Če trenutno obstaja en studio na tem planetu, ki mu lahko brez kakršnihkoli pomislekov lahko upravičimo večkratno prestavljanje izida igre je to zagotovo ukrajinski razvijalec GSC Game World. Razvijalec je drugi del kultne prvoosebne streljanke Stalker napovedal daljnega leta 2010, a že takrat so ga začele pestiti finančne težave, del ekipe je studio zapustil, nakar se je razvijalec znašel pred bankrotom.
Razvoj je bil potem ponovno zagnan leta 2018 in je dobro napredoval, a nato je nekaj let kasneje Rusija napadla Ukrajino, zaradi česar so se nekateri člani ekipe šli bojevati resnično vojno, ostali pa so zapustili državo in se umaknili na varno, kjer so lahko spet nadaljevali s tipkanjem kode. Skratka, da je Stalker 2 sploh prišel do tega trenutnega stanja razvoja je mali čudež in zdelo se je, da se bomo končno različico doživeli že v prvi četrtini tega leta.
To se zdaj ne bo zgodilo, saj je razvijalec včeraj na splet poslal nov dražilnik, ta pa poleg prikaza atmosferičnega sedenja ob ognju in srebanju slastnega radioaktivnega čaja zraven pripiše še novi datum izida: 5. september 2024.
Last year, during Gamescom 2023, we finally had the chance to meet in person. We gathered around the campfire with you to share something valuable that we have been creating for you for all these years — a small part of S.T.A.L.K.E.R. 2:…
GSC Game World je nato na X-u podal pojasnilo za zamik. Igro so ponudili v testiranje celemu kupu ljudi in skorajda vsi med njimi se strinjajo, da Stalker 2 ob igranju poda enake občutke kot originalna trilogija izpred skoraj 20 let, a je razvijalec ob tem spoznal, da optimizacija ni ravno na stopnji, ki bi jo igralci upravičeno pričakovali ob igrinem izidu. Zato so se tega odločili zamakniti za vse te mesece, saj želijo svojim oboževalcem dostaviti izkušnjo na katero se je splačalo čakati tako dolgo.
Stalker 2 bo ob izidu na voljo samo za PC in konzolo Xbox Series X.
Oboževalci tenisa boste kmalu spet prišli na svoj račun, saj je založnik 2K, ki v športnih vodah pridno skrbi za vsakoletno posodabljanje košarkaške serije NBA 2K, zdaj skočil še v svet tenisa, kjer bodo preko igre TopSpin 2K25 obudili serijo iger Top Spin.
Ta je svoj zadnji del dobila leta 2011, ko je izšel Top Spin 4, tega pa je spočel razvijalec 2K Czech, ki je bil za tiste čase vsekakor zanimiva izbira, saj je ta razvijalec naslednik studia Illusion Softworks, ki se je med drugim podpisal pod dvojec iger Mafia.
Kaj točno s sabo prinaša TopSpin 2K25 zaenkrat ni jasno, saj smo dobili samo izjemno kratki dražilnik, ki sicer pokaže v redu grafično podobo in nekaj zamahov z loparji. Založnik 2K je ob napovedi zgolj dodal dejstvo, da bo trenutno tekmovanje Odprtega prvenstva v Avstraliji prisotno tudi v digitalni obliki, a zraven ni zapostavil nobenega datuma izida in kdo bo na tej igri sploh delal, a so se zraven zaobljubili, da bomo kmalu dobili več informacij.
Na voljo je tudi uradna stran, a tudi tam kakšnih bistvenih informacij ven ne boste potegnili, jo je pa dobro spremljati za kakšne prihajajoče posodobitve.
Sem velik oboževalec franšize Prince of Persia in čeprav je serija Assassin’s Creed nekakšen naslednik idej, ki nam jih je Ubisoft preko Perzijskega princa predstavil daljnega leta 2003, v svojo igralno formulo ni preselil čisto vsega, kar je iz The Sands of Time naredilo takšno legendo, da se te spomnimo še 20 let kasneje.
Medtem ko čakamo na polnopravno predelavo igre The Sands of Time nam je Ubisoft ponudil nekaj pokušine v obliki igre Prince of Persia: The Lost Crown, ki je v bistvu manjši projekt narejen bolj zato, da igralce opomni na to desetletja staro franšizo in nekako imamo občutek, da založnik od nje ni pričakoval neke bajne uspešnice. A glej ga zlomka, studio Ubisoft Montpellier je dokazal, da znotraj francoskih pisarn še vedno lahko najdemo nekaj originalne ustvarjalnosti in The Lost Crown je pravi svež veter Ubisoftove ponudbe, ki se je čisto predolgo zanašala na samo štampanje novih Assassin’s Creedov.
Če vas morda skrbi, da bi morali za uživanje igre The Lost Crown prej preigrati kakšnega od začetnih delov serije, potem je ta strah odveč. Nova igra namreč vsebuje povsem svežo pripoved, ki se osredotoči na sedem legendarnih vojščakov izpod ceha Immortalov, naša naloga pa je rešiti princa Perzije z imenom Ghassan, a ta ni tisti, ki smo ga spoznali preko prejšnjih delov. Tokrat ne bomo nastopali v vlogi plemstva, ampak bodo naši gumbi nadzorovali dejanja mladega bojevnika Sargona, ki se pri Immortalih še želi dokazati, na odpravi pa mu dela družbo še šest drugih herojev, ki jih boste nato med raziskovanjem stopenj večkrat srečali, ti pa vam bodo včasih pomagali, včasih pa vam zna kdo od njih zasaditi nož v hrbet.
Zgodba sama ni neka mojstrovina in je dokaj predvidljiva, vmesne sekvence pa so narejene v stilu komajda premikajočih se kadrov, ki so sicer lepi za ogled, a jih velikokrat srečamo pri naslovih, za katere je bil odrejen premajhen proračun, da bi gledali resnično režirane vmesne sekvence. Kljub temu je vse skupaj dovolj dobro, da vas potegne v meso dogajanja, ki so tule bojevalne in platformske sekvence in jih izvajamo v tipični maniri iger žanra Metroidvania.
Platformski izzivi so odlični in zahtevajo kar nekaj spretnosti.
Do sedaj bi vam moralo že postati jasno, da The Lost Crown ni kakšen tretjeosebni naslov, ampak boste akcijo spremljali iz strani v nekakšnem 2,5 D pogledu. To pomeni, da se lahko sicer premikamo samo naprej in nazaj, vendar pa stopnje vseeno vsebujejo globino, zaradi česar so videti čudovito, le da teh delov ne moremo raziskati. Grafično na sploh je The Lost Crown videti odlično in stvar je veselje igrati na OLED zaslonih: stopnje so raznovrstne in kljub stranskemu pogledu izgledajo epsko, živobarvno shemo kristalčkov, ki jih najdemo med raziskovanjem ali pa ti padejo iz riti padlih nasprotnikov pa dopolnjujejo kratke spektakularne sekvence naših specialk, ki se jih ob gledanju enostavno ne moreš naveličati.
The Lost Crown vsebuje veliko bojevanja, ki je za ta tip igre že od začetka presenetljivo napreden – celo bolj od visokoproračunskih Assassin’s Creed iger. Naš junak lahko zamahuje z dvema mečema, sproža težke udarce ali pa se pri pretepanju zanaša na kombinacije udarcev: s hitrim tekom lahko podrsamo po tleh in nato preko nog nasprotnika dvignemo v zrak, kjer ga nato dobro premikastimo in naknadno zalučamo v tla. Kasneje dobimo dostop do novih udarcev in orodij in med vsem tem kombiniranjem pretepaških potez sem se malce spomnil na serijo Devil May Cry, saj sem tudi tam nasprotnike premetaval po celi sobi in so bili ti dlje v zraku kot pa na tleh.
Zgodbo naprej podajajo vmesne sekvence, ki bi lahko imele malce več proračuna.
Sčasoma dobimo dostop tudi do posebnih specialk, ki jih sprožamo preko merilnika, ta pa vsebuje več stopenj. Lahko denimo sprožimo uničujoč udarec ali pa preko puščice izstrelimo smrtonosen izstrelek, prav pa nam pride ustvarjanje posebnega bazenčka za zdravljenje, ki je tu še kako potrebno. The Lost Crown namreč niti približno lahka igra in od štirih težavnosti, ki jih izberete na začetku, sem se v svoji dobri 20 urni izkušnji dodobra namučil že ob normalni težavnosti. Z udarci in specialkami je tako treba pametno razporejati in dobro jih je prihraniti za šefe, ki pa mi presenetljivo niso povzročali toliko težav, se bo pa treba naučiti njihovih napadov in za njihovo odpravo uporabiti prave prijeme.
Ubisoft si je pri snovanju igre kar nekaj idej sposodil od drugih razvijalcev. Tu je denimo omejena zaloga zdravilnih flašk, ki jih nato lahko obnovimo samo pri okoli razporejenih zlatih drevesih do katerih pelje zlata sled in ni treba biti kakšen poseben detektiv, da na tem mestu vidiš vplive Elden Ringa. Raziskovanje stopenj, ki omogočajo veliko horizontalne in vertikalne svobode pa spomni na Hollow Knight, le da smo tule na začetku malce manj zmedeni, saj mapo dobimo brez kakšnih nadgradenj, kasneje pa se lahko naokoli tudi teleportiramo.
The Lost Crown nosi preprosto podobo, a to je barvit naslov, ki je na OLED zaslonih pravi lepotec.
Drugi del igre se vrti okoli platformskih izzivov, ki bi si jih dejansko želel več kot pa bojevalnih segmentov. Pri teh je treba namreč izrabiti svoje spretnosti premikanja, skakanja in uporabo posebnih moči, to pa je včasih treba spariti z reševanjem ugank. Platformske uganke začnejo hitro pridobivati na težavnosti in če se boste kdaj želeli dokopati kakšne odročne skrinje, potem bo treba pametno kombinirati skoke in posebne moči kot je denimo tista, ki ustvari kopijo Sargona in je pomembna za razreševanje nekaterih neobhodnih ovir. Vrtenja časa tule ni in če kje pademo na kakšno ostro past nas igra samo preprosto povrne na zadnjo stabilno platformo in nam pogoltne nekaj zdravja, smrt pa nas nato vrne na zadnje obiskano drevesce.
Mapa je na voljo takoj od začetka, stopnje pa ponujajo veliko stranskih in glavnih poti.
The Lost Crown je bolj globoka izkušnja kot pa sem na začetku od nje pričakoval. Poleg prej omenjenih bojevalnih kombinacij moramo tudi nadgrajevati orožja, našemu junaku pa dvigamo statistike preko obeskov na ogrlici, ki jih ne moremo kar navešati po mili volji, saj je prostor omejen, tisti bolj napredni obeski pa zavzamejo veliko prostora. Prostor na ogrlici lahko sicer razširimo, kot tudi to lahko naredimo za zdravilne napitke, ki jih lahko vzamemo s sabo na odpravo, a je to umetno omejeno in pogojeno z napredkom glavne zgodbe, kar je škoda, saj sem se zaradi tega dolgo sprehajal s polno vrečo kristalov, ki jih nisem imel kje zapraviti.
Prince of Persia: The Lost Crown je igralna izkušnja, ki me je prijetno presenetila in čeprav navadno nisem pristaš Metroidvania žanra, me je tale stvarca hitro potegnila v dogajanje, ki me ni izpustilo vse do ugleda zaključne odjavne špice. Upam, da bodo dobre kritike zbudile tega založnika, ki nam je včasih znal redno dostavljati svežo in unikatno zamišljeno vsebino in da to ne bo edina odprava Sargona, ki si zasluži tudi povsem svojo tretjeosebno igro, z še večjim proračunom.
Igričarstvo znotraj Rusije je v zadnjih dveh letih postal težak posel, saj se je zaradi ruskega napada na Ukrajino sprožilo cel kup sankcij in te so bile sprožene tudi v igričarski industriji. Tako nekaterih iger na Steamu iz Rusije sploh ni mogoče kupiti, medtem ko nekateri servisi tipa PlayStation Plus tam preprosto ne delujejo več.
Kljub tem sankcijam pa igričarstvo na ruskih tleh ni izumrlo in v razvoju so celo nekatere igre o katerih pa je težko dobiti nekaj konkretnih informacij, saj o njih zahodni svet zelo nerad poroča. Pisali smo že o dveh dokaj impresivnih projektih, ki želita posnemati igri Kingdom Come: Deliverance in Gothic ter o enem, ki je nekakšna samosvoja verzija Stalkerja. Zdaj nek ruski studio dela na projektu The Best in Hell, ta pa bo narejen po istoimenskem filmu iz leta 2022, ki ga je sproducirala in plačala zloglasna najemniška vojska Wagner.
The Best in Hell oziroma rusko “Лучшие в аду” je 107 minut dolg film, ki ima dokaj noro zgodovino. Posnet je bil namreč medtem ko so norele bitke za mesti Mariupol in Popasna, scenarij pa je spisal Aleksey Nagin, ki je bil včasih ruski vojak, nakar se je pridružil Wagnerju in je bil med opravljanjem svojih nalog večkrat ranjen. Nagin ni nikoli doživel resnične premiere svojega filma, saj je bil ubit v Bahmutu in to samo mesec pred njegovim izidom.
Zanimivo je tudi dejstvo, da film ne omeni Rusije ali Ukrajine niti z eno besedo, ampak se vse vrti okoli “izmišljenega” konflikta med belimi in rumenimi enotami. Kljub temu, da gre več kot očitno za propagandno delo, The Best in Hell vsebuje nekaj močnih scen: ena je tista, kjer se vojak rumene enote pomoli pred svetnikom, nakar pripadnik bele enote ubije, pobere sliko iz tal in se ji tudi sam pomoli.
Featuring an uncanny valley Prigozhin (?) dubbed with lines from the movie. The trailer looks to follow the setting of the eponymous movie, which was co-written by Wagner field commander Alexey Nagin and shot on location in Wagner-held Popasna. pic.twitter.com/lbrcpFhx9E
Ta slika se je pojavila tudi v napovedniku za igro, ki bo zgrajena znotraj pogona Unreal Engine 5 in tu je naveza na Wagner malce bolj očitna, saj se pred kamero pojavi stas in glas Jevgenija Prigožina, ki je bil ubit lani avgusta, nekdo pa je zdaj prenesel njegovo podobo v digitalno obliko, čeprav je lik videti malce nerodno. V bistvu je igra na trenutke videti nizkoproračunska, saj sličice na sekundo padajo že v napovedniku, so pa animacije dokaj izpopolnjene in eksplozije konkretne.
Igra The Best in Hell ima zaenkrat začrtan izid v 2024, a kakšnega bolj točnega datuma in platform razvijalec še ni najavil.
Ljubitelji Soulslike izkušenj ste v letu 2023 dobro jedli, saj smo na jedilnik dobili vsaj dve dobri predstavnici tega žanra Remnant 2 in Lies of P, nekaterim pa je bil všeč tudi Lords of the Fallen. A nič ni moglo nadomestiti tiste prave zadeve, ki jo zaenkrat še vedno zna izdelati studio FromSoftware, ta pa je že dolgo nazaj napovedal prvi in morda tudi edini dodatek za igro Elden Ring, ki se bo ponašal z imenom Shadow of the Erdtree.
Od originalne najave je preteklo že nekaj vode in v vsem tem času nismo dobili niti ene nove sličice oziroma česarkoli kar bi spletnim teoretikom ponudilo možnost kovanja novih teorij glede mesta dogajanja razširitve in kaj nas vse v njej čaka. Decembra lani so se stvari vendarle začele malce premikati, saj je ena spletna stran predčasno v ponudbo postavila nove kontrolerje, ki so bili zaviti v barve Elden Ringa, zraven pa je bil še pripisan izid, ki se naj bi zgodil že naslednji mesec.
A new Elden Ring DLC package has just been added to Elden Ring within the files for the first time since launch. – I’m not saying it’s 100% Shadow of the Erdtree but… There’s a pretty good chance it is. pic.twitter.com/1j6HCVfGQo
FromSoftware je pred kratkim za igro spočel novo, manjšo posodobitev, ki pa je s sabo vseeno prinesla konkretno spremembo, čeprav te navadne oči igralcev niso opazile. Podrobnost pa se ni izmuznila Ziostormu, ki je na X-u zapisal, da je posodobitev na Steamovi veji igre pod kategorijo DLC-jev dodala nov vnos in to z izjemno privlačnim imenom “SteamDB Unknown App 2778580”. Kaj točno ta vnos skriva ni jasno nikomur, a dejstvo ostaja, da se je ta del kategorije spremenil prvič od izida igre – izjema je bil vnos za vodič Adventure Guide, ki se je tam pojavil z nekajmesečnim zamikom.
Pod skrivnostnim imenom se tako skoraj zagotovo skriva dodatek Shadow of the Erdtree in glede na to, da je FromSoftware zdaj že pripravil Steam vejo za vnos novih datotek zna to pomeniti, da se morda res približujemo k izidu. Če se bo ta res pripetil februarja potem bo izšel točno dve leti po izidu originalne igre, kar bi prav lepo popestrilo tole obletnico in morda je zdaj že pravi čas, da naberete še zadnje kose opreme iz originalne kampanje, saj če poznamo FromSoftware, boste za novo odpravo potrebovali dobro iztreniran lik, zvrhan koš naprednih čarovnij in najbolj bridke sabljice.
Živimo v svetu naročnin in tudi francoski založnik Ubisoft drži svoj servis, čeprav ta ni tako znan kot Microsoftov Game Pass in Sonyjev PlayStation Plus. Naročnina Ubisoft+ je med nami prisotna že nekaj let, založnik pa je včeraj najavil korenito spremembo glede delovanja te ponudbe, ki je zdaj razdeljena na dve stopnji, vsaka od njih pa ponuja svojo lastno ceno in vrsto dobrin.
Dražja stopnja zdaj nosi naslov Ubisoft+ Premium in vsebuje praktično vse kar je prišlo iz rok tega založnika. To pomeni, da boste v zameno za 17,99 € mesečno dobili dostop do vseh njihovih iger in tudi vseh dodatkov ter DLC-jev, ki so nato naknadno izšli za njihove naslove. To je pri Ubisoftu pomemben dejavnik, saj je ta založnik znan po dobri podpori svojih naslovov, ki še leta po izidu dobivajo novo vsebino in vsi ti dodatki na koncu nanesejo kar veliko denarja. Poleg tega naročniki Premiuma igrajo tudi sveže igre in to na dan njihovega izida – še več v nekaterih primerih lahko na ta način dobite dostop do nekaterih naslovov nekaj dni pred njihovim uradnim izidom.
Ubisoft+ Premium sicer ni poceni – še posebej če ponudbo postavimo ob bok Microsoftovemu servisu Game Pass Ultimate, ki je v dolarski primerjavi celo za dolar cenejši od Ubisoftove ponudbe.
Za tiste z bolj plitvimi žepi je na voljo naročnina Ubisoft+ Classics, ki vam ponudi dostop do več kot 50 iger, a boste morali za igranje dodatkov in DLC-jev te kupiti ločeno. Ponudba vseeno ni šibka, saj dobite dostope do iger tipa Far Cry 6, dvojec South Park iger in nekaj Assassin’s Creed iger, a so pri teh izvzeta novejša poglavja Valhalla in Mirage. No, vzamem nazaj, saj ta ponudba res ni nič preveč posebnega – na uradni strani je obljubljeno 50+ iger, a ko skočiš v dejansko knjižnico jih je naštetih 46. Za 7,99 € je to presneto ubogo, če pa si lastite naročnini PlayStation Plus Extra ali Premium pa je v to že vključen katalog Ubisoft+ Classics, a seveda ta velja samo za konzolo in ne za PC.
Več o razlikah naročnin in zakaj so se Francozi odločili te predrugačiti si lahko preberete na uradnem blogu.
Era umetne inteligence je zdaj uradno že tukaj in njeni razvijalci so kot glavno prednost izpostavljali dejstvo, da bo poenostavila cel seznam nalog, ki so človeštvo nadlegovale že od samega rojstva pisarniškega dela. Ob tem pa se nihče ni preveč ukvarjal z vprašanjem kako bodo te zamudne stvari, ki so za marsikoga predstavljale poklic, vplivale na službe in kam bodo zdaj ti ljudje šli, ko jih bo upravnik slej ali prej odpustil, saj enostavno ne morejo dohitevati hitrosti dela umetnopametnih algoritmov.
To je velika težava in njena obsežnost nam trenutno še ni znana, saj umetna pamet še ni popolna, čeprav napreduje z velikimi koraki in se znajo stvari korenito zasukati že v kakšnem letu ali dveh, takrat pa zna biti prepozno za udrihanje po zvonovih alarmov. Sami smo na ta trend že večkrat opozorili: nazadnje v članku glede vplivnežev, ki znajo kmalu postati stvar preteklosti, še pred tem pa smo opozorili na umetnopametno voditeljico, ki jo promovira Mercator.
Da je razlog za skrb upravičen je zdaj najavil Mednarodni denarni sklad oziroma IMF, ki je v novi analizi dobil rezultate, da bo v prihodnosti umetna inteligenca prizadela okoli 40 % obstoječih služb po vsem svetu. Generalna direktorica Kristaline Georgieva pravi, da so rezultati alarmantni in čeprav bo umetna pamet v nekaterih primerih dopolnjevala rutine vsakdanjega dela, ki bo postalo bolj produktivno, to ne velja počez kar za vse in se razlikuje glede na ekonomsko razvitost posameznih držav.
V bolj naprednih ekonomijah bo umetna inteligenca pomembno vplivala na okoli 60 % služb, a samo v polovici od teh primerov bodo napredni umetnopametni algoritmi sodelovali z ljudmi in zvišali produktivnost, medtem ko bo v drugi polovici umetna inteligenca lahko nadomestila ključne dejavnike teh služb, kar po domače povedano pomeni, da jih bo lahko v celoti opravljala namesto ljudi in to ceneje, hitrejše in nenazadnje tudi brez napak.
Za manj razvite države projekcije niso tako katastrofalne, saj bo tam AI prizadel samo okoli 26 % obstoječih del, a razlog za to je dejstvo, da te države že tako nimajo tako razvitega tehnološkega sektorja, tako da umetna inteligenca v bistvu nima ničesar za nadomestiti.
Georgieva je še dodala, da bo umetna inteligenca vplivala tudi na mlajše delavce, ki znajo hitro spoznati, da so njihove plače nesorazmerne z drugimi, kar je posledica dejstva, da zna nekaj njihovih nalog prevzeti umetna inteligenca.
Težko je trenutno napovedati, kako bo vse to vplivalo na prihodnost, a če nas je kapitalizem naučil nečesa je to dejstvo, da bodo podjetja vedno iskala tisto najbolj poceni rešitev, ki izda tudi najboljše in najhitrejše rezultate dela, dobrobit navadnih ljudi pa je sekundarna skrb. Zato je treba razvoj in delo umetne inteligence uzakoniti in k sreči se je Evropska unija tu že začela premikati: prejšnji mesec je predstavila prvi takšen zakonik glede regulacije umetne inteligence, ta zakonodaja pa bo začela veljati enkrat v 2025.
ZDA, Kitajska in Združeno kraljestvo zaenkrat niso predstavili nobenega takšnega zakonika.
Navdušenje nad prihajajočo 4. sezono serije The Witcher je daleč od vsega tistega trušča, ki smo ga slišali pred izidom pilotne epizode, kar je v bistvu razumljivo. Večina oboževalcev se strinja, da je serijo na plečih nosil igralec Henry Cavill, ki pa v novi sezoni ne bo nastopil – njegovo vlogo bo prevzel Liam Hemsworth. Serija se že dolgo bori tudi s kvaliteto svojega scenarija, nakar je na plano prišla novica, da scenaristi niso marali izvirnih knjig izpod avtorja Sapkowskega, nakar je ta v enem od intervjuju priznal, da njegovih idej pri snemanju niso upoštevali.
Skratka, serija gre po neki svoji poti in nič čudnega potem, da ima 3. sezona na Rotten Tomatoes porazno oceno 19 % in v bistvu je pravi čudež, da Netflix vsega skupaj še ni preklical. Očitno je kljub vsem pritožbam gledanost še vedno visoka, spremljevalci serije pa bodo v novi seriji pozdravili povsem nov obraz, ki bo tokrat znani igralec Laurence Fishburne.
News from The Continent! Laurence Fishburne will be joining The Witcher family as Regis, a world-wise Barber-surgeon with a mysterious past. pic.twitter.com/0xzYe2G7On
Izbor tega je na internetu zopet dvignil nekaj prahu. Laurence je sicer odličen igralec, ki je najbolj prepoznaven zaradi svoje vloge Morpheusa iz filmske serije Matrica in tudi v The Witcherju bo nosil eno od vidnejših vlog. Nastopil bo v vlogi stoletja starega vampirja Regisa, ki smo ga prvič srečali v knjigi Baptism of Fire, nakar ga je razvijalec CD Projekt RED ovekovečil še v dodatku Blood and Wine igre The Witcher 3, v obeh primerih pa je bil krvoses bledoličnež, kar je nekako že dolgo ustaljena podoba antičnih vampirjev, medtem ko je Fishburne temnopolt. Ni treba biti nek resen detektiv, da ti postane jasno, zakaj je internetna publika znova razburjena in nekateri pravijo, da je Netflix obupan in nalašč sproža takšne internetne viharje, hkrati pa upa, da bo znano ime pripomoglo dvigu gledanosti.
Nova sezona se bo osredotočila na Geralta in njegovo novo partijo junakov Dandeliona, Milvo, Cahirja, Regisa in Angoulême, ki se bodo podali skozi regije, zavite v vojno. Geralt bo poskušal poiskati Ciri in Yennefer, ki se bodo znašle v svojih težavah, a zdi se, da bodo tokrat beležile manj časa pred kamerami, saj bo poudarek na grajenju Geraltove tolpe, ki je znana tudi pod imenom “hanza” in je bila nato prisotna skozi vse nadaljnje knjige.
4. sezona serije The Witcher še nima datuma izida, a se jo pričakuje enkrat proti koncu tega leta, zna pa se zgoditi, da se zamakne v začetek 2025.
Za igre znotraj žanra MOBA bolj redko kdaj vidimo polnopravna nadaljevanja. Zdi se naravnost noro, da bi Riot napovedal League of Legends 2 ali pa da bi se Valve končno seznanil s številko 3 v podobi igre Dota 3, saj ti igri vsebujeta malce risankasto in na videz brezčasno grafično podobo, ki drži korak s časom preko posodobitev, delanje novega dela pa bi razdrobilo igričarsko bazo in povišalo strojne zahteve, kar bi iz zabave izključilo tiste igralce, ki imajo že čisto preveč zastarane PC-je.
Razvijalec Titan Forge Games se je kljub temu odločil za spremembe in tako nenadoma in brez predhodnega pompa napovedal igro Smite 2 – nadaljevanje njihovega originalnega MOBA projekta, ki sicer ni nikoli držal tako velike igralne baze kot LoL ali Dota 2, vendar je kljub temu nase privlekel kar lepo in zvesto igralno publiko, ta pa se bo zdaj lahko pozabavala v olepšanem nadaljevanju.
Smite 2 na igralnem segmentu ne bo delal neke revolucije, saj se bo tema igre še vedno sukala okoli grše mitologije, tako da se bodo na bojišču še vedno pretepali bogovi, kentavri, gorgoni in druge mitološke zverine, ki smo jih spoznali skozi učbenike in tudi druge igre. Bodo pa zdaj vse te zverine bolj podrobne, saj je igra delana znotraj pogona Unreal Engine 5, ki zna dostaviti slastno osvetljevanje in fantastične učinke posebnih sposobnosti vseh nastopajočih.
Titan Forge Games je poleg napovednika izdal tudi nekaj informacij glede izida igre. Načrtovana je beta, ki bi morala iziti enkrat letos in ves narejeni napredek v njej se bo nato prenesel tudi v polno igro, tako da brisanja ne bi smelo biti. Ob izidu bo na voljo 25 bogov, storjeni napredek iz originala in pokupljene stvari pa se ne bodo prenesle v nadaljevanje. Veterani prve igre bodo vseeno dobili nekaj dobrot v obliki posebnih kristalčkov Legacy Gems, ki vam bodo za 50 % znižali cene mikrotransakcij drugega dela. Prav tako je tule Divine Legacy, ki bo stare igralce nagradil za vsako leto igranja originala in to v obliki posebnih predmetov, dosežkov in preoblek za vašo izbrano vrsto junakov.
Originalni Smite se medtem ne poslavlja, saj bo nekaj časa obstajal ob boku drugega dela. To je dobro, saj je prvi del do sedaj nabral več kot 100 igralnih bogov in ni nobene garancije, da bodo vsi ti doživeli predelavo tudi v drugi del. Bo pa zanimivo videti kako namerava razvijalec ohranjati in izboljševati dve igri naenkrat, saj to ni ravno enostavna naloga, Titan Forge Games pa spet ni tako velik studio.
Smite 2 bo najprej prejel zaprto alfa testiranje, ki naj bi se začelo v pomladi, igra pa bo nato izšla na PC-ju in konzolah PlayStation 5 ter Xbox Series X.
Raznoraznih pretočnih servisov je danes toliko, da bi za spremljanje vseh naročnin človek potreboval že eno pošteno Excel razpredelnico, skupni strošek vsega tega pa mesečno nanese kar obilno položnico. Zato je dobro te izkoristiti akcije, ko kakšnega od servisov lahko brezplačno preizkusimo in v takšno partnerstvo sta nedavno stopila trgovina Mimovrste in pretočni servis SkyShowtime.
Slednji je v naših koncih dokaj velika neznanka, saj smo Slovenci bolj zavezani k servisoma HBO Max in Netflix. SkyShowtime pa je pri nas novinec, saj je z obratovanjem pričel šele konec leta 2022, servis pa ne drži nekih ekskluziv, zaradi česar bi ga bilo treba obvezno spremljati.
SkyShowtime ima sicer zanimivo ponudbo in vsebuje stvari, ki jih drugje ni moč spremljati. Gre za povsem ameriški katalog filmov in serij, tako da kakšne domače produkcije tule ne boste našli, seznam vsebine pa se napaja izpod založnikov kot so Peacock, Sky, Showtime, Universal in Paramount, kar nanese kup novejše in tudi starejše vsebine.
Ta pretočni servis je pravi dom za vse tiste, ki bi radi pod eno streho imeli vso vsebino Zvezdnih stez, notri pa najdemo tudi popularne serije kot so Poker Face, Halo, Yellowstone, Tulsa King in razne filmske franšize, kot so Hitri in drzni, Misija: nemogoče in Transformerji.
Servis sicer ni popoln. Predvsem moti kakovost pretočnega videa, ki ne pozna kvalitete 4K in zmore maksimalno ločljivost 1080p, omogočeno pa je istočasno spremljanje na dveh napravah naenkrat. Vsebino lahko gledamo preko brskalnika, televizorjev in telefonov – na slednjih si lahko vsebino tudi začasno prenesemo, če se slučajno znajdemo nekje, kjer ni podatkovne povezave.
Mimovrste do konca januarja 2024 ponuja posebno akcijo, kjer vam vsak nakup, ki preseže mejo 20 €, zraven prinese brezplačen enomesečni preizkus servisa SkyShowtime. Kako stvar deluje si lahko preberete na uradni strani a na kratko stvar stoji takole: po opravljenem nakupu boste prejeli ločeno e-poštno sporočilo s kodo, ki jo nato aktivirate na strani pretočnega servisa, zraven ustvarite račun in tako dobite en mesec brezplačnega gledanja. Pri aktivaciji kode boste vseeno primorani vnesti podatke za veljavno spletno plačilo, a to bo izvedeno samo v primeru, če pred tem ne prekličete naročnine. Za nadaljnje gledanje bo nato treba odšteti 5,99 €, lahko pa si privoščite tudi letno naročnino, ki stane 46,99 €.
Stavim, da bomo igro The Elder Scrolls: Skyrim preigravali tudi čez deset let in morda bomo do takrat celo dobili sveže poglavje serije The Elder Scrolls. Skyrim je bogata enoigralska RPG avantura, ki pa je svojo življenjsko dobo močno raztegnila na račun modderske skupnosti, ki ni samo spočela stotine modov ampak tudi povsem ločene igre tipa Enderal, ki si z osnovno kampanjo delijo zgolj pogon na katerem delujejo.
Skyrim je popularen tudi zaradi raznoraznih grafičnih preoblek, ki jih je zdaj že toliko, da se povprečen igralec med njimi že težko znajde. Zaradi tega so se rodili razni modderski projekti, ki preko programa Wabbajack na kup združijo stotine modov in jih naredijo med sabo združljive, s tem pa se prihrani tudi na ducatu ur, ki bi jih igralec porabil, če bi vsako od teh modifikacij prenašal in nameščal samostojno.
Eden takšnih večjih projektov sliši na ime Nolvus in avtor tega je nedavno najavil že šesto različico tega moda, ki ne prinese samo nadgrajene grafične preobleke, ampak osnovni kampanji Skyrima praktično spremeni vsak vidik izkušnje, saj je Nolvus v svoji peti različici vseboval preko 2.000 modov.
Modder je Nolvus v6 označil za “naslednjo generacijo Skyrima” in ta te namene je na YouTube poslal prvi video, ki stvar pokaže v delovanju. Video prikazi takšnih modov so skorajda vedno isti: vidimo nek lik med počasnim sprehajanjem, zraven pa se divimo lepim sencam in teksturam ter nekemu oklepu, ki ga osnovna verzija Skyrima ni vsebovala, zato je stvar res videti kot neka nova igra. Poleg nove grafike je tudi sistem bojevanja popolnoma prenovljen, hkrati pa si lahko zadeve prilagodite lastnim potrebam: izključite lahko denimo anime frizure in nališpane obraze žensk, ki pa pač ne sodijo v nordijsko obarvan srednjeveški svet.
Kljub prežvečenim konceptom pa je treba priznati, da je Nolvus videti presneto impresivno in lagal bi, da me ob predstavitvi ni prešla želja, da bi si igro ponovno namestil in se morda že enkrat končno spravil tudi skozi preigravanje dodatkov Dawnguard in Dragonborne.
Nova verzija moda je še v razvoju, a nihče vam ne brani, da pred tem ne preizkusite prejšnje inačice v5. Nolvus je tako velik projekt, da vsebuje kar svojo lastno stran in tam boste našli vsa navodila glede namestitve in zahtevanih strojnih specifikacij, ki so tule seveda malce višje od originalnega Skyrima.
Slovensko podjetje UVI me je končno rešilo ene velike zagate s katero se soočam že vse odkar sem opisal svoj prvi tehnološki izdelek. Namreč prijatelji in znanci me velikokrat radi povprašajo za nasvet glede nakupa nove računalniške opreme in največkrat se zatakne ravno pri priporočilu slušalk. Pri teh instinktivno začnem priporočati slušalke, ki so lahke, vsebujejo spodoben mikrofon in se za povrh ponašajo še z naprednostmi tipa aktivni preklic zvoka. Sogovornik mi ob tem kima, a ko mu zraven pristavim še ceno, ki navadno znaša okoli 200 €, mu ogenj v očesih izpuhti, nakar se na koncu odloči, da morda novih slušalk sploh ne potrebuje.
UVI pa je zdaj v prodajo spustil svoje prve brezžične slušalke UVI BEE, ki ponujajo ravno dovolj naprednih lastnosti, da bo z njimi zadovoljna večina uporabnikov, vse to krasi pa še naravnost imenitna cena 60 €, ki jo ta izdelek definitivno upraviči.
Da bomo na glavi nosili hudo lahak izdelek nam obljubi že škatla, ki je tako peresno breztežna, da sem se najprej ustrašil, če je morda kdo notri pozabil vstaviti slušalke, a ob odprtju šatuljice sem bil prijetno presenečen, saj notri nisem našel samo slušalk, ampak tudi navodila za uporabo, kabel za polnjenje USB-C in premijsko vrečico, v katero lahko slušalke pospravimo in jih tako na enostaven način vzamemo s sabo na pot.
Slušalke UVI BEE so na voljo samo v črni barvi, ki je kombinirano z živo rumenimi odtenki. Barvna kombinacija tako odgovarja svojemu čebeljemu nadimku, vtis pa dopolni še tekstura na penastih naušnikih, ki so narejeni v obliki čebeljega panja. Manjkajo samo še tipalke na vrhu in dobili bi res prisrčne čebelje slušalke, ki bi popestrile prenose v živo kakšnega streamerja.
Slušalke se ponašajo s peresno lahkoto in vzdržljivo baterijo.
Gre za res posrečen dizajn, ki pa smo ga nekje že videli in sicer pri Logitechovih slušalkah G435, le da imajo tiste bolj kvadratno obliko naušnikov, medtem ko tule gledamo v bolj jajčasto obliko. Slušalke so same po sebi narejene iz trde plastike in to ne samo na lupinah, ampak tudi preko ramenskega obroča, ki ga lahko tekoče, brez zatikanja premikamo navzgor in navzdol, tule pa bi si želel malce večjega razpona za tiste malce večje glave. Sam sicer z nameščanjem nisem imel problemov, a če bo za BEE poprijel nek enormen možakar, sem pa moral za optimalno uporabo slušalke raztegniti do maksimalne mere, tako da bi mi prav prišlo še kakšnega pol centimetra “rezerve”.
Zgornji del obroča je zavit v fino blago, tako da na glavi ob uporabi ne boste čutili kakšnega pritiska ali pa občutka gole plastike.
Morda bi si želel malce večje naušnike, saj moji uhlji niso majhni, a kljub manjši velikosti ob ure dolge uporabi nikoli na njih nisem čutil pritiska ali pa kakšne odvečne teže, zaradi česar bi si moral kdaj privoščiti oddih. Za udobje se vam tako ni treba sekirati in največja zahvala za to gre na račun teže, ki znaša samo 168 gramov.
Sami naušniki so narejeni iz pene in ti so dovolj široki za velik razpon ušes.
Vsi gumbi se nahajajo na zadnji levi strani slušalke in so med uporabo lahko dosegljivi. Na vrhu se nahaja tipka za vklop in izklop, spodaj sta dodatni tipki za nadzor glasnosti, čisto ob robu, kjer se potem na dnu nahaja še vhod USB-C, pa najdemo še tipko za vklop in izklop mikrofona.
Hvalevredno je dejstvo, da lahko mikrofon povsem odstranimo, saj zaradi tega slušalke dobijo veliko na prenosljivosti in tako jih lahko uporabljamo tudi med sprehodom, le paziti moramo, da nas kje na poti ne ujame dež, saj proti vodi ne vsebujejo zaščite. Mikrofon je gibljiv in se med uporabo obnese solidno. Njegova občutljivost znaša med -42 do 3 dB in čeprav z njim ne boste zajemali profesionalno govorjenih videov, je za večigralske spopade in pogovarjanje preko videokonferenc čist v redu.
Sama zvočna izkušnja je odlična. Slušalke vsebujejo 40 mm gonilnike in znajo dobro reproducirati nizke in visoke tone, tako da je z njimi veselje sukati glasbo ali pa se z njimi ponuditi znotraj iger. Predvsem me je navdušila njihova vsestranskost, saj jih lahko povežemo preko Bluetootha, kar pomeni, da jih lahko povežemo na telefon, združljive pa so tudi s prenosnimi igričarskimi napravami tipa Steam Deck. Seveda povezava Bluetooth zaradi svoje nravi in zamika ni idealna za igričarje, zato je UVI v paket dodal še ločen sprejemnik, ki ga nato lahko priklopimo na PC ali pa konzolo PlayStation 4 in 5 ter se tako zabavamo v bolj odzivni igralni izkušnji.
Mikrofon lahko povsem iztaknemo in tako slušalke brez skrbi nosimo tudi na odprtem.
Povezovanje na različne naprave je povsem preprosto: ob prvi uporabi zgolj držimo tipko za vklop in prijazni ženski glas nas bo znotraj slušalk opozoril, da so slušalke BEE vklopljene, to pa samodejno sproži iskanje Bluetooth naprav. Če se želimo povezati preko sprejemnika enostavno dvakrat pritisnemo gumb za vklop, nakar nam ista gospa sporoči, da smo preklopili v gaming način, nato pa se slušalke samodejno povežejo na napravo, ki trenutno vsebujejo sprejemnik. Tako smo lahko naenkrat povezani na dve napravi in med njima preklapljamo preprosto tako, da dvakrat pritisnemo na tipko za vklop. Stvarca je tako hudo priročna, če jo denimo želite najprej uporabljati na PC-ju, nakar se želite preseliti nekam drugam in jih samo preklopite na Bluetooth telefona ali Steam Decka.
Odličen je tudi domet slušalk, saj sem občasno vstal od računalnika in oddajnik je še vedno lovil zvok do 10 metrov stran. Omeniti je treba tudi odlično baterijo, ki mi je omogočala tudi dva dni večurne uporabe, preden sem jih moral zopet priklopiti na napajanje, tako da res drži zapis na škatli, da lahko iz enega samega polnjenja ven stisnemo tudi do 18 ur uporabe.
Slušalke UVI BEE so me res presenetile s svojo vzdržljivostjo, enostavnostjo uporabe in vsestranskostjo, vse to pa nadgradi še peresna lahkost in naravnost izjemna cena, saj zase zahtevajo vsega 60 €, kar je precej manj tudi od konkurenčnih izdelkov večjih podjetij, ki so že veliko dlje na trgu.
Če ste morda te dni v iskanju nove televizijske zabave in se vam zdi da vam Netflix ne zna ponuditi ničesar novega, potem niste preiskali vseh drugih konkurenčnih servisov. Oziroma krivda sploh ni vaša, saj v letu 2024 še vedno obstajajo serije, ki jih v Sloveniji preprosto ne moremo gledati na legalen način.
To velja tudi za serijo Fargo, ki nas v televizijski obliki zabava vse od leta 2014, v teh desetih letih pa smo dobili 5 sezon, od katerih so bile praktično vse izjemne – osebno mi ni prijala samo 4. sezona, kjer so ustvarjalci eno od glavnih vlog podelili Chrisu Rocku, ki ga osebno nikakor ne morem jemati resno.
5. sezona trenutno še dobiva nove epizode, vendar pa je na voljo samo preko pretočnega servisa Hulu. Tega si lasti Disney in čeprav ta na servisu Disney+ vsebuje lep del kataloga Huluja, serija Fargo zaradi nerazumljivega razloga ni med njimi.
Kar je za Slovence velika škoda, saj je 5. sezona izjemno dobro spisana. Zgodba se vrti okoli ženske Dot, ki na površju živi povsem normalno življenje: ima topel dom, ljubečega moža in pridne otroke, a nekega dne na površje splava njena grda preteklost. Dot namreč ni sploh njeno pravo ime, saj je prebegnila od krutega šerifa Royja, ta pa je bil z njo kar nekaj let poročen in to v zakonu, kjer ni šparal s palico. A Dot se ne pusti ujeti, saj je to izjemno iznajdljiva ženska, ki ji v seriji zaradi njene bojevitosti nataknejo ime “tigrica”, v dogajanje pa se nato vmešajo še drugi faktorji: FBI, policist, ki Dot v enem momentu reši življenje in Dotina mačeha, ki je hkrati šefinja izjemno premožnega podjetja z dolgim dosegom.
Poleg izjemnega scenarija je treba pohvaliti tudi kinematografijo in naravnost izjemne igralce, ki so svoje vloge odigrali perfektno. Vlogo Dot je prevzela izjemno simpatična Juno Temple, ki se je spomnimo iz serije Ted Lasso, vlogo Royja pa je prevzel neverjetni Jon Hamma (Oglaševalci), ki samo s svojo prisotnostjo vliva strah v kosti vsakemu, ki ga sreča. Tudi stranske vloge so bile odlično podeljene: izstopa denimo Royjev sin Gator, ki ga je odigral Joe Keery, ta pa je tule praktično neprepoznaven, saj smo ga pred tem srečali v seriji Stranger Things kot komičnega Steva Harringtona.
Poleg napete pripovedi spremljamo zgodbo, ki se bavi z nasiljem v družini, to pa je tudi v Sloveniji velik problem, o katerem se ne govori dovolj. Nekatere epizode nas že na začetku opozorijo, da bomo ugledali realističnega nasilja moža nad ženo in ustvarjalci so s tem mislili resno. Pretepanje žene namreč ni vedno takšen teater, ki ga vidimo v ameriških filmih: včasih se zgodi močna klofuta, ki jo je konec v delčku sekunde, nakar se vsi začnejo obnašati, kot da se ni nič zgodilo. Primer tega je šesta epizoda, imenovana The Tender Trap, kjer Royja njegova žena Karen med striženjem po nesreči ureže, ta pa se odzove izjemno eksplozivno.
5. sezona bo svojo 10. epizodo doživela 16. januarja in res upam, da Disney sreča pamet in nekako omogoči gledanje te in tudi preteklih sezon na svojem servisu Disney+.
Založnik Sony in razvijalec Guerrilla Games sta že lani napovedala, da bo igra Horizon Forbidden West, tako kot njen predhodnik Zero Dawn, prispela na PC. Nvidia je na nedavni konferenci CES 2024 pokazala nov napovednik PC verzije, ki se bo imenovala Horizon Forbidden West Complete Edition in stvar je videti naravnost fantastično.
V našem originalnem opisu igre za konzolo PlayStation 5 smo omenili, da je bila igra Forbidden West že takrat videti kot ena najlepših iger pod soncem in po skoraj dveh letih od izida je stvar še vedno videti presneto impresivna. Skok na PC različico bo grafiko dvignil še na višjo stopnjo, saj bo zdaj mogoče igro poganjati pri ločljivosti 4K in to s 60+ sličicami na sekundo, česar PlayStation 5 enostavno ni zmožen.
Seveda bo za to treba imeti primerno strojno opremo in kot vedno bo najbolj pomembno vlogo igrala naša grafična kartica. Nvidia obljublja, da bo igra ob izidu podpirala tehnologije DLSS 3, DLAA in Reflex, kar nam bo omogočalo doseg visokih sličic na sekundo pri višjih ločljivostih. Takšen način preračunavanja slike nekaterim ni ravno všeč, a z njim se bo treba sprijazniti, saj se industrija premika v to smer in za te namene Nvidia pridno izboljšuje svojo tehnologijo DLSS 3.
Seveda bo igra delovala tudi na AMD-jevi ponudbi grafičnih kartic, ki bodo delovale na podlagi tehnologije FSR 3, a ta je zaenkrat malce manj impresivna vendar pa deluje na bolj širokem razponu grafičnih kartic. Upamo, da bo tisti mod, ki je omogočil Frame Generation tudi na grafikah RTX 30XX in AMD-jevih karticah deloval tudi v primeru Forbidden Westa.
Žal kljub novemu napovedniku Horizon Forbidden West Complete Edition za PC še vedno nima datuma izida, a naj bi se ta zgodil v prvi četrtini tega leta. Complete Edition je poln paket, ki vsebuje originalno kampanjo in k tej doda še razširitev Burning Shores.
Umetna inteligenca že danes igra veliko vlogo znotraj marketinga, saj se čedalje več podjetij odloča spočeti razne promocijske slike in materiale preko preprostega tipkanja ukazov v orodja tipa DALL-E, ki sicer ni popoln, a je dovolj napreden, da se lahko ustvarjalci z njim izognejo najemanju fotografov, sikanju Photoshop mojstrov in najemanju ženskih ter moških modelov.
Umetna pamet je zdaj postala tako napredna, da zna kmalu iz marketinških vod izriniti enega od sestavnih dejavnikov današnjega oglaševanja: influencerje. Orodja za izdelavo umetnopametnih slik so namreč zdaj zmožna ustvariti prepričljive fotorealistične slike, ki so tako napredne, da jih že težko ločimo od slik iz resničnega življenja. Naslednja poteza je bila zato logična: nadomestiti vplivneže s slikami umetne pameti in španska agencija The Clueless je bila prva, ki je javno priznala, da ne namerava več sodelovati z ustvarjalci iz mesa in krvi, saj je njihovo nalogo prevzela 25-letna Aitana, ki pa je v bistvu samo plod računalniških algoritmov.
In poskus se jim je posrečil, saj je Aitana hitro postala uspešna in ima trenutno na Instagramu že več kot 262k sledilcev, njene objave pa dosegajo po tisoče všečkov in stotine komentarjev. Aitana je seveda privlačno dekle, ki ima pod opisom sicer jasno zapisano, da jo poganja umetna inteligenca, nujno pa je bilo treba še zapisati, da rada preigrava igre in se ukvarja s fitnesom.
Rubén Cruz je njen avtor in hkrati ustanovitelj agencije The Clueless, v intervjuju za spletno stran Euronews pa je povedal, da mu je preprosto bilo vrh glave sodelovati z vplivneži, ki so bili večkrat krivci, da so nekateri projekti stali na mestu ali pa zamujali. S tem so se tudi izognili njihovim egom, zraven pa so tudi prihranili zvrhan kupček denarja, saj ustvarjanje Aitane ni zahtevalo kakšnega večjega denarnega vložka, punca pa zdaj preko Instagram služi lepe vsote. Rubén pravi, da lahko mesečno od nje zasluži tudi po 10.000 €, a da se tipična mesečna vsota giblje okoli 3.000 €. Aitana ima poleg Instagrama tudi profil na strani Fanvue, kjer si lahko naročniki pridobijo dostop do njenih bolj razgaljenih fotografij.
Pozorne oči opazovalca bodo znale razbrati, da pred njimi ne stoji resnična oseba, saj so lasje malce preveč popolni in koža nima skorajda ene gube. A po drugi strani so človeški influencerji na Instagramu zaljubljeni v razne filtre, tako da tudi njihove slike niso videti povsem realno, zaradi česar bi kdo pri Aitani preprosto mislil, da je bil čez sebek potegnjen nek filter. Rubén je v intervjuju dodal, da so slike dovolj prepričljive, da je Aitani poslal zasebno sporočilo nek slavni španski igralec, ki ima na Instagramu več kot 5 milijonov sledilcev.
Aitana je tako zanimiv projekt, a jasno je, da umetna inteligenca zaenkrat ne more še nadomestiti pravih vplivnežev, ki ustvarjajo dejansko vsebino: potujejo po svetu, preizkušajo razno kulinariko in govorijo v kamero, saj so to vse stvari, ki so izven dometa Aitane. Vendar pa se da deklino vseeno porabiti za kakšne slike, kjer nosi oziroma uporablja razne produkte partnerjev, kar zna na koncu potegniti delo iz rok vseh tistih influencerjev, ki se na Instagramu zanašajo samo na svojo lepoto in ob tem ne dostavljajo kakšne dodatne vsebine.
Ustvarjanje Aitane ni povsem preprosto, a vsa orodja za njeno poustvaritev že imate na spletu in večino njih lahko izrabite povsem zastonj. YouTube kanal Fireship je v zgornjem posnetku predstavil lep video, ki vas lepo uvede v ustvarjanje modela, ki je skoraj enak Aitani, bo pa za perfektne fotke treba vložiti nekaj truda in morda tudi naknadne obdelave preko Photoshopa.
Kako se umetna inteligenca obnese ob ustvarjanju komedije? Bolj klavrno. No, vsaj to velja za spletno serijo Nothing, Forever, ki jo lahko spremljamo na Twitchu in poskuša preko umetnopametnih algoritmov poustvariti nove epizode Seinfelda, ki pa so tako zmedene, da praktično nimajo smisla.
Vendar pa se umetna inteligenca neprestano razvija in česa vsega je zmožna je nedavno predstavil YouTube kanal Dudesy, vsebino tega pa ustvarja istoimenovana umetna pamet, pred mikrofoni pa ji družbo delata komika Will Sasso in Chad Kultgen. Trik tega YouTube kanala je satira, saj umetna inteligenca sicer ustvarja šale, a je ta nato dopolnjena iz strani človeških voditeljev, ki se neprestano sprašujeta, če so nemara računalniški algoritmi postali že dovolj napredni, da bi znali ti ljudem jemati dandanašnje službe.
Na osnovi tega vprašanja je Dudesy zopet obudil slavnega komika Georga Carlina, ki velja za enega od najboljših stand up nastopačev, a žal se je ta legendarna figura od nas poslovila leta 2008, ko je bila stara 71 let. Pod rušo se je tako skrival dolgih 15 let, Dudesy pa ga je zdaj zopet obudil in spočel nov, uro dolg stand up nastop imenovan “I’m Glad I’m Dead”.
Stand up poskuša narediti tisto, kar oboževalci Carlina objokujejo vse od njegove smrti: da bi ta komik zopet lahko dotaknil aktualnih tem in se iz njih ponorčeval na svoj tipični sarkastični način, ki je prežet s črnim humorjem. In treba je reči, da se umetna inteligenca odreže bolje kot pa bi si mislili, saj skorajda zadane intonacijo Carlinovega glasu, šale pa prav tako niso počez zanič, čeprav jim manjka tista genialnost in dostava vrstic, ki jih je George skozi leta pripeljal do perfekcije.
Stand up se pošali iz širokega seznama tem in se zraven ponorčuje tudi iz samega dejstva, da umetna inteligenca zopet oživlja mrtve komike in ob to doda, da je on samo prvi med njimi in da lahko pričakujemo tudi oživitev drugih legendarnih nastopačev, kot so Richard Pryor, Robin Williams in Andy Kauffman, vsi ti pa bodo 24 ur na dan komentirali aktualna dogajanja.
…that will never exist again. Let’s let the artist’s work speak for itself. Humans are so afraid of the void that we can’t let what has fallen into it stay there. 2/3
Dvomimo sicer, da je čisto vso vsebino nastopa res spisala umetna inteligenca in da sta verjetno vsebino dopolnila voditelja Sasso in Kultgen, a dejstvo ostaja, da se je cel YouTube kanal zdaj znašel na vročem stolu. Internetna publika je namreč na moč jezna in Reddit je poln pritožb glede nespoštovanja Carlinovega dela in da je takšna vsebina naravnost nagnusna.
Jezna je tudi Carlinova hčerka Kelly Carlin, ki je na X-u zapisala, da je njen oče celo življenje izpopolnjeval svoje nastope in da so ti poskusi oživljanja njegovega dela preko umetne inteligence samo poceni ponaredki, ki ga nikoli ne bodo nadomestili. Zraven je dodala, da je njen oče ustvaril 14 daljših stand up nastopov in da naj si ljudje raje ogledajo te ali pa kakšne druge talentirane komike, ki so dejansko živi.
Soditi knjigo po platnici je odsvetovano početje, vendar pa se tega pri prihajajoči igri Suicide Squad: Kill The Justice League preprosto ne moremo izogniti. Stvar je bila namreč videti že pri prvi predstavitvi obupno, jeza igralcev pa je bila tolikšna, da je založnik Warner Bros. izid zamaknil za kar nekaj mesecev, a ti so očitno šli samo v poliranje obstoječega izdelka, ki je bil že tako podpovprečen.
Nekateri novinarji so pred časom dobili dostop do zgodnje verzije igre, tako da so lahko sami preizkusili nekaj uvodnih misij in vtisi so mešani. No, če se prebijemo skozi olepšan tekst in iz teh predogledov potegnemo bistvo, se to bere takole: Suicide Squad: Kill The Justice League je igra, ki nima za pokazati ničesar originalnega, njena struktura misij je boleče zastarela in več kot očitno je založnik prepričan, da bodo igralci zapravili ogromne količine denarja za mikrotransakcije, ki jih je tu ogromno.
Vtisi iz spletnih strani IGN in Gamespot predstavijo katastrofalno stanje tega naslova, kjer se v bistvu selite med lokacijami, streljate v nasprotnike, ki praktično ne poznajo raznovrstnosti, vmes pa se boste ukvarjali z boleče arhaičnimi misijami, kot je branjenje določenih točk pred valovi nasprotnikov. Četverica junakov se igra praktično enako in morda znajo nekaj zabave ven potegniti tisti, ki se bodo v to igro spravili preko sodelovalnega večigralskega načina.
Neverjetno nagnusen je tudi uporabniški vmesnik, ki vam na ekran izriše toliko informacij, da dejansko ne vidiš tarče, ki bi jo moral streljati. Poleg tega vaši spremljevalci neprestano nekaj čvekajo in zgodijo se trenutki, ko govorijo drug čez drugega in če to sparimo z vizualnim kaosom, ki vlada na ekranu potem dobimo hitro recept za bolečo migreno. V enem momentu se iz neba spusti čisto pravi leteči avtobus, ki je praktično ukraden iz igre Fortnite, kar vam da vpogled v nivo ustvarjalnosti te igre.
Warner Bros. je predčasno testiranje ponudil tudi nekaterim igralcem in tem je bilo pred kratkim dovoljeno podeliti svoje vtise. Na forumu ResetEra so mnenja vse prej kot pozitivna, saj so praktično vsi popljuvali igro in zraven pripisali, da niti približno ne nameravajo zadeve kupiti ob izidu. Edino pozitivno mnenje se tiče vmesnih sekvenc, ki so dobro režirane in dejansko smešne, vendar pa je to slaba tolažba, če je igralna formula povsem neprivlačna.
Kar je najbolj žalostno pri vsemu temu je dejstvo, da je naslov razvil studio Rocksteady, ki smo ga leta nazaj postavljali med najbolj elitna imena igričarske industrije. Prav Rocksteady je razvil trojico legendarnih Batman Arkham iger, a njihov zadnji naslov je izšel leta 2015, nakar so očitno skoraj desetletje v pisarne prihajali samo na malico, dokler jim ni Warner Bros. zakuril ognja pod ritjo, nakar so nekako izcimili tale izdelek, ki mu že zdaj napovedujemo ocene med 5 in 6/10.
Suicide Squad: Kill The Justice League izide 2. februarja.
Septembra lani smo pisali o zanimivem projektu Portal 64, ki je bil predelava legendarne Valvove igre, le da tokrat v obratni smeri. Ustvarjalec James Lambert namreč igri ni dvignil ločljivost tekstur, ampak je grafično podobo oklestil do te mere, da je lahko zadevo zagnal na prastari konzoli Nintendo 64, ki je izšla leta 1996.
Stvar ni bila samo prototip, ampak dejansko delujoča zadeva, saj je Jamesu uspelo preseliti glavno mehaniko igre, ki se bavi z ustvarjanjem dveh portalov za prečkanje raznoraznih preprek in projekt je lepo napredoval, tako da bi morda že letos lahko dobili izid polne predelave.
Vendar pa od tega ne bo nič, saj je ustvarjalca kontaktiral sam Valve in ta je na prijazen, a vseeno strog način zahteval, da se projekt Portal 64 ugasne, saj bodo drugače vpoklicani odvetniki. James se je seveda tem zahteval moral ukloniti in žalostno vest je najprej sporočil na svojem Patreonu,
Valve se sicer redkokdaj zapodi za modderji in njihovimi stvaritvami. V bistvu so glede svojih licenc eden od bolj prijaznih založnikov: predelavo Black Mesa, ki je po letih razvoja originalni Half-Life prenesla v novejši pogon, so celo postavili na Steam in avtorjem omogočili, da od prodaje nekaj zaslužijo.
Vendar pa je Portal 64 drugačen, saj deluje na osnovi Nintendove knjižnice in ta je seveda avtorsko zaščitena. Valve verjetno Nintenda ne želi razjeziti, saj se mu je zameril že takrat, ko je nameraval na Steamu omogočiti prenos emulatorjev za Nintendove konzole, zato je v dobri veri zaustavil ta projekt, preden se v zgodbo niso vmešali odvetniki.
James pravi, da nikomur ne zameri, a da je razočaran, ker zdaj projekta ne bo mogel nikoli dokončati. Še naprej bo na svojem YouTubu ustvarjal zanimivo vsebino in tip je očitno hudo zaljubljen v konzolo Nintendo 64 – slabega pol leta nazaj mu je preko raznih inženirskih trikov uspelo na njo pripeti vhod za USB.
Pri naštevanju najboljših grozljivk v katerih zombiji predstavljajo glavno nevarnost se na seznamu vsakič znajde film 28 dni pozneje in pri nekaterih filmoljubih ta izdelek upravičeno zaseda sam vrh takšnih lestvic.
Film iz leta 2002 je na področju post-apokaliptičnih mestec, kjer se naokoli vlačijo na pol razpadajoča trupelca, naredil dokajšno revolucijo, saj je utrujene zombaklje spremenil v izjemno hitre in krvoločne beštije, ki jih ne ustavi praktično nič, režiser Danny Boyle in scenarist Alex Garland pa sta dogajanje postavila v London, ki smo ga do takrat bolj redkokdaj videli znotraj žanra post-apokaliptičnih pripovedi.
28 dni kasneje je nato služil kot inspiracija za cel kup del in stavimo, da je tudi Naughty Dog iz njega potegnil marsikakšno lekcijo za ustvarjanje svojega sveta znotraj iger The Last of Us. Skozi leta si je originalni film prislužil kultni status, vendar pa kljub temu se iz njega nikoli ni razvila neka prava franšiza. Leta 2007 smo sicer dobili nadaljevanje 28 tednov kasneje, a pri njem sta bila originalna ustvarjalca zgolj izvršna producenta. Danny je sicer režiral uvodno sekvenco filma in ta še danes velja za enega najbolj napetih filmskih uvodov vseh časov in mi osebno še danes pošilja mravljice po telesu.
O tretjem filmu se govori že desetletja in nekateri so bili leta nazaj prepričani, da se bosta Danny in Alex vrnila in spočela tretji del 28 mesecev pozneje, a se to ni zgodilo. Zdaj, ko je minila že 20 obletnica filma, pa so se očitno stvari končno začele zares premikati.
Spletna stran The Hollywood Reporter poroča, da se je dvojec zopet združil in nameravata studiem in pretočnim servisom ponuditi tretji del franšize, ki neuradno nosi ime 28 let pozneje. In v ponudbi naj ne bi bil samo en film, ampak cela trilogija, ki naj bi jo spisal Garland in režiral Boyle, za vsakega od njih pa bi potrebovala proračun v višini 75 milijonov dolarjev.
Boyle in Garland bosta za svoje stvaritve zagotovo hitro našla kupca, saj so pretočni servisi te dni obupani za novo vsebino in so padli že tako nizko, da predelujejo desetletja stare filme in serije. Upamo, da bodo pogajanja čim prej zaključena, tako da se lahko stvaritelja spravita na tisto pravo delo ter da bo izid hitrejši kot pa nam navrže ime – če bi od izida originalnega filma res čakali 28 let potem bi premiera nove trilogije svoj izid doživela šele leta 2030.
Založnik Capcom si je v zadnjih letih pridobil sloves nekoga, ki vlaga samo v dobre projekte in vsi ti so se nato tudi dobro odrezali na blagajnah. A očitno je nekomu prišlo na pamet, da bi bilo ves ta sloves zavreči in se preobraziti v slabega fanta, saj so se po spletu pojavila poročila, da naj bi Capcom začel vgrajevati svojo lastno DRM zaščito in to v desetletja stare naslove.
Capcom ima sicer rad svojo prodajo iger na PC-ju, a sovraži moddanje. Oktobra lani so na posebni predstavitvi javno izrazili, da jim ni ravno všeč dejstvo, da lahko modderji naknadno preoblikujejo njihove igre, saj naj bi zaradi tega trpel sloves njihovih licenc. Njihovo sovraštvo do moddanja je nato avgusta lani samo še naraslo, saj je na uradnem turnirju igre Street Fighter 6 gostitelj prenosa v živo pozabil izklopiti mod, ki pretepačico Chun-Li reši njenih oblačil, zaradi česar je bil nato turnir tudi prekinjen.
Na tisti konferenci oktobra so napovedali, da se nameravajo proti takšnemu poseganju v igre boriti z lastnimi orodji in zdaj so očitno začeli to grožnjo tudi uresničevati. Igralci na Steamu so namreč poročali, da je 11 let stara igra Resident Evil Revelations nenadoma dobila posodobitev, ki v bistvu ni popravljala hroščev, ampak je vsebovala novo DRM zaščito Enigma. Capcom se sicer za svoje novejše naslove na Steamu poslužuje zaščite Denuvo, a to po določenem času odstranijo in jo včasih nadomestijo s svojo lastno rešitvijo Enigma, ki pa krekerjem ne povzroča takšnih preglavic kot Denuvo.
Enigma je tako prispela v Revelations in igralci so takoj opazili padec sličic na sekundo – v nekaterih primerih so nekateri gledali v 15 sličic na sekundo manj kot prej, ubita pa je bila tudi kompatibilnost z modi. Zaradi pritožb glede optimizacije je Capcom nato posodobitev umaknil, a s svojimi besedami igralcev ni pomiril, saj so se samo opravičili za nevšečnosti in napovedali, da bodo posodobitev povrnili takoj, ko bodo odpravljene težave z optimizacijo. Iz tega lahko sklepamo, da bo DRM zaščita zopet povrnjena, le da bo stvar delovala brez zatikanja, kar še vedno pomeni, da modi na novi verziji ne bodo delovali.
Resident Evil: Revelations je dokaj majhen naslov, a če se je Capcom odločil na takšen način “popraviti” to igro, potem je upravičena skrb, da bodo takšne obdelave deležni tudi drugi naslovi. K rakom žvižgat bi tako lahko šel mod Resident Evil 4 HD Project, ki originalni igri dvigne ločljivost vseh tekstur, avtor pa je za izdelavo žrtvoval leta svojega življenja. Modi so tudi sestavni del izkušnje iger Monster Hunter in samo upamo lahko, da se Capcom vmes premisli in morda ubere kakšno drugo pot, drugače bodo vsi ti naslovi na Steamu prejeli plaz negativnih recenzij.
