Razvijalec Build A Rocket Boy je zaenkrat morda resda še neznan, a ima v svojih vrstah kar nekaj pomembnih imen. Ekipa je namreč sestavljena iz bivših članov studia Rockstar North, na čelu pa se nahaja Leslie Benzines, ki je poprej pri Rockstarju nosil eno vodilnih vlog, nakar se je odpravil na svoje, saj je želel ustvariti nekaj povsem svojega.
In ta stvar se imenuje Everywhere, včeraj pa smo za njo dobili prvi napovednik, ki pa je veliko ljudi razočaral. Za Everywhere se je sicer že prej sumilo, da projekt nima točno začrtanega cilja, kaj sploh hoče biti in ta napovednik je to tezo samo še bolj ovrednotil, saj ima skoraj 2 minut dolg video v sebi veliko besed, a pove skoraj nič.
Napovedovalka se v napovedniku sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi lahko ustvarili povsem svoj svet. Kam bi nas odnesla domišljija igralcev in kaj bi lahko ti na koncu ustvarili? No, napovednik sam odgovori na ta vprašanja, saj je ta nov svet očitno Fortnite, ustvarili pa bi neke generične stopnje, ki jih Fortnite prav tako omogoča preko svojega načina Creative Mode.
Everywhere že kar malce smešno kopira Fortnite, saj si s to igro ne deli samo vizualne podobe, saj lahko že na prikazni sliki napovednika vidimo asociacijo na Epicovo uspešnico – Jonesyja, ki pa je tule pridobil kakšno kilo. Vse ostalo je nabijanje tipa: “Nimamo pojma, kaj naj bi ta igra bila, zato bomo to odločitev prepustili igralcem, ki si naj iz ponujenega ustvarijo svoje stopnje”.
Skratka glavna privlačnost igre Everywhere naj bi bilo ustvarjanje svojih stopenj in igralnih izkušenj, kar naj bi počeli preko urejevalnika, ki malce spominja na Unreal Editor. Build A Rocket Boy tako očitno upa, da bodo pod eno streho združili ustvarjalnost, ki jo ponuja Minecraft, skupaj z zabavo iz Fornita, a nekako imamo občutek, da jim bo spodletelo na obeh področjih. V bistvu se me je skozi celotno prezentacijo držal občutek, da bo tole neka NFT zadeva, saj me že logotip igre spominja na nekaj, kar bi srečali v kripto svetu.
Morda ste na enem kadru videa opazili dve osebi, ki na televizorju spremljata pregon z avtomobili. Ta scena tam ni po naključju, saj je video povzet iz igre MindsEye, na kateri prav tako dela Build A Rocket Boy, zadeva pa naj bi bila igralna znotraj igre Everywhere. Kako? Preveč vprašate.
A očitno ima razvijalec v projekt dovolj zaupanja, da stvar ne bo ostala v konceptni fazi, saj se bo kmalu začelo zaprto alfa testiranje, nanj pa se lahko prijavite na uradni strani.
Igre razvijalca From Software imajo en problem. Naslovi kot so Dark Souls, Bloodborne in Elden Ring imajo tako dobro razdelane in povezane stopnje ter vsebujejo tako spolirane mehanike bojevanja in raziskovanja, da se ti preprosto ne da igrati nič drugega. Zato te igre preigraš znova in znova, a tudi tisti najbolj potrpežljivi se slej kot prej prenajejo enega in istega obroka, nakar začno iskati nekaj drugega, ki bi vsaj po sistemu igralnih mehanik spominjalo na From Softwarove uspešnice.
Tako se je rodil povsem nov žanr iger, imenovan “Soulslike” in skozi leta smo dobili kar nekaj projektov iz strani drugih studiev, ki so na takšne in drugačne načine poskušali oponašati večjega bratca ter dostaviti svojo verzijo neizprosnega sveta, ki pa še vedno vleče k igranju.
In vsi ti poskusi niso bili klavrni. Igralci so lahko veliko takšne zabave našli v dvojcu iger Nioh, dobro pa se je odrezal tudi studio Deck13, ki je prav tako dostavil duo naslovov The Surge. Vendar pa smo čakali do leta 2023 da smo dobili naslove, ki so se lahko resnično začeli primerjati z mojstrovinami japonskega studia. Najprej nas je presenetil Remnant 2, zdaj pa je na sceno stopil še Lies of P, ki se lahko okliče za najboljšo soulslike izkušnjo doslej.
Razvojna ekipa: Neowiz Založnik: Neowiz Platforme: PC, PS5, XSX Nakup: Steam Datum izida: 18. september 2023 Igrano na: PC
VIDEO RECENZIJA
Kar je še bolj presenetljivo pri vsemu skupaj je razvijalec, ki je igro spočel. Neowiz je studio in hkrati založnik, ki se je skozi leta podpisal pod kar nekaj naslovov in nobeden od njih ni bil ravno kakšna prodajna uspešnica ali pa igra o kateri bi se veliko govorilo. Nakar jim je v prvem poskusu snovanja soulslike izkušnje uspelo spočeti igro, ki nas potegne k igranju že na samem začetku in nas nato ne izpusti do samega konca, ki ga boste ugledali po nekje 25 urah igranja.
Neowiz je bil ob prvi najavi igre Lies of P obtožen da kopira igro Bloodborne, kar so takoj zanikali in v tem zanikanju tiči nekaj resnice. Lies of P si namreč od Bloodborna sposodi samo groteskno, že malce srhljivo okolico, medtem ko pa po igranju bolj spomni na nekakšno mešanico iger Dark Souls in Sekiro.
Lies of P ne izgublja časa in vam na hitro opiše dogajanje, ki pravi, da smo skočili v temačno različico pripovedi o Ostržku, le da tule ne bomo gledali v lesene lutke, ampak mehanske iznajdbe, ki jih poganja para in so umeščene nekje v industrijsko dobo. Lutkam se je zaradi nekega razloga povsem odpeljalo, zaradi česar so začele pobijati svoje človeške lastnike, naš Ostržek pa je ena redkih lutk, ki je še pri pravi pameti in se odpravi iskati odgovore. Potovanje ga pripelje do ogromnega hotela, ki služi kot nekakšna naša baza, v njej pa se lotimo tipične potovalne zanke soulslike iger: v bazi nadgradimo naš lik in mu preko tega izboljšamo statistike, nakar nadgradimo še opremo in se preko posebnega portala teleportiramo do naše zadnje točke raziskovanja.
Vam takšen prizor požene hitreje kri po žilah? Potem je tale igra definitivno za vas.
Vsi tisti, ki ste že dolgo pristaši FromSoftwarovih naslovov in ste še posebej hvalili Elden Ringov odprti svet boste pri raziskovanju sveta Lies of P bržkone razočarani. To je namreč dokaj linearna igra, ki je pri sprehajanju po svetu še bolj omejena od originalnega Dark Soulsa. Sicer si bil tudi tam dokaj omejen, saj brez nadgrajenih orožij v določenih stopnjah preprosto nisi imel za burek, a imel si vsaj opcijo, da greš nekam drugam. Lies of P po drugi strani servira stopnje eno za drugo in čeprav vsake toliko ponudi nekaj dodatnega raziskovanja, so to samo obstranske sobe, nakar odkleneš kakšno bližnjico in se vrneš na začetno točko. Pot naprej je samo ena in ta vodi skozi sprva dokaj razgibano okolico, ki pa se kasneje začne malce ponavljati.
Temačne ulice mesta nato zamenja industrijski kompleks, nakar skočimo v raziskovanje porušene katedrale in vse to so sicer lokacije, ki so si med sabo različne, a pogrešal sem malce večjo raznolikost, ki bi res presekalo neprestano temo. Na poti boste srečali različne nasprotnike: redno vas bodo napadale ponorele lutke, ki so dobro animirane in vsebujejo veliko podrobnosti kot je denimo postopno ugašanje luči v očeh, potem ko jim zadate smrtni udarec. Poleg mehanskih nepridipravov boste poračunali tudi z nasprotniki iz mesa in krvi, vsi ti grdavži pa vsebujejo svoje mehanike napadanja in branjenja, ki si jih bo treba zapomniti.
Že prvi šef vam bo parkrat preštel rebra, a hkrati vas njegovi napadi pripravijo za nadaljnje pustolovščine.
Boj je na splošno uživantski. Velja standardno pravilo soulslike iger: na voljo je lahek in težji udarec, vsak od teh pa zahteva svoj čas za izvedbo. Spočetka izberete svoj začetni arzenal orožij in sam sem se odločil za nekakšno verzijo tanka, ki vihti dvoročni meč, kar mislim, da je bila napaka. Pri mikastenju namreč nikakor nisem ujel pravega ritma, saj sem se nameraval po napadih hitro izmikati, moj meč pa je bil pri tem preprosto prepočasen. Pri navadnih nasprotnikih je še šlo, a pri šefih sem imel težave izkoristiti že en navaden lahek zamah, saj sem pri izmiku bil nato vedno prepočasen in te poškodbe hitro pripeljejo do prehitre smrti. Šefi so na splošno zelo domiselni in zahtevajo kar nekaj študiranja. Vsebujejo več faz in če boste pri kakšnemu presenečeni, da ste ga prehitro pokončali, bodite brez skrbi, saj se zgodi tudi to, da nenadoma oživijo, vi pa jih žalostno lahko samo gledate, saj ste za prvi del izrabili vse zdravilne napitke. Pri pretepanju sicer imamo dve opciji branjenja: lahko se izmikamo ali pa pravočasno pariramo, vendar pa je izmikanje preprosto premalo zanesljivo, zato se bo treba zanesti tudi na pravočasno odbijanje udarcev, to pa zaradi nepredvidljivih napadov šefov ni tako lahka naloga.
K sreči se da vse ovire premagati, saj preko nabranih duš, tu imenovane Ergo, lahko nadgrajujete svoj lik, čeprav je malce tečno, da se je za to vedno treba najprej teleportirati v domačo bazo. Nakar je tu še postopno nadgrajevanje orožja, ki ga je sicer manj kot pa v kakšnem Dark Soulsu, a Lies of P to nadomesti z unikatnim kombiniranjem delov orožij. Orožja namreč nosijo ročaj in rezilo, to pa lahko med sabo kombinirate in si ustvarite napadalno palico, ki bo ustrezala vašemu tipu igranja.
Igra je temačna in groteskna, vendar pa kakšne prekomerne brutalnosti v slogu igre Bloodborne ne boste videli.
Vsa hladna orožja boste vihteli v eni roki, drugo pa boste lahko preoblikovali v priročni izstreljevalnik vrvi, ki sovraga potegne bližje k nam, metalec plamenov ali pa jo boste izrabili za pošiljanje izstrelkov elektrike. Tudi te stvari lahko kasneje nadgrajujete in med sabo menjate, pri temu pa ne boste plačali kakšnega resnega davka, saj igra nagrajuje eksperimentiranje. Oklepov žal ni, saj se lahko samo preoblačite v različne kostume, a te obleke in pokrivala za glavo so samo kozmetika in ne zvišajo statistik.
Lies of P je povsem enoigralska izkušnja, tako da boste zaman iskali boje proti pravim igralcem ali pa da vam bodo ti po svetu puščali kakšna sporočila. Če se kje resneje zataknete lahko preko posebne surovine prikličete umetnopametnega pomočnika, ki pa nima kakšnega imena ali osebne zgodovine, ampak je preprosto tam zato, da pomaga pri sekanju šefa, po končani bitki pa nato izpuhti v zrak.
Stvar je neverjetno dobro optimizirana, zato jo lahko preigravate tudi na prenosnem Steam Decku.
Omeniti moram še naravnost noro optimizacijo. Igro sem igral na PC-ju in že dolgo nisem videl naslova, ki bi bil tako dobro optimiziran. Sicer sem resda imel vključeno opcijo DLSS-a, a na grafični kartici RTX 3070 sem pri ločljivosti 1440p držal skoraj konstantnih 144 sličic na sekundo, grafična podoba pa je na splošno odlična. Resda ne skačemo po povsem odprtem svetu a kljub temu sem bil nad prikazanim očaran, zaradi česar boste lahko igro z visokimi sličicami na sekundo poganjali tudi tisti s šibkejšimi PC-ji.
Lies of P je še eno toplo presenečenje letošnjika in čeprav stvar ni popolna in vsebuje nekaj frustracij, gre za izjemno polirano izkušnjo, ki si definitivno zasluži nadaljevanja. Če bo še Lords of the Fallen dostavil vse obljubljeno bomo letos dobili že tretjo kvalitetno soulslike izkušnjo, kar pomeni, da imamo pri kovanju takšnih izkušenj končno na voljo tudi alternativne razvijalce, to pa bo ublažilo sušo, medtem ko čakamo na naslednjo mojstrovino FromSoftwara.
Bomo še kdaj dobili čistokrvno skrivalščino? Takšno, kjer se lahko skozi stopnje sprehodimo samo tako, da vse nasprotnike odstranimo povsem neopazno oziroma se do cilja sprehodimo tako, da se na koncu nihče od nasprotnikov sploh ni zavedal, da smo kdaj bili tam?
Nekaj takšnega so nam njega dni omogočale igre Splinter Cell, a samo v tisti originalni trilogiji. Nasledniki so kasneje postali bolj akcijski oziroma so skrivanje naredili opcijsko, tako kot to počnejo moderne različice skrivalščin tipa Dishonored.
AAA igre so nad tem žanrom praktično obupale in edini takšen večji naslov, ki naj bi bil v izdelavi, naj bi bila prav Ubisoftova predelava prvega Splinter Cella, ki je bila napovedana dolgo nazaj, a od takrat nismo videli nobenih novih informacij. Sušo bo poskušala nadomestiti igra No Sun to Worship, ki sicer nosi retro grafiko, a se v srži igra kot starošolske skrivalščine.
No Sun to Worship je projekt indie razvijalca, ki sliši na ime Antonia Freyre, ta pa je v preteklosti že razvil dve igri, ki sta se vrteli okoli skrivanja pred nasprotniki, a No Sun to Worship je očitno njegov najbolj ambiciozen projekt do sedaj. Razvijalec pravi, da se je pri razvoju tega naslova osredotočil na minimalizem, tako da ne pričakujte kakšnih daljših vmesnih sekvenc, saj se bo vse vrtelo okoli igranja v postapokaliptični prihodnosti, kjer se ljudje bojujejo za zadnje surovine, vmes pa so štrene zamešali še vesoljci.
Največ bo štelo prikrito premikanje, a pri tem ne bo treba skrbeti samo za to, da se izogibamo vidnemu polju nasprotnikov, ampak bo treba paziti tudi na merilnik zvoka, ki ga povzročamo. Napovednik sicer pokaže tudi nekaj strelske akcije, a sumimo, da bo to bolj služilo kot izhod v sili.
Zanimiv indie naslov je tole, ki ga zdaj lahko že kupimo na Steamu in to samo za slabih 8 €.
Dirkačine so se skozi svojo zgodovino dolgo delile na dva tabora: realistične izkušnje, ki za igranje praktično zahtevajo volan in arkadne preizkušnje, ki jih človek lahko igra na tipkovnici in so zato lahko priučljive.
Microsoft pa je leta nazaj ugotovil, da se da oba žanra malce premešati in na ta način dostaviti nekaj povsem novega. Iz te ideje se je rodila serija dirkačin Forza Horizon, ki je zares postala popularna s tretjim delom, aktualni peti del pa predstavlja vrhunec te formule, čeprav se je zadeva malce preveč zgledovala po predhodniku.
A uspeh te serije je dal jasno vedeti, da se bodo odslej na pol arkadne izkušnje zgledovale po Forzinem primeru. Formulo je poskušal leta 2020 kopirati Codemasters, ki je takrat dostavil igro Dirt 5, zdaj pa je svoj poskus v tej smeri spočel tudi Ubisoft, ki je nekaj dni nazaj spočel tretji del serije The Crew, tokrat podnaslovljen Motorfest.
V projekt igralci niso imeli veliko zaupanja, a Ubisoft je tokrat dejansko presenetil in dostavil sila zabavno dirkačino, ki sicer na momente že kar nesramno kopira svojega idola, a po drugi strani se upa dostaviti tudi nove izkušnje, ki jih ne srečamo nikjer drugje.
Razvojna ekipa: Ivory Tower Založnik: Ubisoft Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO Nakup: uradna stran Datum izida: 11. september 2023 Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Da se je Ubisoft topot morda malce preveč zgledoval po Microsoftovi seriji dirkačin je jasno takoj na začetku. Izberemo svoj lik, nakar se nam neka izjemno igriva ženska izpove o svojih dosedanjih dirkaških izkušnjah skozi različne avtomobilske panoge, te pa izkusimo tudi mi in se med uvodom zapeljemo skozi več njih. Če se spomnite je imela tudi Forza Horizon 5 identičen začetek, le da je pri Motorfestu ta precej daljši, saj zamenjamo kar nekaj vrst avtomobilov, preden se končno lotimo raziskovanja okolice.
Dogajanje je tokrat postavljeno na Havaje, kar pomeni razgiban teren, poln gorovij, blatnih in asfaltiranih cest ter raznih avtomobilskih izzivov, ki vas čakajo na praktično vsakem koraku. Uvod in predstavitev vseh teh zadev je spočetka že takšna, da če mi ne bi nekdo povedal, da sem zagnal nek havajski dodatek za igro Forza Horizon 5, resnično ne bi opazil razlike, da je tole dejansko igra povsem ločenega razvijalca. Tu je ogromna mapa, ki se jo lahko lotimo, kakor nam srce poželi, na poti nas čakajo izzivi kot so radarji, ki zahtevajo določeno hitrost, to pa vam nato prinese cekine in med vožnjo je bila na začetku edina večja razlika slalom, ki ga najdete na nekaterih odsekih cest, nakar morate do cilja zavijati levo in desno.
Čaka vas več različnih dirkalnih panog in ljubitelji japonskih avtomobilov boste vsekakor pozdravili lučkasto verzijo Tokia.
Vendar pa se boste na splošno oboževalci Forze tule počutili kot doma, saj gre stvar celo tako daleč, da lahko s stiskom tipke prikličete umetnopametno asistentko Caro, ta pa izjemno rada čeblja, podaja nasvete in je na splošno tako optimistično naravnana, da bi ob njej skoraj fasal sladkorno.
To zgledovanje po Forzi zna biti za koga vzpodbudno, medtem ko zna nekatere odtujiti, a dejstvo je, da The Crew Motorfest začne nato zlagoma predstavljati novosti, po katerih se loči od konkurence.
Glavnino igranja boste počenjali skozi seznam predsestavljenih dirk, ki se imenujejo Playlists. V praksi to deluje tako, da si najprej izberete svoj izbrani dirkalnik, nakar se z njim po odprtem svetu odpeljete do določene točke, kjer vam je preko vzdušene sekvence predstavljena trenutna Playlista, nakar se odpeljete do prve od mnogih dirk, ki se odvija znotraj določene dirkalne panoge.
Te so raznovrstne, a po drugi strani dokaj tipične: tu je denimo Playlista, ki v sebi vsebuje dirkanje z ameriškimi mišičnjaki, pa potem je tu japonska panoga, kjer se Havaji spremenijo v lučkaste barve Tokia, potem je tu dirkanje s klasičnimi oldtajmerji in tako naprej in tako dalje.
Vsak vnovični zagon igre vas postavi na noge, kar vam omogoča ocenjevanje okrancljanih avtomobilov iz strani drugih igralcev.
Vse to vam je znano že iz drugih dirkačin, a Motorfest te dogodke popestri z unikatnimi izzivi. Vse ni odvisno samo od dirkanja po krogih in procentualne vožnje do cilja. Določene Playliste zahtevajo tudi posebno panogo lovljenja ovinka skozi driftanje in tam je treba s kurjenjem gum v omejenem času doseči zahtevano število točk, nakar je tu še Drag racing, ki je bil sposojen iz prastarega Need for Speed Undergrounda, kjer je treba stisniti pedalko do dna in vmes skrbeti za pravočasno preklapljanje prestav.
Novosti tu še ni konec, saj je serija The Crew znana tudi po temu, da skočimo še v kakšno drugo zadevo kot pa štirikolesnike. Preizkusimo se lahko v dirkanju z motorji, čolni in celo avioni, vsaka od teh preizkušenj pa zahteva učenje nove nadzorne sheme. Roko na srce v teh drugih vozilih nisem preveč užival, saj stvari preprosto niso tako izpopolnjene kot pa dirkanje z avti. Še posebej dolgočasno se mi je zdelo upravljanje motornih čolnov, medtem ko so bila letala bolj kot ne samo občasna popestritev.
A če se osredotočite samo na vožnjo z avti boste iz izkušnje potegnili veliko zabave. Proge so dobro postavljene in nas rade zapeljejo skozi raznolik teren, nadzor pa je odličen in lahko priučljiv, tako da boste že v dobri uri drveli skozi ovinke kot nek veteran dirkanja. Dirkalna kampanja ponuja 5 različnih težavnosti in za uvod sem si vzel tretjo po vrsti, ki pa ni predstavljala nekega resnega izziva. Igra mi je nato sama ponudila skok na 4. stopnjo, a je bil razkorak kar pošten in priznati moram, da sem na tej stopnji nato vztrajal še naprej, saj sem na njej včasih na koncu za las zmagal.
Moč se je zapeljati tudi s takšnimi orjaki, takrat pa je najbolj pametno preklopiti na zunanjo kamero.
Motorfest se ne jemlje preresno in tudi samo dirkanje ni neka trdojedrna izkušnja, ki bi vam požirala živce. Tudi če se kdaj med dirko zaletite zato ne bo treba plačati kakšnega resnega davka, saj praktično vse ovire pred sabo zlahka pokosimo, ob upočasnitvi pa lahko vedno izrabimo nitro, ki nam brž povrne hitrost. Če nam gre kdaj res za nohte lahko vedno napake popravimo preko vrtenja časa nazaj in ovinek lahko tolikokrat popravimo, dokler nismo zadovoljni z izpeljanim.
Uspešno opravljanje Playlist nam prinaša nagrade v obliki novih avtomobilov, ki jih nato lahko izrabimo za vožnjo po odprtem svetu, ta pa ponuja svoje lastne mini naloge. Prej omenjeni slalom in hitrostne pasti sem že omenil, občasno pa lahko preko radarja in piskanja poiščemo določene zaklade, to pa nam prinese denarce, preko katerih lahko kupimo nove avtomobile. V igri boste našli vse tiste priljubljene znamke: od Merecedesov, BMW-jev, Hond in Porschejev, vsak od teh pa za nakup zahteva denarce, ki jih pridobite preko opravljanja izzivov ali pa vznemirljivih večigralskih dirk. Dražje zadeve zahtevajo nekaj grindanja, saj stanejo po več kot milijon, vendar pa je dirkanje dovolj zabavno, da se splača v njem pomuditi. Pretkani Ubisoft seveda te zadeve ponuja tudi v zameno za mikrotransakcije, a to je zdaj pri njihovih igrah že pričakovano.
Igra ponuja tudi vožnjo z letali in čolni, a nadzor teh ni tako slasten kot pa pri štirikolesnikih.
Kar se tiče grafike je tole živobarven naslov, ki mu lepote ne moremo oporekati. Ne vem sicer, če bi ga postavil ravno ob bok kakšnemu Gran Turismu 7, vendar pa za njim tudi pretirano ne zaostaja, treba pa je imeti tudi na umu, da je igra na voljo tudi za prejšnjo generacijo konzol. Zadevo sem igral na konzoli PlayStation 5 in med igranjem nisem opazil nobenega zatikanja, navduši pa tudi dejstvo, da ima vsak avto na volj več kamer, kjer se ena nahaja tudi znotraj avtomobila, tako da je Ubisoft oziroma razvijalec Ivory Tower poskrbel tudi za prerisovanje kabin vsakega vozila v digitalno obliko.
The Crew Motorfest je tako povsem spodobna dirkačina, ki se sicer na čase preveč zgleduje po seriji Forza Horizon, a zna dostaviti tudi stvari, ki ga ločijo od konkurence. Dirkanje je zatorej zabavno in lahko priučljivo, večigralstvo pa podpira do 30 sodelujočih, zaradi česar se upam staviti, da bo Motorfest še dolgo igran in mu ne bo kmalu zmanjkalo pritoka sveže vsebine.
Človek bi si mislil, da je franšiza The Division dovolj velika, da bi si najava tretjega dela zaslužila kakšen večji napovednik ali pa prav ločeno, posebej rezervirano predstavitev. Vendar pa je Ubisoft zadevo napovedal preko enega stavka na svoji spletni strani in zadeve nihče ne bi sploh sprva opazil, če se ne bi spravil v bolj podrobno branje teksta.
V bistvu novica sploh ni bila namenjena tej igri, ampak je bila spisana za Juliana Gerightyja, ki bo postal izvršni producent franšize The Division. Julian ima trenutno polne roke dela z izdelavo igre Star Wars Outlaws, a ko bo razvoj te zaključen, ga čakajo druge obveznosti, kot je nadzor nadaljnje vsebine za The Division 2 ter budno pregledovanje razvoja brezplačnega The Division Heartlanda in mobilne igre The Division Resurgence. Skladno s temi naštetimi igrami bo moral Julian poskrbeti za razvoj igre The Division 3, ki bo prav tako nastala pod taktirko studia Massive Entertainment, ki ima te dni polne roke dela, saj poleg Star Wars naslova dela tudi na igri Avatar: Frontiers of Pandora.
Massive je šele zdaj začel rekrutirati delavce za razvoj tretjega dela, tako da je ta še leta stran, vendar pa bodo pristaši franšize veseli že tega, da je ta sploh v izdelavi. Usoda The Divisiona je bila namreč dolgo dvomljiva, saj drugi del iz leta 2019 ni ponovil uspeha prvenca, razširitev zanj pa je bila tako slabo sprejeta, da je nekaj časa na Metacriticu sedela na dnu lestvice z ocenami.
A kasneje so se Francozi premislili in odobrili delo na ločenih projektih, ponovno pa je bil zagnan tudi proizvodni trak drugega dela, ki še vedno prejema svežo vsebino. Priznati moram, da tudi sam še vedno vsako zimo vsaj enkrat zaženem prvi del, saj je zasneženi New York perfektna okolica, ki bi jo rad podoživel v zimskih časih.
The Division 3 je tako še daleč stran, a že naslednje leto nas bo zabaval Heartland, ki pa bolj točnega datuma izida zaenkrat nima.
Začel se je Tokyo Game Show, ena zadnjih konferenc tega leta in na njej je bil prisoten tudi založnik Capcom, ki ima zagotovo v razvoju cel kup naslovov, a kakšno novo poglavje serije Resident Evil je še predaleč, da bi bilo pripravljeno za napovednike. Zato je največjo pozornost njihove predstavitve bil namenjen igri Dragon’s Dogma 2, nadaljevanju akcijskega RPG-ja iz leta 2012, ki ni bil nikoli zares popularen, a že od samega začetka drži in goji zvesto skupnost igralcev, ki so vsa ta leta upali na nadaljevanje.
To zdaj prihaja in glede na včerajšnji napovednik, ki je v obseg trajal skoraj 9 minut, bo Dragon’s Dogma 2 praktično enak originalu, le da bo seveda nosil boljšo grafično podobo, naprednejše animacije in bolj izpopolnjen boj.
Igralna zanka se od prvega dela očitno ne bo bistveno spremenila. Spet bomo igranje izvajali iz tretjeosebnega načina, nakar se bomo z druščino pomagačev odpravili v odprti svet, tam pa se bomo pretepali z manjšimi in večjimi pošastmi, ki se mnogokrat napajajo iz grške mitologije. Na voljo bodo štirje igralni razredi, vsak od teh pa bo ponujal svoj stil igranja. Vrača se tudi prepoznavna karakteristika originala, saj bomo lahko na večje sovrage lahko splezali in na ta način bomo trollu prilepili nekaj vzgojnih okoli glave, sovrage pa bomo lahko uporabili tudi za kaj drugega kot pa za mazanje bridkih sabelj. V enem kadru lahko vidimo igralni razred Mystic Spearhead, ki preko telepatije zabriše cel kup trupel hijen proti nasprotniku, trolla pa lahko pokončamo tako, da nam omogoča prečkanje vrzeli med pečinami.
Spet se bomo ukvarjali s sistemom umetnopametnih pomagačev, ki se tu imenujejo Pawni, to pa bodo junaki, ki jih bomo oblikovali sami in nato preko spleta delili z drugimi igralci, vpoklicali pa jih bomo lahko tudi v naše vrste. Zaradi tega se razlikujejo od spremljevalcev iz iger tipa Dragon Age in Baldur’s Gate 3, saj ne vsebujejo neke zgodovine in pa osebnosti – razen tisto, ki si jo igralec sam izmisli za njih.
Dragon’s Dogma 2 je videti kot več istega, kar bo prijala oboževalcem prvega dela, a če tega niste marali, potem je tudi pri tem pametno počakati na prve recenzije. Svet bo sicer ogromen in Capcom pravi, da naj bi bila mapa štirikrat večja od prej, med vsemi temi kilometri pa se bomo lahko sprehajali ali pa uporabili sistem potovanja preko kočij. Upamo samo, da so naredili vsaj nekaj napredka pri zgodbi in stranskih nalogah, saj sta bila to največja minusa izvirnika.
Dragon’s Dogma kljub temu dolgemu napovedniku še vedno nima datuma izida, zato so tudi ugasnila upanja, da se bo igra še letos pojavila na naših konzolah in PC-ju.
Medtem ko potrpežljivo čakamo na Assassin’s Creed Mirage, ki naj bi nas oktobra vrnil k igralnim prvinam originalnih Assassin’s Creed iger, je Ubisoft vmes napovedal še en naslov, ki nas bo prelevil v morilca z belo kapuco. Assassin’s Creed Nexus nas bo prav tako vrnil v preteklost, saj bomo nastopali v vlogi treh preteklih protagonistov, njihove avanture pa bomo tokrat podoživeli preko VR očal Meta Quest 2.
Zgodba pravi, da bodo Templarji zopet delali težave in tokrat njihovi načrti želijo ukrasti neko starodavno tehnologijo, zato je na nas, da zopet prevzamemo nadzor nad Eziom iz drugega dela franšize, Connorjem iz tretjega poglavja in Kassandro, ki je bila ena od dveh protagonistov igre Odyssey.
Vsak od teh likov se bo ponašal s svojimi lastnimi igralnimi prvinami, Ubisoft pa je v glasovno podajanje privabil originalne igralce, tako da če ste dolgo pogrešali prelestni glas Ezia, potem ga boste zdaj po vseh teh letih lahko zopet podoživeli.
Ubisoft pravi, da je to njihova AAA izkušnja za VR svet in zadeva ni videti napačno. Vključeno je bojevanje, kjer bo treba odbijati udarce nasprotnikov in jih nato napadati preko vihtenja kontrolerjev, tu pa je tudi redni spremljevalec VR iger: lokostrelstvo. Nexus bo ponujal tudi nekaj drugih stvari, ki smo jih vajeni iz te dolgoletne franšize, kot je denimo akrobatsko prečkanje ulice preko plezanja po ozkih vrveh, tu pa je tudi ikonični skok v seno, kar bo zagotovo komu hitro obrnilo želodec.
Edini minus je dejstvo, da bo tole ekskluziva za VR sistem Meta Quest 2 (in verjetno tudi 3), kar bo razžalostilo PC igralce, ki so na takšen način pogrešili tudi predelavo igre Resident Evil 4. Čudno je, da Ubisoft Nexusa ni napovedal za vsaj še Sonyjev sistem PS VR2, a morda je vse skupaj samo časovno omejena ekskluziva.
Assassin’s Creed Nexus nas bo zabaval od 16. novembra dalje, cena pa zaenkrat še ni znana.
Razvijalec Valve je Counter-Strike 2 napovedal brez kakšne resne oglaševalske kampanje, saj je v bistvu ne potrebuje. Tako razvijalec kot tudi franšiza Counter-Strike sta tako pomembni imeni, da je dovolj že ena objava preko družabnih omrežij in igričarski svet pade v ekstazo, reklamo pa nato naredijo igralci sami.
Counter-Strike 2 oziroma CS2 je že nekaj časa v zaprtem testiranju, Valve pa je že nekaj mesecev nazaj napovedal, da bo končna verzija prišla enkrat poleti, kakšnega bolj trdega datuma pa niso želeli postaviti. Stopili smo že praktično v jesen, temperature so padle, razvijalec pa je še kar vztrajal pri zaprtem testiranju. Igralci so tako postali zaskrbljeni, da niso bile morda poletne obljube malce prezgodnje in tudi pri nas so vzbrstele skrbi, saj smo že dolgo nazaj napovedali svoj lastni POP-UP turnir ravno iz igre CS2, a smo čakali, da stvar skoči iz bete.
No, zdi se, da so bile skrbi odveč in Valve bo očitno držal svojo obljubo, saj je uradni X račun CS2 na X-u včeraj objavil preprosto vprašanje: “Kaj počnete naslednjo sredo?”. To sicer ni uradna potrditev izida, a kaj drugega bi lahko ta stavek pomenil kot pa končni izid igre Counter-Strike 2, ki bo na voljo vsem in ne samo izbranim povabljencem? No, obljuba je malce prelomljena, saj je 23. septembra zadnji poletni dan, tako da bo igra tehnično izšla jeseni in ne poleti.
Da se bliža izid je bilo sicer jasno že konec prejšnjega meseca, ko je Valve pojasnil, da so začeli vabiti v igranje karseda veliko igralcev, ki so izpolnjevali pogoje za igranje bete. Vabila so tako začeli dobivati praktično vsi, ki se jim je dalo izpolniti zahteve in ne samo neki izbranci, zatorej je bilo logično, da je končni izid praktično pred vrati.
In tako se zdi, da smo zdaj prišli do zadnje postaje, tako da si 27. septembra pripravite čas za skok v eno najbolj igranih večigralskih računalniških iger vseh časov. CS2 bo za igranje povsem brezplačen, vsi lastniki originala Counter-Strike: Global Offensive pa boste obdržali vse nabrane zaklade, igra pa se bo v vaši Steam knjižnici samodejno pretvorila v CS2.
Če ste morda leta 2020 prste malce namočili v preigravanje igre Cyberpunk 2077, a ste zaradi prevelikega navala hroščev takrat sveto zaprisegli, da se zadeve ne boste dotaknili niti s palico, dokler razvijalec CD Projekt RED iz kode ne prežene še zadnjega hrošča, potem se morda počasi približuje čas, ko bo vaša potrpežljivost poplačana.
Cyberpunk 2077 je sicer tako ogromna zadeva, da iz nje bržkone nikoli ne bomo pregnali še tisto zadnjo poredno vrstico kode. Vendar pa je CDPR v zadnjih treh letih za igro spočel ogromno večjih in manjših popravkov, zdaj pa je pred vrati posodobitev 2.0, ki velja za največjo doslej in je tako obilna, da razvijalec priporoča povsem sveže preigravanje od samega začetka, saj boste samo tako izkusili vse tisto, kar so nam želeli dostaviti leta 2020.
Hey, chooms! While you'll be able to continue the game with your current character on an existing save, we recommend starting a new game after @CyberpunkGame Update 2.0. Due to the number of changes, starting fresh will enhance your overall gameplay experience! pic.twitter.com/rqdokahhAg
Posodobitev bo prenovila tri večja področja igre. Sistem nadgrajevanja veščin bo zdaj popolnoma predelan in bo zdaj raznovrsten, predvsem pa bodo naše veščine zdaj dejansko vplivale na naše igranje, kar je bila ena večjih pomanjkljivosti tega RPG-ja. Poleg tega bo sistem vgrajevanja kibernetskih vsadkov po novem bolj globok, tako da si bomo lahko resnično ustvarili junaka, ki ima v sebi več robotskih delov kot pa organov.
Tretja večja prenova se tiče sistema policije. V originalnih igrah je policija za nami poslala zgolj nekaj dronov, a kakšne resne nevarnosti ni predstavljala. Nič več, saj bo posodobitev 2.0 prinesla s sabo sistem miličnikov, ki bo veliko bolj napadalna, policija pa bo vsebovala tudi stopnje v slogu GTA-ja, le da se tule pri najvišji stopnički za nami ne bo zapodila vojska, ampak posebna enota Max-Tac, ki nosi oklep, njeni agenti pa se ponašajo s svojo vgrajeno kibernetiko.
Another episode of the #REDstreams will be live in less than 24 hours! We're ready! Are you?
Potem je tule tudi prenovljen sistem vožnje, ki bo zdaj omogočal streljanje iz avtomobilov, Cyberpunk 2077 pa bo postala tudi prva igra, ki bo podpirala DLSS 3.5, kar pomeni boljšo optimizacijo za vse tiste, ki bi radi pri igranju vključili tudi ray tracing.
Posodobitev 2.0 izide danes, a točna ura še ni bila zakoličena. Razvijalec namerava danes spočeti nov prenos v živo, ki bo povedal nekaj več o posodobitvi, nakar naj bi ta postala igralcem na voljo po celem svetu. Prenos v živo boste lahko spremljali na Twitchu in sicer ob 17.00 in če bo ta trajal nekje eno uro, potem bo posodobitev 2.0 zaživela ob nekje 18.00.
To vam bo dalo dobre tri dni, da v igri naberete nekaj stopenj in opreme ter se pripravite na en in edini dodatek Phantom Liberty, ki izide že 25. septembra.
Razvijalca Beamdog poznam po izključno njegovih predelavah, saj so tudi edini projekti, ki se jih je ta studio lotil. Kar je v bistvu pametna poteza, saj je razvijalec nabiral izkušnje preko preoblikovanja klasičnih strategij kot so Baldur’s Gate 1 in 2, Planescape Torment, Icewind Dale in Neverwinter Nights, vsem tem stvarem pa je dodal večjo združljivost s sodobnimi PC-ji, igram dodal nekaj težko potrebnih modernih nadgradenj kot je denimo lažja navigacija skozi uporabniški vmesnik, te legendarne igre pa celo predelal za konzole in sodobne telefone.
Nakar so se po vsem tem lotili svojega prvega lastnega naslova MythForce, ki ni bil narejen po tuji licenci, ampak so vse ideje igre njihove lastne. Tudi pri kovanju tega naslova se niso mogli znebiti svoje zaljubljenosti v nostalgično preteklost, zato so poustvarili grafično paleto risank iz osemdesetih, nakar vse skupaj zavili v igralne mehanike roguelike avantur in to porinili na trg, pod cenovno nalepko 30 €.
Rezultat je povprečna igralna izkušnja, čigar največja privlačnost je vizualna podoba, pod to pa se skrivajo standardne mehanike roguelike iger, ki se držijo osnovnih začrtanih smernic žanra, temu pa ne dodajo ničesar bistveno novega.
MythForce vsekakor vsebuje zanimivo in vzdušno uvodno sekvenco, ki bo solzico nostalgije privabila vsakemu, ki je v devetdesetih jutra preživel ob gledanju novih avantur He-Mana. Gledamo v čudovito izrisane podobe, ki predstavijo novo četo herojev, ki se morajo zopet boriti proti zlim junakom, te pa krasijo rogovi, kopita in zloben smeh, tipičen za vse starošolske zlikovce.
Nakar je uvoda hitro konec in preselimo se na ločen zaslon, kjer moramo izbrati svojega junaka. Na voljo so štirje in vsak od njih vsebuje svoje prednosti in unikaten pristop do igranja. Tu je vitez oziroma vitezinja, ki se zanaša na boj od blizu, nasprotnike pa bo lomila preko meča in ščita, odeta pa bo v večji oklep. Potem je tu čarodejka, ki zlikovce uničuje preko magičnih izstrelkov, tat, ki se zanaša na svoja bodala in hitro izmikanje in lokostrelec, ki z nasprotnikom obračuna od daleč, poleg navadnih puščic pa naokoli pošilja tudi magične izstrelke.
Uvodna sekvenca navduši, vendar pa lahko nostalgija igro pripelje samo do določene točke.
Možno, da imajo vsi ti junaki tudi svoja imena, a žal si jih nisem uspel zapomniti, saj MythForce nobenega posebnega truda ne nameni njihovim predstavitvam oziroma oblikovanju kakšne zanimive štorije na sploh. V bistvu samo izberemo junaka in že v naslednjem trenutku smo porinjeni v akcijo, brez kakšne dodatne vmesne sekvence, ki bi razložila kaj sploh delamo in kaj je v bistvu naš cilj. Manjka tudi kaka uvajalna sekvenca, saj dobimo samo zaslon, ki pojasni uporabniški vmesnik, to pa pusti bolj slab začetni vtis.
Skratka, sam sem za junaka izbral lokostrelca, saj imam v prvoosebnih igrah bolj slabe izkušnje s sabljanjem in tako opremljen sem skočil v prvo stopnjo, ki je pričarala standard standardov. Znajdemo se v sobi, ki je seveda naključno generirana, nakar se proti nam zapodijo valovi okostnjakov, jaz pa sem proti njim prožil puščice in se poskušal spomniti vseh kontrol iz začetnega uvajalnega menija.
Hitro te doleti spoznanje, da bo tole bolj počasna igra, tako da je pametno postaviti na nek osamljen prostor in z nasprotnikom obračunati iz razdalje. Moj začetno mnenje, da je boj z vitezom neroden, se je izkazalo za pravilno, saj je težko natančno napovedati udarce nasprotnikov, naše mahanje pa ne daje dovolj natančnega nadzora za uspešen in uživantski boj. Zato sem raje preklopil nazaj na lokostrelca, ki je za igranje veliko lažji, saj nevarnosti odpravi od daleč, puščice pa so dovolj uničljive, da tarče hitro uničijo – včasih individualno, preko posebnih izstrelkov pa celo grupno.
Najbolj enostavno je igrati z lokostrelcem ali pa čarodejko, saj je boj od blizu malce preveč zmeden.
Tako sem moral samo paziti, da je sem imel vedno rit naslonjeno na neko steno, saj se valovi nasprotnikov rodijo iz večih strani, zato vas lahko tako hitro presenetijo s kakim nenadnim napadom od zadaj. Po derazitaciji sem odprl še nekaj skrinj, naletel na zlato, se opremil z novimi škornji in se podal v naslednjo stopnjo, tam pa naletel na nekako isto formulo igranja. Pobij valove, vsake toliko izrabi kakšno okoliško past kot so denimo bruhalniki plamenov, ki lahko poškodujejo vas, a jih lahko izrabite tudi proti tečnim goblinom, nakar spet poberi zaklade in skoči naprej.
Vse seveda ni tako enostavno, saj je tole roguelike in slej kot prej boste naredili napako, si na pladenj naložili preveč grdavžev, temu pa bo sledila smrt in treba bo začeti od samega začetka – brez nabrane opreme in nadgradenj, ki ste jih pridobili v temu skozihodu.
S pridnim igranjem pridobivamo tudi stopnje, kar nam samodejno zviša glavne statistike.
K sreči čisto vsega ne boste izgubili, saj zlato ostane in ga lahko med smrtmi uporabite za nadgradnjo veščin posameznega lika. Ob ponovnih rojstvih boste tako sčasoma postajali močnejši, zaradi česar bo slej ali prej tudi tisti močnejši šef padel in odprl pot skozi nadaljnjo napredovanje po stopnjah, ki jih je kar nekaj. Vsebina nikakor ni nekaj, kar bi pri igri izpostavil za minus, čeprav bi bila lahko ta malce bolj raznovrstna. MythForce namreč redno dostavlja nove vrste grdavžev, ki imajo tudi svoje vzorce obnašanja – ogromne gobe denimo rade nenadoma poniknejo in se tako izognejo našim izstrelkom, goblini pa nam celo izmaknejo kakšen del nabrane opreme, nakar jih je treba loviti.
A ne spremeni se način preko katerega obračunamo s temi nasprotniki. Tu bi veliko pripomogle bolj zanimive in zabavne mehanike boja, ki pa žal ostajajo počasne in sčasoma se jih že naveličaš.
Tudi sprva lepa grafična paleta postane nekaj na kar se sčasoma naveličaš in kasneje sploh več ne opaziš. Že res, da grafika spominja na zlato dobro risank iz osemdesetih, a zaradi manjka neke globoke zgodbe MythForce tega vidika ne izkoristi, tako da na koncu dobiš občutek, da preigravaš nek navaden roguelike, ki ima čez poveznjen Instagram filter.
Raznovrstnost bi lahko bila večja, a tisto kar srečamo znotraj igre je zadovoljivo.
Omenil bi še nekam zmedeno nadgrajevanje opreme. Ob smrti se namreč preselimo na zaslon, ki pa prav z ničemer ne nakaže, da je interaktabilen. Šele ko sem se s kazalcem sprehodil čez zaslon sem spoznal, da lahko na posamezne dele kliknemo in se nam nato odprejo opcije za nadgrajevanje opreme, a med mirovanjem slike sem bil nekaj časa prepričan, da je celotna zadeva zmrznila.
MythForce se na koncu izkaže kot standardna roguelike pustolovščina, ki sicer ni slaba, a spet ne navduši in je zgolj povprečna. Beamdog je vsaj dodal možnost sodelovalnega igranja, takod a se lahko v obujanje nostalgičnih spominov spravijo štirje igralci hkrati, kar celotnemu paketu doda nekaj prepotrebne vrednosti. A vse skupaj se mi zdi kot zapravljen potencial – kot da razvijalec ne bi imel prave ideje, kam zadevo zapeljati, zato se je na koncu zadovoljil z že zapostavljenimi standardi tega žanra, zaradi česar ji prisodim tudi povprečno oceno.
Igričarsko grozljivko The Callisto Protocol smo označili za enega največjih razočaranj leta 2022 in to upravičeno. Zadeva je imela namreč ogromno potenciala, saj se je za razvojno krmilo usedel Glen Schofield, ki je bil eden od glavnih ustvarjalcev franšize Dead Space, to pa je EA zaradi slabe prodaje preklical in zraven še razpustil priznanega razvijalca Visceral Games.
Pred sabo smo imeli tako nared za zgodbo o veliki vrnitvi človeka z močno vizijo, ki bi dal celemu svetu vedeti, da je v igričarskih vodah še prostora za vesoljske grozljivke, ki so povsem osredotočene na enoigralstvo. Za izpolnitev svojih želja je Glen ustanovil novega razvijalca Striking Distance Studios, njihov prvi naslov pa je založil Krafton, ki ima zaradi igre PUBG več kot dovolj denarcev.
Žal pa se je zalomilo pri izvedbi, saj The Callisto Protocol preprosto ni bil dobra igra. Nihče mu sicer ni mogel oporekati prezentacije, saj smo gledali v čudovito grafično podobo, a zgodba je bila zanič, podpovprečno pa je bilo tudi samo igranje.
Kljub močni marketinški kampanji je bila prodaja nato slaba. Januarja letos je Krafton znižal pričakovano prodajo, saj je bil cilj doseči 5 milijonov razposlanih kopij, a igra je dosegla samo 2 milijona. Striking Distance Studios se sicer ni takoj predal, saj so začeli delati na popravkih in posodobitvah in junija so izvrgli večji DLC Final Transmission, a ta kakšne revolucije na blagajnah ni naredil.
Zaradi vsega tega so se zgodila odpuščanja. V začetku avgusta je Striking Distance Studios shujšal za 32 delavcev, spletna stran Bloomberg pa zdaj poroča, da se je od studia poslovil tudi Glen Schofield, ki se je odpravil iskati “nove priložnosti”, skladno z njim pa bosta studio zapustila tudi glavni operativni direktor in finančni direktor, vsi trije odhodi pa naj bi bil prostovoljni.
Uf, fant, kako hitro mine čas. Zdi se mi kot da smo še včeraj preigravali novo verzijo digitalne košarke NBA 2K iz košarkaško najboljše države na svetu. No, druge najboljše države na svetu. No, v bistvu so Američani letos dosegli šele četrto mesto, saj so ošabno na svetovno prvenstvo poslali svojo C ekipo in še vedno pričakovali sprehod do zlate medalje, a so na koncu utrpeli dva boleča poraza in se domov odpravili celo brez medalje.
Tisti najboljši ameriški košarkarji namreč nimajo časa za malenkosti kot so svetovna prvenstva, saj je treba doma se odločati med podpisom pogodbe za Nike ali Under Armor, potem pa se je treba še ukvarjati z gledanjem v družabne medije in zraven še tekati po odprtem mestu, opravljati neumne podnaloge ter odštevati mastne denarce, ki so hkrati edini pravi način za višanje svojih lastnih statistik.
Vsaj tako nam življenje povprečnega NBA igralca skuša predstaviti NBA 2K24, ki že dolgo časa polzi v čedalje večjo globino mikrotranskacij in dejansko jim v tem pogledu uspe biti vsako leto boljši, letos pa so končno dosegli stopnjo, kjer zadeve ne morem priporočiti niti najbolj zagretim ljubiteljem te franšize.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Visual Concepts Založnik: 2K Games Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, NS Nakup:uradna stran Datum izida: 8. september 2023 Igrano na: PS5
Ko sem v svojih prejšnjih recenzijah iger NBA 2K22 in NBA 2K23 težil, da je zgodba znotraj kariernega načina MyPlayer zanič, sem s tem želel založniku 2K namigniti, da naj v kovanje te vloži malce več premisleka in jo bolje tempira. Pri temu nisem bil sam, saj je veliko kritikov tarnalo nad klišejsko štorijo, ki je zahtevala čisto preveč gledanja dolgočasnih vmesnih sekvenc, kar nam je kradlo čas od dejanskega igranja košarke.
No, 2K je naše pritožbe uslišal in jih razumel povsem napačno. Namesto da bi izboljšal zgodbo in to naredil malce bolj intrigantno, je celotno zadevo praktično izrezal ven. V NBA 2K24 tako ustvarite svojega igralca, mu oblikujete obraz, nataknete ime in že je vse nared za vašo prvo tekmo v dresu vašega priljubljenega moštva. To je velika razlika v primerjavi s prejšnjimi leti, kjer smo začeli našo kariero v srednji šoli, nakar smo skočili še na izbrano univerzo, šele nato pa smo lahko začeli razmišljati o vstopu med najboljše igralce na svetu.
Če česa nimamo oporekati NBA 2K24 so to verno poustvarjeni zvezdniki najmočnejše košarkarske lige na svetu.
To stopnjevanje mi je bilo dejansko všeč, medtem ko sem tule takoj porinjen ob bok Curry-ja in to ne kot nek rezervist, ampak kot dejanski član začetne peterke, s katastrofalnimi osebnimi statistikami.
Štorija je bila tako praktično izrezana ven. Dobro, še vedno imamo neke vmesne sekvence, saj nastopamo v vlogi MP-ja, čigar oče in dedek veljata za NBA legendi. To je v bistvu samo izgovor, da v določenih segmentih igranja sezone dobimo možnost preigravanja skozi njune oči, tekme pa se takrat preobrazijo v pretekle dogodke iz NBA zgodovine. Vendar pa dejstvo ostaja, da štorije ni več in čeprav je bila zgodba podpovprečna, je še huje, da je sploh ni, saj zaradi tega umanjka kakršenkoli občutek napredovanja, zaradi česar po odprtem mestu The City tekaš še bolj zgubljen kot prej.
Mesto se seveda vrača in moram priznati, da je tokrat vsaj malce bolje optimizirano od prej. V zadevi še vedno ne vidim nekega pravega smisla, saj bi raje vse stvari, ki mi jih ponuja, opravil preko menijev, a potem seveda ne bi mogel gledati drugih igralcev, ki so v prvem dnevu nakupa zagonili stotine evrov za ustvarjanje svojega ultimativnega košarkarja.
Mesto ostaja in tudi letos boste v njem morali opraviti veliko tekanja in prevažanja med trgovinami resničnih znamk.
In teh je tudi letos več kot preveč in prav žalostno se je na dan izida sprehajati po mestu in gledati igralce, ki nosijo povprečne ocene 90+, saj je jasno, da so za oblikovanje svojega avatarja pokurili vsaj 200 €. Ob njih sem se dejansko počutil kot nek klošar in to kljub temu, da sem za recenzijo dobil kopijo igre Mamba Edition, ki stane 100 € in s sabo prinese kopijo igre za PlayStation 5 in 100.000 VC-jev, ki jih nato lahko uporabimo za izboljšanje statistik, a vas bo to pripeljalo zgolj do skupne ocene 75.
Tako je žal 100 € tisti nekakšen minimalni znesek, ki ga NBA 2K24 zahteva za vsaj nekaj uživanja, saj boš drugače obstojen na oceno 65, pridobivanje novih virtualnih kovančkov pa je preko tekem, treningov in opravljanja mini nalog boleče počasno. Že res, da lahko z vztrajnim igranjem svoj virtualni jaz zlagoma izboljšaš, a pot ne bo dolga samo zaradi vseh tekem, ki jih bo treba vmes odigrati, ampak tudi zaradi ovir, ki jih boste doživeli v večigralstvu. Mesto The City ponuja ulične košarkarske spopade, a z oceno 75 boste redko kdaj dobili žogo v posest in boste največkrat tudi breme za svojo ekipo, saj se igralci s statistikami 90 preprosto sprehodijo skozi vaše blokade. To je tisti psihološki vidik igre, ki mi je tako nagnusen, saj se kot kupec igre počutiš izobčen, zaradi česar slej ali prej posežeš po kreditni kartici in po nepotrebnem zapraviš gore denarja.
Zavarovalniška hiša State Farm je tudi letos vložila veliko v promocijo znotraj igre.
Ta izobčenost se čuti v vseh drugih vidikih igranja. Na voljo je denimo novi igralni način ulične košarke 3v3, le da igrate proti umetni inteligenci, ki je razdeljena po stopnjah. A tudi ta del je nenormalno zahteven: v svoje vrste dobite dva igralca, ki pa sta po statistikah še hujša od vas, nakar se spustite v obračun in gledate v NBA košarko na steroidih, kjer se vas umetnopametni igralci, ki imajo seveda višje statistike od vas, držijo kot klop, zaradi česar mi ni uspelo zmagati niti ene tekme na najlažji težavnostni stopnji.
Ostalo je standard: vožnja po mestu do različnih oseb, ki nam naložijo razne izzive znotraj NBA tekem, gledanje v sponzorske trgovine in nerazumljivo hvalisanje zavarovalniške družbe State Farm.
Letošnja inačica igre poskuša počastiti legendarnega Kobeja Bryanta, zato so vsi transparenti oviti v njegovo ime in številko 24. V ločenem igralnem načinu Mamba Moments poskušamo poustvariti nekatere njegove najbolj značilne trenutke v njegovi dolgoletni NBA karieri, čeprav začuda manjka slovita tekma, v kateri je nasprotniku natrosil 81 točk. Seveda so tu še drugi igralni načini kot so denimo hitre tekme dveh ekip, MyNBA, ki vam omogoči igranje v nekaterih najbolj zapomljivih obdobjih NBA zgodovine in letos lahko izkusimo čas, ko je na parketih kraljeval LeBron James. Potem je tu še ženska WNBA liga in način MyTeam, ki vam omogoči upravljanje NBA ekipe bolj na široko.
Simulacija košarke ostaja izvrstna, a to ob rezanju vsebine in mikrotransakcijah preprosto ni več dovolj.
Vendar pa so to samo dodatki, medtem ko je bilo tudi letos več kot očitno največ truda vloženo v igralni način MyCareer, a ta je letos še bolj oskubljen kot lani, mikrotransakcije pa tako oderuške, da si ne moreš na začetku niti več izbrati tip telesa, ampak ga je treba odkleniti kasneje. Da sploh ne omenim vseh tistih značk, ki jih je treba odklepati in zdaj lahko celo nazadujejo, sistem pa je zakompliciran in čisto premalo pojasnjen, tako da znajo biti novinci povsem izgubljeni.
Tako kot vedno bom tudi letos potarnal, da je ta gonja po mikrotransakcijah prav žalostna, saj se zadeva igra izvrstno. Animacije so še bolj napredne od prej, nekateri igralci pa so zdaj tako dobro poustvarjeni, da stvar postala že malce strašljiva.
A kaj ti vse to pomaga, če igra izide in te že v začetnem meniju nagovarja k nakupu zlatih kovančkov, NBA 2K24 pa že od dneva izida ponuja nakup ne ene, ampak kar dveh sezonskih prepustnic. Molzenje denarja je letos ne samo doseglo dno, ampak je tega tudi izbilo, zato dvomim, da si bom NBA 2K25 sploh upal zagnati, kaj šele da bi ob njem zapravil ure igranja v namenu delanja recenzije.
Ena večjih kritik igre Starfield se tiče sistema navigacije, saj razvijalec Bethesda v igro ni vgradil nekega pravega zemljevida, ampak smo dobili samo karto, ki ima na sebi označene tiste najbolj pomembne lokacije, kakšne potke in gorovja med njimi pa niso označene. To je sicer na nek način logično, saj bomo med raziskovanjem naleteli na stotine neobljudenih planetov, ki pač nimajo potk ali cest, da bi te vrisali na zemljevid.
Navigacija je zaradi tega otežena in Bethesda se za razrešitev te težave ni spomnila nobene pametne rešitve. Ena od teh bi bil lahko sistem iz njihovega prejšnjega naslova The Elder Scrolls: Morrowind, ki ni imel prav nobenih pokazateljev do cilja in tako se je igralec moral zanašati na navodila, ki so mu jih podali NPC-ji, nakar se je moral orientirati še po okolici. Še se spomnim, kako sem bil leta nazaj nato ponosen, ko sem po debeli uri iskanja neke jame končno ugledal svoj cilj in takrat sem se resnično počutil kot nekakšen fantazijski Marco Polo.
Modderji so zdaj omogočili vsaj delno rešitev navigacije. Najbolj zmedeno pri orientaciji je bilo glavno mesto New Atlantis, ki je razdeljeno na več sekcij, te pa so si med sabo preveč podobne, tako da če bi želel igralec med njimi prehajati z železnico, brez da bi se zanašal na sistem teleportacije, potem je imel pred sabo kar nekaj tekanja na slepo. Mod New Atlantis – Billboard Map na ulice doda table, ki imajo na sebi detajlno izrisan zemljevid, na njem pa so zraven označene tiste najbolj pomembne točke tega mesta. Modder je zemljevid povzel iz spletne strani Game-Maps, ki si ga lahko ogledamo tudi preko spleta, zdaj pa je stvar zaživela tudi v igri in spominja na tiste zemljevide, ki jih najdemo v večjih nakupovalnih centrih.
Te table lahko najdemo na večih lokacijah New Atlantisa, a bi potrebovale nekaj dodelave, saj na njih očitno ni označeno, kje trenutno se na njih nahaja igralec. Morda bo stvar čez čas še dodelana, a zaenkrat je to dobra in preprosta rešitev, ki veliko pridoda tudi k občutku ustvarjanju živega sveta.
Moram reči, da presneto zavidam vsem oboževalcem franšize Yakuza, ki se je nekaj let nazaj preimenovala v Like a Dragon. Kljub nekajkratnim poskusom se namreč preprosto ne morem pripraviti do tega, da bi v to serijo resneje posegel, saj me igrine mehanike preprosto ne povlečejo k temu, da bi v zadevo vložil stotine ur časa, nakar bi se skupaj z vsemi veselil vsakega novega naslova izpod rok razvijalca Ryu Ga Gotako.
In za preigravanje novih delov bi te ure moral vložiti, saj se vsi deli dogajajo na isti lokaciji in nadaljujejo zgodbo, ki ima za sabo skoraj 20 let zgodovine. Šele v zadnjih letih je založnik SEGA s spremembo imena začel govoriti novo zgodbo, ki vsebuje tudi novega glavnega junaka, a dejstvo ostaja, da bi kot novinec spregledal cel kup referenc na pretekle dele.
Tako bo veljalo tudi za prihajajoče poglavje Like a Dragon: Infinite Wealth, ki je danes zjutraj bil deležen daljše predstavitve in za te namene je Ryu Ga Gotako pripravil dva daljša napovednika.
Prvi se tiče zgodbe, ki bo v glavno vlogo zopet postavil protagonista Ichibana, ta pa se je lotil iskanja svoje izginule matere, sled pa ga je odpeljala na Havaje. Tako se bomo prvič v seriji lotili preigravanja na novi lokaciji, saj smo čez vsa poglavja do sedaj čepeli na ulicah Kamurochoja. Havaji se morda zdijo nekam bizarna izbira novega mesta dogajanja, a dejansko je japonska mafija v resnični zgodovini tam imela kar nekaj vpliva in je najbolj cvetela med 1960 in 1980.
Ichiban se na tokratno avanturo ne bo podal sam, saj se mu bo pridružil Kazuma Kiryu – junak vseh prejšnjih Yakuza poglavij, ki pa je zdaj naletel na težke čase. Napovednik vsebuje kvarnike, zato preskočite nadaljevanje tega odstavka, če se želite v igranje podati povsem sveži: veliko razkritje je, da je Kiryu zbolel za rakom in so mu šteti dnevi. Preden se za vedno poslovi od nas želi popraviti vse krivice, ki jih je storil med svojim službovanjem za japonsko mafijo, kar bo naredil z vnovičnim vihtenjem pesti.
Ryu Ga Gotako je za te namene pripravil tudi daljši igrani napovednik in ta je, tako kot smo pričakovali, povsem odštekan. Kljub resni premisi zgodbe bo naše pohajkovanje po Havajih s sabo prineslo cel kup smešnih aktivnosti in mini nalog ter igric: od petja, lovljenja ogromnih jastogov, pretepanja ter plesanja do nore dostave hamburgerjev, kjer bomo s kolesi frčali skozi zrak kot nek Sonic. Ker smo na Havajih si bo treba vzeti tudi nekaj počitka, zato se bomo lahko sončili, na plaži jahali bike, veliko časa pa nam bodo vzele tudi zmenkarije in iskanje popolnega dekleta. Vmes bomo vsaj enkrat po gobcu udarili morskega psa, prvič v tej seriji pa bomo lahko tudi zaplavali.
Like a Dragon: Infinite Wealth je dobil tudi datum izida, ki se bo zgodil 26. januarja 2024, takrat pa bo igra izšla za vse sisteme – z izjemo Nintendo Switcha.
Še pred tem pa se bomo poigrali z ločeno igro Like a Dragon Gaiden: The Man Who Erased his Name. Spremljali bomo zgodbo Kiryjuja, tako da bomo videli, kje točno se je potikal, medtem ko smo preigravali igre Yakuza 6 in Yakuza: Like a Dragon, na koncu pa bomo videli, kaj točno ga je pripeljalo do Havajev. Ko bomo preigrali zgodbo bomo dobili dostop do posebne verzije igre Infinite Wealth, ki bo časovno omejena in bo vsebovala scene, ki jih ne bomo videli v končni različici igre. The Man Who Erased his Name izide 9. novembra in bo prav tako na voljo preko PC-ja in konzol PlayStation 4 in 5 ter Xbox Series X in Xbox One.
Kdaj bomo dobili State of Decay 3? Kdo bi vedel. Razvijalec Undead Labs je tretji del te zombie avanture v odprtem svetu napovedal že leta nazaj, a razen enega dražilnika nismo dobili nobene nove informacije. Razvijalec je med tem časom še naprej izdajal brezplačno vsebino za State of Decay 2 in je v tem pogledu močno spominjal na poljski Techland, ki je med izdelavo igre Dying Light 2, še enega naslova, ki se bavi z zombiji, za svoj prvi del izdal cel kup dodatne brezplačne vsebine.
Undead Labs je k sreči spoznal, da je State of Decay 3 zdaj že res dolgo v razvoju, zato je za izdelavo tega naslova poprijela vsaka njihova programerska roka, a za drugi del so še vedno nameravali izdajati novo vsebino. Zato so se povezali z zunanjim razvijalcem Wushu Studios, ta pa je včeraj predstavil svojo prvo lastno izdelano posodobitev imenovano Curveball.
Beseda “curveball” izhaja iz bejzbola, a pri Američanih pomeni tudi metaforo za nekaj presenetljivega oziroma nepričakovanega. In ravno to poskuša dostaviti ta posodobitev, ki namerava popestriti igranje in raziskovanje odprtega sveta narediti bolj nevarno.
Curveball najdete v posebnem meniju in dostavi nove misije po svetu ali pa predrugači obstoječe nevarnosti. Nekateri zombiji lahko zdaj postanejo hudo bolj napadalni in vas lažje opazijo, njihova smrt pa lahko občasno povzroči tudi eksplozijo, kar vas lahko ujame povsem nepripravljenega. Curveball dogodki so naključni in se lahko lotijo tudi nas in NPC-jev, ki znajo postati bolj utrujeni oziroma psihološko obremenjeni. Vsi Curveballi pa ni nujno, da so negativni, saj lahko prinesejo tudi bonuse, ki nemrtve naredijo počasnejše, šibkejše in bolj podvržene obglavljenju, kar pri njih povzroči instantno smrt.
Novo igralno noviteto lahko tudi povsem izključite, a zagotovo jo bodo požegnali vsi tisti veteranski igralci, ki so se že dolgo pritoževali, da postane igra proti koncu prelahka in ne ponuja nobenega pravega izziva.
Posodobitev je brezplačna in že na voljo za prenos za vse tiste, ki si lastite kopijo igre State of Decay 2: Juggernaut Edition na PC-ju ter konzolah Xbox Series X in Xbox One. Igra je prav tako vključena v katalog ponudbe servisa Game Pass.
Konec aprila smo se lotili začetka svoje serije turnirjev, ki jih delamo v navezi s trgovino Mimovrste in za prvo poglavje te zgodbe smo na kup zbrali najboljše igralce dirkačine Assetto Corsa Competizone. Odziv je bil nad pričakovanji, saj imamo očitno v Sloveniji kar nekaj ljudi, ki se jim po žilah namesto krvi pretaka bencin, takšni pa radi ure porabijo ob finomehanskih nastavitvah dirkalnika, ki bodo ponudile tistih nekaj stotink prednosti pred konkurenco.
Udeleženci turnirja se morda spomnite, da smo pred vhodom v Mimovrste postavili tudi en cestni dirkalnik, ki je ob sebi držal dirkalni simulator podjetja UVI. Ta stvar tam ni stala po naključju, saj je dirkalnik pripadal društvu 32nd Drift Squadron, njihova prisotnost pa je bila v bistvu dražilnik za naš naslednji dogodek.
Turnir POP-UP iz igre Assetto Corsa Competizione bomo namreč ponovili, le da ga bomo tokrat preselili na čisto pravo dirkališče. Lokacija tokratnega dogajanja bo namreč Raceland Krško, kjer je že dolga leta prisotna resnična dirkaška proga, že drugo leto zapovrstjo pa bo društvo 32nd Drift Squadron priredilo dogodek Night Strike.
Pravila tekmovanja so v bistvu identična smernicam na prejšnjem turnirju in si jih lahko preberete tule. Za udeležbo si je treba pridobiti vstopnico na spletni strani Eventko.eu, za njo pa je treba odšteti 30 €. S tem davkom si zagotovite udeležbo ne samo na turnirju, ampak tudi na dogodku Night Strike, ki sam po sebi prinaša vrsto dodatnih zanimivosti. Najboljši si boste razdelili materialne nagrade v vrednosti 400 €, lastniki medalj pa boste pridobili še vstopnico za naslednji dan dogodka Night Strike ter sodelovanje v dirkalni izkušnji Drift TAXI.
Za najboljšo dirkalno izkušnjo boste sedli v dirkalni simulator UVI Racing V2, za namene volaniziranja in stiskanja pedalk pa bo poskrbel Logitech G923, ki mu bo družbo delal še računalnik Lenovo Legion in ukrivljen, 49-palčen zaslon podjetja Samsung.
Turnir igre Assetto Corsa Competizione se bo odvil 7. oktobra ob 15.00 na lokaciji Raceland Krško in ta dogodek bo samo del obsežnejšega dogajanja Night Strike, ki je na splošno nekaj takšnega, kar smo gledali v filmih Hitri in drzni. Spremljali boste lahko pošastno navite avtomobile, ki bodo po ovinkih kurili gume, jasno pa vam bo postalo tudi to, da RGB osvetljava ni primerna samo za igričarske PC-je.
Microsoft se je v zadnjih letih boril na sodiščih, saj regulatorjem niti malo ni dišal njegov prevzem založnika Blizzard Activisiona. Za pravico so se borili na vseh kontinentih in tudi na domačih tleh jim je nagajal komisija Federal Trade Commision oziroma FTC, ki se je na Microsoft spravil kar s tožbo.
No, saga je končno prišla h koncu in Microsoft je na koncu le dobil želeno, a čez noč je zdaj prejel nov boleč udarec. Nekdo je namreč pri FTC-ju javno objavil dokumente, ki niti približno niso bili namenjeni javnosti, s tem pa je hudo oškodoval Microsoftovo marketinško strategijo, ki je nameraval vse te stvari najaviti ob pravem času.
Poglejmo si najprej stvari, ki se tičejo iger. Dokument, ki se tiče teh, je malce zastarel, saj izhaja iz nekje 2019/2020, tako da so se načrti glede nekaterih naslovov zagotovo spremenili. Navsezadnje lahko vidimo, da sta bili igri Starfield in Redfall takrat začrtani za izid v 2021, čeprav sta obe izšli šele letos.
Vendar pa dokument pokaže tudi nekaj še nenapovedanih naslovov, ki naj bi bili trenutno sredi razvoja. Nekaj od teh nosi še kodna imena, drugi pa so prava presenečenja. Da Bethesda dela na uradni igri po junaku Indiana Jonesu je že znano, a večji presenečenji sta predelavi iger Fallout 3 in The Elder Scrolls: Oblivion. O predelavi Obliviona smo sicer že pisali, za nadgrajeni Fallout 3 pa zdaj prvič slišimo. Predelavi sta sicer logični, saj sta naslednji poglavji obeh franšiz še daleč stran in Microsoft bi z njima elegantno zapolnil praznino. Oblivion Remaster je bil začrtan za 2022 in če bo projekt sledil istim dvoletnim prestavitvam, ki sta doleteli igri Starfield in Redfall, bi znala zadeva iziti že enkrat v 2024. Če to drži bo Fallout 3 Remaster izšel šele enkrat v 2026.
Potem so tu druge stvari. V izdelavi naj bi bil tudi novi DOOM, ki bo tokrat nosil naslov DOOM Year Zero. Kaj točno to je se nam ne sanja, a glede na ime zna biti to neka predzgodba na novo načete serije iz leta 2016? Year Zero naj bi kasneje dobil še DLC.
Za 2024 so bila planirana dodatna presenečenja: Dishonored 3 in Ghostwire Tokyo 2. Serija Dishonored izpod razvijalca Arkane Studios je šla zaradi slabe prodaje leta 2016 v pokoj, a očitno Microsoft v njej še vidi potencial. Za Ghostwire Tokyo se je prav tako sumilo, da se je zadeva prodala slabo, a Microsoft je pred kratkim razkril, da je igro zagnalo 6 milijonov igralcev. Žal pri napovedanih projektih nista nikjer omenjena The Evil Within 3 in Prey 2, na kar že dolgo upajo pristaši obeh zgornjih razvijalcev.
internal Microsoft email from Xbox chief Phil Spencer discussing Nintendo as a potential acquisition target and Warner Bros. Games pic.twitter.com/3o8ck8K58c
Dodaten razkriti e-mail iz strani Phila Spencerja, vodje Microsoftove Xbox divizije, iz leta 2020 razkriva, da je Microsoft takrat razmišljal tudi o prevzemu Nintenda ter založnika Warner Bros. Interactiva. Na koncu od tega ni bilo nič, je pa tisto leto Bethesda romala pod Microsoftov objem in v e-mailu lahko lepo vidimo Philovo strategijo.
Na splet je ušla tudi Microsoftova strategija glede njihovih konzol Xbox Series X in S. Čeprav je Microsoft javno izjavil, da zaenkrat ne načrtuje osvežitve te serije konzol, uradni dokumenti kažejo drugačno sliko. Xbox Series S naj bi prejel osvežitev v obliki nove konzole s kodnim imenom Ellewood, Xbox Series pa pod kodnim imenom Brooklin. Obe konzoli naj bi bili najavljeni junija oziroma julija naslednje leto, nakar bi izšli septembra in novembra po ceni 299 $ in 499 $.
Microsoft naj bi načrtoval tudi izdelavo novega igralnega ploščka Sebile, ki bo po funcionalnosti in barvni paleti spominjal na Sonyjev kontroler za PlayStation 5. Sebile naj bi tako vseboval napredne funkcije vibracij, znotraj ploščka pa se bo umestil tudi zvočnik.
A tudi to še ni vse. Xbox Series X bo ob svoji osvežitvi dobil povsem novo obliko, saj bo videti kot nekakšen valj, iz njega pa bo izginil tudi pladenj za fizične medije, tako da bo zadeva povsem digitalna. To je velika sprememba in morda pomeni, da se Microsoft za vedno poslavlja od fizičnih ploščkov – to zna obveljati tudi za pravega naslednika konzole Xbox Series X, ki naj bi izšel enkrat v 2028.
Poleg vsega tega naj bi Microsoft načrtoval tudi izdajo ročne konzole, ki jo lahko vidite na zgornji sliki, a o tej ni trenutno znanega nič oprijemljivega. Poteza bi bila logična, saj podobno zadevo načrtuje tudi Sony preko naprave PlayStation Portal, Microsoft pa ima s svojim servisom Game Pass veliko bogatejšo knjižnico streaming iger, zato ni nič čudnega, da za ta del storitve načrtuje tudi namensko fizično konzolo.
Bližamo se koncu septembra, kar pomeni, da je podjetje Apple pred nekaj dnevi že najavilo svojo tradicionalno novo serijo telefonov iPhone, zdaj pa je čas za posodobitev operacijskih sistemov.
Apple je tako čez noč širnemu svetu v prenos ponudil verzijo operacijskega sistema iOS 17, ki tokrat prinaša kopico izboljšav. Vseh tistih manjših dodatkov in popravkov je preveč, da bi jih naštevali samo v enem članku, tako da se osredotočimo na tiste najbolj pomembne zadeve.
Vaš iPhone bo po novem precej pametnejši pri samodejnem popravljanju pisanih sporočil, nov pa je tudi način StandBy Mode. Ta se aktivira takrat, ko telefon priključite na polnjenje in če ga nato nagnete postrani v portretni način se bo telefon preobrazil in izrisal koledar ter analogno uro. To še posebej prav pride ponoči, ko največkrat priklopimo telefon na polnjenje, iPhone pa izrisano pretvori v temno rdečo barvo, kar nas ne bo motilo med spanjem, hkrati pa zadeva spomni na tiste starodavne radie, ki so hkrati služili kot budilke.
Zanimiva je tudi možnost obveščanja o varnem potovanju. Izbranim kontaktom lahko namreč telefon zdaj samodejno pošlje obvestilo, da ste varno prispeli na cilj potovanja, saj iPhone zazna, kdaj se več ne premikate v avtu in ste stopili iz avta. To zna biti koristno za tiste bližnje, ki navadno pozabijo sporočiti, da so preživeli letalski let in da se jim na poti ni zgodilo nič hudega.
Novosti vas čakajo tudi pri sistemih komunikacije. Preko FaceTime video klica lahko zdaj tistemu, ki je bil ob klicu nedosegljiv, pustite zvočno ali pa video sporočilo, video konference pa bodo zdaj bolj zabavne, saj telefon zna prepoznati razne geste. Če na kameri naredite znak za srček, se bo ta nato izrisal kot emotikon, dva palca navzgor pa bosta za vami sprožila ognjemet. Če z obema rokama naredite znaka za metal se bo izrisal laser, znak za “Peace” pa bo v zrak spustil balone, medtem ko bosta dva palca navzdol izrisala oblake.
Po novem si boste lahko bolj podrobno oblikovali svojo vizitko, ki bo zdaj poleg vaših kontaktnih podatkov vsebovala tudi vašo izbrano sliko in vsakič, ko boste nekoga poklicali, se bo na njihovem telefonu nato izrisala vaša lastna slika. Deljenje vizitke z drugimi bo prav tako lažje – če le ima druga oseba ravno tako iPhone, oba telefona samo približate drug k drugemu in že se bo pojavila opcija za deljenje kontakta.
Posodobitev je zdaj že na voljo za prenos: skočite pod Settings, nato pod General in za tem izberite možnost Software Update. Nadgradnja se vam nato ponudi na dnu zaslona, tehta pa nekje 3 GB.
Apple je v prenos ponudil tudi posodobitvi watchOS 10 za ure Apple Watch in pri tej je najbolj pomembna funkcija Double Tap, ki vam omogoči nadzorovanje ure preprosto tako, da kazalec in palec dvakrat udarite skupaj. To je koristno v tistih primerih, ko imate drugo roko zasedeno in na ta način lahko hitro odgovorite na klic ali pa utišate alarm. Posodobitev so dobile tudi tablice iPad, saj se je tam rodila nova verzija operacijskega sistema iPadOS 17.
Igričarske grozljivke, razen v redkih izjemah, niso prodajne uspešnice, a to ne pomeni, da jih indie razvijalci nimajo radi. Z lažjo dostopnostjo pogonov tipa Unreal Engine in Unity smo dobili pravo poplavo prvoosebnih grozljivk, a večina njih je podpovprečne kvalitete in se jih velikokrat sploh ne splača omenjati, kaj šele, da bi za njih zapravljali denarce.
Izdelava prepričljivih 3D scen ni lahko opravilo in zahteva ogromno časa, zato nekateri razvijalci raje posežejo po pikslastih naslovih, ki se dogajajo na 2D stopnjah, a potem se izgubi nekaj tiste srhljivosti, ki jo zna pričarati samo realistična grafika. Razvijalca Andrés Borghi in Tobías Rusjan sta se odločila, da bi na enem mestu združila najbolje iz obeh svetov in produkt tega je zanimiva igra Tenebris Somnia.
V tej igri nastopamo kot mlado dekle, ki raziskuje z demoni obsedeno hišo. Glavnino igranja boste podoživeli skozi pikslasto okolico, ki jo bo treba raziskati v 2D maniri, vmes pa se bo treba bojevati, iskati sledi in reševati uganke.
Kar pa je pri temu naslovu drugače so ključni momenti sredi igre, kjer se zavrtijo vmesne sekvence, te pa vsebujejo žive igralce in CGI pošasti, ki so videti presneto strašljivo. V napovedniku si lahko ogledate neko žensko z dolgim jezikom, ki ima obraz dobesedno podvojen in s srhljivimi urnimi koraki se rada hitro zapodi za vami. V enem kadru lahko vidimo primerjavo 2D in 3D podobe in razlika je očitna, zato te FMV oziroma Full Motion Capture scene veliko pridodajo k vsesplošni grozljivosti.
Tenebris Somnia še nima datuma izida, niti ne vemo česa preveč glede zgodbe, a na Steamu že obstaja demo, ki ga lahko prenesete tule.
Ko sem začel s preigravanjem igre Starfield sem se, tako kot vsi igralci, na začetku srečal z ustvarjevalnikom svojega lika in ko sem enkrat oblikoval njegov obraz, mu nadel mično brado in izbral njegovo ozadje in veščine sem se srečal z izbiro imena, kar je tudi zaključni korak ustvarjanja novega lika. Pri tem pa sem spodaj opazil, da igra omogoča tudi izbiro zaimka in ob tem se mi je porodila misel: “O glej, dodali so tudi to možnost pri ustvarjanju lika.” Tu se je moje ukvarjanje s to opcijo zaključilo, medtem ko so nekateri ob tem dejali: “O glej, dodali so tudi to možnost pri ustvarjanju lika, Bethesda želi prispevati svoj delež k uničenju zahodne civilizacije”.
Ta majhna beseda “pronoun” je na ta način pri nekaterih spočela toliko jeze, da so na spletnih forumih sveto zaprisegli, da Starfielda niso želeli niti zagnati, odrekli pa so se tudi vsem prihajajočim naslovom razvijalca Bethesda Softworks.
Izražanje spolne identitete v RPG igrah je v zadnjih dveh letih postala stalnica, saj želijo razvijalci igralcem omogočiti ustvarjanje virtualnega jaza, ki bo ustrezal vsem njihovim željam. To je ključno pri igranju vlog, še posebej pa so te opcije vesele transspolne osebe, ki so na ta način v igrah bolje reprezentirane, kar je tudi voda na mlin gibanja LGBTQ.
this weird british guy losing his mind over selecting pronouns in starfield is the perfect demonstration for why we must bring back lobotomies pic.twitter.com/py3wsH78XC
Nekateri se s tem seveda ne strinjajo. Še posebej slaven je v tem pogledu v zadnjih tednih postal streamer HeelvsBabyface, ki je komaj čakal, da se izgubi v novem RPG-ju tega priznanega razvijalca, a je šel ves občutek do imerzije skozi okno takoj ko je na začetku naletel na možnost izbire zaimka. Hkrati je Bethesdo obtožil, da želi ta v igro na ta način vriniti Woke-ism in da je razvijalec zaradi tega “presneto dolgočasen”.
Debata okoli osebnih zamikov je pripeljala do tega, da je nekdo spočel mod, ki pri ustvarjalniku lika odstrani to možnost. Modderska skupnost je namreč že zdaj pridno poprijela za delo in Starfield je, tako kot prejšnje igre tega razvijalca, zelo prilagodljiv, zato je bilo samo vprašanje časa, da nekdo spočne tudi takšen mod.
Ustvarjalec je tega nato naložil na spletno stran Nexus Mods, ki je dandanes glavna destinacija skoraj vseh modifikacij, a je bil od tam odstranjen. V njegov obstoj je namreč posegel sam Nexus Mods in ga odstranil iz platforme, v intervjuju za 404media pa so lastniki Nexus Modsa priznali, da sicer neradi posegajo v mode, ki jih uporabniki nalagajo na spletno stran, a da si pridržujejo pravico odločanja glede tega kakšna vsebina bo naložena na njihove strežnike. Zavzemajo se za raznolikost in vključenost igralcev, ta mod pa je šel ravno v obratno smer tega, zaradi tega je bil pobrisan in enako se bo zgodilo tudi za vse modifikacije, ki ga bodo kopirale.
To ni edini takšen primer, ko je Nexus Mods moral odstranjevati sporno vsebino. Leta 2020 so med ameriškimi volitvami prepovedali nalaganje vse vsebine, ki se je tikala politike, lani pa so pobrisali modifikacijo, ki je iz igre Spider-Man Remastered odstranila mavrično zastavo Pride.
