risanje, ki tule ni vključeno v paket, zato ga je treba kupiti ločeno. Programska oprema bi prav tako lahko bila malce boljša, je pa pohvalno, da stvar ne vsebuje kakšne pretirane količine nepotrebnih aplikacij kot jo navadno dobimo pri konkurenci.

Dobra je tudi cena, saj Lenovo Legion Tab pri nas stane 629 €, kar je zopet manj od marsikakšnega konkurenčnega izdelka, zaradi česar je tole izdelek, ki ponuja dober kompromis med ceno, zmogljivostjo in splošno vsestransko uporabnostjo.

Objava Lenovo Legion Tab – igričarska… Tablica? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob ugledu prvih napovednikov sem sam na stvar gledal malce postrani, saj je je glavna protagonistka Eve videti kot nekaj, kar bi v ustvarjalniku likov spočel nek res potreben najstnik, zaradi česar sem nad igro hitro vrgel sodbo, da bo ta poskušala igralce privabiti zgolj na račun razgaljene podobe, medtem ko bo sama igralna formula igrala drugo violino.

A po preigravanju kampanje sem hitro spoznal, da je bila moja prvotna teorija zmotna in da Stellar Blade pod površjem skriva veliko več kot samo par verno animiranih jošk. Igro sicer še vedno ne bi označil za mojstrovino, saj je prostora za izboljšave v morebitnem drugem delu ogromno, a na splošno priznam, da je tole morda res ena od igričarskih knjig, ki jo odveč soditi samo po platnicah – pa naj bodo te še tako razgaljene.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Shift Up
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: Big Bang
Datum izida: 26. april 2024
Cena: 79,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Stellar Blade se z uvodom ne obremenjuje preveč, čeprav spektakularnosti uvoda ne gre oporekati. Mesto dogajanja je naš preljubi planet, a ta je padel pod oblast zlobne vesoljske rase Naytiba, naša junakinja Eve pa je pripadnica nekakšnega uporništva, ki želi stvari povrniti nazaj v normalno stanje. Zgodba sama je dokaj nezanimiva in nihče vam ne bo zameril, če boste skozi nekje 30 urno kampanjo večkrat zmedeni glede poteka dogodkov in boste tem pač sledili zato, ker so razni cilji nujni za napredovanje zgodbe. Za igranje vam je dovolj vedeti to, da Eve poskuša v navezi s spremljevalcema Adamom in Lily ter pomočjo zadnjega večjega mesta Xion planet osvoboditi izpod jarma vesoljcev, to pa bo mogoče samo preko trupel manjših in večjih nasprotnikov.

Ustavimo se zdaj za minuto in si oglejmo tistega slona v sobi, ki je pri igri sprožal nekaj kontroverzije vse od njene najave in sem jo omenil tudi v uvodu: seksualnosti glavne junakinje in kako je ta izpostavljena skozi celotno igralno izkušnjo. Najprej se je treba zavedati, da je Shift Up korejski studio in ti zelo radi v svoje naslove rinejo pomanjkljivo oblečena dekleta, ki so kljub goli koži nenavadno odporna na zamahe sovražnikov in svinčeni dež njihovih strelnih orožij.

Tudi Stellar Blade gre po tej poti, a priznati moram, da sem pričakoval hujše. Dobro, Eve resda nosi tako oprijeto obleko, da ji ob odpiranju skrinj lahko vidiš v maternico in njeno spuščanje po lestvah bi lahko zamenjali za ples gibčne striptizete, vendar pa na splošno njeno mahanje z vimeni ni tako odbijajoče in izpostavljeno kot bi lahko bilo. Njena postava tako ne moti igralne izkušnje in sčasoma se na vse skupaj navadiš, a po drugi strani povsem razumem, kako bi ta lik lahko zmotil igralca ali igralko, ki bi razvijalca upravičeno lahko obtožil ustvarjanja stereotipov glede žensk, ki na sebi ne nosijo niti grama maščobe. Če je Aloy iz serije iger Horizon tako dobro zastavljena junakinja, da sčasoma pozabiš na spol glavnega junaka, saj ta ne igra nobene vloge, je tule situacija drugačna, vendar pa Eve spet ni tako moteča, da bi vse vidike igranja usmerila samo v svojo napeto rit.

Igralna formula se vrti okoli bojevanja in tole ni nek RPG, kjer bi raziskoval podrobno poustvarjena mesta, se pogovarjal z NPC-ji ter s spremljevalci razvijal globoke vezi, ki bi nato pripeljale do romance. Stellar Blade vsebuje določene elemente zgoraj naštetih igralnih prijemov, a so ti povsem površni. Mesto Xion je denimo praktično povsem mrtvo in vsebuje zdolgočasene naokoli stoječe like, stranske naloge pa obstajajo, a so te katastrofalne in navadno sestojijo iz tega, da obiščete neko lokacijo, tam nekaj poberete in stvar je zaključena. Stranski opravki so tako zanič, da so me sprva s svojo preprostostjo presenetili: prejel sem denimo nalogo, da moram poiskati zapuščeno mačko, ki se potika po mestu in je videti shirano. Celotna naloga je dobesedno tole: tečemo do enega dela mesta, mačka je mrtva in to je konec naloge.

Kakor so te misije brezvezne pa jih je vseeno pametno opraviti, saj si s tem prislužimo denarce in surovine, ki jih nato uporabimo za nadgradnjo opreme. Tudi na tem področju kakšne blazne naprednosti ne boste doživeli, saj lahko nadgradimo naš en in edini energijski meč, skupaj spravimo izboljšave na dronu, si zvišamo zalogo zdravilnih napitkov ter za Eve sešijemo novo preobleko, ki pa je tam samo za okras in ne zviša statistik. Te izboljšujemo preko ločenega menija in ta je dejansko dokaj razvejan, saj Stellar Blade vsebuje dokaj napreden boj, tako da lahko pridobivamo nove veščine, se učimo novih kombinacij udarcev in izmikanje ter pariranje naredimo lažje.

Svet, ki ga prečka Eve je sprva dokaj linearen, kasneje pa se malce bolj odpre, vendar pa tole ni nekakšen resničen odprti svet, ki bi ga bilo res vredno raziskovati. Skriti kotički sicer obstajajo in vsebujejo nekaj skrivnosti v obliki skrinj, za te pa je občasno treba poiskati namensko geslo ali pa pri odpiranju odigrati mini igrico. Stellar Blade si iz iger Dark Souls sposodi nadzorni sistem točk, saj vsake toliko naletimo na manjše baze, kjer si lahko nadgradimo veščine, nakupimo razne napoje in si obnovimo zdravje – slednje bo seveda tudi oživelo prej poražene nasprotnike.

Regije so v bistvu bolj arene za boje, ki tule spominja na nekakšno mešanico iger Bayonetta in Nioh. Na voljo imamo težji in lažji udarec, ta pa med sabo lahko kombiniramo in razvijemo uničujoče napadalne vzorce, ki nasprotniku ne dajo dihati. Naša glavna obramba sta pravočasno izmikanje in pariranje, uspešna izvedba teh pa polni nekam težko viden merilnik, ki nam nato omogoča sprožanje posebnih udarcev.

Nasprotniki so dokaj raznovrstni in zahtevajo različne pristope, pri boju pa se hočeš nočeš enostavno moraš navaditi bodisi dobrega izmikanja ali pariranje napadov. Slednje je bolj priporočljiva taktika, a sam se nikakor nisem mogel navaditi ritma nasprotnikov, ki radi mahendrajo z okončinami, tisti večji pa tako zapolnijo ekran, da sploh ne vidiš od kje prileti njegov udarec in kdaj je bil ta sprožen. Pretepanje je tako velikokrat vir frustracij in preprosto potrebuje še nekaj dodelave, saj sem velikokrat dobil občutek, da sem šefa premagal bolj po naključju, kot pa da sem se naučil njegovih vzorcev napada in mu nato pravočasno sprožil protiudarec.

Grafično Stellar Blade ni videti slabo in pohvalno je tekoče delovanje pri 60 sličicah na sekundo in hitro nalaganje stopenj. Tudi svet je videti podrobno in dizajn nasprotnikov ter redkih NPC-jev kaže, da ima razvijalec Shift Up pod streho kar nekaj talentiranih umetnikov. Bi se pa spotaknil ob zvočni vidik izkušnje: glasovno igranje je še nekako v redu, vendar ne vem kdo je zaposlil glasovnega igralca za Adama, saj je ta slišati tako neživljenjsko in zdolgočaseno, da te popolnoma potegne iz dogajanja. Dvomljiva je tudi glasbena spremljava, ki sicer ni slaba, a sprašujem se, če ne bi namesto korejskega pop-a bila bolj smiselna izbira česarkoli drugega.

Stellar Blade se je na koncu za boljšo igralno izkušnjo kot pa sem od nje pričakoval, vendar pa nisem prepričan, če je ta skupek idej res vreden cene 80 €. Za razvijalca Shift Up bi to označil kot za pogumen prvi korak do snovanja resnično impresivne igre, ki bi znala preko nabranih izkušenj iz razvoja prvenca nekega dne postati Stellar Blade 2.

Igro lahko kupite v fizični obliki v trgovini Big Bang.

Objava Stellar Blade – izkušnja, ki pod površjem skriva več kot samo napeto rit se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj so torej glavni problemi, ki pestijo Dragon’s Dogma II? No, največ je govora o grozotah, ki slišijo na ime mikrotransakcije in ki so mokre sanje vsakega velikega založnika. Mikrotransakcije v popolnoma (no, skoraj popolnoma) enoigralski MMORPG izkušnji, kot igro imenujejo stvaritelji, pa je še večji greh, ki bo nekoga prej ali slej poslal v 9. krog Dantejevega pekla. Govora je tudi o grozotno slabem delovanju na modernih sistemih, kar sam smatram za še veliko hujšo stvar, ko igri na rami ždi zloben striček Denuvo. Pa je na obeh problematikah kaj resnice? Moram reči, da stvar ni tako preprosta, kot se morda zdi.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 24. marec 2024
Cena: 64,99 €

Zvrst: Akcijski RPG

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CDMedia.

Če iščeš igro, ki ti bo stregla na srebrnem pladnju, si v napačni sobi. Dragon’s Dogma II je v oziru iger star Rimski cesar, ki te vrže v areno, reče: “Naj se zabava začne!” in nato veselo spremlja tvojo usodo. In bolje, da si pripravljen na včasih frustrirajočo izkušnjo, saj ne tolerira zelencev, “razvajenih” s strani modernih RPG-jev.

Ne gre za običajen odprti svet, kot si jih morda vajen izpod rok Ubisofta. Tukaj ni nobenih ikon in seznamov nalog, ki so potrebne tvoje pomoči. Čeprav je vodenja vseeno več kot v Elder Ring. To je svet, kjer je biti nepripravljen smrtno nevarno, in odločitve, ki jih sprejmeš, nosijo trajne posledice. Ta “igraj po svoje” tematika, ki jo vse pogosteje vidimo v odprtih svetovnih RPG-jih, preprosto ne obstaja v Dragon’s Dogmi II. Ali boš igral po pravilih igre ali pa boš prejel pošteno šeškanje.

Mehanizem zdravja, ki ga igra uporablja, je dober primer tega. Tvoja maksimalna količina zdravja se zmanjša s prejemanjem škode. Obstajata dva načina, kako to obrniti in se izogniti tekanju z 20% zdravja: ali počineš svoje utrujene kosti v postelji ali pa se spočiješ v improviziranem taboru. Oprema za kampiranje je težka in Dragon’s Dogma II je zelo skopa, kar se tiče nosilnosti likov – vsaj na začetku. V 99% iger v odprtem svetu bi samo hitro potoval do najbližjega mesta in se tam odpočil ali pa enostavno previl čas naprej, a tu je vse skupaj zgolj del *khm* frustrujajoče *khm* igralne izkušnje.

Hitro potovanje je možno samo z uporabo potovalnih kamnov, ki pa jih ni enostavno najti. Zato te igra nenehno sili, da tehtaš prednosti in slabosti vsega, kar počneš. Boš uporabil drago hitro potovanje za hitro prepotovanje velike razdalje? Ali boš skušal raje najti varen kraj in počakati, da sonce vzide? Boš le stisnil zobe in upal, da se boš z 20% zdravja prebil nazaj do najbližjega mesta skozi divjino, ki jo prežemajo goblini, harpije, volkovi, roparji in ogromni stvori?

Seveda ti ni treba nikamor iti sam. Kot v prvi igri lahko zaposliš razne asistente, “kmete” iz druge dimenzije, ki obstajajo samo, da služijo Dvignjenemu (status, ne opis stanja), torej tebi. Dvignjeni lahko ukazujejo kmetom, in zraven glavnega kmeta lahko najameš še dva, ki te spremljata zraven njega. Glavni kmet je tako pomemben za igranje, da njegovo/njeno ustvarjanje poteka takoj za ustvarjanjem lastnega lika, saj bo od takrat naprej tvoj večno prisoten sopotnik in telesni stražar. Ostali kmetje so last drugih igralcev – zato sem med drugim lahko potoval z raznovrstnimi liki iz drugih iger ter jih kasneje odvrgel za druge like višjih stopenj.

Seveda je pametno sestaviti skupino, ki se dopolnjuje med seboj. Sam sem večinoma igral kot tatič, eden novih razredov skupaj z lokostrelcem, ki je bil izpeljan iz prvotnega razreda s podobnim načinom igranja. Moja glavna kmetica je bila čarovnica in druga dva kmeta sta navadno sestopila iz nečesa izmed bojevnika, barbara ali lokostrelca, saj se je tako skupina dobro dopolnjevala. Vokacije zate in za tvojega kmeta/kmetico lahko spremeniš kadarkoli v krčmi ali cehovski hiši, in več jih odkleniš ob določenih točkah v kampanji.

Vesel sem tega, saj Dragon’s Dogma 2 dovoljuje samo en shranjen igralni lik. Ne moreš imeti več likov hkrati in tudi brisanje shranjenih likov ni možno brez prčkanja po črevesju računalnika ali konzole.

Glede kvalitete življenja imam mešane občutke. Ponekod je vse rožnato. Nadgradnjo svoje opreme lahko opraviš z jemanjem opreme neposredno iz globalne skrinje za shranjevanje, ki je dostopna iz večine gostiln. Kljub temu pa so druge odločitve preprosto osupljive. Na primer, čeprav lahko počivaš do določenega dela dneva, ni nobene vgrajene ure, da bi vedel, ali je jutro, večer, zora ali mrak. Veliko nalog zahteva, da si na določenem mestu ob določenem času, zato je ta odločitev zgolj nadležna.

Seveda pa to ponikne, ko pridemo do bojevanja. To je spektakularno in se počuti odlično, z zelo dobrim povratnim odzivom in ogromnim naborom posebnih potez, ki jih lahko odkleneš za vsako klaso. Pomanjkanje zaklepanja na sovražnika za klase, ki uporabljajo bližnji boj, je včasih nadležno in ne intuitivno, saj je bojevanje proti večji skupini sovražnikov nadležno. Gostota sovražnikov je včasih neverjetno visoka, in velike pošasti se lahko pojavijo povsod – tudi v naseljih in mestih. V Dragon’s Dogmi II nikoli nisi povsem varen.

Veterani bodo takoj doma z večino sistemi. Kombiniranje sestavin za izdelavo napitkov je zelo podobno kot v originalni igri – dejansko bodo osnovne kombinacije zelo znane vračajočim se igralcem. Novinci bodo nekatera bolj kompleksna področja našli precej neprijazna, vendar Dragon’s Dogma II preprosto zahteva, da prilagodiš svoj pristop. In to niti ni slaba stvar. Njena struktura je edinstvena med RPG-ji z odprtim svetom, čeprav je včasih težko reči, ali je to dobro ali slabo.

Tudi naloge niso vse označene z zemljevidnimi označevalci, in tiste, ki so, pogosto dajejo splošno aktivno območje namesto natančne lokacije. NPC-ji se lahko prosto sprehajajo, in če so ubiti, jih boš moral najti v kripti in jih obuditi z dragocenim kamnom za obuditev mrtvih. Ne morem razložiti preveč podrobnosti brez uničenja zgodbe, vendar je to igra, ki zahteva, da razmišljaš in izčrpaš vse možnosti. Ne moreš enostavno slediti smernicam na zemljevidu.

Sama zgodba je dokaj užitna. Gre za intrigantno zgodbo o lažnem Dvignjenem, ki je prevzel prestol Vermunda, in tvoji nalogi, da razkriješ korupcijo in preprečiš prihajajočo vojno. Za to si edinstveno opremljen, ker si seveda Dvignjen (ne dobesedno). Pisanje je… No, gre za Dragon’s Dogmo, zato je zapletanje večinoma solidno, dialog pa je nekoliko nenavaden. Veterani bodo vedeli, kaj pričakovati, medtem ko se bodo novinci morda zmedli zaradi dialekta Shakespeara – še posebej, ko tvoji kmetje kot v prvencu vedno znova in znova ponavljajo ene in iste fraze. Volki so nenazadnje vedno občutljivi na ogenj in tega ne rabim slišati vedno znova in znova ko zavoham Klinčevo mrcino.

Kljub svojim slabostim pa Dragon’s Dogma II predstavlja svet, ki je skoraj popolnoma neomajen. Kot pri naslovih, kot sta Breath of the Wild ali celo Monster Hunter, zahteva pripravljenost in potrpljenje, ko se odpravljaš raziskovati njene najgloblje kotičke. Prinesi hrano in oskrbo, vendar potuj lahkotno in hitro.

Vermund in Battahl sta kraljestvi, polni stvari za odkrivanje. Zakladnice v grozečih jamah, majhne vasice v senci visokih pečin, drveče pošasti velikosti male kolibe, potujoči kmetje in državljani, ki potrebujejo reševanje, vse zagotavlja, da pot nikoli ni dolgočasna. Ključno je, da se svet zdi, da lahko obstaja tudi brez tvoje prisotnosti, kar najboljši odprti svetovi dosežejo brez težav.

Nekateri prizori so čudoviti, Battahl pa ponuja estetiko, ki je v tem svetu še nismo videli. Enkrat ali dvakrat sem si vzel pet minut ob slapu ali na pečini, da sem se igral s foto načinom ali pa samo užival v razgledu. Animacije so dovolj gladke, modeli likov delujejo dovolj dobro, a zvezda je sam svet. Izgleda in se počuti kot pravi svet, ne igralni svet, in če to pomeni dvajsetminutni sprehod skozi goblinski tabor, da bi našel prehod čez reko, potem pač to pomeni.

Seveda pa je čas, da se za konec lotimo še največjih težav. Govora je seveda o delovanju in plačevanju. Prvo me je vsaj na mojem sistemu razočaralo. Igra je večino časa delovala med 40-60 sličicami na sekundo, v mestih pa so le te padle vse do 20. Gre za ekstremno procesorsko zmogljivo igro, za igranje katere boš potreboval vsaj i7 procesor novejše generacije.

Kar pa se tiče miktrotransakcij, sem jih med igranjem zlahka popolnoma ignoriral. Prinašajo določene ugodnosti, ampak ne vsebujejo nič takšnega, ki bi me vsaj malo vleklo v zapravljanje dodatnega denarja. Moralnost miktotransakcij v enoigralskem AAA naslovu, ki se prodaja po polni ceni, pa presodi sam.

Razsodba

(+) Bogat in globok svet, poln raziskovanja in odkrivanja.
(+) Spektakularna borba s hrustljavim povratnim odzivom in raznolikimi sposobnostmi.
(+) Edinstvena in zahtevna igralna izkušnja, ki jo je drugje težko najti.
(+) Estetsko čudovit svet z impresivnimi prizori in animacijami.
(+/-) Način pripovedovanja zgodbe, ki te ne vodi za roko
(-) Tehnične težave, kot so padci sličic v mestih in nasploh podpovprečno delovanje
(-) Omejitve in pomanjkljivosti v zgodbi ter dialogu, ki lahko vplivajo na celostno izkušnjo.

Objava Dragon’s Dogma II – dvorezen meč, ki ga je vredno vihteti se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI se je zdaj odločil malce stopiti stran od osredotočenosti samo na gaming trg, zato so spočeli tudi dva nova izdelka na področju mišk in slušalk. Eden od teh sliši na ime UVI ANT, gre pa za njihovo čisto prvo brezžično miško, ki cilja nižjecenovni trg takšne periferije, a kljub ugodni ceni zna dostaviti praktično vse tisto, kar od svojega mišona tudi zahtevamo: enostavno uporabo, vzdržljivo baterijo in kanček okraševanja za vse tiste, ki si svojo opremo na mizi radi prilagodijo do zadnje potankosti.

Ime izdelka: UVI ANT Wireless

• Senzor: PIXART 3370
• Kapaciteta baterije: 730 mAh
• Aktivna doba uporabe: do 70 ur
• Čas polnjenja: ~ 2 uri
• DPI: od 100 – 19.000
• Stikala: Kailh GM8.0 (do 80 milijonov klikov)
• Teža: 83 g
• Dimenzije: 120 x 58 x 38 mm
• Cena: 69,90 €
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Na prvi pogled ANT dokaj spominja na njihovo žičnato miško Envy v2, a UVI je na marsikakšnem mestu naredil spremembo, ki vam da vedeti, da gledate v bolj izpopolnjen izdelek. Začne se že pri pakiranju, ki je bolj premijsko in je narejeno iz tršega kartona: zadevi enostavno odstranimo pokrov in že se lahko najemo njene slastne vsebine, ki vsebuje samo miško, kratka navodila, kabel za polnjenje, ki vsebuje tudi priročni pretvornik za vhod USB-A ter par drsnih nožic iz plastike, ki vam služijo za rezervo v primeru da se originalne kje preveč opraskajo ali odstopijo.

Tako kot UVI Envy v2 tudi ANT vsebuje ohišje iz trde plastike, kar pomeni, da sta desni in levi miškin gumb ob kliku dokaj glasna, na vrhu pa jima družbo dela še kolesce, ki je odeto v gumo ter dodaten gumb, ki skrbi za instantno preklapljanje med DPI nastavitvami. Teh je tule 6 in zaradi nadgrajenega optičnega senzorja Pixart PMW 3370 lahko občutljivost zvišamo vse do 19k, kar je bilo sicer zame osebno čisto preveč občutljivo in bi mi bila zadeva smiselna samo ob nekih res gromozanskih ekranih, zato sem se raje udobno namestil na 2.400 DPI, kar mi je zadoščalo za udobno delo in hkrati tudi igranje iger.

Dodatna gumba najdemo na levi strani in sicer gre za klasični tipki, ki nam navadno služita za premikanje po spletnih straneh in za aktivacijo zahtevata nekaj malega pritiska, tako da ju ne boste ravno sprožili po nesreči. Morda znajo malce težav imeti levičarji, saj je miška UVI ANT sicer namenjena tako desničarjem kot tudi levičarjem, a slednji znajo z enim prstom ob držanju kdaj nehote sprožiti kakšno stransko tipko, vendar pa se to zgodi bolj izjemoma, saj kot rečeno tipki zahtevata nekaj sile preden se sprožita.

Skok na spodnjo stran razkrije senzor ter stikalo, ki omogoča dve nastavitvi: ON in Eco. ON pomeni normalno obratovanje miške, medtem ko premik na označbo Eco izključi RGB osvetlitev, ki se nahaja na zadnji strani miške. Ta zna kakšnega pisarniškega delavca zmotiti, zato je priročno dejstvo, da lahko stvarco izklopimo kar preko namenskega gumba. Na spodnji strani najdemo še plastični drsali, ki jima pred uporabo ni treba odstranjevati nobenega dodatnega zaščitnega sloja ter mali utor, kamor lahko pospravimo USB oddajnik. Tega pred uporabo moramo priklopiti na ustrezno mesto na PC-ju ali prenosniku, stvar pa je za brezžično uporabo nujna, saj miška ne vsebuje vgrajena Bluetooth povezovanja, a jo lahko kadarkoli priklopimo preko kabla in to na vhod USB-C, kar nam hkrati tudi zagotovi hitro polnjenje.

Kar se same oblike tiče je to v bistvu to in treba je ob tem dodati, da UVI ANT ni ravno lahek mišon, saj njegova teža znaša 83 gramov, kar je za pikico manj od miške UVI Envy v2, ki tehta 90 gramov. Osebno sem pristaš malce težjih mišk, saj se mi tako zdi, da jih imam pod večjo kontrolo, vendar pa je ANT kljub temu še vedno dovolj lahek, da se vam ob njegovem šviganju po mizi ne bo kmalu utrudila roka.

UVI ANT je dostojno opravil z vsemi nalogami, ki sem mu jih dostavil. Stvarca se dobro obnese pri vsakdanjem pisarniškem delu in kljub temu, da imam dokaj velike dlani je moja desnica udobno počivala na miškini površini in z malce privajanja sem se celo izognil tistemu zoprnemu občutku, ko pri premikanju drsaš po podlagi s spodnjo površino dlani. Akcijo sem nato preselil tudi med igre, kjer ravno tako nisem imel kakšnih problemov: pri strategijah in bolj naprednih streljankah sem bil celo tako predrzen, da sem preklopil na višji DPI, nakar sem ob skoku nazaj na namizje preko zgornjega gumba hitro povrnil ekosistem pisarniškega dela.

Nastavitve sicer lahko vedno bolj finmehanično prilagodimo tudi preko programske opreme UVI One. Ta za uporabo ponuja izbirno registracijo, a jo lahko uporabljamo tudi brez e-poštnega naslova, aplikacija pa nam ponuja razporejanje funkcij posameznih gumbov, nastavljanje makrojev ter upravljanje RGB osvetlitve, ki lahko utripa v šestih različnih načinih, pri vsakem ob teh pa lahko nadzorujemo tudi vsako posamezno barvo in prilagajamo njihovo intenzivnost.

730 mAh baterija je odlična in res drži njihova obljuba, da bomo z enim polnjenjem doživeli 70 ur uporabe – ob tem je treba biti pozoren, da bo miška obratovala veliko dlje, če ji izklopimo RGB osvetlitev, kar bo verjetno postorila večina pisarniških delavcev. S priklopom na polnjenje preko vhoda USB-C bomo dobili dokaj hitro polnjenje, ki za polno baterijo zahteva nekje 2 uri – zadevo lahko polnimo tudi čez noč, ko je računalnik v mirovanju – za ta del si oglejte sledeči vodič.

UVI ANT je presenetljivo vsestranska miška in res sem vesel, da je zdaj tudi podjetje UVI na polno objelo svobodo, ki jo s sabo prinaša brezžičnost. Za svojo ceno 70 € je tole res odličen produkt, ki bo prav prišel tako igralcem kot tudi tistim, ki bi radi ob delu držali v rokah nekaj kvalitetnega, vzdržljivega in s kančkom ponosa, saj se pred njimi nahaja slovenski izdelek, ki jih je dandanes čedalje manj in zato je treba njihovo redkost in unikatnost spoštovati in tudi podpirati.

Objava UVI ANT Wireless – vsestranska brezžična svoboda se je najprej pojavila na HOPsi.

A hkrati so se iz igre v igro selile graje: blede, labirintaste stopnje, poplava opreme, ki sposobnosti zvišajo zgolj za kakšen procent in slaba optimizacija igre, ki so jih pestile še malce zastarane grafične podobe. Team Ninja se je odločil zdaj odpraviti vsaj nekaj starih zamer, zato so preko Rise of the Ronin prvič skočili v ustvarjanje odprtega sveta, vendar pa je navada železna srajca, zato so za sabo nehote potegnili tudi nekaj bivših problemov, ki pa so tokrat vsaj malce manj očitni.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Sony
Založnik: Team Ninja
Platforme: PS5
Nakup: Big Bang
Datum izida: 22. marec 2024
Igrano na: PS5

To je letos zame že tretji japonski naslov, ki se odvija v odprtem svetu in moram priznati, da sem po Like a Dragon: Infinite Wealth, Final Fantasy 7 Rebirth in zdaj Rise of the Ronin že malce utrujen od nenehnega odklepanja razglednih stolpov, pobiranja surovin za kovačenje in stranskih nalog, ki v vsaki od teh iger obvezno vsebujejo vsaj eno, ki nas pošlje v neko fotografiranje.

Rise of the Ronin mi je prizanesel vsaj na dolžini, saj je od prej omenjenih naslovov najkrajši: eno preigravanje vam bo vzelo nekje 30 ur, kar je za dobo odprtosvetnih iger, ki vam zlahka vzamejo sto ur in več, slišati kot malo. A osebno imam raje takšne manjše, bolj fokusirane naslove, saj raje doživim konec zgodbe, kot pa da neko razvlečeno zadevo preigravam 50 ur, nakar obupam in si preostanek štorije ogledam na YouTubu.

Kar se tiče zgodbe je tale v Rise of the Ronin manj zmedena od tiste v Wo Longu, kjer sem ob poplavi vseh različnih oseb samo križem gledal. Dogajanje je postavljeno v leto 1863, ko se na obali Japonske izrišejo črne ladje zahodnih zavojevalcev, ti pa s svojim smodnikom želijo popoln nadzor nad otokom, kar seveda rezultira v celem kupu vojn, požiganj naselbin in sovražnih taborov, ki so se razprostrli po deželi in jih moramo osvoboditi. Naše potovanje se prične na krovu ladje in že takoj na začetku sem bil presenečen, saj mi Team Ninja v predhodnih najavah ni omenil, da bom lahko nadzoroval dva lika istočasno.

Naš napad na črno ladjo se prične v spremstvu našega Blade Twina, ki je z nami odraščal in ga prav tako lahko do potankosti oblikujemo: v mojem primeru sem se odločil ustvariti sestro, z njo pa se nato sprehodimo skozi uvajalni del, ki veterane žanra soulslike ne bo naučil česa res novega. Na koncu se spopademo s šefom, nekaj gre narobe in naša sestra je odtujena, kar je dober izgovor da nabrusimo naše japanke in se odpravimo po njeni sledi, naprej pa nas bo gnala neusahljiva želja po maščevanju.

Začetek standardne pripovedi torej in čeprav ta skozi kampanjo ni takšna, da bi vas res vseskozi zanimalo kaj se bo zgodilo za naslednjim ovinkom, je Team Ninja v tokratno narativo vložil veliko več truda kot pa pri svojih prejšnjih igrah. Ne traja dolgo, da srečamo svojega prvega kompanjona s katerim potem družno opravimo misijo, nakar se z njim usedemo v domačo bazo, zvrnemo kozarček sakeja, igra pa nas takrat opozori, da lahko s temi spremljevalci razvijamo prijateljske vezi in jim poklanjamo darila. Skozi kampanjo se nam na poti pridruži še kopica drugih ljudi in tudi tem lahko zaupamo svoje najbolj globoke skrivnosti in si tako pridobimo njihovo naklonjenost.

Problem pri tem socialnem aspektu je samo en: za vse ljudi mi je bilo skoraj popolnoma vseeno, saj nimajo neke resne globine. Prvi možakar, ki ga srečamo mi je bil še nekako najbolj pri srcu, a že ta je samo po eni misiji z nami takoj postal BFF in se celo zavezal, da nam bo pomagal pri vsaki nadaljnji misiji. Ostali sodelavci so še bolj bledi, k vtisu pa ne pripomore niti angleško glasovno podajanje, ki mestoma izpade amatersko in se ne ujema z animacijami ustnic. Ta aspekt druženja sem zato opustil, čeprav zna biti koristen, saj lahkot te kompanjone kasneje vpokličemo v spremstvo glavnih misij in bolj kot nas imajo radi, bolj bodo učinkoviti v špikanju grdavžev.

Takoj ko sem dobil priložnost sem se raje spravil v preganjanje stranskih opravkov odprtega sveta, ki jih je na začetku bolj malo, a sčasoma pridobijo na množini. Zaradi sovražnih razmer se je po deželi Japonske naselilo cel kup kampov, ki samo čakajo na našo sposobnost deratizacije, poleg tega pa se lahko pomudimo tudi ob nabiranju surovin, odklepanju svetišč in stolpov, igranje pa popestri tudi lov na mačke, ki jih lahko malce pobožamo, nakar nam te hitro pobegnejo stran. Mapa ni tako obsežna kot v kakšnem Assassin’s Creedu, a je dovolj velika, da jo lahko prečkamo tudi na konju, s skokom iz višine pa se aktivira jadralni zmaj, tako da vam nikoli ni treba trpeti ob počasnem plezanju iz kakšne visoke pečine. Te stvari lahko izkoristite tudi za sodelovanje v mini igrah, kot je streljanje z lokom iz konjskega hrbta, jadranje z zmajem skozi nadzorne točke in igranje kock, kjer se odločate med liha in soda seštevkom. Avtorji so si iz Sekira sposodili še možnost izstreljevalnika vrvi, tako da po naselbinah na splošno šibamo kot nek starodavni Spider-Man, skok na odročne strehe in previse pa lahko uporabimo tudi za taktični pobeg pred nasprotnikom.

Nič od tega ni kaj takšnega, kar ne bi videli v drugih odprtosvetnih igrah, a za igre tega razvijalca je tole velik preskok, s tem pa so rešili tudi problem revnih stopenj.

A morda največja prednost igre Rise of the Ronin je pristop do stranskih in glavnih misij. Objektivov tipa osvobajanje kampa se zdaj lahko lotimo prikrito ali pa na juriš, ta formula pa je bila sunjena iz igre Ghost of Tsushima. Tako kot tam se lahko odločimo za mešanico pristopov, torej da najprej nekaj sovražnikom odstranimo iz zasede in se šele nato lotimo tistih težjih grdavžev, tudi ti stranski kampi pa ponujajo mini šefe, ki nam nato dodajo dodatne nagrade.

Najlažji je prikriti pristop, saj je umetna inteligenca nasprotnikov tumpasta in če vas že opazijo, lahko pobegnete samo nekaj metrov stran in že pozabijo na vas, zato je možno pospraviti cel tabor, brez da bi sploh zares potegnili ven katano. Ko pa vas enkrat le dokončno razkrinkajo se spustite v boj, ki se marsikaj deli z igro Sekiro: Shadows Die Twice.

Pri pretepanju največ šteje izbor trenutnega orožja in na katero od njih je trenutno odporen vaš nasprotnik. Cilj je zbiti mu vzdržljivost na ničlo, nakar mu lahko zabijete uničujoč udarec, to pa ponavljate, dokler mu ne iztrebite življenjske črte. A tudi nasprotnik je presneto agresiven in vas ne bo tam samo čakal, da mu pritisnete zaušnico. Treba se bo braniti, kar lahko naredite preko pravočasnega izmikanja, a še bolj pametno je udarce parirati, s čimer mu zbijate vzdržljivost in ga pripeljete do točke za tisti močnejši udarec. Med bojem lahko nato tudi mešamo pristope, saj so nekateri sovražniki manj odporni na določen slog napadov in orožij, vmes lahko primešamo še streljanje s puškami in revolverji, v grdavža pa lahko preko izstreljevalnika vrvi zalučamo kakšen goreči sod.

Boj je sicer zahteven, a splošno lažji od predhodnih iger tega razvijalca, kar je tudi posledica tega, da lahko prvič tudi prilagajamo težavnost. Sam sem igral na “Normal”, kar je bilo še vedno zahtevno, a je dopuščalo možnost napak, tisti večji mojstri pa lahko že takoj od začetka posežete po višji težavnosti.

Uspešno opravljene misije vam prinesejo kakšen kos nove opreme, ki jo je tudi tukaj čisto preveč, prav pa pridejo tudi točke izkušenj, ki jih lahko vlagate v nadgradnje naših sposobnosti. A to ni edini iztržek glavnih in stranskih misij, saj lahko med temi spremljamo razne odločitve, ki dejansko vplivajo na nadaljnji potek dogodkov. V eni od prvih stranskih misij sem šefa banditov pustil živeti, nakar sem v eni od naslednjih misij zopet naletel na tega vagabunda, ki se je vrnil na pot kriminala, zdaj pa mi je bila ponujena njegova dokončna smrt ali pa partnerstvo. Pustil sem ga živeti in postal je moj novi spremljevalec, ki sem ga nato lahko izrabil v naslednji misiji glavne zgodbe.

Tehnična plat tudi v igri Rise of the Ronin šepa. Grafično tole ni noben biser, a to mu ne prepreči, da sličice na sekundo vseeno ne bi padale. Največje težave so se pojavile v večjih mestih, kjer je bilo zatikanje opazno, v vsaj treh primerih pa se je v igranje vrinil nek hrošč, zaradi česar je slika kar preskakovala in je pomagal šele ponoven zagon igre. Na enem mestu je bila stvar celo tako kritična, da sem moral fizično restirati konzolo.

Rise of the Ronin me je vsekakor pustil kar malce presenečenega in bolj kot sem ga igral, bolj sem pri njemu užival. Nisem sicer prepričan, če bi igro postavil pred dvojec naslovov Nioh, saj bi si želel pri nasprotnikih malce več raznovrstnosti in tudi težave z optimizacijo so mi povzročale kar nekaj puljenja las, vendar pa se Team Ninja zagotovo premika v pravo smer in zdi se mi, da so samo še korak od tega, da nam dostavijo resnično mojstrovino.

Igro lahko kupite v fizični obliki v trgovini Big Bang.

Objava Rise of the Ronin – dostopen soulslike v odprtem svetu se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato se raje držim samo svežih delov, ki kakšnega predhodnega znanja ne zahtevajo, vendar pa sem še vedno razočaran nad zgrešeno priliko, da nikoli nisem preigral originalnega Final Fantasy 7, saj vam zdaj ne znam točno opisati, kako dobro se je Square Enix odrezal pri predelavah in če bi mi te, kot nostalgiku in privržencu izvirnika, povzročale pomisleke ali hvalo.

Zato se boste morali zadovoljiti z mnenjem nekoga, ki je v sagi Final Fantasy 7 novinec in kot tak sem nad drugim delom predelave Rebirth naravnost navdušen. Čeprav si drugi del s prvim poglavjem deli marsikakšno podobnost, je celotna zasnova tako razširjena in nadgrajena, da se zdi izvirnik samo kot nek prototip idej, ki jih je Square Enix prepeljal na naslednjo stopnjo.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 29. februar 2024
Igrano na: PS5

Štorijalno je tole seveda neposredno nadaljevanje prvega dela, zato je predhodno znanje tega skorajda nujno, čeprav boste tudi poznavalci predhodnika na začetku bili malce zmedeni. Square Enix se je namreč malce poigral z idejo multiuniverzuma, tako da boste hkrati spremljali zgodbo iz dveh ločenih dimenzij: eno, kjer glavne vloge zastopajo dobro znani obrazi Clouda, Tife, Barreta, Red XIII-a in Aerith in drugo, kjer so se stvari odvile malce drugače in pomembno vlogo nosi Zack.

Vendar tega mešanja ni preveč in se v glavnem zgodi samo skozi vmesne sekvence med poglavji, večino časa pa boste preživeli v vlogi Clouda, ki je skupaj z druščino zapustil mesto Midgar in je zdaj skočil v objem… No, še enega mesta, ki se tokrat imenuje Kalm. Vendar sprehajanje skozi ulice prve naselbine ne predstavlja večino izkušnje tako kot je bilo to v prvem delu, saj se v dogajanje kmalu vmeša zlobna vojska Shinre in nam ne preostane drugega kot pa da pobegnemo izven zidov, tam pa nas pričaka resnično odprti svet, ki sem ga v seriji Final Fantasy izkusil do sedaj samo preko 15. dela.