Skoraj 10 let po izidu igra Alien: Isolation še vedno ni izgubila krone najboljše igričarske izkušnje, ki smo jo dobili znotraj franšize Osmi potnik. Kakor pa je bila zadeva kvalitetna pa žal na blagajnah ni prinesla dovolj denarja, da bi zanjo kdaj dobili resnično nadaljevanje. A marsikdo se morda ne zaveda, da je založnik SEGA vseeno odobril delo na drugem poglavju, le da to ni bilo ravno tisto, kar so igralci zahtevali.
Alien: Blackout iz leta 2019 ima z originalom bolj malo skupnega, saj je razvijalec 505 Go zapustil žanr prvoosebnih grozljivk in namesto tega ustvaril izkušnjo, kjer preklapljamo med kamerami in pazimo na tiste redke preživele, ves čas pa moramo oprezati tudi za Alienom, ki se nam zna prikrasti za hrbet, zato mu moramo pred tem zapreti vrata pred grabežljivima gobcema. Skratka, Blackout je nekakšna kopija igre Five Nights At Freddy’s, kar je igralno povsem odmaknjeno od tistega, kar nam je ponudil original, poleg tega pa je igra izšla samo za telefone in tablic, ki jih poganjata operacijska sistema Android in iOS.
Vendar pa se Blackout vseeno upošteva kot nadaljevanje Isolationa, saj se dogodki odvijajo po tistih, ki smo jih izkusili leta 2014, zopet pa nastopamo v vlogi Amande Ripley, ki je hčerka Ellen Ripley – slaboritnice, ki je vesoljskim zlobnežem ponagajala v originalni četvorici filmov Osmi potnik. Igra tudi ni tako zanič, da se ji ne bi splačalo ponuditi kakšne ure ali dve igranja, a vam mora seveda prijati takšen stil igranja.
In če vas stvar vsaj malce zanima, potem imate samo še ta mesec, da si igro aktivirate na svojem računu. Založnik FoxNext in razvijalec 505 Go sta namreč uradno napovedala, da bosta igri konec tega meseca umaknila podporo in ta tako ne bo več na voljo za nakup. Blackout sicer že dolgo ne prejema nove vsebine, vendar pa morajo igre na Androidu in iOSu kljub temu prejemati popravke za nove verzije teh operacijskih sistemov, drugače preprosto nehajo delovati in FoxNext je mnenja, da se mu to zdaj več ne izplača.
Alien: Blackout bo tako umaknjen iz trgovin 31. oktobra in do takrat imate čas, da si zadevo kupite za 1 € znotraj iOSa in Androida. Igra bo kupcem na voljo za igranje tudi po pretečenem datumu, a seveda nihče potem več ne garantira, da bo še naprej delovala, ko oba sistema prejmeta nove posodobitve.
Maja letos so se po spletu začela pojavljati prva poročila o tem, da je začel Google vsem uporabnikom YouTuba, ki si drznejo uporabljati vtičnik za blokiranje oglasov, pošiljati opozorila, da to krši njihov pravilnik in jim odžira kruh, zato so uporabniku namignili, naj se preko klika enega gumba raje naroči na njihovo storitev Premium, ki stane 7,19 € mesečno.
Google je mesece nazaj priznal, da gre samo za omejen test, ki jih izvajajo vseskozi in da ni nujno, da bo stvar prešla v vsesplošno uporabo. Nam je bilo že takrat jasno, da so to samo prazne besede in da je morda stvar takrat res bila samo omejena, a noben se ne spravi v takšno testiranje kar tako malo za hec in sumili smo, da namerava Google blokiranje blokirnikov postopoma razširiti med vse uporabnike.
In očitno smo imeli prav, saj je danes zjutraj kar nekaj Slovencev malce čudno pogledalo, ko so zagnali YouTube, a jih je pred prvo sekundo videa pričakala napaka “Blokiranje oglasov v YouTubu ni dovoljeno”, nakar spodaj vidimo lahko gumba: eden ponuja nasvete, kako onemogočiti vtičnik za blokiranje reklam, drugi pa nas odpelje na stran naročnine za YouTube Premium.
Sicer se da stvar enostavno zaobiti tako da samo zapremo okno, vendar pa se s tem sporočila ne bomo znebili, saj se bo čez nekaj časa spet pojavilo, včasih pa opozorilo celo zaustavi video sredi predvajanja, kar je seveda hudo moteče.
Kaj vam je torej storiti? No, zaenkrat se zdi, da se to opozorilo pojavi samo tistim, ki uporabljajo Googlov lastni brskalnik Chrome. Sam imam na njem nameščena vtičnika Adblock Plus in uBlock Origin, tako da je težko reči, kateri od njiju sproža to napako. A na brskalniku Microsoft Edge teh napak nisem zabeležil, pa čeprav imam tam nameščena identična vtičnika in sploh nisem prijavljen v svoj račun. Tudi na Firefoxu zaenkrat ta napaka ni prisotna, tako da je trenutno najboljša rešitev, da uporabnik enostavno za potrebe YouTuba preklopi na nek drug brskalnik.
Druga možnost pa je, da vztrajate na Chromu in se naročite na Premium, ki nato ugasne oglase tudi na aplikaciji za TV in telefon in k temu doda še ponudbo glasbene storitve YouTube Music ali pa zapirate opozorila. A gremo staviti, da bo že čez nekaj mesecev izginil tudi tisti x za zapiranje opozorila, zato je morda pametno že zdaj razmišljati o načrtih nadaljnjega spremljanja YouTuba v prihodnosti.
Lastniki konzol PlayStation 5 in naročniki storitve PlayStation Plus Premium se že dlje časa pritožujejo, da najdražja inačica naročnine preprosto ne nudi dovolj vsebine in prednosti, da bi se za njo še vedno splačalo odštevati mesečne izdatke. Sony je očitno te pritožbe uslišal, zato je zadnjih nekaj mesecev delal na beta testiranju prenovljene oblačne storitve, ki bo po novem omogočala pretočno igranje PlayStation 5 iger, zdaj pa je najavil, da je stvar praktično nared za vse uporabnike.
PlayStation Plus Premium je sicer do zdaj že omogočal pretočno igranje nekaterih naslovov, a so bili ti omejeni na konzoli PlayStation 3 in 4. Po novem pa bomo lahko preko oblaka igrali še novejše igre kot so Ghost of Tsushima, Mortal Kombat 11, Spider-Man: Miles Morales in Horizon Forbidden West. Res je sicer, da je večina teh izšla tudi na konzoli PlayStation 4, a Premium naročnina vam bo omogočala pretočno igranje v ločljivosti 4K, to pa boste lahko nato kombinirali z grafičnimi možnostmi za 30 ali 60 sličic na sekundo.
Pretočno bomo lahko igrali tudi igre, ki si jih lastimo, a niso vključene znotraj kataloga, ki ga ponuja Premium naročnina, preko oblaka pa bomo lahko poganjali tudi časovno omejene demo verzije iger tipa The Witcher 3: Wild Hunt, The Callisto Protocol in Hogwarts Legacy.
Ločljivosti za igranje bodo segale od 720p pa vse do 2160p, za najboljšo izkušnjo pa boste potrebovali stabilno in hitro internetno povezavo, ki dosega vsaj 38 Mbps. Na izbiro bo tudi možnost prikazovanja v HDR formatu, k temu pa bo dodan tudi napredni 3D zvok, ki se pri tej konzoli imenuje Tempest 3D.
Pretočno igranje bo moč izkusiti samo preko konzole PlayStation 5, a morda stvar kasneje pride tudi kam drugam, saj je Sony pri najavi izrecno zapisal, da bo to veljalo samo ob zagonu prenovljenega pretočnega servisa. Fajn bi bilo, če bi nato to možnost dobili tudi preko PC aplikacije ali pa znotraj prenosne ročne konzole PS Portal, ki je za kaj takšnega idealna, a bo ob izidu podpirala samo igranje preko domače konzole.
PlayStation Plus Premium v Evropo prihaja 23. oktobra in med podprtimi državami je našteta tudi Slovenija. Žal pa Slovenci ne bomo prejeli polne funkcionalnosti naročnine Premium, saj ta preko nekaterih držav podpira tudi pretočno gledanje izbranih filmov, ki pa bo zaenkrat na voljo samo na tistih večjih trgih.
Od izida presenetljivo dobre igre Dead Island 2 je zdaj preteklo že nekaj mesecev, tako da ste pridni igralci med tem časom že zagotovo dokončali kampanjo, opravili še zadnje stranske naloge in skupaj sestavili tista najbolj napredna orožja in zdaj ste zagotovo že pripravljeni na priliv nove vsebine. K sreči je ta že praktično pred vrati in razvijalec Dambuster Studios je za nas pripravil že nekaj kratkih igralnih izsečkov, zraven pa je pridodal še datum izida.
Dead Island 2 bo prejel vsaj dve večji razširitvi, prva od teh pa bo nosila ime Haus. Odpeljala nas bo na območje Malibuja, kjer se bomo infiltrirali v bizarni kult nekega milijarderja, ki skupaj s svojimi privrženci poskuša preživeti apokalipso znotraj svoje varne vile, ki bo vsebovala kar nekaj nadstropij.
Haus bo poleg ločene zgodbe s sabo prinesel nova orožja, kot sta samostrel in nekakšno mačeto z metalcem plamena Hog Roaster, naleteli pa bomo tudi na nove sovražnike in šefe kot je denimo Long Piglet. Dodanih bo še 8 novih kart, ki jih bomo lahko poljubno izbirali in tako našemu liku še izboljšali možnost preživetja sredi Los Angelesa.
Kakšnih večjih podrobnosti glede Hausa nimamo, a vse bo kmalu razkrito, saj dodatek izide že 2. novembra. Poleg Hausa bomo nato naslednje leto prejeli še dodatek SOLA Festival, obe razširitvi pa lahko dobimo samo preko nakupa sezonske prepustnice, ki stane 29,99 €. Igra na PC-ju še vedno ni na voljo preko Steama, zato boste nakupe morali opraviti preko trgovine Epic Games.
Če ste se morda vprašali, zakaj založniki radi delajo na novih delih že obstoječih franšiz in zakaj te dni na nas dežujejo predelave iz praktično vsakega konca, je razlog za te stvari preprost: denar. Razviti popolnoma svežo franšizo je ob današnjih denarcih, ki jih je potrebno vložiti v razvoj, hudo tvegano početje, saj moraš kot prvo leta plačevati razvijalce, ki morajo na koncu dostaviti nek kvaliteten izdelek, nato pa moraš še več denarja vložiti v marketing, saj moraš igralce prepričati, da sploh izvejo za ta naslov in da se v neznano ime nove franšize splača vložiti denarce in čas.
Zato so toliko bolj hvalevredni tisti poskusi spočetja povsem novih iger, ki za svojo stvaritev zahtevajo veliko poguma. Žal se vse to včasih ne izide v pričakovani smeri in takšen slab rezultat je zabeležila igra The Lamplighters League, založnik Paradox Interactive pa je teden po njenem izidu javno izkazal svoje razočaranje nad slabimi prodajnimi številkami in finančno luknjo, ki jim jo je povzročil ta naslov.
Igra The Lamplighters League je sicer v napovednikih obetala, saj se igranje vrtelo okoli grupe pustolovcev, ki so se leta 1930 borili proti zlobnemu kultu, zraven pa so poskušali izmakniti zaklade iz starodavnih templjev. Stvar je tako nosila pridih Indiane Jonesa, z dokaj prisrčno grafično podobo in naprednim poteznim bojem, za razvojem pa je stal studi Harebrained Schemes, ki je njega dni spočel solidno trilogijo RPG-jev Shadowrun, nato pa še en ločen naslov Battletech.
Žal pa The Lamplighters League ob izidu ni prejel ravno dobrih ocen, saj ga je mnogo kritikov označilo za podpovprečno igro, nakar smo ugledali še porazne številke na Steamu, saj je ob višku popularnosti igro naenkrat igralo samo 690 ljudi.
Paradox Interactive je nato v izjavi za javnost priznal, da je bila prodaja eno veliko razočaranje in da čeprav vidijo optimistične številke na servisu Game Pass, so na splošno naredili veliko finančno luknjo, ki znaša dobrih 21 milijonov evrov, ki jo bo zdaj pač treba požreti.
Za spletno stran PCGamer so nato še izjavili, da je Harebrained Schemes utrpel večje število odpuščanj, a so se ta zgodila poleti, še preden je končna igra prispela na prodajne police. Koliko ljudi je izgubilo službe založnik ni želel razodeti, a nek uporabnik foruma Resetera, ki naj bi bil bivši zaposleni studia, je zatrdil, da naj bi bilo odpuščene kar 80 % celotne ekipe.
The Lamplighters League tako drugega dela očitno ne bo dobil, je pa založnik potrdil, da bo igra še vedno prejela vse začrtane posodobitve.
No, ime prenovljene konzole ni podnaslovljeno z oznako Slim, a z nečim moramo označiti shujšani PlayStation 5, ki je bila najavljen včeraj in to preko enega dokaj ubogega videa in zapisa na na uradnem blogu.
Kaj je torej drugačnega na teh novih različicah konzole? Igralci bodo še vedno imeli na voljo dve varianti: eno debelejšo, ki v sebi vsebuje optični pogon za branje Blu-rayev in digitalno verzijo, ki tega ne vsebuje a je zaradi tega cenejša in tanjša. Sony pravi, da bosta obe konzoli po novem tanjši za 30 %, verzija z optično enoto pa bo tudi lažja za 18 %, digitalna pa celo za 24 %.
Oblika je nekako ostala enaka, je pa digitalna različica konzole zdaj pridobila na funkcionalnosti. Na desni strani bomo lahko odstranili panel in nanj priklopili optično enoto, če se bomo enkrat v prihodnosti premislili in si zaželeli gledanja Blu-rayev ali pa bi se odločili za kupovanje iger v fizičnih oblikah.
Kar se samih strojnih specifikacij tiče razlik napram starim modelom ne bo, razen v primeru digitalne verzije konzole, ki bo prostor za shranjevanje dvignila iz 800 GB na 1 TB. Igra pač postajajo večje, zato je vsaka nadgradnja diska dobrodošla, Sony pa je še potrdil, da bodo tudi nove različice konzole podpirale razširitev prostora preko nakupa specifičnih dodatnih SSD diskov.
Nova bo tudi možnost nakupa dodatnega vertikalnega stojala, ki bo združljiv z obema verzijama konzole. Brez skrbi: v škatli bomo še vedno prejeli plastično stojalo tako kot pri originalnih verzijah konzole, le da bo tole novo očigledno nekoliko kvalitetnejše.
Cene novih modelov ostajajo nespremenjene. Za model z že vključeno optično enoto bomo odšteli 549,99 €, za digitalno verzijo pa 449,99 €. Bralnik Blu-rayev bo zase zahteval 119,99 €, za stojalo pa bo treba primakniti še dodatnih 29,99 €. V začetku 2024 bo Sony začel prodajati tudi raznobarvne panele, ki jih bo zdaj, zaradi prenovljene oblike, lažje menjati, cene teh pa se bodo začele pri 54,99 €.
Datum izida je zaenkrat malce zmeden. Sony je namreč napovedal, da bosta prenovljeni konzoli izšli že enkrat v novembru, a samo za ameriški trg, medtem ko bodo ostale regije do svojih različic prišle v naknadnih mesecih. Američani se bodo tako prvi pozabavali pri skoku v svet shujšanih konzol, a njihova radost je nekam grenkobna, saj se bo pri njih digitalna različica konzole podražila iz 399,99$ na 449,99$.
Serija The Witcher je veljala za eno najbolj pričakovanih fantazijskih pripovedi v televizijskem formatu in pred premiero prve sezone so jo nekateri postavljali ob serije Igra prestolov. Zadeva potem ni dosegla pričakovanj in čeprav je bila 1. sezona še nekako dobra, je pri vsaki nadaljnji sezoni kvaliteta padla. Zanimivo je, da so na spletni strani Rotten Tomatoes mnenja kritikov in gledalcev ravno obratna: ko so denimo kritiki 2. sezoni skupno prisodili oceno 95 %, so ji gledalci podelili 55 %, a pri 1. sezoni je bilo ravno obratno: 68 % pri kritikih in 89 % pri občinstvu.
Oba tabora pa sta se strinjala, da je bila 3. sezona najslabša do sedaj, saj so ji kritiki prisodili še vedno visokih 78 %, gledalci pa so oceno znižali na vsega 19 %.
Kako je to nihanje kvalitete vplivalo na gledanje Netflix ne razkriva, a zdi se, da tudi ta pretočni gigant ni več preveč navdušen nad trenutnim stanjem. Njega dni so načrtovali še cel kup ločenih The Witcher projektov, ki bi jih nato povezali v neko skupno vesolje, od takrat pa se je situacija drastično umirila, saj za zdaj dela samo na novih sezonah glavne serije, medtem ko o kakšnih spinoffih ni več slišati ničesar.
In tudi glavna serija naj ne bi več dolgo trajala. Spletna stran Redanian Intelligence, ki se že dolgo bavi izključno z vsebino Witcherja in knjig, ki jih je spisal poljski pisatelj Andrzej Sapkowski, poroča, da naj bi po vseh komplikacijah stavke v Hollywoodu 4. sezona serije The Witcher snemanje začela v prvi polovici 2024, nakar naj bi po kratki pavzi skočili še v snemanje 5. sezone. Ta naj bi bila po njihovih virih tudi zadnja in naj bi v televizijsko obliko predelala knjige Baptism of Fire, Tower of the Swallow in Lady of the Lake.
5. sezon niti ni tako slab izkupiček za serijo, ki so jih z vsako sezono polzele ocene navzdol, prav tako pa snemanje ni potekalo po načrtih. V urnik je namreč posegel koronavirus, nakar se je med sabljanjem poškodoval tudi glavni igralec Henry Cavill. Ta je hlače Geralta zadnjič nataknil v aktualni 3. sezoni, medtem ko bo v naslednjih dveh njegovo vlogo prevzel Liam Hemsworth, kar bo spet razkurilo lep del oboževalcev.
Glede na novi razpored snemanja bo 4. sezona izšla šele enkrat v 2025, medtem ko bomo finale, če se vmes spet kaj ne zaplete, uzrli enkrat v 2026.
Letošnji februar je razveselil vse oboževalce studia FromSoftware, saj je ta priznani japonski razvijalec takrat najavil prvo razširitev za igro Elden Ring, ki je izšla leto pred tem in v 2022 pobrala cel kup nagrad – med drugim je prevzela tudi lovoriko za najboljšo igro leta.
Dodatek Shadow of Erdtree ob najavi ni postregel s praktično nobenimi informacijami: dobili smo uradno ime razširitve in eno samcato sliko, ki pa je vseeno bila dovolj, da je sprožila cel kup debat in teorij glede svojega pomena in kam točno nas bo odpeljala sveža razširitev.
FromSoftware od takrat ni izustil ničesar novega, YouTuber Ziostorm pa se je nedavno dokopal informacij iz strani nepreverjenih virov, ki naj bi nakazovale prvo večjo prestavitev in celo datum izida.
For context, this was shared with me before Geoff Keighley posted that he’d visited FromSoftware and that he’d gone to Japan to finalize plans for TGA.
Shadow of the Erdtree naj bi svoj prvi pravi napovednik pokazal na letošnji podelitvi nagrad The Game Awards, ki se bo odvila 7. decembra, poleg videa pa naj bi dobili še datum izida, ki naj bi se nato zgodil 5. februarja 2024. To so kar konkretne informacije, ki pa jih je treba vzeti z dobro merico soli, saj tudi Ziostorm ni preveč prepričan v svoje vire, a da ima v njih dovolj zaupanja, da je njihove besede delil z javnostjo.
It was very special to spend time with @fromsoftware_pr and see the brand new office – and the team’s well earned @thegameawards statues.
Predstavitev dodatka na The Game Awards bi bila sicer logična. FromSoftware se namreč izredno dobro razume z vodjo te prireditve Geoffom Keighleyjem, saj je Elden Ring svoj prvi igralni napovednik pokazal ravno na njegovem festivalu Summer Game Fest, medtem ko je bil njihov zadnji naslov Armored Core 6 razkrit ravno na lanskoletni podelitvi The Game Awards. Da je nekaj morda na tem je namignil tudi Geoff, ki je konec septembra obiskal pisarne FromSoftwara in morda je tam padla kakšna kupčija. Ziostorm je v svoji objavi na X-u dodal, da je te informacije glede izida prejel še preden je Geoff najavil svoj obisk japonskih kolegov.
Medtem ko čakamo na kakšno pravo razkritje pa se lahko zabavamo v lepi dozi soulslike izkušenj, ki so nam jih dostavili drugi razvijalci. Remnant 2 se še vedno čuti svež, Lies of P pa je prav tako dostavil kvalitetno igralno izkušnjo, že za jutri, 12. oktobra, pa je načrtovan izid novega naslova Lords of the Fallen.
VR sistemi obupno potrebujejo nove igre iz strani večjih založnikov, a zdi se, da so ti skorajda povsem opustili ta trg. Žalostno stanje je letos prikazala tudi nedavna konferenca Meta Connect, ki je igre praktično povsem porinila na stranski tir ter se raje osredotočila na druge stvari. Od napovedanih naslovov smo tako dobili zgolj vpogled v Asgard’s Wrath 2, ki bo izšel za Meta Quest 3, nosi lepo grafiko, a igralno ni res nič preveč posebnega. Dobro, dobili smo tudi nekaj utrinkov iz igre Assassin’s Creed Nexus, ki pa prav tako igralno ni videti preveč razburljiv in se zdi, kot da ga bomo igrali na tračnicah, namesto da bi raziskovali odprti svet.
Tako se morajo igralci zanašati na predelave in eno od teh je Zuckerberg najavil dve leti nazaj. Na sisteme Meta Quest 2 naj bi prišel slavni GTA: San Andreas, ki smo ga originalno igrali leta 2004, zadeva pa se je nato brž zapisala v anale igričarske zgodovine. Resda je to stara igra, a raziskovanje odprtega sveta bi tudi ob ostareli grafični podobi bilo hudo zanimivo, zraven pa bi lahko iz VR pogleda izkusili vse aktivnosti, ki jih ponuja San Andreas kot so vožnja avtov in letal, streljanje, letanje z raketnim nahrbtnikom in iskanje Big Foota po temačnem gozdu.
Zuck dve leti nazaj ni iz te predelave pokazal ničesar, situacija pa se medtem ni spremenila. V vsem tem času nismo dobili niti enega koščka novih informacij, kaj šele kakšne slike ali morda pravega napovednika in tudi na letošnji konferenci GTA: San Andreas ni bil omenjen niti z besedo.
O igri sta se na konferenci Meta Connect pozanimali dve največji strani, ki se ukvarjata z VR-om: UploadVR in Road to VR, predstavnik podjetja Meta pa je na obe vprašanji odgovoril, da trenutno nimajo novih informacij.
To ni preveč vzpodbudno in če bi ugibali bi rekli, da je bila zadeva preprosto preklicana. Originalno je bila najavljena za Meta Quest 2, zdaj pa je zunaj že naslednik tega VR sistema, tako da bi morala ekipa Rockstarja bodisi na novo prilagoditi že postorjeno delo ali pa so preprosto dvignili roke nad vsem skupaj in se Meti nehati oglašati na telefon.
Medtem pa se lahko pozabavamo z modom, ki v VR okolico prenese GTA 5. Mod je nastal izpod slavnega modderja Luka Rossa, najdete pa ga na sledeči povezavi.
Danes je pomemben dan za vse navdušence nad VR tehnologijo, saj se bodo na prodajnih policah uradno pojavila VR očala Meta Quest 3, ki jih nekateri pričakujejo že vse od izida Questa 2, saj pač nekateri ne morejo živeti brez bolj udobnih kontrolerjev in barvne prepustnosti.
Zadnja uradna konferenca Connect sicer ni postregla s kakšnimi velikimi presenečenji, zato bo Quest 3 bolj evolucija prejšnjih očal, ki jim je Meta pristavila razne bonuse iz dražjih očal Meta Quest Pro. Ena večjih razlik v primerjavi s prejšnjo generacijo so same verzije, ki bodo na voljo za nakup, saj je izginila tista, ki je ponujala shrambo velikosti 256 GB, tako da so po novem na voljo samo verziji s 128 GB in 512 GB pomnilnika.
Zaplete se pri tej najdražji in najboljši inačici, saj se zdi, da je Meta obljubljala preveč glede dobave in razpoložljivosti. Na Redditu se je pojavilo kar nekaj poročil razočaranih kupcev, ki so očala Meta Quest 3 prednaročili, takoj ko je bilo to možno, zdaj pa so dobili obvestila, da bo njihova pošiljka pošteno zamudila ali pa je bila kar naravnost preklicana.
Te težave se pojavljajo v vseh trgovinah in se tičejo izrecno verzije, ki v sebi drži 512 GB pomnilnika. Zamudo beležijo prednaročniki na Amazonu in tudi v slovenski trgovini Cyberpiggy najdražji model ne bo na voljo na dan izida. Razlog pri vseh je enak: dobavitelji trgovinam enostavno niso dostavili robe, zato vam tudi ti ne morejo nato prodati izdelka. Pri težavah ni izvzeta uradna stran, ki sicer dostavo v Slovenijo ne podpira, a če si izberemo denimo Nemčijo, lahko pri košarici vidimo, da je dostava očal predvidena šele za 30. oktober. Pri 128 GB verziji se te težave ne pojavijo.
Meta sicer kakšnega uradnega obvestila ni podala, tako da vam ne ostane drugega kot potrpežljivost, ob tem pa se lahko zabavate v zabavnem oglasu, ki je pred kratkim prispel v Japonsko.
Sonyjev VR sistem naslednje generacije imenovan PS VR2 je nekako veljal za enega večjih upov VR sistemov, ki so usmerjeni specifično v igranje. Tam so praktično svoje življenje začela vsa očala, ki se tičejo virtualne realnosti, a veliki igralci tipa Oculus so se nato preimenovali v Meta Quest, igre pa so postale sekundarnega pomena, saj se je vse usmerilo v grajenje metaverse izkušenj ter skoka v mešano oziroma AR realnost.
Vendar pa se nas je že pred izidom očal PS VR2 držal občutek, da Sony ne verjame preveč v svoj sistem in ga je na trg porinil bolj iz nuje, da pokrije stroške razvoja kot pa da bi resnično verjel v to platformo. To teorijo je podprl tudi bolj mizeren katalog iger, ki je pričakal igralce ob izidu očal in največja ekskluziva je bila takrat Horizon: Call of the Mountain – v redu izkušnja, ki pa se je preveč zanašala na plezanje.
8 mesecev kasneje se stvari niso drastično spremenile in v bistvu se zdi, da bo ta VR sistem kmalu povsem poniknil v ozadje, dokler zanj podpora ne bo preprosto povsem usahnila. To niti ni presenetljivo, saj je bila prodaja pod pričakovanji in je v šestih tednih le za 8 % presegla prodajo izvirnega PS VR-ja, kar je vsekakor danes, ob večji razširjenosti VR-ja, slab rezultat.
In nič kaj dobrega ne kaže niti za prihodnost. PS VR2 je zavezan ekskluzivno konzoli PlayStation 5, zato ga ne moremo uporabljati na PC-ju, kar pomeni, da se morajo lastniki zanašati samo na tiste zadeve, ki pridejo uradno v Sonyjevo trgovino. In ponudba je skromna: katalog resda vsebuje skoraj 70 iger, a v bistvu gledamo samo v predelave stvari, ki so že dolgo prisotne drugod ali pa ne ponujajo neke res dobre izkušnje. Call of the Mountain je v bistvu še vedno tisti naslov, zaradi katerega se splača očala natakniti na glavo, temu pa sledita igri Resident Evil Village in pa Gran Turismo 7 – oba odlična naslova, ki pa nista resnični VR izkušnji, saj sta podporo za očala dobila preko posodobitve.
PS VR2 sicer še vedno dobiva igra, tako da Sony še ni povsem obupal nad sistemom. Ravno danes izide Angry Birds VR: Isle of Pigs, konec oktobra pa dobimo še The Foglands. Vendar pa manjkajo kakšne resnične ekskluzive in čeprav bo predelava igre Resident Evil 4 za PS VR2 zagotovo malce poplačala potrpežljivost igralcev in je Arizona Sunshine 2 videti spodobno, vseeno to ni nadomestilo za kakšno predelavo tipa Half-Life: Alyx ali pa kakšno ekskluzivo, ki bi se denimo odvijala znotraj sveta God of War.
K temu prištejte še visoko ceno, saj stvar stane 570 €, k tej pa prištejte še strošek nakupa konzole in dejstvo, da PS VR2 ni združljiv z igrami iz prejšnje generacije očal in tako dobite izdelek, ki trenutno stoji na bolj šibkih nogah. Molimo, da Sony skriva še cel kup nenajavljenih projektov, ki jih bo nato udarno razkril preko ene konference, a bolj imamo občutek, da bo PS VR2 šel po stopinjah prenosne konzole PlayStation Vita, ki je bil ravno tako izdelek z velikim potencialom, a ta ni bil nikoli izpolnjen.
Microsoft si je po dolgotrajni bitki na sodiščih in svetih zaobljubah glede deljenja iger na konkurenčne igričarske pretočne servise vendarle izboril pravico do nakupa založnika Activision Blizzarda. Nekateri igralci, še posebej privrženci konzole Xbox, so bili ob tej novici navdušeni, drugi spet malo manj, saj združevanje založnikov in zmanjševanje konkurenčnosti ponudbe nikoli ni dobra novica za končnega uporabnika.
Po vseh naporih je kupčija zdaj skorajda zaključena in Microsoft v bistvu samo še čaka odločitev komisije iz Združenega kraljestva (CMA), ki je sprožila veliko valov, ko je blokirala nakup, a zdaj so se očitno premislili in 13. oktobra naj bi tudi oni odobrili prevzem, nakar bodo znotraj Microsoftovih pisarn pokali šampanjci.
It’s awesome to see anticipation building for Call of Duty®: Modern Warfare® III. As we continue to work toward regulatory approval of the Microsoft deal, we’ve been getting some questions whether our upcoming and recently launched games will be available via Game Pass.
Vendar pa ste se ušteli če ste mislili, da bomo že kar oktobra na servisu Game Pass naenkrat dobili celotno ponudbo Activision Blizzarda, v katero je všteta tudi celotna franšiza Call of Duty. Uradni račun na X-u je zapisal, da so navdušeni nad vsemi pričakovanji glede prihajajoče igre Call of Duty: Modern Warfare 3, a da tega naslova, skupaj z igro Diablo 4, letos ne nameravajo izdati na Game Passu.
K temu so še dodali, da čakajo na zadnji podpis pogodbe, nakar se bo začelo sodelovanje z Xboxom, tako da pričakujejo dodajanje svojih naslovov v ponudbo Game Pass šele skozi leto 2024. Glede na besede je tudi jasno, da na servis ne bodo kar naenkrat priletele vse igre, ampak se bo ta prehod izvajal postopoma.
Kar je zanimivo, saj smo pričakovali, da bo Microsoft po vseh teh letih čakanja te stvari poskušal čim prej poriniti na Game Pass, a očitno se jim ne mudi in si bodo za te stvari vzeli svoj čas. Microsoft sicer še ni povsem brez skrbi, saj ameriški FTC še vedno načrtuje pritožbo glede prejšnje sodbe, ta odločitev pa ne bo znana vse do decembra. Če bo pritožba uspešna potem se znajo vsi načrti Microsofta porušiti, a glede na klavrni nastop FTC-ja res skoraj nihče ne verjame, da bo ta njihova še zadnja pritožba uspešna.
Ko je založnik Ubisoft najavil že tretji del dirkaške serije The Crew so igralci po svetu skoraj kolektivno skomignili z rameni in to pospremili z besedo: “ok”. Že originalni The Crew namreč ni bil neka legendarna igra in igralci so enako skomignili, ko je založnik najavil drugi del, saj so to pač naslovi, ki so v redu in bi jih lahko označili tudi za zgolj povprečne.
Nam je bil sicer Motorfest všeč in čeprav se je morda že malce preveč spogledoval s serijo Forza Horizon in jo v nekaterih delih celo kopiral, je bil občutek nadzora štirikolesnikov dober, proge zanimive, končno pa smo se zopet lahko preizkusili v “drag” dirkanju, ki smo ga nazadnje izkusili v igrah Need for Speed: Underground 2.
The Crew Motorfest je izšel 11. septembra in zdaj, ko še ni pretekel en mesec od njegovega rojstva, Ubisoft že niža njegovo ceno. Ubisoftove igre sicer redno doživijo znižanja, a v primeru Motorfesta je tole že malce ekstremno. Tako hitro nižanje cen ni nikoli dober znak, saj zna pomeniti, da je bila začetna prodaja pod pričakovanj, zaradi česar založnik zniža zahtevano ceno in tako poskuša vsaj malce nadomestiti finančno luknjo in to v času, ko je igra še sveža na prodajnih policah.
Trenutno je v veljavi samo popust za PC in sicer preko Ubisoftovega lastnega zaganjalnika. Standardna verzija igre je bila znižana iz 69,99 € na 55,99 €, Gold Edition pa iz 99,99 € na 84,99 €. Tu je še Ultimate inačica igre, ki zdaj stane 101,99 €, a bolj pametna je naložba v servis Ubisoft+, ki mesečno stane 14,99 €, v sebi vsebuje praktično vse Ubisoftove igre, v primeru Motorfesta pa boste prejeli Ultimate verzijo igre.
Podobni popusti prihajajo tudi na druge platforme, a ob različnih časih. Znotraj Ubisoftove trgovine bodo znižanja veljavna do 24. oktobra, medtem ko bodo na konzolah PS4 in PS5 popusti veljali med 11. in 18. oktobrom, med 13. in 16. oktobrom pa pridejo še na konzoli Xbox One in Xbox Series X. Med 14. in 21. oktobrom bodo cene posekane še znotraj Epic Games trgovine.
Skladno z vsemi popusti je trenutno na voljo tudi časovno omejena edicija igre, ki bo na voljo do 20. oktobra, v njej pa lahko igralci preživijo do 5 ur igranja.
Ko je razvijalec Naughty Dog najavil predelavo igre The Last of Us iz leta 2013 je bilo veliko igralcev jeznih, saj se jim je zdela obnova povsem nepotrebna, razvijalec in z njim tudi Sony pa sta bila obtožena, da želita samo na lahek način zaslužiti veliko denarcev in da bi bilo nemara pametneje, da bi razvojno moč vložiti v delo na tretjem delu.
Kako bodo šele vsi ti ljudje jezni, če se uresničijo trenutne govorice, da Naughty Dog dela na obnovi igre The Last of Us Part 2, ki je izšla leta 2020 in še danes velja za grafično poslastico, ki ji težko najdemo konkurenco.
Govorice o takšni nadgradnji so se začele julija, ko je skladatelju Gustavu Santailalli med intervjujem za YouTube kanal Blender ušlo, da Naughty Dog dela na predelavi drugega dela. Santaolalla je prisoten v igri kot nekakšen velikonočni jajček, v intervjuju pa je povedal, da bo v novi verziji igre njegov lik bil zmožen sprejemati glasbene želje, a da ne sme več povedati zaradi pogodbe.
Nov namig glede predelave se je zdaj pojavil preko LinkedIna. Mark Pajarillo, ki si pri Naughty Dogu kot zunanji izvajalec kruh služi od januarja 2021, je pri dosežkih svojega življenjepisa zapisal, da delal na vsebini dveh ikoničnih naslovov: The Last of Us: Par One in The Last of Us 2: Remastered. Nekdo je to opazil, prilepil na internetne forume in že se je razvila debata o vnovični predelavi serije The Last of Us. Mark je sicer svoj zapis hitro popravil, a škoda je bila že narejena in takšnih stvari ne moreš kar izbrisati iz interneta.
Ima predelava samo tri leta stare igre smisel? Vprašanje ni tako trapasto kot se morda sliši na prvi pogled. The Last of Us Part 2 je namreč izšel ravno v tistem obdobju, ko konzola PlayStation 5 še ni bila na voljo, zato je bila primarno prilagojena drobovju konzole PlayStation 4. Naughty Dog je sicer kasneje izdal posodobitev, tako da smo na PlayStationu 5 lahko uživali pri višjih sličicah na sekundo, a manjkajo stvari kot je podpora za 3D zvok in napredno izrabljanje igralnega ploščka DualSense.
Vse to bi znala popraviti ponovna izdaja igre, ki bi – če je o tem sploh dovoljeno sanjati – vsebovala še kak DLC – hkrati pa bi igra s takšno izdajo doživela prehod na PC in bi bila tudi lep spremljevalec 2. sezone televizijske serije.
Mi smo se med preigravanjem igre Ghostwire: Tokyo kar pošteno zabavali, čeprav dober del interneta z nami takrat ni delil mnenja, da je tole kvaliteten naslov. Razvijalec Tango Gameworks je dostavil dokaj unikaten sprehod skozi zasenčene ulice mesta Tokio, ki so ga napadale demonske sile, naš junak Akito pa je bil edini, ki je lahko stvari razrešil, saj ga je obsedel dobrih duh KK, ki mu je podaril posebne moči za borbo proti zares srhljivim nasprotnikom.
Ghostwire ni mojstrovina, a zna pričarati dokaj turobno atmosfero, Tokia v takšni luči pa znotraj videoiger še nismo doživeli. Čeprav o kakšnih prodajnih rekordih pri izidu ni bilo na spregled, je Tango Gameworks za naslov vseeno spočel eno večjo posodobitev Spider’s Thread, ta pa je poleg popravkov prinesla tudi nekaj sprememb glede igralne formule, tako da so imeli veterani lep izgovor, da se spravijo v še eno preigravanje kampanje.
Skratka, za Ghostwire se je mnenje igralcev sčasoma obrnilo na pozitivno noto, zato je dobrodošla poteza Amazona, ki je ravno ta naslov uvrstil v tomesečno ponudbo iger, ki jih dobite zraven naročnine Amazon Prime. Ponudba je na voljo vse do 2. novembra in jo lahko prevzamete tule, aktivacija pa vam bo prinesla ključ do igre, ki ga nato aktivirate na platformi Epic Games.
6 MILLION PLAYERS have explored #GhostwireTokyo's spooky streets! That doesn't make those eerie alleyways any less haunted, of course…
Bomo za Ghostwire kdaj dobili nadaljevanje? Tango Gameworks se je v sredini septembra pohvalil, da je ulice Tokia obiskalo že 6 milijonov igralcev, kar ni slab rezultat. Založnik Microsoft, ki se mu je nedavno pripetila nezgoda, da je na splet poslal tono zaupnih podatkov, je v enem obdobju načrtoval nadaljevanje Ghostwire: Tokyo 2, a kdo ve, če ti načrti zdaj še držijo in če ni zadnji Tangov naslov Hi-Fi Rush morda založniku dal idejo, da razvijalcu raje naloži nalogo razvoja Hi-Fi Rush 2 ali pa si je Tango preko njega izboril pravico za delo na tretjem delu franšize The Evil Within.
Hrvaški razvijalec Croteam nas namerava po nekajletnem počitku znova namučiti s serijo kompliciranih ugank, saj se pripravlja lansiranje igre The Talos Principle 2. Gre za nadaljevanje kultne igre iz leta 2015, ki nas je takrat pošteno presenetila, saj so za Croteam vsi smatrali, da znajo dostaviti nove verzije prvoosebne streljanke Serious Sam, nakar smo dobili zadevo, ki nam ni samo servirala zanimive zagonetke in včasih tudi platformske izzive, ampak tudi dokaj globoko zgodbo.
Drugi del nam glede na obljube namerava dostaviti vse to in še več. Croteam se je v skoraj desetih letih naučil novih veščine, med tem časom pa so se jim zagotovo porodile tudi ideje glede novih igralnih mehanik, ki bi nam uganke naredile še težje in hkrati zabavne za razreševanje. Čaka nas preko ducat različnih okolic, stopnje pa bodo zdaj bolj odprte kot pa v originalu.
Razvijalec je priskrbel tudi demo, ki nam bo dal nekaj pokušine preden se spravimo v preigravanje polnega naslova. Preizkusna verzija nam ponuja nekaj ročno izbranih ugank, demo pa naj bi bila samostojna izkušnja, ki nam bo dala vpogled v širšo zgodbo znotraj polne kampanje. Vsaj tako obljublja uradni opis demo verzije, ki jo lahko že ta hip prevzamete na Steamu in preko nje testirate optimizacijo na PC-ju, saj bo tole prvi Croteamov naslov, ki bo zgrajen znotraj pogona Unreal Engine 5.
Obljube glede bolj odprtih stopenj pri meni puščajo bolj mešane občutek, saj sem pri originalu preferiral izolirane stopnje, saj sem se tako osredotočil samo na uganke, kar je bila tudi poanta te igre. Drugi del nam bo očitno postregel tudi srečanje z drugimi androidi, zaradi česar se zna izgubiti tisti občutek izoliranosti, ki je bil tako pomemben za grajenje atmosfere prvega dela.
Kakšen bo končni rezultat nam bo The Talos Principle 2 razkril s svojim izidom in ta se bo zgodil že 2. novembra, na Steamu pa je trenutno stvar znižana in se prodaja za vsega 26,09 €.
Kvaliteta soulslike igre Lies of P je presenetila vse – tudi nas same, ki smo zadevo postavili na vrh predstavnikov tega žanra in zraven pripisali, da sta se razvijalca Neowiz in Round 8 že v prvem poskusu ustvarjanja soulslike izkušnje odrezala odlično in da nas res zanima, kaj nam bosta pripravila v prihodnosti.
S tem smo mislili na potencialno nadaljevanje, ki bi popravilo tistih nekaj napak originala, a očitno nam na novo vsebino znotraj intrigantnega sveta temačnega Ostržka ne bo treba dolgo čakati. Neowiz je že septembra na svoji strani zapisal, da se zahvaljuje vsem igralcem za podporo in da trenutno delajo na popravkih in uravnoteženjih igralne formule, ekipa pa bo predstavila nadaljnje načrte, ki se tičejo te igre takoj, ko bodo ti pripravljeni. To se nam sliši kot da Neowiz dela še na čem drugem kot pa samo na odpravljanju hroščev.
Okami Games pa je na X-u podelil novico o novem oglasu za zaposlitev, ki ga najdemo na uradni strani Neowiza in čeprav je stran v korejščini, se da preko Google prevajalnika razbrati, da razvijalec išče nekoga, ki bi pomagal pri razvoju dodatne vsebine za Lies of P in pri tej je jasno zapisana beseda DLC.
Razvoj dodatne vsebine niti ni neko blazno presenečenje, saj je igra prejela izjemno pozitiven odziv iz strani igralcev, radi pa so jo imeli tudi kritiki. Skladno s tem je bila zagotovo tudi prodaja dobra, zaradi česar se je Neowiz verjetno kar hitro spravil v delanje dodatne vsebine, saj je treba kovati železo, dokler je še to vroče, kvalitetnih soulslike izkušenj pa ni nikoli dovolj.
Lies of P na Steamu stane 60 €, igra pa je vključena znotraj mesečne naročnine Game Pass.
Uradno smo stopili v novo dobo PC-jev, saj si ljudje očitno na vse načine želijo igričarsko zabavo vzeti tudi na pot. To je jasno postalo že s konzolo Nintendo Switch in njenim neverjetnim uspehom, nakar so temu zgledu začeli slediti prvi poskusi selitve PC-jev v miniaturne prenosne oblike. Steam Deck pri tem ni bil pionirski sistem, a je bil hkrati tisti, ki je dokazal, da v takšni tehnologiji obstaja prihodnost.
Ni trajalo dolgo, da so se v dirko za rezanje tega dela pogače spustila tudi druga večja podjetja. Prvi je svoj izdelek na trg dostavil Asus, ki je nedolgo nazaj predstavil svojo lastno verzijo prenosnega sistema ROG Ally. S tem smo se poigrali zdaj tudi mi in ga med testiranjem ves čas seveda primerjali s Steam Deckom, saj so takšne primerjave pri opisovanju tega izdelka neizogibne.
Po tednih testiranja smo ugotovili, da je Asus dobro opravil nalogo in ROG Ally je tako legitimna konkurenca Steam Decka, saj ni samo neka njegova bleda kopija, ampak prinese tudi svoje prednosti, zaradi česar bi znal na svojo stran privleči tudi tiste, ki Decka že imate doma.
ROG Ally pride zapečaten v dokaj elegantni, belo sivi škatli, ki glede na pakiranja spomni na nekaj, kar bi v sebi vsebovalo nekam večji telefon. Vendar pa se za razliko od Steam Decka zadeva ne nahaja v kakšnem priročni prenosni torbici, zato bo treba to dokupiti za nekaj dodatnih desetakov, kar vam v bistvu priporočam, saj pač ta škatla ni namenjena prenašanju naokoli.
Znotraj paketa najdemo samo konzolo, nakar se pod to nahaja polnilec z USB-C priklopom ter nekaj navodil. Od dodatkov je to v bistvu to, kar je manjše razočaranje, saj sem pričakoval vsaj še kakšno krpico za čiščenje ekrana ali pa nemara poceni žične slušalke. Na zgornjem pokrovu se sicer nahaja kartonasti ROG znak, a z njim si vsakdanjež ne bo imel veliko za pomagati.
Oglejmo si zato raje konzolo. Gre za pošten kos igričarske opreme, za katerega sem pričakoval, da bo zaradi boljšega zaslona in močnejših strojnih specifikacij večji od svojega konkurenta Decka, a temu ni tako. ROG Ally je v bistvu celo malce tanjši in krajši, medtem ko si oba delita nekako isto težo. Ergonomsko bo vsak od izdelkov našel svojo ciljno publiko, saj bodo Allyja raje imeli tisti z malce manjšimi rokami, a po drugi strani ima Deck bolj zaobljeno obliko, medtem ko ASUSov izdelek vsebuje malce bolj ostre robove.
Zraven naprave dobimo tudi plastično stojalo, ki se skriva pod pokrovom škatle in ga lahko uporabimo kot priročno naslonjalo za gledanje filmov.
Ally vsebuje standardno razporeditev gumbov in ostalih pritiklin nadzorne sheme. Na vsaki strani se nahaja po ena kontrolna paličica, ki je za premikanje malce manj toga kot tista, ki jo najdemo na Decku. Na desni strani najdemo štiri gumba ABXY, medtem ko sta ob zaslon na vsaki strani postavljena dva dodatna gumba, ki se morda nahajajo malce preblizu skupaj. Leva stran se ponaša še s križnimi gumbi in od pritiskal na sprednji strani je to nekako to. Ally ne vsebuje sledilne ploščice, ki jo najdemo na Decku, kar bodo pogrešili tisti, ki ste se takšnega nadzora navadili in ga uporabljate na naslovih, ki ne podpirajo kontrolerjev kot so kakšne starejše igre ali pa strategije.
Zadnja stran vsebuje dva dodatna gumba, medtem ko Steam Deck po tej strani ponudi štiri. Če se preselimo na zgornjo stran naprave tam najdemo gumb za prižig in izklop naprave, ki hkrati v sebi skriva čitalec prstnih odtisov. Potem je tu standarden nabor štirih sprožilnikov, vhod za polnjenje USB-C, čitalec microSD kartic in dva gumba, ki nadzirata glasnost.
Potem je tu zaslon in na tem mestu se začnejo kazati večje razlike med obema napravama. Oba zaslona v premer merita 7 palcev, a Allyjev prikazovalnik je zmožen prikazati bolj svetlo in z barvami zasičeno sliko in to pri ločljivosti 1920 x 1080. Poleg tega Ally podpira osveževanje zaslona pri 120 Hz, razmerje njegovih stranic pa znaša 16:9.
Kot igralna naprava je to odlična in močna zadeva, ki zna poganjati tudi emulatorje, tako da lahko iz nje naredimo doma narejen Nintendo Switch.
Tudi drobovje naprave je impresivno, saj sistem poganja novi AMD-jev procesor Ryzen Z1 Extreme, ki mu družbo dela še 512 GB velik M.2 SSD disk ter 16 GB LPDDR5 pomnilnika.
A morda največja razlika med obema napravama sta operacijska sistema. Medtem ko se je Valve pri Steam Decku odločil razviti svojo verzijo Linuxa, se je Asus raje zaobljubil operacijskemu sistemu Windows 11. To je konkretna razlika med obema napravama in zna biti tisti najbolj pomembni faktor pri vseh tistih, ki se te dni odločajo med tema dvema napravama.
Po eni strani namreč Steam Deck ponuja vrsto prednosti. Valve je lahko svoj digitalni servis Steam natančno prilagodil Decku, tako da že ko prižgeš napravo si takoj porinjen v Steamov meni in že lahko začneš izbirati igre in jih nato zaganjati. Poleg tega ima Valve dolgo roko, tako da redno pregleduje vse igre na svojem servisu in če so te povsem združljive z Deckom, takoj dobijo posebno značko, zaradi česar lahko uporabnik na enostaven način pregleduje vse naslove, ki bodo optimalno delovali na tej prenosni napravi.
Po drugi strani pa Ally zaradi združljivosti z Windows 11 ponuja funkcionalnost Steama, hkrati pa lahko na napravo brez težav enostavno namestimo druge programe in zagnjalnike kot so Battle.net, Epic Games Store in GOG ter se hkrati na enostaven način pozabavamo v ponudbi servisa Game Pass. Te stvari sicer ponuja tudi Steam Deck, a se je pri tem treba kar namučiti in znati vsaj malce skakati po nedrjih Linuxa, medtem ko je pri Allyju namestitev vseh teh eksternih zadev preprosta kot klikanje po Windowsu. A Ally na tem področju vseeno vsebuje svoje minuse, saj Windows 11 ni povsem prilagojen njegovemu sistemu, zaradi česar zna biti navigacija po njem bolj zamudna kot pa pri konkurenci.
V primerjavi s Steam Deckom manjka sledilna ploščica, a se Ally odkupi na drugih področjih.
Asus je sicer poskušal nekaj težav z uporabniškim vmesnikom rešiti preko svojega lastnega programa Armory Crate, ki ga sam že dolgo časa ne mara. Preprosto je premalo pregleden in nosi tisti zoprni “gaming” izgled, ki se zdi ujet v preteklosti. Zato sem potreboval celo večnost, da sem ugasnil RGB razsvetljavo, ki je privzeto omogočena in sveti okoli kontrolnih paličic, to pa me je samo motilo med igranjem in naravnost živciralo takrat, ko je bila naprava priključena na polnjenje.
Nekaj teh zamer ostane pozabljenih ko si vse nastavimo in se končno spravimo v igranje. Mišice naprave takrat pridejo do polnega sijaja, višja ločljivost pa sicer ni solzeče visoka nadgradnja napram Decku, a se jo vseeno opazi, še bolj do izraza pa pride podpora za preigravanje na višjih sličicah na sekundo.
ROG Ally in jaz sva se najprej pozabavala v nekaj starejših igrah in GTA 4 je tekel pri praktično zaklenjenih 60 sličicah na sekundo, predelani Sam and Max pa mi je povrnil ljubezen do preigravanja teh ostarelih pustolovščin. Nakar sem se spravil v preigravanje novejših zadev in tudi tu sem naletel na presenetljivo dobre rezultate. Edine večje težave mi je povzročal Hogwarts Legacy, ki se je pri gonji skozi odprti svet vsake toliko kar pošteno zataknil, medtem ko so zadeve tipa Baldur’s Gate 3 in Remnant 2 pričarale zadovoljivo igralno izkušnjo. Tudi Starfield je bil igralen pri prijetnih 30 sličicah na sekundo, seveda pa sem moral pri vseh teh zadevah znižati grafične nastavitve, včasih tudi na najnižje.
Naprava je zmožna poganjati tudi najnovejše naslove tipa Starfield – seveda pa bo treba nastavitve znižati na primerno raven.
Prenosna igričarska zabava zahteva svojo ceno, ki še dolgo ne bo rešena in je potrebna privajanja. Najprej je tu sistem hlajenja, ki sicer ni pretirano glasen, a izpuh vročega zraka na zgornji strani boste zagotovo začutili. To je pač stalnica takšnih naprav in dokler nekdo ne izgrunta poceni vodnega hlajenja, bomo morali ob prenosnem igranju trpeti nekaj hrupa.
Drugi minus teh naprav pa je baterija. ROG Ally v tem pogledu malce zaostaja za Deckom, saj vsebuje močnejše komponente, te pa preprosto požrejo več električnega soka. Sicer lahko preko Armory Crata prilagajamo voltažo in ob 15 W bo stvar precej tišja in varčna, zaradi česar bo tudi baterija trajala dlje. A v zameno za to boste morali trpeti nižje sličice na sekundo, tako da lahko nižje vate uporabite samo pri kakšnih bolj preprostih indie naslovih, medtem ko bo za modernejše AAA naslove treba vklopiti Turbo način pri 25 vatih, kar pošteno izboljša optimizacijo, a nato se baterija hitro začne prazniti. V tem načinu jo boste izpraznili v nekje uri in pol igranja, kar mine hitreje kot bi mislil, še posebej če malce igrate, zadevo odložite in se odpravite po prigrizek in se nato spet vrnete nazaj. V bistvu je še najbolj priporočljivo zadevo priklopiti na napajanje, saj se boste ob tem znebili skrbi glede prazne baterije, igre pa bodo takrat tekle še bolj gladko, saj naprava takrat kuri 30 vatov. A potem se nekako izgubi smisel prenosljive naprave in je potem že bolje poprijeti za PC.
Asus ROG Ally je celokupno zelo zanimiv izdelek, ki vsebuje svoje pluse in minuse, zaradi konkurenčnosti iz strani Steam Decka pa se mora vsak zase odločiti, kakšen uporabnik je in kaj pri njegovi uporabniški izkušnji največ šteje in če vam prija enostaven dostop do iger iz večih različnih platform, visoka frekvenca osveževanja zaslona in igranje najnovejših iger pri višji ločljivosti potem zna biti ROG Ally ravno tista zadeva, ki jo iščete. Vendar pa tudi vse te mišice ne rešijo večnih težav takšnih naprav, ki se začnejo pri glasnem hlajenju in bateriji, ki vam na noben način ne bo ponujala ure nemotene zabave.
Ob vse to prištejte še ceno, saj ROG Ally stane 879 €, kar je precej več od najdražjega Steam Decka, ki je pri Američanih za 100 $ cenejši, v Evropi pa cen zaenkrat še nimamo.
Legendarna serija The Office, pri nas oklicana kot Pisarna, je svojo finalno epizodo prejela leta 2013. Dandanes Pisarna velja za eno najboljših komičnih serij vseh časov, zato niti ni nič čudnega, da se vse od njene ukinitve šušlja o nekakšni oživitvi oziroma ponovnem zagonu serije.
Pri tem je najbolj vztrajen NBC Universal, ki mu je leta nazaj padla sekira v med, zato si lasti pravice do serije, ki jo je na moč oglaševal pri zagonu svoje lastne pretočne storitve Peacock. Pri Američanih je to tako edina storitev, ki omogoča legalno gledanje vseh epizod, za nekatere sezone pa je ponovno vpoklical stvaritelja Grega Danielsa, ki se je vrnil v arhive in v epizode dodal nekaj izbrisanih scen, zaradi česar se prenovljeni deli imenujejo Superfan epizode.
Ravno Danielsa naj bi NBC Universal zopet zvabil na svojo stran in z njim začrtal temelje ponovne obuditve serije The Office.
Govorice o zagonu Pisarne so se pojavile že leta 2019, a jih je nato Greg Daniels hitro zatrl v kali. Vendar pa očitno ideji ni rekel dokončen ne. Novinar Matt Belloni je prejšnji mesec na spletni strani Puck News namignil, da se je Greg vendarle ogrel za zamisel in da naj bi bil zdaj že v globokih pogovorih z NBC-jem glede oživitve serije.
V novi objavi je Matt pojasnil, da pogodba ni še sklenjena, a da je Greg že zelo blizu, da na papirje spravi svoj podpis. V bistvu je bila pogodba že tik pred tem, da bi bila podpisana, a se je nato zgodila stavka znotraj Hollywooda, tako da so bili načrti malce preloženi. Zdaj ko so te stvari razrešene naj bi stvar praktično dogovorjena, vendar pa Matt opozarja, da smo še daleč stran od tiste prve epizode, ki bi jo lahko gledali na naših televizorjih.
Pri oboževalcih so mnenja o ponovni obuditvi razdeljena. Nekateri si seveda želijo novih epizod, a le v primeru, da se vrne originalna zasedba igralcev, za kar pa je bolj malo možnosti. Steve Carell, ki je v seriji odlično odigral glavno vlogo nerodnega Michaela Scotta je leta 2018 v intervjuju za spletno stran Collider izjavil, da se ne vidi ponovno v tej vlogi, saj je zdaj zadeva veliko bolj gledana kot pa je bila ob svojih dejanskih aktualnih sezonah in da ponoven zagon preprosto ne bi bil isti, zato je najboljše stvar pustiti pri miru.
Mindy Kaling, ki je v seriji odigrala vlogo Kelly in je spisala tudi scenarije nekaterih najbolj smešnih epizod, je v intervjuju za Good Morning America povedala, da je v rednem stiku z nekaterimi pisci iz Pisarne in da se ob pogovorih velikokrat vprašajo, koliko tem iz te serije bi bilo danes družbeno sprejemljivih. Mindy je dodala, da bi bilo danes veliko ljudi užaljenih, zaradi česar bi se moral spremeniti tudi tip humorja.
Greg Daniels je sicer enkrat že poskušal ponoviti magijo svojega najbolj znanega izdelka. Leta 2020 je podpisal pogodbo za Netflix in za snovanje serije Space Force v sodelovanje privabil celo Carella, a stvar preprosto ni bila smešna, zaradi česar je bila preklicana po samo dveh sezonah.
Franšiza iger Assassin’s Creed se v zadnjih letih muči s krizo identitete. Začetki serije so se rodili leta 2007 in takrat je imel Ubisoft za njo neko vizijo: spočeti naslov, ki bi veliko polagal na realizem, zraven pa bi ustvaril še štorijo, ki bi nam povedala rojstvo ceha morilcev Assassins. Vse to je originalna igra tudi dostavila in nato formulo še dopolnila s trilogijo nadaljevanj, kjer je v glavni vlogi nastopal Ezio in čeprav so bile to kritiško dobro sprejete igre, se je Assassin’s Creed z vsakim delom bolj oddaljeval od realizma, saj je želel Ubisoft zadevo približati masam.
Novodobni Assassin’s Creed imajo dandanes bolj malo skupnega z originalom, saj so se svetovi začeli širiti, Ubisoft pa je preko dodatkov začel vpeljevati fantazijske elemente, tako da smo v zadnjem delu Valhalla med drugim obiskali vikinška nebesa in nastopali v vlogi bogov. Stvar je postala že malce smešna, zato je založnik pritisnil na zavoro in obljubil novo igro, ki naj bi se vrnila na začetke serije in dostavila bolj intimno izkušnjo, ki bi nas spomnila, zakaj smo Assassin’s Creede sploh vzljubili.
Razvojna ekipa: Ubisoft Bordeaux Založnik: Ubisoft Platforme: PC, PS5, XSX Nakup: uradna stran Datum izida: 5. oktober 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Rodil se je tako Mirage, ki nas štorijalno resda vrne na začetek serije, vendar pa je Ubisoftu zmanjkalo poguma, da bi dostavil res svežo izkušnjo, saj je zraven primešal nekatere lastnosti modernih poglavij, tako da Mirage na koncu ne doseže vsega obljubljenega potenciala.
V glavni vlogi tokrat nastopa Basim, ki se ga morda spomnite iz Valhalle, Mirage pa nam predstavi njegovo zgodovino, ki se je začela na ulicah Bagdada, naš junak pa je zlatnike sprva služil kot lopov, ki se mu je šlo samo za hiter zaslužek. Nakar nekega dne naleti na večji izziv, ko mora iz kleti palače izmakniti skrivnostni artefakt, a ta s sabo prinaša veliko večjo nevarnost kot pa bi si sprva mislil. Basimu uspe zbežati, nakar se zateče v trdnjavo morilcev imenovano Alamut, kjer se podvrže testiranju, meditaciji in vsemu, kar bo iz njega naredilo Jedija. Na koncu mu odrežejo še prst in že je pripravljen za odhod v Bagdad, kjer bo moral pokvariti načrte zlobnemu cehu, ki je znan pod imenom The Order, zraven pa bo moral rešiti še tegobe meščanov, ki se brez njega niso zmožni premakniti iz enega konca ulice na drug.
Vse to se sliši tipično za Assassin’s Creed naslov in priznati moram, da imam že vrh glave nekih skrivnostnih entitet, ki se skrivajo za železnimi maskami. Zgodba sicer nikoli ni bila neko močno vodilo Assassin’s Creed iger in tudi tokrat ob dogodkih ne boste ravno sedeli na robu sedeža, saj glavni in stranski liki niso nek fenomen, naš Basim pa vsebuje osebnost mokre krpe in tip mi je šel na živce že v Valhalli, tule pa je še toliko bolj tečen, saj je neprestano pred kamero.
Pred večjimi misijami lahko izbiramo svoj pristop infiltracije.
Pretirano ne navduši niti lokacija. Bagdad se pač nahaja sredi puščave, kjer mora vsak ob jutranjem vstajanju najprej iz ušes in nosa spihati kilograme peska, zato tudi okolica nosi zamorjeno barvno paleto, kjer prevladujejo rjavi odtenki. Morda so me razvadile lokacije kot je sončna Grčija ali pa še vedno peščeni a vseeno precej bolj barviti Egipt, vendar pa je tam dogajanje naprej vlekla tudi bolj prevzetna mitologija, saj smo se na vsakem koraku srečevali s kipi, templji in NPC-ji, ki so častili razna božanstva. Morda bi se moral bolj podučiti o zgodovini Iraka, a dejstvo ostaja, da je na splošno svet znotraj Miraga bolj mrtev in statičen.
Je pa nekaj popestritve dobila igralna formula. Mirage namreč končno da spet malce več poudarka na umore in prikritost, tako da jo bomo najbolje odnesli, če nas pri misiji nihče ne vidi in se na koncu odrešimo samo tarče. Tako je pametno vsako lokacijo najprej pregledati preko drona, pardon ptiča, nakar izberemo svojo izbrano pot ter poskušamo stražarje odstraniti čim bolj potiho in neopazno. Pri nekaterih večjih misijah lahko še dodatno načrtujemo pristop, saj lahko denimo podkupimo bližnjo ekipo upornikov, ki nato zamoti stražarje, mi pa s tem dobimo dostop v trdnjavo.
Stranske naloge prihajajo v obliki najemniških nalog, ki jih najdete na tabli znotraj domačega oporišča.
V praksi se to sliši fajn in na trenutek tudi je, a slej ko prej bo pri tem šunjanju šlo nekaj narobe. Ubisoft namreč ni spremenil same srži igralne formule, zaradi česar smukanje velikokrat izpade nerodno, saj je bil v igro preprosto prenesen igralni model Valhalle, ta pa ni bil narejen za skrivalniško igro. Basim sicer ima za pasom nekaj orodij, ki mu omogočajo odstranjevanja tarč na bolj prikrit način, a velikokrat bo še zmeraj moral čepeti v grmovju in preko žvižganja klicati stražarje proti sebi, nakar jim iz zasede zasadi nož v grlo. V praksi stvari izpade včasih naravnost smešno, saj Basim dobesedno stopi izza grmovja, tarčo ubije in nato zvleče nazaj, sovražni vojak pa medtem gleda naravnost v nas, a ne naredi ničesar. Ko nas že razkrinkajo se ne zgodi nič posebnega: umetna inteligenca je tumpasta in njeno edino pravo orožje so oklepljeni velikani in posebni napadi, ki jih ne moremo blokirati, vse ostalo pa lahko pariramo in nasprotnika nato ubijemo z enim zamahom sablje. Včasih je navala vseeno preveč, zato je treba zbežati, a stražarji Bagdada so očitno bolj slabo plačani, zato obupajo nad zasledovanjem po nekje 10 sekundah.
Bagdad je peščen in zamorjen, kar ne bi bil problem, če ne bi svet na splošno deloval tako mrtvo.
Assassin’s Cred Mirage vsebuje veliko manjšo mapo, saj bomo v bistvu igranje izvajali znotraj enega mesta in njegove okolice, k sreči pa nam tokrat na mapi ni treba gledati v milijon nekih ikonic. Stranske misije sicer še vedno obstajajo, vendar pa jih skoraj nikoli ne najdemo organsko, ampak preko table znotraj domačega oporišča. Te misije niso preveč raznovrstne, saj se delijo na ubij nekoga, pospremi nekoga in ukradi nekaj, vsebujejo pa tudi dodatne cilje kot je denimo opravljanje naloge, brez da bi nas kdo opazil, to pa nam prinaša denarce in posebne medalje, ki jih nato lahko izrabimo za najemanje skupine pomagačev ali pa za odklepanje posebnih skrinj. Po mestu bomo našli tudi razne zaklenjena vrata, ki jih je, tako kot v Valhalli, treba odkleniti preko mini ugank, skrinje znotraj pa vsebujejo surovine za nadgrajevanje orožij in pripomočkov. Nadgradenj orožij sem se sicer izogibal, saj sem redno dobival nova orožja, ki so nosila tudi večje točke zadane škode, tako da sem surovine raje hranil za orodja, ki ob nadgradnjah dejansko dobijo spodobne bonuse.
Mapa je tokrat manjša in ne vsebuje prekomernega posiljevanja z ikonami.
Kar se grafike tiče sem že omenil zamorjene barve, ostalo pa se kaj preveč v primerjavi z Valhallo ni spremenilo. Že pri Vikingih sem tarnal nad zastarelimi animacijami obrazov, tri leta kasneje pa stvar samo še toliko bolj izstopa. Recimo, da je stvar še vedno nekoliko opravičljiva, saj je tole manjši naslov, ki se prodaja za 50 €.
Mirage sicer stopi v pravo smer, saj sem boleče pogrešal začetke te serije, vendar pa bi Ubisoft kljub temu lahko šel malce bolj v ekstreme. Kazen za misije, kjer vas odkrijejo stražarji, bi lahko bila višja, Basim pa bi moral pri opravljanju misij na razpolago imeti bolj prefinjen sistem smukanja naokoli. Če se vračamo že na začetke bi lahko Ubisoft vključil moj najljubši del trilogije drugega dela: posebne stopnje, ki so bile usmerjene povsem platformsko, za svoj trud pa si na koncu dobil prav lepo nagrado v obliki frajerskega oklepa. Tudi stranske misije bi bile lahko bolj globoke, saj v bistvu samo pomagaš brezimnim NPC-jem, ki jih pozabiš skoraj takoj ko si z njimi zaključil svojo pot.
Assassin’s Creed Mirage bi tako lahko na koncu bil veliko več kot pa samo polovični poskus obujanja preteklosti, a upam, da bo Ubisoft vztrajal v tej smeri in nam v prihodnosti dostavil naslov, ki bo idejo bolj intimne igralne izkušnje popeljal na naslednjo stopnjo.
